46837 I I Slovenska prvenee. Spisal Andrej Praprotnik. Šesti popravljeni in pomnoženi natis. Velja zvezana v platnenem hrbtu 32 kr. -*0°--on, V LJUBLJANI, 1887. Založil pisatelj. — Natisnil J. R. Milic. 46837 m Slovenski jezik ima 25 poglavitnih glasov, ki jih znamnjamo s temi-le črkami ali pismeni: a A, b B, c C, č Č, d D, e E, f F, g G, h H, i I, j J, k K, 1 L, m M, n N, o O, p P, r R, s S, š Š, t T, u U, t V, z Z, ž Ž. Red, kakor stoje til črke druga za drugo, imenuje se abeceda. Glasovi so samoglasniki in soglasniki. Glasovi a, e, i, O, U izgovarjajo se sami ob sebi razločno in so samoglasniki. Vsi drugi glasovi se le se samoglasniki razločno izgovarjajo in so soglasniki. Glasovi a, kolik, kolika, koliko, koliker ... ,,Ivd o“ in ,,ka j“ se pregibljeta: 1. kdo, kaj 2. koga, čega 3. komu, čemu 4. koga, kaj 5. pri kom, čem 6. s kom, čim. Vaja. Odgovori tem vprašanjem: Kdo poučuje učence? Kaj mi daš ? Kateri izmed vas pojde z menoj ? Če- gava duša je nesmrtna? Kaj lovi mačka? Kje žive ljudje? Komu je treba zdravil? Komu naj bodo otroci hvaležni? Se čim se orje? S kom se pestunja igra? — Vprašaj po besedah, ki so tu zaznamovana: Nekdo je prišel. Nesreča se je pripetila. Tine¬ tova mati so umrli. Bog pomaga človeku. Oster veter škoduje rastlinam. Zajec se boji šumenja. Lisica je podobna psu. Iskra velik ogenj zažgč. Mavrica je sedmer trak. Ne grizi si nohtov! 31 To se drugim studi. Ne posmehuj se drugim! Ne draži nobenega! Ogiblji se nespodobnih ljudi! Ravnaj se po omikanih ljudeh! z Oziralni zaimek. Kdor ne shranjuje krajcarja, ne šteje zlatov. Kar danes lahko storiš, ne odlagaj na jutri! Oče naš, kateri si v nebesih! Koji ne ljubi svojega brata, bijejo ga tuja vrata. Kakoršno seme seješ, tako žito bodeš žel. Ptica, k i visoko leta, nizko ob¬ seda. Besede: kdor, kar, kateri, koji, kakor¬ šno, k i- ozirajo se na samostalnik ali zaimek. Zaimki, ki se ozirajo na kako osebo ali reč, o kateri se govori, so oziralni zaimki, Ti so: kdor, kar; kateri, katera, katero ali koji, koja, koje ali ki; kakoršen, kakoršna, kakoršno ko¬ lik, kolika, koliko . . . „Kdor £ ‘ in „kar“ se sklanja tako: 1. kdor 2. kogar, čegar 3. komur 4. kogar 5. pri komur, komer 6. s komur, komer kar česar čemur kar pri čemur, čemer s (sč) čimur, čimer. Vaja. Poišči tu oziralne zaimke ter povej, na katero osebo ali reč se nanašajo: Kdor hoče star počiti, se mora mlad truditi. Kar je tebi ljubo, to je drugim drago. Ni pod solncem stvarce, katera bi bila pozabljena pri Bogu. Tudi tebi je Bog dober oče, ki za te skrbi. Kakoršno je življenje, taka je smrt. 32 Nedoločni zaimki. Marsikdo misli, da dovolj ve; a nihče ne ve vsega. Besedi „marsikdo“ in „nihče“ kažete na osebo ali reč, ki je ne imenujemo. Zaimki, ki kažejo na kako osebo ali reč, ki jene imenujemo, so nedoločni zaimki. Ti so: kdo, nekdo, nikdo, nihče, malokdo, marsikdo, vsakdo, kaj, nekaj, niftji kateri, kak, nekateri, marsi¬ kateri, marsikak, vsak, vsakateri, raznoteri, ves, vsa, vse . . . „Nič“ se pregiblje: 1. nič 2. ničesa, ničesar 3. ničemu, ničemur 4. nič 5. pri ničemer, ničem 6. z ničimer, z ničim. ,,V e s“, „v s a“, ,,v s e“ se sklanja tako: Ednina. Za moški spol. Za genski spol. Za srednji spol. 33 5. pri vseh pri vseh pri vseh 6. z vsemi z vsemi z vsemi. Vaje. 1. Poišči tu nedoločne zaimke in povej, v katerem sklonu so: Nekdo trka. Nikdo se ne o- glasi. Nihče ne more dvema gospodoma služiti. Ma¬ lokdo je popolnoma srečen. Marsikateremu sreča hrbet kaže. Vsakdo se veseli vzpomladi. Nekaj me skrbi. Ničesa naj te ne skrbi! Bog je oče vsem ljudem. 2. Povej besedo „ moliti “ v prvi, drugi in v tretji osebi, v ednini, dvojini in v množini za moški in ženski spol, naj pred z zaimkom, potem pa še brez zaimka! 3. Povej to v dvojini in množini: On me ima rad, mi vse zaupa, me nikoli ne žali, je rad pri meni, rad z menoj hodi. 4. Povej to v dvojini in množini za moški in ženski spol: Ti si moj sosed, k tebi rad zahajam, tebe rad kaj prosim, pri tebi sem domač, s teboj se rad pomenkovam. 5. Povej to v dvojini in množini: Ta mož in ta žena me večkrat srečata. Beseda tega moža in te žene mi srce gane. Temu možu in tej ženi ver¬ jamem. Tega moža in to ženo spoštujem. Pri tem možu in pri tej ženi sem že veliko lepega slišal. S tem možem in s to ženo se rad pogovarjam. 6. Vprašaj po osebah.,in rečeh: Mizar dela mize, stole in omare. Mizarju dajemo popravljati mize, stole in omare. Na polji vidim kmetovalca, oralo in brano. Pri učitelju se učim. S peresom pi¬ šem, sč svinčnikom risam. 7. Postavi til namestu črtic primerne zaimke: Ljubi prijatelj! Uže tri dni boleham in ne morem v šolo, — součenci bodo — prehiteli. Prosim —, pridi jutri 3 34 k meni in prinesi — spisni zvezek — in povej —, kaj so — učitelj mej tem časom učili. Lepo po¬ zdravljam — in se priporočam tudi — starišem. Vedno — zvesti prijatelj. 8. Postavi tu namestu črtic primerne vprašalne zaimke: — je vse ustvaril? — razsvetljuje našo zemljo? — so naj imenitnejše stvari Božje ? — hvala ni lepa? — slatna ne da zrna? 9. Poišči v berilu št. — vse oziralne in potem vse nedoločne zaimke! Pridevnik. Vodila. Gospodov vrt je lep; pravimo mule pi vrt. Srenjska drevesnica je velika; pravimo ji ve¬ lika drevesnica. Sosedovo polje je rodovitno; pravimo mu rodovitno polje. Besede „gospodov“, „lep“, „lepi“, „srenjska“, „velika“, „sosedovo“, „rodovitno“ kažejo, čegav in kakšen je vrt, čegava in kakšna je drevesnica, čegav o in kakšno je polje. Besede, katere naznanjajo, čegava ali kak¬ šna je kaka oseba ali reč, imenujejo se pri¬ devniki ali prilogi, ker jih imenom pri- devljemo ali prilagamo, da jih bolj na tanko določujemo. Po pomenu so torej pridevniki 1. kako¬ vostni, 2. čegavostni ali svojilni. 35 Pridevniki imajo za moški spol na konci kak soglasnik ali i, za ženski a, za srednji O ali e. Pridevnik se vjema se svojim samostalni¬ kom v spolu, sklonu in številu. Sklanjava. Pridevniki se tudi sklanjajo in sicer po tem-le sklanjalu: Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina. 3 * Kakor pridevniki se tudi sklanjajo svo¬ jilni, kazalni, vprašalni in nekateri oziralni in nedoločni zaimki. Vaje. Sklanjaj: priden kovač, suh snop, poln klas, pisan trak, lepo delo, zdravo lice, močna roka, plaha žival, trda kost, star grad, težek kamen, dobro leto, gorak veter, dober kruh, rudeče sukno, moj klobuk, tvoje veselje, najina sestra, vaš sosed, naš dobrotnik, ona lipa, tisti človek, takšno ravnanje, kolikero žito, marsikak človek, vsak človek. 2. Postavljaj namestu črtic primerna sklonila: Čeda se pase na podnožji zelen — gore. Pomagaj siromaš — človeku. Ne posmehuj se siv — glavi! Prinesi žejn — bratoma vode! Vsi ga čislajo za prid — delavca. Denar želez — vrata prebije. V velik — mestih živi mnogo siromakov. Z ostr — nožem se lehko reže. Sedim pod koš — lipo. Nad mano vise siv — oblaki. Češenj — cvet je bel. Ru¬ men — pšenica ne cvete povsod. Lovsk — pes laje. Zvest — tovariša pomagata. Berač prosi Bož — daru. Prid — delavec dobiva plačilo. Želez — lonec je trden. Ozk — brv drži čez plit — potok. Bel —- cerkev se od daleč sveti. Prid — deklica zgodaj vstaje. Tenk — nit se utrga. Rudeč — roža diši. Potoč — riba je slastna. Zrel — jabolko je padlo z visok — drevesa. Star — vino je močno. Mlinsk — kolo se goni s tek — vodo. Stopnjevanje. Kamen je trd, železo je trše, demant je naj¬ trši. Naša hiša je visoka, vaša je visokejša, ona pa je naj visokejša. Hrast je lepo drevo; breza je lepše drevo; lipa je naj lepše drevo. 37 Pridevniki „trd“, „trsi“, „najtrši“, „visoka", „visokejša“, „naj visokejša", „lepo“, „lepše“, „naj lepše" kažejo, kakšne so reči v primeri. Ti pridevniki ne naznanjajo samo lastnosti, temuč tudi, v kateri meri so te lastnosti. Če se pridevnik tako izpreminja, da zraven lastnosti tudi pove, v kateri meri se te lastnosti kaki osebi ali reči prilagajo, pravimo, da se pridevnik stopnjuje ali stopnjeva. Pridevnik se stopnjuje po treh stopnjah. Prva stopnja kaže lastnost osebi ali reči brez primerjave z drugo, n. pr.: ljubi oče, mila mati, ljubeznjivo dete. Druga ali primerjalna stopnja kaže last¬ nost osebi ali reči v veči, ali v manjši meri ko drugi, n, pr.: ljubši oče, milša (mileja) mati, ljubeznjivše dete. Ta stopnja se izobrazi, ako se pridevni- kovemu deblu pridevlje ši, išl, ji, Cji, ejši. Kadar primerjamo dve osebi ali reči, ve¬ žemo jih z besedicami ko, nego, 0(1. Tretja ali presežna stopnja kaže lastnost osebi ali reči v naj viši, ali v naj nižji meri, n. pr.: naj ljubši oče, naj milša mati, naj ljubeznjivše dete. Ta stopnja se izobrazi 1) če se pred drugo stopnjo postavlja besedica ,,naj“; 2) če se pred nestopnjevani pridevnik dene najbolj; 3) če se pred prvo stopnjo dene ena izmed teli be¬ sedic in zlogov: zelo, kaj, močno, jako, silno, prav, vele-, vse-, vsega-, pr e-. 38 Nekateri pridevniki se po svoje stopnnjejo: n. pr.: velik, večji, naj veči; majhen, manjši, naj manjši; dober, boljši, naj boljši: dolg, daljši, (dalji), naj daljši. Veliko pridevnikov pa se ne stopnjuje zato, ker uže sami na sebi kažejo posebno mero, n. pr.: mrtev, lesen, železen, srebrn, zlat, materin, očetov . . . Stopnjevani pridevniki se sklanjajo kakor nestopnjevani. Vaje. 1. Povej po vseh številih, kakšne so te-le ži¬ vali : konj, vol, osel, ovca, prešič, pes, petelin, golob, gos, sraka, krokar, kos, lisica, lev, močerad, čebela, osa, komar, gad. 2. Napiši ravno tako, kakšne so te-le rastline: lipa, hrast, breza, jelka, proso, koruza, buča, kumara, lilija, vijolica, šmarijnica, zvonček, trn. 3. Povej, kakšne so te-le rudnine: baker, brusnik, kapnik, cinober, kremen, kreda, železo, srebro, zlato, žveplo. 4. Katere izmed teh-le reči' so lesene, kamnitne, železne, jeklene, svinčene, bakrene, srebrne, zlate, steklene, platnene, usnjate, lončene: klop, okrožnik, veriga, krogla, sekira, cekin ali zlat, cokla, pila, kotel, srajca, rokavica, ruta, vilice, žlica, škarje, čevlji, pr¬ stan, toljar, peča, kozarec, skleda, naklo, steber, mlinski kamen, šivanka, vrv, vrč, sedlo, klešče, rjuha. 5. Povej, čegav stol ima navadno tri noge, čegav blagoslov hiše zida, čegavo oko vse vidi! 6. Primerjaj reč z rečjo ter povej, kaj je ze¬ leno kakor trava, črno kakor oglje, belo kakor sneg, rumeno kakor vosek, sladko kakor med, grenko kakor pelin, kislo kakor vrisk, tenko kakor las, trdo kakor kamen, krhko kakor steklo. 39 7. Primerjaj : cerkev in hišo, zlato in srebro, svilo in volno, cesto in stezo, vrv in nit, železo in jeklo, solnce in luno, železo in svinec, vrabca in vrano, konja in osla, košuto in srno, purana in pava, potok in reko, jabolko in hruško. 8. Primerjaj reči in povej, kaj je višje kakor (nego) cerkev, nižje kakor drevo, tanjše kakor bil, globoče od potoka, plitvejše od sklede, belejše od meli? 9. Napiši, kakšen je slon izmed vseh živali, kakšen je steržek ali palček izmed vseh naših ptičev, zlato izmed vseh kovin, dijamant izmed vseh kamenov, čebela izmed vseh žuželek, žito izmed vseh rastlin, \^)da izmed vseh pijač, Triglav izmed vseh kranjskih gor. 10. Stopnjuj te-le pridevnike: blaga duša, čista vest, brzi konj, prost človek, krepek mož, pogumen mladenič, imeniten gospod, mili dom, slaba tovarišija, ceno blago, mlado drevesce, drag prijatelj, hud pes, tanka nit, visoko drevo, globoka voda, široka cesta, nizek hribec, kratka srajca, cvetoče lice. 11. Sestavi te-le pridevnike s primernimi pred¬ nicami v presežni stopnji: —- srčen, — drag, — učen, — mogočen, — veden, — velik, — lep, — moder, — širen, — drzen. 12. Kakšnemu konju ne gledaj na zobe? Kakšen rep ima denar? Kakšna vrata prebije denar? Kakšna srajca je navada? Kakšna misel je pol zdravja? Kakšno drevo se lehko pripoguje ? Čegave oči živini naj bolj kladejo? Kakšna kola cvilijo? Kakšno blago ne tekne? Mej kakšnimi sosedi je dobro živeti? Po kakšni tovaršiji rada glava boli? Kakšna beseda srd utolaži ? Kakšnemu trebuhu še bel kruh ni všeč? 40 Kakšnega človeka ne vprašaj za pot, in kakšnega ne za svet? Kakšno jabolko samo pade z drevesa? Kakšna voda globoko dere? 13. Poišči v berilu št. — vse znanilne in svo¬ jilne pridevnike in povej, v kateri stopnji naznanjajo lastnosti in v katerem sklonu se vežejo z imeni? Š t e v n i k. Vodila. # V neki šoli je petdeset učencev; sede v de¬ setih klopeh, po pet v eni klopi. V prvi, drugi in v tretji klopi so manji učenci, v četrti, peti, šesti in v sedmi klopi so večji učenci; v osmi, deveti in v deseti klopi so pa naj večji učenci. Na sosedovem vrtu rastejo petere cvetice: bele, modre, rudeče, rumene in pisane. V nedeljo grem dvakrat v cerkev. K drugi maši pride veliko ljudi. O shodu je pred cerkvijo velika množica. Bog dobrote stoterno povrača. Bog je oče vsem ljudem. Ves svet je hiša božja. Mnogo psov je zajčja smrt. Veliko imajo ljudje, a dosti nikoli. Več vidijo oči od očesa. Besede „petdeset“, „desetih“, „pet“, „eni“, „prvi“, „drugi“, „tretji 11 , „četrti“, „peti“, „šesti“, „sedmi“, „osmi“, „deveti“, „deseti“, „petere“, „dvakrat“, „dru- gi“, „ veliko", „množica“, „stoterno“, „vsem“, „ves“, „mnogo", „veliko", „dosti", „več“ kažejo, o koliko osebah ali rečeh se govori. Besede, katere naznanjajo število oseb ali reči, imenujejo se števniki. Števniki so določni in nedoločni. Določni stevniki kažejo na tanko, o ko¬ liko osebah in rečeli se govori ; nedoločni pa 41 naznanjajo samo večjo ali manjšo množico oseb ali reči. Določni števniki so: glavni, vrstilni, ločilni, množilni, delilni, družilni, ponavljalni in samostalni. Glavni števniki kažejo, koliko je oseb ali reči, n. pr.: eden, dva, tri, štiri, pet, sto, tisoč, (jezer), miljon . . . ,,Eden“ ali ,,en“ se sklanja kakor pri¬ devnik; ,,dva“ in ,,oba“ pa se tako-le skla¬ njata : Za moški spol. Za ženski in srednji spol. 42 4. pet 5. pri petih 6. s petimi, petemi. Tako se pregibljejo vsi števniki od „pet u naprej; samo „sto“ in največ tudi „tisoč u se navadno ne pregiblje. Vrstilni števniki kažejo vrsto, v kateri je kaka oseba ali reč ter odgovarjajo vpra¬ šanjem: koliki, kolika, koliko? n. pr.: prvi, drugi, tretji, četrti, peti . . . V r s t i 1 n i števniki sklanjajo se kakor pridevniki. Ločilni števniki odgovarjajo vprašanjem: k olik er, kol iker a, koli ker o? n. pr.: edin, dvoji, oboji, troji, čveteri, peteri . . . Ločilni števniki sklanjajo se kakor pri¬ devniki. Množilni števniki kažejo, kolikeren kolikerna, kolikernoje kaj, n. pr.: dvo¬ jen, obojen, trojen, čveteren ali dvojnat, obojnat, trojnat, čveternat . . . Množilni števniki sklanjajo se kakor pridevniki. Delilni števniki kažejo, po k olik o je oseb ali reči, n. pr.: po eden, po dva, po enega, po dvoje . . . D r u ž il n i števniki kažejo, koliko oseb ali reči je v druščini, n. pr.: sam, samoedin, sa- modrug . . . Družil ni števniki pregibljejo se kakor pridevniki. 43 Ponavljalni števniki odgovarjajo vpra¬ šanjem kolikrat? n- pr.: enkrat, dvakrat, veli- krat, mnogokrat, prvič, drugič, prvikrat, prvo poti drugo pot . . . Samostalni števniki obrazijo se iz pri- devnih števnikov, n. pr.: samka ali samica, dvojka, trojka, dvojica, trojica, pol, polovica, tretjina, dvojača, petica, petak, desetak, stotak, desetnik, stotnik, dvoj¬ ček . . . Nedoločni števniki so samostalniki in pridevniki, n. pr.: sila, množica, truma, trop, mnogi, mnogoteri, malo, dosti, veliko, več, manj, preveč, pre¬ malo, precej, obilo . . . Nekateri nedoločni števniki se pregib¬ ljejo, nekateri pa ne. Pregibljejo se: noben (nobeden), mnogi, mnoga, mnogo, ves, vsak, nekateri, malokateri, marsikateri, mnogoteri . . . Ne pregibljejo se: mnogo, veliko, malo, dosti, več, menj, preveč, premalo, precej, obilo, sila, neko¬ liko, nekaj, nič . . . Nepregibni nedoločni števniki so se samo¬ stalnikom v rodilniku, n. pr.: Vsak ima dosti dela- To delo mi daje obilo dobička. Pregibni nedoločni števniki brez samostal¬ nikov so nedoločni zaimki, n. pr.: Vsak je svoje sreče kovač. Večina števnikov se sklanja tako kakor pridevniki. Vaje. 1. Zapiši tu številke s črkami: V panji je 15 do 20 tisoč čebel. Čmrljev je 100 do 200 vkup. Muha ima 6, pajk pa 8 nog. Gosenice imajo navadno 10 nog. 44 2. Zapiši s črkami, koliko mesecev ima eno leto, kako se imenuje prvi, kako drugi, tretji, četrti, peti, šesti, sedmi, osmi, deveti, deseti, enajsti, dva¬ najsti mesec, — koliki del enega leta je en mesec, koliki del enega tedna je en dan! 3. Povej in zapiši, s kolikimi zvonovi je delo¬ pust zvonilo, s kolikimi prsti držiš pero, s kolikerimi peresi pišemo ! 4. Odgovori: Kolikerne hvale so otroci dolžni svojim starišem in učiteljem? Po koliko učencev sedi v eni klopi? Po koliko drevesec je v drevesnici v eni vrsti nasajenih ? Po koliko mladih izvale razne ptice ? 5. Povej, kolikrat en teden greš v šolo, koli- krat na dan moliš, kolikrat ješ! 6. Napiši imena vseh posameznih številk do 50 ! 7. Napiši imena teh-le drobcev: x / 2 i V 3 ) Vh 2 /5, x /6, 3 /r, «/8, x / 9 , 3 /io! 8. Napiši imena vseh kovanih in papirnatih denarjev! 9. Poišči najprej določne, potem pa nedoločne števnike: Z eno roko daje, z dvema jemlje. Vse mine. Marsikdo je žalosten. En krivičen krajcar deset pravičnih sne. Zob je dosti, kruha pa malo. Učenci berejo v „Drugem berilu 11 . Dobro obdelana njiva rodi deseternat sad. Nekatere živali so divje. On ima mnogo knjig, uma pa malo. Ali poznaš vse součence? Mnogo hiš je novih. Na drevji je sila mahii. Vsako četrto leto je prestopno leto. Nekatere gobe so strupene. Dvakrat v letu imamo enakonočje, kdaj? Veliko jih je prišlo. Gospodar ima troje dr- žinčet, čvetero telet in petero jagnjet. Jastreb je pet golobov pojedel. Tudi od petih piščet eno po¬ grešamo. Njiva je blizu dveh hiš. Na drevo je šest vrabcev priletelo. Vsi so odleteli. 10. Poišči števnike in povej, katere vrste je vsak: Sosed ima sedmero konj. Vzpomlad je prvi letni čas. Odrasel človek ima dva in trideset zob. Teden 45 ima sedem dni. Na tem drevesu raste petero pleme sadja. Učenci so bili drugič pri sveti izpovedi. Iz nič je ničla. Gospodar je poldrugi hektoliter pšenice pro¬ dal, in je en desetak za njo dobil. Golob ima več¬ krat v letu mlade, a samo po dva mlada. Lastovica znese po štiri do šest jajček. Izvali' jih v dvanajstih dneh. Pekar peče dvojin kruh. Zemlja se zasuče v štiri in dvajsetih urah, v enem dnevu, enkrat okoli osiV Okoli snlnca se zemlja zasukne v tri sto in pet in šestdesetih dneh in v šestih urah, v enem letu. Šest ur čez eno leto je v štirih letih en dan, tedaj je vsako četrto leto prestopno leto. Prestopno leto ima tri sto šest in šestdeset dni. Luna je petdeset¬ krat manjša od zemlje. Mavrica je sedmero - pisana. Človeško telo ima pet čutov. Bog dobrote stoterno povrača. 11. Postavi tu namestu črtic primerne štev- nike: Verujem v —' Boga. Imam — oči in ušesi, pa le — usta. Žabe imajo ■— nog. Ne žali — človeka! Človek ima — čutov. V vročih krajih je — hu¬ dih zverin; pri nas je teh-le —. Letos štejemo — leto v — stoletji. — goldinarja je pet in dvajset krajcarjev. — metrov je — kilometer. Nobeno drevo ne pade na — mahljej. Zemlja preživlja — stvari. Pravični greši vsak dan —. Pregovor pravi: „Brez — človeka bode lehko semenj". „ — igralcev še — petelina ne redi". „— psov sne volka". „Do — gre rado", „V mlinu se — pove". „Lažnik — zine, — laže". „Pridna gospodinja — vogle podpira". B Hitro začeto je — prijeto". „Hitro pomagano je po — pomagano". „ — krivičen krajcar — pravičnih sne". »Krotkih ovec gre — v hlevec". „Z — roko daje; z — pa jemlje". „— ljudje — vedo! 12. Poišči v berilu št. — vse števnike ter po¬ vej, h kateri vsti se vsak šteje. 46 Gr 1 a g o 1. Yodila. Človek je stvar. Drevo je rastlina. Po solncnem zahodu je večer. Kosec kosi. Perica pere. Drevo cvete. Kaj je s travo? Kaj je s perilom? Kaj je z drevesom? Trava je pokošena. Perilo je oprano. Drevo je razcveteno. Besede Je“, „kosi“, „pere“, „cvete‘V „poko- šeno“, „oprano“, „razcveteno“ dopovedujejo, kaj so osebe ali reči, kaj delajo, ali v katerem stanu je katera. Beseda, ki dopoveduje, da kaj je, kaj oseba ali stvar dela, v katerem stanu je, ali kaj se z njo godi, imenuje se glagol. Koga spoštuješ? Kaj greje zemljo? Spoštujem stariše. Solnce greje zemljo. Glagol »spoštujem 11 prehaja od tebe na stariše, glagol »greje" pa od solnca na zemljo. Glagol, kateri kaže tako djanje, ki pre¬ haja na kako drugo osebo ali stvar, je pre¬ haja 1 n i ali predmetni glagol, ker njegovo djanje prehaja na kak predmet. Tisti glagol pa, ki kaže tako djanje, ki ne prehaja na kako drugo osebo ali stvar, je n e p r e h a j a 1 n i glagol, n. pr.: Žaba skače. Solnce sije. y' " • «* . Ob hudi uri grmi, bliska se in treska. . To dela neka moč; tretja oseba, ki se ne imenuje. Glagoli, ki se rabijo samo v tretji, edinji osebi, so brezosebni glagoli. G Glagoli se rabijo brezosebni tudi takrat, kadar kaj ali koga ne imenujemo, n. pr.: Go¬ vori se, pripoveduje se.\ 47 Vozim se. čudim se. Nadejam se. Motite se. Bojiš se. Varuje se, hvali se. Jaz se vozim. Ti se bojiš. On se varuje. To djanje povrača se na osebo, katera kaj dela ali kaj trpi. T Glagoli, ki naznanjajo kako povratno djanje, so p o vračal ni glagoli ter imajo pri sebi povračalni zaimek „se“.y. Dodelam. Sedem. Slečem se. Uležem se. Djanje, ki ga naznanjajo glagoli, „dodelam“, „ sedem “, „slečem“, „ uležem se ravno z vrši ali dokonča. Glagoli, ki naznanjajo do vršenj e ali konec kakega djanja ali stanja, so dovršni glagoli. Delam. Sedam. Slačiš se. Ulegaš se. Djanje, ki ga naznanjajo glagoli „delam“, „se- dam“, „slačim“, „ulegam“, trpi več časa. Glagoli, ki naznanjajo trpeče djanje ali stanje, so nedovršni glagoli. Glagoli so tedaj prehajalni, nepre- hajalni, brezosebni, povračalni ali povratni, dovršni in nedovršni. Pišem, pišeš, piše; piševa, pišeta, pišeta; pi¬ šemo, pišete, pišejo. Glagol se izpreminja ali sprega po osebah in številih. Govorite, pišete. To djanje se godi ravno zdaj; ta glagola sta v sedanje m času. Sedanji čas ali sedanjik naznanja to, kar se zdaj godi. Jutri bodete številili in brali. 48 To djanje se bode še le godilo; ti glagoli sov p r i h o d n j e m času. Prihodnji čas ali prihodnjik naznanja to, kar se bode še le godilo. Včeraj ste pobirali in nosili. To djanje se je uže zgodilo; ta glagola sta v preteklem času. Pretekli čas naznanja, kar seje uže zgodilo. Kakor so vam bili stariši naročili, tako ste storili. Eno djanje se je zgodilo pred, potem še le drugo; prvi glagol je v predpreteklem času. Predpretekli čas naznanja, da se je kaj uže pred zgodilo potem še le drugo. Glagol se izpreminja ali sprega po časih in sicer po sedanjem, prihodnjem, preteklem in predpreteklem času. Deček je. To djanje se naznanja naravnost ali določno; ta glagol je v določnem naklonu. Določni naklon naznanja naravnost, kaj kdo ali reč dela ali kaj se godi. Deček bi jedel, ko bi kaj imel. To djanje se naznanja kot negotovo in pogojno; ta glagol je v pogojnem naklonu. Pogojni naklon naznanja negotovo in pogojno, kaj kdo dela ali kaj se godi. Trudni naj počiva! To djanje nekaj želi ali vošči; ta glagol je v želel v nem naklonu. Zel el ni naklon naznanja, da se kaj želi ali vošči. 49 Počivaj, če si truden! To djanje nekaj veleva; ta glagol je v velel- n e m naklonu. Vel el ni naklon naznanja, da sekaj ve¬ leva, opominja ali tudi prepoveduje. Pregovor pravi: „Dajati je slajše, kakor jemati 1 '. To djanje se ne ozira in ne kaže na nobeno osebo; ta glagola sta v nedoločnem naklonu in sta nedoločnika. Nedoločnik naznanja djanje, kise ne ozira na nobeno'osebo ali stvar. Se grem učit. To djanje nekaj namerja; ta glagol je v name- nilnem naklonu in je namenilnik. Namenilnik naznanja djanje, ki se namerja. Namenilnik je podoben nedoločniku brez končnice i, in se rabi pri glagolih, ki kažejo kako premikanje. Učenci stoje bero: so stoječi. Otrok oprimši bodi. Ne bodi pozabljen! To djanje naznanja, kako se kaj godi ali kakšna je kaka reč; ti glagoli so deležniki. Deležnik naznanja, kako se kaj godi ali kakšna je kaka reč. Postopanje in pohajkovanje prinese pomanjkanje. Ta imena so izpeljana iz glagolov ,,postopati 1 ', „pohajkovati", „manjkati". Glagol v podobi samostalnika imenuje se glagolni samostalnik ali glagolnik. Glagolniki so srednjega spola, in se ra¬ bijo največ v ednini. Učitelj vpraša; učenec je vprašan. 4 50 Prvo djanje naznanja, da oseba, o kateri se govori, sama dela; drugo djanje pa kaže, da se s osebo nekaj godi. Prvi glagol je v tvorni, drugi v trpni obliki. V Tvorna oblika kaže, da oseba ali reč, o kateri se govori, sama kaj dela. Trpna oblika kaže, da se z osebo ali rečjo kaj godi, ali da oseba ali reč kaj trpi. Glagol se izpreminja ali sprega po obliki. Glagol se tedaj v vsem vkup izpreminja ali sprega po osebah, številih, časih, naklonih in po obliki. Sedanji in prihodnji čas, velelni naklon, deležnik sedanjega in preteklega časa v tvorni in trpni obliki, glagolnik, nedoločnik in na¬ menilnik niso zloženi in so nezložena obrazila. Pretekli čas, pogojni, želelni in želelno- pogojni naklon so zložena obrazila. Šest vrst glagolov. Pri spregi se glagoli razdeljujejo v šest vrst in sicer I. vrsta obsega glagole, kateri svoje pregibne pri¬ rastke pristavljajo k čistemu deblu, n. pr.: nes¬ ti, pas-ti, pi-ti. Ta vrsta pa se deli zopet v sedem razredov. 51 Prvi razred obsega tiste glagole, katerih deblo se končava na (1 ali t, n. pr.: god-em, plet-em. Spregajo se tako-le: Sedanji čas. Ednina. 1. pletem 2. pleteš 3. plete. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. pleteva pleteve (vi) 2. pleteta pletete (ti) 3. pleteta pletete (ti). Množina. 1. pletemo 2. pletete 3. pletd, pletejo. Velelni naklon. Ednina. 1. — 2. pleti 3. pleti. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. pletiva pletive (vi) 2. pletita .. pletite (ti) 3. — — Množina. 1. pletimo 2. pletite Deležnik sedanjega časa: I. plete, 4 * 52 Za moški spol. Za ženski spol. II. pletoč pletoča preteklega časa v tvorni obliki: I. pletši pletša II. pletel pletla v trpni obliki: pleten pletena Glagolnik: pletenje. Nedoločnik: plesti. Namenilnik: plest. Za srednji spol. pletoče, pletše pletlo, pleteno. D r u g i razred obsega tiste glagole, ka¬ terih deblo ima končnika s ali z, n. pr.: nes-em, griz-em. Spregajo se kakor glagoli prvega razreda, samo v nedoločniku se z rad izpreminja v s, n. pr. gristi. Tretji razred obsega tiste glagole, ka¬ terih deblo ima končnike b, p, v, n. pr.: skub- em, sop-em, ple-vem. Spregajo se kakor glagoli prvega raz¬ reda; pri končnikih 1) in p v nedoločniku vstavlja se S, n. pr.: skubsti, sopsti. Četrti razred obsega tiste glagole, ka¬ terih deblo ima končnika g ali k, n. pr.: strig- strižem, tek-tečem. Spregajo se tako-le: Sedanji čas. Ednina. 1. strižem 2. strižeš 3. striže. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. striževa striževe (vi) 2. strižeta strižete (ti) 3. strižeta strižete (ti). 53 Množina. 1. strižemo 2. strižete 3. strižejo. Velelni naklon. Ednina. 1 . — 2. strizi 3. strizi. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. striziva strizive (vi) 2. strizita strizite iti) 3. — — Množina. 1. strizimo 2. strizite 3. — Deležnik sedanjega časa I. — Za moški spol. Za ženski spol. II. strigoč (-žeč) strigoča preteklega časa v tvorni obliki: I. strigši II. v trpni obliki: Glagolnik: Nedoločnik: Namenilnik: strigel strigša strigla strižen strižena striženje, striči, strič. Za srednji spol ■ strigoče, strigše striglo, striženo. Peti razred obsega tiste glagole, katerih deblo ima končnika m ali II, n. pr.: žm-em, pn-em. Spregajo se tako-le: Sedanji čas. 1. pnem 2. pneš 3. pnč. Ednina: 54 Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. pneva pneve (vi) 2. pneta pnete (ti) 3. pneta pnete (ti). Množina. 1. pnemo 2. pnete 3. pno, pnejo. Velelni naklon. Ednina. 1. — 2. pni 3. pni. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. pniva pnive 2. pnita pnite 3. — — Množina. 1. pnimo 2. pnite 3. — Deležnik sedanjega časa: I. pne, Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. v Sesti razred obsega tiste glagole, ka¬ terih deblo ima končnika 1 ali r, n. pr.: mel- (j)-em, zr-em. 55 Spregajo se tako-le: Sedanji čas. Ednina. 1. zrem 2. zreš 3. zre. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. zreva zre ve (vi) 2. zreta zrete (ti) 3. zreta zrete (ti). Množina. 1. zremo 2. zrete 3. zro, zrejo. Velelni naltlon. Ednina. 1. — 2. zri 3. zri. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. zriva zriva (vi) 2. zrita zrita (ti) 3. — — Množina. 1. zriino 2. zrite 3. — Deležnik. sedanjega časa: I. zre. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. zroč zroča zroče, preteklega časa v tvorni obliki: I. (o)zrši (se) II. zrl zrla zrlo 56 Sedmi razred obsega tiste glagole, ka¬ terih deblo se končava se samoglasnikom, n. pr.: zna-m, de-m, bi-jem, ču-jem. Spregajo se tako-le: Sedanji čas. Ednina. 1. bijem 2. biješ 3. bije. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. bijeva bijeve (vi) 2. bijeta bijete (ti) 3. bijeta bijete (ti). Množina. 1. bijemo 2. bijete 3. bijejo, bijo. Velelni naklon. E d n i n a. 1 . 2 . 3. bij bij- Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. bijva bijve (vi) 2. bijta bijte (ti) 3. - — Množina. 1. bijmo 2. bijte 3. — Deležnik sedanjega časa: I. bije, Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. obsega tiste glagole, kateri pristavljajo k deblu najpred zlog ni (no), in k temu še le pregibne prirastke, n. pr.: merk-niti, dvig-niti. Ti glagoli so največ dovršni glagoli. Spregajo se vsi tako-le: Is..' t ; i v'.. Sedanji čas. Ednina. 1. dvignem (včnem) 2. dvigneš 3. dvigne. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. dvigneva dvigneva (vi) 2. dvigneta dvignete (ti) 3. dvigneta dvignete (ti). Množina. 1. dvignemo 2. dvignete 3. dvigno, dvignejo. 58 Velelni naklon. Ednina. 1. — 2. dvigni 3. dvigni. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. dvigniva dvignive (vi) 2. dvignita dvignite (ti) 3. — — Množina. 1. dvignimo Za moški spol. Za ženski in srednji spol. II. — (venoč) (venoča) (venoče), preteklega časa v tvorni obliki: I. dvignivši, dvignovši II. dvignil dvignila dvignilo, obsega tiste glagole, kateri pristavljajo k deblu najpred e, in k temu še le pregibne prirastke, n. pr.: done-ti, kipe-ti, grme-ti. Ta vrsta se deli v dva razreda. Prvi razred obsega tiste glagole, kateri imajo pri pregibanji še samo deblo. Ti-le so: ste, sme, gre, spe, ime. 59 Spregajo se kakor glagoli I. vrste sed¬ mega razreda. Drugi razred obsega tiste glagole, cigar deblo se v sedanjem času končava na i in v nedoločniku na e. Spregajo sa tako-le: Sedanji čas. Ednina. 1. želim 2. želiš 3. želi. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. želiva želive (vi) 2. želita želite (ti) 3. želita želite (ti). Množina. 1. želimo 2. želite 3. žele, želijo. Velelni naklon. Ednina. 1. — 2. želi 3. želi. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. 60 Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. obsega tiste glagole, kateri pristavljajo k deblu najpred i, in k temu šele pregibne pri¬ rastke, n. pr.: hval-i-m, nos-i-m, sod-i-m. Spregajo se tako-le: Sedanji čas. Ednina. 1. hvalim 2. hvališ 3. hvali. Za moški spol. Ze ženski in srednji spol. Dvojina. 1. hvaliva hvalive (vi) 2. hvalita hvalite (ti) 3. hvalita hvalite (ti). Množina: 1. hvalimo 2. hvalite 3. hvalijo (hvale). Velelni naklon. Ednina. 1. — 2. hvali 3. hvali. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. hvaliva hvalive (vi) 2. hvalita hvalite (ti) 3. — - 61 Množina. 1. hvalimo 2. hvalite 3. — Deležnik sedanjega časa: I. hvale, Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. hvaleč hvaleča hvaleče, preteklega časa v tvorni obliki: I. (po)hvalivši II. hvalil hvalila hvalilo, v trpni obliki: hvaljen hvaljena hvaljeno. Glagolnik: hvaljenje. Nedoločnik: hvaliti. Namenilnik: hvalit. V. vrsta obsega tiste glagole, kateri pristavljajo k deblu najpred a, in k temu še le pregibne pri¬ rastke, n. pr.: del-a-m, čuv-a-m, sek-a-m. Ta vrsta se deli v štiri razrede. Prvi razred obsega tiste glagole, ki ob- držujejo a po vseli izpremembah. Spregajo se tako-le: Sedanji čas. Ednina. 1. delam 2. delaš 3. dela. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. delava delave (vi) 2. delata delate (ti) 3. delata delate (ti). 62 Množina. 1. delamo 2. delate 3. delajo. Velelni naklon. Ednina. 1. — 2. delaj 3. delaj. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. delajva delajve (vi) 2. delajta delajte (ti) 3. — — Množina. 1. delajmo 2. delajte 3. — Deležnik sedanjega časa: I. delaje, Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. delajoč delajoča delajoče, preteklega časa v tvorni obliki: I. delavši delavša delavše II. delal delala delalo, v trpni obliki: delan delana delano. Glagolnik: delanje. Nedoločnik: delati. Namenilnik: delat. Drugi razred obsega tiste glagole, ka¬ terih deblo se v sedanjem času končava na i , v nedoločniku pa na a, n. pr.: pisi-pišem, pis-a-ti. Spregajo se tako-le: Sedanji čas. Ednina. 1. pišem 2. pišeš 3. piše. 63 Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. piševa piševe (vi) 2. pišeta pišete (ti) 3. pišeta pišete (ti). Množina. 1. pišemo 2. pišete 3. pišejo. Velelni naklon. Ednina. 1. — 2. piši 3. piši. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. pišiva 2. pišita 3. - pišive (vi) pišite (ti) Množina. 1. pišimo 2. pišite 3. — Deležnik sedanjega časa: I. pisaje (piše), Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. pisajoč (pišoč) pisajoča pisajoče, preteklega časa v tvorni obliki: I. pisavši pisavša pisavše II. pisal pisala pisalo, v trpni obliki: pisan pisana pisano. Glagolnik: pisanje. Nedoločnik: pisati. Namenilnik: pisat. Tretji razred obsega tiste glagole, kate¬ rih deblo se v nedoločniku konč&va na a, v 64 sedanjem času pa najraji na kak povikšan soglasnik, n. pr.: brati, berem; prati, perem. Spregajo se tako-le: Sedanji čas. Ednina. 1. berem 2. bereš 3. bere. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. bereva bereve (vi) 2. bereta berete (ti) 3. bereta berete (ti). Množina. 1. beremo 2. berete 3. bero, berejo. Velelni naklon. Ednina. 1. — 2. beri 3. beri. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. beriva berive (vi) 2. berita berite (ti) 3. — — Množina. 1. berimo 2. berite 3. — Deležnik sedanjega časa: I. bere, Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. beroč beroča beroče, 65 preteklega časa v tvorni obliki: I. bravši, Za moški spol. Za zenski spol. Za srednji spol. II. bral brala bralo, v trpni obliki: bran brana brano. Glagolnik: branje. Nedoločnik: brati. Namenilnik: brat. C e t r ti razred obsega tiste glagole, čigar deblo se v nedoločniku končava na a, v se¬ danjem času pa na samoglasnik, n. pr.: seja-ti, seje, kovati, kuje, Spregajo se tako-le: Sedanji čas. Ednina. 1. sejem 2. seješ 3. seje. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. sejeva sejeve (vi) 2. sejeta sejete (ti) 3. sejeta sejete (ti). Množina. 1. sejemo 2. sejete 3. sejejo. Velelni naklon. Ednina. 1. — 2. sej 3. sej. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. sejva sejve (vi) 2. sejta sejte (ti) 3. - — 5 66 Množina. 1. sejmo 2. sejte 3. — Deležnik sedanjega časa I. seje, sejaje, Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. sejoče, sejalo, sejano. ¥ VI. vrsta obsega tiste glagole, kateri pristavljajo k deblu naj pred ova, ali po č, j, š, šč in ž eva, in k temu še le pregibne prirastke, n., pr.: kup-ova-ti, kralj-eva-ti. Spregajo se tako-le: Sedanji čas. Ednina. 1. kupujem 2. kupuješ 3. kupuje. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. kupujeva kupujeve (vi) 2. kupujeta kupujete (ti) 3. kupujeta kupujete (ti). Množina. 1. kupujemo 2. kupujete 3. kupujejo. 67 Velelni naklon. Ednina. 1. — 2. kupuj 3. kupuj. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. kupujva kupujve (vi) 2. kupujta kupujte (ti) 3. — — Množina. 1. kupujmo 2. kupujte 3. — Deležnik sedanjega časa: I. kupuje, kupovaje, Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. kupujoč kupujoča kupujoče, preteklega časa v tvorni obliki: I. — II. kupoval kupovala kupovalo, v trpni obliki: kupovan kupovana kupovano. Glagolnik: kupovanje. Nedoločnik: kupovati. Namenilnik: kupovat. Posebna sprega. Posebno spregajo se glagoli: d k t i, j e s t i, v 6 d e t i, iti, hoteti, imeti, biti, in sicer prvi trije tako-le: Sedanji čas. Ednina. 1. dam, jem, vem; 2. daš, ješ, veš; 3. da, je, ve. 5 * 68 Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. dava, jeva, veva; dave (vi), jeve (vi) veve (vi); 2. dasta, jesta, vesta; daste (sti), jeste (sti), veste (sti); 3. dasta, jesta, vesta; daste (sti), jeste (sti), veste (sti). Množina. 1. damo, jemo, vemo; 2. daste, jeste, veste; 3. dado, jedo, vedo. Velelni naklon. Ednina. 1. — 2. daj, jej, vedi; 3. daj, jej, vedi. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. dajva, jejva, vediva; dajve(vi), jejve (vi), vedive (vi); 2. dajta, jejta, vedita; dajte (ti), jejte (ti), vedite (ti); 3. — Množina. 1. dajmo, jejmo, vedimo ; 2. dajte, jejte, vedite; 3. — Deležnik sedanjega časa: I. jede, vede; Za moški spol. Za ženski spol. II. jedoč, vedoč; jedoča, vedoča; Za srednji spol. jedoče, vedoče; preteklega časa v tvorni obliki: I. davši, jedši, vedevši; II. dal, dala, dalo; jel, jela, jelo ali 69 v trpni obliki: Glagolnik: Nedoločnik: Namenilnik: jedel, jedla, jedlo; vedel, vedela, vedelo; dan, dana, dano; jeden, jedena, jedeno! veden, vedena, vedeno. danje, jedenje, vedenje, dati, jesti, vedeti, dkt, jest, vedet. Iti, grem. Sedanji čas. Ednina. 1. idem, grem, gredem; 2. ideš, greš, gredeš; 3. ide, gre, grede. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. greva, gredeva, ideva; greve (vi), gre- deve (vi), ideve (vi); 2. gresta, gredeta, ideta; greste (sti), gre- dete (ti), idete (ti); 3. gresta, gredeta, ideta; greste (sti), gre- dete (ti), idete (ti); Množina. 1. gremo, gredemo, idemo; 2. greste, gredete, idete; 3. grejo, gredo, ido, idejo. Velel/ni naklon. Ednina. 1. — 2. idi, 3. idi. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. idiva, idive (vi), 2. idita idite (ti) 3. — 70 Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. gredoč, idoč; gredoča, idoča; gredoče, idoče; preteklega časa v tvorni obliki: I. (pri)šedši šedši, šedša, šedše; II. šel, šla, šlo; v trpni obliki: iden idena ideno. Glagolnik: idenje (snidenje, najdenje). Nedoločnik: iti. Namenilnik: it. Hoteti, imeti. Sedanji čas. Ednina. 1. hočem, imam; 2. hočeš, imaš; 3. hoče, ima. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. hočeva, imava; hočeve (vi), imave (vi); 2. hočeta, imata; hočete (ti), imate (ti); 3. hočeta, imata; hočete (ti), imate (ti); Množina. 1. hočemo, imamo; 2. hočete, imate; 3. hočejo, hote, imajo. Velelni naklon. Ednina. 1. — 2. hoti, imej; 3. hoti, imej. 71 Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. hotiva, imejva; hotive (vi), imejva (vi); 2. hotita, imejta; hotite (ti), imejte (ti). 3 . - Množina. 1. hotimo, imejmo; 2. hotite, imejte; 3 . - Deležnik sedanjega časa: I. hote, imaje (ime); Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. hoteč, imajoč; hoteča, imajoča; hoteče, imajoče, preteklega časa v tvorni obliki: I. II. v trpni obliki: Glagolnik: Nedoločnik: Namenilnik: hotel, hotela, hotelo ali htel, htela, htelo; imel, imela, imelo; hoten, hotena, hoteno; imet, imeta, imeto. hotenje, imetje, imenje. hoteti, imeti, hotet, imet. Pomožnik „biti“. Glagol spregati pomaga glagol ,,biti“, ki se imenuje pomožnik ali pomožni glagol, in se tako-le pregiblje: Nezložena obrazila. Sedanji čas. Ednina. sem si je. 72 Za moški spol. Za ženski in srednji spol. I) voj in a. 1. bodeva, bova; bodeve (vi), bove (vi); 2. bodeta, bosta; bodete (ti), boste (ti); 3. bodeta, bosta; bodete (ti), boste (ti); Množina. 1. bodemo, bomo; 2. bodete, boste, bote; 3. bodo, bojo. Velelni naklon. Ednina. 1. — 2. bodi 3. bodi. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. bodiva bodive (vi), 2. bodita bodite (ti), 3. — Množina. 1. bodimo 2. bodite 3. — Deležnik Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. sedanjega časa: bodoč bodoča bodoče, 73 Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. preteklega časa v tvorni obliki: I. bivši bivša bivše, II. bil bila bilo, v trpni obliki: bit. Glagolnik: bitje. Nedoločnik: biti. Namenilnik: bit. Zložena obrazila. Pretekli čas. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Želelni naklon. 1. naj bodem, bom 2 . — 3. naj bode, bo. E d n i n a. 74 Za mošlu spol. Za zenski in srednji spol. Dvojina. 1. naj bodeva, bova, naj bode ve (vi), bove(vi) 2 . - 3. naj bodeta, bosta,naj bodeve (vi), boste (sti). Množina. 1. naj bodemo, bomo 2 . — 3. naj bodo. Želelno - pogojni naklon. 23a. vse tri oseToe. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina, naj bi bil, naj bi bila, naj bi bilo. Dvojina, naj bi bila, naj bi bile (i), naj bi bile (i). Množina, naj bi bili, naj bi bile, naj bi bila. Vzgled za pregibanje po in naklonih. i Sedanji čas. vseh časih Ednina. 1. delam 2. delaš 3. dela. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. delava delave (vi) 2. delata delate (ti) 2. delata delate (ti). Množina. 1. delamo 2. delate 3. delajo. 75 Velelni naklon. Ednina. 1. — 2. delaj 3. delaj. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. delajva delajve (vi) 2. delajta delajte (ti) 3. naj delata naj delate (ti). Množina. 1. delajmo 2. delajte 3. naj delajo. Prihodnji čas. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina. 1. delal delala delalo f bodem 2. „ „ „ bodeš 3. „ „ „ 1 bode. Dvojina. 1. delala bodeva, delale (li) bodeve (vi) 2. „ bodeta (bosta), delale (li) bodete (ti) (boste, sti) 3. „ bodeta (bosta), delale (li) bodete (ti) (boste, sti). Množina. 1. delali delale delala i bodemo (bomo) 2. „ „ „ bodete (boste) 3- „ „ ' bodo. - Pretekli čas. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina. 1. delal delala 2 » 5 > delalo sem si je- 76 Dvoj Množina. E d n i n a. D voj in a. bile (li); » Množina Za moški spol. Za zenski in srednji spol. in a. 1. delala sva, delale (li) sve (svi) 2 . 3 . „ 1. delali 2- » 3 . sta, „ J) 1! delale ste (sti) » delala | smo » ste » so. 1. 2 . 3 . Predpretekli čas. Za moški spol. Za ženski spol. dodelal sem bil, dodelala sem bila; >! P » !) si „ n 1^ n ,to j® % Za srednji spol. dodelalo sem bilo » si n j® » Za moški spol. Za ženski in srednji spol. 1. dodelala sva bila, dodelale (li) sve (svi) sta ste (sti 3 . 1. 2. 3 . ste so Za moški spol. Za ženski spol. dodelali smo bili, dodelale smo bile „ ste „ „ „ so „ ,, Za srednji spol. dodelala smo bila n sta „ „ SO 77 Pogojni naklon sedanjega časa. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina. 1. delal delala delalo I 2. „ „ „ , bi. 3* 33 33 3) I Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Dvojina. 1. delala delale (i) ( 2. „ „ C bi. '^* 33 33 Množina. 1. delali delale delala / “ ■ 33 n ”1 3' 33 13 33 ' Pogojni naklon preteklega časa. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina. 1. delal bi bil, delala bi bila, delalo bi bilo 2. 3. 35 5) 35 33 33 33 n » 33 » 5 ) 33 33 5 ) n )> » n Dvojina. 1. delala bi bila, delale (i), bi bile (i) 9 3. n 33 » 33 55 n 55 55 55 n Množina. 1. delali bi bili, delale bi bile, delala bi bila 2 . 3. 55 55 55 55 55 55 55 55 55 55 35 55 55 55 55 55 55 35 Želelni naklon sedanjega časa. Ednina. 1. naj delam 2 . — 3. naj dela. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. naj delava, naj delave (i) 2 . — 3. naj delata, naj delate (i). 78 Množina. 1. naj delamo 2 . — 3. naj delajo. Želelni naklon preteklega časa. Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Ednina. 1. naj sem delal, naj sem delala, naj sem delalo 2 . — 3. naj je delal, naj je delala, naj je delalo. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Dvoj in a. 1. naj sva delala, naj sve delale (i), naj sve delale (i); 2 . — 3. naj sta delala, naj ste delale (i), naj ste delale (i). Množina. 1. naj smo delali, naj smo delale, naj smo delala; 2 . — 3. naj so delali, naj so delale, naj so delala. Želelno-pogojni naklon sedanjega časa. Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. Ednina. 1. naj bi delal, naj bi delala, naj bi delalo o 55 55 55 55 55 55 55 55 55 Q 55 55 55 55 55 55 55 55 55 Dvojina. 1. naj bi delala, naj bi delale (i) o 55 55 55 » 55 55 55 55 55 55 55 55 Množina. 1. naj bi delali, naj bi delale, naj bi delala 9 55 55 55 55 55 55 55 55 55 55 55 55 55 51 55 55 55 79 /M Želelno- pogojni naklon preteklega časa. Ednina. 1 . 2 . 3 . Za moški spol. naj bi bil delal, Za ženski spol. naj bi bila delala Za srednji spol. naj bi bilo delalo J) 33 3) 3) 33 33 33 33 Za moški spol. Za ženski in srednji spol. Dvojina. 1. naj bi bila delala, naj bi bile (i) delale (i) o 33 33 33 33 n 33 -33 33 ^ • 33 33 n 33 33 33 33 33 Za zenski spol. Množina. 1. naj bi bili delali, naj bi bile delale o * • 33 33 33 33 » 33 33 33 33 33 33 33 33 33 33 33 Za srednji spol. naj bi bila delala 33 33 33 33 33 33 33 V Deležnik sedanjega časa: I. delaje, Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol. II. delajoč delajoča delajoče, preteklega časa v tvorni obliki: I. dodelavši, II. delal delala delalo, v trpni obliki: delan delana delano. Glagolnik: delanje. Nedoločnik: delati. Namenilnik: delat. 80 V a j e. 1. Napiši, kaj je človek, drevo, jutro, hiša! 2. Napiši, kaj delajo oče, mati, hlapec, dekla, mizar, tesar, strugar, zidar, kovač, čevljar, krojač, voznik, čolnar, vrtnik, lovec, ribič, rudar, trgovec! Kaj dela pes, konj, osel, krava, vol, ovca, koza, miš, mačka? Kaj dela reka, potok, veter, kolo, krogla, voz, čoln, dim, zastava, veriga, mlin, slap ? Kaj se godi s pečjo? kaj z blagom, kaj s pesmijo ? kaj se godi z umazano posodo ? kaj sk smet¬ mi? kaj s prahom? Kaj dela drevo, listje, setev, sneg, led, solnce, luna ? 3. Kdo orje? Kdo sadi? Kdo žanje? Kdo kosi? Kdo mlati? Kdo pase? Kdo hodi? Kdo jezdi? Kdo spi? Kdo počiva? Kdo uka? Kdo zdihuje? Kdo joka? Kdo laja? Kdo poje? Kdo cvili? Kdo cvrči? Kdo čivka? Kdo žvrgoll? Kdo šumi? Kdo gruli? Kdo pikne? Kdo se levi? Kdo gloda? Kaj buči ? Kaj doni ? Kaj zvoni ? Kaj zvenčl ? Kaj žvižga? Kaj pokeče (poketa)? Kaj se siplje? Kaj prši? Kaj je glajeno? Kaj je nošeno? Kaj je top¬ ljeno? Kaj je razbeljeno? Kaj je ustrjeno? Kaj je vsejano? Kaj je posekano? Napiši o teh rečeh, kar se dela z vsako izmed njih, namreč: seme, drevo, grm, trava, žito, grah, krompir, lan, goba, smola, vino, skorja ali lubad, list¬ je, sadje (ovočje), korenje! Kaj kali? Kaj raste? Kaj cvete? Kaj ze¬ leni? Kaj zori? Kaj til? Kaj pripeka? Kaj se suši? Kaj vene? Kaj sahne? 4. Imenuj različne rokodelce ter povej, kaj na¬ vadno delajo! 81 5. Poišči v teh-le pregovorih glagole in zapiši posebej prehajalne, neprehajalne, brezosebne in po- vračalne: Reče, ne poseka. Slepec slepca vodi; oba padeta v jamo. Blago odide, um pride. Bog daja, Bog jemlje. Bog oblači, Bog prevedri. Človek obrača, Bog obrne. Leta visoko, pade globoko. Obljuba dolg dela. Sila kola lomi. Smrt pobira, ne izbira. Nesreča ne spi. Jaz jokam, ti poješ. Boli me. Otrok se igra, mož se zanaša. Bedak se smeje, modri premišljuje. Bliska se, grmi! Bog govori. 6. Poišči v teh-le pogovorih in pregovorih do¬ vršne in nedovršne glagole: Oblečem se, obujem se, počešem se, umijem se. On me udari, jaz ga objamem. Lepa pesem nebo odpera, daje veselo srce, tolaži dušo, preganja skrbi. On mi v posojuje, jaz mu vračam. Majhen lonec hitro skipi. človek veliko pretrpi. S časom vse mine. 7. Povej, kaj delaš ti! povej svojemu tovarišu, kaj dela! povej, kaj dela kdo drugi! Povej, kaj delata vi dva! povej svojima to¬ varišema, kaj delata! povej, kaj delata ona dva! Povej, kaj delate ve dve! povej svojima to¬ varišicama, kaj delate! povej, kaj delate oni dve! Povej, kaj delate vi! povej svojim tovarišem, kaj delajo! povej, kaj delajo drugi! 8. Napiši, kaj delajo ljudje sedaj na polji, kaj so delali popred, kaj bodo delali pozneje! 9. Povej to-le najpred v preteklem, potem pa v prihodnjem času: Dan se daljša, noč se krajša. Sneg kopni, led se taja. Travniki zelene. Tiče prihajajo, gnje- zdijo, vale, cvrče; kukavica kuka, škrjanec drobni. Čebele rojijo, med nanašajo. Vijolice cvetejo. Dre¬ vesa poganjajo. Vrtnik koplje, sadi. Kmet orje, seje. Žanjice žanjejo. Mlatiči mlatijo. Otroci se kopljejo. Dan se krajša, noč se daljša. Megle se vlačijo. De- 6 82 žuje, mrzel veter vleče; listje rumeni, vene, spada. Tiče odhajajo. Ljudje spravljajo pridelke. Sneg pade. Vse počiva. 10. Odgovori popolno tem vprašanjem: Kaj je Bog v začetku ustvaril? Kaj je Bog za človeka za¬ sadil? Kaj je Bog rekel zapeljivi kači? kaj Evi? kaj Adamu? Kje je bil odrešenik rojen? Kdaj bode zve¬ ličar zopet prišel? 11. Poišči tii glagole in povej, v katerem času kažejo djanja: V šolo hodim, se učim, ubogam. Ti se bodeš izbrusil, zlikal. Seljan trebi goščo, obdeluje zemljo. Bode pridelal. Vročina je pritiskala. Ljudje so se potili, cvetice so venele, živina je sence iskala. Dre¬ vesa, ki smo jih bili zasadili, so nam usahnila. Ko smo travnik kosili, smo si bili koscev najeli. Smrt je ustrelila, ni zgrešila. Kadar bode umrl, bode molčal. 12. Poišči tu glagole in povej, v katerem na¬ klonu so: Delaj in moli! Mladi, starega spoštuj! Pes tuli, lačen je; jedel bi, ko bi kaj imel. Hlapec naj bi delal, če misli služiti. Stradaj, lenuh! Prijatelj je umrl; naj v miru počiva! 13. Napiši djanja v nedoločniku, ki so tem-le nasprotna: Delati, vprašati, sovražiti, škodovati, dajati, odperati, grajati, povikševati, kupovati, stati, gledati, mižati, voziti se. 14. Kam gre orač? kam sejalec? kam kosec? kam plevica? kam ženjica? kam pastir? kam trudni? 15. Poišči razne deležnike v naslednjih djanjih: Čez prag stopaje izročam se Bogu. On mi je pripovedoval, jaz sem ga strme poslušal. Prebiraje dobre spise se vadimo pisati. Stoječ mlin ne ropoče. Molčeči človek ne dela razprtij. Mimo grede sem ga pozdravil. Leteča muha pikne. Dež se je ulil; delavci, pustivši delo, gredo pod streho. Daj se poučiti, pa 83 tudi posvariti! Slabo drevo bode posekano in v ogenj vrženo. Oponošen dar je črn pred Bogom. Pisan travnik me mika. Obdelovana njiva rodi. 16. Izpelji iz teh-le glagolov glagolnike: sop¬ sti, skubsti, brbsti, pbči, tleči, vleči, sedeti, trpeti, ječati, kričati, kuriti, svariti, motati, pisati, rezati, trkati, zadrževati, darovati, gospodovati, pričakovati, zaničevati, spoštovati! 17. Povej iz teh-le djanj vse, kar koli veš: Ko bi v šoli darove dobivali, bi nekateri otroci raji v šolo hodili. Nabiraje si lepih naukov, devljite si jih v srce! Osrečevali, osrečili vas bodo. Učil se bom, dokler bom živel. Stari oče so mi rekli: „Kruh, sol jej, pravico govori!" Ubogal jih bo¬ dem. Bolje poslušati, kakor skušati. Mati so me klicali: „Idi k mizi brat!" Bral sem; pohvaljeno je bilo moje branje. 18. Povej djanja v vseh mogočih časih in na¬ klonih : Drevo raste. Pes grize. Pevki pojete. Mlinar melje. Pekar peče. Brivec brije. Oče mignejo, otroci ubogajo. Solnce blišči. Učenec šteje. Zvon doni. Veter buči. Čebele rojijo. Ribe plavajo. Veverica gloda. Šetava se. Pes liže. Vrtavka pleše. Kosec kleplje. Kopljemo. Mlatite. Tarejo. Pestunja ziblje. > Ogenj žgb. Kovač kuje. Učenec napreduje. Praznujemo. Oče pripoveduje. Veselite se! Delo je dodelano. Predlog. Vodila, Pesem pravi: »Življenje je cesta čez plan, čez gore". „Prazno je delo brez sreče z nebes". Pre¬ govor pravi: „Krava pri gobcu molze". Besede „čez“, „z“, „pri“ se drugim besedam predlagajo in kažejo razmere, v katerih so stvari mej seboj. 6 * 84 Besede, katere se drugim besedam pred¬ lagajo in kažejo razmere, v katerih so osebe ali reci, imenujejo se pr e dl ogi ali razmerniki. Predlogi so neločljivi in ločljivi. Neločljivi izgube pomen, če se ločijo od besede, n. pr.: pre-hvaliti, pro-dajati, vz-digovati. Ločljivi pa tudi sami za se kaj pomenijo, n. pr.: do, iz, nad, ob . . . Krog hiše je vrt. Zraven hiše je vrt. Samostalnik s predlogom je tu v rodilniku. Zvon opominja k molitvi. Ne hodi h konju! Samostalnik s predlogom je tu v dajalniku. Ne bredi čez vodo! Samostalnik s predlogom je tu v tožilniku. O nevihti ne stojte pri visokih poslopjih! Samostalnik s predlogom je tu v mestniku. S čim orje rataj, s čim vlači in s čim koplje? Otroci naj ne igrajo z nožičem, vilicami, se ši¬ vanko ! Samostalnik s predlogom je tu v družilniku. Kam je tič zletel? Tič je zletel na drevo. Samostalnik s predlogom je tu v tožilniku. Kam greš? V gozd grem. Samostalnik s predlogom je tu v tožilniku. Kje si bil? V gozdu sem bil. Samostalnik s predlogom je tu v mestniku. Za dne sem vstal. Samostalnik s predlogom je tu v rodilniku. Za grm se je skril. Samostalnik s predlogom je tu v tožilniku. 85 Za grmom je skrit. Samostalnik s predlogom je tu v drusilniku. Predlogi devajo svoj samostalnik vselej v kak sklon. Ti-le predlogi devajo svoj samostalnik v rodilnik: brez (bez), do, iz, od, izmed (izmej), iznad, izpod, izpred, izza, bliz (blizu), glede, mimo, okoli, okrog, krog, poleg, prek, razen, zunaj, vštric, takraj, tostran, unkraj, tik, zno¬ traj, više, zraven, dnu, konec (konci), kraj, mestu (namestu), sredi, vpričo, vrhi, vsled, z tirad, zboga (zbog), za delj, za stran. X Predloga (h) in „proti“ devate svoj samostalnik v dajalnik. ,,k“ izpreminja se časi v ,,h“ pri besedah, ki se začenjajo z ostrimi soglasniki: c, k, s, t, n. pr,: Veslar vesla h kraju. Ti-le predlogi devajo svoj samostalnik v tožilnik: čez (črez), skozi, raz, zoper. Predlog „pri“ deva svoj samostalnik v mestnik. ^ Ti-le predlogi devajo na vprašanje ,,o d- kod“? svoj samostalnik v rodilnik, na vpra¬ šanje „s kom?“ ali ,,s čim?“ pa v družilnik: s (sč), z (ž). Ti-le predlogi devajo na vprašanje „k a m ?“ svoj samostalnik v tožilnik, na vprašanje „kje?“ pa V mestnik: na, po, v;'ob; „o“ dobiva vselej mestnik. Ti-le predlogi devajo na vprašanje ,,k a m?“ svoj samostalnik v tožilnik, na vprašanje 86 „kje?“ pa v drnžilnik: med (mej), nad, pod, pred. Predlog „za“ deva samostalnik 1. v rodilnik, ki pomenja kak cas ali klic, n. pr.: za večera, za Boga! 2. v tožilnik, kadar pomenja za koliko, namestu in kraj za vprašanje ,,kam?“, n. pr.: Koliko si dal za novo knjižico? Sin gre za očeta v boj. Za drevo se je skril; 3. v družilnik, kadar pomenja kraj na vprašanje ,,k j e?“ n. pr.: Za drevesom je skrit. Vaje. 1. Poišči v teh-Ie pregovorih predloge in povej, v kateri sklon devajo svoj samostalnik: Bob ob steno meče. Vodo v Savo nosi. Dlako na čvetero cepi. Iz dežja pod kap. Kupil bi ga za otrobi. Mačko h klobasi za varuha. Po vetru plajšč obrača. Pod mernik luč stavi. Z oljem gasi ogenj. S trebuhom za kruhom. On je ptič brez perja. Brez glave storjeno je skaženo. M planine brez doline. Brez potu ni medu. Gre skoz les, ne vidi dreves. Izpred oči, iz misli. Tik sreče nesreča preži. Kraj suhega tudi surovo gori. Mej pravico in krivico ni srede. Lenuh ob setvi malo žanje. 2V Stavi tu namestu črtic razmernike: Sava izvira — Gorenjskem — Triglava; teče — Radovljice, Kranja, Šmarijne gore, — Zalogom, — litijsko dolino, — Zagorjem; tu dela mejo — Kranjsko, Štajersko; potem teče — Hrvatsko; — Hrvatskega se obrne — Granico, — Beligradu izliva se — Dunavo. Dunava pride — nemških dežela, gre — Dunaja — Ogerskem — Turško, izliva se — črno morje. — Štajerskem teče hidra — Gradca, izteka se — Dravo, Drava pride --^/Tirolskega — Koroškem, gre — Maribora — Hrvatsko, izliva se — Dunavo. 87 — štajerskih voda izlivajo se naravnost — Dunavo: Truna, Aniža, Raba, Drava. Aniža teče —- Salcbur- škega — Gornjo Avstrijo — Štajersko; prihajaje — to deželo, odhajaje — iz nje vije se — soteskami, — srednjem teku vali se — dolini. 3. Sestavi te-le samostalnike, glagole in pred¬ loge : Mladost, živeti, brez skrb. Zarad, lenoba, lenuh stradati. K, hud, pes, ne hoditi. Čez, trnje, ne skakati. Skoz, zid, z, glava, ne riniti. Pri, izvir, voda zajemati. S, konj, ne pasti. Z, roke delati, ne igrati. Po, nevihta, solnce, sijati. Ob, hiša, stati, drevje. Človek, ne živeti, ob kruh. O, žetev, kazati se, pridelek. 4. Odgovori popolno tem vprašanjem: Kdaj gre namestu dežja sneg? Kdaj gre toča? Kje so oblaki? Kam teče vsaka reka? Kje leži sneg po zimi? Kdaj imamo potice, kdaj pirhe? Kdaj je bil zveličar rojen (cesar August) ? Kdaj se za hleb kruha njivo kupi? 5. Postavi besede v oklepajih v primerni sklon: Namesto (drva) žgemo oglje. Iz (volna) dela se sukno. Iz (voda) se vzdigujejo sopari. Iz (oblaki) gre dež. O (solnčni vzhod) prebude se vse stvari. Kosci kose s (kosa). Trava se grabi z (grablje). Ne hodite z (mraz) k (peč)! Kranjska dežela šteje stanovalcev do (pol milijon). Ljudje se živijo s (poljedelstvo), z (rudarstvo), v (obrt), (trgovstvo). V (dno Triglav) izteka Sava. Človek je ustvarjen po (božja podoba). Človek je iz (duša in telo). Brez (jed in pijača) bi ne mogli živeti. 6. Poišči v berilu pod št. — vse predloge in zapiši, v katerem sklonu so s samostalnikom! Prislov. Vodila. Tukaj so učenci, tam učenke. 88 Besedi »tukaj „tam“ znanite kraj, t. j., k j e se kaj godi. Jeseni vsa narava umira. Beseda »jeseni" znani čas, t. j., kdaj se kaj godi. Visoko letal, nizko padel. Besedi „visoko 1 ', »nizko" znanite način, t. j., kako se kaj godi. Bog nam pošilja križe zato, da bi nas ponižal. Beseda »zato" znani vzrok, t. j,, zakaj sekaj godi. Besede, ki znanijo kraj, čas, način ali vzrok, so prislovi. Vsak nestopnjevan in stopnjevan pridevnik se v obliki srednjega spola more rabiti kot prislov, n. pr.: Sosedova hči lepo, lepše, naj lepše poje. Prislovi na vprašanje ,,kj e“ ? so: tu, tu-le, tukaj, tam-le, tamkaj, onde, ondukaj, povsodi, drugodi, nekde, kjer (kder), kjerkoli, nikjer, zunaj, doli, gori, zgoraj, notri, iznotra, spredi, spodaj, sredi, zadi, zraven, poleg . . . Prislovi na vprašanje „kam“? so: sem, lesem, semkaj, sem ter tje, sem ter tam, dru¬ gam , nikamor, ven, včnkaj , nazaj, naprej, strani . . . Prislovi na vprašanje „kod“? so: tod, le-tod, tod-le, todkaj od tod, dotle, ondot, dru¬ god, kod, nekod, koderkoli, nikod . . . Prislovi, ki odgovarjajo vprašanju: kje? kam? kod? so krajevni prislovi. Prislovi na vprašanje ,,kdaj“? so: sedaj, (zdaj), zdajci, danes (denes), nocoj, vzpomladi, jeseni (jesen), jutri, letos, precej, skoro, kmalu, S9 novic, drugoč, potem, še le, drevi, nekdaj, že (uže), tedaj, ondaj, včeraj, davi, sinoči, dan danes, lani, davno, zjutraj, zvečer, pozno, sicer, obsore, obltore, obtore, dosle, dotle, potlej, dokle, odkle. Prislovi na vprašanje „kolikrat“? „do- kle“? so: tolikokrat, tolikrat, dostikrat,'ma¬ lokrat, redko, obojič, trojič, neprenehoma, ne¬ prestano, zdržema, vekoma, vekomaj, zmirom, zmiraj, zmir, vsegdar, vselej, zopet, spet, naj¬ več, vedno, z nova. Prislovi na vprašanje „koliko“? so: to¬ liko, enoliko, nekaj, nič, kolikor koli, dosti za¬ dosti, dovolj, jako, zelo, silno, močno, vele, ko¬ maj, toliko da, le, prav, precčj, premalo, pre- včč, vsaj, zgol . . . Prislovi, ki odgovarjajo vprašanju: kdaj? kolikrat? koliko časa? so časovni prislovi. Prislovi na vprašanje ,,kako“? so: tako, takisto, enako, nikako, nikakor, inako, inače, drugače, bolj, mari, nalašč, zastonj, napak, na¬ ravnost, narazno, na dvoje, na robe, nenadoma hitro, naglo, brzo, brž, počasi, posebej, posebno, samotež, skrivaj, tikoma, vedoma, vidoma, vkup, skup, skupaj, všeč, po godi, zaporedoma, vznak, ceno . . . Prislovi, ki kažejo, kako se kaj godi, so na činov ni prislovi. Iz pridevnikov izpeljani načinovni prislovi se stopnjujejo kakor pridevniki, n. pr.: Učenec se uči marljivo, učenka se uči marljiv e j e. 90 Nepravilno se stopnjujejo: dobro dolgo, daleč mnogo, veliko malo bolje več manje, manj dalje, delj najbolje naj dalje največ najmanje, najmanj, brž blizu rnenj prej bližje najmenj najprej najbližje, Prislovi na vprašanje „zakaj“? so: zato, torej, zatorej, tedaj, za tega delj . . . Trdilni prislovi so: da, kaj pa, kak opak, to je, to je da, to se ve, vsekako, gotovo, pač, da, pač je res, res . . . Nikavni prislovi so: ne, nikar, nikakor ... Dvomljivi prislovi so: blez, blezo, boje, da, neki, neki da, lehko da, menda, morda, more, biti, javaline, težko . . . Pojasnilni prislovi so: s kratka, zlasti, prav za prav, sploh, v obče . . . 1. Povej in zapiši: Kje je Bog? Kam se megla vzdviguje? Kdaj drevesa cveto?, Kdaj listje ru¬ meni? Kdaj molimo čez dan? Kolikrat treši na zemljo? Dokle bode naša duša živela? Koliko blaga bode Človek seboj na uni svet nesel? Kako teče že¬ lezni klapon? Kako trgovci prodajajo? Zakaj kmet seje? Zakaj se učenec uči? 2. Poišči tu prislove in povej, katerim vpra¬ šanjem odgovarjajo in kako se imenujejo: Ne hodi brž spat! Otroci naj zgodaj vstajajo. Nezmerni človek učaka redkoma visoke starosti. Raca počasi hodi, a hitro plava. Pobožni človek potrpežljivo prenaša vse bolečine. Oče opominja resno nemar- V a j e. 91 nega sina. Govori razločno! Zelo te prosim, pridi k meni! Svetloba se razširja hitreje nego glas. Ja- belko ne pade daleč od jablane. Kdor je zadovoljen, najmanj potrebuje. Bogu se nikamor ne moremo skriti. Vestno uporabi mladi čas! Mnogo ljudi je na svetu, pa malo jih je zelo modrih. Vedno moramo iti naprej, ne nazaj. Koder koli solnce sije, naj prijaznost klije! Zjutraj lehko delamo. Gotovo da! Tu nas vse kmalu mine. Tu sejemo, tamkaj bodemo želi. Nikdar preveč ne nave¬ zujmo srca na prazne reči! Veliko imaš še kateri- krat, a dosti nikoli. Morda misliš večno živeti? 3. Poišči v berilu št. — vse prislove in povej o njih vse, karkoli veš! Veznik. i Y o dil a . Zlato j n srebro je žlahtna ruda. črta je ravna, ali kriva. Škrjanec je nekaj zrnje, nekaj žuželke. Sin je veči, nego oče. Voda pogasi ogenj, olje pa povekša plamen. Besedice „in“, „ali“, „nekaj“, „nego“, „pa“ vežejo besede. Imenujejo se vezniki. Vezniki so besedice, kateri vežejo posamne besede in cele misli. Vezniki so vezalni, protilni in ločilni, tr¬ dilni in sklepalni, potem krajevni in časovni, načinovni in vzročni. Vezalni vezniki so: i, in, ino, pa, ter, tudi, ne le—ampak tudi, ne—ne, ni—ni, niti -—niti, tako—kakor dalje, potem, potlej, h temu, na to, vrh tega, naposled, časi—časi, nekaj — 92 nekaj, nekoliko—nekoliko, zdaj—zdaj, zdaj— zdaj, kakor, kot, namreč, zlasti, posebno, so- sebno, češ . . . Protilni in ločilni so: a, ali, no, pa, pak, toda, le, samo, samo da, vender, vender le, ne—ampak, ne—nego, ne—temuč, nikar, bodi —bodi, bodi si—bodi si . . . Trdilni in sklepalni vezniki so : saj (vsaj, sej), sicer, drugače, inako, kajti, zato, zatorej, torej, zarad tega, za tega delj, tedaj, takisto, vsled tega . . . Krajevni in časovni vezniki so : kjer, kjer¬ koli, kamor, kamor koli, kadar, kedar, dokler, do kar, kar, ka, odkar, predno, kakor, čim, s čim . . . Načinovni vezniki so: kakor—-tako, kolikor —toliko, čim—tem . . . Vzročni vezniki so : ko, ker, če, ako, samo, da, da le, naj—si, dasi, dasitudi, ako tudi, če tudi . . . Vaje. 1. Poišči tu veznike in povej, kako se imenujejo: Zdrava lica so bela in rudeča kakor mleko in kri. On lepo piše od konca do kraja. Skrbi za zdravje, toda ne mehkuži se! Ne delaj zavoljo do¬ bička! Roka roko umiva, lice pa obedve. Ako ni lepo, saj tudi ni drago. Ne povej vsega, kar veš! Čednost bolj lepša, kakor zlato in srebro. Manj ko govoriš, toliko več poslušaj! Varičnost in dobrodel¬ nost se vjemate; ali skopost dela kamnito srce. Pridni ne umrje od glada; kajti pridnemu pogleda sicer glad 93 skozi okno; toda v hišo mu ne pride. Ako ne teče, pa kaplje. 2. Postavi til namestu črtic primerne veznike: Bog je večen; — je vselej bil, je — bo vse¬ lej. Bog je vsegaveden; — ve vse, — naše naj skriv- nejše misli. Tiče nam koristijo, — jih nikar ne pre¬ ganjajte! Lito železo je mehkeje — jeklo, — se da piliti — vrtati. Vsi sesalci imajo rudečo, toplo kri — dihajo s pluči; kit ima — toplo kri — diha s pluči — je — sesalec. Ribe ne dihajo s pluči, — s škrgami. 3. Prepiši berilo št. — in podčrtaj vse vez¬ nike ! Medmet. Vodila. Pastirji so šli domov in so ukali: „ J u, j u, j u!“ Deček je padel in je zavpil: „Ojoj!“ Deklica se je opekla in je zavpila: „As!“ Oče so mlatičem rekli: „Nujte, nujte!“ Mlatiči so udarili: „pik! pok; pika! pok!“ Besedice „ju!“ „ojoj!“ „as“, „nujte“, „pik!“ „pok!“ naznanjajo občutke in posnemajo glasove. Besedice, ki naznanjajo občutke ali po¬ snemajo kake glasove, imenujejo se medmeti. Medmeti za občutke so: veseli glasovi: ha, ha! ala ! ju ! juhuhu! hopsasa! hajsasa! blagor! žalostni glasovi so : jojmene! ah! oh! uh ! oj ! 'joj ! oj oj ! gorje! čudilni glasovi so: o! da te! da te vender! kaj še! nepričakovalni glasovi so : holio! ne pa! vender ne! predrta reč! 94 podbudni glasovi so : nujte! udri! primi! drži! klicni, tihi glasovi so : st! pst! i nu ! čaj! čaj te! slišiš! ne ! nikar! bolečni glasovi so: as ! asa! ob! oh pre- joh ! joj ! prejoj ! nepovoljni glasovi so: ba! pej ! pej te bodi! Voščila so: Z Bogom ! Zdrav ostani! Bog daj! Bog ne daj! Bog daj dobro srečo! Bog te sprimi! Živio! Slava! Živeli! Glasovi, s katerimi živali kličemo, od¬ ganjamo ali zavračamo, so: mnc, muc ! kec ! hej ! les! ajs! Posnemalni glasovi so: pik pok! lop ! plesk ! tresk! Vaje. 1. Kako rečeš, kadar veselo poskočiš. Kako zdihuješ, kadar si žalosten? Kako rečeš, kadar te kaj zaboli? Kako reče učitelj, kadar otroci šume? 2. Kako rečeš, kadar srečaš svojega prijatelja? Kako se poslovljaš od njega? Kako rečeš, kadar prideš k delajočemu človeku ? Kako ti delavec odgovarja? 3. Kako kličeš psa, mačko, kokoši? S katerimi glasovi odganjaš te živali? 4. Kako impoče v mlinu? Kako žvižga železni hlapon ? 5. Prepiši iz berila pesem —, podčrtaj med¬ mete in povej, kakšni glasovi so! 95 Drugi del. Stavek. I. Goli stavek. Vodila. Deček je učenec. Deček je vesel. Deček poje. Škrjanec je ptica. Škrjanec je rujav. Škrjanec se vzdviguje. Vijolica je cvetica. Vijolica je modra. Vi¬ jolica cvete. Detelja je rastlina. Detelja je zelena. Detelja raste. Detelja je pokošena. Boga ljubiti je modrost. Vrt je očetov. Laž je greh. Netopir ni ptica. Kri ni voda. Kopriva ne pozebe. O vsaki osebi ali stvari lehko kaj mi¬ slimo, govorimo ali pišemo, in sicer, kaj je, kakšna je, kaj dela ali kaj se z njo godi. Svoje misli in čute razodevamo v stavkih. Stavek je misel, ki jo povemo ali zapišemo. Hlapec dela. Hlapec ne dela. Ali dela hlapec? Hlapec, delaj! Hlapec naj dela! Kadar govorimo ali pišemo, vselej kaj pripovedujemo ali trdimo, ali odrekujemo ali zanikamo, ali pa kaj vprašamo, velevamo ali želimo. 96 Svoje misli razodevamo tedaj trdilno, ali nikavno, in sicer naznanjevaje ali pripovedovaje, vprašaje, velevaje ali želevaje. Stavki so tedaj trdilno ali nikavno p ripovedo valni, vprašalni, velelni in želelni. 'k Glavna stavkova člena sta osebek ali podmet (subjekt) in dopovedek (predikat). Osebek je oseba ali stvar, o kateri se v stavku govori. Po osebku se povprašuje s kdo? ali kaj? Osebek je v 1. sklonu. Dopovedek je to, kar se o osebku do¬ poveduje. Osebek in dopovedek se vežeta neposredno, ali pa ju sklepa v e z i 1 o , n. pr.: Deček poje. Deček je vesel. Za vezilo rabimo besedice: sem, si, je, sva, sve, sta, ste, smo, ste, so, nisem, nisi, ni . . . Osebek more biti: samostalnik, pri¬ devnik, števnik, zaimek, glagolov nedoločnik in tudi vsaka beseda, če se o njej kaj pripoveduje. Včasi je pa osebek uže v dopovedku, n. pr.: Beri! piši! Hvalijo (ljudje.) Dopovedek more biti: samostalnik, pridevnik ali posestni zaimek in glagol. ^ Stavek, kateri ima le osebek in dopovedek — z vezilom, ali brez vezila — je gol stavek. 97 Vaje. 1. Povej in zapiši, kaj je vsaka teh reči' po¬ sebej, potem, kakšne so te osebe ali reči in slednjič, kaj delajo ali kaj biva z njimi, namreč: človek, ščuka, sekira, oče, mati, otrok/kruh, nož, listje, svi¬ nec, mlinar^žito? konj. 2. Napiši - pet trdilno pripovedovalnih in pet nikavno pripovedovalnih stavkov. 3. Napiši pet vprašalnih, pet velelnih in pet želelnih stavkov. 4. Pretvori sledeče stavke v vprašalne stavke: Človek premišljuje. Ščuka je požrešna. Ščuka plava. Sekira je svetla. Sekira se brusi. Otrok je priden. Otrok uboga. Kruh je tečen. Kruh se reže. Nož reže. Nož je ojster. Listje veni. Listje spada. Svinec je težek. Svinec se topi. Mlinar melje. Mlinar je bel. Žito rumeni. Žito je rumeno. Konj je močen. Konj vozi. 5. Pretvori sledeče stavke v velelne stavke: Deček je postrežljiv. Otroci so pazni. Deklica je pobožna. Otroka sta potrpežljiva. Nismo neposajeni. Smo tihi. Smo sramežljivi. Delavci so delavni. Go¬ spod je usmiljen. Pretvori te-le stavke v želelne stavke : Hlapec orje. Ženjice žanjejo. Mlatiči mlatijo. Sestra šiva. Dekla kuri. Pes čuje. 6. Vprašaj v sledečih stavkih po osebku in sicer pri živih rečeh s kdo? pri neživih pa s kaj? Solnce greje. Cvetice cvetejo. Ptički pojejo. Kuka¬ vica kuka. Vročina pripeka. Žito zori. Črešnje se rudeče. Otroci se vesele. Trava je velika. Kosci kose. Sadje je zrelo. Vinogradnik trga. Kmetovalec seje. Drvar seka. Sapa piše. Ptiči se odpravljajo. Sneg pade. Voda zmrzne. Zemlja počiva. Peč greje. Otroci se igrajo. 7. Določi osebek v teh-le stavkih in povej, ka¬ tera beseda je osebek: Golob je žival. Lipa je drevo. 7 98 Drevo je rastlina. Pobožni moli. Mokri se suši. Dobro se hvali. Eden drobi, drugi kosi'. Vsi delajo. Lop! je glas. 8. Določi dopovedek v sledečih stavkih in povej, kateri govorni razpol je dopovedek: Klobučar je ro¬ kodelec. Čebela je žival. Vol je govedo. Hiša je tvoja. Njiva je njegova. Brest je zelen. Jagoda je rudeča. Kolo je okroglo. Učenec sedi. Škrinjar obld- Ptiči letajo. Ribe plavajo. Seme se poseva. Malli kličejo. Otroci pridejo. 9. Prepiši te stavke in povzemi iz njih najpred stavke z vezili, potem pa stavke brez vezil: Potok je' plitek. v Potok Šumija. Konj je kopitovec. Konj raz- geta. Žena je pobožna. Žena moli. Pastir je zvest. Pastir pase. Slavec je siv. Slavec prepeva. Jaz pišem, ti bereš. Otroče je slabo. Ono boleha. Midva se jokava. Vedve se smejete. Jaz nisem rokodelec. Ti nisi vojak. On ni prosjak. Jaz vidim; slepi ne vidi. Nebo je jasno. Zvezde migljajo. 10. Poišči in prepiši vse gole stavke iz berila, št. —! II. Razširjeni stavek. Vodila. Deček je priden učenec. Zdrav deček je vesel. Deček poje pesmi. Škrjanec je poljska ptica. Poljski škrjanec je rujav. Škrjanec se v kvišku vzdviguje. Vi¬ jolica je dišeča cvetica. Cveteča vijolica je modra. "Vijolica cvete vzpomladi. Detelja je koristna rastlina. Detelja raste na polji. Zrela detelja na polji je pokošena. V teh stavkih imata osebek in dopovedek še druge besede, ki ju pojasnujejo ali dopol¬ njujejo. X 99 | Stavek, kateri ima razen osebka in do- povedka in vezila še druge besede, je raz¬ širjen, izobražen stavek. V . Grol in razširjen stavek je prost stavek. > Besede, ki so v stavku razen osebka in dopovedka in vezila, so nebistveni ali p r i d j a n i s t a v k o v i členi ter osebek ali dopovedek ali pa oba bolj natanko določujejo, pojasnujejo ali dopolnjujejo. y ^ Vaja. Prepiši sledeče razširjene stavke in podčrtaj nebistvene Slavkove člene: Kmet orje polje. Ubožec potrebuje pomoči. Sin ni priden; oče se sina sramuje. Sin se je spominjal očeta. Ti si na vrtu; natrgaj cvetic! Bog odpušča grešniku. Vojak služi cesarju. Volk je podoben psu. Povodenj škoduje travnikom. Gosenice škodujejo rastlinam. Bog ljubi pravico. Glad mori lenuha. Delavnost prinaša kruh. Spoštuj Boga! Spoštuj stariše! Spoštuj cesarja! 1. Dopolnilo. Vodila. Delavec je plačila vreden. Žival se veseli živ¬ ljenja. Ne verjamem lažniku. Oče zaukazuje sinu. Sin je očetu pokoren. Jeza krajša življenje. Držav¬ ljani so cesarju udani. Deček..lovi metulja. Lovec strelja zajca. Krojač striže tkanino. Tesar postavlja ostrešje. Kmet kosi travnik. Sreča vabi prijatelje; nadloga jih iskuša. Pokaži tujcu pot! Tri ure bode hodil. Smrt reši človeka trpljenja. Ne prepiraj se s kruhom! Zaupaj v Boga! Beseda, ki v stavku glag-olne ali pridev- nikove dopovedke dopolnjuje ali pojasnuje, je dopolnilo! 7 * 100 Dopolnilo odgovarja navadno vprašanjem: koga? ali česa? komu? ali čemu? koga? ali kaj? koliko? Dopolnilo je navadno samostalnik ali zaimek v 2., 3. ali 4. sklonu. V nekaterih stavkih je včasi več dopolnil; tudi so dopolnila s predlogi. v a j e. 1. Izpišite v sledečih stavkih dopolnila in po¬ vejte, katere besede in v katerem številu in sklonu so dopolnila: Otroci se spominjajo starišev. Veselimo se zdravja! Varujmo se bolezni? \ Ne draži psov! Gospodar ukazuje hlapcu. Gospodinja ukazuje dekli. Kovač je konja podkoval. Dajte konju ovsa! Konj ima grivo. Učitelj poučuje dečke. Vzpomlad se nam bliža. Ptiči si znašajo gnjezda. Sodnik razsoja lju¬ dem pravdo. Oče je sinu napravil obleko. Pripo¬ ročaj znanca dobrotniku! Po glasu spoznaš ptiča. Po govorici spoznaš človeka. 2. Odgovori tem vprašanjem? Česa je priden delavec vreden? Česa išče lačen človek? česa se ogibaj? Česa nabiramo v gozdu? Česa nanaša če¬ bela? Komu je treba čast izkazovati? Komu po¬ maga Bog? Komu odgovarjajo učenci? Komu je podobna lisica? Komu svetuje mati? Kaj trga, kaj vije deklica? Kaj slišiš? Kaj piše učenec? Koga nosi konj? Kaj prodaja kmetica? Kaj delajo roko¬ delci? Koliko nog ima rak? Koliko mesecev ima leto? Koliko metrov ima kilometer? Koliko litrov ima hektoliter? 3. Postavi namestu črtic primerna dopolnila : Smili se — ! Potrebujemo —. Sramuj se — ! Mizar dela —. Tkalec tkč — . Žena beli — . Pošteni se ne sramuje —. Pestunja varuje — . Spominjajmo 101 i: : i' se —! Bog — vidi. On — izkazuje —. Bodimo — vredni! Oddaj — — ! Podaj — —! Prinesi — —. Privošči — —! Otroci so veseli; ne motite — — ! Pomagaj —! Kmetje^ prodajajo — . Ovca — daje — . Dajte — —! 4. Postavi besede v oklepih v primerni sklon : Poljedelstvo donaša (dežela bogastvo). Ne delaj (so¬ sed krivica)! Bogatin podeli (ubožec dar). To reko imenujemo (Kokra). Spravnik podaje (nasprotnik roka). Plačaj (upnik dolg)! Kmet pripravlja (meščan živež). Gosenice delajo (škoda drevje). Solnce pošilja (svet¬ loba zvezde). Velika noč prinaša (otroci pirhi). Spanje daje (človek moč). 5. Sestavi iz sledečih besedi stavke ter določi dopolnila: Obljuba delati dolgovi. Solnce razsvetlje¬ vati zemlja. Luna izpreminjati podoba. Grom pre¬ tresati tla. Grmenje me ne plašiti. Bog me braniti. On vladati viharji. Kmetje kopati krompir. Vino¬ gradniki brati grozdje. Plevice pleti žito. Drugi puliti repa. Drvarji napravljati drva. Poravnati si lase, umiti si usta, umiti si obraz in roke! Ne po¬ smehovati se drugim! Paziti se razpora! Ogibati se prepirljivih ljudje! Ne žaliti noben! Robati ljudje ne posnemati! Mladost vzpomlad podoben. Starost zima podoben. Starček zapuščati moč. Mladost si delati sanje od gradi. Strmeti nad gad. Misliti na domačija. Ovce bežati pred pes. Ne jeziti se nad živali. Pogo¬ varjati se o dom. Maček prežati na miš. Stariši skrbeti za otroci. Bog ohraniti mi stariši! 2. Prilastek. Todila, Prazen sod ima velik glas. Vi^ok obraz nosi prazen klas. Prebri s a na glava je "lep o bo¬ gastvo. N o. v o leto nam zRuja resne misli. Su- ščev prah je zlat. Zarjina Svetloba je mila. 102 Človeško življenje je vedna izkušnja. Pot skozi življenje je kratka. Cvetoča cvetica ima pri¬ jeten duh. Vsak ptič svoje gnjezdo hvali. Dobra gospodinja hiši tri ogle podpira. Začetek modrosti je strah božji. Pravičnost je podloga držav (državam). VPridjani členi, ki pojasnujejo samostalnike v stavkih, so prilastki (atributi) ali p r i d e v k iZ s, Po prilastkih se vpraša: kakšen? kak¬ šna? kakšno? č e g a v ? čegava? če- g a v o ? kateri? katera? katero? koliko? /\ Prilastki so: 1. pridevniki, 2. de¬ ležniki, 3. zaimki., I. štev ni ki, 5. sa¬ mostalniki brez-predloga ali s predlogom. Y a | t 1. Prepiši te-le stavke m podčrtaj prilastke : Zdravo Uh je Hh je nutflfp zglavje; Za#iMlj:ndst je polovica srečnega življenja. Pobožna molitev je zbudljiva. Sveta vera daje naj¬ čistejše veselje. Leteča muha ne pikne. Varičnost je hči modrosti. Bog je stvarnik sveta. Nezmernost je sovražnica zdravja (zdravju). Ljubezen do očet¬ njave je človeku prirojena. Trda kamena dobre moke ne meljeta. Dež čisti zrak škodljivih sopar. Solnce je podobno ognjeni krogli. Mesec je podoben svetli ploči. Zvezde so svetle pičice. Mesečna luč ni zelo svetla. Zvezdovito nebo je veličastno. Nebo je ne¬ beška hiša. Ves svet je božji tempelj. 2. Postavi tri namestu črtic primerne prilastke: Približuje se nam — vzpomlad. — vijolica se je prikazala. — cvetice razcvitajo. Drevesa imajo — obleko. dan nam prinaša — lepot. Mladina se veseli' — vzpomladi. — polje se rumeni. — žitno 103 klasje se pripogiblje. Rastline potrebujejo — dežja. — dež napaja — drevje. — njiva je rodovitna. Treba se je varovati — zelišč. — sadje je nezdravo. Jesen daje otrokom — sadja. — sadja posušimo. Vino¬ gradnik trga — grozdje. — sapa piše. Drevje je izgubilo lepoto. Roka ima — prstov. — prst je kazalec. svet je hiša — . Bog je stvarnik — . 3. Sestavi iz teh-le besed stavke ter določi prilastke: čili konj se spenjati. Droben veverica skakati. Mlad maček se igrati. Boječ človek se stra¬ šiti. Sosed hiša imeti osem okna. Star prosjak pro¬ siti božji dar. Pridni delavec dobivati plačilo. Po¬ točen riba je slasten. Konjsk kopito podkovan. Češnjev drevo belo cveteti. Pomagati siromašen človek! 3. PrisletBO določilo. Y©&il«u Veverica živi po gozdih. Skače od veje do veje. Včasi tudi skoči z drevesa na tla ter skakaj e teče. Hrani se se semenjem gozdnih dre¬ ves. Jedoč sedi p o k o n c u; s sprednjima nogama pa nosi hrano v usta. Urno pregloda z zobmi najtrjo lupino. Jeseni nanaša zaloge. Gnjezdo nareja iz dračja in mahu. Po zimi prebiva v mehko na¬ stlanem gnjezdu. Gnjezdo ima v duplu ali v pod¬ zemeljski luknji. Beseda, katera v stavku določuje glagolov iu pridevnikov dopovedek in pridevnikov prila¬ stek ter naznanja, kje? kdaj? kako? ali zakaj? se kaj dela ali godi, je prislov no določilo. Prislovna določila so: 1. prislovi, 2. deležnik sedanjega časa, 3. samo¬ stalnik s predlogom ali brez predloga. 104 Vaje. 1. Prepiši sledeče stavke in podčrtaj prislovne določila: Kokoš ima na glavi nad kljunom rudeč greben. Repova peresa jej nakvišku stoje. Petelin ima velik greben na glavi. Ošabno stopa. Kuretina gre zgodaj na gredi spat. Z dnevom vred se zbudi. Petelin zjutraj glasno poje. Pijoča kura pogleduje na nebo. Kura se brani s kljunom. Kokoš kokodaka grede. Kura je razprostranjena po vsej zemlji. Kura koristi človeku z jajci in z mesom. 2. Odgovori tem vprašanjem: Kam je zletel ptiček? Kje šume čebele? Kam se selijo ptice? Kje živi divjačina? Kje prebiva kukavica? Kdaj naj otroci vstajajo? Kdaj počivaj? Kdaj se vzbuja vse stvarjenje? Kdaj zamrznejo reke? Kdaj se začenja vzpomlad? Kdaj se začenja zima? Kako gospodari ogenj? Kako leti topova krogla? Kako sveti luna po noči? Kako se luč razširja? S čim se brani konj? S čim se brani bik? S čim se brani čebela? Po čem se ptič pozna? Kdaj je pridni gospodar po konci? 3. Sestavi iz teh besedi stavke: Ljudje priha¬ jati iz cerkev. Dekla nositi voda iz korito. Otroci ne igrati z nožič, vilice, šivanka, šilo, dleto. Izpod gora izvirati potok. Prepelica se skrivati po žito. Škrjanec peti lete. Mačka se glasiti mijavkaje. Raca se zibati grede. Zvezde na nebo svetiti. Lepo mig¬ ljati večern žar. Luna se okoli zemlja premikati. .Iz sad drevo spoznati. V začetek Bog ustvariti nebo in zemlja. Vojak vojskovati za domovino. Ratar s plug orati. Kopač z motika kopati. Ženjica se srp žeti. Mlatič v se cep mlatiti. Med dobri ljudje je dobro živeti. Človek se mora ravnati po ljudje. Ljubiti Bog iz vseh svoje moči! 4. Izpiši iz raznih berilnih vaj d) tri stavke s krajevnimi prislovi, b) tri stavke s časovnimi pri¬ slovi, c) tri stavke s prislovi načina in d) tri stavke s prislovnim določilom vzroka! 105 III. Zloženi stavki. Vodila. Človek obrača, Bog obrne. Greh stori, da človek pozabi na Boga. Volja je dobra, a meso je slabo. Zvesto izpolni to, kar si obljubil. Kakor pozdravljaš, tako se ti odzdravlja. Vse, česar potrebujejo ljudje v življenji, je od Boga. Stavki so prosti in zloženi. Ako se sestavita dva ali več prostih stav¬ kov v eno celoto, je zložen stavek. V prostem stavku se le enkrat kaj pripoveduje, v zloženem stavku pa se večkrat kaj pripoveduje. Deli zloženih stavkov so ali glavni, ali pa glavni z zavisnimi stavki. Glavni stavek uže sam oh sebi kaj dopoveduje, zavisni stavek pa le glavni stavek pojasnuje ali dopolnjuje. V a j a. Prepiši te stavke in uvrsti proste stavke vkup in zložene stavke vkup: Dober otrok se vselej in povsod spodobno obnaša. Lagati ne smeš nikoli, laž je greh. Prazen lonec se glasi, prazna glava se usti. Hudoben človek te bode pripeljal v nesrečo. Sloga zbera, nesloga podera. Čist zrak zelo tekne človeku. Zdravo telo je najboljše blago na zemlji. Ne pij žganih pijač: čista studenčnica je naj¬ boljša pijača. Varuj se škodljivega tobaka! Bodi prav čeden in snažen; snaga je prijateljica ljubega zdravja. Priredje in podredje. Vodila. Delo nas varuje greha, zakaj lenoba je vseh grehov začetek. Pamet seboj nosi; pameti se ne kupi 106 na trgu. Iz iskrice nastane velik požar, torej se mora z ognjem previdno ravnati. Zložen stavek, ki je sestavljen iz samih glavnih stavkov, imenuje se priredno zložen stavek ali priredje. Glavna stavka sta hrez veznika, ali pa ju veže kak veznik. Greh stori, da človek pozabi na Boga. Ni vse zlato, kar se sveti. Vsaka ptica rada leti tj e, kjer se je izvalila. Kakor si bodeš postlal, tako bodeš ležal. Kar priprosiš, brez skrbi nosiš. Zložen stavek, kije sestavljen iz glav¬ nega in zavisnega stavka, imenuje se podredno zložen stavek ali podredje. Vaje. 1. Prepiši te zložene stavke in uvrsti priredno zložene stavke vkup in podredno zložene vkup: Naša zemlja ima podobo krogle; tudi druga nebesna telesa so okrogla. Dokazano je uže zdavnej, da je zemlja okrogla. Kdor ne napreduje, ta zaostaja. Vsak ve, kje ga čevelj žuli. Gorkota vodo v soparo izpreminja. hlad pa soparo zopet v vodo zgoščuje. Kdor poletu ne dela, po zimi kruha strada. Kokoš vse razbrska ; enako dela tudi zapravljivka. Kar je dobro, se samo hvali. Slaba tovarišija te spridi; zatorej ne zahajaj med slabe tovariše! Kdor prosi, ta zlata usta nosi. Zvesto izpolni to, kar si obljubil. Hudobnež beži; pra¬ vični pa se ne boji. 2. Prepiši te stavke ter povzemi iz njih glavne stavke, potem pa zavisnike: Vsak človek si želi, da bi bil zdrav. Vsak dan ponavljamo sklep, da se bo¬ demo poboljšali. Vest nam pravi, da se hudega va¬ rujmo. Ljubezen do Boga je v tem, da njegove za¬ povedi izpolnujemo. Odpuščajmo tem, ki so nas 107 razžalili. Otroci, kateri se lepo vedejo, delajo starišem veselje. Bog ve, kaj bodemo še doživeli. 3. Zveži te stavke z vezniki po dva in dva v priredje: Ne vprevzemi se v sreči! Ne obupaj v nesreči! (niti, niti). — Čas naglo mine. čas se mora dobro obračati (zato). Volja je dobra. Meso je slabo (a). Vse nas zapusti v smrti. Dobra dela gredo z nami (samo). 4. Dopolnite sledeče stavke: Gorkota vse reči razteza, a mraz jih •— ■. Človek ima prosto voljo, tedaj —. Iz iskrice nastane silen požar; z ognjem se mora torej —. Kruh je naš najnavadnejši živež, zato prosimo Boga —. Nezrelo sadje je nezdravo, zatorej —. SV. Skrčeni stavki. Vodila. Solnce sije. Solnce greje. Solnce sije in greje. Roža je lepa. Roža lepo diši. Roža ni le lepa, temuč tudi lepo diši. Bog vse ve. Bog ve tudi naše najskrivnejše misli. Bog vse ve, torej tudi naše najskrivnejše misli. Pre¬ vzetnost spremlja nevednost. Trma spremlja neved¬ nost. Prevzetnost in trma spremljate nevednost. Ako ima več prostih stavkov kak vkupen ali istovrsten člen, jih skrčimo tako, da vkupni člen le enkrat imenujemo. Taki stavki so skrčeni stavki. V skrčenih stavkih rabimo večkrat vez¬ nike. Vkupne stavke ločimo z vejico, če jih ne vežejo vezniki: in, ali, ter. Skrčeni stavki se lehko razvežejo v po¬ samezne stavke. 108 Vaje. 1. Skrči te stavke : v Jablan je ovočno drevo. Črešnja je ovočno drevo. Češplja je ovočno drevo. — Hrast je gozdno drevo. Bukev je gozdno drevo. Smreka je gozdno drevo. Rabi se nju les. Rabi se nju lubje. Rabi se nju listje. Umazan ne bodi med ljudi! Raztrgan ne hodi med ljudi. Hodi ravno! Stoj ravno! Sedi ravno! Bodi miroljuben! Bodi po¬ trpežljiv! Ogiblji se prepirljivih ljudi! Ogiblji se nespodobnih ljudi! Ne jezi nikoli nobenega! Ne žali nikoli nobenega ! Ravnaj se vselej po pametnih ljudeh ! Ravnaj se vselej po omikanih ljudeh! 2. Prepiši te stavke, podčrtaj vkupne člene ter razveži jih potem v posamezne stavke: Odlezel in skopnel je sneg. Zrak je jasen in prijazen. Polja in travniki se oživljajo. Ptici pojejo po vrtih in logih. Gore in njive so ozelenele. Kmetovalec bodi na polje sejat in orat. 3. Dopolni te skrčene stavke: Kmet seje jaro žito in —. Cvetice in — potrebujejo dežja. Bog daje solnce in — . Rodoviten dež napaja velo drevje in —. Po dežji raste vse lepše in — . Jagode in — so zrele. Listje rumeni in —. Trava po senožetih in — je pokošena. Hruške in — so zrela. 4. Odgovori tem vprašanjem v skrčenih stavkih: Katere cvetice prijetno diše? Katere rastline so stru¬ pene? Kaj izdeluje mizar? Katero orodje potrebuje tesar? Kje žive živali? Kje žive ptiči? Katere živali nimajo nog? Kateri ptiči gredo jeseni v druge gorkejše kraje? Kakšno kri imajo ribe? Katere živali so škodljive? 5. Prepiši te stavke ter uvrsti gole stavke vkup, razširjene vkup, zložene vkup in skrčene vkup. Pri golih in razširjenih stavkih podčrtaj osebek in dopovedek, pri zloženih pa glavni stavek: Ljudje hodijo. Tiče letajo. Kače lazijo. Črvje se plazijo. Črvje žive tudi ob rastli¬ nah. Polži nosijo svojo hišo na hrbtu. Nekatere živali so 109 človeku zelo koristne. Ne muči živali! Rastline tudi nekako žive. Rastline dobivajo živež iz zemlje in iz zraka. Cvetje je najlepši del rastline. Sadje je mno¬ gotero, mesnato ali sočnato, trdo ali mehko, v lupini ali brez lupine. Veličasten je Bog, ki je vse tako modro ustvaril. Potrpljenje železna vrata prebije. Kdor je v malem zvest, njemu se da veliko v pest. Sreča je opotočna. Izročim se v sveto, božjo voljo ter zadovoljno živim. Delaj tako, in bodeš tudi ti zadovoljen! V. Mnogo zloženi stavki. Vodila. Življenje naše je sejanje, pri katerem se poleniti ne smemo, ker čas po bliskovo leti, in vemo, da, kdor je len ob setvi, malo žanje. Na tvojo besedo, o kmetovalec! zraste za hišo, kjer je robida rastla, orehovo drevo, da se ti v njegovi senci otroci igrajo; na tvojo besedo ti trn rodi hruško, jabelko se ti debeli na lesniki, in pridelana kapljica vinca te veselo poživlja. Tu je več stavkov združenih v večo celoto, zato da se misel lepše izreka in izobražuje. Ako se najmanj trije ali več rekov združi v večo celoto, imenujemo jo mnogo zloženi stavek. V a j ,„e. Združi te-le posamezne stavke v primerno večo celoto: Zjutraj ideš z novo močjo na delo svojega poklica. Gorki znoj ti stoji po čelu. Spominjaj se, da delaš njemu, ki te tako skrbno ohranuje. Spo¬ minjaj se, da služiš Bogu, ki služiš ljudem. Žalosten si. Nadloge te tarejo. Tvoja pamet ti ne pomaga. Tvoja volja ti ne pomaga. ! 110 Ne toži nikomur žalosti! Toži tistemu, ki ti more pomagati. Strah nas je groba. Čudno nam je pri srcu, ko vidimo pokop. Misel na grob je zdrava. Misel na grob nas uči' ponižnosti. VI. Besedni red. Vodila. Vrsta ali red, po katerem se vrste besede v stavku, imenuje se besedni red. V prostem stavkn stoji navadno osebek na prvem, dopovedek pa na drugem mestu; spona ali vez pa se devlje mej osebek in do¬ povedek. Kadar je osebek v dopovedku skrit, pride dopovedek na prvo mesto. V razširjenih stavkih stoje pojasnila sploh pri pojasnjenih besedah, pred njimi ali za njimi. V vprašalnih stavkih se vprašalni členek devlje tik za glagol, s katerim se vpraša, n. pr.: Je li to resnica? Breznaglasne besedice n. pr.: sem, si, je, me, te, se, ga mi, ti . . . navadno ne za¬ čenjajo stavka. V zloženem stavku stoji največ glavni stavek pred postranskimi stavki. Postranski stavki stoje precej za tisto besedo, katero pojasnujejo in dopolnjujejo. Vaje. Uredi besede in stavke v naslednjih povestih: 111 Lisica in krokar. Krokar ukrasti sir, sesti na visoko drevo, in ga misliti užiti. Lisica ga zapaziti, iti pod drevo in praviti: „0 ti lepi ptifc. moj krokar! kako se svetiti tvoje perje, kako imeti lepe oči, kako zala postava. Ako bi ti tudi znati peti, morati bi te postaviti kralja vse drugi ptiči". Krokar ta hvala zelo prevzeti in začeti svoj: „Kra, kra!" Pa komaj kljun odpreti, pasti mu sir iz kljun. Zvit lisica sir zgrabiti in požreti ter posmehovati se neumen krokar. Golobček. Mati svoje otroke peljati na travnik. Otroci tekati okoli mati. Na evetičen trata golobček sem ter tja skakljati in zrnca pobirati. „ Glejte, praviti mati, živalca si iskati živeža. Kadar pobrati, vselej pogledati v nebo. Živalica se Bog zahvaljevati". Hrast in trst. Hrast bahati se s svojo Hdnostjo in stanovit¬ nostjo ; trstu očitati njegovo slabost, pred vsakim vetrom tresti in uklanjati se. Trst zaničevanje trpeti pohlevno in molčati. Kmalu potem vihar velik vstati; hrast se ne da ušibiti, vihar prelomiti ga in podreti; trst priklanjati ponižno, vstati zopet hitro. Trdovratnost in svojeglavnost ne obstanka imeti, ponižnost in potrpežljivost veljati. 112 Tretji d e L Pravopis. Yodila. Pevec poje. Golazen lazi, Veter piha. Britev je ojstra. Posestnik plačuje davek. Delavec je tru¬ den. Hlapec je nesel. V končnicah: ec, ek, el, en, er, sen, sem, zen izgovarja se e nekako zamolklo, a pisati se mora vender. Deček kaže prijazen obraz. Mož ima brado. Sneg pokriva zemljo. Na koncu besede se piše tisti trdi ali mehki soglasnik, kateri se sliši, če se beseda podaljša, n. pr.: obraz-obraza, mož-moža, sneg-snega. Metuljček se ziblje na cvetki. Cvetje se osiplje, Koklja ljubi piščeta. Učencem je treba pazljivim biti. Vojak se bojuje s puško, z mečem, s kopjem ali se sulico, z bodalom. Namestu 1 piše se Ij : 1. za soglasniki P, m, p, V, n. pr.: ljubljenec, spremljevalec, konoplja, mravlja; 2. v končnicah: ljam, Ijein, Ijen, ljiv, Ijej in elj, n. pr: mahljam, gibljem, pozdravljen, dobrotljiv, izdihljej, prijatelj; 3. v nekaterih drugih besedah, n. pr.: kralj, ljud, ključ, ljub, bolj . . . Izkušnja kaže: Lepa suknja, prazna glava. Kranjska razpada na tri dele: Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko. 113 V nekaterik besedah se piše nj namestil n, n. pr.: kostanj, ogenj, knjiga. 4. V družilniku se piše pred samoglasniki in mehkimi soglasniki (b, d, g, j, 1, m, n, r, v, ž) z, — pred f, h, k, p, t se piše vselej 8, pred c, s, z, 6, š pa S ali se. Vaje. 1. Poišči in prepiši iz berila št. — besede, v katerih se e zamolklo izgovarja, pa se vender piše. 2. Poišči in prepiši iz berila št. — besede z lj! 3. Poišči in prepiši iz berila št. — besede z nj! 4. Odgovarjaj sledečim vprašanjem: S čim pi¬ šeš? S kom se igraš? S čim kmetovalec orje? S čim kosec kosi? S čim ženjica žanje? S čim mlatič mlati? S čim se reže? S čim se striže? S kom se učiš? S kom se izprehajaš? S kom se ne šali? S čim knjigar kupčuje? Razzlogovanje. V pisavi se večkrat primeri, da se mnogo- zložna beseda ne more vsa v eni vrsti zapi¬ sati ter se more deliti. Kjer se beseda na koncu vrste loči, postavi se delilo (- ali =). Pazi naj se, da se 1. zlogi v pisavi ločijo tako, kakor v govorjenji. 2. Izpeljane ali sestavljene besede naj se razzlogujejo tako, kakor so sestavljene, n. pr.: ko-lo-vrat, ob-last, vzpo-mlad, na-uk. 3. Soglasnik mej dvema samoglasnikoma jemlje se k naslednjemu zlogu, n. pr.: pi-sa-va, no-go-vi-ca. 8 4. Kadar sta med dvema samoglasnikoma dva ali več soglasnikov, jemlje se prvi ali prva dva navadno k prvemu, drugi k drugemu zlogu, n. pr.: voj-vo-da, mi-lo-srč-nost. 5- lj, nj in šč se ne ločijo in so ne¬ ločljivi soglasniki, n. pr.: mrav-lja, dja-nje, to- po-ri-šče. 6. Neločljivi so radi tudi tisti soglasniki, sfkaterimi se besede navadno začenjajo, n. pr.: sl (slama), skr (skrinja), gl (glava), st (stvar). . . 7. Enozložne besede se ne dele. Vaja. Razloguj sledeče besede: biser, bilka, bližnji, bogastvo, bolečina, bolnik, cerkev, cvetica, čaplja, čevelj, čumnata, čveteronožen, deklica, detelja, do¬ brotnik, gorščica, hruška, ječmen, ključavničar, kozolec, kožuhovina, najemnik, borovec, jelka, grozdijče, ma- linje, leska, nešplje, trnje, robidje, šipečje, bršlan, zelišča, vohrovt, erman, konoplje, solnčnica, turščica, ajda, zvončki, jegleci, lilija, maslenke, gomoljike, kri- stavec, zobnik, volčja jagoda, vseučilišče. Ločila ali prepone. Ločila ali prepone so znamenja, katera rabimo pri pisanji zato, da 1. ločimo ali pre- penjamo besedo od besede in stavek od stavka; 2. da kažemo, kdaj in kako je treba pri branji glas povzdigovati ali z glasom odje- njevati in kdaj in koliko naj se pri branji od¬ dahne ; 3. da je pisanje bolj razumevno. 115 Ločila ali prepone so: 1. Pika (.), katera se stavi: a) na koncu popolnoma končanega govora; b) za posa¬ meznimi naslovi ali izrazi; c) za vrstilnimi števniki, če se sč številko pišejo, n. pr.: Mi živimo v 19. (v devetnajstem) stoletji. Valentin Vodnik, prvi slovenski pesnik se je porodil v Zgornji Šiški v 3. (tretji) dan svečana 1758. 1. (letaj; d) pri okrajšanih besedah, to je, po eni ali po več črkah, ki se zapišejo namestu cele besede, n. pr.: g. (gospod), gld. (goldinar), i. t. d. (in tako dalje). Pri piki se najdalje oddahne. 2. Dvopičje (:), katero se stavi: a) kadar svoje lastne besede ali besede koga drugega neizpremenjene napovemo ali zapišemo, n. pr.: Kristus je rekel: „Dajte cesarju, kar je ce¬ sarjevega in Bogu, kar je Božjega!" b) kadar se kaj našteva, pojasnuje ali dodaja, n. pr.: Dvoparklježi so: govedo, ovca, koza, srna, jelen . . . Vodnik je pel: „Ne hčere, ne sina Po meni ne bo; Dovolj je spomina: Me pesmi pojo". 3. Podpičje (;), katero se stavi: a) mej daljšimi priredno zvezanimi stavki, n. pr.: Mladost živi brez vse skrbi; vsako nedolžno veselje popolnoma uživa; po veselji hrepeni in išče ga pri svoji enakosti, b) Mej stavki, ki drug drugega potrjujejo ali drug drugemu nasprotujejo, n. pr.: Odprta so noč in groba vrata; al’ dneva ne pove nobena prat’ka. Pri podpičji se nekoliko preneha. 116 4. Vejica ali rez (,), katera se stavi: a) mej naštevane besede brez veznika, n. pr.: Polje, vinograd, gora, morje, ruda, kupčija tebe rede. b) Mej glavne in zavisne stavke, n. pr.: Ura, enkrat zamujena, ne pride nobena. Pri vejici se za spoznanje preneha. 5. Vprašaj (?), kateri se stavi: a) na konec vprašalnega stavka, n. pr.: Kdo je vse ustvaril? Katere so najimenitnejše stvari Božje? b) pri posameznih vprašalnih zaimkih, n. pr.: Umrli bodemo; toda kdaj ? in kje ? ne vemo. Pri vprašanji se glas povzdigne. 6. Klicaj (!), kateri se stavi: a) na koncu stavka, o katerem se kdo ali kaj kliče, čudi, veleva ali prosi, n. pr.: Upil sem mu: Ja¬ nez! Janez! 'Glej ga! Ne hodi v vodo! b) Pri posameznih besedah, če se kdo ali kaj kliče in tudi pri ogovorih v listih i. dr., n. pr.: Stoj! Tiho! Pomagaj! Prijatelj dragi! c) Za med¬ meti, kadar sami za se stoje, n. pr.: Oh! Gorje! Ako se pa kak stavek začenja z medmetom, se pa pri medmetu včasi stavi vejica in še le na koncu stavka klicaj, n. pr.: Oj, kako srečno živi zadovoljni človek! Tudi pri klicaju se glas povzdigne. 7. Pomišljaj (—), kateri se stavi, kadar se kaka beseda ali kak rek zamolči ali pa, če se kaj nepričakovanega pove, n. pr.: Bojim se, da — vender raje molčim. Tru¬ dimo se po sreči in slavi, in dobimo — grob. 8. Oklepaj (), kateri se stavi, kadar mej kak stavek kako besedo ali stavek vtak- 117 nemo, da govor bolj pojasnimo, n. pr.: Volčja črešnja (volčja jagoda) je zelo strupena rastlina. Vsaka naša telesna in dušna moč (to vsak po sebi lehko čuti) utrjuje se s primerno vajo. 9. Vezaj (—=), kateri se stavi mej besede in zloge, ki jih vkup vežemo, n. pr.: Slovensko-nemška slovnica. 10. Narekovaj („“), kadar hočemo kake besede ali stavke posebno zaznamnjevati, n. pr.: Knjiga: „Drobtinice“ je zlata vredna knjiga. Prvo pravilo vsemu krščanstvu je: „Ljubi Gospoda, svojega Boga iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše in iz vse svoje misli!" 11. Opuščaj (’), kateri se stavi, ka¬ dar se v pisanji kaka črka izpusti, n. pr: Jel’te, da je res. 12. Opominjaj (*'}-), ki kaže na kako opomnjo, naj večkrat zdolej pod črto postavljeno. 13. Enačaj (=), ki kaže, da ste dve reči enaki, n. pr.: nam. = namestu. 14. Znamenje odstavka (§). Velike črke. Vodila. Žaba bi bila rada volu enaka. Zatorej napihuje kožo ter vpraša svojih tovarišic: Ali sem tako velika, kakor vol? 1 Nisi ne! kličejo ji: pa vender ne neha z vso močjo napenjati se tako dolgo, da — poči. Jablane, hruške In druge čepe Cepi v mladosti Za stare zobe! 118 Naj višji gori na Kranjskem pravi se Tri¬ glav. Reka Sava teče blizu Ljubljane in Za¬ greba. Ipavščica teče v Sočo; ta pa se izliva v Jadransko ali Tržaško morje. Človeka je Bog ustvaril. Človek je Božja stvar. Ljubi Janez! pridi k meni, saj veš, da Te imam rad in da sem Tvoj verni prijatelj. Velike črke pišemo: 1. v začetku govora; 2. za piko, pa tudi za klicajem in vpra¬ šanjem, kadar sklepata stavk o vo misel; 3. za dvopičjem, kadar svoje lastne ali besede koga drugega neizpremenjene zapišemo, n. pr.: Kristus uči: „Ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe!“ 4. V začetku vsake vrste v pesmih. 5. Pri lastnih imenih. 6. Pri besedi Bog in njenih namestnicah. 7. Navadno tudi v listih pri zaimkih, s katerimi nagovarjamo osebo, kateri pišemo. Kazalo. Stran Uvod. .3 Prvi del. Govorni razpo li.7 Samostalnik .7 Spol.11 Število.13 Sklon.H Sklanjava .18 Zaimek .24 Osebni zaimki.24 Svojilni zaimki.27 Kazalni zaimki.28 Vprašžlni zaimki.30 Oziralni zaimki.31 Nedoločni zaimki.32 Pridevnik .34 Sklanjava .35 Stopnjevanje .36 Števnik.40 Glagol .45 Šest vrst glagolov.60 Stran Posebna sprega. 67 Vzgled za pregibanje po vseh časih in naklonih . . 74 Predlog.83 Prislov.87 V eznik.91 Medmet.93 Drugi del. Stavek . 95 I. Groli stavek.95 II. Razširjeni stavek.98 1. Dopolnilo.99 2. Prilastek.101 3. Prislovno določilo.103 III. Zloženi stavki.105 Priredje in podredje.105 IV. Skrčeni stavki.107 Y. Mnogo zloženi stavki.109 VI. Besedni red.110 Tretji del. Pravopis. .112 Razzlogovanje.113 Ločila ali prepone.114 Velike črke. 117 Nsvefna ° I «%■ F