POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI ŽENSKI UST Dobre knjige Janez Jalen: Bratje; drama v štirih de janjih. Založila Družba sv. Mohorja, tiskala Mohorjeva tiskarna v Celju. Cena: broširan izvod (za učenje vlog) za ude Din 15.— za neude Din 20.—, v platno vezan Din 21.— za. ude, Din 28.— za neude. Za »Domom« in »Srenjo« je napisal Jalen dramo »Bratje«. Problem, ki ga tu rešuje, je spet problem Trate: rešimo dom, rešimo grudo. >Ce so ves svet narobe obrnili, midva postaviva Trato spet na prav, če Bog da', tako hoče Tine, ki mu je vojska pobrala mlade macesne — sinove. In njegova nevesta pritrdi: »Življenje rada dam, samo, da zraste nov rod fantov na Trati«. To je v jedru osnovna misel drame. Dejanje se vrši tik po vojski, ko je treba iti reševat Koroško. Ob tem razpletu pa se pokažejo značaji idealisti, ki so pripravljeni vse žrtvovati za dom v širšem pomenu, in bliržuji, prvaki, ki hočejo voditi, a nočejo žrtvovati, hočejo le dobivati in nočejo nič dajati. V drami je ostro želo na povojne razmere naperjeno. Drama je zato čisto sodobna, zelo živa, in bo močno učinkovala, kjerkoli bo igrana. Narodno gledališče v Ljubljani jo pripravlja za vprizoritev. Prepričani smo, da pojde tudi preko vseh ljudskijh odrov po Sloveniji. Otrok v predšolski dobi. Spisal otroški zdravnik dr. B. Dragaš. Založila Družba »v. Mohorja v Celju. Natisnila Mohorjeva tiskarna v Celju. Mohorjeve knjižnice zv. 47. Str. 276. Cena za ude broš. izv. Din 33.—. v platno vez. Din 42.—, za neude broš. Din 44.—, vez. Dih 56.—. Pričujočo knjigo bi prav za prav lahko na-zvali: telesna in duševna higiena otroka od t. do 7. leta. To knjigo je narekovala avtorju lastna skušnja in časovna potreba. Otrok v predšolski dobi je tisto drevesce, ki začne bujno poganjati svoje mladike iz telesnih sil ra iz duševnih zmožnosti. Koliko starši, ki niso poučeni, lahko zaVrive ob najbolj ljubljenem otroku; zakrive ob njegovem telesnem razvoju in ob duševni rasti. Zato smo prepričani, da bo ta knjiga kakor vsakdanji kruh za vse starše, ki imajo otroke v tej dobi razvoja. Ce le na kratko označimo vsebino knjige, bo lahko vsaka mati spoznala, kako važna in praktična je. — Avtor govori najprej o razvoju in ustroju duše in telesa predšolskega otroka. Prav vse obravnava: težo. rast, krvotok, govor, jecljanjev seksualno liigijeno otroka itd. Odtod preide k prehrani, ■avaja napake, nered, uči, kaj in kako naj jedo, da bodo zdravi in dostojni. Potem opisuje otrokovo obleko, sobo, posteljo; govori o zdravstvenem vzgojeslovju (igrače, risanje, slitanice) in daje nasvete za neposlušne, za nervozne otroke. Tudi letoviščem posveča svoje poglavje in razpravlja o kaznih, tudi o trpinčenju otrok. Važna so zadnja poglavja b prvi pomoči in o domači lekarni. Celo vzorec dnevnega reda za takega otroka je pridejan. — Že samo to, površno povzete razprave v knjigi dovolj dokazujejo njeno potrebnost in praktičnost. Pa je še posebno hvale vredno, da je knjiga napisana brez zvite učenosti; preprosta je, jasna, za vsako mater lahko umljiva. Če še omenimo, da je v knjigi okrog 40 podob, ki so večinoma ročne risbe in s« jasna ponazoritev koristnih navodil pri vzgoji, potem je razlogov' dovolj, da je ne bo zlepa skrbne matere, ki ne bi segla po tej knjigi. Ozka vrata. A. Gide - B. Vodušek. Prevod iz francoščine. Jugoslovanske knjigarne Leposlovna knjižnica 1931. Cena broš. Din 35, vez. Din 40. V uvodu je knjigi zapisan moto iz sv. Luke 13, 24: Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata. Pod vplivom teh besed se razvija mlada, lepa, idealna ljubezen med Jerome-om in Alisso, ki se ji pod vplivom gornjih besed končno odpove. Po čistosti linij in svoji dramatični napetosti spada ta knjiga med najlepša in najpretresljivejša dela ne samo v francoski ampak v svetovni literaturi. Vigrednicam zelo priporočamo. Ptiček z dvema kljunčkoma. Spisal Mirko Kunčič. Izdala Jugoslovanska knjigarna, mladinska knjižnica, 1932. Cena vez. Din 36. broš. Din 26. — Vsebina je daljša pravljica o Terezinki, ki je imela ptička z dvema kljunčkoma in nekaj pesmic. Vse je zelo posrečeno kot otroško čtivo. Kdor je svojim malim kupil že 1. zvezek »Najdenček Jokec« in 2. zvezek »Za zidano voljo«, ta bo gotovo tudi kupil imenovani 3. zvezek zlasti še, ker se pisatelj kot »Kotičkov striček« vsako nedeljo otrokom iznova predstavlja s svojim prikupljivim kramljanjem. Črtice. F. Ksaver Meško. Cirilova knjižnica 68. zv. Izdala in založila tiskarna sv. Cirila v Mariboru 1931. — Izbrane črtice, te so izhajale v Slov. Gospodarju; petero jih je: Njiva. Črna smrt. Drama izza davnih dni. Slovenske gorice. Marija Magdalena. Življenje, trpljenje, borba in smrt, vse je zapisano tu s krepkim naglasom in v lepem jeziku. Vse Vigrednice, ki tako rade čitajo Meška, ti bodo lepo knjižico gotovo oskrbele za svojo domačo knjižnico. Dobe jo poleg v mariborski tudi v ljubljanskih knjigarnah. Od duše do duše. Lippert-Dora Vodnik. Prevod iz nemščine. Jugoslovanske knjigarne Leposlovna knjižnica 1931. Cena broš. Di« 40, vez. Din 45. — Ta knjiga, tako bogata odgovorov in tolmačenj zlasti iz duhovnega življenja, bo vsakteri Vigrednici, ki se količkaj bavi s svojo duhovnostjo, izredno prav prišla; saj v slovenščini doslej nismo še imel podobne, kaj šele take knjige. (Nadaljevanje na 3. strani ovoja.) Vigred LETO X r^; V LJUBLJANI, 1. MARCA 1932 ŠTEV. 3 Mira Golobičeva: Sličice iz materinstva. 1. Starčka. T J levi kraj drevoreda, kjer čepi v smrečju samotna klop, prideta vsak dan L/ starček in starica gledat drobne siničice. Nikdar se jima ni uresničila želja, da bi dobila sina ali hčer. Sama sta ostala z uvelim hrepenenjem. In sleherni dan, ko solnce toneva, zakleneta vrt in brez besed kreneta v ono smer. Tam že čakajo tičice, njuni otročiči, ki sta jih našla pod stare dni... Na kolena jima zlete in zobljejo beli kruhek. In obraza dveh starih otrok se blaženo ožarita, kakor da je božja ljubezen kanila na nju. In božata tičice po mehkem perju: »Mirca, Metka, Tinka ... same punčke imava, pa Bog da vsaj to! Nekateri zakoni ostanejo brez božjega sadu. Pa skrbeti bova morala za doto, za ženine, da ne bodo ostale same te najine punčke; ne smeva umreti prej...« Za roke se držita in smehljata neskončno srečno, kakor pač oče tn mati v družbi dobrih otrok. Tičice so se najedle, naigrale in odletele... Starčka sta se zavedla: prinesla sta ljubezni siničicam, ker je tudi njun zakon brez sadu ... Tesno sta se prislonila drug k drugemu, zagledala se v večerno zarjo in nista rekla besede več. . . 2. Belka. Strašno imam rada piščančke. Pred leti je mama nasadila Belko in vsak dan sem čakala, kdaj bodo drobni kljunčki začivkali. Tiho in zvesto je sedela ko dobra mamica. Ni trenila z očmi, ni dala glasu, čeprav sem jo zvala z najbolj ljubečimi imeni. Neko jutro pa sem vrisnila: »Mama, pišče!« Belka je nežno vzdignila belo pišče in ga prenesla na tla. In že je skrbno iskala zrno za svoje dete... Pri tem je čisto pozabila na gnezdo; mama ji je morala vzeti pišče, da se je vrnila. In tako se je zgodilo ob vsakem novem rojstvu. Zakaj Belka je nad vsakim glasom pod seboj vztrepetala, kakor da jo kliče glas izpod srca ... Toliko nežne ljubezni še nisem videla pri živali. Petnajst žoltih kljunčkov je čivkalo okrog svoje mamice. Kamorkoli jo je nesla ljubezen za male, da jim najde črvičkov, je drobilo krdelce za njo. Eno samo ni ubralo svoje poti. Pa Belkin glas je nenadoma oslabel, nič več tako sočno ni zvala. Mama je dognala, da se ji jezik suši... Počasi, na živem telesu. Ni več zobala, ni več pila. Kakor podsekana se je nagnila na eno stran. In vendar ni nehala iskati zrn za drobne kljunčke. Samo perje je še hodilo in kokalo. Kok, kok ... Z grede na tnalo. Pa zopet nazaj. Postala je, oči so se ji zaprle; piščančki so začudeno pogledali in čivknili. Stresla se je in zibala naprej. Tri dni se je branila smrti radi petnajstih kljunčkov... Neko jutro sem jo našla na gredi, stisnjeno v kupček perja, izpod katerega so jo drobni piščančki žalostno zvali... Takrat sem zajokala kakor za človekom... 3. Sprehod. Šla sem z možem v nedeljskem popoldnevu na Rožnik, kjer še vse po molitvi in pesmi nedeljni diši. Človek je umolknil, ne more se več meniti z Bogom; drevo in grm in zemlja in kamen pa še molijo. Tja kreneva tako rada! Na samotni klopi sedi štiridesetletna. Obraz ji je razoran in nima kaplje krvi. Oči ji gledajo zgubljeno, brez žara, brez misli pred se. Bog ve, kod potujejo. Zdrami se, vzame iz torbice rdeč svinčnik in piše... In vzame črn svinčnik in piše... Piše po ustnicah, piše po licih, piše po obrvih. Okorne in težke lise se ji vlečejo po obrazu, kakor je pač težka in okorna rfjena izdelana roka. Dekletce, ki stoji ob njej in zvedavo spremlja svinčnik, vpraša: »Mamica, kaj pišeš?« »Mamica, kaj?« »Mamica!« Troje glasov, troje drobnih dušic, ki še niso videle tega sveta. Nič se ni zbegala, odveč so ji tri glavice, zato nima očesa za nje. »Molčite in gledajte ljudi!« Otroci so se zagledali v veverico, ki je vsa oguljena pletla gnezdo med smrečnimi vejami. Skrbno in srečno za zarod, ki ga čaka... Pozabili so na mater, ki piše na obrazu pismo ljudem, mrzlim in neresničnim. Zakaj, o Bog, Oče naš, daješ otroke ljudem, ki jih ne ljubijo in jih ne daš ljudem, ki bi umrli zanje? Odpusti, Oče, Modri, Ti veš vse... Pota, po katerih naj hodi tvoj otrok, hodi ti, mati naprej, sicer bo otrok hodil po negotovih in krivih potih. Ave Marija! Prosto iz nemščine P. E. B. Zborna deklamacija za praznično proslavo. Zastor. Zadaj godba. — Zastor se dvigne. Na sredi oltarček Matere božje. — Okrog stoji 10 mladenk. V rokah imajo prižgane sveče ali svetiljke. (Tudi lampi-jončke ali pa šopke in zelenje — naravnih aH narejenih rož.) — Enajsta mladenka stoji zadaj spočetka, aH pa pride pozneje. Vse: Zdrava, Marija. P ru a : Zdrava, Marija! — O, Marija, pozdravljena! V raju bila si obljubljena ... Štirideset rodov je hranilo resnico: »Pride Zveličar •— in Mati njegova ljubljena, Bog bo obudil močno Ženo — Devico ...« — — Štirideset Gospodu zvestih rodov je leglo k počitku, tedaj pa je čas ob statonh Ti stkal obleko življenja; — zagledala mati je tvoja obraz, ki ž njega lije sladkost — blagoslov, kot s plodnega polja v sijaju zorenja, vsa blažena Te je pozdravila: , t>0 ljubljena, obljubljena, brezmadežna moja hčerka, pozdravljena! Zdrava, Marija! Vse: Milosti polna. Druga: Milosti polna... Milosti polna si Ti! — Kraj tvojega pota kralj David stoji, in Salomon pesem visoko prepeva, od daleč mu tvoja podoba žari, od daljnih zvezd trepeče, odmeva, proroki veselo naznanjajo Te: Prišla bo — Devica/« — »O, hčerka kraljeva/« — 21Deviško spočela bo...« — V duhu Te zre zaveze davne evangelist — 1 z a i j a ... V Tebi je Davidova pesem oživela, Najvišji v Tebi živi, o Marija, Ti lilija, ki bo na vek cvetela, Ti roža — vrtnica nebeškega polja, Besedo božjo si sprejela, nevesta čista svetega Duha, o cvetka duhovna, milosti polna! — Vse: Gospod s Teboj. Tretja: Gospod s Teboj! — Najvišjega Sin — otrdk je tvoj. Najlepšo podobo v Tebi našla je — božja postava, zamisel božjo nosiš s seboj. Ljubezen božja je hotela o Tebi postati cvet, in Bistvo božje, — Solnca Večnega glava — Te je kot jutranjo zarjo poslalo na svet... — In v božji svetlobi gledaš Boga — — Iz tvojih besed, še slajših kot med, nam govori božja ljubav, ljubav neba, in Bog se na tvojem obrazu smehlja, On, Oče, Sin in Duh svetosti, Ženin tvoj, Troedini Bog, Gospod s Teboj!--- Vse: Blagoslovljena Ti med ženami. Četrta: Blagoslovljena Ti med ženami! — Odličnost prvo dal je Večni Tebi sami, odličnost dvojno dal Gospod edini Tebi je izmed hčerd Adamovih ... Izjemna pot! — Najprva stvar si vsemogočnega Boga! Spočeta brez madeža, brez žela izvirnega ...! — — — (Me smo cvetke za bodočnost zasajene in cvetni lističi umro, da more sad pognati rastlina ---O! — Vse device razen Tebe edine ene vedo in čutijo: »deklištvo, z Bogom!«, ako hočem dati življenje bitju novemu, — otroku prava rodna mati.. .)* Ah. Ti, Prelepa, Ti edina si obenem mati in dev{ca, Ti, v raju prvim staršem obljubljena močna Žena, Ti, z najvišjim Sadom obložena cvetlica, o Marija, kako si blagoslovljena! — — Z daj sije v časno dolino, na kraj solza, in pozdravlja naj nebeški žarek dveh zvezda: * Verzi, ki so v oklepaju, se lahko izpuste. »devišlvo, materinstvo, o Tebi posvečenot — Za vzore vsako žensko bitje zgled tvoj dviga, drami, človeštvu dal Te Večni je edino eno: Blagoslovljena Ti med ženami! — Vse: In blagoslovljen sad tvojega telesa. Peta: In blagoslovi jen sad tvojega telesa! — 1 O, prva vseh blaženih žen! — Sveti strah srce pretresa: (čudo življenja — skrivnost učlovečenja ...!) Velik Gospod je, neskončno visok, zdaj pa je tudi človeški otrok, lioče po Tebi, Devica in Mati, milost nam dati, hoče nam dati nebesa ... Večnost zasveti o zemeljski čas, Večnost postane — otroški obraz! — Betlehem, Betlehem, sladka skrivnost — — Glej: Dete človeško in Božja Modrost...! Prišel na svet je Gospod po daljnih pripravah —: ■iS l a v a Bogu na višavah —/« V duhu angelsko petje poslušam... —; ■»In na zemlji mir ljudem...« »Prišel je Mesija ...« Po Tebi, o Marija! — — — In dušam, ki muči jih breme izvirnega greha, zašije tolažba, nebeška uteha, in sence peklenske bežijo ... »Kdor noče —, ne bo pogubljen!« Zveltčarja — Jezusa angeli zrd, časte ga —• in Mater deviško, Marijo, — ki Dete poljublja, — pozdravlja nebo in tudi m e, naj moli in poje srce: In blagoslovljen sad tvojega telesa. Vse (kleče): Jezus. — Jezus. — Šesta: Jezus! — — (Božji Zveličar, ljubitelj devic!) Duša — ali v tebi božja harfa zveni?! Duša — ali se jočeš, v ljubezni zatopljena?! i Duša —• ali poklekaš pred Gospoda vseh stvari, duša — v milosti očiščena, krivde oproščena?! — Ali si pripravljena na svete boje?! — Vse: Jezus, glej, v življenju tvoje, Jezus, čuj, ob smrtni uri tvoje, tvoje smo in biti hočemo, kvišku — k Tebi priti hočemo, vsaka vekomaj naj Tebi poje! — — (Odmor. — Glasba. — Vstanejo!) Vse: Sveta Marija! S e d m a : Sveta Marija, cvetka Marija! V Kristu zasidrana tvoja svetost, V Duhu svetosti počiva tvoja blagost... O melodija rajskih višin! — — Milo Te venča Neskončnega Sin ... »Marija,« izrekel je angel nekoč: ■»obsenčila Tebe najvišja bo Moč« ... — — — »In Devici je bilo ime Marija« — zapisal za nas je evangelist, učenec Gospodov, vselej blag in čist... — In Cerkev prapor tvoj razvija: brezmadežna Marija! Marija! — Strašno je satanu to ime! — Prečisto žensko ime, nebeški cvet, po volji Gospodovi ozarjaš svet... Poveličano ime je tvoje, o Marija, kreposti jasna harmonija! — — j.Marija!< —• veselo vzklika srce, kako nam ljubo je ime kraljice rajske, Matere, Gospe! — iMarija.U — V nebesih in na zemlji doni: »O, višek vesoljnih stvari! — — Bodi pozdravljena, vekomaj stavljena, cvetka Marija, sveta Marija/« — — — Vse: Mati božja! — Osma: (Mati božja! Sladka veličina! O, Marija, Ti edina prav razumeš to razen večnega Boga! — Mati b o ž j a ... Dal na j viš j e je nebo! Tebi On, ki vse ravna ... Mati božja in Devica blažena ...) Mati božja — priklanjajo se klasovi zlati, Mati božja — vsi izvoljeni strme, Mati božja — čudovita Mati, vsi svetovi tiho Te časte... — — — Mati božja — o, skrivnost globoka, Mati božja — o, modrost visoka! •— Mati božja in Devica — sladka je za nas resnica! —-- Mati — ni poslej brez matere otroka: Mati — tudi naša! — O sestre njej smo posvečene me! — (Mati božja ■— in zato obenem tudi naša, Kristus, božji Sin, po njej — naš brat, Kristus, vseli izvol jenih zaklad!... Ako človek hoče le, v Kristu po Mariji je bogat... Mati moja! — kak v ljubezni zažari srce! Vem, da vsaka izmed Vas z menoj soglaša, ako rečem: ena misel vseobsežna v dveh besedah vse pove: Mati božja — Mati moja !*) Slava tvoja *nedosežna, lilija, na veke nežna, o Marija, dviga vse žene; — le Neskončni mogel tako čast je dati: Božja Mati! — — — Mati božja! — Vse: Prosi za nas, grešnike! Deveta: Prosi za nas, grešnike! Prošnja ponižna nam iz srca vre ... (Prosi za nas: izvirni greh je pustil želo poželjivosti, skušnjav in bojev vrelo ...) Prosi za nas: osebna krivda nas teži; prosi za nas: slabost brezmejna nas plaši; satan napada in zlobni svet, hočeta vzeti nam čednosti cvet... Satan trosi ljuljko na božjo njivo, včasih je tiger, včasih lisjak — slepar! — Ah, kako je človek grešna, slabotna stvar, ah, kako je človek bitje omahljivo, zemlja pa polna zmot in prevar! — O, naj vstanemo v svetlobo iz temin, po Tebi naj nam milostljiv bo Zveličar, tvoj Sin! Naj nas očisti vseh pregreh, naj nas opere vseh dušnih peg, da srce bo naše svet oltar! (O naj ne bomo peklu v zasmeh!) Vsak čas naj prešinja nas milosti žar! — — — lz duše globin nam prošnja vre: »Prosi za nas, grešnike /« V času naj delamo za srečni raj! Zato pa ■»zdaj« o spomin nam kliče »vekomaj!« (Vsak trenotek se sproti ponudi nam: »za večnost, za dobra dela porabi me!t ■»o ni vseeno, ali se trudiš ali pa ne!« — . Vsak trenotek obišče nas: porabi čas!« — Tako nam tiho spregovori in tako j odbeži...) Vsak dan poklekne jutri na večno goro: »glej, minejo časki, in nazaj jih več ne bo!« — — Vsak dan ob večnem plamenu zažari in duši nemo govori: »Val svetlobnega morja — to je vsak »sedaj« —: (v času moliš, delaš in trpiš, da za vekomaj tudi z lastnim trudom pridobiš zase blagor dobrega Boga! — — Ceni časke, ceni križ! Ceni sproti — »zdaj«!) O Marija, naša Mati, daj nam prav spoznati časa vrednost, da bo skrb za čednost zlata pot v nebo! — V milosti naj dnevi nam teko tiho kakor reka — — zdaj! — Z d a j, Premila, čuvaj hčerke svoje ko korakamo v življenja boje! Vse: In ob naši smrtni uri! E n a j s t a (nastopi iz ozadja in povzame): In ob naši smrtni uri! —: Jezen satan se takrat razburi radi naše večne odločitve: (sam s seboj govoril bo takrat: »le še malo se potrudi, da se zmanjša Kristusu — zaklad, On bi dušo rešil rad, ti pa skušaš zadnjikrat bitje to, kmalu konec preizkušnje bo!* —) Vse: Zdaj! — Deseta: »Zdaj!« — Zdkj! — Naj nobena duša se ne čudi, če sovrag se za pogubo njeno trudi! — — Ura naše večne odločitve!... O, Marija, prošnje vdane čuj, molitve, in usliši nas: ob uri hudi satana preženi, Mati, da ne zdrknemo v pogube noč! Pridi bednim na pomoč! — — — Jezus naj se nas usmili o skrajni stiski, o zadnji sili! K njemu nas, o dobra Mati, blagovoli popeljati! (V družbi angela zaščitnika. da bo večnost blažena! —) Amen! — Ah, naj bo tako, sladka nam posest nebo! — — — O, pri Tebi vse vesele v rajski slavi bomo pele: Zdrava, Marija! Vse: Ave, M ari a! Amen. — — — (Glasba. — Zastor.) Mati naša, Icje si bila? Dolga tisočletja je svet klical samo: »Oče naš! Zdaj. ko imamo tudi Tebe, zaupno kličemo: »Mati naša!« Matko Krevh: Pastir. Novela. (Nadaljevanje.) v 2e od daleč je slišal Pavle veseli smeh žanjic in zategnjeni glas Gabrov, ki je priganjal vole. Obstal je na cesti ter gledal na njivo. Pet žanjic se je pipalo za zadnji snop pšenice. Kaj zgovorne so bile in vesele, zlasti tista škrbljava Jurjevka iz Ognjiškega kota. Vedno ji je tekel jezik in čeljust ji je migala neprestano. Drugega zanimivega itak ni bilo na njej kakor jezik, ki pa ji seveda ni služil v čast, še manj pa v korist. Nekateri so pravili, da ji je sam vražič izposodil to govorniško zmožnost, in res, Jurjevka je škodovala več z jezikom, kot devet pravdarskih doktorjev s svojimi zvijačami. Gabrovi so jo najeli le zato za žanjico, ker se je ponujala. Spodnja žanjica ali krajnica, je bila Dorniška Barba, priletno ženšče brez posebnih lastnosti, edino žeti je znala kakor malokatera. Poleg nje je mahala s srpom Štručeva Neža, ki se je ves dan prepirala s škrbasto Jurjevko. Tej je pa prav pridno pomagala Blažonova Katra z mnogimi dekliškimi izkušnjami. Na vdoru je žela domača hči Franica ter dajala s svojim molkom vsem žanjicam lep zgled, le da je niso posnemale. Franica se ni zmenila za prazne čenče klepetulj. Preslišala je vsako zabavljico in na rdečih ustnicah se ni prikazal škodoželjen nasmeh, kadar so zbadljive žanjice obsodile neprijatelja. Mirno je žela ter vezala snope z veliko ročnostjo. Njena vrsta je bila največja, dasi-ravno je žela na vdoru, kjer je slama pritlikava. Francko so poznali povsod kot marljivo dekle, ki je vsakemu ugajala, ne samo zaradi lepega obraza, temveč tudi zaradi duševnih kreposti. Sosednji fantje so se zelo zanimali za visokoraslo Francko, ter ji predrzno zrli v črne oči, a ona se jih je skrbno izogibala in se jim previdno umikala. »Dober večer, Francka!« je pozdravil Pavle s prijaznim nasmehom. »Bog daj, Pavle! Odkod pa ti?« »S planine od ovc, saj veš, da sem Pogačnikov ovčar.« »Pa bo nekaj posebnega, ti nas sicer jako redko obiščeš.« »Jaz? Glej, bolan sem in kot tak siten, sitneža pa nikjer ne marajo.« »E, Pavle, ko bi bili vsi tako sitni kot ti, potem bi bilo prijetno na svetu.« »Misliš?« Pavle se je nasmejal odkritosrčni deklici. »No, vedno si nam bil ljub gost, samo redek.« »Veš kaj, Francka? V ponedeljek pridi k nam s srpom na oves!« »V ponedeljek? Čas imam, samo našega očeta še vprašaj!« »Bom takoj — Hopla!« Spodrsnilo mu je, ko je hotel s ceste na njivo. »Glej, nerodo, še pobil bi se na vsem lepem.« »Slab si še od bolezni.« »Res je, Francka; toda smešno se mi zdi, da sem tako neroden in slaboten. Škoda, da me niso potrdili k vojakom! Kakšno čast bi delal armadi s svojo močjo!« »Nič se ne šali, ni manjkalo dosti, pa bi te zagrebli pod grudo in nikdar več bi ne hodil po Gabrovem.« Pavle se je smejal; ugajala mu je odkritosrčnost in prijaznost Franckina. Spomnil se je časov, ko sta hodila skupaj v šolo. Pavle je vselej počakal, da je dospela mala Francka do Pogačnika in potem sta skupaj romala v oddaljeno šolo. Prav po otročje sta se pogovarjala in radovala nad vsem, kar jima je ugajalo. Iz tega občevanja se je izcimilo prijateljstvo, ki ni ponehalo niti v dolgih letih Pavletove odsotnosti. »Glej, v dolini je že tema, hiteti moram. Z Bogom!« Žanjice so požele vso pšenico in se vesele podale domov k večerji. Pavle se je približal ozaram, kjer je Gaber pravkar prebrnil gare s pšenico. »Dober večer, oče Gaber!« je pozdravil Pavle. »Bog daj,« mu je odzdravil Gaber in stegnil žuljavo roko v pozdrav. »Naš oče vas prosijo, da bi dali eno žanjico za ponedeljek; oves bomo želi.« Gaber je nekoliko pomolčal ter medtem zmetal ostalo snopje z gar na kup. »Znabiti pa pride, če le ne bo kaj navzkriž.« »Oves je že zrel, zato oče hitijo.« »Seveda je treba!« »Lahko noč vsem,« je še voščil Pavle in urno odšel čez njivo na cesto. »Bog daj,« so odvrnili trije: Gaber, njegov sin Joža in Podlesnikov Tonč, ki je zlagal stoje na lestvi snopje v kope. »Čigav je pa ta?« je vprašal Podlesnikov. »Ali ne veš? Pogačnikov pastir.« »Imej koga drugega za norca! Tak — pa pastir!« »Res, res — če ne verjameš, pa očeta pobaraj!« Gaber je ravno zasukal vole na njivo, da gre po zadnje snopje. »Oče Gaber, ali je res, kar pravi Joža?« »Je; Pogačnikov pastir je in — sin! Čudno!« Tonču ni šlo v glavo. Videl je Pavleta, ki je bil v lice bled in suh kakor po hudi bolezni, a vendar moškega obnašanja. Pod nosom so mu poganjale brčice; iz oči mu je sijala odločnost in resnost. Le nekoliko močnejši bi moral biti, pa bi bila Tončeva sodba o njem najugodnejša. »Veš kaj, Tonč? Ta Pogačnikov pastir je bojda bolj študiran, nego naš gospod župnik.« »Bolj študiran? Ni mogoče!« »Pa je! Že deset let je študiral; osem let v Mariboru in dve leti v Nemškem Gradcu. Tam je zbolel in komaj napol živ prišel lansko poletje domov. Mislili so vsi, da bo umrl. Pogačnikovi so bili čisto iz sebe, tako so se bali zanj. Komaj je ušel smrti. Zdravnik mu je priporočal zdrav zrak; zato pa pase zdaj ovce, da mu ni treba čepeti doma.« »Pa bi ga moral vendar kdaj videti; seveda iz druge fare sem, a pri vas sem bil že velikokrat.« »Pavle pride redko k nam.« — Medtem je pripeljal Gaber snopje in je zvrnil h kopam. »No, hvalu Bogu, zdaj sem gotov.« »Midva pa še nisva, ker sem jaz tako počasen pri zlaganju.« »Pa že ni res,« je hitro povzel besedo Joža. »Komaj dohajam s podajanjem.« »Veliko boste namlatili letos,« je govoril Tonč. »Komaj bi bilo; letos sem moral pšenico že kupiti.« »Suša, suša; nekoliko se še letos pozna, da je bila lani suša. Pri nas smo naželi manj kot druga leta, več pa ko lani.« Gaber je molčal ter puhal dim iz pipice. »Ko zložita, pridita k večerji,« je zagodrnjal redkobesedni mož ter odšel z voli. Korenjaški mož je več mislil, ko govoril. Prileten je že bil, kar so pričali lasje in brke, vendar se je lahko kosal pri moči z vsakim drvarjem. Obraz je bil kakor izklesan, vedno resen. V očeh se je brala neupogljiva volja, ki si jo je utrdil v strmini. Pri njem je veljala beseda kakor prisega in zaničeval je onega, ki je ni držal. Nekaj teh lastnosti je prešlo na sina Jožeta, ki je podajal Podlesnikovemu Tonču. Sedemnajstletni mladenič je bil ljubljenec grčavega Gabra, ki je hotel vzgojiti sina za dobrega kmeta. S prijateljsko ljubeznijo se je oklenil Joža po letih starejšega Podlesnikovega Tonča, ker je v njem videl vzor močnega in pogumnega mladeniča. Postaviti se je res znal ta Podlesnikov Tonč, ko je stopal v nedeljo s klobukom postrani v cerkev. V veselih in živih očeh se je skrivala lokavost. Obraz je bil vedno vesel, kar je lahko izpričal poreden nasmeh okrog močnih ustnic. Sploh je bil to lep in prikupljiv fant, le nekoliko lahkomišljen je bil, kar je pač podedoval po rajnem očetu, znanem veseljaku daleč na okoli. Rajni Podlesnik je prevzel nezadolženo posestvo z razsežnimi planinami in z dobro obdelanim poljem. V začetku je dobro gospodaril, a nekoč je zašel v pivsko družbo, ki je veselega kmeta sprejela takoj v svojo sredo, ter ga pregovorila, da se je je oklenil. Doma seveda niso shajali z delom. Žena se je trudila in mučila, kolikor so ji pripuščale slabe moči, a izdalo ni mnogo. Podlesnik je lezel počasi v dolgove, za katere se veseljak niti zmenil ni. Žena je začela hirati od preobilega dela, otroci so hodili raztrgani okoli, prepuščeni večjidel samim sebi. Najstarejši je bil Tonč, ki je že toliko dorastel, da je lahko pomagal materi pri gospodarstvu. Cesto je slišal njene tožbe o slabem gospodarstvu, o dolgovih in o nesrečni pijači. V mladem srcu se je nastanila skrb za dom, ki ga bo podedoval on, kakor je dejala mati. Zato je delal in se trudil v veliko tolažbo materi. S slabimi močmi sta se ustavljala vedno silnejšim valovom, ki bi ju bili podrli, ako ne bi posegel vmes Podlesnik sam s svojim žalostnim koncem. V pijanosti je pozimi domov grede zmrznil. V toliko se je stanje izboljšalo, da nihče od Podlesnikovih ni več popival in po nepotrebnem zapravljal denarja. Nekaj posestva je vdova prodala in z izkupičkom zamašila najnadležnejše dolgove, a Tonču kot mlademu Podlesniku je ostalo še dokaj lepega sveta in vsa seča ob vrhu. Živine ni bilo mnogo v hlevu, število ovc se je znižalo na polovico; zato je dal Tonč en pašnik v najem. Težko je gospodaril v začetku sredi upnikov, ki so prežali na Podles-nikovo zemljišče, kakor volkovi na ovco. Tonč se jih je uspešno otepal, do živega mu sicer niso mogli, a ovirali so ga pri gospodarstvu. Mati je umrla kmalu za svojim možem, dve hčeri sta šli služit, ena je ostala doma za gospodinjo pri bratu Tonču, kakor tudi France, drugi Podlesnikov sin. (Tj^crj (Nadaljevanje.) Materina ljubezen je najsvetejša ljubezen! Zemeljski jeziki so preslabi, angelski kori bi morali venomer peti: »Sveta, sveta, sveta je materina l jubezen.« Venceslav IVinkler: Pismo materi. Tu je tako, da ne verujem v Boga in moram zapirati vrata pred lučjo Njegovo. Ljudje so železni, ljudje so mogočni in mislijo vedri z računarsko vero, da sem o njihove akorde ubran. Stojim kakor veter na nočnem križišču, s peroti pozvanjam v vse štiri strani in sem od silne praznote bolan. Tu je tako, da sem kakor v puščavi, kakor v prepadih brez dna. Če pride kaj brat ali sestra iz borbe, vem, da me več ne spozna. Odpusti, odpusti izgubljencu, izgubljencu sredi puščav brez Boga! — — Mati razlaga otroku življenje drobnega žužka tako primerno, da otroci nikdar več take drobne živalce ne pohodijo. Mati pripoveduje o cvetkah tako pobožno, da otroci v njih vidijo pisane lučce, ki se jih nikdar ne upajo ugasniti. Irrna: Moji materi! Ti trudno tožna tiha in trpeča, vse dni življenja in noči prečute, Bogu vsa vdana, nemo govoreča pri delu z njim vse ure in minute. V naročje tvoje rož ni sula sreča: pot trnja, muk in stisk in bede krute hodila si kloneča in veneča, ko darujoč se cvet rože osute. a ti je edina, samo ena in ni je slave, ne bogastva, ki bi odtehtalo eno samo toplo materino besedo, en sam njen pogled. Ljudje pravijo>: »Za otrokov duševni razvoj je očetova ljubezen kot nekaka slaščica, materina mu je potrebna kot vsakdanji kruh. Da! Mati! Mir, hrepenenje, ljubezen, odpoved, zvestoba je zapisano globoko v tvojem srcu. Mati, zakaj si mnogokrat žalostna? Zakaj gledajo tvoje oči tako hrepeneče nekam v daljavo? Česa si želiš mnogokrat? Miru in počitka iščeš! Večkrat vidim tvoje roke kako ti trudne in prekrižane ležijo o naročju in zdi se mi, da je celo življenje, polno ljubezni, dela in žrtev napisano v njih, v teh gubali, ki sv jih polne. Mnogo pripovedujejo te gube, mnogo lepega, četudi sta materina ljubezen in materina bolest tako blizu skupaj! Edinka sem! Koliko je bilo treba delati, voditi in koliko je pomagalo to živo srebro v hiši! Toda tvojim rokam se je godilo prav tako kakor tvojemu srcu; čim bogatejše so bile, tem več sem zahtevala ocl njih. Da! Mati, bogate so tvoje roke! Pripravile so mi že skoraj življenjsko srečo, ker mi ne pomagajo samo k telesni rasti, nego me vodijo tiho in preprosto k Bogu. Tvoje roke so mi odgrnile zastor izpred svetih in nedoumljivih resnic, ki jih moje oči ne vidijo, a moje srce veruje, ker si jih verovala ti. Tako mirno me vodiš, mamica! Pod tvojim varstvom ne čutim ovir, a vendar se vedno zaupno oziram na tvojo vodečo roko. Tiho gnezdeče mi ostanejo tvoje roke vedno. vse življenje, in če upehana od življenjske poti pohitim vanj: tu si s poči jem in prijetno mi je! Ko si mi nekoč zvečer napravila na čelo z roko križ, mi je bilo, kakor da je prišla nova moč v me, moč in gotovost! Od samega dejanja in dela za me, so tvoje roke, o mati, že usahnile, imele, toda leto za letom postajajo lepše, kajti o njih je zapisano vedno več ljubezni, skrbi in dela! Mati, ti ne poznaš sebe! V tvojem srcu ni prostora za samoljublje, v n jem je le l ju bezen do mene! In kolikokrat sem ti nehvaležna? Odpustila mi boš, saj tvoje srce se goji z odpuščenjem. »In kljub otročji nehvaležnosti,« je rekla Pavlina Paj-kova, »je materina ljubezen najstanovitnejša ljubezen na svetu. Vse zemske ljubezni izginejo, izpuhtijo sčasoma, samo materina je neupogljiva, nepre-mugl jiv a/« Ljubiš me! Če si zvečer jokala v času bolezni, sem jokala pritajeno tudi jaz. Boleli so me tvoji vzdihi in solze! Nikdar me nisi vprašala, zakaj jočem, temveč zrla si na me tako milo! —- —• — Če kdo, so matere vredne naše ljubezni. Vsakteri, ki nima več svoje ljubeče in skrbne matere, če bi ga kdo vprašal, česa si želi, kadar mu je jiajhuje, bi odgovoril: »Mater mi dajte!«- Če umrje otroku mati, je enkrat hudo; če jo izgubi velik otrok, je dvakrat hudo! Spomin na mrtvo mater nam je kot angel varuh, ki nas varuje pred marsikatero zablodo, nas dviga in čuva! Mnogo je ljubezni na svetu, a najmočnejša je tvoja, o, mati! P. Turnšek: Moja mati. Spominjam se otroških let, dobe svojega detinstva, ko sem živel breskrbno življenje srečnega otroka. Nisem poznal trpljenja za vsakdanji kruh, ki mi ga je rezala mati s poukom o hvaležnosti Bogu za dragoceni dar božji. Vso mladost mi je ožarjala njena ljubezen, tista velika ljubezen, ki mi je še danes skoro nedoumljiva. Ali morem razumeti, da mi je ona dala vse, prav vse, samo da bi osrečila svojega otroka? Še celo tedaj, kadar me je kaznovala, jo je bila sama dobrota in usmiljenje. Iz oči ji je sijala večnolepa materinska ljubezen, odpuščajoča in darujoča na oltar naše sreče veliko žrtev odpovedi in ponižanja. Zavrgla je sama sebe samo zato, da je služila nam svojim otrokom, da nam je bila svetiljnik, ki vodi po trnjevi poti trpljenja v večno življenje. In njena molitev, tiha in ponižna, njena vera v večno Resnico je bila trdnejša od vsega. Ko sem bil v daljnih krajih ležal strt in bolan, sem čutil, o mati, tvojo ljubezen in molitev, kakor božajoč dih in balzam rešitve. V tistih trenutkih sem razumel tvoje tiho šepetanje molitve, ki se mi je sicer zdela tako vsakdanja. Šele v bolesti se odkrije človeku tista tajna materinske ljubezni, ki ljubi brezmejno in odpušča najhujše. V mojih mladih letih, ko sem bil ministrant, si bila nekoč težko bolna. Na obrazu se ti je poznala huda bolezen in vendar si kljub hudemu trpljenju še molila za nas, svoje otroke. Ko sem bil v cerkvi pri sveti daritvi, sem prosil Vsemogočnega za tvoje zdravje. Morda je bila takrat uslišana moja molitev, molitev majhnega otroka, ki še ni poznal sence greha in še nisem bil pahnjen na pot krutega življenja, ali pa tvoja lastna molitev, mati, da si izprosiš samo sebe za nas, majhne otroke. In še mnogokrat vem, da je tvoja molitev in ljubezen bila tista moč, ki prestavlja gore in odpira srca ter izprosi največjo milost — večno srečo otroka. Resnično, o mati, ko bi ne imela ničesar drugega, tvoja ljubezen in tvoja molitev te dela veliko in sveto v očeh tvojih otrok. O materi pripoveduje pesem, kateri so vse vzeli: Mož je padel o vojni, hčer je pobrala bolezen, njen edinec pa, ves mlad, močan in poln upov, je odšel o svet. Nikoli ni slišala več o njem. V svoji kačici sedi in —- trpi. M. D.: V svetem pričakovanju. Iz dnevnika mlade mamice. a veliko, prelepo skrivnost vem ... ZZi Čudno, da ne morem biti več taka, kot sem bila — morda še pred mesecem dni. Ali sem sploh bila ženska? Ko so se mi od sreče pordečila lica, kadar sem izrekla pravilno, pa uničujočo sodbo; ko sem zahtevala, da se je svet vrtil prav za prav okrog mene in sem bila nesrečna, če sem za trenutek izginila iz središča; ko sploh nisem pomislila, da bi poleg mene še kdo drug smel biti deležen sreče, oboževanja . .. Zakaj je sedaj vse drugače? Prav lahno, lahno stopam preko trat in pred drobno cvetko — poprej bi rekla pred plevelom — bi se rada sklonila in jo zakrila z roko, samo, da bi je ne pohodila . .. Danes zjutraj pri obhajilni mizi sta mi pridrseli po licu dve solzi; bili sta le izraz prevelike sreče in hvaležnosti, za katero ne najdem besedi. Nebeški Gost me je pač moral razumeti, ko sem v svoji nemoči samo iskreno poljubila zakonski prstan na svoji levici. Odslej z možem oba veva za sladko skrivnost. Sedaj je tako svetlo v najinih sobicah: nisva več sama, v vsaki najini misli je še nekdo z nama. Koliko ljubše so mi sedaj njegove ljubeznivosti! Saj ne sprejemam zase, to vse je za ono sladko, sladko bitje, na katero mislim vsak trenutek. Kadar mi mož doma odvzame težko breme, sem mu tako hvaležna; kadar opoldne ves zaskrbljen premišljuje, kje bi jaz najboljše počivala, se mu jaz samo smehljam, ker pač oba misliva nekaj lepšega; kadar mi s samotnih službenih potov prinaša domov cvetja in sadja, tedaj tako želim, da bi mu s svojim poljubom mogla dati ono, česar najbolj želi: hitro mu zašepečem na uho: »Atek!« Sladko, neimenovano pod mojim srcem, ali čutiš, kako te ljubim! Kako ne bcš čutilo, ti težko pričakovano! Ali sanjam podnevi, ko hodim iz sobe v sobo, od dela do dela in mislim nate? Ali bdim ponoči, ko si vedno z menoj? Ali se smehljaš svoji neumni mamici, ki hodi mimo izložb in izbira igračke za svojega ljubčka? Ali boš punčka? Najlepšo punčko ti bom kupila. Ali boš fantek? Moj fantek bo jahal konjiča in bo imel opasano sabljico in puško čez ramo in njegova mamica bo klečala ob konjiču na tleh in bo gugala konjiča. Ne, ne, moj otročiček ne bo imel nič igrač; moje dete bo ležalo v posteljici in mamica se bo sklanjala nad njim in drug drugemu bosta gledala v oči in se smehljala. Dete v meni, ali veš, kako je tvoja mamica srečna? Ko sem sama doma, se pogovarjam s teboj in štejem: dva meseca še, šest tednov, trideset dni samo še. Da bi te že skoraj objela, da bi te že mogla pritisniti nase! — Ne, ne, dete, ne hiti tako zelo! Samo sedaj si resnično moje, ko ne želiš in ne moreš nikamor od mene. Ali nama ni dobro, ko romava skozi božjo naravo in naju Bog obsiplje s svojimi dobrotami; ali čutiš, kako toplo naju greje solnčece; ali ljubiš z menoj drobne cvetke, te prelepe tvoje sestrice; slišiš ptičke, ki pojo v grmovju? — Dete moje, vse to naj bo tebi v pozdrav! Pravijo, da je zginila moja lepota; čudijo se, kako se še morem smehljati, ko bi morala koprneti strahu pred ono strašno uro . .. Kako naj jim dopovem! Ali ne znajo brati v mojih očeh o prevelikem blaženstvu, za katero bi bile vsake besede premalo izbrane; ali ni v mojih trudnih korakih nekaj kraljevskega: slajša od mirtinega venca je nevidna težka krona materinstva. Rože na okniih so se razcvele in čakajo; mehko postlana zibelka stoji v izbi in čaka; čas se je dopolnil in nestrpna sem: moje dete, pridi! Žena, ki ji je Bog položil na srce uganko otroškega življenju, sladko in mulo, naj skrbi zanj, kakor, da bi bil Jezušček sam, ona pa bodi kakor Marija. Venceslao IVinkler: Breza na hribu. /"~*ahko, da je to pravljica, lahko, da ni. Časi so bridki in zagrnjeni s toli- 1_»kimi zavesami, da človek komaj spozna, kaj je prav in kaj ni. Ampak, da je živela mati in da je imela sina, to ni nič čudnega. In da je mati umrla in je sin ostal sam, še manj. Zmeraj se tako zgodi. Sin pozabi na bridkosti, stisne zobe in živi, kakor je ukazano: V potu svojega obraza boš jedel kruh. Bil je torej človek, ki je izgubil mater in z materjo še dom. Domovina je lepa in tesna. Za berače in za učenjake nima kruha. Zato gredo v svet, ki jih sprejema z odprtimi rokami. Tudi človek brez doma je odšel. Na hribu je stal in jemal slovo od dekleta. »France, ostani!« ga je prosilo. Bil je temen in zamišljen. Videl je dolino z belimi hišami. Med hišami so cveteli vrtovi. Bele ceste, cerkve, sama lepota in dobrota. »Kje naj ostanem?« se je zganil. Pogledalo je še dekle v dolino. Vas, lepa vas. Tam so sami gruntarji. Za hlapca? Ne, France noče biti hlapec. Na žagi na koncu vasi? Še tiste, kar jih dela, bodo zapodili. V strmem bregu nad vasjo. Tam varujejo bajtarji svoj krompir in zelje. »Kje naj ostanem?« se je nasmehnil France. »Ostani!« je gledalo dekle obupno. Molčal je. Sonce je sijalo v dva mlada obraza in na brezo, pri kateri sta stala. »Poglej, ta breza!« je šepetalo dekle. »Dokler bo rasla, te bom čakala.« Začudil se je, potem se je toplo nasmehnil in jo poljubil. To menda ni pravljica, ker se zmeraj tako zgodi. Potem je blodil po svetu. Delal je v mestu. Stroji, dim, železo. Tam ne more človek sanjati o brezah. Predaleč so. France je sanjal. Šel je po cesti. Popoldanska vročina mu je upogibala glavo, naslonil se je na zid, omahnil bi. Pred seboj je zagledal zelen grič z belo brezo, nasmehnil se je in šel naprej. Zašel je k morju. Prenašal je tovore. Hrbet se mu je razširil, roke so postale trde, samo misel na brezo na hribu je bila še zmeraj mehka in topla. Dolgo leto je ugaslo. Odromal je čez morje. Potapljal se je v množici, kričal z njo, vihtel palico, kladivo in kramp, če je pa zatisnil oči, je videl belo brezo. S šepetajočo brezo v duši je hodil mimo beznic in zapuščenih ljudi. Stradal je in sanjal. Prosjačil je in veroval. Dve leti sta umrli. Potem je prišla pomlad, lepa pomlad. To je že vse kot pravljica. Tuj človek se je vrnil v vas in ga niso spoznali. Izmučeno lice z zamišljenimi očmi je iskalo znanih obrazov. Na velikem dvorišču je ugledalo dekleta. Tukaj se pravljica naenkrat konča- Tako navadna je ta zgodba, tako vsakdanja. To bi še lahko povedal, da je France šel na hrib in posekal brezo. Vrgel jo je na cesto in niti vzdihnil ni, ko je pala v prah. Saj je itak vseeno. Potem je vsega konec. Morda je šel v Ameriko, morda kam drugam. Izgubil se je. Ko pa breza ni rasla več. Hudo je, če človek nima doma ... Morob AgarcI: Mati Materi. Pred Tabo, najslajša Mati, klečim in o solzah vročih, o Mati, drhtim. Glej, moje dete v zmotah trpi. Reši ga, reši, Marija, Ti! M. Herbert : Ljubljen biti . . . Novela. (Nadaljevanje.) odnigove mladosti pa ni mogla prinesti nazaj nobena izprememba; pač se je držal morebiti za troho bolj pokonci, in so bile njegove geste bolj elastične, njegovo oko jasneje, toda globokih potez življenjskih izkušenj in onih, ki sta jih dolga molčečnost in težko duševno delo zarisala v njegov obraz, ni mogla niti mehka roka ljubezni zabrisati. In tako je bilo nasprotje med obema prav v tem trenutku še bolj izrazito. Toda Riharda je ljubila te poteze, te gube, kajti poznala je zgodovino njihovega početka, ljubila je to resnobo v očeh ta, večkrat jezno zaprta usta, to vedno večkrat se pojavljajočo utrujenost. Vse globoko razumevanje in sočutje žene se je v njej zbudilo ter jo usposobilo, za ljubljenega zemljo iz-premeniti v paradiž. Vse njeno bistvo je bilo širokogrudnost in vdanost; nič bi jine bilo težko storiti zanj. V kratkih tednih, odkar sta živela skupaj se je tako popolnoma vživela v njegove navade in potrebe, kakor, da bi bile njene lastne; njegova popolna sreča je bila njena popolna sreča. Ker sta bila Rodnig in Riharda umetnostno razpoložena in umetnostno čuteča človeka, jima je to potovanje nudilo neizrečeno veliko užitka. V globoki tišini sta v mesečnih večerih hodila po zamrlih cestah Verone in sta opazovala krasne spomenike z umetniško izvežbanimi očmi. Roko v roki sta stala pred njimi in se zamislila v daljno preteklost. V mračnih cerkvah, ki so bile vse napolnjene s toskansko umetnostjo, sta stala in po mračnih hodnikih sta hodila, kjer so stari spomeniki pripovedovali o pozabljenem življenju. Stroga umetnost Florence je vplivala na njuni duši, mehka lepota milanske šole pa na njune čute in nehote sta obstala pred Ticijanom, Pavlom Veronezem in Giambelijem. Rodnig in Riharda sta poznala Benetke že od prej. Toda nikdar se jima ni zdela ta sanjava in bogata lepota tako čudovita kakor zdaj, ko sta s podvojeno močjo sreče in ljubezni vse to gledala, doživljala, uživala. Rodnig je sprejemal te vtise vse bolj mirno, kakor pa Riharda, ki so jo vse prevzele lepote barv. Njeno vroče navdušenje, njena domišljija, ki je vse lepo in dragoceno znala še pozlatiti, je gorela v mladostnem ognju poleg njega in mu je ogrevala njegovo že nekoliko otrplo srce. O, in kako je bila vesela, da ga je smela ogrevati! Vse mu je hotela prinesti nazaj: mladost, veselje, vero v človeka. S svojim močnim srcem se je vživela vanj, da je tako rekoč svoje srce slišala utripati v njegovem. In ni vedela več, ali misli s svojimi ali njegovimi mislimi. Včasih je gledala iz gondole ali raz most v vodo modrih lagun in si je mislila: »Da, to je resnična sreča in če tudi ni trajna, vsaj spoznala sem jo.« Včasih, že zdaj ji je šinilo spoznanje v srce, da pač ona vse bolj živi zanj, kot pa on zanjo, da njenega morebitnega razpoloženja on niti ne opazi, dočim je ona od njegovega povsem odvisna. Že takoj prve dni je spoznala njegov umetniški okus, njegove najljubše slike in umetnine sploh, dočim se njemu ni zdelo vredno, da bi se zanimal za njene. Ko ji je nekega dne ves v občudovanju razlagal Ticianovo Assunto, ga je iznenadila s kopijo te slike. Ko pa ga je prosila, da bi ji kupil podobno sliko sv. Katarine, je nato čisto pozabil in pristavil: »O, taki izdatki podraže brez potrebe taka-le potovanja.« Ta neprikrita odkritosrčnost jo je pogrela zlasti, ko se je spomnila na njegove dragocene zbirke doma, toda ni se izdala, da ne bi prišlo do prepira. Roding je bil pač eden izmed onih mož, ki imajo popolno brezželje za najboljšo lastnost svoje žene. Riharda pa je šla in kupila sliko sama. Ko pa je nesla sliko domov, ji je nehote prišla misel, da je bila to pač ena izmed onih rož, ki si jih je želela iz ljubezni, pa ji ni bila dana. Druge, lepše in ugodnejše prilike so ju potem zopet zbližale. Tako sta sedela zvečer na balkonu svojega stanovanja v hotelu Bauer, dočim so lepe Benetke, zavite v plašč luči in sanje svojih melodij, ležale v objemu morja in so ponosne ladje iz tujih dežel vozile po Kanalu in je mehki zvon pri Sv. Marku pozvanjal večerni Ave. Tedaj ji je njen mož čital Danteja. Byrona, Longfellowa, ali lepi opis Benetk Gabriela DAnnunzija, ali tudi iz Shakespeara in je duša Benetk ležala pred njima v vsej svoji lepoti. V takih urah so molčale vse želje in Riharda je bila ponosna na svojega moža. »Ali pa ne boš nekega dne pogrešala svoje prostosti in svobode?« je vprašal nekega dne Rodnig Rihardo, ko sta bila na Lidu. Mlada žena je začudeno pogledala svojega moža. »Ljubezen je prav za prav sama prostost,« je rekla. »Drug sva prešla v drugega, da so tvoje želje moje in moje tvoje.« »Toda življenje ni tako preprosta stvar, otrok; ne moremo v njem sanjati nebeških sanj. Pa bodo prišle tudi še stvari, ko se bo treba podvreči.« Nehote je spustila njegovo roko. Ton njegovih besed jo je bolj užalil kot besede same. »Ali sem ti kdaj pokazala, da hočem ravnati samostojno?« je vprašala in solze so ji privrele iz oči. »To je stvar principa!« je odgovoril hladno in začel pripovedovati od mozaikov sv. Marka. Najrajši je govoril o neosebnih stvareh, kadar je slutil, da ne harmonirata. Toda Riharda je bila resnično užaljena. »Mozaiki pri sv. Marku so mi v tem trenutku popolnoma postranski,« je rekla razburjeno. »Jasno ti vendar mora biti, da se nisi oženil z nezrelim otrokom, ampak da imaš enako vrednega človeka poleg sebe. Ali ne čutiš, da te razumem, kakor da sem tvoj drugi jaz in da o suženski vdanosti že zaradi tega ne more biti govora?« »A vendar morejo nastopiti slučaji, kjer bo moral moj razum in ne tvoje srce odločevati. In v tem sem vendar nad teboj.« »Da,« je odgovorila nekoliko grenko, »to priznavam.^ Kadar je bil Rodnig razdražen, mu je bilo posebno veselje, če je mogel druge jeziti. Riharda je to danes prvič občutila, prvič ji je pokazal svojo malenkostno stran. Vsedla se je na bližnjo klop in roke so ji omahnile v naročje, ko je rekla: »Nikdar bi ti ne mogla kaj tako trdega reči; vede in hotoma bi te nikoli ne ranila in to še brez vsakega vzroka.« Rodnig pa je imel svoj vzrok. Ujezilo ga je tedaj, ko je sliko kupila brez njegovega pristanka in šele danes je našel priliko, da je to pokazal. Bil je eden izmed mnogih, ki kako stvar dolgo nosijo s seboj. Da je Rihardo to bolelo, njega ni omililo; če bi bila njegovo pikrost sprejela s smehom, bi bil mnogo bolj zadovoljen. Toda zanjo je bila ljubezen do tega moža največji dogodek njenega življenja in ničesar, kar je bilo s tem v zvezi, ni smatrala za malenkost. Morje se je prav ta trenutek pokazalo v vsej svoji lepoti. Višnjevi, prozorni valčki, se je zdelo, da nosijo srebrne in zlate kronice; prav tako višnjevo, zlato in srebrno je stalo nad njimi nebo. Riharda je zaprla oči. Ta lepota jo je bolela. Vsa ta krasota se ji je zdela ta hip mrzla in brez duše, ker je bila sama užaljena in nesrečna. »Krasen pogled!« je rekel Roding, da bi prekinil tišino. Riharda ni odgovorila, njuni duši prvič nista bili skupaj. »Premagaj se, otrok!« je rekel Rodnig, »in ne bodi muhasta!« Niti na misel mu ni prišlo, da je bil on muhast. Vnovič ga je Riharda začudeno pogledala; zdel se ji je popoln tujec, te strani pri njem ni poznala. Pa tudi Rodnigu ni Bilo prijetno. Sovražil je vsako občutljivost, ker je spadal k ljudem, ki od drugih vedno pričakujejo, da jim ničesar ne zamerijo. »Občutljivost je vedno znak pomanjkanja samopremage,« si je mislil, »menil sem, da je Riharda v tem oziru izjema, a ne bo tako.« In zazdelo se mu je, da je bil on razžaljen in zato se je zavil v molk. Tako se nista razgovorila o tej zadevi, ampak sta med obedom govorila le najpotrebnejše. Toda ta stvar je povzročila Rihardi noč brez spanja. Kakor pred veliko uganko je stala. Ali je bil ta trdi mož oni, ki ji je tako sveto prisegal ljubezen? Ali je mogoče,, da se kdo tako malenkostno obnaša proti človeku, ki ga ljubi? »Ljubezen je žrtev,« si je mislila Riharda, »on, mislim, da ni zmožen zame najmanjše žrtve.« Ta misel ji je stiskala srce. Prvič je zaslutila, da morebiti ona velika, vse obsegajoča, skoro nadzemska ljubezen sploh ne eksistira, da je vso svojo mladost živela v teh sanjah. »Treba je ljudi vzeti, kakršni so,« tako se glasi banalen svet. Toda tisti, ki ga ljubimo, mora biti kakor bi mi radi, zato pa je on edini. Lepo jutro, ki sta ga prebila med umetnimi zakladi doževe palače sredi očarljivih krasot italijanskih mojstrov, je pregnalo oblake in sence. Zopet sta stala roko v roki na balkonu in gledala čudovite krasote. Ne eden, ne drugi se ni dotaknil včerajšnjega dogodka, Riharda, da ne bi vzbudila starih bolečin, Rodnig pa, ker se mu je zdelo tako bolj pametno. Toda peva-joče občutje sreče zadnjega tedna se ni pojavilo pri Rihardi nič več: solnčni smehljaj je z njenega obraza izginil. Rodnig tega ni opazil; prijazna je bila in to mu je zadostovalo. Slab opazovalec ljudi je vendar bil. Potem sta sedela na Markovem trgu. Južna glasba je polnila trg in zavijala pisano množico zdaj v mehke, zdaj v strastne akorde. Bila je ura sreče. In Rodnig je nehote prijel Rihardo za roko. Njeno oko se je obrnilo do njegovega obraza in ves izraz v njem ji je povedal, da je ves njen, kolikor je pač mogoče, da postane človek drugega last. Ta izraz v obrazu je povzročil, da je Riharda pozabila na zadnjo grenkobo prejšnjega dne. Saj pozabljamo še težje in večje prestopke, če resnično ljubimo. Še enkrat se je dotaknila krona sreče njenega čela, bolje rečeno krona one kratke in boleče zmote, ki jo ljudje imenujemo srečo. Ko sta se na večer tega dne vrnila v hotel, je Rihardo čakalo pismo in brzojav. Z.elo se je začudila. Tako se je vživela v ljubezen do svojega moža, da je opustila vsako korespondenco. Nihče razen njega ni bil deležen njenega zanimanja. Vse svoje premoženje je zastavila na eno številko. Saj pa tudi ni imela nikogar na svetu, ki bi se mu vdala z vso ljubeznijo, dokler ni spoznala Rodniga. Hitro je odprla brzojav, a roka ji je omahnila v naročje. »Lerch & Blackson sta napovedala konkurz. Lerch se je ustrelil, Black-son je izginil, pasiva presegajo za nekaj milijonov aktiva.« Riharda je prebledela; to poročilo je pomenilo izgubo največjega dela njenega premoženja, od katerega je bila odvisna, in ki ji je omogočalo popolno neodvisnost. Če tega premoženja ne bi imela, ne bi nikoli postala Rodnigova žena, kajti, da bi morala biti odvisna od človeka, pa naj bi ji bil tudi najljubši, v gmotnem oziru, to se ji je zdelo nemogoče. Morebiti je bil to napačni ponos, toda bil je globoko vkoreninjen v njej. Ni mogla razumeti onih žen, ki puste, da možje delajo zanje. (Dalje prih.) Vsak otrok se mi zdi, kakor dragocena škatlica, u kateri so dragulji iz večnosti. Mati pogleda dragulje in zažari od sreče. In kadarkoli najde kaj lepega doma, na travniku ali o gozdu, vselej tisto lepo položi v to škatlico k večnim stvarem, ki jih je že Bog prej vanjo položil. Viki R.: Spomini bolne hčere. Sama! Krog in krog mene lepota krasnega dne! Skozi okno mi prinaša rahel pomladni vetrič mili vonj vrtnega cvetja. Vsepovsod krasota maj-niških dni. A v mojem srcu? Ni sreče, ni cvetja. Zakaj je moja duša, ki ji cvete najlepša pomlad mladosti, žalostna? Zakaj se ne raduje tako, kot se jih raduje tisoče in tisoče mojih let? Mladost, ti zlata zarja vsakega življenja, zakaj ne žariš tudi meni v tisti svetlobi kot neštetim po širnem svetu? Toliko sladkih upov in nad sem stavila nate, a ti? Na pot, ki je navadno posuta le s cvetjem, si mi nasula samo trnja, ki skeli in vbada v srce. Mladost, druge vodiš po širnih potih sreče, mene pehaš v obup, nemi bolesti, trajni nesreči v naročje. Vsak pogled v cvetočo naravo je nov spomin moje uničene sreče. In vendar čutim v sebi moč, da bom premagala bolest, ki mi objema srce že leta in leta. Kdo je videl v mojo trpečo dušo, ki je želela sočutja, tolažbe in iskala ljubezni? Kdo je z enim ljubečim pogledom pregnal temne misli iz mojega obupanega srca? Ali nisi bila to ti, zlata moja mati, ki tožiš nad mojo nesrečo, ti, ki v tihi noči dvigaš svoje misli k ljubemu Bogu, ter sklepaš od dela izmučene roke in prosiš, prosiš vroče in prisrčno, za moje izgubljeno zdravje in srečo? O mamica! Vem, da čutiš z menoj, kakor nihče na širnem svetu, da si ti prva, ki nosiš z mano moje gorje. Zato ti hvala, o mati, hvala tisočera! Mati! Vendar ti veš, da posvečam svojo ljubezen tudi njim, ki me s tabo vred spremljajo na moji trnjevi poti. Njim, ki jim je moje trpljenje živa slika, kako varljiva je sreča, v katero tako slepo zaupa toliko src. Mati je le dobrota in ljubezen. Kar daje mati svojemu otroku iz svojega zlatega srca in svoje tihe preprostosti, je tako nesebično, tako čisto, tako neskaljeno, kakor voda gozdnega studenca. Zofka Vioodoua: Ko so padale snežinke . . . roplo nam je bilo v kupeju. Lica so nam bila rdeča in razgreta. Zunaj pa je naletaval sneg. Vedno večji kosmi so padali na zemljo, ki je bila že vsa odeta v belo oblačilo. Skozi rosne šipe so nas pozdravljale ljubke in skromne kraške koče. Naši pogledi so šli še tja v daljavo, kjer so samevali smrekovi gozdovi. Sama božična drevesca so bila tam, ki so se šibila pod belo snežno težo. O, kako krasen si, gozd, v zimi, v snegu in v mrazu! V kupeju je zastokal otroški glas. Blizu mene je sedela mlada mati s triletno hčerko v naročju. Deklica je bila silno šibka in nežna, le oči so ji bile čudovito velike in resne. V bolnici je bila. Celo oprsje je imela v gipsu, da bi se ji telesce izravnalo. Nežno je držala mati deklico v naročju in jo ljubeče stiskala k sebi. Saj ni videla tri tedne svojega otroka in to je dosti dolga ločitev za-mater, ki ljubi. In sedaj pelje svoje dete domov, tja daleč, daleč do skrajne meje naše domovine. Prejšnji dan je bila prehodila 8 ur in danes jo čaka še težja pot. Pa se ji ne pozna utrujenost, lica so ji sveža in oči polne zadovoljstva, ki prihaja iz ljubezni. Saj pelje sedaj svoje dete domov v revno pa toplo kočico. Sočutno so jo vpraševali potniki, kako bo nadaljevala svojo pot, ko nima voza. Z bolnim otrokom in s kupom prtljage vendar ne more peš dalje; saj se bliža večer in snežinke neprestano padajo na zemljo, njena pot je pa še tako silno dolga in samotna. Zresnile so se lepe oči mlade matere — solza se ji je utrnila iz njih in polzela po mladem licu, ustna pa so ji poljubila otroka, za katerega je že toliko pretrpela. Pa se ni ustrašila ne pota, ne noči, ne teže, ki jo bo nosila tja daleč, daleč v čabransko kotlino. Hotela je biti doma še nocojšnji večer — saj so se v dalji že oglašali zvonovi in oznanjali ljudem, da je prišel v domove drugi sveti večer. O, s kakšnimi žrtvami je združena materina ljubezen, kako lahko ji je vse trpljenje še tedaj, ko skoro umira od teže bridkosti. Ko človek misli, da ni več izhoda — njeno srce še najde pot, da reši svoje dete. Bili smo na cilju. Izpraznili smo avto in šli s svojci v tople domove. Mlada mati pa je šla s svojim otrokom v temno daljo, v sneženo noč. Ves večer so mi misli uhajale na njo, ki je šla po visoko zameteni cesti z otrokom v naročju svojo grenko in težko pot. Sneg ji je padal na lica in jih hladil — drobna otroška glavica ji je počivala na prsih. Morebiti ji je kanila solza iz oči, solza trpljenja in ljubezni. Temna je bila noč, samotna njena pot, snežinke pa so tiho padale ... in vsenaokrog so peli zvonovi svojo drugo svetonočno pesem. Materina ljubezen pa je romala svojo dolgo pot tja daleč v noč, v sneg, v kraško burjo do svoje skromne koče. In jo bo romala do konca svojega življenja, saj materina ljubezen je neizčrpna in njeno žrtvovanje nima meje, nima konca. Mati nosi nebesa v svojih rokah. Albina z.: Ena izmed najboljših . . . Tini Zatlerjevi v slovo. Predobra si bila, predrobna in prenežna, da bi mogla dolgo hoditi po tej strmi poti in ostrem kamenju življenja. 2e dolgo smo slutili in se bali, da bo Tvoje šibko telo onemoglo mnogo prezgodaj. Te slutnje — žal — so postale resnica. Skrivnostno tiho so se onidan trgale snežinke, tako mehke in bele, kakor Tvoja duša. — A v naše duše je legla trpkost. Jeli to mogoče, da si se ločila od nas?! Da! Votlo bobnenje zemlje na Tvojo krsto, nas je prepričalo, da je Vsemogočni utrgal lepi cvet iz revnega zemskega vrta in ga presadil v nebeškega, kjer bo dalje cvetel in krasil rajske livade. Si vedela naša ljubljena Tini — ko si odhajala — kako težko, težko bo nam, Tvoji dobri mamici in sestricami, brez Tebe? Toda — Najvišji Te je zaželel in mi, ko klonemo v žalosti ob zasneženi mrzli gomili, nemo šepetamo: »Zgodi se Tvoja volja!« On, ki je poznal Tvoje, kot solnce čisto življenje, Ti je tisočero poplačal Tvoje trpljenje, katero si prenašala z junaško mirnostjo. Kako nam je bilo ob Tvojem odhodu — to je vedel samo On, a v tolažbo nam je, da je to samo začasno slovo in da prav kmalu pridemo za Teboj. Mati nikoli ne vpraša, če jo bo otrok pač ljubil in ji pooračal njeno dobroto. Taka je, kakor studenec, ki nudi hladno vodo vsakemu, kdor je potrebuje. Venceslav JVinkler: Zadnji. (Iz »Dvanajstih apostolov matere Korenovke«) azadnje ni treba, da bi bil človek hudoben, ko naredi komu krivico. Največ se jih zgodi mimogrede, tako narahlo, da se jih niti opazi ne. Prav nič se ne pozna, da je spet ena krvava rana več na trudnem telesu še bolj trudnega življenja. Rekli so: »Tale bo ostal doma.« Do štirinajstega leta je res ostal, še takrat je bil ves v zemlji: Blodil je po polju, izgubljal se v gozdu, samo doma ga ni bilo. Korenovka je molčala. Sploh ni dosti govorila. Danes so besede drage. Samo molila je verno vsak večer: »Tale bo ostal doma, doma--—« Bajta je rasla v breg. Kdor je šel po stezi mimo nje, je pohitel, kakor bi se bal, da se ne bo zvrnila nanj. Ampak zadnji mora ostati doma. Šel je k dvajsetemu. Delal je na žagi. Bil je vesel in je zmeraj pel, zmeraj eno, o tistem presladkem vincu in zelenem gričku. Bala se je zanj. Tri krčme so med potjo. Prva je Mejačeva. Tam so zaklali Franceta, najstarejšega. Druga je Cekinarjeva. Tja ne pojde. Pregosposki so. Ampak tretja. Tretja je Krajčeva. Tam so dekleta, tri sestre, tri--- »Bog ga varuj!« vzdihuje Korenka. Večer se spreletava od griča do griča. Najmlajšega ni. Tineta ni. Večer raste v noč. Črna dolina je polna mor. Fantje pojo. »Tine, Tine,« prosi Korenovka. Zmeraj lepše pojejo. Razločno se čuje Tinetov glas. Zdajle je zavriskal. Pred Krajcem stoje. »Tine, Tine!« * * * Žaga molči. Skladišče se je izpraznilo. Za ograjo ležijo visoki kupi desk. Sirena se ne čuje več. Kmetje ne vozijo krcljev. Žaga stoji. »Tine?« »Pravijo, da je svet velik ...« Korenovka vzdrhti. Saj ni še tako hudo. Bajta je majhna. Njivica je ozka, toda čez zimo bosta lahko oba živela. Ko pride pomlad — »— — svet je velik.« Naj bo. Saj pomlad je še daleč. Tine gleda po njivah, popravlja okoli bajte. Lepo se vidi v dolino, posebno takole v jesenskem soncu. Kdo bi si mislil. Vseeno je dolgčas. Dva, tri dni že, teden dni je pa že večnost, težka večnost. * * * »Tine, kod hodiš?« Tine molči. Korenovka tudi. Mati mora molčati, če sin ne govori. Tine prebira knjige. Prebira, prebira ... Zdaj bo še huje. V sanjah kriči. Korenovka se vzdiguje iz postelje in posluša. Same nerazumljive stvari. Ne razloči vsega. Plašno vstaja in hodi poslušat. Sin se premetava po ležišču. Lasje se mu prilepljajo na čelo. Ves poten je. »Tovariši, tovariši!« ječi. Stiska pesti in škriplje z zobmi. Korenovka se boji in sklepa roke. Pridušena molitev ji vre iz srca. Še moliti ne more. Z desnico rahlo boža sinovo čelo. »Tine, Tine!« Tine se ne zbudi. Počasi se umiri. Roke mu omahnejo, prsti se sklenejo. »Tovariši, tovariši!« jeclja. Zmeraj tiše, nato diha enakomerno, tudi smehlja se. Vsak večer tako, vsako noč. »Kaj sanjaš, Tine!« Globoke oči se upro v mater. Globoke začudene oči. »Saj ne sanjam, mati...« Mati molči, sin noče govoriti. Samo zjutraj se včasih zbudi nemiren in zbegan: »Svet, svet je velik ...« Na pomlad gre. V bregovih izginja sneg. Po njivah kričijo ljudje nad živino. Žaga molči, molči. Korenovka hodi po njivi. Prevrača grudo, ne ve, kaj je s sinom. Tine hodi okoli bajte. »Svet, svet je velik ...« Nazadnje ne more več. »Mati!« Nemiren vzame motiko in se spusti na njivo--- Korenovka sklepa roke in moli. Ljudje v kotlu pod bajto kričijo in pojo. Vse njive so polne ljudi. Žaga molči. Tine ne pogleda v dolino. Koplje, koplje... »Tale bo ostal doma!« Korenovka se solzi. Dvanajsti, zadnji. In še ni zadnja ura. »Mati!« Dvoje obrazov se sklepa v mehki toploti. »Tale bo ostal doma!« — — — Vsaka žena, vsako dekle ima Vigred! —k. Litijsko središče tovarniških delavk. Predilnico v Litiji je pred kakimi 40 leti ustanovila švicarska družba Schwarz in Zublin, a je pozneje prišla v roke deln. družbe Mautner. Pred vojno je bila tkalnica, ter je bilo v njej zaposlenih približno 200 delavk, večina deklet. Stanovale so deloma v okolici, deloma v Dekliškem domu za Savo, katerega so vodile sestre Križarke in sestre Angela varuha. Poleg gospodinjstva so se sestre veliko trudile za povzdigo verskega in moralnega življenja deklet. Dekleta so bila večina organizirane v krščanskih organizacijah, v Strokovni zvezi, Marijini drtfžbi in pri Orlicah. Zato je bilo življenje pošteno in moralno neoporečno. Ker je bila večina dobra, je s svojim zgledom vplivala na tovarišice in tako so bile delavke splošno na dobrem glasu. Pogled na predilnico, bivšo topilnico in zadaj na .Slaiah' Prišla je vojna, sestre so odšle, obrat je prenehal. Po vojni se je tovarna razširila in omejila samo na predilnico. Število delavk je narastlo na 600, med njimi je bilo precej Primork in Štajerk. V letu 1930 se je obrat zelo skrčil in je bilo večina delavk odpuščenih. Ob tej priliki so skoro vse tujke odšle. Ko je obrat zopet začel poslovati v prejšnjem obsegu, je bilo del delavk sprejetih nazaj. Sedaj opravlja isto delo 350 delavk, med temi je nad polovico poročenih; razumljivo, da so bolj z delom obložene kot prej, plača pa je ista. Delajo v dveh oddelkih od 6 do 2 in od 2 do 10 zvečer. Nekatere delavke delajo tudi nadure, medtem ko je nekaj delavk izmenoma na dopustu, namreč, ko ni zaposlitve v tovarni. Takrat delavka ne dobi nikake plače; dočim so do leta 1930 dobivale, če so bile po naročilu tovarne doma 60% dnevne plače. Tujk je danes v tovarni samo 20, med njimi 6 Rusinj. Sprejemajo se delavke od 14. leta dalje. Plača je 280—600 Din na 14 dni. Delavke so dobile redno trimesečne nakladne prispevke po 125 Din, ki so bili pa z drugim tromesečjem lansko leto ukinjeni. V bolniško blagajno plačujejo na 14 dni po 9—20 Din. Pred letom so dobivale za časa dolgotrajne bolezni eno leto podporo, sedaj pa le pol leta in sicer dobivajo od 96 do 170 Din na teden. V slučaju poroda ima mati en mesec plačanega dopusta po porodu, pred porodom pa nič. Za slučaj nesreče pa delavke ne dobijo zavarovalnine. Tiste, ki delajo v tovarni nad 30 let in niso več sposobne za delo, dobivajo mesečno 300 do 350 Din. Brezposelnih delavk je tu v okolici do 200. Za stanovanje delavk je preskrbljeno v tovarniških stanovanjskih hišah na štirih različnih krajih. »Za Savo«, kjer je bil prej »Dekliški dom«, je več pritličnih hiš tudi s podstrešnimi stanovanji. Tu je 24 družinskih stanovanj. Elektrike tu ni. »Na štalah« so enako bolj nizka enonadstropna in tudi pod- strešna stanovanja in sicer 25 družinskih. Novejša so stanovanja na »Dobravi«, kjer so večnadstropne stanovanjske hiše. Zidane so bile nekaj let pred vojsko. Tu je 28 stanovanj. Najlepša pa so stanovanja »na Stavbah«, ki so bila dovršena po vojski in obstoje iz dveh hiš za družine, ene stanovanjske hiše za mojstre, potem »Dekliškega doma« in stanovanjskega poslopja za samske moške. Vsek stanovanj »na Stavbah« je okrog 200. Stanovanja »na Stavbah« imajo vodovod, elektriko ter kopalnico. Vsaka družina ima 2 sobi, kuhinjo, drvarnico in del vrta za zelenjavo. V »Dekliškem domu« je bilo pred redukcijo 120 deklet. Imele so v domu stanovanje in hrano, kar jim je oskrbelo ravnateljstvo. Plačale so dnevno 11 Din. Za dekleta je bilo določenih 7 sob, vsaka soba s svojo umivalnico. Jedilnica je bila skupna. Oskrboval je ta dom hišnik. Ob času redukcije je vse to prenehalo. Po obnovljenem obratu je ravnateljstvo nameravalo zopet odpreti skupno kuhinjo, pa je bilo premalo priglašenih. Danes stanuje tu samo 23 deklet v 3 sobah. Vsaka soba ima nadzornico, vse pa nadzoruje upravitelj; hrano imajo pri raznih strankah. Za gmotno stanje delavk se je precej storilo, ni pa preskrbljeno kot po mnogih drugih krajih za duševno izobrazbo, za pošteno versko življenje, za vzgojo značaja in pripravo na bodoči poklic in ne za primerno pošteno razvedrilo. Dekleta so v najnevarnejših letih prepuščena večino same sebi. Tudi pri dekletih samih, žal, manjka zavesti, da tudi dekle potrebuje duševne izobrazbe, verskega življenja, ki bi jo varovala pred zablodami, zato pa se širi veseljačenje, kjer se lahkomiselno zapravijo težko prisluženi dinarji in ugled delavke ni več tisti, kakor je bil pred vojno. Dočim so bile delavke deloma organizirane v »Edinosti«, nekaj pa v socialistični »Svobodi«, niso danes v nobeni teh organizacij. Del delavk je v Marijini družbi. Krščanske strokovne organizacije ni. Nasprotno časopisje roma v številnih izvodih med njimi. Dočim je tovarna pred redukcijo obratovala tudi ob nekaterih velikih praznikih in so bila dekleta vsako nedeljo zaposlena s snaženjem prostorov, pisarn, strojev tako, da mnoge niso mogle izpolnjevati verskih dolžnosti, se to sedaj več ne dogaja. Razširjeno je tudi nespodobno govorjenje, kar posebno kvarno vpliva na mlajša dekleta. One, ki se udeležujejo verskega življenja, so izpostavljene zabavljanju in zasmehovanju ne samo od tovarišic, ampak, kar je posebno obžalovati, tudi od predpostavljenih. Vse te razmere kličejo po zboljšanju zlasti v duševnem pa tudi v gmotnem oziru. Ni pa pričakovati zboljšanja razmer samo od vodstva, zavedati se je treba, da je samopomoč pri vseh stanovih edino rešilno sredstvo. To samopomoč je mogoče razviti edino v dobri organizaciji. Taka organizacija bi bila zlasti danes potrebna. Dala bi pomoč v dosego boljšega gmotnega stanja, nudila bi pa tudi navodila za praktično življenje, varovala pred zablodami, dvignila versko in moralno življenje, in nudila pošteno zabavo. Prav v tem času se je v Litiji poživilo »Prosvetno društvo«. Dokler delavke nimajo organizacije, bi bilo želeti, da se udeležujejo dela v Prosv. društvu, ki bo skušalo delavkam iti na roko v vsakem oziru. Odprta bo tudi društvena knjižnica, katere naj bi se tudi delavke posluževale. Izključena pa je rešitev, dokler delavke same ne čutijo potrebe po spremembi življenja in ne zahrepene po višjih vrednotah življenja. Prepričani smo, da se bodo vse resno misleče delavke prej ali slej združile in sodelovale pri rešitvi tega perečega ženskega vprašanja, tako da bodo litijske delavke zopet zadobile ugled, kot so ga imele pred vojno. pričneš čitati, a je ne odložiš prej, da si go: tova. Povest o sinu edincu, ki mu je mati c svojim nerazumevanjem izkopala prezgod nji grob, vsa v slogu l'Ermitte-ja, ki ga tudi Vigrednice že poznajo. Gurnitzer. Mlada avstrijska pisateljica Dolofes Vieser, o kateri smo že poročali, je zopet izdala nov, izredno zani miv roman z naslovom »Gurnitzer«. Samo eno napako ima ta knjiga: da je spisana v nemškem jeziku. Pa vendar, človek jo bere z užitkom, ko najde notri tudi pristna slovenska imena, slovenske besede. Opisuje namreč zgodovino koroških Slovencev v 15. stoletju, našo narodno zgodovino o osojskem mutcu (Aškerc!), celovškem zmaju, o blaženi Linhardi (o njej je spisal celovški nemški Erofesor Kern krasno ljudsko igro »Blažena inharda«, ki se je v nemškem jeziku z velikim uspehom uprizarjala v Celovcu in Belja- ku) itd. — Žal, mi Slovenci nimamo nič takega, čeprav je vprav na Koroškem toliko zgodovinskih motivov — mnogo še nepoznanih — iz katerih bi se dale napisati krasne zgodovinske povesti ter bi se tako z njimi mogla, naša zgodovina približati široki javnosti. — Pravijo da se knjiga prevaja v slovenščino. Selma Lagerl&f: >Zgodba o blaznem Gusarju«. Vez. Din 38. broš. Din 26. Krekova knjižnica je izdala v svoji zbirki kot šesto knjigo »Zgodbo o blaznem Gunnarju«, ki jo prištevajo med najdragocenejše umetnine svetovne književnosti. To je Selme Lager-tof edina večja res do vseh potankosti or-ganično zgrajena pesnitev, ki jo odlikuje tudi popolna skladnost med vsebino in obliko. Vse delo, odeto V pravljični čas, razodeva bogato in pestro duševnost pisateljice, ki z nenavadno spretnostjo posega v področje zamotanega duševnega življenja. Je zgodba o študentu, ki je zblaznel, pa ga mlado dekle s svojo žarko ljubeznijo priklene nase in popolnoma njegovo dušo pokliče zopet v življenje. — Oprema knjige je okusna. Krasi jo 10 lesorezov Mihe Maleša. Vezava je lepa in dovršena. , »S strelo in plinom«, spisal Fr. Kolenc. Izdala Prekmurska tiskarna v Murski Soboti. Mična povest, prevod iz hrvaščine. Knjiga se naroča v »Prekmurski tiskarni« v Murski Soboti, dobi pa se tudi v ljubljanskih, mariborskih in celjskih knjigarnah. Cena: broš. izv. 10 Din, vezan izv. 15 Din. Priporočamo. Iz uredništvo in uprave Za pridobivanje novih naročnic Vigredi za leto 1932 so dobile nagrado: Dekliški dom, Tržič, prvo nagrado. Klobčar Martina, Novo mesto, drugo nagrado. Mlinaric Lojzka, Majšperg, tretjo nagrado. Ličar Angela, Trbovlje II., tretjo nagrado. Ivanka Bogatičeva, Fram pri Mar., tretjo nagrado. Nekatere izmed teh so takoj z imenikom novih naročnic sporočile željo, kakšno nagrado si žele in jim je bila že odposlana; druge pa še niso sporočile svojih želj, pa naj to takoj store, da ne ostanemo predolgo njihovi dolžniki. — Vsem pa, ki so se toliko potrudile za svoj list, vetja naša še prav posebna zahvala in priznanje. Uredništvo In uprava Vigredi sta se preselila v palačo Vzajemne zavarovalnice, Masarykova cesta, nasproti glavnega kolodvora. Priporoča se prvi slovenski zarod VZAJEMNA ZAVAROVALNICA LJUBLJANA Miklošičeva cesta \ Podružnice: CELJE, Palača Ljud. posojilnice ZAGREB, Starčevičev trg 6 SARAJEVO, Aleksandrova c. 101 SPLIT. Ulica XI. puka 22 BEOGRAD, Poincareova 2 Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani Najbolje urejena: Tiskarna Knjigoveznica Klišarna Kameno-, offsettisk Bakrotisk Prvovrstna izvršitev Zmerne cene Najmodernejša grafika Jugoslavije