ZAPISI IZ TUJINE - NOTES FROM A BROAD
STANJE IN RAZVOJNE SMERI BRITANSKIH UNIVERZITETNIH KNJIŽNIC Vtisi s seminarja v Veliki Britaniji
Irena Sapač, Univerzitetna knjižnica Maribor
UDK 027.7(410)
SAPAČ, Irena: Stanje in razvojne smeri britanskih univerzitetnih knjižnic. Vtisi s seminarja v Veliki Britaniji. Knjižnica, Ljubljana 34 (1990) št. 4, str. 89-105
Aprila 1989 sem se udeležila seminarja o uporabi računalnikov v britanskih univerzitetnih knjižnicah, ki ga je organiziral Oddelek za bibiiotekarstvo in informacijske znanosti Tehnološke univerze Loughborough. Poleg predavanj o uporabi sodobne tehnologije (CD HOM, ekspertni sistemi) smo udeleženci obiskali tudi tri sodobno opremljene univerzitetne knjižnice in dva razvojna oddelka za bibiiotekarstvo.
SAPAČ, Irena: State-of-the-art and Development Trends in British University Libraries. A Report from the Seminar in Great Britain. Knjižnica, Ljubljana 34 (1990) no. 4, p. 89-105
The author attended the course on computerisation in British university libraries in April 1989. The course was organized by the Department of Library and Information Studies, Loughborough University of Technology. The members of the seminar took part in the lectures on new technology (CD-ROM, expert systems), and visited three modern university libraries and two research departments for librarianship.
1.	Uvod
Že julija 1988 je Univerzitetna knjižnica Maribor prijavila mojo udeležbo na tretji mednarodni konferenci o uporabi mikroračunalnikov v informacijski in dokumentacijski dejavnosti ter knjižnicah. Za konferenco sem pripravila referat.
Mesec dni pred pričetkom konference je organizator poslal program, teme referatov naj bi bile splošna uporaba mikroračunalnikov v knjižnicah, aplikacije za mikroračunalnike v knjižnicah, nove tehnologije (programska oprema za ekspertne sisteme, avtomatska analiza teksta), programska oprema za iskanje informacij, nove tehnologije hranjenja informacij (CD-ROM), komuniciranje uporabnika z računalnikom (računalniško prepoznavanje govora), omejitve pri povezovanju (različni jeziki in pisave) ter izobraževanje.
Dva tedna pred pričetkom konference je organizator, Oddelek za bibliotekarstvo in informacijske znanosti na Tehnološki univerzi Loughborough (Department of Library and Information Studies, Loughborough Unviersity of Technology) sporočil, da zaradi premajhnega števila prijavljenih konference ne bo.
Ker nas je preklic konference tik pred njenim pričetkom presenetil, smo se po telefonu pozanimali o podrobnih vzrokih. Profesor Madows z Oddelka za bibliotekarstvo in informacijske vede nam je pojasnil, da je bilo prijavljenih referatov dovolj, premalo pa je bilo prijavljenih poslušalcev. Ob tem se nam zdi nenavadno, da so Britanci, ki slovijo po svoji natančnosti in dobri organizaciji, šele dva tedna pred pričetkom konference ugotovili število prijavljenih in preklicali konferenco, čeprav so pričeli prve prijave zbirati že eno leto pred njenim pričetkom. Zelo verjetno je, da so Britanci žrtvovali ugled v korist finančnega izračuna.
Profesor Madows nas je obvestil, da pripravlja Oddelek za bibliotekarstvo in informacijske vede namesto konference seminar o uporabi računalnikov v knjižnicah. V Univerzitetni knjižnici Maribor smo se odločili, da se bom namesto konference udeležila tega seminarja.
2.	Obisk v Oddelku za študij bibiiotekarstva in informacijskih znanosti Tehnološke univerze Loughborough
Prvi dan so nas organizatorji seminarja seznanili z Oddelkom za študij bibiiotekarstva in informacijskih znanosti, ki je bil ustanovljen leta 1971, leta 1980 pa se je preselil v nove prostore v četrto nadstropje knjižnice Pilkington.
V	Oddelku za študij bibiiotekarstva iu informacijskih ved so zaposleni trije redni profesorji, šestnajst predavateljev in devet upravnih in administrativnih delavcev.
Pri nekaterih predmetih pa oddelek vabi zudi zunanje sodelavce drugih univerz in knjižnic.
Vsako leto vpišejo sto študentov za dodiplomski študij, osemdeset študentov za podiplomski študij v obliki predavanj in izpitov in štirideset za podiplomski študij v obliki raziskovalnega dela.
Podiplomski študij v obliki predvanj in izpitov poteka eno leto, dve tretjini časa sta namenjeni predavanjem in izpitom, ena tretjina pa izdelavi magistrskega dela. Intenzivna oblika tega študija traja eno leto, ki ga študenti preživijo v Tehnološki univerzi Loughborough, lahko pa izberejo tudi študij ob delu, ki traja tri leta. Študij financirajo večinoma vlade držav, iz katerih so študenti, in Britanski svet (British Council). Pogoj za vpis je nadpovprečna zaključna ocena pri dodiplomskem študiju in najmanj eno leto delovnih izkušenj v knjižnični in sorodnih dejavnostih.
Pri podiplomskem študiju v obliki predavanj in izpitov lahko študenti izbirajo med petimi usmeritvami in sicer: podiplomski študij bibliotekarstva in informacijskih znanosti, samo informacijskih znanosti, arhivistike, založništva, šolskega knjižničarstva.
Podiplomski študij bibliotekarstva in informacijskih znanosti usposobi študente za delo pri organiziranju knjižnic in informacijskih centrov, za obdelavo, hranjenje in iskanje informacij na različnih nosilcih. Študenti poslušajo predavanja in opravljajo izpite iz naslednjih predmetov: informacijski management, informacijski viri, posredovanje informacij, informacijska tehnologija, raziskovalne metode, študij uporabnikov, vodenje zbirk. Poleg obeznih si morajo študenti izbrati še enega izmed naslednjih predmetov: urejanje arhivov, mladinska literatura, množične komunikacije, založništvo in knjigotrštvo, zgodovina komunikacij, psihološki vidiki oblikovanja informacijskih sistemov, mednarodno primerjalno bibliotekarstvo in informacijska dejavnost, konzervacija knjižničnega gradiva, knjižnične dejavnosti za otroke in mladino.
Podiplomski študij informacijskih znanosti seznani študente z vsemi vidiki informacij, od njihovega izvora do uporabe, in z nalogami informacijskih ved. Usposobi jih za delo v informacijskih službah in za delo pri oblikovanju informacijskih virov. Študenti poslušajo predavanja in opravljajo izpite iz predmetov: informacijski management, informacijska tehnologija, informacijski viri, psihološki vidiki oblikovanja informacijskih sistemov, struktura in oblikovanje podatkovnih zbirk, posredovanje informacij.
Podiplomski študij arhivistike je namenjen študentom, ki se nameravajo zaposliti v arhivih in muzejih. Pri posameznih predmetih se seznanijo z arhivsko dejavnostjo v preteklosti in sedanjosti ter dobijo osnovo za upravljanje in uporabo arhivskih zbirk. Študenti poslušajo predavanja in opravljajo izpite iz istih osnovnih predme-
tov kot študenti bibliotekarstva in informacijskih ved. Poleg tega poslušajo še predavanja iz predmetov vodenje arhivov in konzervacija arhivskega gradiva.
Podiplomski študij založništva pripravlja študente na vrsto poklicev v založništvu in knjigotrštvu. Pri predavanjih spoznajo teorijo in prakso založništva in knjigo-trštva. Program študija se prilagaja hitro se spreminjajočim tehnologijam, ki jih uporabljajo v založništvu. Študenti poslušajo predvanja in opravljajo izpite iz istih osnovnih predmetov kot študenti bibliotekarstva in informacijskih ved. Poleg tega pa poslušajo še predavanja iz predmetov založništvo in knjigotrštvo ter tehnologij v založništvu.
Podiplomski študij šolskega knjižničarstva je namenjen študentom, ki se nameravajo zaposliti v šolskih knjižnicah ali raziskovati probleme te skupine knjižnic. Študenti poslušajo predavanja in opravljajo izpite iz istih osnovnih predmetov kot študenti bibliotekarstva in informacijskih znanosti. Poleg tega pa poslušajo še predavanja iz predmetov knjižnične dejavnosti za otroke in mladino ter otroška in mladinska literatura.
Podiplomski študij v obliki raziskovalnega dela lahko študenti vpišejo kot dvoletni študij in si pridobijo naziv magister ali kot triletni študij in si pridobijo naziv doktor.
V	obeh primerih intenzivno študirajo na Tehnološki univerzi Loughborough. Lahko pa izberejo tudi študij ob delu, ki traja dalj časa.
Študenti lahko izbirajo med naslednjimi raziskovalnimi področji: razvoj ekspertnih sistemov za knjižnično in informacijsko dejavnost, vodenje lokalnih zbirk časnikov, konzervacija knjižničnega in arhivskega gradiva, marketing v knjižnični in informacijski dejavnosti, katalogizacija in bibliografska kontrola tujejezičnega gradiva, zgodovina otroške literature, pomen komunikacij in informacijskih mrež za informacijsko dejavnost, psihološki vidiki uporabe računalnikov, avtorsko pravo, permanentno izobraževanje v knjižnični in informacijski dejavnosti, oblikovanje in razvoj podatkovnih zbirk, uporaba poslovnih informacij, zgodovina založništva, načrtovanje v knjižnicah.
3.	Programi za mikroračunalnike v knjižnicah
Drugi dan dopoldan je predavateljica uporabe računalnikov v knjižnicah Hilary Dyer predavala o paketih za mikroračunalnike, ki so namenjeni knjižnicam. Podrobno je predstavila paket za podsistem periodičnih publikacij.
Računalniško podprti podsistem periodičnih publikacij mora obsegati naslednje bibliografske podatke: naslov periodične publikacije, prejšnje naslove, povezave z drugimi publikacijami, izdajatelja ali založnika, vrsto ustanove, prejšnja imena izdajatelja ali založnika, kraj izdaje, zaeetno leto izhajanja periodične publikacije,
status periodične publikacije (izhaja tekoče, prenehala je izhajati, nadomestila jo je druga, združila se je z, razdelila se je v), pogostost izhajanja, jezik, materialni opis (format, dimenzije), kazala, posebne izdaje, priloge.
Računalniško podprti podsistem periodičnih publikacij mora omogočati iskanje po bazi, naročanje in obnavljanje naročil, ugotavljanje stanja finančnih sredstev za nabavo, evidentiranje prispelih zvezkov, identificiranje manjkajočih zvezkov, evidentiranje vezave, tiskanje seznamov periodičnih publikacij. V datoteki morajo biti lokacijski podatki o vseh izvodih istega naslova, poleg tega mora biti omogočenih več hierarhičnih ravni.
Pri reklamiranju mora sistem ugotavljati manjkajoče zvezke, določati zaporedne številke reklamacij, tiskati reklamacije, omogočati evidentiranje odgovorov na reklamacije (prezgodnja reklamacija, reklamirani zvez«k je razprodan, reklamirani zvezek še. ni izšel).
Računalniško podprti podsistem periodičnih publikacij mora pri ugotavljanju manjkajočih zvezkov upoštevati načrtovano pogostost izhajanja zvezkov; upoštevati mora, da zvezek manjka, če knjižničar evidentira višjo zaporedno številko, predhodna pa še ni vpisana; upoštevati mora, da zvezek manjka, če knjižnica prejme manj izvodov, kot jih je naročila in če knjižničar ne evidentira njihovega prejema v načrtovanem obdobju. Upoštevati mora tudi, da lahko knjižničar kateremukoli zvezku doda oznako "manjka" in s tem ukaže računalniku, naj napiše reklamacijo.
Glede vezave mora sistem omogočati vnašanje indikatorjev za vezavo; vnašanje prilog, kijih je treba privezati; vnašanje podatkov o vezavi (material, barva, način); omogočati mora vnašanje besedila, ki ga je treba natisniti na platnice, vrste črk za napise, volumnov, ki jih je treba vezati; datuma predaje v vezavo in predvidenega vračila iz vezave; omogočati mora vnašanje stroškov vezave in virov, iz katerih jih krijejo. Program mora opozoriti na datum, ko je periodična publikacija pripravljena za vezavo, pri čemer primerja načrtovano število zvezkov in prejem zadnjega zvezka v letniku. Napisati mora seznam periodičnih publikacij za vezavo, v katerem morajo biti posebej označeni zvezki, ki manjkajo. Natisniti mora listke za knjigoveznico z identifikacijsko številko, naslovom, materialom, vrsto črk in besedilom za napis; napisati mora seznam vseh periodičnih publikacij, ki jih je določenega dne prevzela knjigoveznica; na osnovi predvidenih datumov vračila iz knjigoveznice mora ugotoviti prekoračitve in napisati opomine.
Računalniško podprli podsistem periodičnih publikacij mora omogočati tudi statistične preglede in sicer izpis števila in seznama tekočih naslovov, letnikov, izpis števila prejetih zvezkov v tekočem letu, izpis števila reklamacij v tekočem letu, izpis števila in seznama naslovov, ki jih je knjižnica v tekočem letu prvič naročila ali jih prenehala naročati, pregled skupin dobaviteljev (domači, tuji ter izdajatelji, založniki, knjigarne, inštituti in drugi), pregled števila in odstotkov naslovov pri
posameznih dobaviteljih, pregled finančnih virov za periodične publikacije, pregled pogostosti izhajanja posamezih periodičnih publikacij, pregled naslovov periodičnih publikacij, ki odstopajo od povprečnega števila in pogostosti izhajanja.
Pri predstavitvi paketa za podsistem periodičnih publikacij je predavateljica poudarila, da dobro rešuje vse funkcije nabave in obdelave, njegova pomanjkljivost pa je ta, da ni integriran z drugimi knjižničnimi podsistemi.
4.	Uporaba CD-ROM tehnologije v knjižnicah
Eno izmed predavanj je bilo namenjeno CD-ROM tehnologiji. Optični diski so bili prvič predstavljeni novembra 1984 v Združenih državah Amerike in so takoj pritegnili pozornost, ker imajo izredno velike kapacitete in shranjujejo video, avdio in digitalne podatke. Vprašanje standardizacije še vedno ni dokončno rešeno zaradi najrazličnejše strojne in programske opreme in različnih sistemov indeksiranja pri zapisovanju podatkov. Najbolj standardiziran v družini optičnih diskov je CD-ROM (Compact Disk Read Only Memory). Leta 1985 je bilo na tem mediju 21 podatkovnih zbirk, na koncu 1987 pa že čez 80.
Optični diski se delijo v skupine:
- diski, na katere ne moremo zapisovati podatkov, ampak z njih le čitamo: analogni videodiski, digitalni videodiski, CR-ROM diski,
— diski z možnostjo zapisovanja in čitanja podatkov: diski za enkratno zapisovanje podatkov, diski za večkratno zapisovanje podatkov.
Na CD-ROM so pričeli zapisovati različne enciklopedije in komercialno najuspešnejše podatkovne zbirke. Ta medij je primeren tako za razvite dežele kot tudi za deleže v razvoju, katerim ga priporočajo predvsem zato, ker imajo probleme s telekomunikacijskimi zvezami. V ta namen je bilo sklenjeno, da se v obliki CD-ROM najprej omogoči dostop do tistih zbirk, ki so splošno najbolj v uporabi -to so podatkovne zbirke s področja kmetijstva in živinoreje (AGRIS), medicine (MEDLINE), naravoslovnih znanosti (Life Science Collection), tehnike (COMPEN-DEX) in izobraževanja (ERIC). Naštete podatkovne zbirke so bile med prvimi dvajsetimi, ki so se pojavile na tržišču.
Podatkovne zbirke na CD-ROM-u niso tekmec on-line podatkovnim zbirkam, ampak jih dopolnjujejo. Uporabnik, ki pripravi svoje vprašanje na CD-ROM-u, se lažje loti on-line iskanja. Preiskovanje podatkovne zbirke za več obdobij zahteva menjavanje diskov in zato izdelujejo že optične čitalce z več vložišči za diskete.
Cena CD-ROM je približno 500 GBP. Toliko stane na primer zbirka LISA.
5.	Ekspertni sistemi
O ekspertnih sistemih je predavala Margaret O’Neill. Razvoj umetne inteligence je v zadnjih letih intenzivno vplival na sisteme za iskanje informacij.
Osnovni elementi vsakega ekspertnega sistema so:
- baza znanja (knowledge base), ki obsega znanje strokovnjaka na določenem področju;
- inferentni stroj (inference engine), ki omogoča sistemu, da uporabi znanje iz baze znanja in posreduje informacije o problemu, ki omogočijo sprejem odločitve;
- uporabniški vmesnik (user interface) sprejema vprašanja od uporabnika in mu pošilja sporočila;
- mehanizem pojasnjevanja uporabniku pojasni, zakaj je sistem sprejel določeno odločitev.
Baza znanja je glavna komponenta ekspertnega sistema, ker vsebuje znanje, ki je sistemu nujno potrebno, da izvrši naloge. Med načini predstavljanja znanja so najbolj znani naslednji:
- proizvodna pravila (production rules) najpogosteje uporabljajo v ekspertnih sistemih za različna področja znanja zaradi preprostega oblikovanja vprašanja v obliki: če je pogoj U1 izpolnjen, potem izvedi akcijo A1;
- okviri (frames) pomenijo opis objekta s posameznimi informacijami o tem objektu in so primerni za strukturirane celote;
- semantične mreže (semantic networks) sestoje iz vozlišč in povezav med njimi: vozlišča pomenijo objekte, koncepte ali situacije na določenem področju, povezave pa pomenijo njihove medsebojne odnose; razvili so jih najprej za psihološke modele človeškega spomina in jih uporabljajo na ozkih in natančno definiranih področjih.
Najobsežnejši problem pri izgradnji espertnega sistema je zbiranje znanja (knowledge acquisition), pri čemer je potrebno ugotoviti naslednje; kakšna je narava procesa, ki ga modeliramo; katere vrste znanja so potrebne; ali je to znanje v literaturi ali pa ga ima posamezni strokovnjak; kateri strokovnjaki imajo to znanje; ali so pripravljeni sodelovati pri izgradnji ekspertnega sistema; ali znajo to znanje prenesti na drugega; ali imajo enotne poglede na to, kako je treba znanje vgraditi v bazo znanja. Najpogosteje rešujejo navedene probleme tako, da strokovnjak v pismeni obliki predstavi svoje znanje, nato pa to znanje prenesejo v strukturirano računališko obliko, v kateri se ohrani kasnejšim rodovom. Pri gradnji baze znanja morata sodelovati strokovnjak za določeno znanstveno področje in strokovnjak za gradnjo ekspertnih sistemov, ki to znanje preoblikuje v strukturirana pravila.
Inferentni stroj opravlja dve funkciji: razlaga dejstva in odloča v določenem zaporedju. Inferentni stroj je neodvisen od baze znanja, odvisen pa je od njene strukture. Pri zaporedju odločanja sta možna dva načina: veriženje naprej, kjer sistem sklepa od dane množice podatkov do ciljnega stanja, in veriženje nazaj, kjer sistem sklepa od danega cilja nazaj in preverja, če so izpolnjeni vsi pogoji za njegovo uresničitev.
Uporabniški vmesnik je potreben zaradi tega, da posreduje uporabnikova vprašanja sistemu in sistemove odločitve uporabniku. Večina uporabniških vmesnikov komunicira z uporabnikom s pomočjo množice sistemskih ukazov. Nekaj jih deluje s pomočjo naravnega jezika, ki bo prevladoval v bodočih eskpertnih sistemih.
Mehanizem pojasnjevanja je element, ki ne vpliva na osnovni način dela ekspertnega sistema. Je zelo pomemben, ker pojasnjuje odločitve sistema uporabniku.
Ekspertni sistemi pomagajo strokovnjakom na posameznih področjih pri boljšem odločanju. Ena izmed prvih organizacij v Veliki Britaniji, ki je pričela uporabljati ekspertne sisteme, je British Telecom. Uporabljajo jih pri servisiranju telekomunikacijskih naprav. Ekspertni sistem vsebuje bazo znanja o delovanju, okvarah in popravilih telekomunikacijskih naprav. Sistem uporabnika sprašuje o značilnostih okvare, uporabnik pa odgovarja. Iz kombinacije odgovorov določi način, kako je treba okvaro odpraviti.
Ekspertne sisteme pričenjajo uporabljati tudi pri katalogizaciji, indeksiranju in iskanju informacij.
Pri gradnji ekspertnih sistemov za katalogiziranje upoštevajo, da so osnovni podatki na naslovni strani publikacij. Izdelali so pravila za razpoznavanje naslova, podnaslova, avtorjev, podatkov o izdaji, kraja izdaje, izdajatelja in leta izdaje. Ta pravila pomenijo osnovo za bodoče inteligentne sisteme za katalogizacijo. Največji napredek pri katalogiziranju z ekspertnimi sistemi so dosegli pri zemljevidih. Tak sistem so razvili naUnvierzi UCLA v Združenih državah Amerike. Baza znanja obsega pravila za katalogizacijo zemljevidov, ki so jih oblikovalci ekspertnega sistema vgradili v sistem. Inferentni stroj uporablja vhodne podatke, ki jih daje uporabnik, in odloča z veriženjem nazaj. Sistem ima uporabniški vmesnik in mehanizem pojasnjevanja.
Pri inteligentnem indeksiranju najpogosteje uprabljajo semantične mreže, v katerih indeksirani izraz pomeni vozlišče, hierarhični odnosi med indeksi pa pomenijo povezave med vozlišči. Tak način uporabljajo pri indeksiranju znanstveno-tehničnih dokumentov v ameriški vojski.
6.	Obisk knjižnice Pilkington
Knjižnico Pilkington so odprli leta 1980 kot osrednjo knjižnico Tehnološke univerze Loughborough.
Stavba ima štiri nadstropja, prva tri so namenjena knjižničnim dejavnostim, v četrtem pa je Oddelek za študij bibliotekarstva in informacijskih ved. Stavba stoji ob griču, grajena je tako, da je glavni vhod v tretjem nadstropju, od tod pa uporabniki in uslužbenci po stopnicah ali z dvigalom pridejo v nižja nadstropja.
Knjižnica ima 6500 m2 površine, hrani 600.000 volumnov, ima 25.000 m polic in 700 sedežev za uporabnike. Letno izposodijo na dom 218.000 volumnov, v čitalnicah 68.000 volumnov in medknjižnično 10.000 volumnov. V knjižnici je zaposlenih 21 strokovnih in 35 drugih delavcev. Knjižnica je odprta od 9. ure dopoldan do 5.30 popoldan.
Večina knjižničnih služb je v tretjem nadstropju. Tu je pult za izposojo na dom, v čitalnice in medknjižnično izposojo. V bližini je informacijska služba. V tretjem nadstropju so tudi referenčna zbirka, zbirka abstraktov in periodičnih publikacij. V tem nadstropju so tudi oddelek za obdelavo gradiva in upravne službe.
V drugem nadstropju so v prostem pristopu publikacije s področja družboslovnih in humanističnih ved ter umetnosti.
V prvem nadstropju so pujblikacije s področja naravoslovnih in tehniških ved.
V prvem in drugem nadstropju so informatorji za specialna področja in 700 sedežev za uporabnike. Sedeži so razporejeni ob oknih in tako lahko uporabniki študirajo pri naravni svetlobi.
Knjižnica ima računalniško podprto katalogizacijo in izposojo, pripravlja pa tudi nabavo. Ima lastni računalnik, s katerim je povezanih 30 terminalov za knjižnične delavce in 30 za uporabnike. Programsko opremo in računalnik s terminali so kupili pri organizaciji BLCMP. V knjižnici sta zaposlena dva računalniška strokovnjaka, ki kupljene programe prilagajata potrebam knjižnice in razvijata dodatne. Ob večjih akcijah računalniškim strokovnjakom iz knjižnice pomagajo tudi strokovnjaki Računalniškega centra Tehnološke univerze v Loughboroughu.
Najbolj izpopolnjen je sistem izposoje. Za evidenco izposoje uporabljajo en terminal, za evidenco vračil pa drugega. Na oba so priključena svetlobna peresa. Knjige in izkaznice uporabnikov so opremljene s črtnimi kodami. Na ekranu za evidentiranje izposoje in vračil se pojavi samo številka knjige. Ekran z natančnejšimi podatki potrebujejo knjižničarji pri izposoji le redko.
Pod izposojevalnim pultom je naprava, s katero knjige ob izposoji razmagnetijo. Pri izhodu sta plošči, ki z zvočim signalom opozorita, da izposoja knjige ni bila evdientirana. V knjižnici Pilkington uporabljajo varovalni sistem 3M. V knjižne hrbte ali med spojne liste in platnice vlepljajo kovinske trakove, ki povzročijo zvočni signal, če niso pred tem razmagneteni.
V	knjižnici Pilkington nimajo več listkovnih katalogov. Novejši podatki so v računalniku in uporabnikom na voljo v obliki OPAC (On-line Public Access Catalogue). Starejše kataložne listke so preslikali na mikrofiše. Načrtujejo, da bodo tudi starejše podatke prenesli v računalniško obliko.
7.	Obisk Mestne univerzitetne knjižnice v Londonu
Mestna univerzitetna knjižnica v Londonu (London City University Library) ima tri nadstropja v osemnadstropni stavbi. V šestem nadstropju so britanski standardi, posebne zbirke in knjige v prostem pristopu. V sedmem nadstropju so izposojeval-ni pult za izposojo na dom, informacijska služba, medknjižnična izposoja in knjige v prostem pristopu. V osmem nadstropju so revije.
Knjižnica ima 300.000 enot gradiva. V njej je zaposlenih 30 delavcev, od tega tretjina bibliotekarjev, tretjina pomožnih bibliotekarjev in tretjina administrativnih in tehničnih sodelavcev. Obiskuje jo 4000 študentov. Odprta je od ponedeljka do petka od 9. ure zjutraj do 9. ure zvečer. Med počitnicami je odprta od 9. ure zjutraj do 5. ure popoldan. Študenti si lahko izposodijo 15 knjig za šest tednov, predavatelji si lahko izposodijo 20 knjig za šest tednov. Uporabniki si lahko izposojajo tudi gradivo iz zbirke za kratkoročno izposojo. V tej zbirki so učbeniki, izpitno gradivo, zapiski predavanj, fotokopije člankov in referatov. Iz te zbirke si lahko izposodijo po eno knjigo ali enoto gradiva za tri ure. Izjemoma si lahko gradivo iz te zbirke izposodijo tudi na dom po 4. uri popoldan, vrniti pa ga morajo naslednje jutro.
Računalniško obdelavo so v knjižnico uvedli leta 1970. Kupili so batch program za izposojo. Istega leta so pri ustanovi LOCAS (Local Cataloguing Service) pričeli kupovati magnetne trakove s kataložnimi zapisi.
Leta 1985 so pričeli z drugo fazo avtomatizacije. Pričeli so izbirati integrirani računalniški sistem. Testirali so štiri programske pakete: GEAC, BLCMP (Birmingham Libraries Cooperative Mechanization Project), SWALCAP (Southwest Libraries Cooperative Automation Project) in CLSI. V ožji izbor sta prišla BLMCP in CLSI. Odločili so se za CLSI, pri čemer so upoštevali lokalne potrebe knjižnice in njen razvoj. CLSI ima dobre programe za izposojo, katalogizacijo in iskanje. Na novi način izposoje so prešli leta 1986. Programe za on-line katalogizacijo so pričeli uporabljati leta 1988, programe za nabavo pa leta 1989. Pri postopnem uvajanju integrirane obdelave se je dogajalo to, da so se pri uvedbi novega
podsistema, ki je povezan s starim, odražale spremembe tudi v starem. Zaradi tega je bilo potrebno hkrati s testiranjem novega podsistema ponovno testirati tudi starega. Bibliotekarji so kmalu spoznali to zakonitost in se z njo sprijaznili. Toda težje so razumeli to, da se še ne popolnoma utečen sistem spreminja, uporabniki.
V	knjižnici so nam povedali, da je uvajanje integriranega sistema povezano s stalnimi spremembami in dopolnitvami, ki trajajo več let. Tri leta pomenijo pri uvajanju integriranega sistema relativno kratko obdobje. Pri uvedbi vsakega od podsistemov so v knjižnici porabili tri mesece za testiranje in tri mesece za izobraževanje knjižničnih delavcev.
Uspešno uporabljajo računalnik tudi pri nabavi. Naročanje poteka tako, da vnesejo številko ISBN. Če najdejo zapis v bazi Britanske knjižnice, ga prekopirajo v lokalno bazo. Če zapisa ni, ga vnesejo sami. Nabavljajo 98% britanskih knjig, ki so opremljene s številko ISBN in letno kupijo približno 8000 knjig. V zapis v lokalni bazi vnesejo tudi ceno in s tiskalnikom natisnejo naročilo. Ko knjižnica porabi 90% načrtovane vsote za nabavo, se na ekranu pojavi ustrezno sporočilo. Inventarnih knjig ne tiskajo s tiskalnikom, ampak po potrebi pregledajo podatke na ekranu.
Pri katalogizaciji zapise dopolnijo. Uporabljajo obliko zapisa UK-MARC in sistem vsebinske obdelave PRECIS. Uporabniki in knjižničarji uporabljajo samo kataloge OPAC (On-line Public Access Catalogue). Po uvedbi sistema CLSI so prenehali izdelovati kataložne listke.
Nekaj mesecev po prehodu na OPAC so v knjižnici anketirali 400 uporabnikov in ugotovili, da so 100% bolj zadovoljni s katalogom OPAC in z iskanjem po geslih sistema PRECIS kot s Kartičnimi katalogi in Deweyevim sistemom klasifikacije.
Pri izposoji uporabljajo sistem črtnih kod. Knjige in izkaznice so opremljene z nalepkami s črtno kodo. Knjižnica kupuje natisnjene nalepke. Če uporabnik izgubi izkaznico z nalepko, dobi v izposoji novo z novo identifikacijsko številko. Med njegovimi podatki v računalniku zbrišejo staro identifikacijsko številko in vnesejo novo. Za branje črtnih kod uporabljajo skener, ki je vgrajen na notranjo stran gornje plošče posebnega nosilca. Knjigo položijo v nosilec tako, da je nalepka s črtno kodo pod skenerjem. Knjige so opremljene z nalepkami s črtno kodo, ki pomeni tekočo številko in nima posebnega pomena. Če se nalepka odlepi, na knjigo nalepijo novo številko, med podatke o knjigi v računalniku pa vnesejo spremembo.
Terminali v knjižnici so povezani z računalnikom v Računalniškem centru univerze. Vsa vzdrževalna, operaterska in programerska dela za knjižnico opravljajo v tem centru, s katerim so zelo zadovoljni.
Ob slovesu so v knjižnici poudarili, da za knjižnico, ki je pričela z računalniško obdelavo, ni več poti nazaj, ampak kljub oviram in problemom samo naprej v smeri avtomatizacije. V knjižnici se morajo sprijazniti s tem, da se postopki, ki so jih prej
vrsto let opravljali v vseh podrobnostih na enak način, po prehodu na računalniško obdelavo nenehno spreminjajo in dopolnjujejo ter da se vsaka sprememba, ki jo izvršijo na enem delu integriranega sistema, lahko pozitivno ali negativno odrazi na katerem izmed drugih delov. Povedali so nam tudi, da kljub natančnim analizam različnih računalniških sistemov niso našli takega, v katerem bi bile idealno integrirane vse knjižnične funkcije. Pri enih sistemih so bolj optimalni programi za izposojo, pri drugih za nabavo, pri tretjih za katalogizacijo. Izbrali so sistem, ki je bil zanje optimalen v večji funkciji in ga v sodelovanju s programerji Računalniškega centra univerze dograjujejo.
V	Mestni univerzitetni knjižnici so nas opozorili tudi na to, da morajo knjižničarji opustiti miselnost, ki je veljala pri klasični obdelavi, da lahko rezultate svojega dela v obliki kartotek vsak sam kontrolira in varuje. Pri integrirani računalniški obdelavi je zapis rezultat dela mnogih knjižničarjev, ki ga po fazah dopolnjujejo, varovanje podatkov pa je treba zaupati računalniškim strokovnjakom.
8.	Obisk knjižnice Politehnike Leicester
Knjižnica Politehnike Leicester (Leicester Polytechnic) ima štirinadstropno stavbo.
V prvem nadstropju so izposojevalni pult za gradivo posebnih zbirk, zbirka diapozitivov in videogradiva, zbirka zemljevidov in prostor s 24 mikroračunalniki za uporabnike. V tem nadstropju so tudi informatorji za posebne zbirke. Gradivo posebnih zbirk posojajo tudi na dom.
V drugem nadstropju so pult za izposojo knjig na dom in za kratkoročno izposojo ter informacije in medknjižnično izposojo. V tem nadstropju so tudi referenčna zbirka, prostori uprave in prostor za računalnik.
V tretjem nadstropju so knjige v prostem pristopu iz naslednjih strok: računalništvo, ekonomija, pravo, matematika, farmacija, fizika, sociologija, statistika. Tu so tudi informatorji-specialisti za poslovne vede, tehnologijo, matematiko in računalništvo. V tem nadstropju so tudi revije z različnih strokovnih področij in mikrofilmi.
V bližini polic z revijami so abstrakti člankov iz revij ter zbirka predpisov in zakonov. Tukaj je tudi zbirka poročil gospodarskih organizacij ter služba za on-line poizvedbe v tujih podatkovnih zbirkah. Uporabnikom so v tem nadstropju na voljo preslikovalni aparati za tiskane publikacije, mikrofilme in mikrofiše.
V četrtem nadstropju so knjige s področja arhitekture, gradbeništva, umetnosti, oblikovanja, kemijske tehnologije, elektronike, tiskarstva, tekstilne tehnologije. V tem nadstropju so tudi informatorji-specialisti za umetnost in oblikovanje ter arhitekturo in gradbeništvo. Tukaj so tudi revije z različnih strokovnih področij in abstrakti člankov ter zbirka britanskih standardov, v kateri so standardi, ki so izšli po letu 1971.
Knjižnica ima zaposlenih 30 delavcev. Ima 300.000 enot gradiva. Obiskuje jo 8.000 študentov. Odprta je od ponedeljka do petka od 9.00 ure zjutraj do 9.00 ure zvečer. Ob sobotah je odprta od 9. do 12. ure. Med počitnicami je odprta od 9. ure dopoldan do 5.30 popoldan. Študenti si lahko izposodijo 10 knjig za štiri tedne. Za enako dobo si lahko izposodijo tudi 10 enot avdiovizualnega gradiva. Lahko si izposodijo tudi dve enoti gradiva iz zbirke za kratkoročno izposojo. Rezervirano gradivo hranijo za uporabnike sedem dni. Uporabnike opozarjajo na to, da bodo knjižnico zaprli, z zvonenjem. Prvič pozvonijo 25 minut pred koncem izposojeval-nega časa, drugič 15 minut pred tem časom in tretjič 10 minut pred tem časom. Deset minut pred koncem izposojevalnega časa izključijo terminale in mikroračunalnike.
V knjižnici Politehnike Leicester uporabljajo dve vrsti lokalne mreže LAN (Local Area Network). Knjižnica je povezana z mrežo univerzitetnega naselja (Polytechnic Campus Network), ki omogoča dostop do kataloga OPAC. Druga mreža, s katero je knjižnica povezana, je Ethernet, ki jo uporabljajo pri raziskovanih projektih, v katerih sodelujejo uporabniki s 25 osebnimi računalniki, ki so instalirani v knjižnici.
V knjižnici Politehnike Leicester uporabljajo računalnik od leta 1977. Takrat so razvili lastni podsistem izposoje in pričeli uporabljati trakove MARC. Leta 1984 so lastni podsistem izposoje zamenjali s podsistemom CIRCO, ki ga je razvila organizacija BLCMP. Podsistem katalogizacije so leta 1981 nadomestili z on- line podsistemom BOSS. Leta 1982 so instalirali mikroračunalnik, ki ga uporabljajo pri medknjižnični izposoji. Mikroračunalnik je preko mreže ART (Automatic Request Transmission by Telephon) povezan z British Library Document Supply Center. Po dveh letih so podsistem medknjižnične izposoje izpopolnili in ga imenovali AIM (Automation of Interlending by Microcomputer).
V sredini osemdesetih let so pričeli uporabljati programe za urejevanje besedil, nabavo in uredili dostop do britanskega teleteksta z imenom PRESTEL.
Med leti 1978 in 1984 so opravili retrospektivno konverzijo klasičnega kataloga v računalniško obliko in pri tem uporabili kataložne zapise sistema BLCMP.
Leta 1985 so uporabnike prvič seznanili s katalogi OPAC. Takrat so zanje instalirali šest terminalov, kasneje pa so jih dodali še šestnajst.
Pri izposoji uporabljajo dva terminala s skenerji, ki berejo črtne kode. Uporabljajo varovalni sistem 3M s kovinskimi nitkami, kijih vlepijo v knjige in revije. Pri izposoji so zaposleni v vsaki izmeni po trije izposojevalci, od katerih je eden delavec knjižnice, duga dva pa sta zaposlena pogodbeno.
Pri prilagajanju kupljenih programov BLCMP so sodelovali prozivajalci in osebje računalniškega centra Politehnike Leicester. Mikroračunalnike upravljajo delavci knjžnice.
9.	Obisk razvojnega oddelka Britanske knjižnice
V razvojnem oddelku Britanske knjižnice so nas seznanili z načrti za novo stavbo. Gradijo jo v bližini železniške postaje St. Pancras.
Britanska knjižnica je bila ustanovljena z odlokom Parlamenta leta 1972. Leta 1975 so izbrali lokacijo za novo zgradbo. Leta 1976 je arhitekt profesor Colin St. John izdelal načrte. Leta 1982 so pričeli z gradnjo. Leta 1986 so bila končana temeljna dela. Leta 1990 bodo končana zidarska dela in pričeli bodo z notranjo opremo. Leta 1991 bodo pričeli seliti knjige v kletna skladišča in leta 1993 načrtujejo otvoritev.
Knjižnica bo imela 75.765 m2 površin s štirimi kletnimi etažami in osmimi nadstropji nad zemeljsko površino. V knjižnici bo 638 sedežev za uporabnike in 13 milijonov enot knjižničnega gradiva. V njej bo zaposlenih 650 knjižničnih delavcev. Za stalne in občasne razstave bo na voljo 1350 m2 površine. V Britanski knjižnici potrebujejo vsako leto 7 km polic za novo gradivo. V novo stavbo bodo preselili knjige, revije, patente, zemljevide, note, rokopise in znamke, ki jih trenutno hranijo na dvanajstih mestih v Londonu. Naročeno gradivo bodo iz skladišča prevažali s posebnim transportnim sistemom. Uporabniki bodo naročali s terminali, ki bodo razporejeni na vseh površinah z gradivom v prostem pristopu.
Do leta 1993 bodo vnesli v računalnik 5,000.000 zapisov o knjigah. Pri tem bo sodelovalo približno sto knjižničarjev. Bibliografske podatke o vsaki knjigi bodo vnesli dvakrat. Računalnik bo zapise iste knjige primerjal. Če se bosta zapisa ujemala, ju bo računalnik razumel kot pravilna in prenesel iz začasne v stalno bazo.
V razvojnem oddelku Britanske knjižnice pripravljajo štiri projekte s področja uporabe računalnikov. Prvi je projekt finančne kontrole knjižničnega poslovanja, drugi je OPAC, tretji je združeni katalog Britanske knjižnice in Francoske nacionalne knjižnice na CD-ROMu in četrti projekt računalniške obdelave rokopisov. Največjo pozornost posvečajo OPAC-u, ki naj bi bil kar najbolj prijazen za uporabnike. Programe razvijajo na računalnikih IBM PC, kasneje pa jih bodo prilagodili velikemu računalniku IBM, s katerim bodo povezani vsi terminali za uporabnike v novi stavbi. Ti terminali bodo barvni. Programe za OPAC razvijajo tako, da čim bolj izkoriščajo učinek barv na ekranskih slikah. OPAC omogoča iskanje po različnih elementih bibliografskega opisa: po avtorju, naslovu, izdajatelju, kraju izdaje, letu izdaje, izdaji, identifikacijski številki, ISBN, jeziku, deksrip-
torjih in njihovih kombinacjah. Uporabnik dobina zaslonu najprej samo naslov knjige, avtorja, leto izdaje, izdajo in signaturo. Če želi več podatkov, pa jih lahko dobi na ekranu v obliki kataložnega listka ali v obliki UNIMARC s tagi. Podatki se prikazujejo v okvirčkih tako, da nova slika delno prekrije staro. Na spodnji tretjini terminala je slika tipkovnice, na kateri so rdeče označene tipke za ukaze. Tipke se na ekranu prikazujejo zelo plastično in uporabnika zelo nazorno usmerjajo pri ukazih iskanja.
Drugi projekt je sodelovanje Britanske knjižnice in Francoske nacionalne knjižnice. Poskusno pripravljajo CD-ROM s 4000 zapisi, od katerih je polovica britanskih, druga polovica pa francoskih. Posebnost skupnega kataloga je ta, da so britanski zapisi v standardu UK Marc, francoski pa v standardu Unimarc. Britanski zapisi so vsebinsko obdelani po sistemu PRECIS, francoski pa po klasifikaciji Kongresne knjižnice. Iskati je mogoče v angleškem in francoskem jeziku po enem ali več elementih bibliografskega opisa. Uporabnik lahko zahteva podatke v skrajšani obliki, v obliki kataložnega listka ali v izvirni obliki.
10.	Obisk raziskovalnega Centra Husat
Kratica Husat pomeni Human Sciences and Advanced Technology Research Centre. Center se je razvil iz Oddelka z ergonomijo in kibernetiko, ki so ga ustanovili leta 1960. Center Husat deluje od leta 1970 v okviru Oddelka za humanistične vede Tehnološke univerze Loughborough. Husat je eden izmed največjih evropskih centrov, ki se ukvarjajo z uporabo sodobne tehnologije v humanističnih vedah. V centru je štirideset raziskovalcev, ki so specialisti za ergonomijo, eksperimentalno in kognitivno psihologijo, informacijske vede in računalniško tehnologijo. Pri raziskavah sodelujejo tudi študenti Tehnološke univerze Loughborough.
Eden izmed projektov, ki ga pripravlja Husat od leta 1985, je Quartet. Imenovali so ga po štirih ustanovah, ki pri njem sodelujejo. Finančno ga podpira Britanska knjižnica. Cilj projekta je razvoj integrirane elektronske informacijske postaje in komunikacijskega sistema za raziskovalce. Pri projektu sodelujejo Center Husat, Univerza Birmingham, Univerza London in Politehnika Hatfield. V okviru projekta raziskujejo tudi on-line obliko prenosa celotnega besedila. Center Husat v projektu raziskuje uporabniški in ergonomski vidik sodobne tehnologije. Univerza Birmingham je odgovorna za računalniško in programsko opremo. Univerza London raziskuje sisteme prenosa sporočil in primarnih dokumentov po mrežah. Politehnika Hatfield raziskuje sisteme hranjenja podatkov na optičnih diskih. Pri delu projekta Quartet, ki raziskuje prenos celotnega besedila primarnih dokumentov v on-line obliki, sodeluje tudi OCLC (On-line Computer Library Center).
Center Husat raziskuje ergonomski in uporabniški vidik sodobne tehnologije. Pri tem izhaja iz potreb raziskovalcev, ki pridobivajo informacije iz monografskih publikacij, člankov, pisem drugih raziskovalcev, pogovorov z drugimi raziskovalci, na seminarjih in konferencah. Raziskovalci Centra Husat želijo oblikovati delovno postajo, ki bo sodobnemu raziskovalcu omogočala neposreden dostop do informacij v vseh navedenih oblikah. Ta postaja mora imeti velike lokalne pomnilne zmogljivosti, visoko kakovost ekranske slike ter hitre in kakovostne komunikacijske zmogljivosti. Po večletnih raziskavah so ugotovili, da tem zahtevam ustreza računalnik IBM PC z ekranom formata A4, s čitalnikom več optičnih diskov in laserskim tiskalnikom. Priporočljivi so čitalniki za sto optičnih diskov hkrati. V Centru Husat so tudi ugotovili, da je ekran formata A4 za on-line branje primarnih dokumentov premajhen, predvsem v primerih, ko so primarni dokumenti periodične publikacije. Bolj priporočljiv je ekran v formatu A3.
Poleg tega v Centru Husat preizkušajo program, v katerem so kataložni podatki povezani z besedilom primarnih dokumentov. Katalog periodičnih publikacij je na ekranu grafično prikazan v obliki volumnov na policah. Uporabniki iščejo s pomočjo naprave, imenovane miška, ki usmerja kazalec na ekranu, in ima obliko roke. Ko se kazalec ustavi na enem izmed volumnov periodične publikacije, se na ekranu pokaže kazalo. Če uporabnik usmeri kazalec na enega izmed naslovov člankov v kazalu, se na ekranu pokaže prva stran tega članka s popolnim besedilom. Če uporabnik usmeri kazalec na številko citata, se na ekranu pokažejo bibliografski podatki, čeprav so na primarnem dokumentu na eni izmed naslednjih strani. Podobno lahko uporabnik z usmerjanjem kazalca preskoči iz številke tabele ali slike k tabeli ali sliki na eni izmed naslednjih strani, nato pa nadaljuje z branjem besedila na prejšnji strani.
Pri prenašanju besedila primarnih dokumentov v računalniško obliko uporabljajo v projektu Quartet optične čitalnike.
Rezultate projetka Quartet bo med prvimi pričela uporabljati Britanska knjižnica.
11.	Sklep
Na obisku v Veliki Britaniji sem si ogledala tri univerzitetne knjižnice. Posebno dragoceni so bili pogovori s knjižničnimi delavci o smotrnosti stavb in uporabi računalnikov. Knjižnice se razlikujejo po lokaciji in stavbah. Različno pa imajo organizirano tudi uporabo računalnikov.
Knjižnica Pilkington je locirana v univerzitetnem kampusu. V isti stavbi je tudi Oddelek za študij bibliotekarstva in informacijskih znanosti. Pomanjkljivost stavbe je slaba svetloba v nižjih nadstropjih, katerim povzročajo senco višja nadstropja, ki so pomaknjena navzven. Podobno je tudi Knjižnica Politehnike Leicester
locirana v kampusu, vendar je stavba namenjena samo knjižnični dejavnosti. Mestna univerzitetna knjižnica v Londonu je locirana v središču mestä, uporablja pa samo nekaj nadstropij v večnamenski stavbi.
Knjižnica Pilkington ima lastni računalnik in tudi lastne računalniške strokovnjake. Knjižnica Politehnike Leicester ima mrežo povezanih osebnih računalnikov, programe so jim razvili strokovnjaki računalniškega centra Politehnike Leicester, računalnike pa upravljajo knjižnični delavci. Mestna univerzitetna knjižnica v Londonu ima lastne terminale, ki so povezani z osrednjim računalnikom v računalniškem centru univerze, kjer skrbijo za programsko opremo.
V	omenjenih treh knjižnicah sem spoznalatrenutno stanje britanskih univerzitetnih knjižnic. V razvojnem oddelku Britanske knjižnice in v Centru Husat pa sem spoznala smeri, v katere se razvija britansko knjižničarstvo.
12.	Literatura
1. Adams, Roy J., Mel Collier: Local area network development at Leicester Polytechnic Library. - V: Program. - 21 (1987), 3; str. 273-282
2. Clegg Susan, Philippa Dolphin, Jean Sykes: Security in academic libraries. - V: Library Ass. Rec. -2 (1983), 91; str. 93-95
3. Evans Anthony J., Alan F. MacDougall: The planning of the new Loughborough University Library and Department of Library and Information studies. - Loughborough: Pilkington Library, 1987. - (5) f.
4. Information sheet. Loughborough: Pilkington Library, 1988. - 4 f.
5. Introductory guide to Library. - London: City University, 1988. 5 f.
6. McKnight Cliff, John Richardson, Andrew Dillon: Reading from paper versus reading from screen. - V: The computer journal. - 31 (1988), t; str. 457-464
7. McKnight Cliff, John Richardson, Andrew Dillon: The construction of hypertext documents and databases: — V: The Electronic library. - 6(1988), 5; str. 338-342
8. McKnight Cliff, John Richardson, Andrew Dillon: Towards the development of a full-text searchable database. - v: Britiah journal of academic librarianship. - 3 (1988), 1; str. 37-48
9. O’Neil Margaret: Expert systems and library and information studies. - V: Aslib information. - (1988), 9; str. 224-226
10. Vickery Alina, Helen Brooks: Expert Systems and their applications in LIS. -V: Online review. - 11 (1987), 3; str. 149-165