Datacija peči je pa omogočena že zaradi večje množine slovanske keramike, ki se je nahajala okoli teh peči ali pa je bila uporabljena celo pri tla­ kovanju dna v pečeh. Poleg tega so tu odkrite tudi ostaline iz zgodnjejšili obdobij od neolitske, halštatske. latenske pa vse do jaziške dobe. Nedaleč od tega mesta so odkrili tudi novo grobišče belobrdske kulturne skupine. — Pavle Wellenreiter podaja začasno poročilo o avaro-slovanski nekropoli v Bogojevu; tu je leta 1950 raziskoval Somborski muzej. Ob tej priliki so odkrili pet grobov z zanimivimi, posebno koščenimi najdbami. — Biserka Nadj je objavila štiri grobe, ki so jih našli pri Aradcu v Banatu in pripadajo avaro-slovanski dobi. — Šandor Nadj pa objavlja rezultate poskusnega raziskovanja pri Tarašu. kjer so odkrili tri grobove belobrdske kulturne skupine; našli so pa tudi ostaline neolitskega časa. V večjem obsegu je poleg arheologije zastopana v »Radu« tudi etno­ grafija. Tako obravnava Vera Milutinovič lectarske modele, ki se nahajajo v vojvodinskih muzejih; Aleksander Stefanovič obravnava žigosanje živine v nekaterih vaseh severnega Banata, Sofija Dimitrijevič lončarstvo v Som- boru. Rada Jovančič tipe in način gradnje kolib v južnem Sremu. Stevan Degral okraševanje velikonočnih pisank pri Madžarih Čango v Vojvodini in ljudsko izročilo v Debeljaci o ubijanju starih ljudi pri Madžarih. Mirko Šulinan poroča o sejmu deklet. Marija Djurič o izdelovanju »Djule« pri Srbkinjah v Vršcu in okolici. Arsen Ilič o treh banatskih preprogah, Milan Milošev o življenju in delu obrtništva v južnem Banatu v 18. in 19. stoletju. Zgodovinske razprave imamo samo v člankih Koste Milutinoviča, ki obravnava Novi Sad kot žarišče socialističnega pokreta 1872. leta, in v raz­ pravi Luke Nadlačkega o desetini žitaric v vasi Majdan 1842. do 1844. leta. Umetnostno zgodovino obravnava Milenko Filipovič v članku »Ikone na steklu pri vojvodinskih Srbih«; botaniko imamo v poročilu o usodi her­ barija Andrije Volnija v karlovški gimnaziji in v razpravi Nadežde Babič, ki obravnava odnos raznih pojavov življenjskih oblik na hidrofilnih livadah v okolici Novega Sada. Poleg teh člankov, poročil in razprav prinaša glasilo tudi pregled dela raznih muzejev in zbirk v Vojvodini, obiske muzejev, tečaje in poduk v posameznih strokah, delo pri varstvu kulturnih spomenikov, delo za kon- servacijo posameznih objektov, ocene in poročila ter bibliografijo Vojvodine. Glasilo »Rad vojvodjanskih muzeja« je tako po vsebini kakor po temah, ki jih obravnava, izredno pestro. Želeti bi bilo, da bi glasilo redno izhajalo in da bi tako tamkajšnje bogato gradivo in delo vojvodjanskih muzejev bilo čimbolj dostopno znanstvenim in drugim krogom. Večina razprav in člankov ima tudi angleške povzetke, so pa izredno kratki. Josip Korošec Draga Garašani n . Neolitska kamena plastika u Srbiji (Starinar. Organ Arheološkog instituta Srpske akademije nauka, knjiga TI. 1951. str. 7—12. 9 slik v tekstu, nemški prevod). Glede na doslej slabo znano koščeno in kameno plastiko neolitskega obdobja v Jugoslaviji je avtorica v tej svoji razpravi zbrala vse zadevne kamene objekte s področja NR Srbije, jih skušala pojasniti, postaviti y zvezo z drugimi plastičnimi likovnimi izdelki v kamnu izven Jugoslavije in tudi datirati posamezne primere. Tako navaja avtorica več lokalitet, kjer so našli po enega ali več primerov, bodisi antropomorfnih ali živalskih figur iz alabastra, kalcita in marmora. Vse lokalitete, kjer so doslej našli takšne fimire. pripadajo le vinčanski kulturni skupini in so drugod, kakor se vsaj zdi danes, neznane. Večino živalskih figur, ki so jih doslej posamezni znanstveniki različno tolmačili, kakor konja, šakala itd., tolmači avtorica sedaj kot figuro psa. Te figure pa naj bi bile kultnega pomena. Pri tem se avtorica opira na to. da so na lokaliteti v Botošu vse tri tam najdene figure v obliki pasjih glav. bile najdene v grobovih. Omenil bi pa. da ni nujno, da so takšni primeri dospeli v grob kot nekakšen poseben kultni objekt, ampak so lahko prišli tja tudi kot čisto navadni amuleti, ki so jih v grobovih pokopani nosili tudi že za svojega življenja. Glede nastanka takšnih plastičnih figur sodi avtorica, da pripada ta lokalna plastika vinčanski kulturni skupini in da se tudi analogije z njo ne morejo najti na drugih mestih izven nje. To stališče je vsekakor popolnoma pravilno. Kamenih statuet, predstavljajočih človeka, je pa vsaj do sedaj bilo naj­ denih le neznatno število. Na vseh lokalitetah je danes znanih samo pet pri­ merov. Avtorica sicer navaja le štiri, vendar pa Vasic omenja, da so v Vinci našli tri in ne dva primera (Vasic, Vinca II. 140), čeprav je sam objavil le dva primera. Avtorica večino teh marmornih človeških statuet povezuje z raznimi marmornimi statuetami. ki so jih našli na Kreti v Hagia Triddi ter v Tesaliji v Dimini fazi. Vendar pa pravilno pripominja, da so zadnje časovno toliko oddaljene, da ne morejo priti v poštev. Za en primer, ki so ga našli v Gradcu pri Prokuplju, pa smatra, da je imel vzore v koščenih idolih iz Bolgarije, ki so pa zopet bili izdelani po vzorih bolgarskih mar­ mornih idolov. Proti tej predpostavki, ki jo je izrekla avtorica, pa bi govorilo nekoliko momentov. Tako v vinčanski kulturni skupini nimamo nikakršnih koščenih idolov, ki bi bili vsaj približno podobni bolgarskim, kljub vsej bližini, ako sploh moremo med koščenimi predmeti posamezne označiti kot podobo antropomorfnih figur. Že na drugem mestu sem v tem pogledu izrazil svoje mnenje in mislim, da so posamezni predmeti, čeprav stoje drugi na negativnem gledišču, lahko predstavljali tudi koščene idole, ki se pa popolnoma razlikujejo od bolgarskih. Medtem pa velik del znanstvenikov takšne objekte tolmači kot spatulae in smatra, da nimajo s plastiko nič skupnega. Dalje nam je mogoče statueto iz Gradca tako stilistično kakor tipološko povezati z marmornimi statuetami, najdenimi v Vinci. Tako je mogoče dobiti vsaj relativno kronološko bazo. Od vinčanskih so eno našli 6.1 m. drugo pa 5.8 m globoko, ki pripada isti plasti in verjetno tudi istemu stanovanjskemu horizontu kakor prva. Tudi statueta iz Gradca časovno menda ni preveč oddaljena od teh dveh: lahko celo sodimo, da je istočasna z njimi. Podobnost statuete iz Gradca z bolgarskimi koščenimi figurami je le navidezna, glede na izdelavo v drugem materialu. Tudi avtorica vin­ čanskih primerov nc povezuje z bolgarskimi, temveč s Hagio Triado. Tako bi se tudi ta iz Gradca dala povezati z istim izvorom kakor vinčanske. Sicer sem pa mnenja, da so analogije v Hagia Triadi preveč oddaljene ter da je treba izvor tem marmornim statuetam iskati prej v sami vinčanski kulturni skupini med terakotami; tako ga avtorica pravilno predpostavlja za statueto, najdeno v Beogradu, vendar pa pravi, da je ta lokalnega značaja in delana po domačih vzorih v glini. Statuete iz Gradca brez najdenih sorodnih marmornih primerov v Vinci skoraida ni mogoče pravilno časovno opredeliti, ako se oslanjamo le na terakote. Tip glave te statuete je tip glav tako imenovane »Vidovdanke«, ki se v Vinci javljajo že okoli 8 m globine, ne pa, kakor avtorica trdi šele na globini 6.2 m (str. 11). Da ta statueta ne more biti starejša od najdenih v globini 6 m. za to govori tudi drugo gradi\o. Josip Korošec Alexander Randa. Der Balkan. Schlüsselraum der Weltgeschichte (Von Thrake zu Byzanz). Verlag Anion Pustet. Graz-Salzburg-Wien. Erste Auflage 1949. Klasična arheologija se je preveč držala samo antičnih virov. Isto velja tudi za bizantologe in klasične filologe; ti so vsi preveč zanemarjali problem Tračanov na Balkanu. Še najgloblje sta prodrla v to vprašanje dva dunajska učenjaka, Slovana Jireček in Tomašek. Ogromno znanstvenega materiala, ki zadeva ta problem, je zbral Karl Patsch, ki je dolgo časa služboval v naših krajih (Bosna). Francozi so sicer pričeli z raziskovanjem materialne kulture Tračanov, vendar so pričeli ta problem kmalu zanemarjati. Domači