• Goriški list« izide vsako sredo in soboto zjut tPregled zapletene šahovske igre« prinašaj beograjsko »Novo vreme« z dno 81. avgusta aainiimiv članek znanega politika Dimitrija Ljotiča. Čeprav je poteklo že več ko pol meseca, kar je bil članek napisan, vendar ni izgubil na svoji aktualnosti. Glasi se takole: Mesec avgust 1944. leta je bil zelo bogat velikih, dogodkov in to zlasti tu na jugovzhodu. Najprej je Turčija 2. avgusta prekinila svoje odnošaije z Nemčijo. >Ve& svet« si je to razlagal kot velik poraz Nemčije. Tisti pa, ki so navajeni gledati stvarem do dna), so videli v tem samo zaščito Anglije pred Sovjeti. Močno pod vtisom hitrega napredovanja Sovjetov proti Varšavi so si Angleži moral« postavili vprašanje: kaj bi bilo, če bi Soojeti vdrli preko Romunije v Srednjo Evropo ali proti Carigradu? Zato so prisilili Turčijo, da prekine svoje odnošaije z Nemčijo, da bi preko njenega ozemlja mogli vreži svojo vojsko na Balkan z železnico Iti kamioni (ker bi prevoz preko morja zahteval daljšo prehodno operacijo čiščenja Egejskega morja) in tako pravočasno onemogočili prodiranje Sovjetov južno od Donave. Dvanajst dni kasneje je poslanik Sovjetske unije izročil Bolgariji sp<-menico, v kateri v imenu svoje države zaihiteva, da prekine svoje zavezniške odnošaije z Nemčijo in preneha z vojno proti Angloameričanom; da postane strogo nevtralna, da izžene ali razoroži nemške čete na svojem ozemlju in ne pusti potem preko svojega ozemlja nobene druge vojujoče se sile. Če Bolgarija na to pristane, bo SSSR garantirala neodvisnost Bolgarije v njenih sedanjih mejah. Bolgarija se je po tem ravnala. 26. avgusta je predložila Angloameriča-nom svoje predloge in objavila prekinitev svjih dotakratnih zavezniških odnosov z Nemčijo. In zopet je »ves svet« videl v tem samo strašen poraz Nemčije. V bistvu pa je to poteza Sovjetov, s katero zapirajo Angloaimeričamom vt*» resne odstope na Balkan. Kajti na Balkan se more priti iz Turčije. Toda, če je bolgarsko tudi tisto ozemlje, katero je Bolgarija okupirala (od grške Traoije do Egejskega morja), potem stroga nevtralnost Bolgarije zapira tudi ta prehod, ravno tako kot prehod severno in južno od Balkana. Na Balkan se lahko pride tudi iz Soluna v smeri Vardarja. Toda, če je bolgarsko tudi isto ozemlje (kot Sovjeti garantiraj o), ld so ga Bolgari vzeli od bivše Jugoslavije, potem ista stroga bolgarska) nevtralnost zabranju->je Angloameričanom tudi ta prehod. Angloameričanom ostane na razpolago samo prehod preko Albanije, Črne gore in Dalinaoije, a to so smeri, po kateri! se ne more hitro in lahko napredovati. Zato vidimo, da AngloameriČami do tega trenuitka (31. avgusta, op. uredništva) še niiso sprejeli bolgarsko ponudbe. Od nje zahtevajo evakuacijo grškega in jugoslovanskega ozemlja, ne toliko zaradi Jugoslavije im Grčije (kajti zaradi tega so ne bi prepirali s svojim sovjetskim zaveznikom), temveč zato, da bi odbili to šah-mat potezo sovjetske diplomacije, s katero jim ta zapira vrata na Balkan. Primer Romunije se je za širšo javnost zgodil pred primerom Bolgarije. V resnici pa je nota sovjesktega poslanika Dekamozova v Bolgariji dne 14. avgusta bila dana 10 dni prej, kot v primeru Romunije. la tega se vidi, da so Augloaimeri-čani hoteli z Rumunijo parirati težnje SSSR, da pride na Balkan. Romunija je že dolgo imela namero, da z ugodno vzpostavitvijo zveze z Angloameri-čani izstopi iz vojne in se obvaruje pred Sovjeti. Dosedaj ji to ni uspelo. Sedaj, po sovjetskem koraku v Sofiji, katerega so Angloaimeriičani dobro razumeli, so se ti odločili, da store samostojno poteze z Romunijo. 25. avgusta ob 2. zjutraj je bila objavljena v Bukarešti kraljeva prokto-maoiija, s katero Romunija prekinja svoje odnose z Nemčijo. Svoji vojski ukazuje, da preueha s sovražnosiimt do zaveznikov, torej tudi do SSSR, — objavlja', da je Romunija v vojnem sta nju z Nemčijo in da je postala zaveznica svojih dosedanjih sovražnikov, ki so ji zagotovili svobodo in samostojnost, ter jo celo Osvobodili posledic dunajske razsodbe do Madžarske. Nekaj miinut pred 2. uro se je pojavil v moskovskem radiu sam Stalin, da objavi neko malo pomembno na. predavanje svoje vojske v Romuniji. To je očitno storil satmo zato, da bi psihološko odvzel učinkovitost kralje- vi profcliamiaoifji v Bukarešto. In zares: 25. avgusta je sovjetska vojska prodirala ves dan, loveč romunske vojake im oficirje in prihajajoč v zavzeta mesta kot sovražnik. V Romuniji nastaja zmeda. To učinkuje v Londonu. Na vprašanje v spodnji zbornica odgovarja Eden, »da so za prve pogoje zavezniki zvedeli od Sovjietov« (vsekakor sovjetska nota« n'.ar šal u Antonescu od 14. aprila 1044). Kot odgovor na to objavlja agencija Tass še istega dne: »V Moskvi ni znaino ničesar o kapitulaciji Romunije. Vesti o tem so prišle v Moskvo ifo Londona«. Ne more se bolj jasno po veduti, da Moskve ta aingloameriška poteza z Romunijo prav nič ne briga. Drugi dan 26. avgusta, ista agenciji* Tass objavlja, »da bi SSSR pristala na prekinitev sovražnosti z Rumunijo (pomeni zopet: ne velja to, kar je kraillj objavil v pretekli noči), če se Romunija obveže, da bo sama razorožila ali uničila nemške čete na svojem ozemlju. Če pa tega ne more, naj v ta namen pripusti sovjetske čete v svojo državo. V tem primeru bo SSSR garantirala neodvisnost in samostojnost Romunije, a poleg tega ji bo pomagala dobiti tudi tisto, kar so ji Madžari odvzeli z dunajsko arbitražo. Istega dne javlja Molotov, da je SSSR prenehala s sovražnostmi in da sovjetske čete, ki prihajajo v Romunijo, ne bodo žalile njene suverenosti in samostojnosti. To pomeni, da je sprejet sovjetski pogoj: vkorakanje sovjetskih čet. AngloameriČani so hoteli sovjetske čete zadržati na romunski meji. Sovjeti pa so si omogočili pristop na Donavo im v Panonsko nižino. Iz tega pregleda se torej vidi: 1. Anglija se boji napredovanja Sovjetov na Balkan im se zato posluži Turčije kot šahovske figure proti Sovjet, ski zvezi — z namero, da si v primeru kake nujne potrebe omogoči čim hitrejši dostop na Balkan. 2. Na to potezo Sovjeti odgovarjajo z Bolgarijo kot svojo šahovsko figuri proti Angloameričanom, da bi tako z njeno strogo nevtralnostjo zaprli Angloameričanom vse resne in lahke dostope na Balkan. 3. Nato AngloameriČani uporabijo Romunijo kot svojo šahovsko figuro proti Sovjetom, proglase jo za zaveznico, saimo da bi nekako zabranili Sovjetom pristop na Donavo in v Panonijo. 4. Namesto premika šahovske figu. ire Sovjeti nato nadaljujejo s prodiranj eni svoje vojske v Romunijo vse dotlej, dokler se Romunija ped priti- skom ni pokorila njihovi zahtevi in prepustila sovjetsko vojsko (in to: samo njo, ne zavezniške na svoje ozem- U>‘). S tem so dobili Sovjeti, zase monopol lahkega in hitrega prodiranja na Baikam preko Panonske nižine, medtem ko so to svojimi zaveznikom s potezo Bolgarije preprečili — seveda pod predpostavko, da Karpati ne bodo branjeni. Ta igra ni končana. Sedaj se je za javnost šele začela. Nekdo je rekel ob teij priliki, da se je začela s teim tret j a svetovna vojna, v kateri bo prišlo do spopada med AngloameriČani in Sovjeti Mi ne moremo iti tako daleč. Tu smo navedli samo dejstva javno začetega turnirja, zelo zgovorna dejstva, iz katerih pa ne moremo še ničesar zanesljivega skler ati za bodočnost. Dejstva in ugotovitve Uospndiirski! vesli V MADŽARSKI ZVEZI SADNIH IZVOZNIKOV organizirani sadni izvozniki so ustanovili zavarovalnico za sadni izvoz, ki naj zlasti po- j ravna izvoznikom škodo, ki bi nastala zaradi od voine pov- j zročene zakasnitve sadnih transportov. Članstvo v novi zavarovalnici je za vse sadne izvoznike obvezno. Vsak sadni izvoznik plača kot premijo 4 odstotke izvozne vrednosti sadja. SRBSKI MINISTRSKI SVET je izdal naredbo. po kateri je zadružnišvo podlaga za vse srbsko narodno, socialno, duševno. kulturno in gospodarsko življenje. Potrebam in interesom zadružnišva gre prednost pred vsemi drugimi. ŠPANSKA TOVARNA ZA STROJILA Extractos Curtientes del Nor-te de bspana, ki je bila kot prva tovarna proglašena kot podjetje v nacionalnem interesu, je začela obratovati. Letna kapaciteta tovarne znaša zaenkrat 12.000 ton strojil iz kostanjevega lesa. S to količino se more ustrojiti j>000 ton usnja, ne da bi bilo treba uvoziti strojila iz inozemstva. NA ŠVEDSKEM so iz oljnih rastlin pridobili lani 11.300 ton surovega olja in skoraj 24.000 ton močne krme. Leta 1941. so pridobili 1600 oziroma 4300 ton. Švedska industrija margarine je mogla iz domače proizvodnje olja kriti 43 odstotkov svoje proizvodnje. NA ŠVEDSKEM JE 65 OD-• STOTKOV vse proizvodnje živil racioni-ranih. Kljub temu pa je potrošnja narasla za približno 8 odstotkov. Ni pa se povečal zoslužek trgovcev, ker so morali trgovci zaradi kompliciranega sistema nakaznic nasta viti nove moči. Število trgovcev se je v zadnjem letu povečalo od 13.356 na 13.875. Partizanski „generali“ V okvir priprav za sprejem zaveznikov spada nedvomno tudi masovna fabrikacija par tizanskih oficirjev. Maja meseca je »maršal« l ito povišal celo grmado partizanskih kolovodij v kapitane, majorje, polkovnike. Treba je na vsak način delati pred svetom vtis, da je partizanstvo redna vojska. Tako smo dobili v Sloveniji kar pet partizanskih gene ralov. To so: vrhovni komandant NOV in PO Slovenije generalmajor Rozman Stane, (v civilu mizar iz Ljubljanske okolice); njegov načelnik šta ba »generalmajor« Dušan Kveder (bivši politkomisar 9. korpusa na Primorskem); »generalmajor« Jaka Avšič, čigar generalska slava je stopila v ozadje spričo novih imenovanj; Lado Ambrožič, »generalmajor« in komandant 9. korpusa (v civilu učitelj, v redni vojski poročnik); Ma-čič Karel, šef geodetske sekcije pri glavnem štabu Slovenije. Kakšen vtis bodo delali ti »generali« in njihov »oficirski zbor« pred svetom, partizane same skrbi. Zato pa v svoji okrožnici od 25. avgusta tako povdarjajo: »Ko pridejo Angleži se držite skrajno dostojanstveno. Pred zavezniki nikakor ne klečeplazite in se jim ne prilizujte ampak nastopajte ponosno kot oblast v deželi«. Kdo je Alojzij Kuhar Alojzij Kuhar je doma iz mežiške doline na Koroškem. Po dovršenem celovškem bogoslovju ga je pokojni od partizanov umorjeni dr. Lambert Ehrlich poslal v Francijo in Anglijo širit si obzorje. Kuhar je tudi tam ostal, se bavil deloma z dušnimi pastirstvom, deloma s konzularno službo: bil je izseljenski komisar. Vmes pa je študiral politične vede. Sele v desetletju pred izbruhom vojne se je vrnil v domovino, ter sprejel mesto pri uredništvu »Slovenca«. Zaradi dolge odsotnosti se ni tnogel priključiti niti eni niti drugi izraziti politični ali ideološki skupini. Sploh pa — in to je treba povdariti — ni bil Kuhar noben činitelj v politični konstelaciji predvojne Slo veni je. Dobil pa si je široko popularnost s svojim kramljajočim in duhovičarskim načinom, s katerim je v člankih in radijskih predavanjih tolmačil zunanje politične dogodke. Ta način ki se mu je bil priučil v Franciji, je bil za slovenske razmere novost in njemu dolguje Kuhar svoj uspeh. Nepoučeni ljudje pripisujejo Kuharju veliko večji pomen, kakor ga je kdaj koli imel. Ob njegovih člankih smo se zabavali, pasli svojo radovednost, nikdar pa nismo od njih pričakovali smernice in jasnosti za svoje delo. Ob razpadu Jugoslavije je Kuhar odšel v London. kjer je v začetku zavzel antikomuni-stično stališče, kmalu pa utonil v molku za dolgo časa. Ko je snet spregovoril, je zavil po boljševiško. Kuharjev brat Prežihov V orane Pri presojanju osebnosti dr. Alojzija Kuharja ne smemo prezreti važnega dejstva: je brat proslulega komuinsta Lovreta Kuharja. Lovre Kuhar je znan slovenski javnosti kot pisatelj Prežihov V orane, ki je napisal več romanov in novel v izrazito boljševiškem duhu. Veliko pomembnejši kot pisatelj pa je brat Lovre v tajni mednarodni organizaciji komunizma. Zdi se, da je on faktični vodja vsega jugoslovanskega komunizma, načelnik tiste tajne rezervne ekipe, ki pušča na svetlo razne »legendarne maršale« a la Tito, »politične intelekte« a la Moša Pijade, sama pa ostaja v temi, da lažje in varneje vodi in odloča. Iz dnevnika ubitega partizana Jožefa Lldovča : „Kadar razmišljujem o odločilvi slovenskega kristjana v sedanjem boju, me večkrat vznemiri misel, ali se morda kristjani, ki sodelujemo s komunisti, nismo pregrešili proti Bogu!" Jakob Balmes: o PAZLJIVOSTI IZ KNJIGE „EL CRITERIO* So sredstva, ki nas vodijo k spoznanju resnice in so ovire, ki nam jo branijo doseči; u-metnost kako dobro misliti, nas uči, kako se uporabljajo prva in uklanjajo druge. DEFINICIJA PAZLJIVOSTI — Z/l KAJ JE POTREBNA Pazljivost je prilagoditev u-ma predmetu. Prvo sredstvo, da dobro mislimo je, da dobro pazimo. Sekira ne seče, če je ne nastavimo na drevo, srp ne žanje, če je daleč od žita. Včasih nam pridejo stvari na um, ne da bi pričakovali; kakor se zgodi, da vidimo kaj, ne da bi gledali, da slišimo, ne da bi poslušali; toda spoznanje pridobljeno na ta način je vedno lahkotno, površno, če-di, da nam ubeže zanimive o-sto netočno ali popolnoma zmotno. Brez pazljivosti smo raztreseni, naš duh se nahaja, da tako rečemo, nekje drugje; in prav zato ne vidi tega, kar se mu predstavlja. Najvažnejše je pridobiti si navado, paziti na to, kar delamo ali kar študiramo, kajti, če dobro pomislimo, nam ne manjka toliko razumnosti, da ne bi doumeli tega, kar vidimo, slišimo, ali beremo, ampak predvsem pozornost, ki bi jo morali obrniti na stvar, za katero gre. Ce nam pripovedujejo o nekem dogodku in mi poslušamo nepazljivo in utrujeno, prekinjamo pripoved s tisoč opazkami in vprašanji ter se bavimo in opazujemo predmete, ki nas raztresajo, se zgo-koliščine ter uidejo ravno bistvene stvari. Potem pa se spusti v pogovoru z drugimi in ko sami o tem premišljujemo, da bi si ustvarili sodbo, se nam dogodek predstavi izmaličen, nepopoln in tako pademo v zmote, ki ne izvirajo iz pomanjkanja razumnosti, ampak zaradi tega, ker pripovedovanja nismo poslušali s primerno pazljivostjo. PREDMETI PAZLJIVOSTI IN TEŽAVE, KI PRIDEJO ČE NISMO PAZLJIVI Pazljiv duh pomnoži svoje sile v prav neverjetni meri; varčuje s časom: v kratkem času si zapomni veliko število idej; doume jih z veliko jasnostjo in točnostjo; in končno jih obdrži, v spominu z veliko lahkoto, kajti, če je človek trajno pazljiv, se stvari vtisnejo v spomin v velikem redu. Tisti, ki ne pazijo, ali pazijo le utrujeno, pošiljajo svoj um istočasno na razne kraje; tukaj odnesejo en vtis, tam drugega, prcej različnega od prvega, nakupičijo sto raznolikih stvari, katere, mesto da bi si pomagale druga drugi, se jasnile in se vtiskavale v spomin, se mešajo, prepletajo in zabrisujejo ena drugo. Ni čtiva, ni pogovora, ne predstave, ki nas ne bi kaj novega naučila, pa naj se zde še tako brezpomembne. S pazljivostjo sprejemamo in zbiramo to, ka* je dragocenega; z raztresenostjo puščamo, da nam morda padajo na tla zlato in biseri, kakor, da ne bi bili nič. KAKŠNA MORA RITI PAZLJIVOST. RAZTRESENI IN ZAMIŠLJENI. Morda bi kdo utegnil misliti, da taka pazljivost utruja. Kakšna zmota! Ko govorim o pazljivosti ne mioimi na ono iogost (fiksiranost) duha, s katero je duh kakor pribit na predmete ampak na prijetno m spočito prilagojanje, ki dovoljuje, da dajemo račun o vsaki stvari in si obdržimo kljub vsemu, potrebno živahnost, da preidemo brez napora od ene k drugi zaposlitvi. Ta pazljivost ni nezdružljiva s spremembo in z odmorom, kajti oddih duha ne obstoji v tem, da nič ne mislimo, ampak v tem, da se ne zaposlujemo z utrudljivimi stvarmi in da znamo obrniti pazljivost na lahke in razveseljive. Učenjak, ki prekine svoj študij, in uživa ljubkost pokrajine, se ne utruja, ampak le odpo čiva, ko opazuje žetev delo kmetov, šum porokov in petje ptic. Ravno take ne smemo zamešati pazljivost s trajno m strogo zamišljenostjo, ki ie I Banjška planota, neizumrljiva priča Če bi se pred številno redkimi, domačimi zatiralci lastnega naroda smeli izražati vsaj toliko, kolikor smo se v 25tni dobi tuje vlade smo prepričani, da bi bila naša pla-nota že zdavnaj čista komuni' stične kuge, katera se je globoko zarila v tiste mršave, slepo pohlepne družine, ki so postale narodni ovaduhi ter pravi biriči in rablji naroda. Slovanstvo je v h b;h ostalo neoinadežej/an i Marsikdo, ne pozna prave slike bolševiškega razsajanja, nad podjarmljenim ljudstvom, kakršno je po naši planoti, ena iz med tistih redkih slovenskih okrajev, kjer nemoteno, divjajo in tulijo, kakor podivjane zveri pred poginom. Mogoče bi dvomil o naši odkritosrčnosti in vztrajnosti, katero smo že potrdili v pred zadnji številki »Goriškega lista«, pod naslovom, »Zarja svobode nad Banjško planoto«, če bi ne poznaj že iz prejšnjih let tisto razliko, ki je ločila našo planoto od ostalih nižav. Dolinci in celo Goričani, dobro vedo, kako je tudi v najtežjih urah odmevala po naših vaseh nepokvarjena narodna slovenska pesem in zadoščala našemu upanju v dan popolnega okrevanja. Še se spominjamo, kako so se Dolinci in Goričani izražali: »Se nam zdi, da smo prišli na Kranjsko«, ko so ob priliki raznih lokalnih slovesnosti prišli med nas. ... zato partizanstvo v hribih nimin fr nih tal Če smo v preteklosti, o-hranili narodno svetinjo, bili vzgled slovenstvu, toliko večja in močnejša je želja, otresti se vsega varanja domačih' rdečih pritepencev, ki nam prežijo po naj dražjem zakladu človeštva, mimo narodne zavesti, še po skupnem miru in ljubezni družine ter po veri v Boga. Kakšen je pravi cilj te zlobne OF, je pri nas razvidno, brez nobene pripombe. Kjer je velika setev je tudi nekaj žetve in pri mlačbi se tildi navadno kaj raztrese. Ko sc je dobro znani mlatič Arkadi, vzpel po zaslugi svoje divjaške krvoločnosti, nečistosti in po vseh slabih lastnostih, katere mora imeti le njemu enaka žival, na precej ' i-soko mesto rajonskega odbora in žačel mlatiti svoj pridelek, na mitingih po raznih vaseh več okrajev, je z nje- grozodejstva govim sanjavim nadvlada-njem tolažil ljudstvo z besedami: kDo danes smo imeli Boga gor, od danes naprej je naš Bog, v zemlji, vera ni potrebna, proč s farjem«. Ponavljam, to je govoril po vseh mitingih, po domače Dugar iz Dola pri Kalu. Zatekli so s? k terorju Danes, ko nas hinavska OF ne more z nobeno barvo več varati, vsak priznava, da se bo ta zločinec mogel oprijeti le svojega rudarskega poklica v kakšni sibirski podzemeljski, jami, če mu bo čas dopuščal pobegniti pred roko pravice, Saj po vrhu vsega zatiranja prebivalstva, nosi na svoji u-mazani duši odgovornost številnih nedolžnih žrtev. Hvaležni smo njegovi debeli glavi, da je s svojo pohlepnostjo razkrinkal v času, prave cilje teh narodnih sleparjev. Ko se je pokazal kot vzor enakosti in naropal iz izčrpanega ljudstva, za svoje delo več kot za ostalo, podrejeno druhal raznega blaga in za svojo široko mavho nad 80.000 lir, so javnosti pokazali, kako je poštena in sočutna OFar-ska oblast s tem, da je moral pred sodišče v Čepovan kjer mu je bilo v prvi vrsti, očitana krivda, da so vse tiste vasi kjer je prirejat mitinge, postale belogardistične. Za vše ostale prestop ke, za vse gorje, ki ga je prebivalstvu povzročil, za številne žrtve, je bil obsojen na me sec dni prisilnnega dela, kn-tero je kot jesenski pitanec prestal v kuhinji komande mesta v Čepovanu. Ureziid polna mrličev Vsem tistim, ki bolehajo, naj si ogledajo vsaj površno sledove rdečega divjanja: v grmovju in breznu, med Kavna-mi in Dragovico, v globini pri .Lokvah, grmovje in brezno tik za gor. banjškimi vasicami, saj tukaj je Dila komanda VOS, kjer se celo po vasi gostijo psi s človeškimi ostanki, bnake sledove dobite v Zgo-relcu, Rejčevem hribu, Bolniku, Jelenku, Vel. Vrhu, Za-tomnom, v prvem breznu nad Kalom, v Graških jazbinah. Iz Lokovca in Cepovana kjer so imeli največje oporišče ti zločinci, je dosti da omenimo samo Jurjevo in Grosarjevo brezno. Brez vrvi, da bi po jamah raziskovali, boste ugoto- ravno nekaj nasprotnega. Med nepazljive je treba šteti ne sa mo raztresenee, ampak tudi zamišljene, ki osredotočajo svojo pozornost samo sami vase. Raztreseni razpršujejo svojo pozornost na predmete okrog sebe, zamišljeni pa se zgubljajo v temnih pokrajinah svoje notranjosti; eni in drugi pa nimajo prave pazljivosti, tiste, ki se prilagodi stvari, katero smo vzeli v roko. Pazljiv človek ima prednost, da je vljuden in olikan; kajti če kdo kaj pripoveduje se čuti užaljenega, če opazi, da ga ne poslušajo. Znana reč je, da se vljudnost in njeno pomanjkanje imenujeta tudi pozornost in nepozornost. PREKINITVE. Zelo redki so primeri, tudi pri resnejših študijah, ki zahtevajo tako globoko pazljivost, da se ne bi mogli preki- niti brez težke škode. Gotove osebe se grenko pritožujejo, če jim nepričakovan obisk, če nenaden ropot pretrga nit misli, kakor se navadno reče. Podobne glave, bi se lahko primerjale fotografskim ploščam, na katerih se pozna najmanjši gib predmeta in mala stvar zadostuje, da pokvari sliko. Pri nekaterih je to napaka njihove narave, pri drugih je ničemerna prisiljenost, ker hočejo delati vtis mislecev in spet pri drugih pomanjkanje koncentracije. Kakorkoli naj bo že, treba se je privaditi na močno in gibko pazljivost in skrbeti, da tvorjenje naših pojmov ne bo slično fotografiranju ampak slikanju; če je slikar prekinjen, pusti svoje delo in ko se vrne in nadaljuje slikanje ne najde svojega dela pokvarjenega; če nam neko telo vrže neprikladno senco, zadostuje, da premakne stojalo in je vse na mestu. vili na stotine žrtev. Videli boste na pol zagrebena in celo na vrhu puščena, na zverinski način pobita telesa narodnih bratov in sester. Neio'žn3 žrfve Če ne častite samo boljše-viškega boga »Umor - rop -požig«, če je v vas še količkaj človeškega čuta in narodne zavesti, boste ocenjevali naše pritožbe, spoznali boste da sta naš odpor in naša vztrajnost pred najhujšim uničevalcem naroda, posledica rdečem nasilstvu, nedolžnih žrtev, ki nam dajejo poguma in kličejo po maščevanju. To so neizbrisni sledovi dejstev, ki jih vršijo terenski zločinci nad ubogim narodom, katere no pravica ocenjevala in po zaslugi neizprosno sodila ter kaznovala. Kaj bi morali upa’i od takšnih bodočih voditeljev naroda, ki kljub našemu pre pričanju, kljub umorom, izvršenih pred našimi očmi, hočejo na teko zvit hinavski način zatajiti in prikriti vsako dejanje ki bi slabo vpliv'd o na javnost, ker nismo -depi, kakor so ti terenski človeški izrodki, bi vprašali docr, znano terenko, obveščevulko iz Kanalskega, ki se v javnosti in celo po Gorici tak:i paste-no, prepričljivo izraža dobf sedno: »Kdaj so že kog . purt; zani ubili?« Kdo so bili tisti, ki so na divjaški n j čin močili, pobili in razmesarili, a .slednje njej dobro znane osebe, ne vštevši mučencev iz drugih vasi in okrajev: Bucik Rafael, Madon .Tanez, Breščak Alojzija, Petrovčič Evgenij, Šuligoj Rafael, Vončina Peter, Pertovt Anton. Pertovt Zofija. Pertovt Tvanka, Pirih Jožef, Okroglic Stanko, Rrcmec Viljema, Vinja Viljema, Gorjup Štefanija, Štrukelj Jožefa, Bavdaž Stanko, Pavšič Alojz. Tajiti nam ne bo mogla,- ker so to videle naše oči, odgovor bo pa seveda tak: »a... teh smo ubil medruj ja ma so bili zda-jauc«. Jasna pot v bodočnost Vsak Slovenec, ki bo te ne« dolžne žrtve poznal, se bo pustil »umazati« z istim izdajstvom in jim bo zvesto sledil. Jasno nam je, da so le tisti pravi narodnjaki, ki jih partizani smatrajo za izdajalce, ki so vsako uro pripravljeni sebe žrtvovati v blagor ostalim. Naša pot v srečnejšo bodočnost je edino le ta, vztrajati pred tistimi, ki žrtvujejo narod v blagor sebi. To je lastno prepričanje tisoče in tisoče hribovcev iz naše planote, na katere že leto časa sije tista toliko pričakovana »zarja svobode«. Hribovec. „Jesenski listi padajo s platane" (O. Župančič) Skrivaj se je prikradla jesen tudi v sončno Goriško, kjer so poletja v primeri z drugimi kraji daljša in toplejša. Izrabila priliko prvega daljšega dežja, se splazila v zelenjavne in cvetlične vrtove, obiskala polja in travnike, počastila s svojim obiskom sadovnjake in vinograde in pozdravila njive in gozdove. Pa ni prišla sama. S seboj je privedla celo vrsto velikih umetnikov, odkazala vsakemu svoje delo, sama pa odhitela dalje, proti jugu. Tn v prostem času, ko odhitimo na sprehod, lahko opazu-iemo delo njenih umetnikov. Kako lepo so pobarvali jesensko cvetje, a letno se mu je moralo žalostno umakniti. Tu in tam še dehti v cvetličnjaku samotna vrtnica, njeni cvetnt listi so že kar premehki, zelene liste pa je nobarval čopič iesenskih slikarjev z rumenkasto in rjavkasto barvo. Grmičevje nageljnov si ni opo moglo niti z dežnico in rdeči in beli cvetovi prosijo vrtnar- , ja. da bi jih čim preje porezal. Cvetje aster se je nekoliko zgostilo, cvetni listi se vsled mraza privijajo drug drugemu. Temni zeleni lističi, ki se drže drbocenih stebelc, ne rastejo več. Tiho in mirno čakajo smrti. Toda jesen sama pa je v toplih gredah vrtnarjev zbudila popje krizantem, ki se vesele smrti drugega cvetja, saj jim prinese življenje. Na grozdje so stresli umetniki zlat in temenovišnjev prah. Ko je šel kmet zarana v vinograd, je bil vesel njih dela in pripravil se je za bendi-mo. Mladina je zavrisnila in zdaj trosi po umirajočem vinogradu zadnjo pesem, ki prekipeva radosti in čistega veselja. Prihod jeseni je privabil na polja pridne delavce, ki pospravljajo poljske pridelke. Mladi in stari- prvi z živim hrepenenjem po življenju, drugi s svečanim molkom in tiho spokojnostjo starosti, nobirajo iz večno mlade zemlje njene sadove. Tudi tu se meša med škrjančkovo gosto-lenje in med vzdihe vetra pesem nemirne mladine. Jesen pa je prinesla v naše kraje tudi žalost. Drevju je pobarvala listje z zlato in rja-vo barvo. Le prisluhnimo na izprehodu po gozdu ihtenje košatih dreves, katerih listi padajo v vetru kot solze. Nas to ne gane, ker uživamo v lepoti. ki nam jo nudi lepa jesenska slika. Opazujemo igro svetlih sončnih žarkov, ki se umikajo sencam in beže med rumenečim in odnadajočim li-stiem. .Tok dreves nam je pesem viioline, čigar strune — svetle liste — boža gibčni lok — hitri veter. Tn koliko je dreves, ki že občutijo ne le začetek jeseni, pač pa pravo jesen. Ni treba, da gremo v gozd in se tam prepričamo o tem. Poglejmo le mestne drevesne nasade. Na Korzu imamo dva prav lepa parka, prvi je blizu pošte, drugi pa nekaj sto metrov pred glavno postajo. Kako lepo se spreminja rdeča barva okrasnih dreves in se preliva v sončni luči! In med okrasnim grmičevjem se že umika zelena barva rmeni in žolto-ldeči; povsod lahko vklimo zanimivo igro jesenske narave. Najboljši dokaz jeseni pa so platane in divji kostanji in seveda tudi nekatera sadna drevesa. Mnogi divji kostanji so že na pol goli, njih pernati listi pa so že popolnoma rmeni in mnogi že rjavi, suhi kot tobakovo listje, posušeno seveda. In platane se žalostno zganejo v najrahlejšem vetru ! in pri vsakem najmanjšem premiku se usujejo z dolgih i vej posušeni listi kot aprilski dež. Kmalu bodo stezale prot! čistemu jesenskemu nebu le gole veje in čakale nove pomladi. Prav tako kostanji. Senca pod njimi se vedno manjša, odpadajoče listje pa tke vedno debelejšo in širšo preprogo. Kostanjev sad je le na pol dozorel, kajti manjkalo mu je moče. Otroci pa ga bodo prav tako radi pobirali, kajti v današnjih dneh, ko nam primanjkuje potrebnega mila. nam bo kostanj zelo do brodosel za domače kuhanje mila. Sonja. OPOMBA. Treba se je potruditi, da si pridobimo gibkost pazljivosti, ki se da imenitno združiti z jakostjo pazljivosti. Pri tem je treba, kot pri vseh stvareh, veliko dela, treba je ponavljati dejanja, vse to se pa konča z navado, ki se ne zgubi vse življenje. Če se navadimo misliti na vse tiste stvari, ki se nam nudijo in na katere moramo misliti, če se navadimo trajno dajati duhu resno smer, potem se z lahkoto in brez težave pridobimo razpoloženje duha, da se lahko ustavimo ure in ure nad eno rečjo ali pa da urno in gibčno spremenimo delo. Kadar nimamo te gibkosti, se duh utruja, se slabi s pretirano koncentracijo ali pa ga vsaka reč raztrese; v prvem primeru škodimo zdravju in lahko napredujemo le v znanstvenem delu, v drugem primeru pa je um nesposoben za resen trud. Um potrebuje ravnotako kot telo dobre u-prave; in ta uprava ima pogoj, ki je nujno potreben t. j. zmernost. Da. (vi &oš oAM phijats.ijev Če hočete da boste imeli dosti prijateljev in vas bodo vsi imeli radi, morate v prvi vrsti sami biti družabni in ljubeznivi. Namesto da hodite po cesti zamišljeni in pri tem grdo gledate, se rajši prijazno držite in glejte okrog sebe, če morda niste srečali tega ali o-nega znanca. Pri pozdravu se vsakomur prijazno, vendar ne vsiljivo nasmehnite in če je treba, spregovoriti nekaj besed. Z vljudnostjo si je že marsikdo pridobil prijateljev, z zapetostjo pa še nihče. Če hočete, da vas bodo ljudje radi imeli in se jim boste prikupili, si morate zapomniti njihove obraze in imena. Lju- dje imajo namreč zelo radi če jih ogovorite po imenu, čeprav jih le malo poznate. Če si hočete pridobiti prijateljev, morate biti v pogovoru z ljudmi zelo previdni. Znati morate pogovor o pravem času končati in ga ne smete preveč razvleči. Saj ni nič hujšega ko človek, ki na cesti koga prav tedaj, ko se mu najbolj mudi, zadržuje z čenčarijami, ki ga prav nič ne zanimajo. Pri pridobivanju prijateljev morate obvladati še eno umetnost: znati se morate vsakomur prilagoditi in glede vsega upoštevati njihove nazore in okus. Če boste hoteli zmerom uveljaviti samo svojo željo, st vas bodo še tako potrpežljivi prijatelji kaj kmalu naveličali in si poiskali drugo družbo. Nikar ne posojajte znancem in prijateljem denarja, razen če si lahko privoščite veliko* dušje, da ga potem ne zahtevate nazaj. Nadaljevanje goriških vesti s 3. strani : Qo)tuld th$, v septzmj&hu Prazen jesenski živilski trg bi bil pa prav res proti paragrafom nenapisanega gospodinjskega zakonika. Kajti vsako dobro gospodinjo že čas sam opomni, kdaj lahko pripravi to ali ono jed. Ali si ne zaželiš v zadnjih poletnih dneh, ko že vse diši po jeseni, mrzle solate s kuhanim fižo-lom v zrnju, ki si ga izluščila iz svežih strokov? In rediča s toplo polento, ki jo je zametla precej debela plast najokusnejšega in najpriljubljenejšega kuhinjskega snega — per-mazana? V jesenskem času mora vs ik opoldan zajeti kuhinjo vonj okusnih zelenjavnih juh iz sveže zluščenega fižola, novega krompirja in raznih jesenskih povrtnin. Včasih sno sesekljale v tako juho košček košenine in strok češnja m o kus juhe je bil izvrsten. D..-nes, no, danes pa »cvrtneTir •< v vrelo vodo kuhalnico, potemnelo od čestitljive statvi, i ki je njega dni mešala tud; .t belo. Zeleno papriko, ki jo kak šna kmetica še vedno pripelji na trg, pa lahko nadevam > s spomird na razne mesene n c.eve \i telečjega in govejega mesa. Nikar ne misliste da sem pozabila omeniti gobe, ta okusen jesenski gozdni sadež. Dvakrat se mi je celo posrečilo, da sem z občudovanja vrednim potrpljenjem dopo- Ljudsko gibanj* v Gorici Mestni magistrat javlja: Rodili so se: Skok Nadai, Bregant Bruna, Kovačič Sonja, Rosi Velimir, Štrukelj Magdalena Marija, Mrak Bruno, Lsaič Nada, Sesač Anannair.ija, Pekorari Gabrijela, Colja M uri o, Brežan Elizabeta, Tominaito .urij, Batta-glia Marija Alojzija, Tronkar Aldo. Umrli so: Mariza Nardi por. Del Piccolo, 22 let, gospodinja; Ušaj Ana por. Kolencini, 55 let, gospodinja; Antonija Milost por. Kraut, 58 let, gospodinja; Čuk Alojzij, 71 let, upokojenec; Terezija Simčič por. Zamar, 65 let, gospodinja. Oklici: Lazar Alojzij, mehanik - Sitar Adelma, zasebnica; Orsini Peter, uradnik - Mozetič Stanislava, ebnt-ca; Blažič Alfred, delavec - Saksida Silva, zasebnica. Parole: Baittogliiia Artur, umešalo A. - Korenjak Emuimija, zasebnica; Hva-lig Gašper - Mervič Štefanija, služkinja; Korlezia Franc, fotograf - Ber-gomas Lucija, zasebnica; Sorč Vincencij, čevljar - Cagoj Vita, modistinja; Pais Ivan, učitelj - Mairini Bruna, učiteljica; Fratti Ka&imir, trg. pomočnik -De Vincentis Assunta, zasebnica. Osebe, ki se zatečejo v podzemsko zaklonišče, se na noben način ne smejo ustavljati in postajati pri vhodu, ampak morajo hitro in disciplinirano oditi v notranjost zaklonišča. kala v nič manj kot dvajset-členski verigi en kg in pol tega priljubljenega sadeža. Za gobe napireč pravijo, da so mesna hrana nepremožnih ljudi. Kar se mene tiče, lahko mirnim srcem priznam, ga je ta trditev popolnoma resnična in niti malo pretirana. Saj sem iz gob naredila tisti dan okusno juho s krompirjem, zvečer pa fino rižoto. Okus sem ji izboljšala z vsakovrstnimi dišavami in tedaj bi lahko tekmovala z rižoto, ki jo je pripravila najspretnejša kuharica tiste družine, katere gospodar je delničar črne borze. Nekoliko suha je bila res, rižota namreč, pa smo jo zalili z najboljšim sladkim vincem, ki teče izpod skale in lepo sveti se. S sadjem pa še večji križ kot z neubogljivimi otroci. Kakšna ironija, ko se človek kislim obrazom postavi v vrsto, ki čaka na sladko sadje. Saj ni čudno, ko pa vidi srečnejše, ki radostnih lic in blestečih oči zobljejo debele jagode belega grozdia, sam moram pa še čakati na milost in nemilost svojih prednikov, katerth šte vilo se kar pred njegovimi očmi noviša za par številk. Smokve so pa najbrže od dolae poti tako utrujene, da jim je nemogoče priti prav na trs in se zato rajši ustavijo v kakšni obcestni trgovini s sadjem. Pa skrbna gospodina jih tudi tu najde. Vesti iz Trsta in okolice Kraški svet Učiteljski dopolnilni tečaj v Gorici V sredo 27. sept. se bo vršil pismeni izpit iz slovenščine. Začetek izpita ob osmih zjutraj v sobi št. 18 (II C) v drugem nadstropju učiteljišča v Gorici. Poleg obiskovalcev tečaja se javijo lahko tudi drugi slovenski kandidati oz. kandidatinje, ki imajo maturo ali pa so v II. ali Til. višjem letniku učiteljišča. S seboj naj prinesejo zadnje izpričevalo in o-sebno izkaznico. Ustni izpit bo v petek 29. septembra. TATVINA PISALNIH STROJEV V sredo dopoldne so se ne-znani zlikovci pripeljali z avtomobilom pred državni tehnični urad v Via Angiolina št. 32, ustrahovali uslužbenca Janeza Cicairo ter odnesli tri pisalne stroje v vrednosti 60.000 lir. Kdo so bili zlikovci, kam so odšli in kakšna so ozadja tatvine, še ni znano. Od planin, kjer dob in bukev, Smreka krije naša tla, Kras negoten se prostiraš Do Jadranskega morja. M. Vilhar. Slovenska zemlja se v svojem jugozahodnem delu proti Jadranskemu morju zelo razlikuje od drugih dežel. To zemljo imenujemo Kras. Razprostira se od Vrhnike proti Gorici, Trstu in Reki ter dalje na Hrvatsko in Dalmacijo. Kraški svet se v mnogem oziru loči od planinskega. To zelo nerazvito gorovje je podobno sem ter tja razburkanemu, a hkrati okamenelemu morju, iz katerega se vzdigujejo nizki, ostrorobati vrhunci. Pozornost izbujajo lijaste kotline in vdrtine, ki sc prikazujejo med njivami in travniki. Od Postojne naprej zginejo deloma tudi gozdi izpred o-či, griči in planote so več ali manj posute s sivim apneni-kom, ki je v velikih množinah ali pa posamezno sem ter tja raztresen. Le kako drevo ali grmovje daje nekoliko sence. V severnem delu Krasa o-krog Postojne, Planine ter Cerknice je več življenja radi večje rodovitnosti in boljšega obdelovanja zemlje. Tukaj še rasto mogočni hrastovi, buko- J vi in smekovi gozdi, kakrš- I ni so se nekdaj razprostirali po vsem Krasu. Prvi naselniki so jih deloma posekali, da so dobili dovolj sveta za njive in vinograde. Tudi Rimljani so dobivali v teh krajih les za ladje in stavbe,- Pozneje so Benečani hodili semkaj po hrastova in bukova debla, katera so vozili v velikih množinah domov, porabljajoč jih za noslonia in palače, kakor tudi smrekovino za ladje. Beneška kakor tudi avstrijska vlada sta skušali v petnajstem in šestnajstem stoletju gozdno pokončevanje ustaviti, a brezuspešna je bila njuna prepoved. V pravem času se tudi ni na novo zasajalo; poleg tega so mnogobrojne črede koz, ki so jih takrat Kraševci gojili, pokončale še to, kar je ostalo življenja po goličavah. Radi izginjanja gozdov je začela ta gospodariti močna burja, posebno pozimi, da podira drevje, odkriva strehe, preobrača vozove ter odnaša rodovitno zemljo s hribov v dolino, ob bregovih jo na nalivi splavljajo v morje. Tako se kaže in sicer zmeraj več po planotah, gričih in vrhovih golo kamenje. Kar so zakrivili naši predniki z brez- vestnim in brezskrbnim gospodarstvom, to moramo sedaj bridko občutiti njih potomci. Pod bivšo Avstrijo so začeli pogozdovati gole griče in nlanotc, ki se začenjajo nekako pri Senožečah in se raztezajo na dolgo in široko, kakor kamenita pustinja čez Št. Peter in Sežano ter vse po spodnjem Krasu do morja. Na kraškem svetu je nešte-vilno zaprtih in globokih kotlin razne velikosti in obsežnosti. Male kotline, v katere je dež splavil nekoliko zemlje so obzidane s kamenitim zidom; te se imenujejo po kraš-ko ograde. V njih ima pridni Kraševec skrbno obdelano njivico, tu pa tam tudi vino« grad. Ozke navpične rovom nodobne vdrtine so brezna ali nrepadi. V nekaterih prebivajo golobje; to so golobine. Večje podzemeljske jame imajo razen glavnega vhoda dosti stranskih in so polne kapnikov. Najbolj sloveča je Postojnska jama, dalje Divaška ter enkdaj tudi Lokiška »Vi-lenika». Samo na Notranjskem je znanih nad 150 jam. nad 50 kotlin in neštevilno manjših vdrtin in naravnih predorov. Tudi na spodnjein Krasu in okrog Sežane, je nre-cej takih jam, katere na deloma niso še znamenite. Glayno razliko med kra-škim in planinskim svetom pa najdemo v tem, da so nekatere jame in kotline v medsebojni podzemeljski zvezi. Po vsem Notravjskeno tečejo potoki ali reke, ki izginejo kmalu pod zemljo in pridejo dostikrat po kratkem toku v nižji kotlini zopet na dan. Na Notranjskem so našteli nad 30 takih vodotokov. Nekatere vode dobe potem drugo ime. Kako ponikujejo vode se kaže najbolj pri Ljubljanici. Dolga je 85. km. a teče 20. km. pod zemljo, Kot Pivka teče v Postojnsko jamo in se prikaže v Planinski kotlini kot Unec, Kmalu ponikne zopet in privre pri Vrhniki kot Ljubljanica na dan. Notranjska Bistrica ali Reka naredi tudi podzemeljsko pot in se po 31. km. dolgem podzemeljskem toku izliva bli zu Devina pod imenom Timav naravnost v morje. V mnogih kraških kotlinah se izpreminjajo letom za letom njih vodne razmere. Potoki tekoči skozi kotline, postanejo snomladi in jeseni vsled deževja dostikrat tako deroči, ka- kršni so pri podo nih razmerah gorski hudourniki. Primeroma le majhen del vode mora odteči skozi odprtine in luknje pod zemljo. Vsled tega zastane voda in pokrije za de-lj časa kotlino, polagoma pa, posebno o suši, vendar izgine in kotlina se posuši. Na ta način nastanejo začasna ali presihajoča (periodna) jezera. Taki, ob gotovem času se obnavljajoči jezeri sta Pališko in Petelinsko pri Št. Petru. Radi podobnih neugodnih krajevnih razmer je prisihajo-če tudi Cerkniško jezero, ki je svetovno znano in občudovano še dandanes, kakor naravni čudež. Psroka v Trstu Te dni so se poročili v Trstu delavec Ivan Vatovec in bolničarka Ema Ipavic, uradnik Karel Škrinjar in učiteljica Ivanka Kobal, električar 1 ilh Silič in gospodinja Avre-lija Paludo, brivec Gvido Ka~ kovič in bolničarka Natalija Regente, mizar Gverin Kako-vič in gospodinja Natalija Hvala, zidar Karel Šušmelj in bolničarka Alojzija Sahar, u-radnik Pulvi Trevisini in frizerka Edina Štcfe, mehanik Alojz Lazar in gospodinja A-dclma Sitar, nameščenec Artur Volčič in gospodinja Antonija Čibej, šofer Miroslav Brus in tipografka Ana Priore, zasebnik Viktor Krečič in bolničarka Marta Mičus, pomorski natakar Albin Dornik in šivilja Erna Baltavž, industrijski izvedenec Miroslav Karis-in gosnodinja Marija Rubino, železničar Bruno Godnik in dnevničarka Marija Marsič. Iz Sežane Dne 6. septembra t. 1. so ob številni udeležbi pokopali gospo Josipino Strniša, posestnico iz Trbovelj. Pokojnica je zlasti zadnja leta preživela pri svoji dobri hčeri gospej Heleni in skrbnemu zetu gospodu Milanu Senčarju. Vse od prezgodnje smrti njenega moža Antona, kateri jo je zapustil pred 35 leti, se je docela posvetila svojim vnukom in pravnukom. Kljub težki bolezni, ki jo je posebno zadnje mesece za stalno priklenila na bol-ško posteljo, je ohranila duševno čilost skoro prav do 4. t. m. ko se je v 81. letu svoje starosti prav tako tiho kot je živela, za vedno poslovila od nas. Dobra duša, počivaj v miru! Odgovorni urednik. Dr. Milan Komar - Gorica Jerzy Zidarski: 41 'Tla srebrni o6(i Okostje se je omejilo na kolobarča- ste gibljive' členke pod kožo nai obeh straneh trupa. Glavo so tvorile ene sanie silne čeljusti, možgani so bili pod hrbtom v notranjosti kolobarčastih členkov. To, kar sva s Petrom imela za noge sta bili dve vrsti razteznih, breakostnih rožičkov, s katerimi se je žival plazila po tleh nenavadno urno. Kasneje smo našli na Luni mnogo drugih čudovitih bitij, a nobeno ni v nas vzludilo tolike pozornosti kakor to prvo, nadvse značilno za tukajšnjo favno. Naše potovanje po tej dolini je bilo kakor čaroben sen, poln neverjetnih., fantastičnih prikazni. Ura je minevala za uiro, pred nami pa so se odpirali vse novi in novi pogledi. Ponekod se je dolina zožila v skalno sotesko, da smo se le s težavo pomikali skoznjo po bregu potoka, ki je že narasel v majhno reko, drugod so se pred nami razgrinjale velike, okrogle doline, kjer se je voda; razlivala v široka jezera s poraslimi ali peščenimi nabrežji. Vedno več živali so srečavali. V vodnih globinah so mrgolela nenavadna bitja, v zrak so se dvigale nekakšne leteče kuščarice, ki so bile od da>-leč podobne ptičem debelih itn dolgih repov. Na sipiošno pa so vse živali na Luni neme. Tu ni tistih tisočerih glasov življenja), kit odmevajo po lokah in gozdovih na Zemlji. Samo kadar zaveje veter, zašeleste gromni listi rastlin in skupno s šumenjem potokov motijo večno tihoto. Bujna vegetacija nas je hudo zadrževala na poti. Vsak čas smo morali ustavljati voz, in odmotavati žilavo rastlinje, ki se je zaplelo v kolesje. Včasih smo se pretikali skozi tako goščavo, da je voz v njej malone obvisel. Take zamude so nam bile silno neprijetne, tembolj, ker je bilo potovanje že tako počasno. Cesto smo se morali ustavljati zarari počitka in spanja, ra tudi zato, da smo se razgledali po okolici ter iskali živeža in kurjave. Hrane smo našli dovolj. Neprecenljiva je bila pomoč, ki sta nam jo nudila pri tem naša psa s svojim živalskim nagonom; podila sta se po goščavi in odkrivala vedno nove jedilne, mesnate rastline in mehkužce. Teže je bilo s kurivom. Sota, Id smo jo imeli v vozu, se je osušila in je dobro gorela, toda biti smo morali silno varčni, ker zaloga ni bila velika, a v vsej okolici nismo mogli najti ničesar, s čimer bi si mogli kuriti, če bi> Sota pošla. Dreves, kakršna so na Zemlji, tu sploh ni, tisti veliki listi pa so taico sočni, da se rajši kuhajo kakor gore. Ta nedosfatek nas je na moč skrbel, posebno, ker je bilo barje ob tečaju že daleč za nami. Bližalo se je lunsko poldne in treba se je bilo odločiti, ali naij nadaljujemo pot, ali naij se zaradi pomanjkanja kuriva vrnemo nazaj k tečaju, še preden pade noč. Marta je bila za povratek, ker se je zaradi malega Toma bala nočnega mraza. Tudi jaz sem bil njenih misli, a Peter se je odločno uprl. »Vrnitev, je rekel, »bi pomenila obsodbo na dosmrtno ječo na tečaju! A-kumulatorji so zdaj še polni, zadostujejo za pot do tečajai. Kaj pa potem? Sta pomislila na to? Kako potem s tečaja?« »Toda pot proti! jugu ni nič manj brezglava« sem pripomnil. »Kako bomo prenesli nočni mraz brez ognja? Poginili bomo!« »Lahko da najdemo kurivo še pred nočjo...« »In če ga ne najdemo?« »To je možno, dočim je docela gotovo, da g® na tečaju nikoli v»č ne dobimo! Sicer pa nam je še ostalo nekaj šote. S to zalogo pretolčemo noč, drugi dan pa se vržemo na iskanje novega kuriva«. ___ Nisva mu;mogla ugovarjati, saj je imel prav, zato smo krenili naprej proti ravniku. Nekaj ur zatem se je nebo prevleklo z oblaki in uilffl se je dež. Bil nam je dobrodošel, ker je osvežil zatohlo, soparno ozračje. Komaj se je zvedrilo in je sonce pogledalo izza blakov, smo zaslišali nekakšno zamolklo bučanje. Sprva smo sodili, da šumi na. rasli potolč, kmalu pa smo se prepričali, da je vzrok tem glasovom drugod. Bili smo na kraju, kjer se je dolina obrnila proti zahodu in delala koleno, ki nam je zapiralo pogled naprej. Za ovinkom pa se nam je odprl prostran, čudovit razgled. Nekaj sto korakov pred nami se je dolina končala in padla v širokih te rasah proti nepregledni ravnini, ki se je vlekla vse do obzorja. Potok se je valil v spenjenih slapovih čez te terase in ostavljal na njih cela jezera, dokler ni dosegel ravnine in tekel po njej kaikor vijugast, srebrn trak, izginjajoč nekje v neizmerni daljavi. Kamor je neslo oko, je bila ravnina kakor ploskev, le v bližini obrobnih gora so se dvigali redko posejani obro-časti holmi z izdolbenimi vrhovi, polnimi vode. Taka okrogla jezera so bila razmetana vse naokoli po ravnini. Od blizu so bila podobna velikim očesom, od daleč biserom na višnjevoze-lenkastem žametu. Med njimi so se vile srebrne reke. Stopili smo iz voza in z roba terase dolgo molče strmeli v prelepo deželo tam spodaj. Prva se je oglasila Marta. »Pojdimo tja!« je rekla. »Tam j*, tako lepo ...« Res, tam je lepo, ali pa nam bo tudi dobro? Tako smo se nehote vprašali, ko smo se odpravljali čez strme tera&b v dolino. Po velikih naporih se nam je končno posrečilo priti tja dol. S Petrom sva pustila voz ob potoku in hitela iskat kuriva. Obredla sva Siroma vso okolico, kopala globoke jame v upanju, da naletiva na šoto ali žilo premoga, pulila sva razne rastline in jih preizkušala, a vse zaman. Kuriva ni bilo. Naš položaj je bil zdaj tak, da smo že začeli tožiti po naši deželici ob tečaju. Ena sama misel nas je bila! kaj bo z nami ponoči? šote smo imeli bore malo; naj še tako stiskamo, itežko da nam bo zadostovala za vso noč. Preračunali smo, da je smemo na štiri, in dvajset ur porabiti samo skopo peščico, ki niti ni zvrhoma napolnila našo majhno prenosljivo peč. »Saj nas mraz pobere, če botno tar ko škrtarili;« je vzkliknila Marta. Peter je samo sikomizgnil z rameni: »Še prej nas .pobere, če bomo razsipali. Zavili se bomo y odeje, pa bol« (Nadaljevanje sledi.)