Zakaj je imel Jurijče nesrečo
a Japljevem  hribu je  bil  zbran včeraj  popoludne vesel r6j vaških  otrok. Snežilo je  in  prav  občutno jih je zeblo v nos in prste; vender se nihče niti spomnil ni hudega mraza,  saj  so se vozili po strmera bregu nizdolu na saneh, da se je kar kadilo. Tii sta drčala Trčelov Mirkec in Peterčev Franek, krepko se drug drugega držeč jaderno mimo; tarn se je spravila petoriea najpo-gumnejših na velike sani Delakovega Ivana, da bodo pod njegovim vodstvom od-dričali tja doli v megleno dolino, in ondu se je ulegel predrzni Budešetov Dragec na trebuh na svoje iz šibkih desčic zbite sani ter se spustil za drugimi.
Gabrovškov Jurijče pripihal je bas sedaj po hribu navzgor ter privlekel za seboj svoje ravno pred tednom narejene nove sani. Počaka še nekoliko, da se uredi ves vlak, potem postavi sani na uglajeni tir ter zakriči: nA16! še jeden naj prisede k meni!"
Urno priteče k njemu bled in ubožno oblečen deček, ki je do tedaj le ža-lostno gledal veselo vožnjo veselih otrok. Svoje premrle pesti tišeal je v hlačna žepa, skJepetal glasno z zobmi in privzdigoval sedaj levo sedaj desno nogo, ker so mu hoteli prsti odrarzniti v strganih. s senom in zaplatami zamašenimi erevlji. Tinček je bil sirota, ki je le ob milostinjah dobrih ljudij živel se svojo raamico tam v na pol podrtej koči za vasjo.
nPusti mene prisesti, Jiirijče!" prosil je Tince in si pilial gorko sapo v pest.
nHii! mi li ne greš takoj proč, ti beraški nebodigatreba," zarohnel je Jurijče in sunil surovo Tinčka uazaj, da se je vznak zvrnil v sneg.
,,Le ga, le ga!" zavriskalo je smijoe se nekaj otrok in začelo lučati v njega trde snežene kepe, da je ubogi Tinče jokajoe ubral pot pod noge proti domu k materi.
Najbolj se je smijala okepanemu Tinčku Kordečeva Micika, ki je stala tudi           
mej otroci. zavita v gorek sivkast plašček, s erno čepico na glavi. Bogatega lesnega          
prekupca hči je bila, a neblago srce je imela, da-si je bila kaj prevzetno dekletce.           
^Pravo si storil temu beračku!" dejala je Junjeetu. ,,Še bolje bi ga bil na-           
klestil!"                                                                                                                                
Dobro se je Jiirijčetu zdelo, da ga je pohvalila Micika, ki je hodiia baje vže          
v mestno šolo celjsko.   Povabil jo je torej k sebi na sani, sedel  inej krivine iu           
• ¦<    j J    >¦ • -
zdrčala sta po bliskovo nizdolu po rebri, da jima je kar sapo jemalo. Ees, izvrstno so letele nove sani po gladkem tiru mej visokim snegom. Jurijče je vihtil veselo svoj klobuk in Micika je samega veselja ploskala v roki. I seveda, krasno se je voziti na saneh!
A nenadoma oba zakričita, Jurijče se je bil nagnil prevee ua stran in sani so priletele v štor, ki je stal skrit v snegu tik tini. Zviška prekopicnila sta se Jurijče in Mieika v sneg ter se z glavama globoko zarfla varij, a težke sani so padle nanja ter ja močno pobile. Jiirijče dobil je ua čelu velik rog in pri saneh se rau je odki-hnila jedna krivina, a Micika si je ob štoru strgala svoj lepi plašček in lične čepice ni mogla nikakor več najti iz globokega snega.
Kislo sta se držala domov gredoč. a doma so ja roditelji še ostro ošteli; da, pri Gabrovškovih je bild slišati eelo nekaj padati in Jurijčeta glasno jokati.
nZakaj sem imel vender danes tako nesrečo!" — mislil si je Jurijče zvečer v postelj gredoč. ,,Ali ne morda zaradi . . . zaradi onega beraškega Tinčka?" — Morda!  — —                                                                                                  Ižanec   .