ETNO ZAPIS ETNObotanika, ZAklad Preteklosti, ki Izvira iz Skupnosti E-knjiga Dr. Katja Rebolj Trzin, september 2025 ETNO ZAPIS: ETNObotanika, ZAklad Preteklosti, ki Izvira iz Skupnosti Avtorica: dr. Katja Rebolj Oblikovanje in postavitev: Doroteja Horvat Fotografija: Sonja Ravbar Računalniški datotečni format: pdf https://katjarebolj.com/etno-zapis/ 1. izdaja, september 2025 Izdal Zavod Raspro, Trzin Sofinanciral Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) Cena: brezplačno Prepovedano reproduciranje, distribuiranje, predelava ali kakršna druga uporaba e-knjige ali njenih delov brez pisnega dovoljenja avtorice knjige. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 251994371 ISBN 978-961-97092-1-4 (PDF) Kazalo Etnobotanika v projektu 5 Ko kozolec dobi novo vlogo: Tomšelnov toplar 6 Ljudski večer 7 Florijanov gart’lc 8 Etnobotanika: zgodbe, ki jih pripovedujejo rastline Umivanje rok s kurjo češnjico 9 Ali vremenske rastline delujejo? 10 Ognjič ali vremenar 11 Od vremena do bradavic 12 Boleča kolena in sklepi 13 Da se rana hitro zaceli 14 Zaceli rane pri delu na njivi 15 Od čaja do podplatov 16 Grozdni čaj in medvedove hruške 17 Ta hude koprive 18 Zaključek 19 Povezanost narave in skupnosti 20 5 Etnobotanika v projektu Etnobotanika je znanstvena veda, ki združuje etnologijo – narovoslovje in botaniko – rastlinoslovje ter proučuje odnose med ljudmi in rastlinami. Znano je, da so bili v preteklosti ljudje na drugačen način povezani z naravo, zlasti se je ta vez spremenila z razmahom uporabe kmetijske mehanizacije po drugi svetovni vojni. Zato starejša populacija, ki s svojimi spomini in znanji, ki so zamrla v pozabo, vedno hrani dragocene etnobotanične informacije naše domovine. Na tej podlagi je bil zasnovan projekt - ETNO ZAKLAD, katerega akronim izhaja iz besed ETNObotanika, ZAklad Preteklosti, ki Izvira iz Skupnosti. Pridobljena znanja, ki jih danes merimo v drobcih, so bila v projektu zapisana, objavljena in dosegljiva nadaljnemu citiranju in raziskovanju. Prav tega v slovenskem prostoru primanjkuje. To je še en razlog, zakaj izvajamo tovrstne projekte! Tekom projekta so bili etnobotanični podatki zbrani v obliki delavnic in vodenih intervjujev. Da so etnobotanični podatki primerni za objavo, so bili zbrani po uveljavljeni znanstveni metodologiji, kot opisano v Jogan, 2019. Na kratko, pri zbiranju podatkov je potrebno zbrane podatke preveriti na različne načine, da se potrdi njihova istovetnost. Predvsem to velja za uporabo rastlin v zdravilstvu in pri imenovanju rastlin z ljudskimi imeni, ki s svojim poimenovanjem lahko zajemajo različne rastlinske vrste, ki jih je potrebno potrditi na terenu ali z ustreznimi herbarijskimi polami. Zbirko tako zbranih etnobotaničnih podatkov si v končni obliki lahko predstavljamo kot ljudske zapise, reke in zgodbe, ki nas poučujejo o nas samih in vrednotah naših ljudi. 6 Ko kozolec dobi novo vlogo: Tomšelnov toplar Del kraja in občine Trzin sestavlja t.i. stari Trzin, velikokrat pa ga še vedno imenujemo kar Trzin vas. Osrednjo arhitekturo v vasi predstavlja cerkev patrona sv. Florijana. V vaškem jedru, nasproti Tomšelnove domačije, je ohranjenih in prenovljen Tomšelnov kozolec (toplar) in v njem urejen Muzej na prostem. Kot muzejski eksponati so razstavljeni številni predmeti in kmečka orodja, ki so jih vaščani uporabljali včasih. Slovenski kozolec ali toplar predstavlja edinstveno slovensko arhitekturo, ki jo je Slovenec ponesel kamor je odšel izven mej svoje domovine. Danes je kozolec simbol slovenske ljudske dediščine in kulture. Odlikuje ga enostavnost in funkcionalna oblika s težnjo po lepem, kjer se ne sme nič dodati in ne odvzeti. Prav zaradi zgoraj navedenih dejstev so trzinski kozolci pritegnili pozornost arhitektke in umetnice Darinke More, ki je serijo kozolcev in arhitekturnih detajlov upodobila v tus-akvarel tehniki in akrilu ter le-te predstavila v okviru samostojne razstave v Trzinu spomladi 2025. Sled tega je bila izražena želja narediti več za oživitev in poznavanje obstoječih kozolcev, morda v okviru poti kozolcev z razlagami in označbami, ki bi zanimale mlajšo generacijo. Uporabnost Tomšelnovega kozolca je primer, kako je pretekla gospodarska raba, ki je počasi izgubila svoj namen, prešla v uporabo večnamenskega prostora za druženja, prireditve in oglede. 7 Ljudski večer Starejši se v Trzinu še vedno dobro spominjajo kmečkih ohceti, ki so bile organizirane v 80. letih. Ljudsko izročilo je v lokalnem okolju živelo še ob številnih drugih ljudskih prireditvah, gledaliških predstavah, soseskih srečanjih in drugače. Zeliščarska dediščina se ni ohranjala načrtno, ampak je bila živela z ljudmi, ki so radi ohranjali naravno in kulturno dediščino kraja in širšega področja. Na ta način so prispevali k dvigu kakovosti bivanja. Znanja, ki jih imamo danes na področju etnobotanike in zelišč, kljub razvoju znanosti še vedno v pretežni meri izhajajo iz vsaj stoletne uporabe zelišč na tem geografskem področju. Tradicionalna znanja še vedno veljajo za ključna znanja pri ohranjanju zdravja in dobrih življenskih navad mnogih posameznikov. Naravno razumemo, da je njihovo ohranjanje pomembno za našo prihodnost. Zato je v okviru projekta ETNO ZAPIS potekal Ljudski večer. Zeliščarsko vsebino je povezovala ljudska pesem, kateri imajo zelišča posebno mesto. V naši ljudski pesmi, kot so Rožmarin se m’ je posušo’, Gor čez Izaro in Lipa zelenela, zelišča pogosto nosijo simbolno vlogo. Povezana so s čustvi, spomini in naravnimi cikli, od katerih je bil človek veliko bolj odvisen v preteklosti. Rožmarin, na primer, simbolizira spomin in trajno vez med ljudmi, medtem ko lipa pogosto predstavlja lepoto in večnost. Zelišča nas v pesmih približajo življenju in hkrati ustvarjajo notranjo vez med ljudmi, ki jih prepevamo. 8 Florijanov gart’lc Gart’lc je majhen kmečki vrt, kjer pridelujemo zelenjavo, zelišča, sadje, cvetje in združujemo vse po malem. Raznolikost rastlinskega in živalskega sveta na tekem vrtu tvori mini-ekosistem, ki koristi rastlinam, živalim in človeku hkrati. V skladu s krajinskimi načeli in tradicionalnimi formami slovenskih vrtov je bil na mestu Muzeja na prostem Trzin prenovljen Florijanov gartlc. Naravi prijazen gartlc je danes pomemben element ohranjanja biotske raznovrstnosti in podpore lokalnim ekosistemom. Ključni dejavnik za urejanje takšnega vrta vključuje sajenje avtohtonih rastlinskih vrst, izogibanje uporabi fitofarmacevtskih sredstev ter ustvarjanje različnih življenjskih okolij za divje živali. Florijanov gartlc obdelujemo ekološko, s čimer omogočimo naravni odnos plenilec-škodljivec brez uporabe kemičnih sredstev. S tem pripomoremo k večji raznolikosti opraševalcev, kar posledično povečuje našo letino in daje možnost uporabe zelišč za terapevtske namene. Z zasaditvijo rastlin, ki proizvajajo veliko semen in sadežev, pa poskrbimo tudi za prehrano ptic in drugih živali skozi celo leto. Na vrtu ni invazivnih tujerodnih vrst rastlin. Bezeg, jablana, hruška in druge plodonosne vrste nudijo tudi hrano za nas. Del vrta predstavljajo tudi kvadri brez zasaditve, s pripravljeno zemeljsko grudo za gnezdenje talnih žuželk in divjih opraševalcev. Na Florijanovem gartlcu najdete mnoge rastline, ki pripovedujejo zgodbe in nam še danes dajejo priložnost, da jih uporabimo tako kot so jih naši ljudje nekoč - za okusno pripravo jedi, terapevtsko uporabo in navdih za življenje skupnosti. 9 Etnobotanika: zgodbe, ki jih pripovedujejo rastline Umivanje rok s kurjo češnjico »Po fotografiji kurje češnjice, ki ste mi jo danes pokazala, povem svojo izkušnjo. Ko sem bila otrok in smo v jeseni nabirali orehe, smo imeli vse roke črne od zelenih lupin. In s to kurjo češnjico smo si jih umivali, da smo odstranili črno barvo. Vedeli smo, kje raste in smo si jo včasih nabrali na zalogo, da nismo bili drugi dan v šoli kregani zaradi "umazanih" rok.« pove ga. Magda Tomšič. Kurja češnjica, Anagallis arvensis, je pogost vrtni plevel. Velja za neužitno rastlino. V nekaterih virih je navedena kot rahlo strupena, v drugih pa jo v manjši meri uporabljajo za prehrano ljudi. Njena zdravilna uporaba ni znana. 10 Ali vremenske rastline delujejo? »Seveda!« pove ga. Marija iz Cerkelj. Spominja se bodeče neže, ki je včasih še rasla na ravninah tik od vznožju Kamniško-Savinjskih Alp. Bodeča neža ali brezstebelna kompava, Carlina acaulis, še danes raste na suhih, ekstenzivnih travnikih in je dobro zastopana v našem visokogorju. Je ena najbolj poznanih rastlin, ki nam povedo, ali bo v kratkem deževalo ali posijalo sonce. Njeni koški (socvetja) se zapro še pred dežjem in ob soncu kmalu spet razpro. Njeno ljudsko ime bodeča neža kaže na dvojnost, na nekaj nežnega in dobrega, zavitega v bodeči oklep. Rastlina je poznana tudi v ljudski medicini, njena korenina se uporablja za bolečine v želodcu v obliki prevretka. Njene mlade liste, ki še nimajo bodečih bodic, nabiramo za prikuhe in solate. 11 Ognjič ali vremenar Bodeča neža spada v družino nebinovk, Asteraceae. Iz te velike rastlinske družine prihaja še nekaj »napovedovalk vremena kot sta ognjič in regrat. Vrtni ognjič, Calendula officinalis, svoje cvetove zapira v temi in ob deževnem vremenu, zato so ga z domačim imenom pogosto imenovali kar vremenar. Če se cvetovi zjutraj odpro, nas čaka lepo vreme, brez dežja. Je zdravilna rastlina, ki izvira iz Sredozemlja in je v ljudski medicini dobro poznana za hitro celjenje ran ter lajšanje črevesnih bolezni in ženskih težav v meni. V kulinariki uporabljamo njegove cvetne liste, ki so nežnega okusa. Nabiramo ga v sončnem vremenu. 12 Od vremena do bradavic Regrat je vsestranska čudežna rastlina. Gotovo ste že opazili, da na krožniku pusti sled svojega mlečka. Zato so mu včasih rekli tudi rjuhar. Svoje madeže je zlahka pustil na oblačilih in rjuhah. Tudi iz regratovih cvetov lahko napovemo vreme, le da ni tako zanesljiv kot prej opisana bodeča neža in ognjič. Starejši so mi povedali, da so regrat uporabljali tudi za odstranjevanje površinskih bradavic, ki so s časoma same odpadle. Gospa rojena v Zasavju, mi je povedala, da so ga po domače imenovali lirgut. 13 Boleča kolena in sklepi Vzrok za bolečine v sklepih je raznolik. Tudi rastline, s katerimi so si pomagali, so številne. Dobro je poznano zelje. Njegove liste so zvečer polagali na kolena in si z njimi povijali zapestja, gležnje, kolke in druge sklepe. Nekateri so liste prej potolkli, lahko so jih tudi segrevali, jih polagali na sklepe in nato povili z gazo, da je tekočina, ki se je pocedila iz listov, lahko dlje časa delovala. Na enak način je ga. Tanja Hribar iz Mengša uporabila liste navadnega dežena, Heracleum sphondylium. Pred uporabo je liste ter listne peclje dežena povaljala z valjarjem, toliko da je iz njih lahko prišel rastlinski sok, jih rahlo segrela z likalnikom, položila na kolena ter prekrila s povojem, tako da so listi lahko delovali vso noč. Bolečine v kolenu so se umirile drugo noč. Pozor: listov navadnega dežena ne uporabljamo, če smo alergični na zeleno. Prav tako ne uporabljamo listov orjaškega dežena, ki so strupeni. 14 Da se rana hitro zaceli V Sloveniji so dobro poznane rastline za celjenje ran. Največkrat se v povezavi s tem omenja veliki ali širokolistni trpotec, Plantago major, od koder tudi njegovo ljudsko ime celec, ranocelnik, zdravilec idr. V Sloveniji se tradicija uporabe velikega in ozkolistnega trpotca, Plantago lanceolata, razlikuje. Če se veliki trpotec uporablja bolj za celjenje ran, ozkolistnega večkrat najdemo v sirupih za blaženje kašlja. V Aziji in ponekod drugod ta ločnica ni tako stroga. Tudi vsebnost zdravilnih učinkovin ni pokazala bistvenih razlik med njima. Trpotec je cenjena rastlina. Udeleženci delavnic so mi povedali, da so ga surovega jedli še pastirji, da niso bili lačni. Za na rano pa priporočajo premencanega ali segretega na topli ponvi. Pozornost pri trpotcu ni odveč. Nepravilna uporaba trpotca na odprtih ranah lahko vodi v okužbe in vnetja. Podobno ljudsko ime kot trpotec ter uporabnost za hitro celjenje ran, pikov in opeklin, nosi tudi hermelika, Sedum maximum. Pravijo ji tudi celivec. 15 Zaceli rane pri delu na njivi Za presenetljivo rastlino, s katero so imeli dobre rezultate pri celjenju ran, pa se je izkazal tudi njivski osat, Cirsium arvense. Na prvi pogled je ne bi niti prijeli v roko, saj je poln bodic. A če so previdno zvili liste po dolžini in jih povaljali med stisnjenima dlanema, jih bodice niso prav nič zbodle. Čeprav o tovrstni uporabi njivskega osata skoraj ni zapisov, pa se je tekom projekta pokazal iz več različnih virov po pogovorih s starejšimi osebami. Posebej so si z njivskim osatom pomagali pri ranah, ki so jih dobili pri delu na njivi. Njivski osat, ki je pogost in trdovraten plevel, je bil pri tem povsod na razpolago. Včasih so povili in zavezali tudi njegova stebla okoli listov, ki jo jih položili direktno na rano. Njivski osat je rastlina, ki v višino lahko doseže preko enega metra. Danes vemo, da ponekod v Aziji uporabljajo druge vrste osatov za enak namen. Njegovo protivnetno in antimikrobno delovanje pa je potrjeno z raziskavami. Znana je uporaba sveže rastline ali tinkture osata. 16 Od čaja do podplatov Starejši so mi pripovedovali, da so za čaj uporabljali številna zelišča, najraje socvetja bezga, lipe ali lipovca, kamilico, lučnik (papeževo svečo), Marijino srajčko (plahtico) in smrekove vršičke. Poparek lipe, Tilia sp., imenovan tudi lipovec, so včasih pili kot samostojni čaj, le redko so ga uporabljali v mešanicah z drugimi zdravilnimi rastlinami. Raziskave so danes pokazale, da lipov čaj vsebuje alkaloide, ki pri dolgotrajni povečani uporabi lahko vodijo v okvare srca. Včasih so za čaj poparek, sicer v manjših količinah, uporabljali tudi gabez, Symphytum officinale, ki pa se danes, zaradi vsebnosti pirilizidinskih alkaloidov, škodljivih za jetra, uporablja le še zunanje. Za zdravljenje trdovratnih prehladov so uporabljali tudi liste bršljana, Hedera helix. Vedeli so, da je strupen in primeren le v izjemnih primerih. Zato pa so njegove liste polagali v čevlje, kadar so imeli otiščance in kurja očesa. V čevlje in na goleni so polagali tudi bezgove cvetove in liste pri povišani telesni temperaturi. 17 Grozdni čaj in medvedove hruške Ko so kot otroci hodili v šolo in nazaj, so jim starši naročili naj žvečijo stebla navadne kislice, Rumex acetosa. Posebej je to veljalo za slabotne in suhe otroke. Danes vemo, da je kislica bogata z vitaminom C in minerali kot sta magnezij in železo ter snovmi, ki krepijo imunski sistem našega telesa. Med dobrinami, ki so jih pogosto nabirali za odkup v zadrugah so bile borovnice, gozdne jagode, maline, strupeni plodovi jesenskega podleska, pa tudi žabe in polži. Jeseni pa so kot otroci še rajši zobali medvedove hruške. Tako so imenovali plodove gloga. Še danes jih uporabljamo v različnih kulinaričnih pripravkih (rastlinsko usnje, čatni) ali v zdravilnih pripravkih (največkrat prevretku in tinkturi). Za podporo srčno-žilnega sistema je bolj učinkovito listje in cvetje gloga. Tudi iz svežih grozdnih jagod so radi kuhali čaj še dolgo v zimo. Tak čaj, prevretek velja za splošno krepčilnega. 18 Ta hude koprive Izmed letnih časov, ki se v zadnjih desetletjih počasi spreminjajo, je najbolj drugačna prav jesen. Včasih so le redko nabirali jesenske koprive, večinoma so jih nabrali že spomladi in jih posušili za uporabo vse leto. Po ljudskih običajih iz različnih delov Slovenije so bili primerni dnevi za nabiranje kopriv okoli Velike noči, na sv. Jurija, 23. aprila, ali na sv. Marka, 25. aprila. Če so jih nabirali jeseni, je bilo to na god sv. Mihaela, 29. septembra. Takrat so bile koprive najbolj hude in zdravilne. Med starejšimi je dobro poznana uporaba kopriv v mešanici patra Simona Ašiča imenovani KRRT (kopriva, rman, regrat, trpotec). Učinkovita je ob utrujenosti in za krepitev imunskega odziva. Koprive ostajajo v spominu ljudi zapisane kot dobra hrana. »Boljše so kot vrtna špinača,« pravi ga. Marija iz Mengša in vsi drugi ji pritrdijo. Med udeleženci pa nisem našlo nikogar, ki bi uporabljal koprivina semena. Iz drugih virov je znano, da so seme koprive včasih uporabljali kot afrodizijak in le v manjših količinah. 19 Zaključek Ta e-knjiga je nastala v okviru projekta Etno zapis LAS Za mesto in vas v sodelovanju s partnerjem Občino Trzin. »Zbiranje zgodb, zbiranje ljudskega izročila in njegovo obujanje, je izrednega pomena preden izgine zadnja generacija, ki je to še živela,« mi je v najinem pogovoru dejala znana slovenska raziskovalka ljudskega izročila ga. Dušica Kunaver. Zame je bil to povod, da sem se lotila zbiranja in zapisovanja informacij še z večjo vnemo kot kdaj poprej. Zbiranje etnobotaničnih podatkov in zgodb je potekalo v domovih za starostnike na področju občin Trzin, Mengeš, Medvode in po dogovoru s posamezniki na tem področju. Pridobljeni izsledki projekta so bili širši javnosti predstavljeni na Ljudskem večeru julija 2025. V povezavi s tradicionalnimi znanji je bil v projektu urejen Florijanov gartlc pri Muzeju na prostem Trzin. Upam, da z zapisi v tej e-knjigi spodbudim tudi vas, da zapišete, ali posredujete nekomu v zapis, dragocene zgodbe o pretekli uporabi rastlin, kot ste jih doživeli sami ali so vam o njih pripovedovali modri ljudje. Projekt so omogočili: 20 Povezanost narave in skupnosti Sodelujoči v projektu, katerih starost je bila vsaj 75. let, so me pogosto pospremili z besedami to starejši vse poznajo, mama je znala pozdrav’t, pa je pomagala ta žavba ... Vse to so besede, ki nas opominjajo, da smo v srcu lahko večno mladi, da se vedno lahko zanesemo na nekoga, ki nam o zeliščih da prave informacije in da so rastline pravi zaklad naše dediščine. Nosimo njihove modrosti vedno s seboj. Kulinarično in zdravilno uporabo rastlin, ki sem jih etnobotanično opisala v tej e-knjigi najdete v knjižnih uspešnicah Narava vedno zmaga in Zdravilni pleveli: rastline prihodnosti. Dr. Katja Rebolj | ROŽMA www.katjarebolj.com + 386 31 816 793