William Shakespeare


			Hamlet





Osebe


			kLAVDIJ, kralj danski

			HAMLET, sin prejšnjega in nečak sedanjega kralja

			POLONIJ, véliki komornik

			HORATIO, Hamletov prijatelj

			LAERT, Polonijev sin

			VOLTIMAND, }

			KORNELIJ, }

			ROZENKRANC, }

			GILDENSTERN, }

			OSRIK, }

			PLEMIČ, } dvorniki

			DUHOVNIK

			MARCEL, }

			BERNARDO, } častnika

			FRANCISKO, vojak

			REJNALDO, Polonijev sluga

			IGRALCI

			DVA BURKEŽA, grobarja

			FORTINBRAS, kraljevič norveški

			STOTNIK

			ANGLEŠKI POSLANCI

			GERTRUDA, danska kraljica in Hamletova mati

			OFELiJA, Polonijeva hči

			Dvorniki in dvornice, častniki, vojaki, mornarji, sli in drugo spremstvo

			DUH HAMLETOVEGA OČETA

			Godi se na Danskem





Prvo dejanje


			PRVI PRIZOR


			Elsinor. Terasa pred gradom




			Francisko na straži. Bernardo nastopi.

			BERNARDO: Kdo je?

			FRANCISKO: Ne, meni odgovori: stoj, kdo si?

			BERNARDO: Živi naj kralj!



			FRANCISKO: Bernardo?

			BERNARDO: On.

			FRANCISKO: Natanko ste prišli ob svoji uri.

			BERNARDO: Dvanajst je odbilo; pojdi spat, Francisko.

			FRANCISKO: Hvala, da ste prevzeli: duh je mraz in gre mi na srce.

			BERNARDO: Si imel na straži mir?

			FRANCISKO:	Še miš ni švrknila.

			BERNARDO: No, lahko noč.

			Če srečal bi Horatia in Marcela,

			ki stražita z menoj, naj pohitita.

			FRANCISKO: Zdi se mi, da ju slišim. Stoj! Kdo je?

			Horatio in Marcel nastopita.

			HORATIO: Prijatelj te zemljé.

			MARCEL:	Podložnik kraljev.

			 FRANCISKO: Zdaj lahko noč.

			MARCEL:	O, zdrav, vrli možak:

			kdo zate je prevzel?

			FRANCISKO:	Bernardo straži.

			Pa lahko noč.

			Odide.

			MARCEL:	Hola! Bernardo!

			BERNARDO:	Čuj,

			je li Horatio tu?

			HORATIO:	Kos njega je.

			BERNARDO: Bog daj, Horatio. Bog daj, Marcel.

			MARCEL: No, se nocoj je zopet prikazalo?

			BERNARDO: Jaz nisem videl nič.

			MARCEL: Horatio méni, da je le privid,

			in brani se verjeti v to prikazen

			strašno, ki sva jo dvakrat videla:

			zatorej sem povabil ga s seboj,

			naj z nama bdi minute te noči,

			če pride duh, da najinim očem

			pritrdi sam in ga ogovori.

			HORATIO: Kaj še, ne bo ga.

			BERNARDO:	Sédite za hip,

			da vnovič vam naskočiva uho,

			ki se tako zapira najini zgodbi,

			kaj videla sva dve noči.

			HORATIO:	Prav, sédimo.

			Bernardo pa pripoveduj o tem.

			BERNARDO: Prav zadnjo noč,

			ko zvezda ta zahodno od tečaja

			osvetljevala je to stran neba,

			kjer zdaj žari, takrat Marcel in jaz,

			kladvo je bílo eno –

			Duh nastopi.

			MARCEL: Stoj, nehaj; glej, kako prihaja spet!

			BERNARDO: V podobi isti kakor rajni kralj.

			MARCEL: Ti si učen; govôri z njim, Horatio.

			BERNARDO: Ni li prav kakor kralj? Poglej, Horatio.

			HORATIO: Ves tak: spreleta čudo me in strah.

			BERNARDO: Razgovora želi.

			MARCEL:	Ogovôri ga, Horatio.

			HORATIO: Kdo si, ki si lastiš ta nočni čas,

			junaško to postavo plemenito,

			ki v nji nekoč je hôdil danski kralj?

			Govôri, na nebesa te rotim!

			MARCEL: Razžaljen je.

			BERNARDO:	Poglej, koraka stran!

			HORATIO: Stoj, stoj! Govôri! Rotim te, govôri!

			Duh odide.

			MARCEL: Odšel je, noče govoriti.

			BERNARDO: No, kaj, Horatio, trepetaš, blediš:

			mar ni to nekaj več ko domišljija?

			Kaj misliš zdaj?

			HORATIO: Bog ve, tegà ne mogel bi verjeti

			brez jasnega in trdnega poroštva

			svojih oči.

			MARCEL:	Ni li podoben kralju?

			HORATIO: Kakor si sebi ti:

			prav tak oklep je nosil, ko boril

			se s častihlepnim je norveškim kraljem;

			tako je bil mračan, ko v ljutem sporu

			Poljaka treščil je s sani na led.

			Prečudno.

			MARCEL: Tako je dvakrat prej to gluho uro

			korakal strumno mimo naših straž.

			HORATIO: Kam naj podrobno mislim, sam ne vem,

			nasploh pa slutim, da državi naši

			to znani nenavaden kak prevrat.

			MARCEL: No, sédimo, in kdor veš, mi povej,

			zakaj to strogo, budno straženje,

			ki muči vsako noč podložnika,

			kaj vsak dan bronaste lijó topove,

			nabavljajo v tujini bojno opremo;

			zbirajo ladjedelce, kterih tlaka

			ne loči delavnikov od nedelje;

			kaj nam preti, da naglica ta znojna

			dajè za pomočnico dnevu noč:

			kdo mi to pojasni?

			HORATIO:	Jaz lahko;

			vsaj glas gre tak. Poprejšnjega nam kralja,

			čigar se duh nam pravkar je prikazal,

			kot veste, Norvežan je Fortinbras,

			od ljubosumnega ponosa gnan,

			pozval na boj; v njem naš junaški Hamlet –

			tako ga ceni naša stran svetá –

			pobil je Fortinbrasa; ta s pogodbo

			je zapečateno, potrjeno

			po zákonu in šegi viteški,

			zadal življenje in vse tiste zemlje,

			ki jih je imel v posesti, zmagovalcu:

			nasprotno je naš kralj zastavil bil

			primeren del, ki bil bi Fortinbrasu

			pripal, da je on zmagal, kot je njêgov

			po točkah in učinku te pogodbe

			šel Hamletu. Zdaj mladi Fortinbras,

			razvnet, ves poln neukrotnega duhá,

			z norveških mej od tod in od onod

			je zgrnil tolpo drznih rogoborcev

			na kruh in mezdo za pojezd, ki hoče

			odločnosti: to ni ne več ne manj –

			kar je upravi naši dobro znano –

			kot preoteti nam s krepko rokó

			nasiloma omenjene dežele,

			ki jih je zgubil njegov oče: to

			je, mislim, prvi vzrok naših priprav,

			to vir teh straž in poglavitni pôvod

			vrvenju in rovanju po deželi.

			BERNARDO: Po mojem ni nič drugega kot to:

			in s tem se ujema, da usodni duh

			v orožju hodi mimo naših straž,

			podoben kralju, ki je vzrok teh bojev.

			HORATIO: Prah je, ki naj nam draži dušno oko.

			Ko stal je Rim na višku svoje slave,

			malo pred padcem vélikega Julija,

			so grobi se odprli in mrliči

			so v haljah begali ječé po cestah:

			in repatice in krvava rosa,

			maroge v soncu; in vodena zvezda,

			v Neptunovem kraljestvu vladarica,

			je mrknila kakor za sodni dan:

			prav taka znamenja dogodkov burnih,

			predhódnike, ki znanijo usodo,

			glasnike bližajoče se nesreče,

			sta pokazala zdaj nebo in zemlja

			naši pokrajini in narodu.

			Duh zopet nastopi.

			A tiho, glej ga spet! Prestrežem ga,

			čeprav me pogubi. Postoj, prikazen!

			Če dan ti je kak zvok, če imaš glas,

			govori mi:

			če treba je storiti dobro delo,

			ki tebi mir in meni čast bi dalo,

			govori mi:

			če ti je znana tvoje zemlje usoda,

			ki z vednostjo se ji mordà izogne,

			govori!

			Ali če nakopičil si v življenju

			nagrabljenih zakladov zemlji v krilo,

			kar često vas duhove goni okrog,

			govori o tem; stoj in govôri.

			Petelin zapoje.

			Ustavi ga, Marcel.

			MARCEL: Naj li po njem zamahnem s helebardo?

			HORATIO: Le, če ne obstoji.

			BERNARDO:	Tu je!

			HORATIO:	Tu je!

			Duh odide.

			MARCEL: Proč je!

			Ni prav, ko veličasten je tako,

			da se grozimo mu z nasilnostjo;

			zakaj on neranljiv je kakor zrak

			in naši udarci so le slep naskok.

			BERNARDO: Bil bi govoril, ko petelin je zapel.

			HORATIO: Tedaj se zdrznil je kot grešna stvar

			na strašni klic pred sodbo. Slišal sem:

			petelin, ki je jutru trobentač,

			da z jasno glasovitim grlom drami

			podnevnega boga; in na ta klic

			duhovi, v morju, ognju, zemlji, zraku

			nemirno tavajoči, sprhnejo

			vsak v svoj okrog: in da je to resnica,

			nam priča, kar smo pravkar videli.

			MARCEL: Izginil je, ko je zapel petelin.

			Bajè vselej, kadar prihaja doba,

			ko rojstvo se Gospodovo slavi,

			ta rana ptica poje prav vso noč:

			in duh noben bajè takrat ne stráši,

			noči so zdrave, zvezde neškodljive,

			vešča ne vila čarati ne sme,

			tako je svet in blažen tisti čas.

			HORATIO: I jaz sem čul in nekaj vérujem.

			A glejte, zor, odet v škrlaten plašč,

			po rosi stopa tam na vzhodnem griču:

			končajmo stražo; in jaz svétujem,

			povejmo, kar smo videli nocoj,

			mlademu Hamletu; zakaj, na vero,

			ta duh, ki nam je nem, bo z njim govoril:

			je vama prav, da mu to javimo,

			kot nam veli prijateljska dolžnost?

			MARCEL: Tako storimo; in jaz vem, kje ga

			dopoldan še najlaže najdemo.

			Odidejo.





DRUGI PRIZOR


			Slavnostna dvorana v gradu


			Kralj, kraljica, Hamlet, Polonij, Laert, Voltimand, Kornelij, dvorniki in spremstvo nastopijo.

			KRALJ: Čeprav smrt Hamleta, dragega brata,

			nam živa je v spominu in pristala

			bi srcu toga in kraljestvu vsemu,

			da v žalost čelo bi nagubalo,

			razum je zmogel toliko srce,

			da mislimo z bridkostjo modro nanj

			in zraven sebe se spominjamo.

			Zato smo svojo prejšnjo svakinjo,

			sedaj kraljico našo, dedično

			visoko te države bojevite,

			tako rekoč z zatrto veselostjo,

			z očesom enim jasnim, drugim solznim,

			s pogrebnim vriskom, jokom svatovskim,

			v enakih skledicah tehtaje bol in radost,

			vzeli za ženo; v tem smo se držali

			modrosti vaše, ki je rade volje

			stvar odobrila. Hvala vam za vse.

			Nadalje veste: mladi Fortinbras,

			ki naše vrednosti ne sodi prav

			in misli, da po bratovi je smrti

			ustroj države naše razrahljan,

			v teh praznih sanjah o svoji premoči

			nas venomer nadléguje s poslanstvi,

			naj vrnemo mu zemlje, ki jih oče

			njegov po pravu zgubil je na brata

			našega hrabrega. Dovolj o njem.

			A zdaj o nas in vašem tem sestanku:

			stvar pa je ta: to tu pisali smo

			Norvegu, Fortinbrasovemu ujcu –

			ki, slab in v postelji, pač komaj sliši

			o teh nakanah – naj nečaku ustavi

			početje to; posebno, ker nabira

			in spopolnjuje čete iz njegovih

			podložnikov: zato pošiljamo

			vas, vrli Voltimand, in vas, Kornelij,

			s pozdravi temi k staremu Norvegu,

			brez vsega daljnjega pooblastila

			za posle s kraljem, kakor jih določa

			področje, v člankih teh očrtano.

			Srečno, in naglica naj kaže vaju vnemo.

			KORNELIJ: }

			VOLTIMAND: } V tem in povsod kazala bova vnemo.

			KRALJ: Ne dvomimo kar nič: presrčno zbogom.

			Voltimand in Kornelij odideta.

			In zdaj, Laert, povej, kaj je s teboj?

			Omenil si nam neko prošnjo; kaj je?

			Kdor z danskim kraljem govori razumno,

			besed ne trati: kaj bi rad, Laert,

			česar ti ne ponudim, preden prosiš?

			Saj glava srcu ni sorodnejša

			in roka ustom ni uslužnejša

			kot danski prestol tvojemu očetu.

			Laert, kaj si želiš?

			LAERT:	Mogočni kralj,

			da mi dovolite spet na Francosko;

			res rade volje sem prispel na Dansko,

			poklanjat vam zvestost ob kronanju,

			zdaj pa, priznam, ko storil sem dolžnost,

			me vleče želja in misel v Francijo

			in prosim milostnega dovoljenja.

			KRALJ: Dovoli oče vam? Kaj dé Polonij?

			POLONIJ: Izvil, gospod, na pol je moj pristanek

			z molédovanjem živim in napósled

			sem s težkim srcem ustregel njega želji:

			zato vas prosim, dovolite mu.

			KRALJ: Izberi ugodno uro; čas je tvoj,

			po svojih lepih rabi ga daréh!

			A zdaj ti, Hamlet, moj nečak in sin –

			HAMLET zase: Več ko nečak, a mnogo manj ko sin.

			KRALJ: Kaj čelo ti še vedno je oblačno?

			HAMLET: Ne, ne, svetlost, še prêveč sem na soncu.

			KRALJICA: Odlôži, dragi Hamlet, nočno barvo,

			s prijateljskim očesom glej na kralja.

			Nikar trepalnic vedno ne povešaj,

			iščoč po prahu blagega očeta.

			To je preprosto; kar živi, umrè,

			da se iz časnosti prelije v večnost.

			HAMLET: Zares, gospa, preprosto je.

			KRALJICA:	No, vidiš,

			zakaj se tebi zdi tako posebno?

			HAMLET: 'Zdi'? Ne, ne, je; jaz ne poznam nič 'zdi'.

			Ne le ta temna halja, draga mati,

			niti navadna slavnostna črnina,

			ne burni vzdihi obteženih prsi,

			niti kipeča reka iz oči,

			niti pobitost mračnega obraza,

			vsa običajna šega žalovanja

			ne kaže me, kot sem: to res se 'zdi',

			zakaj te kretnje dajo se igrati:

			a notri tu imam več kot ta vid;

			vse to je toge lišp le in nakit.

			KRALJ: Ljubo je in milino tvojo priča, Hamlet,

			to zvesto žalovanje za očetom:

			a glej, tvoj oče zgubil je očeta,

			ta svojega, in preživeli mora,

			kot veže ga dolžnost, za nekaj časa

			hoditi v žalosti: a vztrajati

			v kljubotnem togovanju, je početje

			brezbožne trme, je nemoška žalost:

			to kaže voljo, nesoglasno z nebom,

			šibkó srce, nestrpnega duhá

			ter bedasto, neobrzdano pamet:

			kar veš, da mora biti in je splošno

			kot najprostejša stvar, ki bije oči,

			zakaj bi to s kujávo odpornostjo

			si k srcu gnal? Fej, to je greh nad nebom,

			greh zoper mrtveca, greh nad naravo,

			nasproten pameti, ki sploh nam znani

			o smrti očetov in vsevedno kliče

			od prvega do zadnjega mrliča:

			»To mora biti.« Prosim, vrzi ob tlà

			to žalost jalovo in nas imej

			prav za očeta: kajti svet naj ve,

			da si najbližji našemu prestolu

			in ne naklanjam ti nič manj obilne

			ljubezni kakor sinu svojemu

			najboljši oče. Tvoja pa namera,

			da bi se vrnil v šolo vitemberško,

			je prav zelo nasprotna moji želji:

			in prosim te, vdaj se in ostani

			pod toplim svitom našega očesa

			naš prvi dvornik, naš nečak in sin.

			KRALJICA: Naj mati te zaman ne prosi, Hamlet:

			ostani tu pri nas, ne hôdi v Vitemberg.

			HAMLET: Kar môči vas bom slušal, milostiva.

			KRALJ: No, to je lep in ljubezniv odgovor:

			bodi, kar mi, na Danskem. Pojdi, knežna;

			ta radovoljni Hamletov pristanek

			se v srce mi smehlja: in v to ime

			zdravico vsako danskega vladarja

			nocoj naj top oblakom sporoči,

			in kadar trči kralj, nebó zagrmi

			v odgovor zemskim gromom. Pojdimo.

			Trobente. Vsi razen Hamleta odidejo.

			HAMLET: O, da bi to prečvrsto se meso

			raztajalo in razpustilo v roso!

			Ali da Vekovečni samomora

			zabranil bi ne bil! O Bog, o Bog!

			Kako neznosna, plehka, brezkoristna

			se zdi mi raba vsa tegà svetá!

			Fej, in še fej! To neizplet je vrt,

			ki v seme gre; smrdljive le zeli

			v njem bohotajo. Da je prišlo do tod!

			Dva meseca le mrtev! Ne, še ne dva:

			tako sijajen kralj; on proti temu –

			Feb proti satiru; ljub z mojo materjo,

			da dih neba ni smel se preostró

			dotikati ji lic. Nebo in zemlja!

			Kaj moram se spominjati? Ah, dà,

			visela je ob njem, kot bi z užitkom

			le rasla njena slast: in vendar, mesec dni –

			ne maram misliti! Slabost, ime ti je ženska!

			Le kratek mesec, z novimi še čevlji,

			ki v njih očetu šla je za sprevodom,

			kot Nioba, vsa solzna: – ona, ona –

			O Bog, žival brez uma žalovala

			bi dalj – in poročena z mojim stricem,

			bratom očetovim, ki mu je sličen,

			kot jaz sem Herkulu: za mesec dni;

			še preden je solzá hinavskih sol

			ji zginila z objokanih oči,

			se že vda. O podla naglica,

			tako planiti v krvosramno postelj!

			Ni dobro in ne more priti dobro:

			a srce póči, jezik naj molči!

			Horatio, Marcel in Bernardo nastopijo.

			HORATIO: Poklon, svetlost!

			HAMLET:	Vesel sem, da vas vidim zdrave;

			Horatio – ako sebe še poznam.

			HORATIO: On sam, svetlost, in vaš ponižni sluga.

			HAMLET: Prijatelj moj; tako se imenujva;

			in kaj te je prineslo iz Vitemberga?

			Marcel?

			MARCEL: Moj dobri kraljevič.

			HAMLET: Vesel sem, da vas vidim.

			Bernardu.	Dober večer.

			A kaj te je prineslo iz Vitemberga?

			HORATIO: Veselje do postopanja, moj knez.

			HAMLET: Sovražnik tvoj ne smel bi tega reči

			in ti ne sili mojega ušesa,

			da bi verjelo, ko pričuješ sam

			nasproti sebi: vem, da ne postopaš.

			A kak je tvoj opravek v Elsinoru?

			Navadimo te piti, preden odideš.

			HORATIO: Prišel sem na pogreb očeta vašega.

			HAMLET: Ne zasmehuj me, prosim te, sošolec;

			prišel si k moje matere poroki.

			HORATIO: Res, kraljevič, bilà je tik zatem.

			HAMLET: Varčnost, Horatio, varčnost! Dala je

			sedmina topla mrzlo jed za svatbo.

			Sovražnika najhujšega bi rajši

			v nebesih srečal, kot ta dan učakal!

			Moj oče! – Zdi se mi, da vidim očeta.

			HORATIO: O, kje, gospod?

			HAMLET:	V dušnih očeh, Horatio.

			HORATIO: Videl sem ga nekoč: odličen kralj.

			HAMLET: To je bil mož; sodite ga po vsem:

			ne bom mu videl več enakega.

			HORATIO: Jaz mislim, da sem ga sinoči videl.

			HAMLET: Videl? Kogá?

			HORATIO: Kralja, očeta vašega.

			HAMLET: Kralja, očeta mojega!

			HORATIO: Obrzdajte osuplost za trenutek

			in pazno slušajte, da vam povem

			to čudo, ki mi ga pričujeta

			ta dva možá.

			HAMLET:	Zabóga, govorite.

			HORATIO: Zapóred dve noči sta ta moža,

			Bernardo in Marcel, na svoji straži

			v tišini gluhi prav opolnoči

			to doživela. Postava kot vaš oče,

			od nog do glave vsa oborožêna,

			prikaže se pred njima in slovesno,

			počasi mimo gre: korači trikrat

			pred njunimi zgroženimi očmi,

			da bi ju bil dosegel z žezlom; ta dva,

			od straha skoraj v žolico stopljena,

			strmita in molčita. To sta mi

			preplašena potajno razodela;

			in tretjo noč sem z njima stražil jaz.

			Tam – kakor sta poročala – na čas,

			v obliki isti, do besede vse,

			spet pride duh: vem, da je bil vaš oče;

			ti roki nista si podobni bolj.

			HAMLET: A kje je to bilo?

			MARCEL: Tam na terasi, kjer smo stražili.

			HAMLET: Ga niste ogovorili?

			HORATIO:	Jaz sem ga,

			a odgovoril ni: le enkrat, mislim,

			glavó je dvignil in se okrenil,

			ko htel bi govoriti: a takrat

			petelin rani je glasno zapel

			in na ta zvok se zdrzne in nam mine

			izpred oči.

			HAMLET:	To je prezagonetno.

			HORATIO: Resnično je, gospod, kot res živim;

			in mislili smo, da nam je dolžnost

			vam to povedati.

			HAMLET: Zares, zares, gospoda, to me bega.

			Vi stražite nocoj?

			MARCEL: }

			BERNARDO: } Mi, kraljevič.

			HAMLET: V orožju, pravite?

			MARCEL: }

			BERNARDO: } V orožju, kraljevič.

			HAMLET: Od vrha do petá?

			MARCEL: }

			BERNARDO: } Od nog do glave.

			HAMLET: Tedaj mu niste videli obraza?

			HORATIO: O, pač, gospod, vizir je imel odprt.

			HAMLET: Kaj, in je bil temán?

			HORATIO: Bolj žalostne poteze kakor jezne.

			HAMLET: Bled ali rdeč?

			HORATIO: Ne, silno bled.

			HAMLET:	In v vas uprte oči?

			HORATIO: Zelo srepó.

			HAMLET:	Rad bi, da bil sem tam.

			HORATIO: Močno bi vas bilo zgrozilo.

			HAMLET: Najbrž, najbrž. Je dolgo ostal?

			HORATIO: Kar kdo bi zlagoma naštel do sto.

			MARCEL: }

			BERNARDO: } Dalj, dalj.

			HORATIO: Ne, ko sem jaz bil zraven.

			HAMLET: Bradó imel je sivo, ne?

			HORATIO: Kot sem jo videl, ko je bil še živ,

			temnó na sivo.

			HAMLET:	Drevi pojdem stražit;

			nemara pride spet.

			HORATIO:	Gotovo da.

			HAMLET: Če hodi v liku žlahtnega očeta,

			ga ogovorim, pa naj pekèl zazeva

			in mi ukaže molk. Prosim vas vse,

			če ste doslej molčali o prikazni,

			da zase jo ohranite poslej,

			in naj karkoli se zgodi nocoj,

			sprejmite vase, a ne govorite:

			prijaznost vam povrnem. Zdravi mi:

			in med enajsto in dvanajsto pridem

			k vam na teraso.

			VSI:	Vdani smo vam v službi.

			HAMLET: V ljubezni, kot jaz vam: pozdravljeni.

			Vsi razen Hamleta odidejo.

			Očetov duh v orožju! Ni vse prav;

			zle spletke slutim: da bila bi noč!

			Dotlej miruj, srce: zločin teman,

			pod vso zemljó zasut, vznikne na dan.

			Odide.





TRETJI PRIZOR


			Soba pri Poloniju


			Laert in Ofelija nastopita.

			LAERT: Prtljaga mi je vkrcana: zdravstvuj:

			in, sestra, kadar veter bo ugoden

			in prilika pri roki, mi ne spì,

			temveč mi pošlji glas.

			OFELIJA:	Dvomiš o tem?

			LAERT: Za Hamleta in laskanje njegovo

			pa misli: to je dim, igriva kri,

			vijolica v pomladnih prvih dneh,

			zgodnja, ne stalna, sladka, a ne trajna,

			vonj in podarek hipa bežnega;

			nič več.

			OFELIJA:	Nič več ko to?

			LAERT:	Zares nič več:

			zakaj telo v napredku ne razvija

			le kit in stasa; kot ta tempelj raste,

			se širi z njim i služba notranja

			duha in duše. Zdaj te morda ljubi,

			zdaj ne kali njegove čiste težnje

			pretkana zloba: ali pomni to:

			visoki stan ne da mu proste volje;

			on je ujétnik svojega rodu:

			ne sme si, kakor dela vsak prostak,

			sam streči, kajti na njegov izbor

			opira se blaginja vse države,

			zatorej omejuje mu izbor

			glas in pristanek tistega telesa,

			ki mu je glava on. Če pravi, da te ljubi,

			modrosti tvoji pristoji verjeti

			mu tolikanj, kar zakon in stališče

			mu da izpolniti: to je, nič dalj,

			kot kar prizna vseobči danski glas.

			Pretehtaj, kar lahko ti čast trpi,

			če slušaš prezaupno njega pesmi,

			zgubiš srce in čisti svoj zaklad

			odpreš njega nebrzdanim prošnjàm.

			Boj se, Ofelija, boj se, draga sestra,

			v ozadju drži se ljubezni svoje

			na varnem pred puščicami strasti.

			Dekle najvzdržnejše je prerazsipno,

			če mesecu lepoto svojo odkrije:

			še čednost ne uide opravljanju:

			mlade jarí kaj rad nagloje črv,

			še preden popje si razklenejo,

			in v ranem jutru in mladostni rosi

			je najnevarnejši strupeni dih.

			Zatorej pazi: strah ti čuva čast:

			mladost že sama rada plane v strast.

			OFELIJA: Hraniti hočem tvoje dobre nauke

			kot váruhe srca. A, dragi brat,

			ne kaži, kot zanikrn pridigar,

			le meni trnove poti v nebesa,

			ko hodi sam, ohlapen dobroživec,

			po rožnatih stezàh razpašnosti

			ter sam svoj uk tepta.

			LAERT:	O, brez skrbi.

			Predolgo se mudim: a tam gre oče.

			Polonij nastopi.

			Glej, dvojen blagoslov je dvojna milost:

			slučaj smehlja se novemu slovesu.

			POLONIJ: Še tu, Laert? Na brod, na brod, presneto!

			Veter napenja jadra ti od zad

			in čakajo te. Ná moj blagoslov!

			In kratka ta pravila si zapiši

			v spomin. Ne razglašuj vseh svojih misli,

			nobene neprimerne ne izvrši.

			Prijazen bodi, a nikar vsiljiv.

			Prijatelje, ki si jih preizkusil,

			na srce z jeklom si trdnó pripnì,

			a nič preveč ne segaj v roko novim,

			nezrelim bratcem. Čuvaj se prepira,

			a če si v njem, doženi ga tako,

			da se te bo nasprotnik vároval.

			Daj sluh vsakómur, redkim le svoj glas:

			sprejmì vsak svèt, a hrani svojo sodbo.

			Drago se oblači, kar ti zmore mošnja,

			ne čičkasto; bogato, ne bahávo:

			oprava često kaže nam moža

			in v Franciji najboljši odličnjaki

			so v tem izbrani, vzorno plemeniti.

			Napósodo ne jemlji in ne dajaj:

			z denarjem vred prijatelja zgubiš

			in upanje okruši gospodarstvo.

			Nadvse pa to: sam sebi bodi zvest

			in iz tegà sledi kot dnevu noč,

			da drugemu ne boš nikdar nezvest.

			Zdrav: blagoslov moj v tebi to izzôri.

			LAERT: Spoštljivo se poslavljam, ljubi oče.

			POLONIJ: Čas kliče; pojdi, sluge čakajo.

			LAERT: Zdravstvuj, Ofelija, in dobro pomni,

			kar sem dejal.

			OFELIJA:	V spomin mi je zaklenjeno

			in sam imej do njega shranjen ključ.

			LAERT: Pozdravljena.

			Odide.

			POLONIJ: Kaj je, Ofelija, kar ti je dejal?

			OFELIJA: Dovolite, o kraljeviču Hamletu.

			POLONIJ: Strela, saj res:

			čul sem, da se je često zadnje čase

			na samem s tabo shajal, ti pa da

			bila si s svojo družbo radodarna:

			če je tako – in trdijo, da je,

			in me celó svaré – ti moram reči,

			da nisi glede sebe si na jasnem,

			kot tíče moji hčeri in tvoji časti.

			Kaj je med vama? Vso povej resnico.

			OFELIJA: Izjavljal mi je često zadnje čase,

			kako me ceni.

			POLONIJ: Te ceni, pà, rumeno govoriš,

			neskušena v rečeh tako nevarnih.

			Verjameš, da te ceni, kakor praviš?

			OFELIJA: Oče, ne vem, kaj naj bi mislila.

			POLONIJ: No, torej čuj: misli, da si punčè,

			ki ceni te izjave za zlato,

			pa so le pena. Ceni sebe draže,

			sicer – da ne zadavi me beseda –

			te jaz precenim za noričico.

			OFELIJA: Ljubezen, dragi oče, razodeval

			mi je s poštenim licem.

			POLONIJ: Na lice, reci rajši; beži, beži.

			OFELIJA: In vse besede je potrjeval

			mi z najsvetejšimi prisegami.

			POLONIJ: Proso za drozge. Kadar kri kipi,

			srce posoja preobilico

			priseg jeziku, vem: to plapolanje,

			bolj svetlo kakor vroče, ki ugasne

			v obljubi sami, komajda storjeni,

			ne misli, da je ogenj res. Poslej

			z dekliško svojo družbo bolj varčuj;

			zabavo s sabo ceni bolj, kot da

			kramljala bi na ukaz. O Hamletu

			pa misli toliko, da je še mlad

			in ob priponu daljšem sme hodíti,

			kot dan je tebi; skratka, Ofelija,

			prisegam ne veruj; to so zvodnice,

			ne iste barve, kakor je njih kroj,

			z brezbožnimi prihajajo željami,

			šepetajo kot pobožne svetohlinke,

			da laže varajo. Enkrat za vselej:

			ne maram kratko malo, da poslej

			onečastila bi kak svoj prosti hip

			kramljaje s kraljevičem Hamletom.

			Le glej, ti pravim; zdaj pa pojdi.

			OFELIJA: Poslušna bom, gospod.

			Odideta.





ČETRTI PRIZOR


			Na terasi


			Hamlet, Horatio in Marcel nastopijo.

			HAMLET: Zrak reže do kosti; zelo je mraz.

			HORATIO: Nemilo bríje ta strupeni zrak.

			HAMLET: Koliko je že ura?

			HORATIO: Dvanajsta teče, mislim.

			MARCEL: Ne, ne, je že odbila.

			HORATIO: Res? Nisem slišal: torej čas prihaja,

			ko se navadno prikazuje duh.

			Zadaj trobente in strel iz topa.

			Kaj to pomeni, kraljevič?

			HAMLET: Naš kralj gostuje in piruje v noč,

			pijánčuje in razbrzdano pleše,

			in kadar zvrne čašo renskega,

			trobente in kotli slavo razbuče

			njegà napitnice.

			HORATIO:	Je taka šega?

			HAMLET: Seveda je:

			po mojem pa, čeprav sem rojen tu

			in v nji vzgojen, je to navado le

			bolj častno opuščati kakor držati.

			To trapoglavo krokanje nas smeši

			pri narodih od vzhoda do zahoda:

			pijanci smo jim in s tem svinjskim vzdevkom

			brazdajo nam ime; in res, to krati

			podjetjem našim, še tako zanosnim,

			najvišjo ceno in najlepši glas.

			Tako je često pri posameznikih,

			da zarad kake hibe od narave,

			recimo od rojstva – v čemer so nedolžni –

			saj človek si ne voli sam izvora –

			jim čud na eno plat preveč omahne

			ter ruši ograje in brani razuma

			ali nagib jim kak preveč razkraja

			blesk lepega značaja – ti ljudje,

			ki pêčat nosijo teh nedostatkov –

			bodi po rojstvu ali usodi zvezd –

			njih vrednost, naj je čista kot krepost,

			brezkončna, kot jo more kdo imeti,

			bo v splošni sodbi le okužena

			od te posamezne hibe: granček zla

			poniža drugo žlahtno vso vsebino

			v svojo gnilobo.

			Duh nastopi.

			HORATIO: Glejte, knez, prišel je!

			HAMLET: Branite nas, vsi sluge in posli božji!

			Če duh si blažen ali bes preklet,

			zavit v dih néba ali puh peklà,

			naj tvoj namen je zloben ali blag,

			tako se zdiš dostopen mi besedi,

			da te nagovorim: kličem te Hamlet,

			knez, oče, danski kralj: oj, odgovôri!

			Da ne zmedlim v nevednosti, povej,

			kaj tvoje blagoslovljene kosti

			mrtvaški prt so odvile; kaj tvoj grob,

			ki bil si vanj k pokoju položen,

			odprl je težke marmorne čeljusti

			in bruhnil te nazaj. Kaj to pomeni,

			da mrtvo truplo ti, v orožju vsem,

			tako se vračaš v medlo mesečino

			in grozo širiš v noč; in nas, igračke usode,

			tako strašnó pretresaš v naši ječi

			s predstavami, ki um do njih ne seže?

			Povej, zakaj? Čemú? Kaj naj storimo?

			Duh miga Hamletu.

			HORATIO: Sedaj vam miga, naj odšli bi z njim,

			kot da želi vam nekaj razodeti

			na samem.

			MARCEL: Glejte, z ljubeznivo kretnjo

			vas vabi kam na bolj oddaljen kraj:

			a ne hodite z njim.

			HORATIO:	Ne, za nobeno ceno.

			HAMLET: Tu noče govoriti; grem za njim.

			HORATIO: Nikarte, knez.

			HAMLET:	Kaj, česa bi se bal?

			Življenje moje mi ni vredno igle;

			a moja duša, kaj bi mogel nji,

			ki je nesmrtno bitje kot on sam?

			Spet vabi me od tod: jaz grem za njim.

			HORATIO: Kaj, če vas zmami k morju, kraljevič,

			ali na grozni vrh tiste kleči,

			ki čez podanek svoj visi nad vódo,

			in tam preliči se v strahoten stvor,

			ki vam upleni vlado pameti

			in v blaznost pahne vas? Premislite:

			kraj sam brez vzroka drugega budi

			obupne blodnje v duši slehernemu,

			ki gleda sežnjev tolikanj dol v morje

			in čuje ga bučati.

			HAMLET:	Spet me vabi.

			Pojdi; za tabo grem.

			MARCEL: Ne smete iti, kraljevič.

			HAMLET:	Stran rôke.

			HORATIO: A čujte, ne hodite.

			HAMLET:	Moja usoda kliče

			in slednjo žilico v telesu tem jekli

			kot kite leva mi nemejskega.

			Še zove: izpustite me; zabóga,

			v duha ga spremenim, kedor mi brani:

			proč, pravim! Pojdi, jaz grem za teboj.

			Duh in Hamlet odideta.

			HORATIO: Slepilo to pognalo ga je v blaznost.

			MARCEL: Za njim; ni prav, če se mu ukloniva.

			HORATIO: Naprej, za njim. Kako se to izteče?

			MARCEL: Nekaj je gnilega v državi danski.

			HORATIO: Bog to uravnava.

			MARCEL:	Kar pojdiva za njim.

			Odideta.





PETI PRIZOR


			Drugje na terasi


			Duh in Hamlet nastopita.

			HAMLET: Kam vodiš me? Povej; ne pojdem dalje.

			DUH: Poslušaj.

			HAMLET: Hočem.

			DUH:	Skoraj bo že ura,

			ko se v žvepleni, mukoviti plamen

			vrniti moram.

			HAMLET:	Ah, ubogi duh!

			DUH: Ne pomiluj me, temveč resno slušaj,

			kar ti povem.

			HAMLET:	Povej; dolžnost mi je, da slušam.

			DUH: In pa, kadar boš slišal, da maščuješ.

			HAMLET: Kaj?

			DUH: Očeta tvojega sem duh; obsojen

			za nekaj časa, da ponoči tavam,

			čez dan zaprt, kjer postim se v plamenih,

			da bodo grehi mojih prejšnjih dni

			izžgani in očiščeni. Da smem

			odkrivati skrivnosti svoje ječe,

			bi čul povest, ki nje najlažji zvok

			ti dušo bi razril, ti strdil mlado kri,

			oči kot zvezde ti pognal iz krogov,

			ti ločil goste, prepletene kodre,

			da bi vsak las ti zase zaštrlèl

			kot igle na togotnem ježevcu:

			a razodetje to iz večnosti

			ni za telesno uho. Čuj, čuj, o čuj!

			Če ljubil kdaj si milega očeta –

			HAMLET: O Bog!

			DUH: Maščuj njegov podli, neznanski umor.

			HAMLET: Umor!

			DUH: Umor ves podel, kakor je vsak drug,

			a ta je skrun, neznanski, nenaraven.

			HAMLET: Povej mi brž, da s krili naglimi,

			kakor je misel ali sen ljubezni,

			te stečem maščevat.

			DUH:	Vidim, da si voljan;

			in bil bi top bolj kakor gnusna zel,

			ki leno raste na bregovih letskih,

			da se na to ne zganeš. Hamlet, čuj:

			raznesli so, da v spanju me na vrtu

			je pičil gad; tako lažniva vest

			o moji smrti podlo varala

			je dansko uho: a védi, žlahtni sin,

			gad, ki je pičil tvojega očeta,

			zdaj nosi njega krono.

			HAMLET: O moj preroški slut!

			Moj stric!

			DUH: Da, préšuštna ta, krvosramna zver,

			s čarljivim umom, izdajalskim darom –

			o, um in dar preklet, ki zna tako

			zavajati! – je zmamil v gnusno slo

			srce kraljici, na oko krepostni:

			o Hamlet, kakšen bil je to odpad!

			Od mene, ki ljubezen vzvišena

			zvestó se mi držala je prisege,

			ji dane pri poroki, pa se vrže

			za podleža, ki po daréh prirodnih

			je proti meni siromak!

			A kot se čednost zmotiti ne da,

			čeprav jo snubi greh v nebeški krinki,

			tako se slà, z angelom poročena,

			nasitila bo postelje nebeške

			in plane na gnojišče.

			A stoj! Mislim, da voham rani zrak;

			zato na kratko. Ko sem spal na vrtu,

			kot sem imel navado vsak popoldan,

			tvoj stric zaleze mojo mirno uro,

			z zobnikovim pogubnim sokom v sklenki,

			ter vlije mi v ušesno odprtino

			skrnobni zvarek, kterega učinek

			tako sovražen je človeški krvi,

			da brž kot živo srebro preleti

			hranilne žile in cevi v telesu;

			in hipoma in siloma zasiri

			kot kisle srage, v mleko kanjene,

			nam bistro in zdravo kri: tako je mojo;

			in kar nenadoma mi je osula

			kot gobavcu ostudna, gnusna skorja

			gladko telo.

			Tako mi bratova je roka v snu

			življenje, krono in kraljico vzela:

			odrezan bil sem v cvetu svojih grehov,

			brez spovedi, priprave, obhajila,

			z nesklenjenim računom, a poslan

			na sodbo z vsemi krivdami na glavi.

			HAMLET: O strašno, strašno, o prestrašno!

			DUH: Če si moj sin, tega ne smeš trpeti;

			ne daj, da bo kraljeva postelj danska

			ležišče préšuštvu in krvosramstvu.

			A kakorkoli primeš se dejanja,

			ne skruni si srca in zoper mater

			ne ukrépaj nič: prepusti jo nebesom

			in trnom v njenem srcu, ti jo naj

			skelé in zbadajo. Sedaj pozdravljen!

			Kresnica kaže, da je blizu jutro,

			in že zbledeva njena šibka luč.

			Zdravstvuj, zdravstvuj, zdravstvuj in pomni me!

			Odide.

			HAMLET: O vse nebeške trume! Zemlja! Kaj še?

			Naj zarotim pekel? Oh, vzdrži mi, srce;

			ne ostarite, kite, mi na mah,

			držite me čvrstó. Da naj te pomnim!

			Dà, ubogi duh, dokler spomina bo

			v tej glavi zbegani. Tebè naj pomnim!

			Dà, iz zapiskov svoje pameti

			izbrišem vse neznatne, prazne zgodbe,

			vse reke, slike, prošle vtiske, kar sta

			jih zabeležili mladost in skušnja;

			in tvoj ukaz edini naj živi

			v možganov mojih knjigi, nepomešan

			z manj vrednimi stvarmi: zabóga, da!

			O preostudna ženska!

			O lopov, smehljajoči se, prekleti!

			Zapisnik – treba je zapisati,

			da kdo lahko smehlja se in smehljá

			in da je vendar lopov; vsaj na Danskem.

			Piše.

			Tako, stric, tu si. Zdaj pa moje geslo,

			ki je 'Zdravstvuj, zdravstvuj in pomni me!'

			Prisegel sem.

			HORATIO zadaj: Gospod, gospod!

			MARCEL zadaj:	Knez Hamlet!

			HORATIO zadaj:	Bog ga čuvaj!

			MARCEL zadaj: Amen.

			HORATIO zadaj:	Hej, ho, ho, kraljevič!

			HAMLET: Hej, halo, fant! Sem, tiček, sem!

			Horatio in Marcel nastopita.

			MARCEL: Kako je, kraljevič?

			HORATIO:	Kaj je biló?

			HAMLET: O čudovito!

			HORATIO:	Kraljevič, povejte.

			HAMLET: Ne, vidva bi izdala.

			HORATIO: Bogme, jaz ne, gospod.

			MARCEL:	Jaz tudi ne.

			HAMLET: Kaj pravita? Bi slutil to živ krst?

			A bosta li molčala?

			HORATIO: }

			MARCEL: } Bog ve, da.

			HAMLET: Ni lopova na vsem širokem Danskem,

			da ne bi bil do vrha pobalin.

			HORATIO: Ni treba duhu vstajati iz groba,

			da zvemo to.

			HAMLET:	Ej, res, prav govorita;

			zato pa mislim, da si brez ovinkov

			roke podamo in gremò vsaksebi:

			vidva po želji in poklicu svojem;

			saj vsakdo imá željé in svoj poklic,

			ták ali ták; jaz zase, siromak,

			lejta, jaz pojdem molit.

			HORATIO: To so le blodne, zmedene besede.

			HAMLET: Prav obžalujem, če vas žalijo,

			od srca, res.

			HORATIO: Žalitve ni, gospod.

			HAMLET: Pač, je! Pri svetem Patriku, Horatio,

			žalitev huda. Zastran te prikazni,

			to, verjemita mi, je pôšten duh:

			svojo zvedavost pa, kaj je med nama,

			krotita, kar le môči. In zdaj, tovariša,

			če sta tovariša, sošolca in vojaka,

			mi dovolita skromno prošnjo.

			HORATIO: Kaj je, svetlost? Prav rada.

			HAMLET:	Da nikdar

			ne izdata, kar sta videla nocoj.

			HORATIO: }

			MARCEL: } Ne bova, kraljevič.

			HAMLET:	A prisezíta.

			HORATIO: Res, jaz ne bom.

			MARCEL:	Jaz tudi ne, na vero.

			HAMLET: Ne, na moj meč.

			MARCEL:	Prisegla sva, gospod.

			HAMLET: Res, na moj meč, prav res.

			DUH pod zemljo: Prisézita.

			HAMLET: Ha, ha, fant, ali res? Si tukaj, poštenjak?

			No, dejta: saj sta čula dečka v kleti:

			prisézita.

			HORATIO: Kar narekujte, kaj.

			HAMLET: Da prav nikdar ne zineta o tem,

			kar sta tu videla: prisézita,

			na ta moj meč.

			DUH pod zemljo: Prisézita.

			HAMLET: Hic et ubique? Pa menjajmo prostor.

			Gospoda, sem;

			spet položita roko na moj meč:

			da zamolčita, kar sta slišala,

			prisézita tu na moj meč.

			DUH pod zemljo: Prisézita.

			HAMLET: Prav, stari krt! Kaj tako hitro riješ?

			Marljiv kopač! Še dlje, prijatelja.

			HORATIO: O dan in noč, to je neznano čudo!

			HAMLET: Zato lepo pozdravi ga neznanca.

			Več je stvari v nebesih in na zemlji,

			kot si jih sanja vaše modrijanstvo.

			A dajta; tu kot prej

			prisézita, kot vama Bog pomagaj,

			naj vêdem kdaj se še tako po svoje,

			ker morda se mi zdelo bo kdaj prav

			preganjati posebno čudne muhe,

			da takrat, če me vidita, ne izdata,

			da vesta kaj o meni; ne z rokami

			tako prekrižanimi, ne tako

			z glavo stresaje, ne z dvoumnimi

			izrazi, kot 'že veva', 'če bi smela'

			in 'če bi mogla' in 'so, če bi smeli',

			da tega ne storita, kakor vama

			v največji stiski mili Bog pomagaj,

			prisézita.

			DUH pod zemljo: Prisézita.

			HAMLET: Miruj, nesrečni duh!

			Prisežeta.



			In zdaj, gospoda,

			se v vsej ljubezni vama priporočam:

			in kar premore siromak kot Hamlet

			ljubezni in prijateljstva, če Bog dá,

			vse vama izkaže. Pojdimo skup noter;

			in vedno, prosim vaju, prst na ustih.

			Svet je iz tíra: o prekletstvo in sram,

			da jaz sem rojen, naj ga uravnam.

			No, pojdimo vsi skupaj.

			Odidejo.





Drugo dejanje


			PRVI PRIZOR


			Soba pri Poloniju


			Polonij in Rejnaldo nastopita.

			POLONIJ: Daj mu te novce in ta list, Rejnaldo.

			REJNALDO: Dà, milostni gospod.

			POLONIJ: In storil bi kaj pametno, Rejnaldo,

			če, preden stopiš k njemu, poizveš,

			kako se vêde.

			REJNALDO: To sem nameraval.



			POLONIJ: Ej, dobro, zelo dobro. Vidiš, najprej

			povprašaj, kakšni Danci so v Parizu,

			kdo so in kaj, kako in kje žive,

			s kom in ob čem, in kadar si dognal

			po tem ovinkastem poizvedovanju,

			da mi poznajo sina, si že bliže,

			kakor da si naravnost spraševal:

			delaj se, kot da ga poznaš od daleč,

			češ 'oče mi je znan, sorodniki,

			in nekaj on': razumeš li, Rejnaldo?



			REJNALDO: Prav, dobro, dà, gospod.



			POLONIJ: 'In nekaj on; a,' reci, 'le površno:

			a če je, ki ga mislim, je divjak,

			uganja to in to;' tu podtakni mu,

			kar si izmisliš; no, nič takega,

			kar bi ga onečastílo, tega ne;

			a take objestne, muhaste spodrske,

			ki vsi vemò, da radi spremljajo

			mladostno samopašnost.



			REJNALDO:	Kot igranje.



			POLONIJ: Dà; in vino, dvoboj, kletve, pričkanje,

			dekleta: tako daleč greš lahko.



			REJNALDO: Gospod, to bi ga spravilo v nečast.



			POLONIJ: Prav nič, če obtožbo znaš lepo zaviti.

			Ne smeš naprtiti mu vseh grehot,

			kot da je ves v nečistost zakopan;

			to ne; spretno podaj njegove hibe,

			kot da so madeži prešernosti,

			pobliski ognjevitega duha,

			samo divjost nebrzdane krvi,

			ki vse nas moti.



			REJNALDO:	Ali, moj gospod –



			POLONIJ: Čemu tako ravnaj?



			REJNALDO:	Dà, to, gospod,

			bi vedel rad.



			POLONIJ:	Ej, tak je moj načrt

			in mislim, da ukana se obnese:

			če sinu naložiš teh lahnih peg,

			kot ujame jih blagó v delavnici,

			le čuj!

			Tvoj sobesednik, ki ga otipavaš,

			če kdaj je videl fanta v teh napakah,

			katerih ga dolžiš, zanesi se,

			da bo kaj hitro za teboj povzel:

			'Gospod, prijatelj' ali 'blagorodje',

			kakor je že naslov in govorica

			pri njem in v tistih krajih.



			REJNALDO:	Prav, gospod.



			POLONIJ: Potem pa, dragi moj, ti bo – ti bo – kaj

			sem že hotel reči? Sakrament, nekaj sem hotel

			reči: kje sem prenehal?



			REJNALDO: Pri 'bo kaj hitro za teboj povzel'

			in pri 'gospod' in pri 'prijatelj'.



			POLONIJ: Pri 'za teboj povzel'; seveda, strela;

			takole bo povzel: 'Gospoda pa poznam;

			še včeraj sem ga videl, ali ondan,

			kadar že, s tem in s tem in, kot ste rekli,

			tam je igral, tam se ga je nalezel,

			tam sprl se na igrišču'; in mordà:

			'nekoč jo je zavil v zabavno hišo',

			da prav povem, v bordel, in tako dalje.

			Zdaj pa poglej;

			ta vaba laž ulovi krapa resnico:

			tako razumni mi prebrisanci

			z ovinkanjem, krog ogla najdemo

			po krivih potih svoje ravne cilje:

			tako po mojem svétu in napotku

			zalezeš sina ti. Razumeš, ne?



			REJNALDO: Gospod, razumem.



			POLONIJ:	Zbogom; srečno hôdi.



			REJNALDO: Dobri gospod!



			POLONIJ: In opazuj še sam, kako se vede.



			REJNALDO: Bom, bom, gospod.



			POLONIJ: In naj se pridno muzike uči.



			REJNALDO: Dà, milostni gospod.



			POLONIJ: Pozdravljen!



			Rejnaldo odide. Ofelija nastopi.



			POLONIJ: Lej no, Ofelija! Kaj pa ti je?



			OFELIJA: O Bog, tako sem se prestrašila!



			POLONIJ: Česà, za božjo voljo?



			OFELIJA: Ko v svoji sobi sem šivala, pride

			kraljevič Hamlet z nedri odpetimi,

			soglàv, z umazanimi obujkami,

			ki brez podvez so zdrknile do gležnjev,

			ko stena bled, v kolenih se šibeč

			in s táko bridko žalostjo v očeh,

			kot da ga je pekel poslal oznanjat

			stvari grozotnih; ták je stopil prédme.



			POLONIJ: Pač blazen od ljubezni?



			OFELIJA:	Jaz ne vem,

			bojim se pa, da res.



			POLONIJ:	Kaj ti je rekel?



			OFELIJA: Prijel mi je zapestje in ga stiskal;

			nato odstopi za dolžino lakta,

			z rokó pa drugo nad očmi tako

			mi preiskuje obraz, kot bi ga hotel

			narisati. Dolgo je stal tako;

			nazadnje malo strese mi roko,

			trikrat tako z glavo pomaje, z vzdihom

			tako globokim, žalostnim tako,

			kakor da mu razgnal bo ves život,

			končal življenje; potlej me spusti;

			z glavó okrenjeno preko ramen,

			kot da je pot pogodil brez oči,

			brez njih pomóči stopil je skoz dver,

			vseskoz obračal name je njih luč.



			POLONIJ: Pojdi z menoj: takoj poiščem kralja.

			To je resnična blaznost od ljubezni,

			ki s svojo vihro sama se uničuje

			in vodi voljo do dejanj brezupnih

			večkrat ko ktera druga strast pod soncem,

			ki muči naša srca. Žal mi je.

			Si zadnji čas bilà z njim neprijazna?



			OFELIJA: Ne, oče; toda, kakor ste veleli,

			zavračala sem vsa njegova pisma

			in vsak njegov obisk.



			POLONIJ:	Od tega je zblaznel.

			Škoda, ker nisem umneje ga tehtal.

			Bal sem se, da se le igra in hoče

			te pogubiti; moj presneti sum!

			Bog ve, da v naših letih preradì

			predaleč sezamo s svojo modrostjo,

			prav kakor primanjkuje mladim glavam

			preudarnosti. Daj, pojdiva zdaj h kralju:

			vse mu povem; ljubezen ta, zakrita,

			več zla rodi, kot mržnje, če je očita.

			Pojdiva.



			Odideta.





DRUGI PRIZOR


			Soba v gradu


			Kralj, kraljica, Rozenkranc, Gildenstern in spremstvo



			KRALJ: Zdrav, dragi Rozenkranc in Gildenstern!

			Po vaju se nam je tožilo, zraven

			vpreči vaju hočemo, zato

			poziv ta nagli. Čula sta, kako

			se Hamlet je spremenil; to recimo,

			saj ne na zunaj ne na znotraj ni

			več, kar je bil. Kaj bi ga poleg smrti

			očetove bilo tako potrlo,

			da samega se ne razume več,

			se mi ne sanja; torej prosim vaju,

			ki zmlada z njim bilà sta vzgajana,

			sta blizu mu po letih in navadah,

			izvólita ostati tu na dvoru

			za nekaj časa: da ga s svojo družbo

			potegneta v zabave in izvesta,

			kar moreta mimogrede ujeti,

			če kaj ga tare, kar je nam neznano

			in čemur, če zvemò, se najde lek.



			KRALJICA: Gospoda, mnogo vaju je omenjal

			in vem, da ni na svetu dveh ljudi,

			ki sta mu dražja. Če je vaju volja,

			da nam izkažeta prijazno vljudnost

			in nekaj časa posvetita nam

			v oporo in krepilo našim nadam,

			tako poplačan vajin bo obisk,

			kakor je kraljev vredno.



			ROZENKRANC:	Veličanstvi

			z oblastjo svojo vzvišeno nad nama

			izražati nam smeta svojo voljo

			v ukazih, ne v prošnjàh.



			GILDENSTERN:	Pokorna bova

			in z nizkim tu pokladava poklonom

			voljnó usluge svoje vam pred nóge

			in čakava povelja.



			KRALJ: Hvala vam, Rozenkranc in mili Gildenstern.



			KRALJICA: Hvala vam, Gildenstern in mili Rozenkranc:

			in brž stopita k sinu mojemu,

			ki vse preveč je spremenjen. Naj kdo

			ta dva gospoda spremi k Hamletu.



			GILDENSTERN: Bog daj, da bi mu družba najina

			bilà prijetna in koristna!



			KRALJICA:	Amen!



			Rozenkranc, Gildenstern in nekaj spremstva odide.

			Polonij nastopi.



			POLONIJ: Poslanca iz Norveške sta, gospod,

			z uspehom se vrnila.



			KRALJ: Od nekdaj oče dobrim si vestem.



			POLONIJ: Da res, svetlost? Dà, verjemite mi,

			vdanost čuvam, kakor čuvam dušo,

			tako Bogu kot milostnemu kralju;

			in mislim, ali pa mi ti možgani

			resnice zanesljivo ne sledé

			kakor doslej, mislim, da sem našel

			vzrok pravi Hamletove blaznosti.



			KRALJ: O, to povej, to zvedeti želim.



			POLONIJ: Sprejmite prej poslance; moja vest bo

			posladek po teh vélikih gostéh.



			KRALJ: Počasti ju ti sam in ju privêdi.



			Polonij odide.



			Gertruda draga, pravi, da našèl

			je izvor bolezni sina vašega.



			KRALJICA: V glavnem je, slutim, smrt očetova

			in najina prenagljena poroka.



			KRALJ: No, dà, preskusimo ga.



			Polonij se vrne z Voltimandom in Kornelijem.



				Dobrodošla,

			prijatelja, doma! Kaj, Voltimand,

			sporoča nam naš brat, norveški kralj?



			VOLTIMAND: Prav lep odzdrav čestitkam in željàm.

			Na prvo je besedo prepovedal

			nečaku te nabore, ki je mislil,

			da so priprava bojna zoper Poljsko,

			ko pa je pazil bolj, je videl res,

			da zoper vašo gre svetlost. Razžaljen,

			da so bolezen, starost in slabost

			tako mu varali, pošlje ukaz

			za Fortinbrasa; ta se pokori,

			sprejme ukor Norvegov in, ob kratkem,

			priseže stricu, da nikdar ne dvigne

			orožja zoper vašo milost več.

			Nato ves zadovoljen stari Norveg

			mu podeli tri tisoč kron letnine

			in dá pooblastilo, da vojake,

			poprej nabrane, vede zoper Poljsko:

			s to prošnjo, tu obširno razloženo,



			Mu da papirje.



			da mu dovolite za to podjetje

			prehod svoboden skozi vašo oblast

			s poroštvom vsem in vsemi nakazili,

			kot je zapisano.

			KRALJ:	To nam je prav

			in list preberemo o priliki,

			odpišemo in stvar prevzamemo.

			Za zdaj pa hvala za uspešni trud:

			spočijta se; večer skup proslavimo:

			pozdravljena doma!



			Voltimand in Kornelij odideta.



			POLONIJ:	To srečno je dognano.

			Knez moj in knežna, če bi rešetal,

			kaj bodi veličanstvo, kaj vdanost,

			zakaj dan dan, noč noč in čas je čas,

			bi s tem le tratil noč in dan in čas.

			Ker je kratkoča bistroumju duša,

			ovinki le telo in vnanji lišp,

			naj kratko govorim. Vaš sin je blazen:

			blazen, velim; saj če očrtaš blaznost,

			kaj je to drugega, kot da si blazen?

			Toda pustimo to.



			KRALJICA: Več jedra in manj umetničenja.



			POLONIJ: Prisežem, da prav nič ne umetničim.

			Da blazen je, je res; da res, je škoda

			in škoda, da je res: puhla nabuhlost!

			Bog z njo, saj nočem umetničiti.

			Recimo torej, da blazni: zdaj nam ostane,

			da najdemo še vzrok tegà efekta,

			ne, pravzaprav še vzrok tegà defekta,

			saj ta defektni efekt ima svoj vzrok:

			to še ostane in tako ostane:

			preudárite:

			hčerko imam – imam, ker je še moja –

			ki – pázite – v pokorščini otroški

			mi to je dala: zdaj pa sklepajte.



			Bere.



			»Nebeški boginji moje duše, čarobni Ofeliji.«

			To je slaba fraza, navadna fraza; »čarobni«

			je navadna fraza; toda zdaj boste slišali. Tole:

			»Njenim prelepim grudim te vrstice itd.«



			KRALJICA: To ji poslal je Hamlet?



			POLONIJ:	Potrpite,

			kraljica; vse povem vam po pravici.



			Bere.

			»Dvomi, da nam zvezda sveti,

			dvomi, da je sonce žar;

			da resnici je verjeti;

			da te ljubim jaz, nikdar.

			O draga Ofelija, verzi mi gredo slabo od rok; ni

			mi dana umetnost, da bi štel svoje vzdihe: a da

			je moja ljubezen popolna, o ti najpopolnejša, to

			verjemi. Zbogom. Vekomaj tvoj, predraga

			gospodična, dokler bo ta stroj njegov. Hamlet.«



			To mi je hči poslušna pokazala;

			in vrh tegá mi je zaupala,

			kedaj, kako in kje se ji je bližal.



			KRALJ: Kako pa ona je ljubezen to

			sprejemala?



			POLONIJ: Kaj mislite o meni?



			KRALJ: Da mož ste zvest in vreden vse časti.



			POLONIJ: To bi dokazal rad. A kaj bi mislili,

			ko uzrem ljubezni vroče ta zalet –

			in uzrl sem jo, to moram reči, preden

			mi hči jo je priznala – kaj bi vi,

			kaj mislila bi milostna kraljica,

			če bil bi jima miza in predàl,

			če bi srce zaprl, bil gluh in nem

			ali brezbrižen gledal to ljubezen?

			Kaj bi si mislili? Ne, jaz sem brž posegel

			in nagovoril gospodičnico:

			»Hamlet je knez, ni tvoje prilike;

			tega ne smeš.« Nato sem ji ukazal,

			naj se zaprè njegovi druščini,

			poslancev ne sprejema ne vezil.

			Ona je ubrala mojih svetov sad

			in on, zavrnjen, da povem ob kratkem,

			se vrže v žalovanje, pôtlej v post,

			nato v nespečnost in nato v slabost,

			nato v sanjarstvo in tako navzdol

			do blaznosti, v kateri zdaj besni

			in ki nas tare vse.



			KRALJ: Verjamete?



			KRALJICA:	Mogoče, prav verjetno.



			POLONIJ: Mar sem le enkrat, to bi vedel rad,

			odločno trdil: Taka je ta stvar,

			če je bilo drugač?



			KRALJ:	Ne da bi vedel.

			POLONIJ pokaže na svojo glavo in pleča:

			Če ni tako, ločite to od tega:

			če bodo me okolnosti vodile,

			resnico najdem, tudi če tičí

			na dnu peklà.



			KRALJ:	Kako bi se prepričali?



			POLONIJ: Saj veste, včasih hodi ure in ure

			po galeriji tej.



			KRALJICA:	Dà, to je res.



			POLONIJ: Ob takem času mu nastavim hčer.

			Tačas izza tapete opazujva

			midva sestanek: ako je ne ljubi

			in pameti ni zgubil od tegà,

			ne maram biti več državni svétnik,

			temveč voznik in kmet.



			KRALJ:	Poskusimo.



			KRALJICA: A glej, kako otožen tam prihaja

			in bere, siromak.



			POLONIJ:	Stran, prosim vas,

			obadva stran: takoj ga ogovorim.



			Kralj, kraljica in spremstvo odidejo. Hamlet nastopi in bere.



			O, dovolite, kako je mojemu dobremu kraljeviču Hamletu?



			HAMLET: Dobro, hvala Bogu.



			POLONIJ: Ali me poznate, visokost?



			HAMLET: Prav dobro; trgovec z ribami ste.



			POLONIJ: To pa ne, kraljevič.



			HAMLET: Tedaj bi želel, da bi bili tak poštenjak.



			POLONIJ: Poštenjak, kraljevič!



			HAMLET: Dà, gospod; biti poštenjak, kakor gre ta svet, se pravi biti eden izbran iz desetih tisočev.



			POLONIJ: Čista resnica, kraljevič.



			HAMLET: Kajti ako sonce zaleže črve v mrtvega psa, božanstvo, ki poljublja mrhovino … Ali imate hčer?



			POLONIJ: Imam jo, kraljevič.



			HAMLET: Ne dajte ji hoditi na sonce: spočetje je blagoslov; a kakor bi utegnila vaša hči spočeti – prijatelj, pazite na to.



			POLONIJ: Kako se vam zdi to? Zase. Neprestano meri na mojo hčer: a vendar me spočetka ni spoznal; rekel je, da sem trgovec z ribami: daleč jo je zavozil: in res, tudi meni je delala zamlada ljubezen silne preglavice; domala tako kakor njemu. Zopet ga nagovorim. – Kaj berete, kraljevič?



			HAMLET: Besede, besede, besede.



			POLONIJ: Za kaj pa gre?



			HAMLET: Kdo gre?



			POLONIJ: To menim, kakšna je vsebina knjige, ki jo berete, kraljevič.



			HAMLET: Obrekovanja, gospod: zakaj ta satirični lopov pravi tukaj, da imajo starci sive brade, da so jim lica nagubana, da se jim cedi iz oči jantar in mačja smola; da imajo velikansko pomanjkanje duhovitosti, poleg tega pa zelo šibka stegna: o vsem tem sem sicer globoko in iskreno prepričan, vendarle se mi ne zdi spodobno, da se kaj takega napiše; zakaj vi samí, gospod, bi prišli v moja leta, če bi mogli lesti rakovo pot.



			POLONIJ zase: To je res blaznost, pa je v nji metoda. –

			Ali nočete s prepiha, kraljevič?



			HAMLET: V svoj grob?



			POLONIJ: Zares, to bi bilo s prepiha. Zase. Kako bist­ri so včasih njegovi odgovori! Srečni izrazi, kjer blaz­nost često v živo zadene, česar um in zdrava pamet ne bi tako uspešno pogodila. Zdaj ga pustim in nemudoma ukrenem, kako bi se sestal z mojo hčerjo. – Milostivi kraljevič, dovolite, da preponižno vzamem slovo od vas.



			HAMLET: Ničesar mi ne morete vzeti, gospod, kar bi laže pogrešal: razen življenja, razen življenja, razen živ­ljenja.

			POLONIJ: Zdravi ostanite, kraljevič.



			HAMLET: Ti pusti stari bebci!



			Rozenkranc in Gildenstern se vrneta.



			POLONIJ: Iščeta kraljeviča Hamleta: tu je.



			ROZENKRANC Poloniju: Bog z vami, gospod.



			Polonij odide.



			GILDENSTERN: Častiti kraljevič!



			ROZENKRANC: Premili kraljevič!



			HAMLET: Odlična, draga prijatelja moja! Kako ti je, Gildenstern? A, Rozenkranc! Draga fanta, kako se vama godi?



			ROZENKRANC: Kakor povprečnim sinom te zemljé.



			GILDENSTERN: Srečna, da nisva preko mere srečna; Fortuni nisva baš pero na kapi.



			HAMLET: Niti podplat na čevlju?

			ROZENKRANC:	Tudi ne.



			HAMLET: Živita torej blizu njenega pasu ali v središču njene naklonjenosti?



			ROZENKRANC: Res, dobra sva si z njo.



			HAMLET: V njenem krilu? O, saj res: sreča je vlačuga. Kaj je novega?



			ROZENKRANC: Nič, kraljevič, razen da je svet postal pošten.



			HAMLET: Tedaj je blizu sodni dan: toda vajina novica ni resnična. Dovolita, da vaju izprašujem bolj v podrobno: s čim sta se prikupila Fortuni, prijatelja, da vaju je poslala tu sem v ječo?



			GILDENSTERN: V ječo, kraljevič?



			HAMLET: Danska je ječa.



			ROZENKRANC: Tedaj je tudi svet ječa.



			HAMLET: Pa še prav čedna; v nji je mnogo predelkov, celic in temnic, Danska je ena najhujših.

			ROZENKRANC: Midva ne misliva tako, kraljevič.



			HAMLET: No, tedaj ni ječa za vaju, kajti sama po sebi ni nobena stvar na svetu ne dobra ne zla, táko jo stori šele naša sodba. Zame je ječa.



			ROZENKRANC: No, potemtakem jo je napravila táko vaša častiželjnost; pretesna je vašemu duhu.



			HAMLET: O moj Bog, mogel bi biti zaklenjen v orehovo lupino, pa bi se štel kralja neizmernih pokrajin, samo če ne bi imel hudih sanj.



			GILDENSTERN: Te sanje so v resnici častiželjnost. Zakaj pravo bistvo častiželjnih ljudi je samo senca sanj.



			HAMLET: Sanje same so le sence.



			ROZENKRANC: To je res in meni se zdi častiželjnost nekaj tako zračnega in lahkega, da je samo senca sence.



			HAMLET: Potemtakem so naši berači resnične osebe in naši vladarji in razkoračeni junaki le sence beračev. Ali pojdemo na dvor? Zakaj, pri moji veri, jaz ne znam modrovati.

			ROZENKRANC: }



			GILDENSTERN: } Spremiva vas.



			HAMLET: Nikakor ne; nočem vaju uvrstiti med druge svoje služabnike; zakaj, da vama govorim kot poštenjak, moje spremstvo je strahovito. Pa da ostanem na uglajeni cesti prijateljstva, kaj delata v Elsinoru?



			ROZENKRANC: Prišla sva, da bi vas obiskala, kraljevič; nič drugega.



			HAMLET: Siromak, kakršen sem, sem ubog tudi z zahvalo; vendar vaju zahvalim: in verjemita mi, prijatelja, moja zahvala, cenjena na pol vinarja, je še predraga. Ali niso po vaju poslali? Ali sta prišla iz lastnega nagiba? Dajta, bodita poštena z menoj: dajta, dajta, za božjo voljo, govorita.



			GILDENSTERN: Kaj naj bi rekla, gospod?



			HAMLET: Ej, kar hočeta, samo da ne bo prazen izgovor. Poslali so po vaju; in v vajinih očeh je že nekako priznanje, ki ga vajina dostojnost ne more prikriti, ker ni dovolj zvita: vem, da sta blagi kralj in blaga kraljica poslala po vaju.

			ROZENKRANC: V kak namen, kraljevič?



			HAMLET: To mi morata vidva razodeti. A rotim vaju na pravice našega tovarištva, na soglasje naše mladosti, na dolžnosti našega trajnega prijateljstva in na vse najdražje, na kar bi se vama mogel sklicevati spretnejši govorec, bodita proti meni iskrena in poštena: ali so po vaju poslali ali ne?



			ROZENKRANC Gildensternu: Kaj pravite vi?



			HAMLET zase: Tako? No, vaju že imam. – Ako me ljubita, ne tajita.



			GILDENSTERN: Kraljevič, poslali so po naju.



			HAMLET: Takoj vama povem, zakaj; tako prehitim vajino odkritje in vajina molčljivost, ki sta jo dolžna kralju in kraljici, ostane brez najmanjšega očitka. Pred kratkim – a sam ne vem, zakaj – me je minila vsa veselost, opustil sem vse svoje običajno delo; in resnič­no, tako me vse teži, da se mi zdi vsa ta krasna stavba, ta zemlja, samo pusto predgorje; ta čudoviti baldahin, zrak, vidita, ta ponosno prepeti nebes, ta veličast­ni obok, okrašen z zlatimi plameni, ah, se mi ne zdi nič drugega ko gnila gomila kužnih hlapov. Kakšna mojstrovina je človek! Kako plemenit po svoji pameti! Kako neomejen po zmožnostih! Po podobi in kretanju kako popoln in čudovit! V dejanjih kako podoben angelu! Po svojem razumu kako podoben Bogu! Lepota svetá! Vzor vsemu živemu! In vendar, kaj je meni ta kvintesenca prahu? Človek me ne veseli, ne moški in tudi ženska ne, čeprav se mi dozdeva, da hočeta s svojim smehljajem trditi nasprotno.



			ROZENKRANC: Kraljevič, nič takega mi ni bilo v mislih.



			HAMLET: Zakaj sta se torej smejala, ko sem rekel, da me moški ne veseli?



			ROZENKRANC: Ker sem mislil, ako vas ne vesele moški, kakšno postno hrano dobe igralci pri vas: sem grede sva jih prehitela; že so na poti semkaj, da vam ponudijo svojo službo.



			HAMLET: Kateri igra kralja, mi bo dobrodošel; njegovo veličanstvo dobi tribut od mene; klativitez naj vihti svoj meč in ščit; ljubimec ne bo vzdihoval zastonj; humoristični čudak naj mirno odigra svojo vlogo; šaljivec naj spravi v smeh tiste, ki se dajo ščegetati; in junakinja naj govori svoje misli naravnost, pa če bi moral jamb šepati za njo. Kateri igralci so to?

			ROZENKRANC: Tisti, ki so vam po navadi tako ugajali: igralci iz mesta.



			HAMLET: Kako pa, da potujejo? Stalno bivališče bi bilo ugodnejše njihovemu slovesu in njihovi koristi.



			ROZENKRANC: Mislim, da se premikajo zaradi prevrata v zadnjem času.



			HAMLET: Ali imajo še isti ugled kakor takrat, ko sem bil še jaz v mestu? Imajo še toliko občinstva?



			ROZENKRANC: Ne, res, tega pa ne.



			HAMLET: Kako to? Ali so zarjaveli?



			ROZENKRANC: Ne, trudijo se kakor prej: toda tam je zdaj gnezdo otročajev, majhnih izpeljančkov, ki kričé na vse grlo in jim zato neusmiljeno ploskajo: ti so zdaj v modi in tako hrupé proti preprostim gledališčem – tako jim pravijo – da se marsikateri, ki nosijo meč, boje teh gosjih peres in si komaj upajo tja.



			HAMLET: Kako? Otroci so? Kdo jih živi? Od kod imajo plačo? Ali se bodo ukvarjali z umetnostjo samo, dokler bodo čivkali? Pozneje, kadar se raz­vijejo sami v preproste igralce – kar je zelo ver­jetno, ako ne znajo boljšega – ali ne poreko, da jim njihovi prijatelji slabo služijo, ker jih silijo, da vrešče zoper svojo bodočnost?



			ROZENKRANC: Gotovo, zelo je zavrelo na obeh stra­neh in ljudstvu se ne zdi greh, ako jih ščuje na prepir: nekaj časa ni bilo dobiti vinarja za igro, ako si v dialogu pesnik in igralec nista skočila v láse.



			HAMLET: Ali je mogoče?



			GILDENSTERN: O, mnogo duha so razmetali.



			HAMLET: In so fantiči podrli nasprotnika?



			ROZENKRANC: Seveda, kraljevič; Herkula in njegovo breme povrhu.



			HAMLET: To ni tako čudno; zakaj moj stric je kralj danski in tisti, ki so se mu spakovali, dokler je živel moj oče, dajejo zdaj po dvajset, štirideset, petdeset do sto dukatov za njegov portret v ma­lem. Strela božja, v tem je nekaj prekonaravnega, samo če bi filozofija iztaknila.



			Trobente zadaj.



			GILDENSTERN: Igralci so tu.



			HAMLET: Gospóda, pozdravljena v Elsinoru. Sezita mi v róko. Tako: za sprejem treba poklonov in ceremonij: pozdravljam vaju torej na ta način, sicer bi bila moja ljubeznivost proti igralcem, ki mora imeti, to vama rečem, lepo lice, bolj po­dobna sprejemu ko moje vedenje proti vama. Dobrodošla: toda moj oče stric in moja mati teta sta se ukanila.



			GILDENSTERN: V čem, dragi kraljevič?



			HAMLET: Jaz sem blazen samo, kadar piha veter od severoseverozahoda: kadar je veter južen, ločim jastreba od jereba.



			Polonij se vrne.



			POLONIJ: Bog vam daj srečo, gospôda!



			HAMLET: Čujte, Gildenstern; in vi tudi: odprite uše­sa: tale véliki dojenček, ki ga vidite tu, se še zdaj ni izmotal iz plenic.



			ROZENKRANC: Nemara je prišel drugič vanje; saj pravijo, da se starec zopet pootróči.



			HAMLET: Prerokujem vama, da mi je prišel pravit o igralcih; le pazita. Prav imate, gospod: v pone­deljek zjutraj; tako je bilo, res.



			POLONIJ: Milostivi gospod, novico imam za vas.



			HAMLET: Milostivi gospod, jaz imam novico za vas. Ko je bil Roscij igralec v Rimu ­–



			POLONIJ: Igralci so prišli, kraljevič.



			HAMLET: Lari fari!



			POLONIJ: Na mojo čast –



			HAMLET: Na svojem oslu jaha vsak –



			POLONIJ: Najboljši igralci na svetu, bodisi za trage­dijo, komedijo, historijo, pastoral, pastoralno ko­medijo, historiko-pastoral, tragiko-historijo, tragi­ko-komiko-historiko-pastoral, za igro z enotnim prizoriščem ali z menjavo prostora: Seneka ne more biti zanje preresen, Plautus ne prerazposa­jen. Strogo po napisanem besedilu ali kar izpod pazduhe, v obojem so neprekosljivi.



			HAMLET: O Jefta, izraelski sodnik,

			kak si imel zaklad!



			POLONIJ: Kak zaklad je imel, kraljevič?



			HAMLET: Ej –

			Imel je hčerko, edino hčer,

			imel jo presrčno je rad.



			POLONIJ zase: Zmeraj na mojo hčer.



			HAMLET: Ali nisem prav povedal, stari Jefta?



			POLONIJ: Če me imenujete Jefto, kraljevič, je res, da imam hčerko, ki jo imam presrčno rad.



			HAMLET: Ne, to ne sledi.



			POLONIJ: Kaj pa sledi, kraljevič?



			HAMLET: I –

			»In naš Bog je strog«

			in potem, saj veste

			»In zgodilo se je,

			kar slutilo se je –«

			Prva kitica te pobožne pesmi vam pove več o tem;

			zakaj glejte, tile, ki prihajajo, me bodo razvedrili in

			mi prestrigli besedo.



			Štiri, pet igralcev nastopi.



			Pozdravljeni, mojstri, pozdravljeni vsi. Vesel sem, da te vidim zdravega. Dobrodošli, prijatelji. O, prijatelj moj stari; lej no, okosmatel si v lice, odkar sem te zad­njikrat videl; ali si se prišel na Dansko bahat s svojo brado? Ej, moja mlada dama in gospodična! O Marija, za cel podpetnik ste bliže nebu, odkar sem vas zad­njič videl, gospo­dična. Bog daj, da vaš glas ni izgubil svojega zvo­ka kakor izlizan zlatnik. Mojstri, dobrodošli vsi. Zdaj pa kar kakor francoski sokolarji: planimo na vse, kar zagledamo: takoj kak govor: dajte poskušnjo svoje umetnosti; torej kak pretresljiv govor.



			PRVI IGRALEC: Kák govor, kraljevič?



			HAMLET: Čul sem te nekoč, ko si govoril neki govor, a igrali niso tiste stvari nikdar; če pa so jo, ne več kot enkrat; kajti igra, kot se spominjam, ni ugajala širokemu občinstvu; bila je kaviar za ljudstvo: toda – kakor se je zdelo meni in dru­gim, katerih sodba je v takih rečeh tehtnejša od moje – bila je izvrstna igra z dobro razporeje­nimi prizori, pisana s toliko zmernostjo, s ko­likršno umetnostjo. Spominjam se, kako je nekdo rekel, da vrstice niso zabeljene, kar bi dajalo stvari slast, in da ni v stavkih vsebine, po kateri bi mogli pisca obdolžiti umetničenja; pač pa je imenoval delo pošteno in zdravo in prijetno in mnogo bolj lepo kot nališpano. En govor mi je posebno ugajal: Enejevo pripovedovanje Didoni; in posebno tisto mesto, kjer govori o umoru kralja Priama: ako vam je ostal še v spominu, začnite pri stihu; čakajte, čakajte:



			»Osorni Pirus, kot hirkanska zver« –

			ne, ni tako: a začenja se s Pirom.

			»Osorni Pirus, ves v orožju temnem,

			črnem, kot sklep njegov, podoben noči,

			ko sključen ležal je v usodnem konju,

			imel je zdaj svoj strašni lik poslikan

			z okrasom groznejšim: od nog do glave

			v rdečem lošču; oškropljen strahotno

			s krvjo očetov, mater, hčer, sinov,

			pečeno vso od plamenečih cest,

			ki svetijo s prekleto, kruto lučjo

			umoru kralja: vzpaljen v srdu in ognju,

			tako prelepljen s strjeno krvjo,

			z očmi kot oglje, išče vražji Pirus

			očeta Priama.«

			Zdaj nadaljujte vi.



			POLONIJ: Zaboga, kraljevič, dobro ste predavali, z dobrim poudarkom in dobrim pojmovanjem.



			PRVI IGRALEC:	»In najde ga

			v brezupnem boju z Grki; stari meč,

			uporen roki, pade in ostane,

			kljubuje ukazu; z dosti večjo silo

			Pir Priama naskoči: mahne mimo;

			a meča samega že piš in puh

			starca podrè. Osupli Ilion,

			kot čutil bi udar, s plamtečim vrhom

			se zruši v temelje in strašen tresk

			zajame Piru uho: glej, njêgov meč,

			leteč v zamahu že na sivo glavo

			Priama kralja, v zraku obtiči:

			tako stoji Pir kot tiran na sliki,

			kot neodločen med činom in voljo,

			nič ne stori.

			A kakor često tikoma pred vihro

			nebo obmolkne, obstrmé oblaki,

			vetrovi onemé in zemlja spód

			tiha ko smrt – kar strahoviti grom

			raztrga zrak, tako po tem prestanku

			osveta Pira spet podžge na čin;

			in nikdar padalo kiklopu kladvo

			na Martov nepredirni ni oklep

			brezčutneje kot Pirov meč krvavi

			sedaj na Priama.

			Fortuna, proč, vlačuga! Vsi bogovi

			v vseobčem zboru moč ji odvzemite,

			potrite prečke in platišča vsa

			ji na kolesu in okroglo pesto

			ji potočite od strmin nebeških

			do samega peklà!«



			POLONIJ: To je predolgo.



			HAMLET: Pride k brivcu z vašo brado vred. – Pro­sim te, nadaljuj: on je za poskočnico ali kvanto, sicer zaspi: nadaljuj, pridi do Hekube.



			PRVI IGRALEC: »A joj, kedor bi videl bil kraljico vso zmršeno. –



			HAMLET: »Kraljico zmršeno?«



			POLONIJ: To je dobro; »kraljica zmršena« je dobro.



			PRVI IGRALEC:	Kako je bosa

			sem begala in tja, gasila plamen

			s potoki grenkih solz; s krpo na glavi,

			ovenčani nekdaj; namesto obleke

			z odejo, nagloma pobrano v strahu,

			kdor to bi videl, bi z jezikom gadjim

			Fortuno za izdajnico proglasil:

			a da so jo bogovi videli,

			ko je uzrla Pira, ki zlohotno

			mrcvaril z mečem kralju je teló,

			nenadni krik, ki bruhnil je iz nje,

			če sploh jih gane kaj človeškega,

			orosil bil bi žarne oči nebeške,

			presunil bil bogove.«



			POLONIJ: Glejte, ali ni prebledel, ali nima solzá v očeh? Prosim te, prenehaj.



			HAMLET: Dobro; kmalu mi boš moral povedati ostalo. – Dragi gospod, ali hočete poskrbeti, da bodo igralci nastanjeni? Razumete, glejte, da bodo z njimi dobro ravnali, zakaj oni so zrcalo in skraj­šana kronika dobe: bolje za vas, ako dobite po smrti slab nagrobnik, ko da ste pri njih na slabem glasu, dokler živite.



			POLONIJ: Kraljevič, ravnal bom z njimi, kakor za­služijo.

			HAMLET: Vrabca, človek božji, mnogo bolje: rav­najte z vsakim človekom, kakor zasluži, in kdo uide biču? Ravnajte z njimi po svoji časti in veljavi: čim manj zaslužijo, tem več zasluženja je v vaši dobroti. Spremite jih noter.



			POLONIJ: Pojdimo, gospôda.



			HAMLET: Pojdite z njim, prijatelji: jutri nam kaj za­igrate. Polonij in vsi igralci razen prvega odidejo. Slišiš, stari prijatelj; ali morete igrati »Umor Gon­zaga«?



			PRVI IGRALEC: Moremo, visokost.



			HAMLET: To bi rad videl jutri vêčer. Saj bi se na­učili, ako treba, dvanajst, šestnajst vrstic, ki bi jih jaz spisal in pritaknil igri, ali ne?



			PRVI IGRALEC: Lahko, kraljevič.



			HAMLET: Prav dobro. Stopite s tem gospodom in nikar ga ne zasmehujte. Prvi igralec odide. Dra­ga prijatelja moja, zdaj se od vaju poslovim do večera: dobrodošla v Elsinoru.



			ROZENKRANC: Dragi kraljevič!

			HAMLET: Tako, Bog bodi z vama!



			Rozenkranc in Gildenstern odideta.



			Zdaj sem sam.

			O, kakšno teslo, kakšen štor sem jaz!

			Ni neverjetno, da je ta glumač

			samo v predstavi, v sanjani bolesti

			tako podredil dušo domišljiji,

			da mu od nje zbledèl je ves obraz;

			solzé v očeh, v pogledu zmedenost,

			strt glas in vse njegove kretnje v skladu

			z njegovim čustvom! In vse to za nič!

			Za Hekubo!

			Kaj mu je Hekuba, kaj je on Hekubi,

			da jokal bi za njo? Kaj bi ta storil,

			da ima povod zares za bolečino

			kot jaz? Preplavil oder bi s solzami,

			z besedo grozno vsem ušesa klal,

			krivca blazníl, nedolžnega bi plášil,

			zmedel nevednega in kar omamil

			sposobnosti ušesom in očem.

			In jaz,

			plah, klamast pobalin okrog se plazim

			kakor meglà, ves top za svojo stvar,

			in nič ne zinem; ne, niti za kralja,

			ki mu imetje in življenje drago

			uničil grd je rop. Sem strahopetec?

			Kdo pita me s capinom, kdo me bije,

			puli bradó in mi jo piha v lice,

			me ščiplje v nos in mi očita laž

			naravnost v brk? Kedo mi dela to?

			Ha!

			Strela, to bi požrl: saj ni drugače:

			srce imam golobje in nič žolča,

			ki bi grenil nasilstvo; saj sicer

			kdaj že bi krmil jastrebe nebá

			z drobom morilčevim: krvavi, hotni lopov!

			Okrutni, izdajalski, sladni, vražji lopov!

			O maščevanje!

			Hej, kakšen bacek sem! Res, hrabro: jaz,

			sin nežnega umorjenega očeta,

			ki v maščevanje me peha nebo, pekel,

			kot cipa lajšam si srce z besedami,

			preklinjam, kakor tam pocestnica,

			prav candra!

			Fej, fej! Na delo, moj razum! Hm, čul sem,

			da krivce, ki sedeli so pri igri,

			že sama odrska umetnost v dušo

			zadela je tako, da so na mah

			zločine svoje izpovedali.

			Saj umor, čeprav je brez jezika, z glasom

			čudežnim govori! Ti naj igrajo

			pred stricem nekaj sličnega umoru

			očeta mojega: pazil bom nanj,

			ga v živo skušal: ako se le zdrzne,

			vem svojo pot. Ta duh, ki sem ga videl,

			morda je vrag; in vrag lahko prevzame

			prikupno si postavo, dà, in morda,

			ker sem šibak, otožnega duhá,

			in on ima do takih silno moč,

			prevara me in pogubi. Jaz hočem

			trdnejših dejstev. Igra bodi past,

			da ujamem kralja in njegovo vest.

			Odide.





Tretje dejanje


			PRVI PRIZOR


			Soba v gradu


			Kralj, kraljica, Polonij, Ofelija, Rozenkranc in Gildenstern nastopijo.

			KRALJ: In kaj ne moreta mu po ovinkih

			izvabiti, od kod izvira motnja,

			ki draži dni njegovega pokoja

			z viharno in nevarno blaznostjo?



			ROZENKRANC: Priznava, da se čuti zmedenega,

			a vzroka noče in noče razodeti.



			GILDENSTERN: Tudi ne dá se otipavati,

			temveč se spretno z blaznostjo izmika,

			kadar ga spravljava, da bi priznal,

			kako je z njim.

			KRALJICA:	Vaju je rad sprejel?



			ROZENKRANC: Docela viteško.



			GILDENSTERN: Vendar se je le siloma obvladal.



			ROZENKRANC: V besedah skop, na najina vprašanja

			z odgovori pa kaj razsipen.



			KRALJICA: Sta li zvabila h kaki ga zabavi?



			ROZENKRANC: Na poti sva došla neke igralce:

			o njih sva, knežna, mu povedala

			in rekel bi, da nekako je bil

			novice te vesel: zdaj so na dvoru

			in mislim, da imajo že ukaz

			nocoj pred njim igrati.



			POLONIJ:	To je res:

			in jaz povabim veličanstvi naj,

			da vidita in slišita to reč.



			KRALJ: Od srca rad in zelo mi je drago,

			da zdaj je take volje. Draga moja

			gospóda, vidva pa budita mu

			še dalje slast do takih razvedril.

			ROZENKRANC: Bova, svetlost.



			Rozenkranc in Gildenstern odideta.



			KRALJ: Gertruda draga, pojdi tudi ti;

			poslali smo po Hamleta potajno,

			da kot slučajno tukaj srečal bi

			Ofelijo:

			njen oče in jaz, poštena ogleduha,

			se skrijeva, da vidiva nevidna

			in sodiva lahko po tem sestanku

			in po njegovem sklepava vedenju,

			je li ljubezni muka ali ne,

			kar tlači ga tako.



			KRALJICA:	Ubogam vas:

			za vas, Ofelija, pa želim, da bi

			bila lepota vaša srečni vzrok

			njegove blaznosti: tako kreposti vaše

			ga, upam, privedó na staro pot

			obema vama v čast.



			OFELIJA:	Gospa, prav to želim.



			Kraljica odide.



			POLONIJ: Ofelija, hodi tod. Knez, če vam drago,

			midva se skrijva. Ofeliji. Beri iz te knjige,

			da s to pretvezo lahko opravičiš

			svojo samoto. S tem često grešimo –

			več je dokazov – da s pobožnim licem

			in sveto kretnjo presladkorimo

			hudiča samega.



			KRALJ zase:	O, le preres!

			Kako mi biča ta beseda vest!

			Vlačuge obraz, z umetnostjo nališpan,

			nič grši ni pod svojim lepotilom,

			kot je moj čin pod hlinjeno besedo:

			o težko breme!



			POLONIJ: Slišim, prihaja: stran stopiva, knez.



			Kralj in Polonij odideta. Hamlet nastopi.



			HAMLET: Biti, ne biti: to je tu vprašanje:

			je li bolj plemenito, da trpiš

			v duhu strelice vse nasprotne usode

			ali z orožjem greš nad morje zlà

			in ga končaš z odporom. Umreti: spati;

			nič več; in rêči, da končamo s spanjem

			si srčno bol in tisočero udarcev,

			ki dediščina so mésu, to je smoter,

			ki ga biló od srca bi želeti.

			Umreti, spati, spati:

			nemara sanjati: dà, tu je kleč;

			to, kakšne sanje bi prišle nam v spanju,

			ko se otresemo teh zemskih spon,

			ustavlja nas: to tisti je pomislek,

			ki daljša siromaštvu bedna leta;

			kdo nosil bi prezir in bič svetá,

			pritisk mogočnih, mož ponosnih tlako,

			neuslišane ljubezni bol, pravice

			odlašanje, objest uradov, brce,

			ki podlež daje skromni jih kreposti,

			če bi lahko se upokojil sam

			že z golo iglo? Kdo bi nosil breme

			in hropel znojen pod življenjem težkim,

			če ne bi groza pred nečim po smrti,

			pred krájino neodkrito, ki se potnik

			iz nje ne vrne, nam hromila volje,

			da rajši nosimo zla pričujoča,

			kot bi k neznanim se zatekali?

			Tako nas misel dela vse plašljivce

			in prirojena barva odločnosti

			vzbolehne pod razmišljanja bledico;

			podjetja vsa kipeča in zanosna

			iz teh ozirov krenejo iz struje

			in izgube ime dejanja. Stoj!

			Lepa Ofelija! Vila, v svoje molitve

			vse moje grehe vključi.



			OFELIJA:	Kraljevič,

			kako vam je po tako dolgih dneh?



			HAMLET: Ponižna hvala: dobro, dobro, dobro.



			OFELIJA: Gospod, od vas imam vezil, ki vam

			želim oddavna že jih vrniti;

			zdaj, prosim, jih vzemite.



			HAMLET:	Jaz že ne;

			nikoli nisem vam nič dal.



			OFELIJA: Knez, dobro veste, da ste mi jih dali;

			besede zraven s tako sladkim dihom,

			ki je dari še obogatil: vonj

			je zginil, nate jih; saj žlahtni duši prazen

			je zlat dar, če darnik je neprijazen.

			Nate, gospod.



			HAMLET: Haha, ali ste pošteni?



			OFELIJA: Kraljevič?

			HAMLET: Ali ste lepi?



			OFELIJA: Kaj méni vaša visokost?



			HAMLET: To: ako ste pošteni in lepi, se vaše poštenje ne sme družiti z vašo lepoto.



			OFELIJA: Ali bi mogla imeti lepota, kraljevič, boljšo družbo, kakor je poštenje?



			HAMLET: O, gotovo; zakaj moč lepote prej pretvori čed­nost iz tega, kar je, v zvodnico, kot more čed­nost preobraziti lepoto v svojo podobo: to je bil svoje dni paradoks, današnji čas pa ga potrjuje. Ljubil sem vas nekoč.



			OFELIJA: Res, kraljevič, pregovorili ste me, da sem vam verjela.



			HAMLET: Ne bi mi bili smeli verjeti; zakaj čednost se ne dá na naše staro deblo tako cepiti, da ne bi še vedno nekoliko dišali po njem: nisem vas ljubil.



			OFELIJA: Tembolj sem bila varana.



			HAMLET: Pojdi v samostan: čemu bi hotela roditi greš­nike? Jaz sam sem še kolikor toliko pošten; vendar bi se mogel obtožiti takih reči, da bi bilo bolje, ako me mati ne bi bila rodila: zelo sem ohol, maščevalen, častilakomen; v meni preži več grehov, kot imam misli, da bi jih z njimi objel, domišljije, da bi jih upodobil, ali časa, da bi jih izvršil. Kaj bi kobacali med nebom in zemljo ljudje, kakršen sem jaz! Lopovi smo vsi od nog do glave; ne verjemi nobenemu od nas. Uberi svojo pot v samostan. Kje je vaš oče?



			OFELIJA: Doma, kraljevič.



			HAMLET: Zaklepajte vrata za njim, da ne bo mogel trapov loviti drugod ko v svoji hiši. Zbogom.



			OFELIJA: O, pomagajte mu, mila nebesa!



			HAMLET: Ako se omožiš, ti dam to prekletstvo za doto: bodi nedolžna kakor led, čista kakor sneg, vendar naj ti ne odide obrekovanje. Stopi v samo­stan, slišiš: zbogom. Ali, če se hočeš po vsej sili omožiti, vzemi norca; zakaj pametni možje vedo le predobro, kakšne spáke delate iz njih. V samostan, slišiš; pa še prav hit­ro. Zbogom.



			OFELIJA: Ozdravite ga spet, moči nebeške!



			HAMLET: Slišal sem tudi, kako se slikate, ojej; Bog vam je dal obraz in vé si napravljate drugega: skakljate, drobentite in šušljate in se norčujete iz božjih stvorov in zvračate svojo poželjivost na svojo nevednost. Poberite se, nič več ne maram tega; od tega sem poblaznel. Pravim vam, nobe­nih ženitev ne maramo več: tisti, ki so že oženje­ni, vsi razen enega, naj živé; drugi naj ostanejo, kakor so. V samostan, veš!



			Odide.



			OFELIJA: O, kakšen žlahten duh je tu razdjan!

			Oko dvorjana, jezik učenjakov,

			vojakov meč, državi up in cvet,

			zrcalo lepih šeg, vzor izobrazbe,

			pogledom jasen vzgled, vse, vse na tleh!

			In jaz, nesrečnih žensk najbednejša,

			ki srebala sem méd zvočnih besed,

			zdaj vidim žlahtni, vzvišeni ta um,

			na zvonec ubran – ubit in razglašen;

			to krasno klico razcvelè mladosti –

			­uvelo od blaznosti: joj vekomaj,

			kaj videla sem prej, kaj vidim zdaj!



			Kralj in Polonij se vrneta.



			KRALJ: Ljubezen! K nji srce mu ne teži;

			govoril res je malo zmedeno,

			vendar ne blazno. Nekaj mu je v duši,

			na čemer zdaj sedi melanholija,

			in strah me je, da, kar se izvali,

			bo kaj nevarnega: da to prestrežem,

			sem v nagli odločitvi sklenil to:

			neutegoma mi mora na Angleško,

			da tam poterja zaostale davke:

			nemara da morjé in novi kraji

			z menjavo mnogolično preženó

			otožnost, ki mu sela je v srce

			in muči mu duhá, da je ves drug,

			kakor je bil doslej. Kaj pravite?



			POLONIJ: To bo že prav: a mislim še sedaj,

			da mu spočela je turobnost to

			zavrnjena ljubezen. No, Ofelija!

			Ne pravi nič, kaj je povedal Hamlet;

			čula sva vse. Storite, knez, po volji;

			a kaj, da ga po igri knežna mati

			pregovori na samem, naj pove

			ji svoje stiske: naj ga le privije;

			in jaz, če vam je prav, bom skrit poslušal

			razgovor njun. Če se ji ne izda,

			naj gre na Angleško ali ga zaprite,

			kjer se vam zdelo bo najbolje.



			KRALJ:	Bodi:

			vélikih blaznost naj pod stražo hodi.



			Odidejo.





DRUGI PRIZOR


			Hamlet in igralci nastopijo.



			HAMLET: Govorite ta govor, prosim vas, tako, kakor sem vam ga jaz predaval: lahno naj teče z jezika: a če hlastate pri njem na vsa usta kakor marsi­kateri naših igralcev, bi mi bilo prav tako ljubo, da bi govoril moje vrstice mestni oklicevalec. Tudi ne krilite z rokami preveč po zraku, tako; temveč delajte čisto nalahko: zakaj sredi toka, viharja in, kakor bi rekel, vrtinca svoje strasti morate imeti in ohraniti neko zmernost, ki ji daje mehkost. O, v dno duše me boli, kadar moram poslušati, kako vam kak kuštrav teleban trga in cefra vso strast na drobne kosce, samo da bobni v ušesa zijalom v pritličju, ki jim večinoma ni do drugega kakor do nerazumljivih nemih prizo­rov in hrupa: prešibati bi morali takega pobalina, ker prekriči Termaganta; to se pravi prehero­deževati Herodeža: prosim vas, ogibajte se tega.



			PRVI IGRALEC: Zanesite se, visokost.



			HAMLET: A tudi ne bodite prekrotki, temveč dajte se voditi lastnemu razsodku: prilagodite kretnjo besedi, besedo kretnji; zlasti pazite, da ne preko­račite naravne mere: kajti vse, kar je tako preti­ranega, se oddaljuje od namena gledališke igre, ki je bil že od nekdaj, je in ostane, da drži tako rekoč življenju zrcalo; da kaže čednosti njene poteze, pregrehi njeno podobo, svojemu času in družbi njeno obliko in odtisk. In ako se kaže vse to prenapeto ali premedlo, se nevednež sicer smeje, razsodnega človeka pa samo žali; graja enega samega takega pa vam mora veljati več od polne dvorane drugih. O, igralce imamo, ki sem jih videl igrati ali slišal, kako so jih drugi hvalili, in še močno hvalili, in kateri, da se rahlo izrazim, niso imeli ne krščanskega glasu, ne krščanske, poganske ali sploh človeške hoje, in so se tako ščeperili in rulili, da se mi je zdelo, kakor da bi bil kak pomočnik matere narave poskusil delati ljudi, pa so se mu pokazili, tako ostudno so posnemali človeštvo.



			PRVI IGRALEC: Nádejam se, da smo pri nas to precéj odpravili.



			HAMLET: O, popolnoma odpravite. In tistim, ki igra­jo pri vas burkeže, ne dajte govoriti več, kot je v njihovi vlogi: zakaj med njimi je takih, ki se sami nalašč smejejo, da bi spravili v smeh še peščico bedastih gledalcev, čeprav je treba ta čas paziti na važen del igre; to je ogabno in kaže klavrno častilakomnost takega šaljivca. Dajte, pri­pravite se.



			Igralci odidejo. Polonij, Rozenkranc in Gilden­stern nastopijo.



			HAMLET: No, gospod, ali hoče kralj poslušati to igro?



			POLONIJ: Dà, in kraljica tudi, in sicer takoj.



			HAMLET: Recite igralcem, naj se podvizajo. Polonij odide. Ali ne bi šla tudi vidva in jih priganjala?



			ROZENKRANC: }



			GILDENSTERN: } Seveda, kraljevič.



			Rozenkranc in Gildenstern odideta.

			HAMLET: Halo, Horatio!



			Horatio nastopi.



			HORATIO: Tu, dragi kraljevič, velevajte!



			HAMLET: Horatio, ti si tako pôšten mož

			kot kteri, ki sem kdaj z njim drugoval.



			HORATIO: O, dragi knez moj –



			HAMLET:	Ne, ne misli, da se laskam;

			saj kaj si naj obetal bi od tebe,

			ki hrani in oblači te samo

			tvoj vedri duh. Kdo revežu se laskaj!

			Ne, sladki jezik liži se veljaku,

			koleno mehko se upogibaj tam,

			kjer klečeplaštvo nese. Ali slišiš?

			Odkar ta moja duša sama voli

			in zna ljudi razločevati, dala

			svoj glas je tebi: kajti ti si mož,

			ki vse trpi, ko da bi nič ne trpel;

			ki sreče sunke in dari prejema

			z enako hvalo: in preblagor mu,

			ki v njem sta um in kri tako stopljena,

			da prstom ni Fortuninim piščal,

			ki nji na voljo poje. Pridi mož,

			ki ni usužnjen strasti: nosil ga bom

			v jedru, dà, v srcu svojega srca,

			kot nosim tebe. A preveč o tem.

			Nocoj bodo igrali tu pred kraljem;

			en prízor meri prav na to, kar pravil

			sem ti o smrti svojega očeta:

			kadar dejanje steče, prosim te,

			s prav vso bistrino svojega duha

			mi strica opazuj: če njegov skriti greh

			pri nekem mestu ne privrè na dan,

			prikazal se nam je zavržen duh

			in moja sumnja črna je kot naklo

			Vulkanovo: napeto pazi nanj;

			jaz mu oči pripel bom na obraz,

			nato iz združenih opazovanj

			presodiva njegovo lice.



			HORATIO:	Prav:

			če kaj ukrade, ko bodo igrali,

			in ga ne ujamem, jaz poplačam kradež.



			HAMLET: Prihajajo: igrati moram blaznost.

			Pojdi na svoje mesto.

			Danska koračnica. Fanfara. Kralj, kraljica, Polo­nij, Ofelija, Rozenkranc, Gildenstern in druga gospôda iz spremstva s stražo, ki nosi plamenice, nastopijo.



			KRALJ: Kako živi naš nečak Hamlet?



			HAMLET: Izvrstno, pri moji veri; ob hrani kame­leonovi; zrak jém, pitajo me z obljubami; kopunov ne morete krmiti tako.



			KRALJ: Ne vem, kaj bi s tem odgovorom, Hamlet; te besede se ne tičejo mene.



			HAMLET: Tudi mene ne več. Poloniju. Gospod, svoje dni ste na vseučilišču igrali, pravite?



			POLONIJ: Igral, gospod, in šteli so me za dobrega igralca.



			HAMLET: Katero vlogo ste igrali?



			POLONIJ: Igral sem Julija Cezarja: umorili so me na Kapitolu; Brutus me je umoril.



			HAMLET: Brutalen človek, da je umoril tako kapital­no tele. Ali so igralci pripravljeni?

			ROZENKRANC: Pripravljeni, gospod; pričakujejo va­ših ukazov.



			KRALJICA: Sem pridi, dragi Hamlet, sédi k meni.



			HAMLET: Ne, draga mati, tukaj je močnejši magnet.



			POLONIJ kralju: Oho, ali slišite to?



			HAMLET: Gospodična, ali smem ležati v vašem krilu?



			Leže Ofeliji k nogam.



			OFELIJA: Ne, kraljevič.



			HAMLET: Mislim, z glavo v vašem krilu.



			OFELIJA: Da, kraljevič.



			HAMLET: Ali mislite, da sem hotel reči kaj spotakljivega?



			OFELIJA: Nič ne mislim, kraljevič.



			HAMLET: Lepa misel, ležati dekletu med nogami.



			OFELIJA: Kaj, kraljevič?



			HAMLET: Nič.



			OFELIJA: Dobre volje ste, kraljevič.



			HAMLET: Kdo? Jaz?



			OFELIJA: Vi, kraljevič.



			HAMLET: Moj Bog, samo vam na ljubo sem šaljivec. Kaj bi mogel človek boljšega, kakor biti vesel? Zakaj poglejte, kako vesela je moja mati, in ven­dar je šele dve uri, kar je umrl moj oče.



			OFELIJA: Ne, dvakrat dva meseca, kraljevič.



			HAMLET: Tako dolgo? Ej, tedaj pa naj vrag nosi črno obleko, jaz si oblečem hermelinovko. O sveta nebesa! Danes dva meseca umrl in še ni pozabljen? Potemtakem je še upati, da preživi spomin velikega moža za pol leta njegovo živ­ljenje: ali, sveta mati božja, cerkve mora zidati, drugače ne bo živ krst več mislil nanj, kakor na lanski sneg ne. »Oj bréznov sneg, oj bréz­nov sneg!«



			Oboe zapojo. Igralci za nemi prizor nastopijo. Kralj in kraljica nastopita, zelo zaljubljena; kra­ljica objema njega in on njo. Ona poklekne in mu s kretnjami dopoveduje svojo ljubezen. On jo vzdigne in ji nasloni glavo na ramo, nato leže na cvetočo gredo: ona, ko vidi, da je zaspal, ga za­pusti. Takoj nato pride neki človek, sname kralju krono, jo poljubi, vlije kralju v uho strupa in odide. Kraljica se vrne, najde kralja mrtvega in toguje z burnimi kretnjami. Strupar se vrne z dvema, tremi drugimi, vsi se delajo, kakor da žalujejo z njo. Truplo odneso. Strupar snubi kraljico z darili: ona kaže sprva odpor in se nekaj časa brani, nazadnje pa sprejme njegovo ljubezen. Odidejo.



			OFELIJA: Kaj pomeni to, kraljevič?



			HAMLET: Strela, to je grda grdobija; nesrečo pomeni.



			OFELIJA: Morda je v tej nemi igri naznačena vsebina igre.



			Prolog nastopi.



			HAMLET: To izvemo od tega možaka: igralci ne mo­rejo ničesar zamolčati; vse izbrbrajo.



			OFELIJA: Ali nam bo povedal, kaj ta igra pomeni?

			HAMLET: Dà, ali vse, kar mu hočete vi zaigrati: le vi se ne sramujte igrati in on se vam ne bo sramoval povedati, kaj to pomeni.



			OFELIJA: To ste poredni, to ste poredni: zdaj bom pazila na igro.



			PROLOG: Tragedijo naznanjamo,

			ponižno se vam klanjamo,

			prosimo, da vam ugajamo.



			HAMLET: Ali je to prolog ali odpustek?



			OFELIJA: Kratko je.



			HAMLET: Kakor ženska ljubezen.



			Dva igralca nastopita: kralj in kraljica.



			KRALJ V IGRI: Že tridesetkrat zlati sončni bog

			obvozil je morjá in zemlje krog

			in svetlih lun dvanajstkrat trideset

			s prevzeto lučjo je sijalo v svet,

			kar Amor srca, Himen, bog poroke,

			je s sveto zvezo sklenil nama roke.



			KRALJICA V IGRI: Pot sonca in lune toliko poslej

			v ljubezni nama lepih dni naštej!

			Pa joj, bolehate mi zadnji čas,

			vesel in veder ni več vaš obraz.

			To plaši me. A strah ta v moji duši

			naj srčnega pokoja vam ne ruši:

			strah ženski kaže nje ljubezni silo:

			obeh premalo ali preobilo.

			V ljubezen mojo imate čvrsto vero,

			po nji presódite bojazni mero.

			Ljubezen straši že najmanjša stvar:

			čim večji strah, tem večji njen je žar.



			KRALJ V IGRI: Predraga, dolgo več ne bom s teboj:

			moč peša mi, izteka čas se moj:

			ti boš na lepem svetu tem živela

			čaščena, ljubljena; moža objela

			boš milega –



			KRALJICA V IGRI: O, žališ me, zakaj!

			To bi bilà izdaja vseh izdaj:

			če to storim, tedaj prekletstvo name!

			Samo morilka drugega si vzame.



			HAMLET zase: Pêlin, pêlin.



			KRALJICA V IGRI: Poroka druga le račun je trezen,

			z njim nima nič opraviti ljubezen:

			saj drugič mrtvega možá usmrtim,

			če z drugim možem v posteljo hitim.



			KRALJ V IGRI: Saj vem, da govorite od srca,

			a kolikrat nam sklep ne obvelja.

			Vsak trdni sklep spominom rob je zgolj,

			krepak ob rojstvu, hira bolj in bolj:

			čvrstó se veje zêlen sad drži,

			a sam odpade, kadar dozori.

			Vsak človek rad odriva iz dneva v dan

			dolg, kterega sam sebi je dolžan:

			to, kar zasnujemo si v vroči strasti,

			ko strast nas mine, mora v nič razpasti.

			Vso burnost radosti in bolečine

			razdene lastna ihta v razvaline:

			kjer radost vriska, bol je vsa v solzàh,

			vrisk v jok, jok v vrisk prevrže se na mah.

			Ta svet ni večen; kdo se torej čudi,

			če s srečo se nam še ljubezen zgrudi,

			uganka ta, se naj šele razsodi,

			če ljubav srečo, sreča ljubav vodi;

			pal je veljak, prijatelj se mu umika;

			berač uspè, sovrag se mu dobrika:

			tako ljubezen sreče se drži;

			prijatelja ima, kdor v sili ni,

			a če drugá v nezgodi preizkuša,

			se v njem razkrije mu sovražna duša.

			A da povzamem zopet vse od kraja,

			usoda z voljo vedno se razdvaja,

			kar sklenemo, je omahljiva stvar,

			misel je naša, njen izid nikdar:

			zdaj misliš, da možila se ne boš;

			ta sklep umrè, ko umrè tvoj prvi mož.



			KRALJICA V IGRI: Ne daj mi zemlja hrane, sonce luči!

			Naj noč in dan me vest nemirna muči!

			Brezup vsej moji veri in vsem nadam!

			Naj v temni ječi kot puščavnik stradam!

			Naj zamrači se vsako mi veselje,

			razrušijo se mi najslajše želje!

			Naj tu in tam na vekomaj trpim,

			če vdova še kedaj se omožim!



			HAMLET: In zdaj, če to prelomi?



			KRALJ V IGRI: Prisega trdna. Draga, pojdi zdaj;

			slab sem in s spanjem rad za hip bi vsaj

			prevaral čas.



			Zaspi.

			KRALJICA V IGRI: Le sanjaj sanje lahne

			in sreča nama naj nikdar ne usahne.



			Odide.



			HAMLET: Milostiva, kako vam ugaja ta igra?



			KRALJICA: Po mojem ta dama preveč obljubuje.



			HAMLET: O, pa bo držala besedo.



			KRALJ: Ali poznate vsebino? Ali ni v nji ničesar po­hujš­ljivega?



			HAMLET: Ne, ne, samo šalijo se; zastrupljajo se v šali; na svetu nič pohujšljivega.



			KRALJ: Kako imenujete to igro?



			HAMLET: Mišnica. No, in kako to? V prispodobi. Ta igra slika neki umor, ki se je dogodil v Vienni: knez se imenuje Gonzago, njegova žena Baptista: videli boste takoj; to je pobalinska ukana; pa kaj! Vašega veličanstva in nas, ki imamo čisto vest, se to ne tiče: garjavec naj se čoha, naša koža je zdrava.



			Lucijan nastopi.



			HAMLET: To je neki Lucijan, kraljev nečak.



			OFELIJA: Vi nadomeščate zbor, kraljevič.



			HAMLET: Lahko bi tolmačil, kaj se plete med vami in vašim ljubimcem, če bi videl cepetati lutke.



			OFELIJA: Ostri ste, kraljevič, ostri.



			HAMLET: Stalo bi vas samo en vzdih in moja ostrina bi otopela.



			OFELIJA: Čedalje bolje in čedalje huje.



			HAMLET: Tako bo, kadar se omožite. Začni, morilec; da bi te kuga, nikar se tako prekleto ne pači in prični. No: vran krokota in kliče maščevanje.



			LUCIJAN: Strup močen, misli črne, ta večer

			pripraven, živega glasu nikjer;

			ti zmes, iz trav polnočnih zvarjena,

			s prekletimi močmi obdarjena.

			Izlij takoj svoj grozoviti čar,

			življenje zdravo uniči za vsekdar.

			Vlije spečemu strupa v uho.



			HAMLET: Zastrupi ga na vrtu, da bi mu vzel prestol. Umorjencu je ime Gonzago. Povest je še napró­daj, pisana v izborni italijanščini: takoj boste vi­deli, kako si morilec pridobi ljubezen Gonzagove žene.



			OFELIJA: Kralj vstaja.



			HAMLET: Kaj, ali ga je prestrašil prazen krik, da gori?



			KRALJICA: Kaj je mojemu soprogu?



			POLONIJ: Končajte igro.



			KRALJ: Dajte mi luči. Stran!



			POLONIJ: Luči, luči, luči!



			Vsi razen Hamleta in Horatia odidejo.



			HAMLET: Naj jelen ranjeni kriči,

			skaklja, če ni zadet;

			saj ta bedi in oni spi:

			tako se suče svet.

			Ali mi ne bi pripomogli ta pesem in gozd peres na klobuku in dve veliki rdeči pentlji na razporkastih čev­ljih – ako mi splava vse drugo upanje po vodi – do članstva v kaki gledališki družbi?



			HORATIO: Na polovičen delež.



			HAMLET: Na celoten, ti pravim.

			Saj veš, naš kralj je bil nekdaj

			zares božanstven ves;

			kedo pa vlada nam sedaj?

			Ej, pravi, pravi – pav.



			HORATIO: Lahko bi bili rimali.



			HAMLET: O ljubi Horatio, tisoč funtov stavim na besedo duhovo. Si li zapazil?



			HORATIO: Prav dobro, kraljevič.



			HAMLET: Ko je bil govor o zastrupljenju?



			HORATIO: Zelo natanko sem ga opazoval.



			HAMLET: Aha! Dajte, godba! Dajte, flavte!

			Če kralju ta komedija ni všeč,

			i, najbrž ni mu všeč, predrta reč!

			Halo, muzika!



			Rozenkranc in Gildenstern se vrneta.



			GILDENSTERN: Mili kraljevič moj, dovolite mi besedo z vami.



			HAMLET: Célo povest, gospod.



			GILDENSTERN: Kralj –



			HAMLET: Dà, gospod, kaj je z njim?



			GILDENSTERN: Umaknil se je v svojo sobo – slabo mu je.



			HAMLET: Od pijače, gospod?



			GILDENSTERN: Ne, gospod, od žolča.



			HAMLET: Pokazali bi se mnogo razumnejšega, če bi to povedali zdravniku; zakaj čistila, ki bi mu jih zapisal jaz, bi mu nemara še bolj razburila žolč.



			GILDENSTERN: Dragi kraljevič, spravite v svoj go­vor nekaj zveze in nikar ne odskakujte tako divje od predmeta.



			HAMLET: Krotak sem, gospod: izprožite.



			GILDENSTERN: Kraljica, vaša mati, me je poslala po vas v presilni pobitosti svojega srca.



			HAMLET: Dobrodošli.



			GILDENSTERN: Ne, dragi kraljevič, ta vljudnost ni prist­na. Ako mi izvólite dati zdrav odgovor, izvr­šim naročilo vaše matere: ako ne, mi dovolite, da odidem, in s tem je moje delo opravljeno.



			HAMLET: Gospod, ne morem.



			GILDENSTERN: Česa, kraljevič?



			HAMLET: Dati vam zdravega odgovora; moj razum je bolan: toda odgovor, kakršnega kolikor toliko zmorem, vam je na izbiro; ali pravzaprav, kakor pravite, moji materi: zatorej nič več besedovanja, temveč preidimo k stvari: moja mati, pravite –



			ROZENKRANC: Torej ona vam sporoča tole: nad va­šim vedenjem je osupnila in se mu čudi.



			HAMLET: O, čudovit sin, ki more tako presenetiti ma­ter! Toda ali ni nobenega pristavka temu materi­nemu občudovanju za petami? Povejte.



			ROZENKRANC: Govoriti želi z vami v svoji sobi, pre­den pojde spat.



			HAMLET: Pokorni bomo, pa da nam je desetkrat mati. Ali imate še kaj z menoj barantati?



			ROZENKRANC: Kraljevič, nekoč ste me ljubili.



			HAMLET: In vas še, priča so mi tile kradeži in gra­beži.



			Mu pokaže svoje roke.



			ROZENKRANC: Dragi kraljevič, kaj je vzrok tej vaši bolezni? Gotovo da zaklepate vrata svojemu spro­ščenju, ako se branite razodeti prijatelju svoje bridkosti.



			HAMLET: Gospod, nikamor ne naprédujem.



			ROZENKRANC: Kako morete to reči, ko imate glas kralja samega za nasledstvo na Danskem.



			HAMLET: Dà, ali »konju trava počasi raste« – ta pre­govor je že malo plesniv.



			Vrnejo se igralci s flavtami.



			O, flavte! Pokažite mi eno. Besedo na štiri oči: – zakaj se sučete okoli mene in vohate za menoj, kakor bi me hoteli prignati v mrežo?



			GILDENSTERN: O, kraljevič, ako je moja vdanost pregoreča, je moja ljubezen nedostojna.



			HAMLET: Tega ne razumem prav. Ali hočete zaigrati na to flavto?



			GILDENSTERN: Ne znam, svetlost.



			HAMLET: Prosim vas.



			GILDENSTERN: Verjemite mi, da ne znam.



			HAMLET: Lepo vas prosim.



			GILDENSTERN: Ne znam je prebirati, gospod.



			HAMLET: To je tako lahko kakor lagati: prebirajte te piske s prsti in palcem, dajte piščali s svojimi usti sape in govorila vam bo najzgovornejšo mu­ziko. Poglejte, to so prijemki.



			GILDENSTERN: Prav teh nimam v oblasti, da bi jim izvabil harmonijo; ne znam te umetnosti.



			HAMLET: No, prav, zdaj pa poglejte, za kak boren nič me cenite! Igrati hočete name; delate se, kakor da poznate moje prijemke; iztrgati mi hočete dušo moje skrivnosti; preigrati me hočete od najnižje note do vrha moje skale: in tu, v tem malem godalu, je toliko muzike, izvrsten glas; in vendar ga ne pripravite, da bi vam izpregovorilo. Strela, kaj mislite, da je name laže igrati kot na piščalko? Imenujte me inštrument, kakršenkoli hočete, po­habiti me morete, igrati name ne.



			Polonij se vrne.



			Bog vas sprimi, gospod!



			POLONIJ: Svetlost, kraljica želi govoriti z vami, in sicer takoj.

			HAMLET: Ali vidite tam gori tisti oblak, skoraj ves podoben kameli?



			POLONIJ: Zaboga, res je podoben kameli.



			HAMLET: Zdi se mi, da je kakor podlásica.



			POLONIJ: Hrbet ima kakor podlásica.



			HAMLET: Ali kakor kit.



			POLONIJ: Čisto kakor kit.



			HAMLET: Torej stopim takoj k materi. Norijo me, da ne morejo bolj. Pridem takoj.



			POLONIJ: Tako povem.



			Odide.



			HAMLET: »Takoj« je lahko rêči. Pustite me, prija­telji.



			Vsi razen Hamleta odidejo.



			Zdaj je za čare pravi nočni čas,

			ko grobi zevajo in bruha sam pekèl

			kugo na svet: zdaj pil bi vročo kri,

			počel dejanja ljuta, da bi dan

			jih z grozo gledal. Tiho! K materi.

			Srce, narave slušaj glas; ne daj

			duši Neronovi v te čvrste prsi:

			krut bodisi, a nenaraven ne:

			govoril ji bom meče, ne jih sukal,

			jezik in duša, hlinita se v tem:

			beseda neusmiljena jo bičaj,

			a duša moja zoper njo ne pričaj!



			Odide.





TRETJI PRIZOR


			Soba v gradu


			Kralj, Rozenkranc in Gildenstern nastopijo.



			KRALJ: On mi ni všeč in varno ni za nas,

			če se njegova blaznost prosta giblje.

			Pripravita se; spišem vama nalog

			in naj odide z vama na Angleško:

			kraljeva naša čast ne sme trpeti

			nevarnosti, ki raste nam vsak hip

			iz blaznosti njegove.

			GILDENSTERN: Midva bova nared:

			to vestna in pobožna je bojazen,

			čuvati bitij toli in tolikanj,

			ki se živé ob vašem veličanstvu.



			ROZENKRANC: Življenje že zasebno mora zla

			braniti s strumno se odločnostjo:

			tembolj še tisti duh, od čigar sreče

			življenje zavisi neštetih duš.

			Kralj ne umrje sam, njegova smrt

			potegne kot vrtinec za seboj,

			kar mu je blizu: to je kolo ogromno,

			pritrjeno na vrh najvišje gore,

			nanj napletenih je na tisoče

			manjših stvari; kadar se potočí,

			ves šibki ta privesek, vsa drobnjav

			zdrvi z njim vred v polom. Kralj ne vzdihuje

			nikoli sam, z njim narod ves toguje.



			KRALJ: Pripravita se za to nujno pot,

			zakaj vkleniti hočemo ta strah,

			ki zdaj je prêveč prost.



			ROZENKRANC: }



			GILDENSTERN: } Hitela bova.

			Rozenkranc in Gildenstern odideta. Polonij na­stopi.



			POLONIJ: Je že na poti v materino sobo:

			jaz stopim za preprogo, da bom slušal

			pogovor njun: vem, dobro ga ošteje:

			in, kot ste rekli, in to modro rekli,

			prav, če skrivaj posluša ta pogovor

			še druga priča, kajti mati je

			pristranska po naravi. Zbogom, knez:

			oglasim se, še preden ležete,

			z novicami.



			KRALJ:	Hvala, dragi gospod.



			Polonij odide.



			O, moj zločin je gnil, smrdi do néba;

			teži ga davna, najstarejša kletev,

			brata umor. Moliti, joj, ne morem,

			čeprav nagib je oster mi kot volja:

			močnejši greh ovira močni sklep

			in kakor kdo, v opravek dvojen vprežen,

			se obotavljam, kje bi prej prijel,

			in sploh ne primem. Pa da ta kleta roka

			še bolj je oblita z bratovsko krvjo,

			kaj ni dovolj dežjà v nebesih milih,

			da bi jo umil ko sneg? Čemu je milost,

			kot da zasije grehu pred oči?

			In ni v molitvi dvojne te moči,

			da nam prestreže padec ali nam

			ga odpusti? Torej ozrem se gor

			in greh je proč. A joj, kakšna molitev

			je zame? »Odpusti podli mi umor?«

			To ni mogoče, dokler še uživam

			sadove, ki so zvêdli me v umor,

			kraljico svojo, krono in oblast.

			Dobiš odvezo, kdor svoj plen ohraniš?

			V rabi pokvarjeni tegà svetá

			pravico roka pozlačena odrine

			in često sam grehotni grabež zakon

			podkupi: a tam gori ni tako.

			Tam ni sleparstva, tam leži dejanje

			v resnici goli, mi postavljeni

			pred samo lice in čelo svojim grehom

			za pričevanje. Torej? Kaj ostane?

			Poskušati, kaj zmore kes: česa ne zmore?

			Toda kaj zmore, če kesà ne zmoreš?

			Gorje! O prsi, črne kakor smrt!

			O duša v zankah, v borbi za prostost

			zapletaš se še bolj! Angeli, pomagajte!

			Koleno okorno, upogni se, srcé

			jekleno, omehčàj se kakor kite

			novorojenčkov! Vse bo morda dobro.



			Se nekoliko umakne in poklekne. Hamlet nastopi.



			HAMLET: Sedaj bi ga lahko, sedaj, ko moli;

			in zdaj ga bom: tako gre on v nebesa

			in jaz bom maščevan. Premislimo;

			pobalin mi ubije očeta in jaz, njegov

			edinec, pošljem tega pobalina

			za to v nebesa.

			To je nagrada in plača, ne osveta.

			On pal je na očeta sitega,

			ko cvèl je v grehih bujno kakor maj;

			kák je njegov račun, kdo ve kot Bog?

			A kolikor nam pravi naša misel,

			je z njim težko; sem torej se osvétil,

			če tega udarim, ko si dušo čisti,

			ko je nared in zrel za svojo pot?

			Ne.

			Nazaj, meč, pazi na strašnejši mah:

			kadar pijan bo spal ali divjàl,

			v nasladi krvosramne postelje,

			pri igri, v kletvi ali v drugem delu,

			ki ne diši nič po zveličanju,

			tedaj ga zvrni, da s petami udari

			v nebo in mu bo duša črna in prekleta

			kot peklo, ki gre vanj. A mati me želi:

			ta lek ti le podaljša bolne dni.



			Odide.



			KRALJ vstane: Glas dviga se, a duh je brez peroti:

			in prazen glas ne vé do néba poti.



			Odide.





ČETRTI PRIZOR


			Kraljičina soba




			Kraljica in Polonij nastopita.



			POLONIJ: Zdaj zdaj bo tu. Le ga čvrstó privijte,

			češ, kar počne, se več ne dá trpeti

			in da ste vi zaslanjali ga že

			pred silno jezo. Jaz se skrijem tu.

			Ostri bodite.



			HAMLET zadaj: Mati, mati, mati!



			KRALJICA: Brez skrbi; zanesite se name. Stopite stran, slišim, da prihaja.



			Polonij se skrije za tapeto. Hamlet nastopi.



			HAMLET: No, mati, kaj želite?



			KRALJICA: Hamlet, zelo užalil si očeta.



			HAMLET: Mati, zelo užalili ste očeta.



			KRALJICA: No, no, ti odgovarjaš kaj neslano.



			HAMLET: Oho, vi nagovarjate nesramno.



			KRALJICA: No, veš kaj, Hamlet?



			HAMLET:	Kaj mi hočete?



			KRALJICA: Mar si pozabil, kdo sem?



			HAMLET: Ne, ne, za božji križ: vi ste kraljica,

			soproga brata svojega moža

			in pa – Bog daj drugače – moja mati.



			KRALJICA: No, pa te drugi spametujejo.

			HAMLET: Nič – sédite; zdaj se ne ganete,

			dokler pred vas zrcala ne postavim,

			ki uzrete v njem globino svoje duše.



			KRALJICA: Kaj hočeš? Saj me nočeš umoriti?

			He, pomagajte!



			POLONIJ zadaj: He, pomagájte, pomagájte!



			HAMLET potegne: Lej no, podgana?

			Mrtva, zlat stavim, da je mrtva!



			Sune skozi tapeto.



			POLONIJ: O, umorjen sem!



			Pade in umre.



			KRALJICA: Jojme, kaj si storil?



			HAMLET: Zares, ne vem: je li to kralj?



			KRALJICA: O naglo in krvavo to dejanje!



			HAMLET: Krvavo! Skoraj táko, mati zlata,

			ko ubiti kralja in si vzeti brata.

			KRALJICA: Ubiti kralja!



			HAMLET:	Da, tako sem rekel.



			Odgrne tapeto in odkrije Polonija.



			Vsiljivi, drzni, bedni norec, zbogom!

			Zamenjal sem te z višjim: kar je, je;

			vidiš, preveč brkljariti ni zdravo.

			Nič ne lomite rok: mir! Sédite

			in jaz vam lomil bom srce: bom ga,

			če ustvarjeno iz mehke je snovi,

			če ni v navadi grešni otrpnilo,

			da pamet sploh do njega ne prodrè.



			KRALJICA: Kaj sem storila, da tvoj drzni jezik

			name tako hrupi?



			HAMLET:	Dejanje,

			ki skruni sramežljivi soj kreposti,

			poštenje zove hlimbo, snema rožo

			ljubezni čisti raz nedolžno čelo

			in stavi nanj izpah; zakonske obljube

			zvrača v kvartaške kvante: o, dejanje,

			ki trga iz telesa svetih zvez

			še samo dušo, ki mu sladka vera

			je besedičenje; obraz neba rdi;

			da, še ta čvrsta gruda, z licem mrkim

			kakor pred sodnim dnem, se zgraža vsa

			nad tem dejanjem.



			KRALJICA:	Joj, ktero dejanje,

			ki že za uvod tako glasno grmi?



			HAMLET: Poglejte sem na sliko to in to:

			upodobljena sta tukaj brata dva.

			Lej, na obličju tem, kakšna milina;

			Febovi kodri, čelo Jupitrovo,

			Martovo oko, grozé ukazujoče,

			vzgib glasnika Merkurja, kadar lèt

			se ustavlja mu na donebesni gori;

			res spomenica in listina, ki nanjo

			sléherni bog je udaril svoj pečat,

			da svetu bi potrdil: »To je mož!«

			To bil je vaš soprog. Zdaj pa poglejte:

			to tu je vaš soprog; kot klas snetljiv,

			poguben bratu. Kaj imate oči?

			Pustili ste prelepo to planino

			in šli se v blato past. Ha, imate oči?

			Nikar se ne sklicujte na ljubezen,

			saj v vaših letih kri v krotkost uplahne

			in sluša sodbo; kakšna sodba pa

			prešlà bi od tega k temu? Um imate,

			sicer bi bili brez željá; a ta vaš um

			je hrom: saj blaznost ne bi se zmotila

			in um nikdar tako ni zaslepljen,

			da ne bi mogel več razbirati

			ob toliki razliki. Kak vas vrag

			ukanil je v tem slepomišenju?

			Oko brez tipa ali tip brez vida,

			uho brez rok, oči, voh sam brez vsega,

			najmanjša troha zdravega le čuta

			tako bi ne zabrêdla …

			O sram, res ne zardiš …? Peklò prevratno,

			ako v matronskih puntaš se kosteh,

			naj žarni bo mladosti čednost vosek,

			topeč se v lastnem ognju: ne kričite

			»sramota«, kadar vroča strast divja,

			ko mraz sam prav tako gori in pamet

			slo zapeljuje v greh.



			KRALJICA:	O, utihni, Hamlet:

			oči obračaš mi na duše dno,

			tam vidim pege črne in zažrte,

			ki več ne obledé.



			HAMLET:	In še živeti

			v žaltavem znoju mastne postelje,

			sparjene v gnoju, ljubkovati se

			v svinjaku gadnem –



			KRALJICA:	Ne govôri več;

			besede te so noži mi v uho;

			stoj, dragi Hamlet!



			HAMLET:	Ropar in morilec,

			galjot, ki desetinke ne zaleže,

			kar vaš pokojni mož: ta kralj Pavliha;

			ta izmikavt kraljestva in oblasti

			s police ukradel je sveti diadem

			in si vtaknil ga v žep!



			KRALJICA:	Ne več!



			HAMLET: Kralj v záplatah in cunjah …



			Duh nastopi.



			Varujte me, zgrnite čezme krila,

			nebeške trume! Kaj češ, blago lice?



			KRALJICA: Ojoj, zblaznèl je!

			HAMLET: Prišel si karat mudnega sinú,

			ki trati čas in strast in se ne gane,

			da bi izvršil silni tvoj ukaz?

			Povej!



			DUH: Ne zabi: ta obisk ti naj samo

			nabrusi skoraj otopelo voljo.

			A glej, obšlà je groza tvojo mater:

			o, stopi médnjo in nje burno dušo:

			v telesu šibkem je najjačja domišljija:

			govori z njo, Hamlet.



			HAMLET:	Kako vam je, kraljica?



			KRALJICA: Gorje, kako je tebi,

			da ti v praznino tja strmi oko

			in z breztelesnim zrakom govoriš?

			Blodnó ti gleda duša iz oči

			in kot vojščaki speči ob alarmu

			lasjé ležeči so kot oživeli

			in kvišku ti štrlé. O, dragi sin,

			poškrôpi ogenj svoje vzburjenosti

			s hladno potrpežljivostjo. Kam gledaš?



			HAMLET: Vanj, vanj! Glejte, kako ves bled srepi!

			Ta vid in stvar njegova, združena,

			bi kamenje ganila. O, ne glej me,

			da z milo kretnjo to ne spreobrneš

			namer mi čvrstih; pôtlej mi zbledé

			in prelijo se v solze, ne pa v kri.



			KRALJICA: Komu to govoriš?



			HAMLET:	Ne vidiš tam ničesar?



			KRALJICA: Ničesar ne, in vendar vse, kar je.



			HAMLET: In čula nisi nič?



			KRALJICA:	Nič razen naju.



			HAMLET: O, tja poglej, poglej, kako se izgublja!

			Moj oče, čisto tak, kot nekdaj živ!

			Glej, zdaj korači, prav zdaj, skozi dver!



			Duh odide.



			KRALJICA: To je izrodek tvojih le možganov:

			v brezsnovnih teh stvaritvah zmedenost

			je silno spretna.

			HAMLET:	Zmedenost!

			Žila kot vam mi v rednem taktu igrá

			enako zdravo godbo: to ni blaznost,

			kar sem govoril; skusi me: vsebino

			ti do besede ponovim; a blaznost

			bi odskočila od nje. Mati, zaboga,

			ne teši duše si z lažjo, da blaznost

			to moja govori in ne tvoj greh;

			to ti samo prevleče gnojno mesto,

			a tvor skrnobni bo na znotraj ril

			in žrl skrivaj naprej. Spovej se, pokesaj se

			poprejšnjih grehov, varuj se prihodnjih.

			Gnojá ne trosi na plevel, da se še bolj

			ne razbohoče. Oprosti mojo čednost;

			zakaj v zagatnosti teh podlih dni

			še čednost naj pred grehom klečeplazi,

			češ daj, dovoli, da ti hočem dobro.



			KRALJICA: O Hamlet, zdaj si mi razklàl srce.



			HAMLET: O daj, zavrzi njega slabši del,

			čisteje žívi z drugo polovico.

			Lahko noč; toda ne hodi k stricu v postelj;

			če nimaš čednosti, jo vsaj igraj.

			Pošast privada, ki razjeda um,

			našarjen vrag, je vendar angel v tem,

			ker vaji lepih in krepostnih del

			dajè zunanjost in odelo vsaj,

			ki se prileže. Vzdrži se to noč

			in ta ti bo olajšala prihodnjo;

			nadaljnja bo še lažja. Saj privada

			skorajda spremeni prirodne znake,

			ustrahuje vraga ali ga prežene

			s prečudno silo. Vnovič: lahko noč:

			in kadar zaželiš si blagoslova,

			te jaz bom prosil, da me blagoslovi.

			Za tegale gospoda pokaže na Polonija

			pa se kesam: a Bog tako je hotel,

			da mene z njim kaznuje, njega z mano,

			da moram biti bič njegov in hlapec.

			Zanj poskrbim in zagovarjal bom

			smrt, ki sem mu je kriv. Zdaj lahko noč.

			Krut moram biti iz dobrote zgolj:

			sprožilo se je zlo in huje bo vse bolj.

			Besedo še, gospa.



			KRALJICA:	Kaj naj storim?



			HAMLET: Nikar ne tega, kar ti jaz velim;

			naj tolsti kralj spet v posteljo te zvabi,

			te ščiplje v lica, zove svojo miško,

			in kadar te poljubljal bo ogabno,

			tapljàl s prekletimi ti prsti vrat,

			mu za nagrado vso to stvar razkrij:

			namreč, da ne blaznim zares, temveč

			le iz zvijače. Prav, če mu poveste;

			saj kje kraljica lepa, čista, umna

			bi zamolčala slinasti krastači

			tako prevažno stvar? Kdo bi to storil?

			Ne, kljub spoznanju in molčljivosti

			odkleni ptičkom kletko vrhu strehe,

			naj izlete, nato poskusi sama, kako bo to,

			kot tista opica posnemi ptičke,

			zlezi v to kletko in si zlomi vrat.



			KRALJICA: Verjemi: ako so besede dih

			in dih življenje, res nimam življenja,

			da dihala bi, kar si mi dejal.



			HAMLET: Jaz moram na Angleško; veš ti to?



			KRALJICA: Joj, pozabila sem: tako je sklenjeno.



			HAMLET: Liste pečatijo in dva sošolca,

			ki jima kakor gadoma zaupam,

			imata nalog; gladita mi pot,

			ki vede do zločina. Naj se sproži;

			saj je zabavno, če s petardo lastno

			kdo v zrak zleti: ni vrag, da ne bi kopal

			jaz vsaj za seženj globlje od teh dveh

			in pihnil ju pod luno. O, prekrasno,

			kadar ukana trči ob ukano.

			Ta mož me sili, naj pospravim:

			ta čreva zvlekel bom v sosednjo sobo.

			Zdaj, mati, lahko noč. Ta tajni svetnik

			res tih, molčeč in resen je postal;

			v življenju bil je kljukec klepetàv.

			Zdaj pa, gospod, končajva že to stvar.

			Lahko noč, mati.



			Odideta vsak na svojo stran; Hamlet vleče Polonijevo truplo.





Četrto dejanje


			PRVI PRIZOR


			Soba v gradu




			Kralj, kraljica, Rozenkranc in Gildenstern nasto­pijo.



			KRALJ: V globokih vzdihih teh tiči pomen:

			pojasnite jih, moram jim do dna.

			Kje je vaš sin?



			KRALJICA: Pustita naju tu za hip samá.



			Rozenkranc in Gildenstern odideta.



			Ah, kralj moj, kaj sem videla nocoj!



			KRALJ: Kako, Gertruda? Kaj je s Hamletom?



			KRALJICA: Divjá kot morje, kadar se bori

			za prémoč z vetrom: v svoji besnosti

			začuje šum nenaden za zaveso,

			rapir potegne, zakriči: »Podgana!«

			in v blaznosti umori nevidoma

			blagega starca.



			KRALJ:	O strahotno delo!

			To bi bilo z menoj, da bil sem tam:

			njegova svoboda grozi nam vsem,

			vam, meni in vsakómur. Ah, kako

			naj zagovarjam to krvavo delo?

			Kriv bom le jaz, ki moral bil previdno

			bi stražiti, držati ga na kratko

			zbesnelca mladega: toda ljubezen silna

			spoznati ni mi dala, kaj je prav,

			in kot okuženec, ki rad bolezen

			bi skril pred svetom, dal sem, da mi glodal

			je živi mozeg. Kam je zdaj odšel?



			KRALJICA: Stran vleče truplo umorjenčevo:

			in v tem celó njegova blaznost sije

			kot zlato zrno sredi slabših rud:

			zdaj objokuje, kar se je zgodilo.



			KRALJ: O pojdiva, Gertruda!

			Preden dotakne sonce se gorá,

			ga vkrcamo; in mrzko to dejanje

			vse naše veličanstvo in vsa spretnost

			naj krije in opraviči. Gildenstern!



			Rozenkranc in Gildenstern se vrneta.



			Prijatelja, vzemita si še koga:

			Hamlet je v blaznosti Polonija umoril,

			odvlekel ga iz materine sobe:

			stopita, prigovarjajta mu zlepa

			in truplo spravita v kapelo. Hitro, prosim.



			Rozenkranc in Gildenstern odideta.



			Daj, skličiva najumnejše prijatelje

			in razloživa jim namere naše

			in to nezgodo. In tako kleveta,

			ki nje šepet na drugi kraj svetá

			naravnost kakor top v svoj cilj prenaša

			strupeni strel, zgreši imena naju

			in neranljivi zrak zadene. O, zdaj stran!

			Globoko v duši ves sem razrvan.



			Odideta.





DRUGI PRIZOR


			Druga soba v gradu


			Hamlet nastopi.



			HAMLET: Zdaj je na varnem.



			ROZENKRANC: }



			GILDENSTERN zadaj: } Hamlet! Kraljevič Hamlet!



			HAMLET: A stoj! Kak hrup? Kdo kliče Hamleta?

			O, tukaj sta.



			Rozenkranc in Gildenstern nastopita.



			ROZENKRANC: Kaj ste storili s truplom, kraljevič?



			HAMLET: Ga vrnil prahu, ki mu je soroden.



			ROZENKRANC: Povejte, kje je, da ga vzameva

			in neseva v kapelo.



			HAMLET: Nikar ne verjemita.



			ROZENKRANC: Česa naj ne verjameva?



			HAMLET: Da morem zamolčati vajino skrivnost in svoje ne. In pa: da bi me izpraševala goba! Kako naj odgovarja na to kraljev sin?



			ROZENKRANC: Ali me imate za gobo, kraljevič?



			HAMLET: Dà, gospod, za gobo, ki sesá kraljevo na­klo­njenost, njegove nagrade in njegova povelja. A taki hlapci služijo kralju najbolje nazadnje: hrani jih kakor opica v kotu svojih čeljusti; naj­prej si jih vtak­ne v usta, da jih naposled pogoltne: kadar potrebuje, česar ste se nabrali, vas samo stisne in, goba, spet si suha.



			ROZENKRANC: Ne razumem vas, kraljevič?



			HAMLET: To mi je drago: beseda šegava v zabitem ušesu spava.



			ROZENKRANC: Milostivi gospod, povedati nam mo­rate, kje je mrlič, nato pa iti z nama h kralju.



			HAMLET: Mrlič je pri kralju, a kralja ni pri mrliču.

			Kralj je nekaj …

			GILDENSTERN: Nekaj, kraljevič?



			HAMLET: Kar ni nič: vedita me k njemu. Skrij se, lisjak, in vsi za njim!



			Odidejo.





TRETJI PRIZOR


			Druga soba v gradu


			Kralj nastopi s spremstvom.



			KRALJ: Poslal sem ponj in dal iskati truplo.

			Kako nevarno, da ta mož je prost!

			A z njim ne smem po strogem zakonu:

			priljubljen je pri množici brezglavi,

			ki ljubi na oko, ne po razsodku;

			tako vsak tehta grešnikovo kazen,

			a krivde ne. Da pojde vse gladkó,

			naj se jim zdi ta nagla odstranitev

			preudarjen sklep. Bolezen že brezupna

			olajša se samo z brezupnim lekom

			ali sploh ne.



			Rozenkranc nastopi.

			No, kaj se je zgodilo?



			ROZENKRANC: Kam je mrliča dèl, ni, veličanstvo,

			iz njega spraviti.



			KRALJ:	A kje je on?



			ROZENKRANC: Zunaj pod stražo čaka vaše odredbe.



			KRALJ: Privedite ga pred nas.



			ROZENKRANC: He, Gildenstern, privedite kraljeviča.



			Hamlet in Gildenstern nastopita.



			KRALJ: No, Hamlet, kje je Polonij?



			HAMLET: Pri večerji.



			KRALJ: Pri večerji? Kje?



			HAMLET: Ne, kjer večerja on, temveč kjer njega ve­čerjajo: nekakšen zbor političnih črvov se je pravkar spravil nadenj. Takle črv vam je pravi in edini car, kar se tiče hrane: mi pitamo vsa druga živa bitja, da pitamo sebe, in sebe pitamo za gola­zen. Tolsti kralj in suhi berač sta samo dvoje različnih jedil: dvoje skled, a za isto mizo: to je konec pesmi.



			KRALJ: Ojoj, ojoj!



			HAMLET: Nekdo utegne ribariti s črvom, ki je jedel kralja, in jesti ribo, ki je použila tistega črva.



			KRALJ: Kaj hočeš reči s tem?



			HAMLET: Ničesar; hotel sem vam samo pokazati, kako more kralj slavnostno potovati skozi beračeva čreva.



			KRALJ: Kje je Polonij?



			HAMLET: V nebesih; pošljite koga tja, naj pogleda: ako ga vaš sèl ne najde tam, iščite ga sami na tistem drugem kraju. Ampak zares, če ga ne naj­dete še ta mesec, ga zavohate, kadar pojdete po stopnicah na galerijo.



			KRALJ nekaterim od spremstva: Pojdite, iščite ga tam.



			HAMLET: Počaka vas, dokler ne pridete.



			Nekaj spremstva odide.



			KRALJ: Hamlet, za tvojo varnost, ki nam je

			tako pri srcu, kakor nas boli

			to, kar si storil, moramo poslati

			te brž od tod: zatorej se pripravi;

			brod je nared in sapa je ugodna,

			spremstvo te čaka, vse je naravnano

			za Anglijo.



			HAMLET: Za Anglijo?



			KRALJ:	Da, Hamlet.



			HAMLET:	Dobro.



			KRALJ: Tako je, če bi vedel naš namen.



			HAMLET: Jaz vidim keruba, ki ga vidi. Pa naj bo; na Angleško! Zbogom, draga mati.



			KRALJ: Tvoj oče, ki te ljubi, Hamlet.



			HAMLET: Moja mati: oče in mati sta mož in žena; mož in žena sta eno telo: torej – moja mati. Na pot, na Angleško!



			Odide.

			KRALJ: Brž, tik za njim; zvabita ga na ladjo;

			neutegoma; stran mora še nocoj:

			proč! Vse je zapečateno in v redu,

			kar tiče se tegà: le urno, prosim.

			Rozenkranc in Gildenstern odideta.



			In ti, Anglež, če ti je kaj do mene –

			kot pač te opozarja moja moč,

			saj rana ti od meča danskega

			še zdaj je živa in tvoj strah nam voljno

			plačuje davek – ti ne boš hladan

			za naš kraljev ukaz, ki te roti

			v pismih, da Hamlet naj takoj umrè.

			To stôri mi, Anglež; Hamlet divja

			mi v krvi kot vročica; ti me ozdravi.

			Dokler se ne izpolni ta mi želja,

			nikjer nikoli zame ni veselja.



			Odide.





ČETRTI PRIZOR


			Ravnica na Danskem


			Fortinbras nastopi z vojaki na maršu.

			FORTINBRAS: Nesite, stotnik, kralju danskemu

			pozdrav od mene; in da Fortinbras

			želi, kot zmenjeno, skoz njega zemlje

			svobodno pot. Kje snidemo se, veste.

			Če veličanstvo kaj želi od nas,

			osebno izkažemo mu vdanost.

			To vse mu razložite.



			STOTNIK:	Bom, gospod.



			FORTINBRAS: Polagoma naprej.



			Fortinbras odide z vojaki. Hamlet, Rozenkranc, Gildenstern in drugi nastopijo.



			HAMLET: Gospod, čigave so te čete?



			STOTNIK: Kralja norveškega, gospod.



			HAMLET: In, prosim, kam namenjene, gospod?



			STOTNIK: Na Poljsko.



			HAMLET: Kdo jih vodi?



			STOTNIK: Nečak starega kralja, Fortinbras.

			HAMLET: Pa meri na vso Poljsko ali le

			na eno krájino?



			STOTNIK: Da prav povem brez olepšavanja,

			dobiti hočemo le krpo tal,

			ki ne obeta drugega ko čast.

			Za pet, za pet dukatov je ne najmem

			in Poljski ne Norveški ne bi vrgla,

			da jo proda, nič večjega dobička.



			HAMLET: Tedaj je poljski kralj ne bode branil?



			STOTNIK: Pač, jo je že zasedel.



			HAMLET: Dva tisoč duš in dvajset tisoč zlatov

			ne odloči spora za to slamico.

			To je uljé miru in blagostanja,

			ki poči znotraj, a na ven ne kaže,

			zakaj umreš. Gospod, najlepša hvala.



			STOTNIK: Zbogom, gospod. Odide.



			ROZENKRANC: Izvolite zdaj, kraljevič, na pot?



			HAMLET: Brž bom za vami. Pojdite naprej.



			Vsi razen Hamleta odidejo.



			Kako me obtožuje vse, spodbada

			mi maščevanje leno! Kaj je človek,

			če glavna sreča mu in prid vseh ur

			je spanje le in jed? Žival, nič več.

			On, ki nas stvaril je s širokim umom,

			ki zre naprej nam in nazaj, ni dal

			tega božanstvenega nam darú,

			naj v nas nerabljen bi plesnèl. Pa bodi

			topost živalska to ali plah dvom,

			ki misli prenatanko na izid –

			ta misel, razčetverjena, ima

			en del modrosti, tri plašljivosti ­–

			a res ne vem, čemu li še živim,

			da govorim: »To mora se zgoditi!«

			ko vzrok imam in voljo, moč in sredstva,

			da bi to storil.

			Zglédi, kot svet očitni, me bodré:

			tako ta vojska ogromna in potrošna,

			ki vodi mlad jo, nežen kraljevič,

			čigar pogum, vzpet za visoko slavo,

			prezira izid zastrti in nastavlja

			slabotno svojo smrtnost vsej usodi,

			kar je premoreta smrt in nevarnost,

			za prazen mak. Kdor si resnično velik,

			ne planeš brez velikega povoda,

			a se do zadnjega boriš za bilko,

			kadar ti gre za čast. Kako pa jaz ­–

			oče ubit in mati oskrunjena –

			poziva dva na um moj in na kri –

			jaz pa kar spim; tu pa v sramoto svojo

			gledam smrt bližnjo dvajset tisoč mož,

			ki iz objesti, le za slepo slavo

			gredo v svoj grob ko v postelj, se boré

			za krpo tal, premajhno za terišče,

			preozko za grobove, da bi vanje

			zagrebli padle. Misel, o, poslej

			krvava bodi ali nič ne štej!



			Odide.





PETI PRIZOR


			Elsinor. Soba v gradu


			Kraljica, Horatio in neki plemič nastopijo.

			KRALJICA: Ne maram govoriti z njo.



			PLEMIČ: Nadležna je, resnično zmedena:

			nje stanje zbuja usmiljenje.

			KRALJICA:	Kaj hoče?



			PLEMIČ: O očetu govori in da ves svet

			je poln ukan; stoka, si bije prsi,

			jezi jo vsaka smet; njen govor je

			nejasen, poln nesmisla, pravi nič,

			a ta nezvezanost ljudi navaja,

			da sklepajo in da ugibajo,

			besede skladajo po svoji misli;

			po nje namigih, kimanju in kretnjah

			bi mislil kdo, da je kaj misliti,

			nič trdnega, a prav nezgodnega.



			HORATIO: Prav bo, če govorite z njo, ker vseje

			lahko nevaren sum v zlovoljna srca.



			KRALJICA: Naj pride noter.



			Plemič odide.



			Zase. Dúši, ki greh pritiska jo težak,

			vsak nič velike je nesreče znak:

			tako brez uma krivda je plašljiva,

			da se razkrije, ko se najbolj skriva!



			Plemič se vrne z Ofelijo.

			OFELIJA: Kje je prelepo veličanstvo dansko?



			KRALJICA: Kaj je, Ofelija?



			OFELIJA poje:

			Fantič moj, kako spoznam

			te na prvi mah?

			Krog klobuka školjke imaš,

			cokle na nogàh.



			KRALJICA: Ah, draga gospodična, kaj ta pesem?



			OFELIJA: Kako? Ne, prosim, poslušajte.



			Poje.



			Izdihnil je dušo, gospa,

			ne bo več videl svetá,

			pri zglavju zeleno rušo,

			pri znožju kamen ima.

			O, o!



			KRALJICA: Poglej, Ofelija –



			OFELIJA: Le poslušajte.



			Poje.



			Ko sneg je bel mrtvaški prt.



			KRALJICA: Joj, vidite, gospod?



			OFELIJA poje:

			In rože so rdeče;

			moj lepi cvet je vzela smrt,

			rosite solze ga kipeče.



			KRALJ: Kako je, mila gospodična?



			OFELIJA: Dobro, Bog vam plačaj. Pravijo, da se je pekova hči spremenila v sovo. Moj Bog, to vemo, kaj smo, a ne vemo, kaj utegne biti iz nas. Bog sédi za vašo mizo!



			KRALJ: To meri na njenega očeta.



			OFELIJA: Prosim, nič več o tem; a kadar vas vpra­šajo, kaj to pomeni, jim odgovorite to:



			Poje.



			Pa jutri bo sveti Valentin,

			pa še je skoraj zima,

			pod tvojim oknom deklica

			bo tvoja Valentina.

			Obrne se, ogrne se

			in vrata ji odprè,

			deklè gre noter, pride ven

			in ni, ni več deklè.



			KRALJICA: Mila Ofelija!



			OFELIJA: Res, jojhata, pa nič kleti, izpojem vam do konca:



			Poje.



			O Jezus moj usmiljeni,

			povejte, kaj je to!

			Mlad fant stori, če se mu zdi,

			in vendar ni lepo.

			Dejala je: pa si dejal:

			za ženko te bom snubil –

			­On odgovori:

			In prav vesel bi bil te vzel,

			da nisem prej te dóbil.

			KRALJ: Kako dolgo je že taka?



			OFELIJA: Upam, da bo še vse dobro. Potrpeti mo­ramo: ali jaz si ne morem kaj, da ne bi jokala, kadar pomislim, da ga bodo položili v hladno zemljo. Moj brat izve to: in tako vam hvala za dobri svèt. Ala, moja kočija! Lahko noč, dame, lahko noč, mile dame; lahko noč, lahko noč. Odide.



			KRALJ: Za njo hitite in jo stražite.



			Horatio odide.



			O, to je strup bridkosti, ki izvira

			iz smrti očetove. O, glej, Gertruda,

			bolesti ne prihajajo posamez,

			le trumoma! Najprej njen oče ubit;

			potem vaš sin izgnan; in sam je izsilil

			pravično odstranitev: narod vzburkan

			ves v motnih mislih šepetá podmolklo

			o smrti blagega Polonija;

			in ta nespamet, da smo ga zagrebli

			kar skrivoma: uboga Ofelija

			odtrgana od zdrave pameti,

			ki smo brez nje le slike, le živali:

			naposled, kar je važno kot vse to,

			njen brat skrivaj se vrne iz Francije,

			melje svoj gnev, zavija se v oblake,

			podpihovalci pa ga kužijo

			z ogabnostmi o smrti očetovi;

			natolcevanje to brez vse osnove

			bo brez pomišljanja dolžilo nas

			po vrsti v vsako uho. Gertruda, o,

			to kakor možnar, ki škropi izstrelek,

			stotero bruha smrt.



			Hrup zadaj.



			KRALJICA: Gorje, kak hrup je to?



			KRALJ: Kje so mi Švicarji? Branite vrata!

			Kaj se godi?



			Drug plemič nastopi.



			PLEMIČ:	Rešite se, o kralj!

			Morjé, kadar požene se čez breg,

			ravni ne golta s tako hlastno silo,

			kakor mladi Laert z uporno tolpo

			podira sluge vaše. Drhal ga kliče knez

			in kot da naj se svet šele rodi,

			ker je pozabljen stari red in šega,

			ki sta poroka in temelja vsem geslom,

			kričé: »Volimo, kralj naj bo Laert!«

			Kape, roke, glasovi bijejo

			v oblake: »Kralj Laert, Laert je kralj!«



			KRALJICA: Lepo mi lajajo po krivem sledu!

			V stran vohate, zahrbtni danski psi!



			Hrup za pozoriščem.



			KRALJ: Vrata so razbita!



			Laert nastopi oborožen; za njim Danci.



			LAERT: Kje je ta kralj? Gospodje, ostanite zunaj.



			DANCI: Ne, noter gremo.



			LAERT:	Prosim, dovolite.



			DANCI: Že prav, že prav.



			Se umaknejo od vrat.



			LAERT: Hvala: držite vrata. O ti podli kralj,

			daj mi očeta!

			KRALJICA:	Mir, dragi Laert.



			LAERT: Kaplja krvi, ki v meni ostane mirna,

			povej, da sem bastard, moj oče varan,

			in zvesti materi »vlačugo« vžgi

			prav tu, na čisto čelo.



			KRALJ:	Kaj je vzrok, Laert,

			da tvoj se punt tako orjaško vznaša?

			Nikar, Gertruda; za nas se ne boj:

			z močjo božansko ograjèn je kralj,

			izdajstvo, če le uzrè, kaj je hotelo,

			nakano popusti. Povej, Laert,

			kaj si tako razjarjen? Pusti ga,

			Gertruda: daj, govôri, sinko.



			LAERT: Kje je moj oče?



			KRALJ:	Mrtev.



			KRALJICA:	Toda on ga ni.



			KRALJ: Daj, naj izpraša se do mile volje.



			LAERT: Kako je umrl? Ne boste me norili:

			V peklò zvestoba! Vse prisege k vragu!

			Vest in krepost, proč v najglobočje brezno!

			Kljubujem pogubljenju: zdaj sem tam,

			da ni mi mar ne ta ne oni svet,

			pridi, kar pride; maščevanja hočem

			popolnega za očeta.



			KRALJ:	Kdo vam brani?



			LAERT: Le moja volja, ne ves svet:

			a s sredstvi gospodaril bom skrbno,

			da z malim daleč sežem.



			KRALJ:	Moj Laert,

			če jasnosti želite si o smrti

			očeta dragega, kaj piše vam osveta,

			da v igri tej pograbite vsevprek,

			prijatelje vse in sovražnike?



			LAERT: Samo sovražnike.



			KRALJ:	Jih hočete poznati?



			LAERT: Prijateljem tako odprem roke

			in kot prijazni pelikan s krvjo

			jih srčno bom pojil.



			KRALJ:	Zdaj govorite

			kot dober sin in plemič. Da sem jaz

			nad smrtjo očeta vašega nedolžen

			in da jo prav od srca obžalujem,

			tako naravnost vam prodrì v zavest

			kot dan v oko.



			DANCI zadaj: Pustite, naj gre noter.



			LAERT: Kaj? Kakšen hrup je to?



			Ofelija se vrne.



				O, vroči srd,

			izsuši mozeg moj! Solzé skeleče,

			izžgite čut in moč očem! Zaboga,

			drago odtehtajo mi tvojo blaznost,

			dokler skodela naša ne potegne.

			O majska roža, draga deklica!

			Predraga sestra, sladka Ofelija!

			Bog, je li res um mlade deklice

			tako minljiv ko starčevo življenje?

			Narava je v ljubezni svoji nežna

			in, kjer je nežna, pošlje drag spomin

			za bitjem, ki ga ljubi.



			OFELIJA poje: In ko so nesli ga v pokop,

			oj tralalalala,

			solze so kapale na grob.

			Zbogom, golobica moja!



			LAERT: Da imaš razum in kličeš maščevanje,

			ganiti bi ne moglo nas tako.



			OFELIJA poje: Peti morate: dol, dol,

			če ga kličete dol.

			O kako se poda ta pripev! To je nezvesti oskrbnik,

			ki je ukral gospodarju hčerko.



			LAERT: V tem nesmislu je dosti vsebine.



			OFELIJA: Tukaj je rožmarin, to je za lep spomin: prosim te, ljubi moj, spominjaj se me: in tu je božja misel za lepo misel.



			LAERT: Zlat nauk v blaznosti: misel združena s spo­mi­nom.



			OFELIJA: Tukaj je koprc za vas in orlica. Kraljici. Tu je rutica za vas: in tukaj zame: ob nedeljah jo lahko imenujeva rožo milosti božje: vi jo mo­rate nositi s kakim znakom. Laertu. To je mar­jetica: rada bi vam bila dala vijolic, pa so vse zvenile, ko je moj oče umrl: pravijo, da je imel srečno zadnjo uro.



			Poje.



			Saj Robin je moje veselje.



			LAERT: Potrtost, bol in gnev, še sam pekel

			presnavlja ona v dražestno lepoto.



			OFELIJA poje: In ne bo ga več nazaj?

			In ne bo ga več nazaj?

			Ne, v grobu leži,

			v grob lezi še ti,

			saj ne bo ga več nazaj.

			Imel je sivo glavó,

			imel kot predivo bradó;

			zdaj vzel ga je Bog,

			zastonj je naš jok:

			Bog duši daj nebeški raj.

			In vsem krščanskim dušam, molim Boga. Bog z vami.



			Odide.



			LAERT: Vidite to? Moj Bog!



			KRALJ:	Laert, besedo moram

			spregovoriti vaši žalosti,

			tega ne smete mi odreči. Glejte,

			prijateljev si modrih izberite

			in ti naj sodijo med nama dvema:

			če najdejo, da sem le od strani

			v tem prizadet, kraljestvo svoje dam,

			krono, življenje, vse, kar zovem svoje,

			vam v zadostilo; ako ne, tedaj

			vdano potrpite z mano vred

			in složno z vami delal bom, da vam

			potešim dušo.



			LAERT: Naj bo to tako;

			način te smrti, tajni ta pokop,

			nad rakvo nič trofej, ne meča, grba,

			obredov nič slovesnih ne sijaja,

			to vpije kakor od nebes do zemlje,

			naj vso to stvar preiščem.



			KRALJ: Išči, toži;

			in kdor je kriv, nanj se sekira sproži.

			Prosim te, pojdi z nami.



			Odidejo.





ŠESTI PRIZOR


			Druga soba v gradu


			Horatio in sluga nastopita.



			HORATIO: Kdo so tisti, ki hočejo govoriti z mano?



			SLUGA: Mornarji, gospod; pravijo, da imajo pisma za vas.



			HORATIO: Naj pridejo.

			Ne vem, od kod na svetu naj mi pride

			pozdrav, če ne od kneza Hamleta.



			Nekoliko mornarjev nastopi.



			PRVI MORNAR: Bog vas blagoslovi, gospod.



			HORATIO: In tebe tudi.



			PRVI MORNAR: Bo me, gospod, če je njegova volja. Tu je pismo za vas, gospod; prišlo je od poslanca, ki je odrinil na Angleško; ako vam je ime Horatio, kakor so mi povedali.



			Horatio bere.

			»Horatio, kadar preletiš te vrstice, izposluj kako tem ljudem pristop h kralju: pisma imajo zanj. Nismo še bili dva dni na morju, že nas je začel zasledovati močno oborožen pirat. Ko smo videli, da naša jadra preslabo neso, smo morali biti po sili hrabri in med spopadom sem skočil na njihovo ladjo: a tisti trenutek se je odtrgala od naše ladje in tako sem bil edini jaz njihov ujetnik. Ravnali so z menoj kakor milosrčni raz­bojniki: a dobro so vedeli, kaj delajo; dobroto jim moram dostojno povrniti. Poskrbi, da dobi kralj pisma, ki sem jih poslal; in pohiti k meni s tako naglico, kakor bi bežal pred smrtjo. V uho ti imam povedati nekaj besed, da boš okamnel; vendar so še mnogo prelahke za svojo vsebino. Ti vrli možaki te privedó, kjer sem jaz. Rozenkranc in Gildenstern potujeta dalje na Angleško: o njiju ti imam mnogo povedati. Pozdravljen. Tisti, ki veš, da je tvoj Hamlet.«



			Pojdite, pisma ta za vas oddam;

			in tem hitreje, da povedete

			me k njemu, ki vam jih je dal.



			Odidejo.





SEDMI PRIZOR




			Kralj in Laert nastopita.



			KRALJ: Zdaj boste pač izbrisali mi krivdo,

			me v srce za prijatelja sprejeli,

			ko čuli ste, da ta, ki vam očeta

			je blagega zaklal, je tudi meni

			po glavi stregel.



			LAERT:	Jasno je, vendar povejte,

			zakaj niste preganjali dejanj

			tako zločinskih, tako smrti vrednih,

			kakor vas silila je vaša varnost,

			modrost in drugo vse.



			KRALJ:	Iz dveh posebnih vzrokov,

			ki vam morda se zdela bosta šibka,

			a zame sta močná. Kraljica, njega mati,

			živi le od njegovega pogleda

			in jaz – naj to je prednost ali hiba –

			tako sem zvezan z njo, da, kakor zvezda

			se more gibati le v svoji sferi,

			brez nje sem negibljiv. Drugi povód,

			zakaj pred javnost nisem šel, je ta,

			da množica navdušena je zanj;

			vsak greh njegov potapljajo v ljubezen,

			ki bi kot vir, ki les spreminja v kamen,

			iz spon mu vila vence: in moje strele,

			prelahke za tako viharno sapo,

			bi k loku mojemu se vračale

			in ne prišle do cilja.



			LAERT:	In tako

			sem zgubil plemenitega očeta;

			v brezupno blaznost pahnjena je sestra,

			ki po popolnosti, če smem hvaliti,

			kar je minulo, stala je na višku

			te dobe: a osveta moja pride.



			KRALJ: To naj vam sna ne moti: mislite,

			da ustvarjeni iz plehke smo snovi

			in nam je šala, če nevarnost nas

			za brado ruje? Kmalu več izveste:

			očeta vašega sem ljubil, ljubim sebe;

			iz tega, upam, izprevidite –



			Sèl s pismi nastopi.



			He, kaj je to?



			SEL:	Knez, pisma od Hamleta:

			to, veličanstvo, vam; tole kraljici.



			KRALJ: Od Hamleta! Kdo jih je prinesel?



			SEL: Menda mornarji; jaz jih nisem videl:

			meni jih je dal Klavdij, njemu tisti,

			ki jih je sem prinesel.



			KRALJ:	Čujte jih, Laert.

			Zdaj pojdite.



			Sèl odide. Kralj bere.



			»Visoki in mogočni gospod, vedite, da sem postavljen nag v vaše kraljestvo. Jutri bom prosil dovoljenja, da smem videti vaše kraljéve oči: po­tem vas bom najprej prosil oproščenja, nato vam razložil povod svojega naglega in še čudovitejšega povratka. Hamlet.«



			Kaj se to pravi? So spet vsi nazaj?

			Ali je laž in nič posebnega?



			LAERT: Poznate li pisavo?



			KRALJ:	Hamletova.

			»Nag« pravi in v pripisku tukaj »sam«.

			Kaj bi mi svétovali vi?



			LAERT: Ves zmeden sem, gospod. A naj le pride;

			topló zaliva bolno mi srcé,

			da učakam in zabrusim mu v obraz:

			»Lej, to si storil ti!«



			KRALJ:	Če je tako –

			Kako bi to bilo? Kako da ne? ­–

			boste li slušali moj svèt?



			LAERT:	Rad, knez,

			če mi ne boste svétovali mira.



			KRALJ: Samo tvoj mir. Ako se res je vrnil

			nenadoma in noče več na pot,

			pregovorim za neko ga poskušnjo,

			ki mi pravkar je dozorela v glavi,

			kjer najde smrt, in táko, da za njo

			ne zapihlja ni sapica očitka;

			celó kraljica opraviči stvar,

			češ da je gol slučaj.



			LAERT:	Pristanem, veličanstvo;

			tem rajši, če tako nakrenete,

			da stvar izvedem jaz.



			KRALJ:	Prav kot nalašč.

			Odkar bili ste stran, so vas hvalili,

			in vpričo Hamleta, za neko odliko,

			češ da ste v nji prvak: nobena druga

			mu ni zbudila tolike zavisti

			kot ta edina, ki pa je po mojem

			le nižje vrste.



			LAERT:	Ktera odlika, kralj?



			KRALJ: Navaden trak za fantovskim klobukom,

			vendar tudi potreben; saj mladini

			poda se lahka in brezskrbna noša,

			kot starcem plašč in krzno zarad zdravja

			in dostojanstva. Zdaj dva meseca

			bil tu nek plemič je iz Normandije: –

			iz vojne z njimi vem, kako Francozi

			izvrstno jašejo: a ta možak

			je bil čarovnik; kar privit na sedlo;

			in konj mu moral je igrati čuda,

			kot da se zrasel z žlahtno je živaljo

			in bil je sam polkonj: to me je zmedlo,

			da kakor tudi iščem slik in prilik,

			opis moj ni mu kos.



			LAERT:	Bil je Normanec?



			KRALJ: Normanec.



			LAERT: Lamond, kakor sem živ.



			KRALJ:	Zares, prav ta.



			LAERT: Poznam ga dobro: on je kita res

			in biser vsega naroda.



			KRALJ: Govoril je o vas

			in takšno vam priznaval mojstrstvo

			za spretnost in izurjenost v obrambi,

			posebno kadar sučete rapir,

			da je kar kriknil: »To bi bil pogled,

			da kdo se skusi z njim. Naši borilci,

			zgubili so nastop, prožnost, oko,

			kadar je stal pred njimi.« To priznanje

			je zastrupilo Hamleta z zavistjo,

			da želel je in prosil to samo,

			da pridete čimprej in z njim se skusite.

			No, in iz tega –

			LAERT:	Kaj iz tega, knez?



			KRALJ: Laert, je li vam bil vaš oče drag?

			Ali ste le naslikana otožnost,

			obraz brez srca?



			LAERT:	Kaj vprašujete?



			KRALJ: Ne, kot bi mislil, da vam ni bil ljub,

			temveč ker vem, da čas ljubezen vname,

			in vidim na potrjenih primerih,

			da čas ji iskro in ogenj uduši.

			Celó ljubezni plamen hrani v sebi

			nekak utrinek, stenj, ki ga slabi;

			nič ni ves čas enako jedrnato,

			zakaj jedrina, kadar prenabrekne,

			umrè od prepolnosti; kar bi hotel,

			bi moral, kadar hočeš; saj ta »hočem«

			se menja in upada in odlaša

			po tem, kot je jezikov, rok, slučajev,

			in tisti »moram« je zapravljen vzdih,

			ki škodi, ko olajša; zdaj pa tvoru v živo:

			Hamlet se vrne: s čim se izkažete,

			da ste v dejanju res očetov sin,

			ne le v besedah?



			LAERT:	V cerkvi ga zakoljem.



			KRALJ: Res, kraj noben naj ne bi umora ščitil;

			osveti prosto pot. Toda, Laert moj,

			če to želite, se zaprite v sobo.

			Hamlet, ko pride, zve, da ste doma:

			jaz najdem jih, ki bodo vašo spretnost

			še dvakrat prezlatili preko slave

			Francozove; sploh, spravim vaju skup

			in stavimo na glavi vajini:

			on, plemenit, neskrben in brez sumnje

			rezil si ne ogleda, da lahko si

			z zvijačo majhno meč izberete

			neotopljèn; potem pa s spretnim sunkom

			ga izplačajte za očeta.



			LAERT:	Bom;

			in v ta namen mazilil bom svoj meč.

			Preskrbel sem si zvarek od mazača,

			smrtljiv: če vanj samo potakneš nož,

			kjer pride do krvi, noben obliž

			iz najmočnejših zelišč, kar jih je

			pod luno, tistega ne reši smrti,

			ki si ga razil z njim: in tega strupa

			na ost si kanem in najmanjša praska

			zada mu smrt.

			KRALJ:	To premišljujva še:

			preudariva ugodni čas in pot

			za najin cilj: če to bi spodletelo

			in bi nerodno svoj namen izdala,

			je bolje nič; zato naj ta načrt

			ima pomoč v ozadju, ki drži,

			če oni se podrè. Hm. Stavimo

			na spretnost vajino slovesno stavo:

			imam jo!

			Kadar se ugrejeta in bosta žejna –

			zato tem silneje ga naskakujte –

			in bo zahteval piti, bo pripravljen

			nalašč zanj kelih; če iz njega srebne,

			pa najsi uide zastrupljeni osti,

			to bo držalo. Toda stoj, kak hrup?



			Kraljica nastopi.



			Kaj je, kraljica mila?



			KRALJICA: Nesreča stopa na peto nesreči,

			tako pritiskajo: sestra, Laert,

			vam je utonila.



			LAERT: Utonila? O, kje?



			KRALJICA: Čez potok nizko se upogiba vrba,

			zrcali sivo listje v čisti vodi;

			tja je prišla s fantastičnimi venci

			iz kukavic, marjetic in kopriv:

			vzpne se, da na uvito bi mladiko

			obesila svoj venec, kar se veja

			hinavska zlomi in z nakitom cvetnim

			je padla v solzni potok. Razprostrta

			obleka nekaj časa jo kot vilo

			po vodi nese: vtem je pela pesmi,

			kot da si ni nesreče svoje v svesti,

			ali kot da je bitje, ustvarjeno

			za vodni element: toda ne dolgo:

			obleka se napije in vsa težka

			potegne ubogo dete od melodij

			v kalužno smrt.



			LAERT:	Ah, torej je utonila!



			KRALJICA: Utonila, ah, utonila.



			LAERT: Preveč vode imaš, Ofelija,

			zato nič več solzá: vendar smo taki:

			srcé hoče svoj prav, naj sramežljivost

			še bolj se upira: kadar se izjočem,

			utihne v meni ženska. Zbogom, knez:

			besede ognjene buhajo iz mene,

			a ta nespamet jih gasi.



			KRALJ:	Za njim, Gertruda:

			Kaj muke, da sem mu utolažil srd!

			Zdaj se bojim, da to ga spet ne vzpali;

			zato za njim.



			Odideta.





Peto dejanje


			PRVI PRIZOR


			Pokopališče


			Dva grobarja z lopatami itd. nastopita.



			PRVI GROBAR: Ali naj po krščansko pokopljemo žensko, ki radovoljno išče svojega zveličanja?



			DRUGI GROBAR: Jaz ti rečem, dà; in zato ji hitro izkoplji grob: oglednik jo je preiskal in sklenil krščanski pogreb.



			PRVI GROBAR: Kako je to mogoče, razen če se je utopila defenzivno?



			DRUGI GROBAR: I, spoznali so tako.



			PRVI GROBAR: Pa to se mora zgoditi »se ofendendo«, drugače ni mogoče. Zakaj to je glavna stvar: če se vedoma utopim, priča to neko dejanje: in vsako dejanje ima tri dele; namreč dejanje, delo in delo­vanje: ergo se je vedoma utopila.



			DRUGI GROBAR: Ne, poslušaj vendar, boter …



			PRVI GROBAR: Dovoli. Tu stoji voda; prav. Tu stoji človek; prav. Če gre človek k tej vodi in se utopi, je taka, da gre hočeš nočeš tja. Zapomni si to! Če pa pride voda k njemu in ga utopi, se ne utopi sam: ergo si tisti, ki ni kriv svoje smrti, ne pri­krajša življenja.



			DRUGI GROBAR: Ampak, ali je to po postavi?



			PRVI GROBAR: I, seveda je; po postavi mrliških ogled­nikov.



			DRUGI GROBAR: Ali hočeš, da ti povem resnico? Če ne bi bila žlahtna gospodična, je ne bi pokopali v blagoslovljeno zemljo.



			PRVI GROBAR: No, to si dobro povedal: in prava žalost je, da imajo velikaši na tem svetu več potuhe, da se utapljajo in obešajo, kot njih krščan­ski bratje. Ala, lopato v roke! Ni jih starejših plemenitašev od vrt­narjev, kopačev in grobarjev: ti nadaljujejo Adamovo obrt.



			DRUGI GROBAR: Ali je bil Adam plemenitaš?



			PRVI GROBAR: On je bil prvi oborožen.



			DRUGI GROBAR: I, to pa že ne.



			PRVI GROBAR: Kaj, ali si pogan? Kako razumeš sveto pismo? Sveto pismo pravi, da je Adam ko­pal: ali bi bil mogel kopati, da ni bil oborožen z motiko in lopato? To je njegovo orožje. Dam ti še drugo vprašanje: če mi ne odgovoriš, kakor se spodobi, priznaj, da si –



			DRUGI GROBAR: Kar daj.



			PRVI GROBAR: Kdo zida trdneje od zidarja, ladje­delca ali tesarja?



			DRUGI GROBAR: Tisti, ki dela vislice, zakaj ta stavba preživi na tisoče gostačev.



			PRVI GROBAR: Tvoja šegavost mi je všeč, prav res da: te vislice so dobre; ampak kako dobre? Dobre za tiste, ki delajo slabo: in ti delaš slabo, če pra­viš, da so vislice postavljene čvrsteje od cerkve: potemtakem bi bile zate dobre vislice. Daj, ugibaj vnovič.



			DRUGI GROBAR: »Kdo zida trdneje od zidarja, lad­je­delca in tesarja?«



			PRVI GROBAR: Dà, to mi povej, pa smeš za danes izpreči.



			DRUGI GROBAR: Strela, zdaj vem.



			PRVI GROBAR: No, povej.



			DRUGI GROBAR: Hudimana, pa le ne vem.



			Hamlet in Horatio nastopita od daleč.



			PRVI GROBAR: Nikar si več ne beli glave s tem; za­kaj nemarni osel ne stopi hitreje, če ga še tako tepeš; in kadar te kdo v prihodnje vpraša to reč, odgovori: grobar: hiše, ki jih dela on, trpe do sodnega dne. No, stopi k Janezu; prinesi mi polič pijače.



			Drugi grobar odide. Prvi koplje in poje.



			Ko bil sem mlad, oj mlad fantič,

			imel sem ljubo zalo,

			veselje samo, hudega nič,

			pa kam je vse zbežalo!



			HAMLET: Ali se ta dečko ne zaveda svojega posla?

			Grob koplje in zraven poje.



			HORATIO: Privadil se je, pa mu ni na mar.



			HAMLET: Saj to je tisto: roka, ki malo dela, tem nežneje čuti.



			PRVI GROBAR poje: Pa starost prileze naskrivaj

			in te trdó objame,

			razbije te in vrže v kraj,

			iz rok ti veslo vzame.



			Vrže lobanjo iz groba.



			HAMLET: Ta črepinja je imela svoje dni jezik in je pela: kako jo ta lopov zakotali po tleh, kakor da je čeljust Kajna, prvega morilca. Nemara je lobanja pretkanega politika, ki mu je zdaj ta osel kos; človeka, ki bi bil hotel prekaniti Boga, ali ne?



			HORATIO: Nemara, kraljevič.



			HAMLET: Ali kakega dvornika, ki je govoril: »Dobro jutro, jasni gospod. Kako vam je, jasni gospod?« Nemara je bil ta gospod ta in ta, ki je hvalil gospodu temu in temu konja, ko ga je hotel pro­siti zanj; ali ne?



			HORATIO: Dà, kraljevič.



			HAMLET: Dà, tako je. In zdaj mu tovarišuje gospod Črv; brez lic, in jih dobiva po čeljusti z grobar­jevo lopato: lepa sprememba, samo če bi bili tako bistroumni, da bi jo videli. Ali ni bila prehrana teh kosti dražja, ko da zdaj z njimi kegljajo? Moje me bole, če pomislim na to.



			PRVI GROBAR poje: Lopato, rovnico zdaj v dlan,

			zdaj treba bo kopati:

			globok bo stan, lepo postlan,

			da gost bo mogel spati.



			Vrže še eno črepinjo iz jame.

			HAMLET: Tu je še ena: zakaj ne bi bila to črepinja pravnikova? Kje so zdaj njegova dlakocepstva, njegove pretkanosti, njegovi slučaji, njegove kljuke in zvijače? Zakaj trpi, da ga bije ta neotesanec z umazano lopato po buči, in mu ne zapreti s tožbo zaradi dejanske razžalitve? Hm! Ta dečko je bil morda svoj čas velik nakupovalec zemljišč s svojimi dolžnimi pismi, priznanicami, tožbami, krivimi pričami, prepisi: ali je to zaključek nje­govih zaključkov in poravnava njegovih poravnav: da ima svojo plemenito lobanjo polno plemenitega blata? Ali mu njegovi poroki in stranski po­roki niso porok za nič drugega ko za toliko sveta, kar ga po dolgem in počez pokrije napisana po­godba? Že samo prenosne listine od njegovih zem­ljišč bi stežka imele prostora v tem zaboju; in sam lastnik naj bi ne imel več prostora, ha?



			HORATIO: Ne za troho več, kraljevič.



			HAMLET: Ali ni pergament iz ovčjih kož?



			HORATIO: Je, kraljevič, pa tudi iz telečjih.



			HAMLET: Ovce in teleta iščejo varnosti v njem. Na­go­vorim tega človeka. Čigav grob je to, prijatelj?



			PRVI GROBAR: Moj, gospod.



			Poje.



			Globok bo stan, lepo postlan,

			da gost bo mogel spati.



			HAMLET: Menda je res tvoj, ker drugim jamo kop­lješ, utegneš sam vanjo pasti.



			PRVI GROBAR: Vi je ne kopljete, zato ni vaša: kar pa se mene tiče, drugim jo kopljem, in vendar je moja.



			HAMLET: Koplješ jo drugim, zato ni tvoja: grob je za mrtvega, ne za živega človeka: torej hočeš mene spraviti vanj.



			PRVI GROBAR: Grob kopljem, sebe bi pa rad izkopal.



			HAMLET: Za kakšnega moža ga koplješ?



			PRVI GROBAR: Za nobenega moža.



			HAMLET: Za kakšno žensko torej?



			PRVI GROBAR: Tudi za nobeno žensko ne.

			HAMLET: Kdo bo torej vanj pokopan?



			PRVI GROBAR: Nekdo, ki je bil ženska, gospod; ampak, Bog ji daj dobro, mrtva je.



			HAMLET: Kakšen pikolovec je ta možak! Govoriti moramo natančno, če ne, nas dvoreznost pogubi. Bog­me, Horatio, zadnja tri leta sem opazil tole: svet se je tako olikal, da stopa kmet dvorniku na kurja očesa. Kako dolgo si že grobar?



			PRVI GROBAR: Začel sem tisto leto in tisti dan, ko je naš pokójni kralj premagal Fortinbrasa.



			HAMLET: Koliko je tega?



			PRVI GROBAR: Tega ne veste? Vsako budalo vé to: bilo je sam tisti dan, ko se je rodil mladi Hamlet: tisti, ki je blazen in so ga poslali na Angleško.



			HAMLET: Ej, res; zakaj so ga poslali na Angleško?



			PRVI GROBAR: I, ker je bil blazen; tam naj dobi pamet nazaj; če pa ne, to tam ne dé bogvekaj.



			HAMLET: Zakaj ne?

			PRVI GROBAR: Tam se mu ne bo poznalo; tam so vsi ljudje tako blazni kakor on.



			HAMLET: Kako pa je zblaznel?



			PRVI GROBAR: Zelo špasno, pravijo.



			HAMLET: Kako »špasno«?



			PRVI GROBAR: Strela, tako, da je izgubil pamet.



			HAMLET: In kakšni so bili povodi?



			PRVI GROBAR: Po vodi mu je šla tukaj na Danskem; jaz sem tukaj od mlada grobar, trideset let.



			HAMLET: Kako dolgo leži človek v zemlji, preden segnije?



			PRVI GROBAR: No, če ni bil gnil, še preden je umrl – saj dandanes imamo mnogo trupel s sramno kugo, ki komaj zdrže pogreb – tedaj se ohrani takole osem, devet let: strojar jih prebije deset.



			HAMLET: Zakaj pa ta več od drugih?



			PRVI GROBAR: I, gospod, njegova obrt mu kožo tako ustróji, da dolgo časa ne pušča vode, in voda vam takale salamenska trupla presneto izčimža. Po­glejte tole lobanjo: ta lobanja je že triindvajset let v zemlji.



			HAMLET: Čigava je bila?



			PRVI GROBAR: Presneto vrtoglavega bratca: čigava, mislite, je bila?



			HAMLET: Ne, tega ne vem.



			PRVI GROBAR: Da bi ga kuga, tega norčavega kljuk­ca! Nekoč mi je izlil vrč renskega vina na glavo. Tale lobanja je bila Yorickova lobanja, králjevega šaljivca.



			HAMLET: Ta?



			PRVI GROBAR: Prav ta.



			HAMLET: Pokaži. Vzame lobanjo. Ah, ubogi Yo­rick! Poznal sem ga, Horatio: bil je brezmejno vesel dečko s sijajno domišljivostjo; nosil me je pač tisočkrat na hrbtu, in kako se to danes moji domišljiji upira! V grlu se mi vzdiguje. Tu so se držale ustnice, ki sem jih ne vem kolikokrat poljubljal. Kje so zdaj tvoje zbadljivke, tvoji po­skoki, tvoje pesmi, pobliski tvojega humorja, ob katerih se je vse omizje krohotalo? Niti ene do­mislice več, da bi se ponorčeval iz svojega lastnega spakovanja? Kar brez ustnic in ves klapoušen? Stopi no v sobo k milostivi gospe in ji povej, da dobi naposled takle obraz, pa če se maže za prst na debelo; spravi jo s tem v smeh. Prosim te, Horatio, povej mi nekaj.



			HORATIO: Kaj, kraljevič?



			HAMLET: Ali misliš, da je bil Aleksander v grobu tudi ták?



			HORATIO: Prav ták.



			HAMLET: In tako je smrdel? Pú!



			Položi lobanjo na zemljo.



			HORATIO: Prav tako, kraljevič.



			HAMLET: Do kakšnih nizkih opravkov utegnemo priti, Horatio! Zakaj ne bi domišljija zasledovala plemenitega Aleksandrovega prahu do trenutka, ko se vidi, kako so z njim zadelali veho?

			HORATIO: Kdor bi stvari tako opazoval, bi se dejalo, da jih opazuje prezvedavo.



			HAMLET: Ne, res, prav nič ne de; toda treba bi ga bilo zasledovati s pravo mero in po vidikih verjetnosti; na priliko takole: Aleksander je umrl, Aleksander je bil pokopan, Aleksander se je povrnil v prah; prah je prst; iz prsti delamo glino; in zakaj ne bi z glino, v katero se je spremenil, zamazali soda za pivo?



			Mogočni Cezar il je in pepel,

			z njim v steni so zadelali vrzél;

			ta prah, prej svetu strašen gospodar,

			od nas odvrača zdaj mraz in vihar!

			A tiho! Stran! Tam, glej, prihaja kralj.



			Duhovniki in drugi nastopijo v sprevodu; Ofelijino truplo; za njim Laert in pogrebci; kralj, kraljica, njuno spremstvo itd.



			Kraljica, dvor: koga tu spremljajo?

			Z obredi skrčenimi? To pomeni,

			da si mrlič z brezbožno je rokó

			sam vzel življenje: bil je kdo od plemstva.

			Pričéniva se in glejva.



			Stopi s Horatiom stran.



			LAERT: Kakšni obredi še?



			HAMLET: To je Laert, odličen dečko: pazi.



			LAERT: Kakšni obredi še?



			PRVI DUHOVNIK: Pogreb smo toliko razširili,

			kakor smo smeli: njena smrt je sumna;

			da višji ukaz ni naših šeg uklonil,

			bi čakala v neposvečeni zemlji

			poslednje trombe; namesto molitev

			bi šle za njo črepinje, kamenje,

			a tu ima svoje deviške vence,

			dekliško cvetje, slavnosten sprevod

			z zvonilom in kropilom.



			LAERT: Ne smete drugega?



			PRVI DUHOVNIK:	Nič drugega:

			mrtvaško službo bi oskrunili,

			če bi ji peli bilje kakor dušam,

			ki so mirnó zaspale.



			LAERT: Denite jo v zemljo: iz njenega

			prelepega in čistega telesa

			vijolice vzklijo! Čuj, ti duhovnik trdi,

			ona bo zgoraj angel v božji strežbi,

			ko ti boš spodaj tulil.



			HAMLET:	Kaj, lepa Ofelija?



			KRALJICA trosi cvetje: Cvetlici cvetke: zbogom!

			Upala sem, da Hamletu boš žena,

			da ti bom kitila poročno postelj,

			ne groba ti potresala.



			LAERT:	Gorje

			mu trikrat trojno na prekleto glavo,

			kdor ti z zločinom svojim je ugrabil

			prejasni um! Ne sujte še prsti,

			da stisnem si še enkrat jo v naročje.



			Skoči v grob.



			Zdaj zagrebite živega in mrtvo,

			da dvigne iz ravnice te se gora

			nad Pelion in sinji vrh Olimpa

			nebeškega.



			HAMLET stopi naprej: Kdo je, ki žalost mu

			tako kipi? Čigavo togovanje

			roti popotne zvezde, da so obstale

			ko strmi poslušalci? To sem jaz,

			jaz, Hamlet Danski.



			Skoči v grob.



			LAERT: Vrag ti odnesi dušo!



			HAMLET:	Nápak moliš.

			Odstrani, prosim, prste mi z vratú;

			zakaj, čeprav nisem vzburljiv in nagel,

			le v meni nekaj je nevarnega,

			česar se dobro čuvaj. Proč rokó!



			KRALJ: Ločite ju.



			KRALJICA:	Hamlet, Hamlet!



			VSI:	Gospóda –



			HORATIO: Mirujte, dragi kraljevič.



			Nekateri od spremstva ju ločijo in oba prideta iz groba.



			HAMLET: Ha, z njim izvojevati čem to reč,

			dokler se mi trepalnica še giblje.



			KRALJICA: O, sin moj, kakšno reč?



			HAMLET: Ofelijo sem ljubil: dvajset tisoč bratov

			z obilico ljubezni svoje vse

			ni moji kos. Kaj češ storiti zanjo?



			KRALJ: O, blazen je, Laert.



			KRALJICA: Za božjo voljo, potrpite z njim.



			HAMLET: Strela, pokaži, kaj bi storil ti:

			bi jokal, bìl se, postil, se raztrgal?

			Hočeš kis piti, jesti krokodila?

			Jaz to storim. Prišel si semkaj cvilit

			in skakat v grob, da bi mi kljuboval?

			Daj se zagrebsti z njo, pa se še jaz dam.

			Če blebetaš o gorah, naj na naju

			vsujó milijon oralov, da nasip

			ožgè si teme ob nebeškem ognju

			in Osa bradavica bo ob njem.

			Če ti se ustiš, znam se tudi jaz.



			KRALJICA: Vse to je gola blaznost: nekaj časa

			divjalo bo po njem, a hipoma

			sedèl bo mirno kakor golobica,

			kadar je izvalila zlati par,

			tih in pohleven.



			HAMLET:	Slišite, gospod,

			zakaj tako udelujete z menoj?

			Jaz sem vas vedno ljubil: pa kaj to!

			Sam Herkul naj pokaže vso krepkost,

			mačka le mjavka, pes preži na kost.



			Odide.



			KRALJ: Dragi Horatio, prosim, pazi nanj.



			Horatio odide.



			Razgovor najin snočnji vam okrêpi

			potrpežljivost. Nagel bo moj sklep.

			Gertruda, dajte sinu spremnikov.

			Gomila ta dobi naj živ pomnik.

			Kaj hitro pride nam pokoja čas;

			dotlej potrpežljivost vôdi nas.



			Odidejo.





DRUGI PRIZOR


			Dvorana v gradu


			Hamlet in Horatio nastopita.



			HAMLET: Prijatelj, toliko o tem; zdaj drugo;

			se še spominjaš vseh okolnosti?



			HORATIO: Če se jih še spominjam, kraljevič?



			HAMLET: Veš, v srcu tu mi bil nekak je boj,

			ki ni mi spati dal: ko da sem ležal

			slabše kot upornik v kladi. Naglo –

			in slava naglosti! Saj védimo,

			da nepremišljenost pomore kdaj,

			ko spodleti globok načrt; to kaže,

			da oblikuje Bog namere naše,

			kakor smo mi surovo jih stesali.



			HORATIO: Gotovo res.



			HAMLET:	Pokonci iz kabine,

			ogrnem plašč in tavam po temì

			ter iščem onih dveh; in ko ju najdem,

			izmaknem jima sveženj, pa v predèl

			se vrnem svoj; in drzno, ker moj strah

			pozabil je dostojnost, razpečatim

			véliko pismo; v njem pa najdem – o

			kraljevsko pobalinstvo! – točen nalog ­–

			opremljen z raznovrstnimi razlogi

			glede blaginje danske in angleške,

			in ha, bavbav, če jaz ostanem živ ­– ­

			naj po prečitanju kar brez odlaška ­–

			niti da nabrusili bi sekiro,

			mi snamejo glavo.



			HORATIO:­	Da je mogoče?



			HAMLET: Tu je ukaz: preberi, kadar utegneš.

			A hočeš čuti, kaj nato sem storil?



			HORATIO: Dà, prosim vas.



			HAMLET: Tako omrežen ves z lopovščinami –

			­še preden duhu sem ubral prolog,

			že mi je sam začel igrati – sédem,

			sestavim nov ukaz, ga lično spišem:

			svoj čas sem mislil kot veljaki vsi,

			da lepo pismo je nečast, in gledal,

			da bi svoj uk pozabil; ali zdaj

			prišlo mi je na hvalo: bi rad vedel,

			kaj sem napisal?



			HORATIO:	Rad, moj kraljevič.



			HAMLET: Zapoved resno v králjevem imenu,

			če mu angleški kralj je zvest vazal,

			če jima bratstvo naj cvetè ko palma,

			če mir naj nosi svoj pšenični venec

			in veže njuno naj prijateljstvo,

			in še več takih znamenitih »če«,

			takoj, ko spisov teh zazna vsebino,

			vročiteljema brez vseh okolišev

			naj naglo smrt zadá; niti odloga

			za spoved.



			HORATIO: Kje dobili ste pečate?



			HAMLET: Hej, tu celó je Bog posegel vmes.

			V mošnjiču imel očetov sem pečatnik,

			odtisk natančen danskega pečata:

			spis zložil sem po vzorcu prvega,

			podpisal, zapečatil in podvrgel

			neznanega zmenéta. Drugi dan

			smo imeli boj; in kaj se je zgodilo

			pozneje, to že veš.



			HORATIO: In Rozenkranc in Gildenstern grestà.



			HAMLET: Hej, saj sta se pulila za ta opravek;

			vesti mi ne težita; svojo usodo

			sta splela si z vmešavanjem samá:

			nevarno je, kadar slabič zaide

			med divje sunke in razgrete osti

			silnih nasprotnikov.



			HORATIO:	A kakšen kralj je to!



			HAMLET: Ne misliš, da mi je sedaj dolžnost­ –

			ko mi je kralja ubil, oskrunil mater,

			med prestol vrinil se in moje nade,

			svoj trnek vrgel za življenjem mojim

			in s to zvijačnostjo – ni čisto prav,

			da ga izplačam s to roko? Ni greh

			pustiti, da ta rak v živo mesó

			nam dalje rije?



			HORATIO: Gotovo v kratkem zve iz Anglije,

			kako se tam končala je ta stvar.



			HAMLET: To bo kaj kmalu: vmesni čas je moj;

			in to življenje gre, ko rečeš »ena«.

			Zelo pa mi je žal, Horatio,

			da sem z Laertom se tako spozabil;

			zakaj v zrcalu svoje pravde vidim

			sliko njegove: oprostim se mu:

			a ustenje z njegovo žalostjo

			me je pognalo v bes.



			HORATIO:	Mir, kdo je to?



			Osrik nastopi.



			OSRIK: Prav dobrodošla vaša visokost doma na Dan­skem.



			HAMLET: Vdana hvala vam, gospod. Ali poznaš to mušico?



			HORATIO: Ne, dragi gospod.



			HAMLET: Tem bolje za tvoje zveličanje, zakaj njega poznati je greh. Dosti sveta ima, in rodovitnega: naj bo žival na čelu živalim, pa bodo stale njegove jasli poleg králjeve mize: to je kavka, a kakor sem rekel, daleč lahko hodi po svojem blatu.

			OSRIK: Mili kraljevič, ako bi vaša visokost utegnila, bi vam rad nekaj sporočil od njegovega veličan­stva.



			HAMLET: Vaše sporočilo sprejmem z vso pozor­nostjo svojega duha. Denite svoj klobuk, kamor tiče: klobuk je za na glavo.



			OSRIK: Hvala vam, visokost, zelo je vroče.



			HAMLET: Ne, verjemite mi, zelo je mrzlo; veter piha od severa.



			OSRIK: Precej mrzlo je, kraljevič, res.



			HAMLET: Vendar se mi zdi, da je zelo soparno in vroče ali pa je moj temperament –



			OSRIK: Izredno, visokost; zelo soparno je, kako bi rekel – sam ne vem kako. Toda, visokost, njegovo veličanstvo mi je velelo, naj vas obvestim, da je stavilo visoko stavo na vašo glavo: gospod, stvar je namreč ta –



			HAMLET: Prosim vas, pokrijte se vendar ­–



			Hamlet ga sili, naj se pokrije.



			OSRIK: Ne, milostni kraljevič; tako mi je ugodno, res. Gospod, pred kratkim se je vrnil na dvor Laert; verjemite mi, popoln kavalir, ves odličen, kar ga je, prijetnega vedenja in sijajne vnanjosti. Zares, da govorim o njem, kakor treba, on je zlata knjiga vzornosti, zakaj v njem najdete zdru­žene vse darove, kar si jih more želeti kavalir.



			HAMLET: Njegova podoba, gospod, ni z vašim opi­som prav nič prikrajšana; seveda vem, da bi se človeku zmešal spomin od samega računanja, ako bi se kdo trudil zabeležiti podrobno vse vrline tega gospoda; zaostati bi moral za brzino teh jader. Toda, ne da bi pretiraval njegovo hvalo, meni se zdi mnogoob­sežna duša in njegovo bi­stveno jedro dragoceno in redko, da bi mu našli, ako naj se točno izrazimo, vrst­nika samo v nje­govem zrcalu, in kdorkoli sicer bi hotel za njim stopinje pobirati, bi bil samo njegova senca, nič več.



			OSRIK: Vaša visokost govori zelo nezmotljivo o njem.



			HAMLET: Kako se nas to tiče, gospod? Zakaj zavi­jamo tega kavalirja v svoje preraskave besede?



			OSRIK: Svetlost?

			HORATIO: Ali vam ni mogoče razumeti drugačnega jezika? Pa že pojde, gospod, res.



			HAMLET: Čemu ste omenili tega kavalirja?



			OSRIK: Laerta?



			HORATIO: Njegova mošnja je že prazna: vse svoje zlate besede je že potrošil.



			HAMLET: Dà, njega, gospod.



			OSRIK: Vem, da niste nepoučeni –



			HAMLET: Rad bi, da bi to vedeli, gospod; in vendar, bog ve, če bi vedeli, me to ne bi posebno povzdig­nilo. No, gospod?



			OSRIK: Niste nepoučeni, kako odličen je Laert –



			HAMLET: Tega si ne upam trditi, sicer bi se moral pomeriti z njim v tej odličnosti; koga drugega dobro poznati se pravi poznati sebe.



			OSRIK: Mislim, kako odličen je v orožju, gospod; a po splošnem mnenju ga v tem ne prekosi nihče.

			HAMLET: Kakšno je njegovo orožje?



			OSRIK: Rapir in bodalo.



			HAMLET: To je dvoje orožje; toda dalje.



			OSRIK: Kralj je stavil z njim za šest arabskih konj: proti temu je založil on, mislim, šest francoskih rapirjev z bodali, vsemi pritiklinami, kakor pa­sovi, stremeni in drugim: tri podstave so resnično zelo dragocene vsem ljubiteljem umetnosti, zelo prikladne ročnikom, zelo lične podstave z okusno izdelanimi risbami.



			HAMLET: Kaj pa imenujete podstave?



			HORATIO: Saj sem vedel, da vam bo treba opomb, preden pogodite vsebino.



			OSRIK: Podstave, gospod, so stremena.



			HAMLET: Ta izraz bi se bolj prilegal stvari, če bi no­sili ob bedru topove; dotlej pa naj le ostanejo stremena. Toda dalje: šest arabskih konj proti šestim francoskim mečem s pritiklinami in tri krasno okrašene podstave: to je francoska stava proti danski. Zakaj sta to »založila«, kakor pravite?

			OSRIK: Kralj, gospod, je stavil, da vas Laert v dva­najstih spopadih med vami in njim ne prekosi za tri sunke: stavil je dvanajst na devet; in posku­silo bi se takoj, ako se vaša visokost blagovoli postaviti.



			HAMLET: In če se ne postavim?



			OSRIK: Mislim, gospod, če se postavite v boj.



			HAMLET: Gospod, sprehajal se bom po tej dvorani: ako veličanstvo dovoli, je to moja ura za oddih; ukažite prinesti rapirje, ako se gospodu ljubi in ako kralj ostane pri svoji nameri, mu dobim stavo, ako bom mogel; ako ne, spravim samo svojo sra­moto in nadštevilne udarce.



			OSRIK: Ali naj mu tako sporočim vaš odgovor?



			HAMLET: V tem smislu, gospod, z okraski po vašem okusu.



			OSRIK: Priporočam svojo vdanost vaši visokosti.



			HAMLET: Jaz svojo vam, jaz svojo vam. Osrik odide. Dobro, da se priporoča sam: noben drug jezik ga ne bi.

			HORATIO: Ta priba je priletela iz gnezda z jajčno lupino na glavi.



			HAMLET: Ta je delal poklone dojkinim prsim, pre­den je začel sesati iz njih. In tako si je – in še dosti drugih njegove prilike, v katere vem da je za telebana ta neslana doba – prisvojil samo ton današnjega časa in zunanjo obliko občevanja; neke vrste napihnjeno peno, ki jih nosi skozi najplehkejše in najbolj premlete misli; a kar poskusi jih in pihni vanje in mehurčki se razpočijo.



			Dvornik nastopi.



			DVORNIK: Visokost, njegovo veličanstvo kralj vas je pozdravil po mladem Osriku in ta mu sporoča, da ga pričakujete v tej dvorani: poslal me je, naj vas vprašam, ali vas še vedno veseli, da bi se poskusili z Laertom, ali hočete daljšega odloga.



			HAMLET: Jaz ostanem pri svojih sklepih; ravnajo se po kraljevi volji: ako je njemu ugodno, jaz sem nared; zdaj ali kadarkoli, ako bom tako zmožen kakor sedaj.



			DVORNIK: Kralj in kraljica in vsi gredó sem.



			HAMLET: Kakor nalašč.



			DVORNIK: Kraljica želi, da bi spregovorili z Laertom nekaj prijaznih besed, preden se začnete boriti.



			HAMLET: Lepo, da mi tako svétuje.



			Dvornik odide.



			HORATIO: To stavo izgubite, kraljevič.



			HAMLET: Mislim, da ne: odkar je odšel na Franco­sko, sem se ves čas uril; dobim s točkami, ki jih imam naprej. Toda ne moreš si misliti, kako me srce boli: pa to nič ne dé.



			HORATIO: Ne, dragi kraljevič –



			HAMLET: To je neumnost; vendar je nekaka huda slut­nja, ki bi nemara oplašila žensko.



			HORATIO: Ako se vašemu srcu karkoli upira, poslu­šajte ga. Prestrežem jih na poti semkaj in jim povem, da niste volje.

			HAMLET: Nikakor ne; zoprna so mi prerokovanja: posebna previdnost čuva celó nad padcem vrabče­vim. Ako bo zdaj, ne bo pozneje; ako ne bo zdaj, bo le kdaj pozneje: pripravljen bodi, to je vse; ker nihče ne ve, kaj zapusti, kaj zato, ako zapusti zgodaj? Naj bo!



			Kralj, kraljica, dvorniki, Osrik in drugo sprem­stvo z rapirji in rokavicami, Laert; miza z vinom.



			KRALJ: No, Hamlet, daj, ná to rokó od mene.



			Kralj položi Laertovo roko v Hamletovo.



			HAMLET: Prosim, gospod, storil sem vam krivico; a oprostite mi po viteško.



			Vsi tu vedó

			in vi ste čuli že, kako trpinči

			me huda razrvanost. S čimer sem

			vam kruto vzburil čustvo, čast in jezo,

			to, zdaj proglašam, da bila je blaznost.

			Kdo žalil je Laerta? Hamlet? Ne:

			če Hamlet je od sebe oddvojèn

			in ni on sam ta, ki Laerta žali,

			ne žali Hamlet, Hamlet to zanika.

			Kdo torej žali? Blaznost: potemtakem

			je Hamlet sam na strani žaljencev;

			saj blaznost je sovražnica njegova.

			Gospod, pred zborom tem

			tajim vsak hud namen, in to me naj

			pred vašim veledušjem opraviči,

			ko da puščico sprožil sem čez streho

			in ranil brata.



			LAERT:	Zadostili ste

			mojemu čustvu, ki bi moralo

			v tem najbolj me priganjati k osveti:

			a častni zakon moj mi brani spravo,

			dokler starejših in priznanih mojstrov

			glas ne spozna, da smem skleniti mir

			in si ohranim čisto ime. Dotlej

			prijaznost vašo sprejemam kot prijaznost

			in žalil je ne bom.



			HAMLET:	To mi je milo

			in rad borim se za to bratsko stavo.

			Dajte rapirje. Dajmo.



			LAERT:	Hajd, še meni.



			HAMLET: Moj meč, Laert, bo kazal vašo moč:

			ob moji neokretnosti bo vaša

			umetnost kakor zvezda v črni noči

			sijala res.



			LAERT: Norčujete se, knez.



			HAMLET: Ne, ne, tako mi te roké.



			KRALJ: Daj jima meče, mladi Osrik. Hamlet,

			sin moj, poznaš to stavo?



			HAMLET:	Dobro, kralj;

			svetlost ste stavili na slabšo stran.



			KRALJ: Nič me ni strah; oba sem vaju videl:

			Laert se je priučil in zato

			dal nama je naprej.



			LAERT: Ta je pretežek; drugega mi dajte.



			HAMLET: Ta mi je prav. So vsi enako dolgi?



			Pripravljata se na boj.



			OSRIK: Vsi, visokost.



			KRALJ: Denite kupe z vinom sem na mizo.

			Kadar zadene Hamlet prvič, drugič

			ali kadar odbije tretji mah,

			naj vsi nasipi sprožijo topove;

			kralj bo napil Hamletu za oddih

			in v kupo vrgel biser, bogatejši,

			kakor so ga zapóred štirje kralji

			nosili v danski kroni. Kupe sem;

			in boben naj naznani trobentaču,

			trobenta topničarju na okopih

			in top nebesom, a nebesa zemlji:

			»Zdaj kralj napiva Hamletu.« Začnita;

			in vi, sodniki, pazite ostró.



			HAMLET: Naprej, gospod.



			LAERT:	Naprej, svetlost.



			Borita se.



			HAMLET: Ena.



			LAERT:	Ne.



			HAMLET:	Razsodite.



			OSRIK: Zadet očitno.



			LAERT:	Dobro; vnovič.



			KRALJ:	Stojta;

			sem vino. Hamlet, biser ta je tvoj;

			na tvoje zdravje, glej.



			Trobente zapojo, topovi zagrme za odrom.



			Dajte mu čašo.



			HAMLET: Prej ta spopad; postavi čašo tja.

			Naprej!



			Borita se.



			Zadeti drugikrat, kajne?



			LAERT: Zadet, zadet, priznam.



			KRALJ: Naš sin bo zmagal.



			KRALJICA:	Vroč je in zasôpel.

			Ná, Hamlet, robec moj, otrì si čelo:

			kraljica pije, glej, na tvoj uspeh.

			HAMLET: Dobra gospa!



			KRALJ:	Gertruda, ne, ne pij!



			KRALJICA: Bom, svetli kralj, dovôli, prosim te.



			KRALJ zase: V tej čaši je bil strup; prepozno je.



			HAMLET: Ne smem še piti, milostna, takoj.



			KRALJICA: Daj, da obrišem ti obraz.



			LAERT: Gospod, zdaj ga zadenem.



			KRALJ:	Ne verjamem.



			LAERT zase: In vendar se mi skoraj upira vest.



			HAMLET: Tretjič, Laert: pa saj se le igrate;

			no, sunite zdaj, kar vam sila dá;

			bojim se, da se šalite z menoj.



			LAERT: Res mislite? Naprej.



			Borita se.



			OSRIK:	Nobeden nič.



			LAERT: Zdaj pôzor!



			Laert rani Hamleta; nato v borbi od blizu zame­njata rapirje in Hamlet rani Laerta.



			KRALJ: Ločite ju; ugreta sta.



			HAMLET: Ne, še enkrat.



			Kraljica se zgrudi.



			OSRIK:	Kraljica, glejte, hej!



			HORATIO: Obema teče kri. Kako je, kraljevič?



			OSRIK: Kako vam je, Laert?



			LAERT: Kot sloka ujet sem v lastno zanko, Osrik;

			pal po pravici sem po svoji izdaji.



			HAMLET: Kaj je kraljici?



			KRALJ:	Omedlela je,

			ker vidi kri.

			KRALJICA: Ne, ne, ta kupa, kupa –

			O dragi Hamlet – zastrupljena sem.



			Umre.



			HAMLET: O pobalinstvo! Hej, zaprite vrata:

			izdajstvo! Kje tiči?



			Laert pade.



			LAERT: Tukajle, Hamlet! Hamlet, umorjen si:

			na svetu lek noben te ne otmè

			in v tebi ni življenja za pol ure;

			orodje izdajalsko ti je v roki,

			z ostjó zastrúpljeno: naklep se podli

			je vrnil k meni: glej me, tu ležim

			in več ne vstanem: mati je zavdana:

			ne morem več: kralj, kralj je vsega kriv.



			HAMLET: Ost še zastrupljena!

			Tedaj na delo, strup.



			Zabode kralja.



			VSI: Izdaja! Izdaja!



			KRALJ: O, pomagajte mi, jaz sem le ranjen.



			HAMLET: Ná, préšuštni, prekleti kralj morilec,

			izpij tale napoj: je tu tvoj biser?

			Pojdi za materjo.



			Kralj umre.



			LAERT: Ima, kar je zaslužil;

			in to je strup, ki ga je mešal sam.

			Menjajva odpuščenje, blagi Hamlet:

			smrt moja in očeta mojega

			ne padi nate niti tvoja name!



			Umre.



			HAMLET: Bog te odveži! Jaz grem za teboj.

			Horatio, mrtev sem. Kraljica uboga, zbogom!

			Vi, ki bledi trepečete ob tem,

			ki ste te igre nemi poslušalci,

			da kdaj imam – a smrt, birič brezčutni,

			uklepa nagloma – o, bi vam pravil –

			­toda naj bo. Horatio, jaz sem mrtev,

			ti živ; razloži mene in mojo stvar

			vsem, ki je ne vedó.

			HORATIO:	Tega ne upaj:

			jaz stari sem Rimljan bolj kakor Danec:

			tu je še tekočine.



			HAMLET:	Če si mož,

			daj meni kupo: pusti: bogme, moja bo!

			Horatio, kakšno ranjeno ime

			me preživi, če stvar ostane skrita!

			Če si kedaj me nosil v svojem srcu,

			odreci se zveličanju še malo

			in dihaj mučno na tem krutem svetu,

			da mojo zgodbo razložiš.



			Vojaška godba v daljavi, streljanje zadaj.



			Kák bojni hrup je to?



			OSRIK: Knez, mladi Fortinbras, zmagovalec Poljske,

			v počast angleškim slom oddal je ta

			bojni pozdrav.



			HAMLET:	O, jaz, Horatio, umiram;

			ta močni strup zmaguje mi duhá:

			novic ne učakam več iz Anglije;

			a prerokujem, da zasede prestol

			Fortinbras: dam mu svoj umirajoči glas;

			povej mu to in vse okolnosti,

			ki so me gnale. Drugo vse je molk.



			Umre.



			HORATIO: Zdaj počilo je srce plemenito.

			Lahko noč, premili kraljevič:

			zbor angelski zaziblji te v pokoj.



			Zadaj koračnica.



			Zakaj se bliža boben?



			Fortinbras, angleški sli z bobni, zastavami, sprem­stvo.



			FORTINBRAS: Kje je ta prizor?



			HORATIO:	Kaj videli bi radi?

			Če grozo in gorjé, več ne iščite.



			FORTINBRAS: Pokòl ta kliče umor. O smrt ponosna,

			kak pir pripravljaš v svojem večnem hramu,

			da toli knezov si tako krvavo

			pobila na en mah?



			PRVI SEL:	Pogled je strašen;

			prepozni smo z vestmi iz Anglije:

			brezčutno je uho, ki naj bi čulo

			novico, da ukaz je izvršèn,

			da Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva:

			od kod nam hvala zdaj?



			HORATIO:	Iz ust njegovih ne,

			tudi če bi še mogla govoriti:

			on ni povelja dal za njuno smrt.

			A ker ste pali v to krvavo igro

			vi s poljskih vojn, vi iz Anglije,

			zdaj odredite, naj mrliči ti

			se polože na oder na ogled,

			jaz pa naj govorim vsem, ki ne vejo,

			kako je to prišlo: in čuli boste

			o poltnih, krutih, nenaravnih delih,

			o umorih slepih, o slučajnih sodbah,

			o smrtih po zvijači in nasilju,

			nazadnje o naklepih pogrešenih,

			ki udarijo spočetnike: vse to

			izpričam, kot je res.



			FORTINBRAS:	Hitimo slušat

			in skličimo veljake prve v zbor.

			Jaz žalosten sprejemam svojo srečo:

			pravice stare imam na to kraljestvo,

			moj prid veli, naj jih sedaj zahtevam.



			HORATIO: Tudi o tem spregovorim, na usta,

			katerih glas pritegne vam jih več:

			a s tem hitimo, dokler so duhovi

			še zbegani; sicer iz zmot in spletk

			rodi se več gorja.



			FORTINBRAS: Zdaj Hamleta naj štirje stotniki

			kakor vojaka odneso na oder;

			vse kaže, če bi prestol bil zasedel,

			da bil bi pravi kralj: in za obhod

			vojaška godba naj in bojne šege

			zanj govore na glas.

			Odstranite vsa trupla: tak prizor

			je za bojišče, tu budi odpor.

			Naj sprožijo topove!



			Mrtvaška koračnica. Odidejo s trupli: nato salva topov.





			Zbirka e-Matura • William Shakespeare • HAMLET • Prevod Oton Župančič • Urednica Nela Malečkar • Tehnično uredil Andrej Gale • Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2013 • Predsednik uprave Peter Tomšič • Glavni urednik Bojan Švigelj • Drama je v prevodu Otona Župančiča prvič izšla leta 1933 • © Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2013

			CIP - Kataložni zapis o publikaciji

			Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

			821.111-2

			SHAKESPEARE, William

			 Hamlet / William Shakespeare ; [prevod Oton Župančič]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2013

			ISBN 978-961-01-2892-2

			ISBN 978-961-01-3145-8 (ePub)

			266203392