Spisi


RRIŠTOFA ŠMIDA ,


Poslovenjeni
MLADINI V ZABAVO IN PODUK,.


X. zvezek.
Ludovik, mladi izseljenec .
V NOVEM MESTU 1891 . 

Tiskal in založil J. Krajce . 


LUDOVIK,


MLADI IZSELJENEC.


Poslovenil 

P. Florentin Hrovat. 
V NOVEM MESTU 1891 . 

Tiekal in zalo*il J . 


Prvo oglavje .. 

Lovrenee Lipa je imel v najem majhno grajsk o 
kmetijo v Crknem. Sel je z dnevnirn svitom v gozd 
in sekal les ves božji dan. Ko je bilo solnee vže 
proti zatonu, šel je proti domu. Na rami je nesel 
butaro dračja in svojo sekiro. Na enkrat zasliši iz 
goščave milo zdihovanje . 

„o je glas otroka ; gotovo je v gozdu zašel 
in se zgubil. Hočem ga poiskati in mu pokazat i 
pravo pot”, reče Lovrenee sani sebi, poln sočutj a 
do nbozega otroka. 

veliko težavo je preril skozi zaraščen o 
grmovje prišel je na zeleno trato, zaraščeno okol i 
in okoli z robidovjem iD. !l.rugim trnjem. Sredi 
trate je stal košat hrast. Pod njim je klečal zal, 
Ijubeznjiv deček ; Imel je šest do osem let . Deček 

zrl s svojimi lepimi črnimi očmi pobožno proti 
nebu. Debele solzé so mu kapljale po rudeéih licih , 
roki pa je derž'al kv'ia:ku sklenjeni Bil je dobro in 
lepo oblečen. Njegova suknja je bila od temnomodrega dragega >suknja; vsa druga obleka pa bela 
kot sp.eg. Dolgi, črnkasti, kodrasti lasje so mu 
obrobovali nebo lavico, Okoli vratu je ime l 

rifto klil, X, I. 


dragocen, zobčast zavratnik. Pokrivala pa žalostni 
deček ni imel nobenega, niti klobuka, niti kape. 
Vedno ponavlja besede : „O, moj Bog, moj Bog, 
usmili se me!” v francoskem jeziku . 

Seveda Lovrenc ni umel francoski . Pa dobri 

deček je besede zgovarjal tako ganljivo, da se j e 
v srce smilil poštenemu Lovrencu . Ko jokajoči de 
ček zagleda moža, hiti k njemu, prime ga za rok o 
in rano prosi, naj ga pelje k materi . Le težko je 
Lovrenec urad, kaj hoče deček. Znal je le semtertje kako besedo . 

Lovrenee vpraša dečka, kje zdaj biva njegov a 
mati in kako je v gozdu zašel. Le težko in p o 
mnogih vprašanjih je zvedel od otroka njegovo ne 
zgodo. Deček je bil doma s Francoskega ; ime mu 
je bilo Ludovik. Ko se je pričela znana francoska 
prekucija, bežali so njegovi stariši na Avstrijsko . 
Ludovik je bil takrat komaj tri leta star. Njegov 
oče je spremljal nekega princa, ki je tudi bežal . 
Bil je še vedno v njegovem spremstvu . Mati z 
otrokom se je naselila v nekem mestu. Ko pa se 
je mestu bližala francoska vojska, bežala je mat i 
iz mesta. Na begu je prišla danes v veliko vas , 
stoječo Mizo gozda. Ludovik je sedel s svojo materjo od ranega jutra do poldué v kočiji, je bil a 
natlačena beguncev . Ludovik je prosil mater, naj 
sme iti na vrt, da se nekoliko prehodi. Mati, mu 
dovolijo, pa ostro prepovejo, da ne sme iti z vrta . 
Otrok to n)ateri obljubi in zdii ja ves vesel brez 
klobuka na vrt. Zdaj zagleda lepo pisanega me-
tuba, hoče ga vjeti. Metulj zleti čez vrtno ograjo . 

Na njegovo nesrečo $o bila odrta vrtna vrata, 


Ludovik preganja pisanega tn.etulja na travnik, ki je 
bil poleg vrta. Zdaj se oglasi v bližnjem gozdu kuka : 
vica. Mej svojimi raznimi igračami je imel Ludovi k 
tudi kukavico, ki je bila čedno iz lesa izrezana in lep o 
pobarvana. Če je pritisnil na stojalo, je zakukala. 
Neizrečeno je bil otrok vesel, ko je slišal živo kukavico kukati. Hotel jo je tudi videti — za pisanega metulja se ni več brigal. Hitro teče v gozd . 
Zdelo se mu je, kakor bi se kukavica ž njim šalila . 
Zdaj se oglasi na tem, zdaj na onem drevesu. v 
gozdu. Ludovik jej sledi od drevesa do drevesa, 
pa nikjer je ne vidi. Zdaj se spomni, da mora iti 
zopet k svojej materi . Tekel je, kolikor je mogel, 
pa ni več vedel, kje je. Mesto, da bi bil šel proti 
vasi, šel je ravno na nasprotno stran . Taval je več 
ur po gozdu semtertje, na zadnje je zašel mej 
trnje in grmovje, da ni mogel več dalje. Postal 
je truden in lačen. Zdaj poklekne pod hrastom 
kjer ga je našel Lovrenec, in prosi Boga, naj ga 
reši te stiske. 

„Napačno si ravnal, da si se dal zapeljati po 
pisanem metulji in veseli kukavici in nisi slušal 
svoje matere”, reče mu mož . 

Ludovik odkritosrčno prikima z glavo in se 
milo joka. 

„No, no”, reče mu prijazno Lovrenec, ,,nikar 
ne jokaj ! Mislim, da je Bog uslišal molitev tvojega skesanega srca. Odpustil ti je in poslal pomoč, Zahvali se za to ljubemu Bogu ; obljubi mu 
pa tudi, da ne boš več tako lahkom'igljeno pozabil 
četrte božje zapovedi . Skusil sl, kako lahko zaide 
človek na napačna pota in v nesrečo če hiti le 


za, tem kar ygaja očem in sluga mamljivo vabljenje 
veselih glasov" 

„Oj žal.ibog!” reče Lovrence, „na tein svetu 
je še marsikatera zapeljiva , stvar, ki človeka še 
lože zapelje, kakor je tebe pisani metulj . Vabljivi 
glasovi zapeljavanja morejo mladino pogrezniti v 
več() nesrečo, kakor je tebe glas vesele kukavice . 
Naj te Bog tega varuje in srečno vodi po vse h 
potih tvojega življenja. — Zdaj pa z menoj ; 
hočem te peljati k tvojej materi” . 

Po ozkej stezici, katere nisi lahko zapazil , 

pripeljal je iz trnja in grmovja Lovrence dečka 
na pravo pot. 

Drugo poOlavjea 

Ludovik je šel s prijaznim možem po gozdu 
proti Cirknem. Mej potom ga je ovrenec vprašal, 
kako se imenuje vas, kjer je apoldné ostala njegova mati. Deček ni vedel imena ; le opisal jo je. 
Rekel je, da se razprostira na obnožji hriba, na 
katerem iz drevja lep, velik grad kvgku moli . 

„To je ,Zagorje”, reče Lavrenee ; „je pa debeli dve uri hoda do tje. pretru.cl.en, da bi mogel 
danes iti- tje. Tudi si gotovo zelá lačen, ker nisi 
nič jedel. Moja hiša ni daleč od tod. Moraš popred z nami večerjati ; potem te pa posadim poleg 
sebe na konja, d.a, jezdiva v, Zagorje. V eni uri bog 

zopet pri svojej materi” . 

,,Živega dečka je jako razveselila obljuba, da 
bo utici jahati; to je vže zdavnaj Želel. Še bolj 
pa je bil ,vesel da bo ge danes videl svojo ljubo 


mater. Kar skakal bi bil veselja, ko bi ne bil tako 
truden. 

Zdaj pride Ludovik z možem iz temnega gozda 
in zagleda pred seboj j)rijazno vasico Cirkne . Stala 

e ob majhnem jezeru, obrobljenem s košatim drevjem . Zahajajoče solnce je s svojimi zadnjimi žarki 
lepo obsevalo vas. Prva hiša je bila našega usmiljenega moža; imela sta le še nekaj korakov do 
hišice . 

Mati Ivana je prišla z najmlajšim otrokom v 

naročji svojemu možu naproti iz vežnih vrat, druzih pet je stalo okoli matere . 

„Si-li vže zvedel najnovejšo novico? Danes 

o poldné je zasedla francoska vojska Zagorje i n 
vso okolico okoli gozda”, vpraša ga žena . 
Seveda Lovrence v gozdu ni videl, niti slišal 

o tem, kar se po svetu godi . &M se začudi, ko 
sliši, da so Francozi vže tako daleč prodrl Še 
bolj pa osupne dobra žena Ivana, zapazivši, da je 
mož v hišo pripeljal vže mladega, Francoza . Vendar 
jej je všeč nežni, zali deček ; zato ga ljubeznjiv o 
gleda. Otroci so ga pervi trenotek plaho gledali, 
potem se pa počasi bližajo novemu gostu . Majhna 
Lizika prva spregovori in reče : ,,i.slila' s 
Bog zna, kako strašni in hudi so Francozi! Če so 
pa vsi tako' prijazni in Ijubeznjivi, kakor ta — 'po 
tem nas otrák gotovo ne bodo pojedli` . 
Lovrence pove svojej ženi, kar je vedel o 
otroku. Zelo se jej smili Ludovik . ,,Oj, gotovo je 

otrok zeló lačen ; hočem se podvizati, da bo večerj a 
kmalu pripravljena*, reče in gre hitro v kuh* 


1O 

Otroci se mej tem razgovarjajo z Ludovikom ; ker 
je le slabo govoril, smejali so se. 

Ko mati prinesejo skledo močnika na mizo, 
sede Ludovik z drugimi otroci k mizi, kakor bi 
bil doma. ~iv, kakor je bil, nese hitro polno žlico 
vročega močnika v usta, da se je v ustnici opekel . 
Ker mu precej ne pride na misel besedica „vroč” , 
reče : „Oj, juha je pa vsa polna ognja!” Otroci s e 
smej ajo, vendar so vedeli, kaj je hotel povedati . 

Mej jedjo ga vpraša Lovrence, v katerej go

stilni v Zagorji je bil. „Pr'i zlatej divjačini” odgovori Ludovik. 

„Pri zlatem jelenu., meni deček”, popravi 
Lovrence in prepove otrokom glasen smeh, č e 
tudi se sam ni mogel popolnoma smeha zderžati . 

Za močnikom prinesó mati na mizo veliko 
skledo lepega krompirja. Ludovik jih nekaj olupi, 
pa pusti na svojem krožniku. Bil je vajen jesti 
krompir le kot prikuho z govedino in pečenko . 
Rad bi bil imel še poleg krompirja pečeno pišče ; 
pa o tem trenotku ni znal, kako se imenuje . Zdaj 
pogleda skozi okno^ in pokaže na vrhunec zvonika , 
kjer se je lesketal v večernih solnčnih žarkih pozlačen petelin. „Kaj je to?” Otroci so mislili, da 
meni zvonik, in rekó : „Zvonik!” — „Tedaj 
specite mlad zvonik!” reče Ludovik. Stariši in 
otroci se na glas zasmejajo . 

Lovrence pojasni dečku zmoto ki je pripravila vse v smeh. Zena pa reče : „Ljubo dete, pečena 
piščeta bi bila za nas kmete predraga jed. Kokoši in 
piščeta, katere redimo, prodajamo v mesto. Za denar 
pa si kupimo reči, ki $o nam bolj potrebne” . 


Prinesla pa rnu je h krompirji surovega masla 
in kos kruha. Prav slastno je jedel in zagotovljal, 

da bolje diši, nego najboljša pečenka . 

Po večerji rečejo oče: »Danes, moj ljubi 
Ludovik, ne moreva jezditi k tvojej inaieri. Zagorje in vso okolico so zasedli francoski vojaki ; 
bilo bi jako nevarno po noči pópotovati . Ni drugače, moraš pri nas prenočiti . Jutri bomo videli, 
kaj je storiti". 

Rad bi bil Ludovik še tisti dan videl svojo 
mater, ker je bil pa zel() truden in zaspan, mu j e 

bilo tudi všeč. Skrbna gospodinja Ivana mu pripravi v spalnici svojih otrok snažno posteljico . 
Kmalu je deček sladko zaspal . 

Ko je spravila tudi vse svoje otroke spat, 
gre pred vežna vrata in sede na klop k svojemu 
možu. Po storjenem delu sta sedela tukaj skora j 

vsaki večer. Razgovarjala sta se o delu, ki ga 
imata opraviti drugi dan govorila o vzgoji svoji h 
otrok in se zahvalila Bogu za vse dobrote, katere 
jima je skazal čez dan. 

Nekoliko časa sedita molčé . Potem reče Ivana ; 
„Meni se zdi najboljše, da greš sam brez nagega 
gosta v Zagorje. Ludovikova mati., ki je morala 
bežati pred svojimi rojaki, je skoraj gotovo tam 
kje skrita in čaka, da najdejo otroka. Ko bi šel 
otrok s teboj, lahko vzbudi to sum in nesrečn a 
mati pride cel() v nevarnost. 

„Prav misliš”, priterdi mož . ,,Zjutraj hočem 
sam tje iti, da sporočim dobrej gospej o njenem 
otroku . Brž ko se prične svitati, bodem odrinil 


da kakor raogoče hitro tja pridem . S tem. bom pri 
hranil materi nekaj brhkih ur. 

„Le, le stori tako”, reče Ivana. „Vsaj si 
lahko misliš, v kolikih skerbeh je mati. Meni bi 
počilo žalosti srce, ako bi v ptujoj deželi zgubila 
katerega sojih otrók. Imeti moraš pa tudi vzrok , 
po kaj greš v Zagorje ; zato ti bom dala nekaj 

piščet ; so prav lepa in debela, lahko jih bo š 
prodal”. 

„Ta je pa pametna, ta!” reče mož. „Piščeta 
mi bodo tudi mesto potnega lista . Vse straže me 
bodo pustile iti v vas. . Tudi krčmarico dobro po 
znam ; je prav dobra in prijazna žena. Rada bo 
kupila perutnino, da bo mogla dobro postreči ptu

jim gostom. Najvažneje je pa še to, ker mi bo ve 

dela skoraj gotovo kaj povedati o Ludovika ve j 
materi. Umno hočem odriniti” . 

„Seveda je v teh okoliščinah pot nevarna” , 
reče Ivana. „Pa gre za delo usnúljeaja, zato bo 
tudi Bog skrbel, da zapreke premagaš. Tega sem 
prepričana. Drugače bi te za noben denar o tem 
vojsknem času ne pustila od doma . Dobro storiti 
je pa dolžnost vsacega in, kdor zve'ršuje to dolžnost, je ped božjim varstvom” . 

Tretje poglavje., 

Komaj je 'ura v zvoniku odbila tri in se jel o 
svitati, napravi se Lovrenec na pot . Pletexiico s 

piščeti obesi na svojo palico in zadene na ramo . 
Hitro je korakal proti Zapili. Zato je pa svoj 
posel tudi hitro opravil, 


Okoli osme ure je bil vže doma. Ivana je 
sedela pri pil* in medla. Séde na klop in si obriše 
pot čela. 

Ravno sem umedla", reče iena, ,,tu imaš 
kos kruha in surovega masla. Pa hitro mi povej , 
kar si zvedel.. 

Lovrenee prične tako pripovedovati : ,,Krč

znanca 

mi je prav obširno póvedala vse dogodke ; 
hočem jih pa le ob kratkem omeniti . Vic v jutru 
se je pridrvilo veliko vozov z beguni v vas . Vozovi so bili kar natlačeni ljudi . Bežali so pred bližajočo francosko armado. Proti poldnevu se je pripeljalo vže toliko kočij in drnzih vozov, da nis o 
imeli več prostora po krčmah. lloteli so le toliko 
ostati, da konje nakrmé in napojé in sami 'kaj 
malega zavžijejo . Potem so hoteli precej iti naprej . 
Tudi Ludovikova mati, zala gospa, plemenitega p a 
prijaznega vedenja, je bila mej njimi'. Ko je bilo 
kosilo pripravljeno, gre klicat dečka, kateremu j e 
dovolila iti na vrt. Pa o otroki' ni bilo ne duha , 
ne sluha. Iskala ga je po vrtu, travniku in vasi . 
Mej tem pridrve avstrijski dragonarji v vtis z 
žalostnim sporočilom, da pridejo kmalu za njimi 
francoski konjiki . Iz daljave. se je tudi slišal strel. 
Mej popotniki nastane velika zmešnjava. Pusté jed 
in pijačo, in priganjajo voznike, naj hitro zaprežejo. Gospoda sama je pomagala voznikom. Ne 
more pa pero popisati skrbi in žalosti. Ludovikove 
matere. Bila je bleda, kot zid. Vila je roki in prosila slehernega, ki ga je srečala v hiši ali v vasi , 
naj jej pomaga iskati otroka . Ker ljudje niso omeli 
francoski, seveda niso vedeli, kaj jih prosi. Mej tem 


14 

si čul strel vedno bližje in bližje prifrčale so vž e 
posamezne krogle do vasi. Tovariši so prigovarjali 
gospej, naj hitro zapusti vas, češ, da lahko prid e 
sovražniku v pest, ki jo bo izročil na Francosko. 
Pa odgovorila je : „Raje umrjem, nego bi pustila 
otroka” . 

Neki izseljenec, precej prileten mož, jej reče, 
da se je otrok s svojimi tovariši odpeljal v kočij i 
ki je bila v sosedni krčmi, ko je nastal prv i 
hrup. Gospa gre saraa hitro v krčmo in vpraša, 
če se je otrok res odpeljal . Ljudje jej pritrdijo. 
Ne vem pa, če ljudje niso gospé omeli, ali pa ji h 
je tako naučil stari mož, ki je bil v velikih skrbeh zavoljo gospé, da ne bi je ujeli ali pa še ceh') 
umorili. Smrtno Medej in skoraj nezavednej gospej 
pomaga na voz stari mož, ki se je tudi sam strahu 
kar tresel. Komaj je voz oddrdral gasi, vže s o 
prihiteli francoski vojaki od druge strani v vas i n 
povžili kosilo, katero so si dali izseljenci pripraviti. 

„To je pa res žalostno!” zdihne Ivana . „Pa 

povej mi vendar, kdo je nesrečna mati ? Kako je j 
je ime? Kakega vedenja je? ” 

,,Imenovali so jo le gospo Duval. Kakor je 
videti, bila je baje nekdaj zeló bogata, zdaj pa j e 
menda ubožala. Imela je prav priprosto obleko, če 
tudi prav silažno. Pripeljala se je v prav navadnej 
kočiji. S seboj je imela le majhen zabojček. Tudi 
kosilo, katero je naročila za-sé, za otroka in oneg a 
starega moža, je bilo priprosto, rekel bi skromno . 
Krčmarica, ki ume francoski in mi je vse to po


15 

veclala, vendar ne more prehvaliti gospé, kako j e 
razumna, prijazna in ponižna" . 

Usmilenej Ivani stopijo solzé v oči in zdihne : 
„Oj, uboga mati! Oj, kako se bo še-le prestrašila, 
ko doide oni voz in ne bo našla svojega otroka n a 
njem. Ker je sovražnik zasedel okolico, ne ,bo 
mogla iti nazaj otroka iskat. Ne bo vedela, kako 
se mu bo godilo pri ptujih ljudeh . Mogoče, da ga 
dolgo časa ali pa nikdar več ne bo videla. Resnično, to je velika žalost!” 

„Iz serca milujem blago gospo”, reče Lovrenec ; „Kje pa je Ludovik? Ali še spi? ” 

„Oj, nesrečni otrok še prav mirno in sladk o 
spi. Ravno kar sem šla gledat. Kako se bo prestrašil, ko bo zvedel, da svoje matere zvabiti yeč 
let ne bo videl”, odgovori žena. 

Lovrenec reče nekako skrbno : „Kaj hočev a 
pa z otrokom početi? ” 
„Kaj hočeva začeti? To se samo ob sebi 

ume! Ker ga je nama Bog poslal, morava ga ob 

držati toliko časa, da pride mati po njega. Bog 
je hotel, da si šel ravno mimo hrasta, pod kateri m 
je otrok tako pobožno molil” . 

„Tako mislim tudi sam !” reče Lovrenec. Kaj 
pa, če vojska veliko let trpi, ali pa bi matere ve č 
nazaj ne bilo? Lahko se zgodi, da žalosti zboli in 
umije. Kaj hočeva potem z otrokom? " 

„S svojimi otroci ga bova zredila”, odgovori 
Ivana. ,,Kjer jih je šest, je lahko tudi sedmi brez 
posebnih stroškov. Bog pa bo to pičlo, kar imamo, 
tem bollj blagoslovil če bomo delili z ubogo Siroto, 


16 

Saj stari Bog še živi, ki je s peterimi kruhi na

sitil v puščavi pet tisoč ljudi" . 

„To je sicer res”, odgovori m4 . „Vendar b i 

mi bilo všeč, ko bi se otroka usmilili in za svojega vzeli, ljudje, ki so bolj bogati, kakor midva” . 

„Ko bi se našli taki ljudje in bi se sami po 

nudili — bi bilo tudi meni všeč. Veš, prosila pa 
ne bova nikogar. Bogatini navadno tudi niso najradodarnejši ljudje. In tudi najbolj usmiljeni bi pa č 
mogli več storiti za otroka kakor midva, gotovo 
pa ne z boljšim srcem. Meni se je sirota prikupil ; 
hočem mu biti skrbna mati. Vem, da ga boš tudi 
ti ljubil prav po očetovsko” . 

„To pač!” reče Lovrenee. Potem je jel računiti, če bo mogel otroka pošteno rediti in oblačiti pri pičlih dohodkih, katere mu daje kmetija, 
katero ima v naje" ' Pa Lovrenee s svojat rabujenjem ni mogel priti do konca . 

Ivana ga vstavi in reče : tedar hočemo kaj 
dobrega storiti, ni treba, da bi tako do pičice računih; nekaj moramo . prepustiti tudi ljubemu Bogu. 
Jaz le vedno mislim ; ko bi ,se naš Francek zgubil, 
brez pomoči in zapuščen taval po kaki deželi, recimo rt. pr. po Francoskem, kaj ne, želela bi iz 
vsega srca, da se ga usmilijo dobri, ljudje, vzem ó 
pod streho in mu dali prostorček pri svojih otrocih ! 
Kar pa želimo, da bi nam drugi storili, to moramo tudi mi drugim storiti". Bila je vidno ginjena, 
ko je tako govorila. Tudi Lovrenec je bil ginje'n. 
„Prav rad bi vzel otroka in zanj skrbel ; ker pa 
nama nič ne preostaja, zamoreva prav težko t o 
storiti”, reče mož. 


„Pogostokrat zamremo več storiti, kakor 
sami mislimo! Obljubil si, da mi na prvem semnj i 
kupiš novo obleko ; opusti to in porabi denar za 
ubogo siroto!” reče žena . 

„Si prav razumna in usmiljena!” odgovori 
Lovrenee.' Z obraza mu zgine vsa skrb ; bil 
zopet vesel, kakor po navadi . „Da, da, tako ho

čeva storiti . Tudi zame je praznična obleka še dobr a 
eno leto. Tako je v prvem trenotku preskrbljen o 
za otroka. Hočeva ga obdržati, drugo prepustiva 
dobremu Bogu!” reče veselo mož. 

V tem trenotku stopi Ludovik v sobo ; bil 
je ves pripravljen za pot. Prijazno vošči obema 
dobro jutro in prosi Lovrenca, „naj hitro obsedla 
konja in jezdi ž njim k materi” , 

»Ljubil Ludovik", reče mož, „tvoja mati so 
vže včeraj o poldné šli iz Zagorja . Zdaj so veliko , 
veliko ur hoda od tod. Bili so zeló žalostni, ker te 
niso našli ; niso pa mogli tebe počakati. Vojaki so 
jih pregnali. Mej nami in materjo je zdaj sovražnikova armada. Nemogoče tj je zdaj priti k materi” . 

Ko deček to sliši, začne na ves glas jokati . 
Ivani se otrok smili, sede na klop, vzame otroka 
k sebi in mu briše solze z belini robcem, katereg a 
je imel pri sebi.. Potem ga pa prijazno in Ijubeznjivo tolaži tako : „Nikar, nikar ne jokaj, ljubo 
dete! Le poterpi nekaj časa, potem boš zopet vide l 
svojo mater tvoje veselje bo tem večje. Mej tem 
pa ti bom jaz mati. Vsi moji otroci te bodo ljubili, kakor bi bil njih pravi, brat. Vse, ker imam o 
hočemo deliti teboj” 


Ludovik se e dá potolažiti in ne jenj a 
jokati. Zdaj ga poskusi drugače potolažiti . Gre ž 
njim na dvorišče in reče možu, naj spusti žrebe i z 
hleva. Lovrenec tako stori. Ludovik še žive dni 
ni videl mladega žrebeta in ni vedel, da je t a 
konjiček še tako mlad. Na enkrat ga mine žalost 
in jok. „Oj, kako majhen konjiček, kako majhen 
konjiček!” zavpije ves iznenaden . Veselo ogleduje 
lepo živalico, ki je bila komaj tri mesece stara . 
Rekel je, da so bili vsi konji, katere je videl v 
mestu in na poti zeló veliki, ta majhni konjiče k 
pa mu je veliko bolj všeč in je tudi lepši . Lovrenec posadi dečka na žrebe, katero vodi po dvorišči gor in dol. Neizrečeno je bil vesel, da more 
jahati prvikrat v svojem življenji, in pa še n a 
tako majhnem, ljubkem konjiči, ki je bil kako r 
navlašč zanj. Pozabil je vso žalost. Ce tudi ste 
bili lici še mokri solzá', reče smejé . „Na tem lju.bkem konjiči bom dirjal jutri ali pa po jutrajšnjem 
k svojej materi” . 

„Glej, to je pomagalo!” reče Ivana možu . 
,,Na enkrat je postal otrok vesel. Ce hočeš pri 
otroku premagati čut, ki mu je neprijeten ali ceh') 
pregrešen, ni mu treba tega z besedami dokazovati . 
Vzbudi. v otroku le druge misli in čutila, dosege l 
si vse. Tudi odraščenim pomaga to, kakor sem 
sama pogostokrat skusila. Ce mi pride kaka muha 
v glavo, ki me dela otožno, zapojem kako vesel o 
pesem ali pa se začnem pogovarjati z otroci in 
pripovedovati kako povest. Tudi grem gledat na 
vrt in polje, kako vse lepo rase in obeta naj 

boljšega sadu. Ni 'e davno ko se me je lotila neka 


19 

&nemost. Lizika mi prinese šopek prvih šmarnic 
zginila je otožniist in bila sem zopet vesela. Seveda to ne pomaga, kadar nas tarejo hude zemeljske skerbi in težave! Potem pa vzdignem svoje 

oči proti nebu, spomnim se ljubega Boga, ki z a 
nas vse po očetovsko skrbi in nam bo po kratkem zemeljskem terpljenji dal večno, nebeško veselje. Ta misel me potolaži v križih in težavah" . 

Četrto poglavje . 

Kmalu se je raznesel glas po okolici, da j e 
prišel mlad Francoz v vas. Vsem se je to čudn o 
zdelo. Mej dnevom je prišlo več radovednih otrok 
pa tudi mater v hišo naših usmiljenih ljudi, da 
vidijo tujega dečka. Proti večeru so se zbrali. vaščanje pod veliko lipo, ki je stala sredi vasi . Miz o 

cerkve. Tukaj so si. navadno nekoliko oddahnili p o 
težavnem delu in si prijazno pripovedovali razne 
novice in zraven kadili iz svojih pip. Ta večer so 
govorili le o francoskem dečku . Čez nekaj časa 
pride tudi oče župan in sede k njim . Lovrenec ga 
zapazi skozi okno. Hitro gre tje, da mu predstavi 
dečka. Povedal mu je, da je našel dečka v gozd u 
in ga hoče obdržati pri sebi dotlej , da pride 
mati ponj. 

Nekateri so hvalili Lovrenca zavoljo te kerkanske ljubezni usmiljenja, drugi so majali z glavo , 

češ, saj ima vže kopico svojih otrok, čemu mu 
treba na glavo nakopavati še tujega otroka. 
Eden kmetov pa, »Krempelj" po imenu, ki mej 
sosedi ni ravno slovel za poštenega in imel še posebno piko do LovreneN jc kar naravnost zahteva 


da morajo mladega Francoza precej spraviti 
iz vasi . 

„Le pomislite sosedje!” modruje brezsrčn i 
mož, „vsi izseljenci so sovražniki Francozov . Vsaki 
trenotek znajo priti v vas. Hudo se bodo znosili 
nad nami, da trpimo otroke njih sovražnikov v 
vasi. Naložili nam bodo velik davek, oropali vas 
ali pa še cel() požgali. Oj, za božjo voljo, zdi se 
mi, da vidim vás vže v plamenu"', zdihne prav 
hinavsko . 

Potem jezno pogleda Lovrenca in obrni vši s e 

k županu reče : „Moja misel je, da srenjski služabnik: še ta večer odpelje dečka čez 1ejo, Lovrenca pa, ki je privlekel otroka v vas ; kaznujet e 
s primerno kaznijo v denarji! ,Pokazal se je pri.
jatla ]rancozov in nam s tein nakopal veliko nesrečo na glavo” . 

Tako je govoril Krempelj . Ne.; aterih se je 
polastil strah zavoljo nevarnosti, ki preti vasi. Ti 
so pritrdili Krempeljnu. Razumnejši pa, katerim s e

< 
je tudi smilila uboga sirota, so temu na glas oporekalL Nastane prepir. Ker so rec.ej -glasno govorili, jelo se je staro in mlado zbirati okoli zbranih

. 

mož, da bi zvedeli, o čem govoré,, i pa videli 
mladega Francoza, ki je vzrok prepira . 

Stranki Ste postajali vedno hujši., Mej: tem 
pridejo tudi' gospod župnik in posluša.» lieaj'časa. 
Potem pa .prib() govoriti tako : ,,Možje! delate si 
strah brez vzroka! Nevarnosti, ki si j9 nekater i 
domišljujejo, za našo vas ni . Pošteni Lovrenec je 
vzel v svojo hišo nedolžnega dečka, i prav nič 
ne ume o homatij h ki razjedajo ovo po do


movino . Storil je delo krščanskega usmiljenja . Zavoljo tega naj bi se francoski vojaki maščeval' nad 
vami? So. preplemeniti! Marveč vari bodo hvaležni 
če bodo videli, da ste ljubeznjivo sprejeli pod svoj o 
streho ubogo siroto, njih rojaka--Ako bi pa 
kate r emu pretila kaka nevarnost zavoljo dečka, le 
izgovorite se name. Recite, da sem vam svetoval , 
naj ostane sirota v vasi . Odgovoren sem za vse. 
Sploh pa se ravnam po pregovoru : „Stori dobro, 
in ne boj se nikogar! ” 

Potem primejo gospod župnik Ludovika z a 
roko ; postavijo zalega, ]jubenjivega dečka, ki j e 
bil še ves objokan, ker je zavoljo njega nastal 
prepir, v sredo mej zbrane može . „Glejte”, rečejo, 
,,takega otroka je nekdaj Jezus postavil v sred o 
svojih učencev in jim rekel : Kdor katerega teh 
malih sprejme, ta mene sprejme! Da, svaril j e 
učence in jim rekel : ,,Glejte, da ne zaničujete katerega teh malih. Povem vam, da njih angelji -vedno 
gledajo obličje mojega očeta, ki je v nebesih. Vaš 
nebeški oče noče, da bi se kateri teh nedolžnih 
otročičev zgubil. — Tako je govoril svojim učencem naš božji Odrešenik. Glejte, možje! ta ubog a 
sirota se je res zgubila . Pošteni Lovrenec je našel 
otroka in ga vzel v svojo hišo. 'ločete mu mar to 
zabraniti? Hočete li, naj sirota oboli tava po svetu, 
kakor zgubljena ovca? S tem bi hudo žalili angelje božje, ki so prijateli otrok! Ne ravnali -b i 
po zapovedi našega Odrešenika ; tudi bi vam to 
ne prineslo božjega blagoslova. Če bote vsi tako 
dobrotljivi in usmiljeni do tega zgubljenega otroka, 
kakor je Lovreaeo to bo vam in vašim otroko m 

Kritaf Šmid X. 


prineslo boji blagoslov. Vi sicer sedite mirno 
in varno pod teia košatim drevesom, pa pomislit e 
da je veliko vaših sinov v vojski. Vedno so v 
smrtnej nevarnosti. Ako bi ta ali drugi teh vrlih 

mladenčev ležal ranjen in krvaveč pod milim nebom, daleč proč od svojih starišev, bratov in 
sester, in milo zdihoval po pomoči, poslal mu bo 
Bog tudi blage ljudi, ki se ga bodo usmilili . Verjemite mi, da bo v obilni meri poplačal Bog vaši m 
otrokom, kar ste dobrega storili tej sirotic. 

Pri teh besedah so jele jokati matere, sestre 

in neveste onih mladenčev, ki so bili na vojski in 
se bojevali za domovino incesarja ; da , tudi marsikateri oče, brat in sivi starček si je obrisal solzilo 
oko. Vsi so obljubili, da se hočejo vesti po besedah 
gospoda župnika. Vse je zdaj hvalilo usmiljenega 
Lovrenca, grajalo pa hudobnega Krempeljna, ki ji h 
je hotel preslepiti s praznim strahova v trdosrčnost zapeljati . 

Ludovik poljubi gospodu župniku roko in s e 
zahvali, da so ga tako Ijubeznjivo zagovarjali . 
Gospod župnik pa prijazna rečejo dečku, naj jih 
pride jutri obiskat. 

Peto poglavje . 

Ludoviku je bilo jako všeč povabilo, da sm e 
obiskati gospoda župnika. Lepo skrtači in osnaži 
vso svojo Qbleko in prosi svojo kruha mater, naj 
mu lepo razčešejo njegove dolge lase. Le nekaj 
mu je še bilo na skrbi. Ni. imel pokrivala . Zdelo 
se mu je pa nedostojno, da bi šel k gospodu župniku gologlav. Zato prosi' e sme vzeti Francetov 


2'g 

slamnik. Ivana méni, da tako priprost slamnik ne 
pristoja njegovej obleki. Deček odgovvi, da je 
doma tudi tacega nosil, pokrije se ;, res, bil je 
zal deček. Zdaj gre k gospodu župniku. Pri§edši 
do sobe, potrka na vrata in stopivši :v sobo, se 
zopet vljudno prikloni in poljubi roko. P,otem reče , 
da se je prišel še enkrat zahvalit za dobroto, katero so mu včeraj storili. 

Župnik je bil častitljiv starček in pravi prijatelj otrok. Ume je dobro francoski. svojej 
knjižnici je imel tudi več francoskih knjig, katere 
je pogostokrat prebiral. V materinem jeziku torej 
dečka prijazno pozdravi in reče, naj sede pole g 
njega na naslonjača Ko je deček slišal župnika ž 
njim govoriti v materinem jeziku, postal je zelo 

zgovoren . 

Zupniku se sinili ubogi deček, ki je zgubi l 
svojo mater in mora pri tujih ljudeh živeti . Jel 
se je prav prijazno in ljubeznjivo ž njim pogovarjati. Iz vseh odgovorov "je spoznal, da je imel 
otrok dobro vzgojo in da mora biti njegova mat i 
prav blaga in izobražena gospa . 

„No, ljubi Ladovik”, vpraša ga mej drugim , 

si se učil tudi vže brati?" 
„Seveda”, odgovori deček, „znam brati” . 

Župnik vzame iz omare knjigo, ki je bila 

pisana za otroke, poda jo dečku, naj bere. Ludovik 
je bral prav gladko in s povdarkom. 
',Kdo te je pa naučil tako lepo in dobro 
brati?" vpraša častitljiv starček. 

',Moja mati!" odgovori. Ludovik,druzega 

učitelja do sihdob še nisem imel". 

2* 


Zupnik bi bil zdaj še rad zvedel, če jo deček tudi v krščanskem nauku dobro podučen, zato 
mu stavi več vprašanj . Na vsako vprašanje je Ludovik prav gladko odgovoril, da se je župnik kar 
čudil. Prav ganljivo je govoril o božji dobrotljivosti do ljudi, o bož ji previdnosti, ki vse tudi 
trpljenje, obrača ljudem na prid, o zaupanji n a 
Boga. Nadalje o molitvi in o boljšem življenji na 
onem svetu, v nebesih, kamor bomo prišli enkrat 
vsi, če bomo spolnovali to, kar nam je nebeški oče 
zapovedal spolnovali po svojem ljubem sinu . 

Župnika je to prav veselilo, zato reče : „Vidim, da so te mati učili posebno one nauke, s katerimi so se v trpljenji sami tolažili, in ki so nam 
v trpljenji res tudi najslajši tolažba. Imaš prav 
pobožno, dobro mater, ljubi. Ludovik!” 

„Da, da!” pritrdi deček s solznimi očmi , 
„imajo me pa tudi tako radi, da vam tega še povedati ne morem! Tudi so prav pobožni! Vsak o 
jutro in vsaki večer sva skupaj molila, posebno za 
očeta, da bi jih zopet našla in se vsi trije smeli 
zopet vrniti v svojo domovino. Oj, ljuba mati so 
bili večkrat zel(), zel() žalostni, da so nas pregnali 
iz domovine, in da zavoljo vojske ne moreva priti 
k očetu. Da, ljudje še vedeli niso, kako žalostili, 
so bili čestokrat. Ce so imeli goste, bili so na videz 
veseli in niso tožili. Ce so pa sami sedeli v sob i 
pri svojem delu, zdihovali so pogostokrat hi se 
ozirali s solznimi očmi proti nebu ” 

„TJobri Bog bo njih pobožno molitev in tvoj e 

otročje zdihovanje udih). l reejo **upnik. 


„To upam tudi jaz”, odgovori deček, „pa 
vendar ne vem, kako je to! Ko sem tam v gozdu 
molil, vsli gal me je Bog precej in mi poslal usmiljenega Lovrenca. Danes pa je vže tretji dan, kar 
vedno molim in prosim ljubega Boga, naj bi m e 
pripeljal zopet k svojej dragej materi. Pa kakor 
se mi zdi, ne zmeni se prav nič za mojo molitev. 
Ne morem umreti, zakaj me pusti tako dolgo zaston j 
prositi. Jaz bi precej vslišal vsacega človeka in mu 
dal, kar me prosi” . 

„S tem bi storil veliko hudega, ljubo dete! ” 
odgovori župnik. „Le Bog, ki je vsegaveden, sam 
vé, kaj je nam ljudem na prid . Ker nam le dobro 

hoče, nas po svojej neskončnej modrosti ne mor e 
vselej vslišati tako hitro ali nam pomagati., kakor 
sami Mimo. Želje ljudi so pogostokrat zel() nespametne; da, čestokrat bi nam to, kar se nam 
dobro zdi, ne bilo na prid . Vendar pobožna molite v 
ni nikdar brez koristi. Pogostokrat pomaga Bo g 
pozneje in drugače, kakor smo želeli, pa bolje, kakor si želeti moremo. Za zdaj te je Bog preskrbel 
in pripeljal k dobrim ljudem, tvojo ljubo -mater bo 

v trpljenji tudi potolažil. Mislim, da kmalo pride 
dan, ko boš k materi prišel”. 

„Oj, ljuba, draga mati!” vzklikne Ludovik i n 
sklene roki, „saj še povedati ne morem, kako zel() 
jih ljubim, in kako mi, je žal, da sem jim s svoj o 
lahkomi g ljenostjo pomnožil trpljenje in Žalosti , 
Oj, kako so v skrbeh zavoljo mene in se gotovo 

čffitokrat jokajo” Ubogi otrok lam začne na glas 
jokati. 


„No, no, ljubo dete, le potolaži se!” reč e 
župnik. »Jok in zdihovanje ti prav nič ne koristita. Vse, kar moreš"' zdaj storiti, je — da moliš 
za svojo mater, si prav pobožen in dober in s e 
pridno učiš, da jim s tem veselje storiš . Vsaki dan 
te hočem po eno ali dve uri. &Iti predmetov, ki ti 
bodo kedaj potrebni. Le povej to tvojima rednikoma in ju pozdravi. Jutri ob tej uri. pridi zopet 
k meni, in nikar več ne jokaj ! Bog bo vse pra v 
obrnil in tvojo in materino žalost spremenil v 
veselje". 

Z veseljem se je hodil Ludovik k župnik u 

učit ; te ure so mu bile najprijetnejše mej dnevom . 
Imel je pa tudi veliko veselja do uka in je vrl o 
napredoval. Prav po otročje je tudi ljubil in spoštoval blagega, moža in mu bil hvaležen iz vseg a 
srca. Ludovik bi bil rad svojo hvaležnost tudi po 
kazal. Blagemu župniku je bilo ime Bonifacij. Na 
večer pred godovnim dnevom prosi. Ludovik svoj o 
krušno mater, naj mu podari desetico. Žena vpraša 
otroka, čemu mu bo denar. 

„Oj, dobremu in Jjnbeznjiernn gospodu župniku bi rad dál za god kako darilce”, reče Ludovik . 

„Kaj pa moreš kupiti za desetico, da bi bilo 

všeč gospodu. ? Deseti.ce jim pač ne misliš podariti. ?” 
odgovori žena. 

,,Seveda bi bilo čudno, ko bi jim mislil desetico podariti. Rad bi pa za deseti:ca kupil gospodu nekaj, kar jim bo gotovo všeč in jih ve 
selilo. Gospod župnik imajo prav radi cvetlice. Imajo 
veliko vrtnic na vrtu in komaj čakajo da, bodo 


27 

jele cveteti. Imajo pa le še popke. Tudi na našem 

vrtiču je videti po rožnih grmičih le same cvetlične 
popke, tako tudi na vseh vrtih po vasi. Pregledal 
sem vse. Le mlinar ima na svojem oknu vrtnice v 
najlepšem cvetji. Prosil sem mlinarjevega sina,'naj 
mi podari nekaj cvetov, rekel mi je, da jih pro

daja po dva krajcarja. Podariti mi ni hotel niti 
enega cveta. Za desetico dobim toliko cvetov, d a 
lahko naredim lep šopek, katerega ponesem za god 
gospodu župniku« 

Ivana reče smeje : „No to mi je pa všeč, da 
tako ljubiš in spoštuješ gospoda župnika . Na, tu 
imaš desetico. Zato ti jo pa prav rada dam” . 

Veselo teče Ludovik z desetico proti mlinu. 
Prišedši tje reče mlinarjevemu dečku, naj mu dá 
za desetico nekaj rožnih cvetov . Tudi mlinar to,
sliši, pokliče Ludovika k sebi in mu reče : „Lemu 
ti je treba kupovati vrtnice! Veg, Ludovik, da je 
nespametno trošiti denar za take nepotrebne reči . 
Počakaj še štirinajst dni, potem imaš zastonj vrtnic , 
kolikor jih hočeš . Tako nespametno ravnajo tudi 
nekateri ljudje, ki drago plačujejo sadje in sočivjel. 

da ga kaka dva tedna popreje jed ; pozneje pa je 

boljše in cenejše. Treba je le počakati o svojem 

času vse cvete in dozori” . 

Ludovik žalostno in milo gleda moža, potem 

pa reče, da bo cvete rabil za šopek, katerega bi 
gospodu župniku rad dal za god . Zdaj se mlinarju 
čelo razvedri ; prav prijazno reče dečku : »Če pa 
to misliš — je pa vrlo lepo! Denar pa le sprav i 
v žep dragi dečko! Za gospoda župnika dam pa 


rad vse. Ne nekaj cvetov — ampak cvetočo vrtnico 
ti podarim" . 

Zdaj je bil Ludovik neizrečeno srečen in 
vesel. Brzih korakov hiti proti domu s cvetlico v 
rokah. Drugo jutro se obleče snažno in lepo, kakor je le mogel. Potem pa veselo hiti z vrtnico k 
gospodu župniku, in ponudi cvetočo vrtnico za go d 
z voščilom, ki se ga je naučil : 

Cvetje krasno naj ovija 
Se po potih Vaših dni , 
Svet'ga raja lepotij a 
Naj naproti tiram žari. 

Župnika je ganila Ludovikova otroška hvaležnost in ga vpraša : „Kje pa si dobil to lepo 
vrtnico?” 

Po otroški priprostosti je Ludovik natanko 
vse povedal. Iz pripovedovanja je sprevidel, koliko 

si je deček prizadel, da bi mu storil veselje. Poln 
veselja reče : „Bog naj te blagoslovi in spremlja p o 
vseh tvojih potih, podoben si tem nežnim cvetom ; 
ostani vedno nedolžen in pobožen, in razevetal s e 
boš' lepše, kakor te vrtnice” . 

Ko je prišel praznik sv. Ludovika, hotel je 
župnik tudi deeku storiti kako veselje . Podaril mu 
je za god lepo vezano molitveno knjigo z zlat o 
obrezo. V spodbudo mu je na molitvenik tudi napisal pregovor : „Mladost in lepota zveneta kkor 
cvetlica ; kdor pa živi po božjih zapovedih, bod e 
sivel vekomaj”. 

Ludovik je bil snu() vesel molitvene knjižice. 
Rekel je, da mu je, ljubša nego ves svet, rte bili b i 
MII iol dati gospod 'upnik kaj boljšega . Bilo, je 


pa to darilce zanj res najkoristnejše. V molitveniku so bile najlepše molitve. Molil je Ludovik 
zjutraj in zvečer doma, ob nedeljah in prazniki h 
pa pri božjej službi v cerkvi prav pobožno razne 
molitve ki so bile v knjigi. 

Šesto poglavje. 

Naš Ludovik se je kmalu privadil življenja 
na kmetih. Pridobil si je v kratkem srca svojih 
rednikov. Z otroci pa je postal precej tako domač , 
kakor bi bil brat. Ker so bili vsi tudi njemu prijazni in ljubeznjivi, pozabil je skoraj, da živi mej 
tujci. Vedno je še 4repenel po svojej materi. ; pa 
ni, bil več žalosten.' Tolažil se je s sladko nado , 
da knialo vidi zopet svojo mater . Vesela ilvost x 
ki je lastna otrokom, pregnala mu je vse žalostn e 
misli. Bil je vedno vesel, prijazen, postrei'Ijiv in 
šaljiv, da so ga vsi v hiši od dné do dné bolj 
ljubili. ; da, po vsej vasi je bil priljubljen. 

Priprosta, kmetska hrana se mu je seveja 

začetkoma nekako čudna zdela. Precej prvo jntro 
ko je nekoliko pozabil svojo žalost k postal zopet 
židaue volje, šel je z otroci okoli vasi in jezera , 
da si ogleda. okolico. Prišedši ,Rataj v hišo, precej 
vpraša, če je kava vže pripravljena ? 

~ena se nasmeja in reče : „Na kmetih imamo, 
svoje navade, katerih se boš moral privaditi. Nekateri imenitni me§čanje pijejo kavo brez mleka ; 
mi kmetje pa pijemo mleko brez kave. To je mnogoceneje, pa. . je tudi mleko bolj zdravo in tečno. Le

a 

pokusl,” 


Prinese mu skledico mleka in velik kos črneg á 
kruha. Ker je Ludovik hodil skoraj dve uri. po 
polji in travnikih in mu je bilo tudi vroče, dišalo 
mu je mleko prav dobro . Rekel je, da bi mu naj 
boljša kava ne dišala ;tako dobro zato bo tudi 
zanaprej le mleko zajuterkoval. Tako je bilo z drugimi jedmi.. Le redko je dobil meso, navadno le 
močnate jedi, mleko in surovo maslo, kuhano sadj e 
in razno sočivje. Vsako jed pa je znala Ivana 
prav okusno pripraviti. Kmalo se je popolnoma 
privadil pri'proste hrane. Ker je več hodil kakor v 
mestu, bil je tudi bolj lačen ; vsaka jed mu je dišala in prav dobro teknila. Ker je mesto belega 
jedel črni kruh in mesto sladčic le sadje, postali 
so njegovi zobje lepši in beli kakor slonova 'kost. 
Sploh je postal veliko bolj čvrst in zdrav ter s e 
razcvetai kakor vrtnica. 

Pač ni nihče bolj čutil prijetnost življenja n a 
kMetih, nego naš Ludovik . Od kar je pomnil, stanoval je vedno v ozkej ulici v mestu, zato mu j e 
bilo jako všeč na deželi . Skoraj vsaki dan je videl 
kaj novega, kar mu je delalo veselje . Njegova 
rednica Ivana je pa bila tudi prava prijateljic a 
naravne lepote in tudi v otrocih vzbujala čut z a 
to krasoto. Ker se je Ludovik v kratkem času 
popolnoma naučil jezika, mogel se je z vsakim razgov&rjati, kakor se mu je zljubilo . 

Neeega dné je Ivana dala sobo pobeliti, osnažila je okna, majhno ogledalo na steni in omel a 
tla, da so bila prav bela. Ko Ludovik stopi v 

sobo, ogleduje jo in reče : „Te prav svitla in prijazna vendar smo v mestu stanovali v sobi,. ki je 


31 

bila veliko lepša. Ob stenah so visele slike dežel 
in krajev ; mej oknoma je viselo veliko zrcalo z 
zlatim okvirom tla pa so bila pregrnjena s pisanimi preprogami. Tako bi morali olepšati tudi to 
sobo". 

„Dragi Ludovik”, odgovori žena, „mi kmetj e 
nimamo toliko denarja, da bi tako 'zalja'ali svoj a 
stanovanja. Tega pa tudi treba ni. Okoli sebe imam o 
najlepšo okolico ; le poglej skozi okno! kako lep o 
modro je nebo, kako lepo zelen je gozd in ,polje ; 
le poglej, kako lepo zlati jutranje sobice drevje in 
tam-le zvonik! Kaj tacega ne more slikar naslikati . 
Travnik z raznimi cveticami, razprostirajoč se pred 
našim oknom, je tako lepo pisana preproga, da p o 
lepšej ni hodila še nobena princezinja. In jezero 
tamle, v katerem se odseva modro nebo, gozd , 
skalovje in mlin z novo streho od opeke je velik o 
zrcalo mnogo lepše, kakor ga vidiš v palača h 
kraljev in cesarjev. Ni H tako? ” 

„Seveda !” odgovori. Ludovik. „V mestu nisem 
videl nikdar kaj tako lepega . Če sem pogledal 
skozi okno, videl sem le strehe, zidovje in cestni 
tlak. Na kmetih pa je vse lepše!`6 

„Kaj ne”, reče Ivana, „Ijubi in dobri, Bog 
nam je naše bivališče na zemlji prav lepo olepšal ? 
Le povej mi, ali ni vsega, ker vidimo okoli sebe , 
prav lepo naredil in ozaljšal z najlepšimi barvami ? 

„Res je tako !” odgovori deček, „Bog je prav 
dober in dobrotljiv. To pa spoznamo veliko bolj v 
prostej naravi kakor mej mestnim zidovjem” . 

Semtertje je Ludovik sam po otroško povedal , 
kako prav modro o življenji po mestih *ni na kmeti'b. 


Poleti. je vstajal Lovrenee s svojo družino s sobi& 
nim vzhodom, in kulak potem ko je solnce zašlo , 
so šli spat. Vse poletje niso prižgali luči. v hiši. 
Ludovik se je privadil temu redu bil mu je všeč. 
Popreje ni nikdar videl sobica vzhajati ; zdaj pa 
se ni mogel dovolj načuditi krasnim jutrom i n 

vzhajajočemu solnce, katerega je videl skozi okno. 

', Pač so ljudje po mestih pravi nespametneži, 
da prelepa jutra prespé, zvečer pa pri luči do pol-
noči berlé. Koliko večje veselje bi imeli, ko bi Mi 
zgodaj spat, y jutru pa zopet zarano vstali . Koliko, 
koliko denarja bi si tudi pri svečavi prihranili!" 
modruje Ludovik. 

Pogostokrat je šel z otroci tudi v gozd jagod 
nabirat. Enkrat so prišli v majhno dolinico, lepo, 
da lepša biti ne more. Po holmcih na okoli so 
rasli košati hrasti in vitke breze s svitlozeleni m 
listjem ter delale prijetno senco. Po rudee'kastim 
škalovji so kviško molele temnozelene jelke in 
semreke. Po dolinici je šumljal bister potok in napajal travnik, da je lepo rasla trava in cvetice . 
Ob vznožji holmcev in okoli skalovja je bilo polno 

rodečih jagod. Na obrežji potoka so rasle spome 
nice tako gosto, da je bilo vse modro ljubkih 
cvetlic . 

„Tukaj je pa lepo I” vzklikne Ludovik. ,,Proti 

temu ni nič veliki vrt, pa katerega sem hodil z 
materjo se sprehajat. Videl sem več peska, nego 
trave in cvetlic. Drevje tudi rti imelo vej bilo je 
podobno velikim, zelenim oblam. V tej dolinici pa 
je ,na izobilo lepo dišečih jagod ; ob potoku cveté 
ua tisoče in tisoče modrih. cvetne ; drevje razpro. 


stira svoje košate veje da, vsa okolica okoli vas i 
je podobna lepemu vrtu. Hvalim, poveličujem 
mogočnega :vrtnarja ljubega Boga, ki je zasadil 

jagode, spomenice, in košate hrastove' Ko pridem 
zopet k svoje] ljubej materi, ne bodeva šla več v 
mesto. Na deželi bova stanovala in se veaelila ljubega solnca, dihala čisti zrak, občudovala krasot o 
cvetlic, zelišč. in drevja ter hvalila dobrega Boga 
za vse to". 

Veliko veselje za Ludovika je MIO tudi, da 

so se zvečer zbrali vsi vaški otroci pod košato 
lipo sredi vasi ali pa na bližnjem travniku. Tukaj 
so imeli svoje igre. Ker je bila ravno vojska, 
igrali so se dečki „vojake” ixx sukali svoje orožje. 
Ker še niso nikoli videli, kako se urijo vojaki , 
bili so z& neokretni. Ludovik pa je v mestu večkrat gledal vojake, ko so se vadili . Marsikaj si 
je zapomnil. Nekoliko časa jih gleda, potem pa ji m 
reče, da ne delajo prav. Če jim je pa všeč, hoče 
jim pokazati, kako morajo korakati in sukati svoj e 
orožje . 

Otrokom je bilo všeč, da jih Ludovik vadi . 
Pokazal jixn je, kako morajo korakati, ravno stati , 
na različne načine sukati svoje orožje — leskov o 
palico. Učil jih je počasi in hitro korakati, zabraéati na desno, levo kakoršne vaje imajo splo h 
vojaki. Vsi dečki so rekli, da umé svoj posel ; 

zato so ga pa tudi enoglasno zvolili za svojega 
poveljnika. Ludovik ni bil malo ponosen na io 

čast! Naj prvo mu je bilo na skrbi, da preskrbi 
svoje vojake z vsem, kar potrebuje v službi vojak, 
kakor je rekel. Na Ludovikovo protin,» je kupil 


bogati mlinar svojemu sinu v mestu majhen bobe n 
Treba je bilo tudi še zastave. Zato je dala Ivana 
robec, ki je bil pa vže nekoliko raztrgan. „To 

prav nič ne dé! Cera bolj je razkosana zastavá, 
tem slavnejše za vojake”, reče Ludovik. 

Mej staro šaro je našel doma tudi nekaj po

srebrenih in pozlačenih niti. Prosil je, če jih sme 
vzeti. Ivana mu rada dovoli. Naredil je zvezdo , 
katero je pripel na suknjo, kadar so imeli svoj e 
vojaške vaje. Iz zlatega in srebrnega papirja je 
naredil razne redove, s katerimi je odlikoval najspretnejše dečke — svoje vojake. 

Zvečer so sedeli kmetje pod košato lipo i n 
pušili tobak. Veselo so gledali otroke, ki so se 
igrali »vojake" . Tudi gospod župnik je &stokrat 
odprl okno in gledal igro. Všeč mu je bila ta igra 

otrok ; vsaj je imel rad vesele otroke, in pa ~e 

so se očitno in skupno kratkočasili in igrali. 
Semtertje so prišle tudi matere pod lipo in se 
veselile spretnosti svojih nade polnihotrok . Vendar 
so, pripozn.ale, da je najspretnejši Ludovik. Drugi 
vaški otroci so bili zagorelih lic in krepke, 
čvráe rasti ; Ludovik pa je bil kakor mleko belega lica in vitke rasti. Um& je vse prav dobro 
yrediti. ; prav resno je zapovedoval ; lahko bi bi l 
rekel, da mu. je ta igra najimenitnejši posel . 

„Bi kedaj rad postal vojak? vpraša ga 
necega dné skrbna Ivana . 
,Seveda I” odgovori Ludovik. 
„Kot vojak bi v vojski lahko zgubil 'i 

ljenje!” učil mu na to, 


a'5 

„o dobro vem”, odgovori deček. „Ni še 
dolgo, kar sem bral v knjigi, ki so mi jo posodili 
gospod župnik, da je lepo in slavno umreti v vojski 
za domovino l” 

Sedmo poglavje . 
Veselo sta Lovrenec in njegova blaga žena 

Ivana preživela poletje, če tudi. sta " čez glavo 
dela. Po svojih zmožnostih so jima pomagali tudi 
otroci pri delu ; to je bilo staršem na veliko veselje. Tudi Ludovik je prijel semtertje za kak o 
delo, če tudi tega dosihdob ni bil vajen . Vendar 
žetev ni bila tako bogata, kakor so pričakovali . 
Lovrenca je pa zadela še druga nesreča . Poginil 
mu je najlepši konj. Ker je bilo veliko silnega 
dela na polji, moral je precej prav drago kupit i 
druzega. Mej tem se je vedno bližal dan., ko mora 
graščiixi plačati najem gč'ino. Ni pa mogel spraviti 
skupaj vse svote. Prosil je tega lin onega premožnega soseda, naj mu pomaga v zadregi in posodi denar. Tisti, ki bi mu bili lahko , pomagali , 
mu niso hoteli. Lovrenec in Ivana sta bila v yelikih skrbeh ; zakaj v zakupni pogodbi je bilo naravnost določeno, da ima gospod precej pravic o 
odpovedati, če ne plača najemlčine ob določene m 
dnevu grajskemu uradu v Zagolji. Ko pride plačilni dali , prešteje Lovrenec §e enkrat svoj denar, 
ki ga je spravil skupaj . Manjkalo mu je še dva 
in dvajset goldinarjev . 

Ves žalosten in. v skrbeh reče svojej ženi : 
,Oj, gospod oskrbnik bo gotovo zel() nejevoljen ! 
Vendar bo pa menda sprevidel, da , nisem mogel 


36 

skupaj spraviti vse najem g čine ker je bila slaba 
letina in sem,imel po vrhu še nesrečo pri živini,. 
Vsaj upam, da bo imel usmiljenje in potrpljenje z 
nami in nas ne pognal z otroci vred po svetu" . 

Bog daj, da bi tako bilo!" reče Ivana vsa 
žalostna, „Mej tem hočem prav goreče Boga prositi, naj ne pripusti, da bi bili pregnani iz te hiš e 
naši otroci, ki nimajo drnzega domovja . 

„Le stori tako tudi sam. hočem vso pot do 
uradnije moliti”, reče Lovrenec in gre ves potrt 
iz hiše, 

Oskrbnik je bil strog mož in malo besedi . 
Na Lovrencevo prošnjo še ne odgovori. Molčé prešteje denar in ga spravi, da Lovrencu pobotnico 
za plačano svoto, opomni ga, koliko še manjka i n 
reče: „Znani so vam pogoji zakupnega pisma. Ce 
ne prinesete do solnčnega zahoda ostalih dva in 
dvajset goldinarjev, niste več zakupnik . Jutri morate zapustiti hišo in si poiskati drugo domovje. 
Od vaše hišne , oprave ali živine bom si obdrža l 
toliko, da se splača dolžna svota. Razun tega 

e oglasil vie, tudi drug zakupnik, ki ponuja večj o 
najemgčino, kakor jo plačujete vi”. Potem vzame 
iz omare zakupt:o pismo in reče : „Le poglejte, da 
se vam ne godi krivica . Pogodbo ste sami podpisali in nič se ne dá predrugačiti. S tem veste moje 
mnenje !” 

S težkim srcem je šel Lovrenec skozi gozd 
proti svojemu stanovanju. Vedno mu je bilo pred 

očmi, koliki jok in zdihovanje bodo zagnali žena 
in otroci. Solze mu stopijo v oči., pogostokrat je 
zdanili kakor bi hotel izdihniti svojo duh, Pot je 


držala ne daleč od onega hrasta, kjer je našel 
mladega Ludovika. Po stezici gre tje, poklekne po d 
košatim hrastom, sklene svoji roki in začne prav 
goreče moliti tako : „Ljubi Bog ! na tem mestu je 
klečal Ludovik, kot zapuščena in zgubljena sirot a 
in s povzdignjenima rokama zdihoval k tebi — 
uslišal si njegovo molitev ! Zdaj klečim jaz in zdihujem k tebi v tej stiski. Oj, usliši moje zdihovanje! Usmili se mene, moje "žene — mojih otrok 
in tudi sirote Ludovika! — Saj si sam rekel : 
Bodite usmiljeni, in bodete usmiljenje našli . — 
Usmilil sem se uboge sirote, usmili se tudi ti men e 
in mojih ubogih otrok . O dobri in usmiljeni Bog , 
ne zavrzi moje prošnje! " 

Tako je molil in. zdihoval Lovrenec po d 
hrastom. Outil se je potolaženega in nekako veselega. Vstal je in šel proti domu. Komaj je šel 
kakih sto korakov, kar mu pride Ivana na proti. 

Lovrencu se to čudno zdi in jo skrbno popraa : 
„Se je doma kaka nesreča pripetila, da si mi 
prišla tako hitro naproti ?” 

„Ne nesreča, ampak velika sreča!” odgovor i 
Ivana in se veselo srneja. 
„Kaj ne, oskrbnik noče čakati ?” poizveduj e 
ko je bližje prišla. 
Ne, načel" odgovori Lovrence žalostno in 

za Do. 

„Zdelo se nxi je tako!” odgovori Ivana veselega obraza . 
„h to mi moreš s smehora reči!” reče Lov 

rence nejevoljno . 

Krgtof a, , 


„Zdaj' phč I” odgovori 'ena', zakaj Bog nam 
je pomagal iz zadrege. Neizrečeno sem vesela in 
hvaležna Bogu., da bi kar na glas oznanovala 
vsemu svetu njegovo dobroto in us)xdljenje! Nisem 
mogla čakati, da pridu domov, morala sem ti iti. 
na proti, da ti naznanim veliko srečo, ki nas j e 
doletela. Sam Bog se nas je usndlil! Le poglej! " 
Pri teh besedah mu pokaže dvajset svitlih zlatov . 

Lovren.ec je komaj verjel svojim očem. „Za 
božjo voljo, kje si dobila toliko zlatov?” vpraša 
mož. — 

Ivana mu odgovori : „Če bi vgibal tudi več 
dni, da vse leto, ne bi vganil, kje sem dobila 
denar. Hočem ti torej precej prav ob kratkem 
povedati. Ko si iz doma odšel, bilo mi je tako 
težko pri srci, da ti ne morem povedati kako . 
Odrasli otroci z Ludovikom so se šli učit krščanskega nauka; mlajši, so se igrali na vrtu, njmlajši je ležal v zibelki in sladko spal, Poišče m 
obleko otrok in jo pregledujem, če je kje treb a 
kaj zašiti, in sedem k mizi. Sivala sem prav urno, 
mej delom pa vedno zdihovala k Bogu, naj nam 
pomaga iz te zadrege, ozrši se zdaj skozi okno 
po otrocih na vrtu, zdaj po otroku poleg sebe v 
zibelki. „Oj, ljubi Bog”, zdihovala sem, „usmili' se 
nedolžnih otrok, ki nič ne ved() o skrbeh, ki me 
tarejo, niti o nesreči, ki jim preti”. — Marsikatera 
solza je padla na obleko, ki sem jo imela ravno v 
roki. Vzamem v roko tudi Ludovikovo suknjo, k i 
je tudi ože semtertje raztrgana. Zašila sem, kjer 
je popustila kaka nit. Potem sem še pogledala, h 
je kaka gumba odtrgana ali pa natrgana . Na eni 


gumbi zapazim, da je pretrgano sukno, s kateri m 
je bilo obšito. lz raztrgane prevleke se je nekaj 
svetilo, kakor bi bilo zlato . Z nohti raztrgam poškodovane niti na gumbi in — imela sem v roki 
cekin. Lahko si misliš*, kako sem se zavzela. „O, 
moj Bog”, zdihnila sem — „vsaj je to zlato . Kako 
je prišel zlat v gumbo?” — Premišljujem in pre

mišljujem, in nisem si mogla drugače misliti, d a 
so zašili zlate v gu.mbe ; hoteli so jih skriti. Ludovikova mati je morala bežati iz dežele. Beguni 
so pa izpostavljeni raznim nevarnostim . Na ta način 
je hotela denar skriti in ga rešiti roparskih rok . 

Mislim si, gotovo je v vsakej gumbi zlat . 
Odrežem gnmbo za gnmbo, pretrgani. sukno in našla 
sem v vsakej zlat. Tako sem dobila teh dvajset 
cekinov. Bog pa nam je tudi pomagal iz zadrege . 

Zamoreš plačati oskrbniku vso naj emš'čino še danes , 
in ne bo treba se nam seliti iz našega stanovanja ! " 

Lovrenec premišljuje nekaj časa, potem pa 
reče : „Ne vem, če nam je pomagano s tem do,
narjem! Vsaj denar ni naš; je Ludovikove matere. Bog pa me varuj, da bi se dotaknil tujeg a 
blaga! ” 

„Tudi meni je prišlo to na um”, odgovori 
Ivana, ,,premislila sem pa stvar dobro . Le poslušaj ! 
Ludovikova mati ni tako revna, kakor smo mislili., 
da iniovitejša nego smo mi . Gotovo bo rada pla

čala nekaj za hrano in postrežbo svojemu otroku.

, 
To tudi smeva zahtevati po vsej pravici. e rab. 

niva po goldinarji na teden, to pač, preve č 
Razen tega sva za Ludovika že marsikaj p,ltro 

a, Prinesel je s seboj v bi go le kar jo imel na 


sebi; klobuka pa še ni imel. Kupil si mu lep, nov 
klobuk, jaz pa sem ga preskrbela s potrebni m 
perilom. Omislila sva mu tudi obleko za delavnike , 

(la more praznično bolj varovati . Ravno tako sva 
mu pustila narediti nove škornje, stare pa mu j e 

čevljar popravil . Tako sva ga od glave do nog 
popolnoma oblekla. Do te ure , znaša hrana 

obleka nmogo več, nego dva in dvajset goldinarjev . 
Vzemi brez skrbi te-le štiri zlate — veljajo ravno 
dva in dvajset goldinarjev in jih nesi oskrbniku". 

» Res je tako!" reče veselo Lovrenee . „ Z 
lahko vestjo moreva te štiri zlate za-sé obrniti. 
Bog sam naju. je rešil iz te velike zadrege. Naj 
bo češčeno vedno njegovo sveto ime ! ” 

Nekaj časa Lovrenee molči, potem pa zope t 
reče : „Oskrbnik se bo čudil, kako sem mogel tak o 
hitro denar dobiti. Kaj naj mu rečena, če me Q 
tem kaj vpraša ? ” 

„I, kaj mu hočeš reči? Le reci, da ti j e 
dala denar žena, in da o njem nisi ničesar vedel 
do trenotka, ko ti ga je dala . Zdaj se pa le podvizaj, tudi meni se mudi domov k otrokom”, reče 
Ivana. 

„Le nekoliko idi še z menoj ; da ti pokažem 
hrast, pod katerim sem našel dobrega Ludovika” , 

reče jej še mož. — Gre naprej po grmovji, žena 
pa za njim, „Glej, Ivana!” reče, ko sta prišla na 
majhno, zeleno trato, ,,to.le je ono drevo, pod katerim je Ludovik tako prisrčno k Bogu zdihoval; 
Bog ga je uslišal. Pod tem drevesom sem tudi. 
jaz ravnokar prosil Boga, naj nam pomaga . Tudi 
mojo molitev je nslša1. Oj, nisem mislil da cel() 


nemogoée bi se mi bilo zdelo, da se bom mogel š e 
tisto uro pod ravno tein drevesom zahvaliti Bogu , 
ker mi je pomagal v sili" . 

Lovrenec poklekne, sklene roki .in moli : 

„Ljubi nebeški oče ! Ravno tako prisrčno kakor 
sem te popred prosil, zahvalim se ti zdaj . Nisi za 
vrgel moje prošnje, sprejmi dobrotljivo zdaj tud i 
mojo zahvalo 

Ivana poklekne poleg svojega moža in tudi 
moli . Oba sta bila neizrečeno vesela, da dobri Bog 
tako ljubeznjivo skrbi za nas revne ljudi . Spominja 
se nas in nam. pomaga v sili. Njuna ljubezen, za

upanje, otročja hvaležnost do Boga je napolnil a 
srci z večjim in slajšim veseljem, kakor bi jim a 

ga moglo dati bogastvo vsega sveta. 

Ivana gre hitro proti domu ; Lovrenee pa jo 
je krenil zopet proti Zagorji, da plača še dolžno 
najemg čino. Bilo je vže precej pozno, ko je priše l 
nazaj v svojo prijazno dolinico . 

Polna luna je plavala vže visoko na nebu , 
razsvetljevala prijazno vasico in odsevala v mirnem 
jezeru. Ivana je sedela pred hišnimi vrati na klopi 

in pričakovala svojega ljubega moža. Otroke je 
bila vže zdavnaj spravila spat in pristavila večerj o 
k žrjavici na ognji§či . Skupaj gresta v sobo k večerji in se razgovarjata o dogodkih preteklega dné. 
Mej drugim jo vpraša Lovrenec : „Vé 

dovik, da so bili v njegove] suknji všiti zlati? ” 
„Tega ne vé!” odgovori. Ivana, — ,,Vprašala 
sem ga o tem, Rekla sem mu, da so gumbe n a 
egovi suknji raztrgane, zato jih bom potrgala in 
druge prišila . Bilo mu je to prav všeč . Ko bi znal, 


aa so v gumbah všiti zlati, gotovo bi bil rekel , 
naj iz njih poberem zlate". 

„Tudi prav ! Če se je materi primerno zdelo , 
da 'mu ni nič omenila o denarji, nočeva mu tud i 
midva tega povedati”, reče Lovrenee. 

„Tako menim tudi jaz”, reče Ivana . „Če tud i 
ne vé za denar, hočem ga le zanj porabiti . Pra v 
varčno bom rabila denar, kakor ptuje premoie-nje , 
ki mi je v varstvo izročeno, Lahko bom dala od 
govor za vsaki krajcar ; 'zato bom pa tudi, skrbno 
zapisavala, za kar senl potrošila kak novčič . 
~estokrat sem bila dosihdab v skrbeh, češ, kj e 
naj jemljem denar, da oblačim živega otroka. Na 
enkrat strga nove škornje . Zdaj je tudi zato preskrbel ljubi Bog. Nehoté mu je s tem mati dala 
več denarja s seboj, nego ga potrebuje zdaj” . 

„Zlati, katere je imel Ludovik v gumbah 
všite, so za nas skriven zaklad. Prinesel je tudi 
nam zaklad v hišo, ne da bi znal za to . Ta zaklad 
je tudi nam na prid . Brez tega denarja bi ne bil a 

mogla najemščine plačati”, odgovori. Lovrenec . 

„otovo ne!” pritrdi Ivana. „Kar sva v denarji izdala za otroka, je malo kar pa je pojedel , 

e prav nič, ne pozna pri tolikem gospodarstvu . 
Ko bi ne bila vzela otroka v hišo, gotovo bi s i 
ne bila prihranila deset, še manj pa dva in dvajset 
goldinarjev”. 

„Tako je, moja Ivana”, pritrdi Lovren.ec. 
,,Ko bi ne bila sprejela sirote pod svojo streho , 
morala bi zdaj to hišo s svojilni otroci zapustiti. 
Ker sva se pa otroka usmilila in m.0 storila dobro, 
skazal je po njem Bog tnal nama še mnogo večjo 


dobroto. Oj, hvaliva Boga, ki vse tako modro 
vlada, in tudi najmanjšo dobroto, ki jo storimo , 

tukaj ali pa na onem svetu obilno poplača". 

Ves ginjen se ozré Lovrence proti nebu . 

Tudi Ivana sklene roki . Oba umolkneta. Nastane 
neka sveta tihota. Bleda luna je svetila skozi zeleno drevje okoli hiše in prijazno skozi odprto okno 
v sobo. Hladni vetrič je pihljal prijetno vonjav o 
cvetočih lip notri v hišo. Pobožna zahvalna molitev 
teh dobrih ljudij pa se je vzdigovala kot prijetn o 
dišeče kadilo proti nebu. Bila je Bogu prijeten dar. 

Osmo poglavje. 
Nastopila je prijazna jesen z vsemi svojimi 
darovi. Jela je pa tudi vže pisano barvati gozde 
po okolici.. V vasi še nisi videl sovražnega vojaka . 

Le večji davki so mirnim vaščanom naznanjali, d a 
je vojska v deželi. Necega večera pa so jele n a 
enkrat odmevati po prijaznej dolini vojaške trompete. V vas pride francoski polk vojakov in en a 
stotnija ostane v vasi za neodločeni čas. Ivano je 
začelo nekako skrbeti, češ, vojaki bi znali zvedeti, 
da ima v svojej hiši otroka starišev, ki so bil i 
pregnani iz domovine ; ravnali bodo grdo z dečko m 
in se maščevali nad njima, da sta ga vsprejela po d 
streho. Naznanili so tudi Lovrencu, da dobi v svoj o 

hišo enega francoskega vojaka ; naj pride ob do

ločen.em času pod vaško lipo, da ga pelje v svoj e 
stanovanje . 

Ludovik je hotel precej obleči svojo praznično 
obleko, da dostojno vsprejme in pozdravi svojega 
rojaka. Ivana pa, mu reče : ,,Le obdrži to obleko ; 


najbolje bo za te, da se kažeš domačega otroka i n 
si opravljen, kakor je France. Pazi tudi dobro , 
da ne začneš z vojakom francoski govoriti, Naši 

tuji gosti ne smejo precej zvedeti, da si njih rojak . 
Popreje moramo videti, kako se bodo vedli do nas . 
Koalo pride francoski vojak . Bil je resen 

mož, zagorelega obličja Stopivšenu v sobo je bil o 
jako všeč, ko je videl okoli sebe prijazne, gostoljubne ljudi. Sede k mizi in natlači svojo pipo . 
France prinese vrč dobrega piva in ga postav i 
pred vojaka na mizo. Lizika je mej tem pogrnil a 
mizo. Ko je mož skadil svojo pipo in iz nje strkal 
pepel, postavila je Lizika na mizo skledico juhe . Potem mu je prinesel Ludovik na krožniku kos dob 
rega mesa, France pa na drugem tečne prikuhe . 
Desni vojak se je prijazno smehljal in kimal z glavo . 
Bilo mu je prav všeč, da so mu otroci tako marljivo stregli. Jed je pa vojaku tudi prav dobro dišala. Mej tem sede Ludovik v kot sobe in ne obrne 
očesa od vojaka . 

Po kosilu je prišel vojaka obiskat tovariš ; 

sede k njemu za mizo in se začneta prijazno raz

govarjati. Ludoviku pa — slišati čez tako dolgo 
zopet svoj materni jezik — se je zdelo, da sigi 
nebeško godbo . Tako lepo mu je donelo na uho . 

Ne more se več premagati. Skoči s klopi, hit i 
proti vojakoma in ju prijazno pozdravi. Začudeno 
pogledata nežnega, zalega dečka v priprostej 
kmetskej obleki, govori tako gladko francoski 
jezik. Niti trenotek nista dvomila, da je rojen 
Francoz; zato ga vprašata, kako je prišel seta. 
14w1cvik jame pri.pove(lovati, da je z materjo po


potoval, da ga je preklicana kukavica zvabila v 
gozd, kjer se je zgubil. Tukaj ga je našel Lovrenec in vzel seboj v hišo. O svojej materi pa n i 
ničesa več slišal ali zvedel. Vojaka sta wilovala 

ubogo siroto in bila prav prijazna do Lovrenca i n 
Ivane. Rekla sta Ludoviku, naj pove svojima rednikoma, da se tudi ona dva zahvaljujeta za ljubezen, katero rnu skazujeta . 

Drugo jutro je bilo vže po vsej vasi mej 
vojaki znano, da živi v vasi tudi mladi deček s 
Francoskega . Več vojakov je prišlo v hišo, da vidijo svojega mladega rojaka. Vsem je bil všeč ljubanji-vi deček . Častnik pa, ki je tudi slišal o m 1adexn rojaku, povabi dečka na obed. Ludovik se 
praznično obleče, in Ivana mu lepo poravna njegove 
črnikaste, lepe kodre. Tako lepo napravljen gre k 
častniku. Stopivši v sobo se uljudno prikloni i n 
častnika pozdravi. Potem reče, da si šteje v čast, 
da sme i njim obedovati . Častniku je bil uljudni 
deček jako -dač. Ves čas se je razgovarjal 'i njim , 
Ludovik pa je bil tudi zeló vesel in zgovoren . 

Lastnik je s svojimi vojaki zopet odšel i z 
vasi ; od časa do časa so prišli drugi. Odsihdáb je 
bil Ludovik imenitna oseba v vasi. Čestokrat so 
po hišah nastali prepiri mej vojaki in domačim i 
to pa le zato, ker eden druzeg niso omeli . Poklicali so Ludovika in z nekoliko besedami je pogostokrat poravnal vso zadevo . Pogostokrat je stal 
pod vaško lipo nežni deček mej osivelimi občinskimi svetovalci in bradatimi vojaki, ki bi bre z 
njegovega posredovanja ne bili urnah eden druzega . 
Obe stranki ste mu bili hvaležni. Marsikateri od


deček vojakov je prišel v vas z resnimi obrazi in 
pretečimi pogledi. Ko pa jih je Ludovik v materinem jeziku prijazno pozdravil, razvedrila so s e 
jim čela. S tem je odvrnil marsikako nesrečo, ki 
bi jo bila znabjti morala vas pretrpeti . 

Kmetje so pa tudi sprevideli, koliko dobrega 
jim je vže Ludovik storil. Ko bi ne imeli Ludo

vika", rekli so večkrat, „bila bi se nam vže &sto 
krat trda godila”. Zato je župan nasvetoval tole : 
Ker ima Lovrenec v svojej hiši vže mladega Francoza, ki je vže tolikokrat pomagal vasi iz zadrege, 

največ ne dobiva druzih vojakov na stanovanje . 
Po ugovoru neznatne manjšine je bilo večini to 
všeč. S tem je bilo mnogo pomagano Lovrencu, 
ki je vendar težko redil svoje otroke. 

Deveto poglave. 
Položaj je postajal vedno bolj resen . Fran

cozi so zasedli vso z gozdi zaraščeno okolico, kje r 
je stala vas. Avstrijski vojaki so jih skušali pregnati od tod. Ne daleč od vasi nad jezerom, na 
močvirnatem, z raztre§enim grmovjem obrašenem 
kraji, se sprimete vojski . Prebivalci so stali tropoma na majhnem holmci in gledali . Videli so le 
dim in slišali pok pušk, zavoljo daljave in gosteg a 
dima niso razločili vojakov, Ludovik je bil eden 
prvih, ki je prihitel na visočino . Hitro mu je bil o 
srce, ko je opazoval boj. Bilo mu je, kakor b i 
vsaki strel zadel njegovo srce ; mislil je, da vsak i 
strel lahko vzame enemu vojaku življenje . Usmiljeni deček je bil zeló bled, stal je kakor kip i n 
nem. Le to se mu je čudno zdelo, da se naj pred 


vidi ogenj, potem pa še le sliši pok čez nekoliko 
trenotkov . 

Bitva je trajala do večera. V& se je mračilo ; tudi strel je potihnil. Zdaj prihiti v vas vaščan : bil je ves bled in preplašen . S tresočim glasom pripoveduje, kar je vedel o bitvi . 

»Skoraj bi se mi bila slaba godila!" pripoveduje . »Sel sem mirno svojo pot. Na enkrat Uljem 
strel od obeh strani . Zašel sem ravno mej sovražnika, ki sta se zgrabila. Ob desni in levi so mi 

frčale svinčenke poleg glave. Strah in groza me 
obide. Nisem znal, kaj naj storim. Ves preplašen 
zlezem v bližnji grm ; ostal sem skrit v grmovji , 

da je ponehalo grozno streljanje v daljavi . Na poti 

sčm sem videl francoskega častnika, ki je ranje n 
stokal in zdihoval . Rad bi mu bil pomagal, pa bi l 
sem vesel, da sem sam zdrav odnesel pete. Za ve s 
svet bi ne šel več v tako nevarnost Tekel sem, 
kar so me nule noge" . 

Ko Ludovik sliši o ranjenem vojaku, prosi 
milo kmete, naj gredó in ga v vas prinesó. Nekaj 
jih je bilo pripravljenih storiti to delo usmiljenja . 
Na enkrat pa se oglasi mej njimi mož, oni Krempelj, ki se je vedno kazal sovražnega do Ludovik a 

in Lovrenca, in reče : »Ne, tega nikar ne storite ! 
Zdi se mi, da se streljanje pušk zopet bližje sliši. 
Ali ne slišite pok in grom, kako po gozdu odmeva ? 
Kako lahko katerega iz mej vas zadene krogla ! 
ko bo boj končan, bodo vže sami skrbeli za ranjene ; 
nas pa ti prav nič ne brigajo!" Tako je modroval 
trdosrčni Krempelj . 


Na te besede se ni nihče upal iti na pomo č 
ranjenemu vojaku. Ko je utihnil strel, razkropé se 
ljudje in gredó mirno dom.ov. Le sam Ludovik še 
ostane in nastavlja uho ves v skrbeh protu kraju, 
kjer bi znal biti ranjenec . Strel je umolknil in na 
stala smrtna tihota V tej tihoti se zdi Ludoviku.„ 
da sliši glas, ki kliče pomoči . Dobri deček je imel 
do slehernega usmiljeno srce, posebno pa še d o 
svojih rojakov. Ves strah ga mine in nič ga več 
ne more zadrževati. Hitro zdirja po holmci navzdol, 
teče poleg jezera in hiti proti kraju, od koder se 
mu zdi, da sliši stok . Pod neko vrbo je našel ranjenega, vojaka. Ležal je na mokrih tleh bil je 
videti še zeló mlad, pa bled, kakor smrt. Njegovo 
obličje je kazalo neko plemenitost in ljubeznjivost . 
Krogla ga je zadela v desno nogo in hudo ranila. 
Ker je bil boj jako hud, zmenil se ni prijatel, niti 
sovražnik za ranjenega častnika . Sam si je obveza l 

rano s svojim robcem, da bi ustavil kri . Našel je 
tudi puško, katero je mej bojem zgubil vojak . Opiraje se na njo, je skušal priti v vas. Pa rnoči so 
ga zapustile ; ves oslabljen se je zgrudil na tla pod 
vrbo, kjer ga je našel naš Ludovik. Rana ga je 
hudo sklela ; lahka obveza mu tudi ni, ustavila 
krvi. Poleg tega ga je mučila tudi huda žeja. Vže 'je 
jela razgrinjati noč svoja črna krila po okolici, in 
mrzel veter je bril čez hrib in plan . Ranjenec je 
'de mislil, da bo moral, zapuščen od vseh, na tem 
samotnem kraji izdihniti svojo dušo ; zato jo je jel 
priporočati božjemu usmiljenju. Na enkrat zagleda 
zalega dečka v priprostej obleki poleg sebe. Zeló 
$e začudi, ko ga ogovori v francoskem jeziku in 


mu obljubi poln usmiljenja, pomagati. Mlademu 

častniku se je zdelo, da je prišel sam angelj z nebes k njemu. Potoži mu svojo žejo im bolečino . 
Lu.dovik reče, da mu hoče precej prinesti hladn e 
vode in poklicati ljudi na pomoč, Hitro teče v mlin , 
ki je bil nekaj sto korakov bližje, nego vas. Mli

narja prosi, naj vzame ranjenega vojaka pod streho , 

ker bi pod milim nebom znal še ponoči umreti. 

Mlinar premišljuje nekaj časa in reče s skrbnim obrazom : „To bi bilo jako nevarno! J3itva j e 
sicer nehala, vendar sem pred kratkim še slišal 
strel, in kakor se mi zdi, prav Mizo. Ne upam 
sebe in svojih ljudi izpostaviti nevarnosti, da bi na s 
vojaki postrelili” . 

Zdaj poklekne Ludovik pred I' arja in ga 
s povzdignjenima "rokama prosi, naj se za božj o 
voljo usmili nesrečnega „Le spomnite se usmiljeneg a 
Samaritana ter idite in storite tako”, reče mej drugim . 

Te besede ganejo mlinarja ; zato reče svojemu 
hlapcu, naj vzame nosilnico in grč ž njim. Ludovik 
hiti pred njima z vrčem hladile vode. V dolgih požirkih pije častnik, ki je žeje kar kopernel. „Oj, 
kako so me okrepčali ti hladni požirki!” reče. 
„Bog, ki poplača tudi požirek vode, ki jo podaš 
žejnemu, naj ti p ovrne stotero, kar si mi storil, 
blagi deček” . 

Zdaj položita rulmar in hlapec ranjenega častnika rahlo na nosilnico. Ludovik je naenkrat zopet 
zginil, Komaj pa sta moža položila vojaka v mlinu 
na mehko posteljo, -de je bil zopet tukaj . Pripeljal 
je zdravnika, po katerega je bil šel v vas . Zdravnik obveže rano zdela se mu. je nevarna, vendar 


50 

reče, da jo upa z božjo pomočjo srečno zaceliti . 

Ludovik pove to ranjencu v francoskem jeziku ; 
bil je zeló potolažen. 

Postrežljiva mlinarica mu prinese še tečne 
jnhe, in koralo potem je sladko zaspal . Ludovik je 
še skrbel, da so v bolnikovej sobi prižgali lučico , 
ki je brlela vso noč . Potem je šel veselo domov. 
Bil si je svest, da je storil dobro delo in rešil ubogemu častniku življenje. Ta misel je napolnjevala 
njegovo srce s sladkim veseljem. 

Drugo jutro je bil Ludovik zopet vže pri 
bolniku, preden je solnce vzšlo. Voščil mu je dobr o 
jutro in ga vprašal ljubeznjivo, kako je- počival 
po noči. Kmalo potem pride tudi zdravnik. Bolnikovo stanje je našel mnogo boljše . Mej drugi m 
je rekel, da rabi za obvezanje rane mnogo cufanja . 
Ludovik teče hitro k svojej krušnej materi, da bi 
ga naročil. Ivana še prav za prav ni vedela, kak o 
cufanje bi rabil zdravnik. „To pa jaz dobro vem”, 
reče Ludovik, „platnene nitke morajo biti . Z materjo sva veliko platna raztrgala za vojake . Hočem 
pokazati, kako se to dela” . Ivana prinese platna , 
in vsi otroci z Ludovikom ga priLnó cufati . Kmalo 
so napravili precejšen zavitek ; s tem hiti Ludovik 
k zdravniku. Tudi prinese častniku čist robec in 
reče : „Vaš je ves krvav in ga ne morete več 
rabiti” . 

„astnika je postrežljivost blagega dečka zel() 
ganila. „Glej”, reče mu., „najprve hočem rabiti 
robec v to, da si obrišem solze hvaležnosti”. 

Ludovik je obiskaval mladega častnika, ki n i 

l žive dua'e da bi e njih razgovarjal več , 


krat čez dan. Sedel je po cele ure poleg njegove 
postolje. Pripovedoval je častniku o svojem očetu , 
katerega se je le malo spominjal ; poznal ga je l e 
po- pripovedovanji svoje matere. Cestokrat mu je 
pripovedoval tudi o svojej materi, o njenej ljubezni 
do njega, in da so morali bežati iz domovine . 
Omenil je tudi svoje lahkomgljenosti in nepokor

ščine, in kako se je zgubil v gozdu . „Oj, koliko 

žalost sem storil svojej dobrej materi. Ce se 
spomnim materinih solz, ki so jih pretakali zavolj o 
mene, posili me vsakikrat jok” . 

Castnik, še skoraj mladenič, se je spomni l 
solz svoje matere in očetove britke žalosti pri slovesu. Bil je sin bogatih. starišev, ki so ga prav 
dobro vzgojili, ker je bil v vseh vednostih dobro 
podučen in pogumen mladenič, postal je tudi koral o 
častnik. 

„Ciidrio je, dragi Ludovik, (la sva se morala 
smeti v tuje. deželi, daleč proč od svojih stari -ev . 
Rešil si nji življenje, ljubi deček, in vsaki dan mi' skazaješ novih dobrot. Zdaj sem reven in n imam niti 
novčiča. Ves denar in tudi žepno uro so m'i vzel i 
sovražniki. Vendar pa upam, da pride še čas, ko 
ti bom mogel vsaj nekoliko povrniti ljubezen in se 
hvaležnega skazati. Bog te je -de naprej poslal v 
to vas, da mi rešiš življenje ; pripustil je znabiti 
tudi, da sem prišel sem in ti bom kedaj moge l 
pomagati.”, lige Lebrun. Ludoviku, Tako je bilo ime 
častniku. 

Rana je bila od dné do dué boljša ;zacelila 

se je prav lepo, če tudi počasi. Najbolj težko mu 
je delov da bil brez vsaeega opravila, Ce tudi 


se je kratkočasil po več ur z Ludovikom, vendar 
mu je bilo semtertje dolg čas . Necega dné mu prinese Ludovik več francoskih knjig, katere so mu 
dali gospod župnik. Knjige so bile resnega zapopadka, bolj za poduk nego kratek čas, — vendar 
jih je častnik rad prebiral. Pogostokrat se je čudi 

da te knjige, za katere se do dosihdób ni dast a 
brigal, opisujejo v tako lepej besedi, najimenitnejš e 

resnice krščanske vere. Pozneje je pogostokra t 
rekel, da so te knjige zeli vpljivale na razvoj njegovega uma in blaženje srca . 

Mej tem so zasedli zopet francoski° vojak i 
okolico . Več častnikov in vojakov je prišlo v vas . 
Zeli so bili veseli, ko so našli izvrstnega častnika , 
Lebruna še živega. Vsi so ga ljubili. in čislali, pa 
mén'ili so, da je že mrtev. Vsi so hvalili usmiljenega Ludovika. Častnik je toliko okreval, da je 
vže mogel hoditi, opiraje se na palico . Poslali so 
ga v vojaško bolnišnico v bližnje mesto, da bi pri 
dobrej postrežbi popolnoma okreval . Pred odhodom 
se zahvali vsem svojim dobrotnikom ; posebno pri 
srčno se poslovi od Ludovika. „Nikar ne jokaj , 
ljubi Ludovik! Ne ločiva se za vselej ; še se bova 
videla”. 

Stotnik s svojimi vojaki je nekaj časa 
ostal v vasi. Ko je imel tudi ta odriniti in je bil 
s svojimi vojaki pripravljen na odhod pod lipo , 
pokliče župana in druge može, Zbralo se je p a 
okoli , lipe tudi več druzih ljudi, žé'n in otr lStot

a. 
nik jih pohvali, da so tako ljubeznjivo vsprejelj 
Ludovika. Potem pa govori tako : ,,Blagi deček je 
veliko pomagal francoskim vojakom, posebno pa 


53 

ranjenemu častniku. Nasproti pa morate tudi vsi 
pripoznati, da srno lepo ravnali z vami, bili z malim zadovoljni in vam prihranili nepotrebnih tro&ov . 
Znano vam je tudi, da ima srenja plačati še precejšnjo svoto vojskinega davka. Vrhovni poveljnik , 
ki je zvedel o vašem prijaznem in ljubezDjivem 
vedenji do Ludovika, odpustil vam je ves davek . 
Tukaj' izročim županu piSMerl.O potrdilo, da nimam o 
ničesar več od vas zahtevati . Za vse to pa se 
imate zahvaliti blagemu dečku Ludoviku!" Pote m 
seže v roko županu, mlinarju, posebno pa še Lovrencu, zasede konja, — boben zapoje in vojaki 

korakajo iz vasi. 

Kmetom je bila jako všeč stotnikova zahvala 
in posebno da jim je odpustil davek. „Ali vam nisem rekel”, oglasi se zdaj ta, zdaj oni, „naj sprejmemo Ludovika v vas!” — Oni pa, ki so bili 
proti temu, posebno Krempelj, so molčali in pobesili glave. Zupan reče : „Vendar je dobro, da smo 
slušali modri svet gospoda župnika. V resnici so 
pobožen in moder mož! Povedali so naprej, da b o 
vsej vasi na korist, če tudi je uboga sirota . To se 
je zdaj zgodilo. 

„Da, da, tako je t pritrdi eden kmetov, „Vedn o 
ostane resnica, kar smo se de otroci „Blagor 
usmiljenim, ker bodo usmiljenje dosegli” Vsi m.0 
prikimjo! 

Deseto poglavje,. 

Sklenili so premirje,. Vže več tednov sem 
nisi videl v Crknem vojaka, Vsi so se veselili, ker 
so mislili, da bo mir kina o sklenjen, Zdelo se, j e 

Krištof mid, X. 4 


54 

vaščanom da sije solnee nad vasjo mileje in pri 

.etnejše. Le Lovrenca in njegove je zadela velika 
žalost. Dolžili so ga, da je Bogatinu, najimovitejšemu kmetu v vasi, vzel precejšnjo svoto cekinov . 

Stvar pa je bila ta-le : Lovrence je na vrtu 
tega posestnika požlahtnjeval drevesca, ker je pra v 
dobro um& Vrt je bil ograjen z zidom, ki pa j e 
semtertje vže razpadal. Ker ni imel druzega pri

pravnega prostora, položil je cepiče in drugo orodj e 
na zid. Ravno na onem kraji je bil Bogatin skril 
v zid več cekinov. Prostor jzopet zadelal z opeko, 
vendar si lahko prišel do denarja, ker si jo lahk o 
potegnil iz zidu. Bal se je namreč, da ne bi mu 
sovražnik vzel denarja, zato ga je skril v zid. Ko 
je sovražnik zapustil vas, šel je po svoj denar , 
ali kako se prestraši, ko ga več ne najde. Njegov 
sum je letel na Lovrenca. Znal je, da je bil Lovrenee v denarnih zadregah, ko je imel plačati najemšči.no. Vsaj ga je Lovrenee takrat, ko je pri 
njem drevesca cepil, tudi prosil, naj mu posodi denar. Prestrašeni mož poizveduje na tihem in zvé 
od grajskega služabnika, da je Lovrence z zlat i 
plačal dolžno najemščino. Zdaj je bil mož več , 
nego prepričan, da mu je Lovrence vzel cekine . Zato 
gré v Zagorje k oskrbniku, ki je bil ob enem tud i 
sodnik, in toži Lovrenca zavoljo tatvine . Oskrbnika 
je ta tožba jako iznenadila ; nič kaj ni, vedel . 
Imel je še zlate, s katerimi je Lovrence plačal 
dolg. Zato vpraša kmeta, kakšni so bili zlati, katere je skril v zid? Bili so ravno taki . Oskrbni k 
mu zdaj pokaže zlate . Mož reče ves vesel : ,,Ravno 
tisti so, katere ml je Lovrence vkradel i Vic 


jih je hotel vzeti in v žep vtakniti . ,Ali oskrbnik 
ga zavrne, rekši: „Tako hitro pa ne bo šlo! Treb a 

vam bo še nekaj časa potrpeti. Vendar moram še 
popred Lovrenca zaslišati in potem vso stvar sporočiti graščaku kot vrhovnemu sodniku” . 

Oskrbnik pokliče Lovrenca in ga vpraša, kj e 
je dobil zlate? Rekel je sodniku, da so bili všiti 
v gumbah na Ludovikovej suknji . V dokaz temu 
ima žena Ivana zapisano na tanko, koliko cekinov 
je našla v gumbah, kakor tudi vsaki krajcar, k i 
ga je porabila za Ludovika . 

Precej veli oskrbnik sodnijskemu služabniku , 
naj gre po Iv;a,no in prinese s seboj omen~jeni listek. 
Ivana se je vsa tresla, ko je stopila v sodnijo . 
Bilo jej je -de to na veliko sramoto, da jo je sodnijski služabnik peljal v sodnijo. Zdaj -odstopi Lovrenee, in sodnik zasliši Ivano. Vse, kar je pove

dala, vjemalo se je do pičice s tem, kar je govori l 
Lovrenee . Ko oskrbnik pregleda list, razvedri se ám 
čelo. Vendar pa reče: „To bi bilo dobro; pa kdo 
mi je porok, da niste pisali lista z namenom, da 
me preslepite in prekanite, ko bi prišla zadeva 
pred sodnijo ? ” 

Zdaj pokliče tudi Ludovika ; ker pa ni. Lildovik prav čisto nič vedel o zlatih, letel je te m 
večji sum na Lovrenca in Ivano. Oskrbnik je bil 
strog, pa pravičen mož. Bil je v velikej zadregi ; 
Bi vedel, bi li verjel Lovrencu, ali imel vse za 
zvijačo in sleparijo. Ni se upal Lovrenca oprostiti, 
niti obsoditi. Pustil je zadevo, kakor je bila. V 
očeh mnogih ljudi pa sta bila Lovrenee Ivan a 
tatova. 


5 6 

Cirknem je vzročil ta dogodek razne govorice in sumničenja. Po hišah, na polji in kjer 
sta se dva sešla, govorili so o tem. Otroka France 
in Lizika sta se &stokrat domov prijokala ter to 
Žila očetu in materi: da ju drugi otroci zmirjajo s 
tatovi. 

Lovrenee in Ivana sta imela sicer v vasi 

mnogo prijatlov; ti so rekli, da sta poštena, raz

umna, krepostna, miroljubna in delavna. Bilo jih 

pa je tudi veliko, ki so ju le postrani gledali. V& 

to bilo mnogim všeč, da sta se v vasi naselila. 
Grajali so zavoljo tega marsikatero njuno dobro i n 
lepo navado, ki je bila vredna, da bi jo tudi drugi 
posnemali, pa v vasi dosihdob ni bila v navadi . 
Nekaterim tudi ni bilo všeč, da je imel Lovrene e 
v najemu lepo kmetijo . Znani hudobni Krempelj bi 
bil vže popred rad dobil v najem lepo kmetijo . 
Zato je skušal pregovoriti posestnike, ki so se g a 
bali, naj mu ne vikšajo najemščine ; ker so se ga 
bali, niso mu dražili najemšči.ne. Krempelj je vže 
tudi res mislil, da je dobil posestvo v najem z a 
majhno svoto. Hudo se je jezil, ko je mesto graš6,kovega potrdila prišel Lovrence kot novi najemnik. Od tistega časa je bil tudi sovražnik Lovrenčev ; to sovraštvo je tudi vedno kazal in slabo 
govoril o Lovrenci pri vsaki priliki. Zdaj pa je po 
vseh krčmah kar naravnost trdil, da je Lovrene e 
lažnivec in tat. Sebični Bogatin mu je to tudi 
prav rad verjel in dolžil oskrbnika, češ, da ni 
pravičen sodnik, ker mu ni hotel precej dati naza j 
zlatov ; posebno pa ker ni obsodil Lovrenca da mu 
mora povrniti še ostale cekine. 


57 

Tudi Ivana je imela svoje sovražnice . Bila je 
doma iz nekega daljnega trga . Stariši so jo pridno 
pošiljali v šolo in prav dobro vzgojili. Bila je 
lepega, plemenitega vedenja ; tudi se je oblačila 
drugače, nego žene v vasi. Če tudi njena obleka 
ni bila dražja, vendar je bila bolj okusna in lepša . 
Zato so jo nekatere žene vedno bolj zavidljivo pogledovale. Zdaj so jo pa nekatere kar očitno zaničevale in se je ogibale. 

Lovren.ec se je tolažil z zavestjo, da je nedolžen ; Ivana pa je bila jako žalostna ; pogosto 
krat je na tihem britko jokala . Čestokrat jo je 
Lovrenee tolažil. Ko je neeega večera vže pozno v 
noči sedela pri oknu in jokala, reče jej mož : 
»Ljuba Ivana, nikar ne jokaj! Poglej bledo luno 
na nebu, kako prijazno sveti! Ravno zdaj pa se 
jej bliža teman oblak, ki jo bo zakril. Pa potrpi 
le nekaj časa. Glej, vže je šel oblak naprej, in 
prijazna luna sveti ljubo in milo, kakor poprej 
Tako se godi tudi človeku, ki si, je snest nedolžnosti. Hudobni in obrekljivi jeziki ga morajo očrniti nekaj časa pred ljudmi . Popreje ali, pozneje p a 
pride na dan njegova nedolžnost. Tako bo ljubi 
Bog razkropil tudi črne oblake, ki temné najin o 
nedolžnost. Prišel bo trenotek, ko bodo vsi gledali 
tako jasno najino nedolžnost, kakor gledava zdaj 
bledo luno. 

Enajsto poglavje. 

Bilo je lepo jesensko jutro. Ker je bila nedelja, šla sta Lovrenec in Ivana s svojimi otroci, 
kakor navadno, k božji službi. Otroci so bili prav 


58 

Židane volje. Ivana pa je bila zel() žalostna in za 
miljena. Jako jo je žalilo v srce, da jo praznično 
oblečeni ljudje, ki so stali pred cerkvijo, niso pozdravljali, kakor popred . Le zaničljivo so se ozirali 
na mimo gredoče. Mej sveto mašo je prav goiiele 
molila in zdihovala k ljubemu Bogu, naj ju reši 
sramote in razodene ljudem da nista tatova, za 

kar ju imajo. 

Ko mine božja služba in stopita Lovrenee i n 
Ivana s svojimi otroci iz cerkve, glej ! vidita pre d 

hišo stati lepo kočijo ; v vanjo so bili vpreženi 
štiri lepi konji. Svojim lastnim očem nista mogla 
verjeti in umeti, kaj to porami. Slišala sta pa govoriti ljudi, ki so šli pred njima, tako : „To je 
grajska kočija! Hvala Bogu, da sta graščak in 
njegova blaga gospa zopet prišla! ” 

Res je stala pred vrati Lovrenčeve hiše zagorska graj§eakinja. Poleg nje je stala še druga 
gospa, vitke rasti in plemenitega vedenja. Ljudje 
jo niso poznan'. — Ko Ludovik zagleda tujo gospo , 
zavpije na ves glas : „0 moj Bog! o moja ljuba 
mati so!” in hitro teče proti tujej gospej. Mati 
poljubi in objame svojega zgubljenega sinčka in s e 
veselja joka. Tudi Ludovik ihti, da ne more besedice več spregovoriti. Tudi ljudem, ki so videli 
to nepričakovano snidenje, stopile so solze v oči . 
Sepetali so eden drugemu : „Ta lepa, plemenita 
gospa je Ludovikova mati! kedo bi se bil nadejal, 
da je sin tako plemenitih stariš''ev l” 

Ker se je pred hišo nabiralo vedno več ljudi , 
peljala je zagorska graščakinja veselega Ludovika 
in njegovo mater v sobo. veliko veselje je mater 


59 

tako zelo prevzelo, da skoraj ni mogla več stati ; 
zato sede na klop vesela ogleduje svojega Lu

dovika. „Oj, kako si zrasel od kar te nisem videla, 

in kako zdrav in čvrst si postal!” reče . Prav všeč 
jej je tudi bilo, da je bil čedno in snažno oblečen . 
Njegova poprejšna obleka mu je postala premajhn a 
imel je čisto novo ki je bila ravno tako narejena. 
Njegov zavratnik, če tudi iz navadnega platna, j e 
bil lepo bel. Kodraste lase je imel lepo razčesane . 
Mati so ga spraševali o mnogih rečeh. Ni. mogel 
prehvaliti, kako ljubeznjivo sta ga Lovrenee in 
Ivana sprejela in kako dobrotljivo ves as zanj 
skrbela . 

Potem pripoveduje Ludovikova mati, kako j e 
bila žalostna in v skrbeh, ker ga je zgubila, in 

kar se jej je od tistega časa vse prigodilo ; kako 
žalostni so bili oče, ko so zvedeli, da se je Ludovik na poti zgubil. Ljubega očeta do zdaj še n i 
videla kako je bila vesela, ko je zvedela, kje živi 
njeni ljubi sinček. Ker bodo pa v kratkem sklenili 
mir, upa Ijtrbega očeta kmalu zopet videti, Oba, 
mati in sin, sta bila tako vesela in srečna, da sta 
na vse okoli sebe pozabila . 

Lovrenec in Ivana nista besedice razumela , 
kar sta govorila mati in sin. Spoznala sta pa po 
živem govorjenji, po obrazu, pogledu in solzah, d a 

sta neizrečeno srečna in vesela . 
Ko se pričneta Ludovik in mati razgovarjat i 

o rečeh, ki so bile zagorskej gospej vže zdavnej 
znane, prične govoriti z Lovrencem in. Ivano. Izrazi jima svoje veselje, da sta tako usmiljena i n 
dobrotljiva. Tudi jima pove, da je Ludovikova mati 

grofinja in jako blaga in pobožna gospa. Morala 
pa je z Ludovikom, mladim grofom bežati iz domovine . Lovrenee in Ivana se jako začudita, ko 
slišita, da je Ludovik tako plemenitega stanu , 
Imela sta ga za otroka ubožnih stariAev, ki s o 
morali zapustiti domovino, da se po svetu preživé 
z delom svojih K& 

Zagorska grajščakinja tudi pové, kako se j o 
pripetilo, da je prišla Ludovikova mati tako nenadoma sem. Ves dogodek je bil ob kratkem ta-le : 
Ludovikova mati je bežala na Češko, kjer je v 
Pragi živela. Tudi zagorski graščak in graščakinja 
sta živela v tem mestu.. Grofinja ni o tem prav nič 
vedela. Živela je v Pragi čisto sama za-se im. ni 
zahajala v družbe . Oskrbnik je moral od časa d o 
časa poročati o raznih zadevah, ki so se v Zagorji 
prigodile . Sporočil je tudi dogodek z zlati, ki so 
bili baje všiti v gumbah nekega francoskega dečka , 
moral je bežati s svojo materjo iz domovine, n a 
potu se je pa zgubil. Zagorska gospa je pripovedoyala ta čuden dogodek v neki družbi. Neka plemenita gospa, ki je bila tudi navzoča in znana z 
Ludovikovo materjo, povedala ga jej je . Grofinja 
je šla precej k zagorske] grajščakinji, da bi o tem 
bolj natanko zvedela. Oskrbnik je popisal ves dogodek prav obširno. Kraj, ime, dan, kdaj je zgubil 
mater, število zlatov, — vse se je natanko vjemalo. Grofinja ni prav nič več dvomila, da je 
deček, v čegar obleki so našli všite zlate, njen 
sinček Ludovik. Vsaj je sama na skrivaj v gumbe 
zašila zlate. ZeI® je hrepenela zopet videti in objeti svojega zgubljenega otroka . Ni pa si upala iti 


v Zagorje, ker 'e bilo sklenjeno le premirje in ne 
mir. Vedno so bili francoski vojaki še na Avstrijanskem . Zagorski graščak pa je rekel grofinji : 
»Jaz in moja žena sva pripravljena precej iti v 
Zagorje. Ce hočete iti z nama za tovarišico moj e 
žene, obljubim vam, da se vam ne bo nič žalega 
zgodilo. V Zapili pa bote imeli v naši graščini 
varno zavetje". Grofinja je rada sprejela to ponudbo. Precej so šli vsi trije na pot. 

Svoje pripovedovanje sklene graščakinj a 
„Tako so bili zlati vzrok, da je Ludovikova mati 
tako hitro sera prišla. Ko bi vaju ne bili po krivexn obdolžili zavoljo zlotov, mogoče, da bi bil a 
pretekla še leta in leta, preden bi bila našla grofinja svojega ljubega Ludovika” . 

„Oj, zavoljo velikega veselja, ki ga imat a 
Ludovik in njegova mati, pozabila sem popolnom a 
nezasluženo sramoto, ki me je zadela! Enako veliko je tudi moje veselje . Da,, zopet sem se pre

pričala, da more ljubi Bog vsako zopernost, ki nam 
jo pošlje, obrniti nam in drugim v prid”, odgovor i 
Ivana. 

Zagorska gospa zdaj opomni Ludovikovo 

mater, da je čas iti nazaj v Zagorje . Gospa vstane, 
obrne se k Lovrencu in Ivani, in se jima pra v 
srčno zahvali za vse, kar sta storila Ludoviku 
dobrega. Ivana je prinesla še ostale zlate in zapisnik, kar je porabila za Ludovika . Ostali denar 
e hotela dati, nazaj. Ludovikova mati pa jej reée : 

„Na to še misliti ni! Le obdržite denar ! Na skrb i 
mi bo, da bom še v obilnejši meri poplačala ljubezen , 
ki sta jo tako obilno skazovala mojemu sinu” 


Ivana je zdaj hitro spravila Ludovikov o 
obleko skupaj. Čez nekoliko trenotkov sta prinesl a 
Lizika in France, vsaki po eden zavitek. Ko je 
Ludovik videl, da se bo moral ločiti, postal j e 
zel() žalosten. Na njegovem ljubeznjivem obličji se 
je kazala otožnost in jel je na ves glas jokati . 
Prisrčno se je poslovil od svojih rednikov ; vse 
otroke pa je kot svoje brate in sestre poljubil i n 
objel. Lovrenec, Ivana in vsi otroci so jokali . Tudi 
Ludovikovo mater je tako ganil ta prizor, da so 
jej stopile solze v oči . 

„Zopet mi je nov dokaz”, reče, „da so vsi 
mojega Ludovika srčno ljubili, in da so ga imeli 
kakor domačega otroka” . 

Zagorska gospa je jela tolažiti otroke, Lovrenca in Ivano : „Nikar ne jokajte, dobri ljudje ! 

Vsaj se še Ludovik ne poslavlja za vselej od vas . 

Ostal bo pri nas v Zagorji še dolgo časa s svoj o 
materjo . Čestokrat se bodete še lahko videli” . 
Zdaj stopi Ludovik s svojo materjo in gra

ščakinjo v kočijo. Vsi se peljejo k gospodu župniku, da se zahvalijo tudi blagemu možu za ljubezen in dobroto, katero je skazoval Ludoviku. 
Potem se pa veselo odpeljejo v Zagorje. 

Dvanajsto poglavje. 

Ludovikova mati je ostala v Zagorji. Ko so 
sklenili mir, prišel je tudi njen mož tja, Peró ni 

zmožno opisati veselje, katero je čutila srečna 
družina, ko so se po dolgem ločenji zopet videli 
oče, mati in nju edini sin Ludovik. Kakor veliko 


je bilo njih veselje, tako velika je bila tudi nji h 
hvaležnost do Boga. 

Več, ur so se veselo razgovarjali le o tem , 
kar so doživeli ta čas, kar se niso videli . Potem 
pa reče grofinja možu : „Zdaj morava pa tudi skrbeti, kako bova povrnila Lovrencu in Ivani, ker 
sta toliko dobrega storila Ludoviku” . 

Svoja posestva na Francoskem sta sicer zgubila. Vendar sta imela precejšne svote še v hranilnici na Angleškem . Tudi je grofinja srečno rešila 
svoje dragocenosti. Prinese zabojček z dragocenostmi, odpre ga in reče : „Vse te drage kamene in 
bisere bi bila rada dala, da le zopet najdem svojega 
otroka! Alj ne bova zdaj vsaj enega teh dragih 
kamenov, vsaj ta-le lepi dijamant, porabila v to , 
da poplačava Lovrencu in. Ivani ljubezen, katero 
sta skazovala Ludoviku? Prositi hočeva graščaka , 
naj nama proda kmetijo, katero ima Lovrenec v 
najemu. Podariti jo hočeva potem tem dobrim ljudem. Mogoče, da ta dragi kamen osreči ljudi, ki 
so pa to za nas tudi zaslužili”. 

Grofu je bilo to všeč. „Da, ta dragi kalilen 
hočeva prodati na prid teh dobrih in usmiljenih 
ljudi! Vsaj ste nam ohranila biser, ki se ne &t 
primerjati s tem dragim kamenjem — najinega 
ljubega sina Ludovika”, odgovori grof. 

0 tej zadevi govorita z graščakom in njegovo 
ženo. Gospej je bil prstan z dragim. biserom jako 
všeč; zato je bila kupčija kmalu sklenjena . Tudi 
jej je bil prstan drag spomin na blago prijateljico . 
Zdaj veli graščak oskrbniku, naj spiše kupn o 
pogodbo. 


Graščak je hotel zdaj poslati po Lovrenca ; 
grofinja pa reče : „Ne t Jaz in moj mož se hočeva 
sama peljati v Cirkno, in Ludovik sam -naj izroč i 
kupno pismo svojilna ljubima rednikoma” . 

„Prav tako! to je pa še boljše ; tem bolj bo 
še to veselilo Lovrenca njegovo blago ženo ! 
Tudi jaz in žena se hočeva z vami peljati” . 

Graščak je velel precej zapreči in peljali s o 
se v Cirkno. Lepa kočija obstoji' pred vežnim i 
vrati. Lovrenčeve hiše . Ves vesel skoči Ludovik 
prvi iz kočije in poda Lovrencu kupno pismo . Lovrenee bere, ostrini, in ves ginjen pogleda proti 
nebu ; Ivana pa se je veselja kar tresla . Ko se nekoliko umiri, sklene roki in reče s solznimi očmi : 
„0 moj Bog, tako smemo zdaj to hišo, polje in 
travnike, ki smo jih imeli v najemu, imenovati 
svojo lastnino ? ” 

„Tako je! Vaša prijaznost do uboge zgubljene sirote je prinesla vam in vašim otrokom lep o 

domačijo!” reče zagorski graščak . 

„Tako ne ostane nobeno dobro delo brez pla

čila. Ce tudi včasih človek prejme vže na tem 

svetu plačilo za svoja dobra dela, — vendar ga 

čaka v nebesih še boljše in lepše plačilo!” pristavi 
graščakinja . 

Prebivalci v Cirknem se niso mogli dovolj 

načuditi, imenitnim gostom, ki so obiskali Lovrenca . 

Se bolj pa so še strmeli, ko so zvedeli, kako darilo je dobil Lovrenec za svojo gostoljubnost in 
usmiljenje . 

„Ko bi bila to naprej vedela”, rekla je Bo

atinova žena svojemu možu, ,,vzela bi bila midva, 


mladega Francoza pod streho . Ne bila bi miro

vala, dokler bi ga nama ne bil izročil Lovrenec" . 

Ob enem-pa je zdaj Bogatin tudi sprevidel, da 
je poštenega Lovrenca po krivem dolžil tatvine . Sel 
je k Lovrencu in spoznal svojo krivico . Prosil ga 
je, naj rau odpusti, ker ga je po vasi in okolici 
razupil za tatú po krivici. 

Precej pa je svoj sune zdaj obrnil na druzega. Jel le sumnMi.ti moža, katerega je imel za 
svojega najboljšega prijatla, soseda Krempeljna . 
Nemudoma je šel v Zagorje in se oglasi oskrbnik u 
z novo tožbo zavoljo okradenih zlatov . 

„Gotovo je zopet tako neumna tožba, kakor 
proti Lovrencu”, zavrne ga oskrbnik. „Vendar le 
mi razložite stvar! ” 

Bogatin začne prav obširno po njegovej na 
vadi pripovedovati tako : ,,Ko so Francozi pridrli 
nenadoma v deželo, bil sem tako zmešan, da se m 
komaj vedel, kje mi stoji glava. Zeló me je skrbelo, kaj bo zdaj z mojimi dolžnimi pismi in gotovino, katero sem si z žali svojih rok prihranil v 
dvajsetih letih. Rad bi bil svoj denar prav varno 
skril pred sovražnikom, pa sam nisem znal kam. 
Prašam svojega soseda Krempeljna za svet. Moder 
mož je, mislil sera si ; saj je že &stokrat prav 
svetoval. Rekel je, naj skrijem svoj denar za 
opeko v vrtnem obzidji. Tam ga ne bo iskala živa 
duša. Dolžena pisma pa naj pustim, kjer so ; za te 
se sovražnik ne bo brigal. Ta s vet mi je bil jako 

všeč. Storil sem:, kakor mi je svetoval. O polnoči 
ko je po vasi vse spalo, splazim se tiho na vrt . 
Ker pa je bila DAČ Silil() terana, Svetila nul je žena 


s svetilnico. Vsaj sem moral dobro videti kraj, č e 
sem hotel denar dobro skriti. Vendar mi je skriti 
denar rojil po glavi noč in dan. Kakor hitro so 
Francozi odnesli pete iz vasi, šel sem po svoj e 
zlate. Ali tako sem se prestrašil, da bi bil skoraj 
strahu umrl, ko nisem vcč našel niti enega zlata. 
Vso noč nisem zatisnil očesa. Preden je zasijal o 
solnce izza gore, sem vstal, šel k svojemu sosed u 
Krempeljnu in trkal, trkal rta vrata, da mi je odprl. Potožil sem mu svojo neizrečeno nesrečo" . 

„Kaj pa je rekel vaš dobri sosed Krempel j 
na to ?” poprága oskrbnik. 

no! kaj je rekel ? Smejal se je in me 
prav dobro ozmirjal. Besedoval je Mizo takole : 

„Zdaj pa pač sprevidim, da le moder mož more 

moder svét prav zvrši.ti. Ti pa pravi bebec t 

Čerriu je bilo treba svetilnice, ko si. skrival denar. Lahka te je kdo videl . Zdaj se prav nič n e 
čudim, da so zlati ptiči zleteli iz gnezda, in ostalo 
vse prazno. Vendar ti morem še svetovati, kako 
jih lahko dobiš nazaj. Ali nisi videl, kako se je 
Lovrenee vedno plazil ob vrtnem zidu, ko je cepi l 
tvoja drevesa? Kaj je imel pri zidu opraviti? Vi c 
takrat sem ti rekel, da rtikar ne jemlji tega človeka na delo. Verjemi raj., da ti ni nihče drugi, 
nego Lovrence vzel zlate . Ce si pameten, le toži ga t ” 

„Kakor vam je znano, storil sem tudi tako . 
Samo tega vam takrat nisem povedal da mi je 
Krempelj svetoval, kam naj svoj denar skrijem. 
Vsaj mi je bil pa tildi ostro prepovedal, da n e 
$mem ivej Mi povedati o tem modrem vtu”. 


67 

„Glej, glej'`, reče sodnik sam sebi, ako se 
je hotel hudobni Krempelj maščevati nad pošteni m 
Lovrencem in ga sumničiti. Skoraj gotovo ga j e 
hotel o& iz vasi spraviti, da bi nazadnje sam 
postal najemnik mesto njega” . 

Poteza vpraša oskrbnik kmeta : »Ali ste vže 
kakemu, človeku povedali o svojem novem sumu ? " 

„Zivej duši še o tein nisem črhnil besedice, 
odgovori kmet. „Vže dolgo časa sem stavil največje zaupanje na Krempelja, vendar mu prav ne 
upam in se ga bojim . Tudi ne sine zvedeti, da 
sem ga zatožil. Za božjo voljo vas prosim nikar 
mu tega ne povejte! ” 

„Dobro”, reče oskrbnik, ki se pri vsej 
svojej resnosti ni mogel zdržati, da ne bi se smejal 
kmetovej priprostosti, »molčite tudi dalje, ko bo 
čas, vas bom vže zopet poklical". 

Oskrbnik je znal, da je Krempelj Zvita glava. 
Zato si je mislil : „,Prav verjetno je, da je hotel 
Krempelj dobiti zlate v svoje kremplje. Priprostemu 
in n.eskušen.ema možu je le zato svetoval, naj 
skrije denar v vrtni zid, da bo vedel zanj in ga 
potem vzel. Krempelj je slab gospodar, ki tiči če z 
glavo v dolgovih ; tudi je pijanec in igralec. Če je 
res denar vzel, gotovo ga je večinoma vže tud i 
zapravil. To se bo pa prav lahko zvedelo” . 

Oskrbnik pokliče svojega sodnijskega služabnika in mu na tihem pove vso zadevo . Potem m u 
pa naroči, naj poizveduje, če je Krempelj kak dolg 
v zlatu plačal ali sploh kje zlate izdal . 

Oez nekaj dni pride služabnik zjutraj v pi

sarno in reče : »Svojih, dolgov ni Krempelj niti 


krajcarja plačal. Pač pa je v mestu v gostilni vs o 

noč pijančeval in igral. Ker je pri igri zgubil veliko denarja, zrnenjal je nekaj cekinov. Dva sem 
izmenjal in vam ju prinesel. Tukaj sta! Sta pa 
ravno taka, kakor gni so bili Bogatinu vzeti . 

Oskrbnik precej po služabniku pokliče Krempelja in mu očita tatvino. Krempelj se prične jeziti 
in rotiti, češ, da se drznejo tako poštenega moža , 
kakor je on, dolžiti takega hudodelstva . Sicer ni 
mogel tajiti, da je res izmenjal cekine. Zagotovljal 
je pa z prisego, da jih ni ukradel. 

„To je lahko mogoče”, reče resno in mirn o 
sodnik. „e povejte mi, kedo vam je dal zlate in 
vsa zadeva je poravnana !” 

Zdaj Krempelj obledi. Ni vedel imenovati 

nobenega človeka, ki bi mu bil dal cekine . Moral 
je obstati tatvino . Bil je obsojen, da mora povrnit i 
okradeni denar in razun tema kot tat in obrekovalec več let v težko ječo iti. 

„Tako se godi ljudem”, reče oskrbnik , 

niso delavni in varčni in se igri in pijanče

vanji udajo. Nazadnje postanejo goljufi in tatovje . 

Slabo dejanje rodi slabo sadje, žalost in revščino . 

Le čednost in poštenost osrečita ljudi. Kakor je 

bila odkrita nedolžnost poštenega Lovrenca, tak o 

tudi vaša zvijača in tatvina . Lovrenec je prejel 

za svojo poštenost in, usmiljenje zasluženo plačilo, vi 
pa za svojo hinavk-im in tatvino zasluženo kazen" . 

Ker je imel Krempelj, veliko dolgov in mora l 
tudi ukradene zlate povrniti, prišlo je njegovo po

sestvo, kakor pravimo na boben, in bilo na očitni 
dražbi prodano. Postal je berač in njegovi otroci 


so prišli &stokrat v Lovrenčevo -vežo prosit košček kruha. Ljudje po vasi so si pa šepetali : „Vse 
to je Krempelj zaslužil s svojim zapravljivim življenjem, hinavščino in goljufijo, še bolj pa zavoljo 

gove trdosrčnosti in neusmiljenosti do uboge 
sirote Ludovika. Hotel je pregnati revnega otroka 
iz Lovrenčeve hiše in vasi, zdaj pa je moral sam 
s svojimi otroci zapustiti svojo lastno hišo” . 

Konec. 

Ludovikova mati in zagorska graščakinja st e 
postali kmalo prav dobri prijatlici, tako sta si bil a 
tudi oče in graščak zvesto udana prava prijatla ; 
vsaj je obe družini vezala vez enako blagega mišljenja. Mir je bil sicer sklenjen ; vendar so imeli 
izseljenci malo upanja, da bi se kmalu smeli vrniti 
v svojo domovino. Res se je pričela vojska zopet 
z vso silo. Armadi pa ste se bojevali po deželah , 
ki so bile daleč, daleč od Zagorja. Graščak in 
graščakinja sta svetovala Ludovikovim starišem, 
naj ostaneta v Zagorji dotlej, da pridejo boljši 
časi. Vsi trije so bili jako veseli, da so našli 
tako varno zavetje. Ostali so stariši z Ludovikom 
več časa v Zagorji, kjer so prav srečno in zadovoljno živeli . 

Na francoske vojake so skoraj popolnom a 
pozabili. Nenadoma prijaha neeega dné francoski 
častnik z majhnim spremstvom konfikov v grad., 
Strežaj sporoči graščaku, da želi francoski majo r 
ž njim govoriti. Vse v gradu iznenadi ta obisk . 
Se bolj pa so se prestrašili Ludovikovi stari§i . 
Grofinja je celo mislila da so zvedeli kje bivaj o 

Krištof mil, X, 5 


in ho prišli, da jih kot jetnike odvedejo na Francosko . 

Vendar je graščak velel, naj častnik vstopi. 

Mlad, lep častnik v temno modrej vojašk i 
opravi s zlatim zavratnikom stopi v sobo. Ko Ludovik zagleda častnika, skoči kvišku in mu hiti 
naproti. Major je bil oni častnik, ki je bil pri 
Cirknem hudo ranjen. Ker se je pa odlikoval s 
pogumom in razumom, postal je rnej tem vie major . 
Več ur hoda od Cirknega je počival s svojim polkom. To priliko je hotel porabiti, da obišče svojega rešitelja Ludovika in vidi, kako se mu godi. 
Jezdil je vso noč. Prišedši v Cirkno, zvé, da j e 
zdaj Ludovik pri svojih stariših v Zagorskej gra-
Mini. Prvo jezdi v Zagorje. 

Veselo poljubi in objame Ludovika. Veselim 
stargem pa pripoveduje, kaj vse dobrega mu j e 
storil Ludovik. graščak ga vljudno povabi, naj 
ostane v gradu nekaj dni . Major odgovori : „Ne 
več, nego nekaj ur ; ob določenem času moram bit i 
točno pri svojih vojakih”. — Potem se prične z 
Ludovikovimi stariši pogovarjati o njih žalostnej 
osoli. Pri slovesu reče grofu in grofinji : „Upam, 
da vas bom kmalu zopet obiskal in razveselil va s 

in svojega mladega prijatla Ludovika z veselejšo 
novico”. 

Major je ostal mož beseda . Čez nekaj časa 
je zopet prišel v Zagorje; bil je mir sklenjen. 
Ludovikovim starišem je prinesel pismeno privoljenje francoske vlade, da se smejo vrniti v svojo 
domovino in da bodo dobili nazaj svoja posestva. 
Ker je imel major na Francoskem mogočne prija'tle -posrečilo se ,mu je, da dobi Ludovikovim sta


rišem to privoljenje, katero je večina izseljence v 
še le čez več let dobila . Vse je hvalilo blageg a 
dečka, ki je rešil vrlemu častniku življenje, vsak 
je rekel, da se starišem tako usmiljenega dečka n e 
sme braniti vrniti se nazaj v svojo domovino . 

Potem se je peljal major z Ludovikom in njegovimi stariši v Cirkno. Obiskal je gospoda župnika, ki mu je bil marsikatero dobro knjigo posla l 
ali pa sam prinesel. V zahvalo je podaril župniku 
lepo zbirko knjig v francoskem jeziku, Mlinarja in 
njegovo ženo, ki sta ga tako gostoljubno sprejela 
pod svojo streho in mu skrbno stregla, obdaroval 
je z razno tkanino za obleko . Ludovikovim nekdanjim rednikom je dal precejšno svoto denarja , 

češ, naj si kupita sama, kar se jima zdi najpotrebnejše in boljše. Vrh tega je dal Ivani in otrokom 
velik kos belega platna, rekši : „To platno je odškodnina za ono, ki ste ga porabili za cufanje” . 

Majorju je bilo na veliko veselje, da je moge l 
Ludovika in njegove stariše spremiti nazaj na Francosko. Ludovik si je štel vse svoje žive dni v ve

liko srečo, da je preživel nekaj svojih otroških let 
na kmetih. Njegovo slabo zdravje se mu je jak o 
ukrepih) ; tudi za razvoj njegovega uma in srca je 
bilo to zeló koristno. Pobožne in dobre navade 
njegovih rednikov, ki so vsaki dan z molitvijo pri 
čeli in končali, imeli pred vsem hudim nekak sve t 
strah in voljno sprejemali iz božjih rok vse trpljenje in težave življenja ; poduk častitljivega i n 
pobožnega župnika in pobožna božja služba v 
majhni vaški cerkvi — vse to je vzbujalo in utrjevalo v mladem srci ljubezen do vere in čednosti . 

5* 


72 

Domača pobožnost, očitna božja služba, beseda i n 
zgled so prav lepo skupno vplivali, da je postal 
res pobožen in dober. Pri svojih revnih, pičlim 
zadovoljnih rednikih se je učil, da človek lahko s 
pičlim srečno in zadovoljno živi. Zato je sovražil 
vso nepotrebno potrato v jedi in obleki . Življenj e 
na kmetih se mu je prav prikupilo. Na Francoskem 

je najraje prebival na svojem gradil. Pa ne zato 
ker je bil lepo zidan in oskrbljen z lepo opravo , 
ampak ker je stal na lepem kraji sredi žitnega 

polja, cvetočih travnikov in košatega gozda . Naj 
raje je občudoval v prostej naravi dela vsegamogočnega stvarnika. Imel je tudi veliko spoštovanj e 
do kmetskega stanu. Vsaj je z lastnimi očmi videl, 
koliko se trudijo in potč, da preži.vé druge stanove, in kako blagi, ljudje žive pod marsikatero 
slamnato streho . To svoje mišlenje je v poznejših 

letih &stokrat očitno izrekel in grof mu je pritrdil . 

,Bli§čoba in gizdavost ste nas zapeljali", 
rekel je grof, „da smo se oddaljili preveč od pri 
proste narave oni stanovi, ki so nam najbližje, po 
snemali so nas. Od tod izvira tudi vsa revščina in 
nered naše dobe. Če hočemo, da pridejo kedaj boljši 
časi, moramo se vrniti nazaj k priprostosti . Le na 
ta način se bo odpravila nezadovoljnost mnogih 
stiskanih mej narodom . Tudi mi bomo bolj zadovoljno, mirno in srečno živeli” . 

Tako j e mislila tudi Ludovikova mati. Naj

večje veselje pa je našla v tem, da je premišljevala pota božje previdnosti v Ludovikovem življenji. „Bog mi ga je vzel”, rekla je, ,,da mi ga 
dá pametnejšega in krepostnejšega. Pisan metulj 


neznatna iivaAica, je dal povod celej vrsti dogodkov, ki so bili prava dobrota Ludoviku, p a 
tudi mnogim drugim ljudem. Mlademu, blagem 
možu, majorju, je bilo rešeno življenje, revna, p a 
poštena družina, Lovrenec s svojo ženo in otroci 
je prišel v boljše okoliščine ; nam pa je bila zopet 
odprta pot v ljubo domovino, si da smemo živeti 

n v gradu n

agih pradedov. V velikej nesreči se m 
bila večkrat prav obupana in malosrčna. Zdaj pa 
spoznam, da višja, neskončno modra in dobrotljiv a 
moč vodi osodo ljudi in obrne vse na naš prid. 
To prepričanje, ta zavest je v vseh križih in težavah trdna in močna palica, na katero se morem o 
opirati, da ne onemagamo na poti v našo boljšo 
domovino.