Pesem od verliga moža. *)
JBM-o trombe glas, ko zvon doni
Od verliga moža spomin 5
Kdor je enake vrednosti ,
Ga plača pesem, ne cekin.
O, slava Bogu, de zapeti znam,
De verlimu možu pohvalo dam!
Od juga veter vre gorak, Po laški zemlji moker sop, Pred sabo žene čern oblak, Kot volk požrešen cede trop. Razruši dobrave in gojzde vred, Na jezeru poka gromivši led.
V planinah gor topi se sneg, Povodenj krije dol in log, Naliv buči nebrojnih rek, Kipi dežele velki tok 5 Valovje po žlebu za sabo dervi, Kot hribe razbite, ledii peči.
Na stebrih in oblocih prost,
Iz rezaniga kamenja,
Cez tok razpet je zidan most;
Na sred se vidi hišica.
Z otroci in ženo mitar **) je not.
„0 beži, o beži mitdr od tod!u
*) Pričijočo pesem je v nemškim jeziku (das Lied vom braven Manne) slavni pevec Bogomir August Burger po resnični zgodbi zložil. Kjer mislimo, ž njo našim ljubim bravcam nekoliko vstreči, smo jo posloveniti dali. Ce vam bodo, dragi bravci! te sorte pesmi všeč, smo sklenili, prihodnjič več tacih oznaniti. Prazne ne bodo. Nekoliko zernja resnice in poducenja bo vsaka prinesla. **) Mitar ali čolnar.
Ob hiši tuli srež , vihar,
Gromivši strašno bliža se,
Pod streho skoči plah mitar,
Na boj valov ozre se tje. —
„0 vsmileni Bog! f&ajeci na glas,
Zgubleni, zgubleni! kdo resi nas?u
n
Vale se kore, sklad na sklad, Od sem in tam obeh strani, Obeh strani valov napad Z obloci stebre proč dervi. Glasnejši vpije, ko tok in vihar, Z otroci in ženo trepeci mitar.
Vale se gruče, tresk na tresk, In gor in dol na vsako stran, Za stolpam stolp, ko prah in pešk, Podre se v tok razrit, razklan. Ze sredi se bliža preklic okrog. — „0, vsmili se vsigamocen Bog!u
Na daljnim bregu jih stoji, Zijačev trop, žena, možov$ Vse roke vije, vse kriči, Nobeden ni v pomoč gotov. Z otroci in ženo trepeči mitar Prevpije v otetbo valove, vihar.
Od verliga moža, o kdaj Zapoj eš pesem, trombe glas? Posipa siri se stežaj, Zapoj ko zvon, je zadni čas! Ze bliža se sredi razrušenje, O verli mož, urno pokaži se.
En knez pridirja naglo v speh, Na krasnim konju žlahten knez. Napeto mošnjo voglov dveh Pogledu kaže vsih očes: ^Cekinov mu stir sto gotovih dam, Kdor ottne v pogubi nesrečne tam!u
Moj verli mož je mar ta knez, Ko premoženje svoje da? Pri Bogu! on je verli res, — Poznam pa vender goršiga*
Pokaži se urno moj gorsi mož , Poguba se bliža, zamudil boš!
In hujši rase tok in hrup,
Glasnejši zmir buči vihar,
Ze vpade serce vsim in up,
O rešnik, rešnik, kje si mar?
In steber za stebram se zverne v tok,
Gromivši vali se za njim oblok.
vAlo, alo! Na svit junak!" Cekine kviško knez moli. Posluša vse, obupa vsak, Rešitelja v ti trumi ni. Z otroci in ženo zastojn mitar
V  otetho prevpije natok, vihar.
En kmet, po šegi splohni krit, Na palci romarski prispe,
V  debelo suknjo je zavit, Visok obličja, rase je.
On kneza zasliši, razumi slov, In gleda na mostu pogin gotov.
Stori v imenu božjim križ,
In skoči v čoln nar bližni koj,
Ne vstraši ga, ne slap, ne piš,
Premaga toka divji boj.
Pa čoln je premajhen, gorje, gorje!
"Vse vzeti na enkrat — ne gre, ne gre.
In trikrat čoln posili tje, Viharju vkljub, valovju vprek, In trikrat srečno v kraj prispe, Otevši jih iz groze rek5 In komaj so zadni v zavetju vsi, Se zadni kos mosta v prepad zvali*
Kdo verli je, al kmet, al kness? Povej nam pesem, reci kdo ! Življenje kmet je vagal res — Bi djal — za zlat je storil to? Če knez bi ne bil premoženja daril, Moj kmet morebiti bi vagal ne bil.
   182  
„Na! reče knez, prijalel moj,                        »Življenja ne pr o dajem jez f                          Ko trombc glas, ko zvon doni
Zlato je tvoje, plačan bos!*1,                           Sim reven, pa nasitim se,                             Od verliga moža spomin;
Ni verlo bilo? Pesem poj!  —                          Zlato mitarju dajte, knezi                            Kdor je enake vrednosti,
Za Boga! Knez je žlahten mož.                       On blago svoje zgubil je."                               Ga pesem plača, ne cekin.
Pa vender še gorši, še boljši kri                   Tak* reče s poštenim obrazam, in glej!         O, slava Bogii, de zapeti znam
Pod plahto v ratarjevim sercu žari.                 Oberne mu herbet in gre naprej.                     De verlimu možu pohvalo dam.
J. Koseški, i