*q«ŽM8 Pomote in potvare za razne potrebe. eza, da se smejo širiti v slovenski javnosti leto za letom napačne predstave, slovenska uspo¬ sobljenost k znanstvenemu raziskovanju pa dis¬ kreditirati pred inorodci v časih, ko potrebujemo priznanja zrelosti za vseučilišče, vodi pero, ko piše opomin: Rojaki, zajmite malce do¬ morodnega usmiljenja in postanite nekoliko oprez- nejši! Znanstveniki naj blagovolijo oprostiti na tem in onem svetu, če se bodo navajala obenem z njihovimi tudi imena diletantov! Znanstvena kritika srečnejših sosedov gre lahko preko lažiznanstvenikov brez šole in podlage na dnevni red; pri nas pa najde vsak strankarsko angažiran mazač glasnika in trobilo, ki ga razkriči kot avktoriteto. Še premalo štejejo posa¬ mezne stroke resnih delavcev, in že predolgo nam manjka znan¬ stvene kontrole. Leni smo, da ne poznamo niti najbližjih stvari; objela nas je komodnost in plahost, da ne maramo ali ne upamo ziniti niti takrat, ko vemo pozitivno, da je bleknil šušmar neumnost. Brez ugovora prodaja par predrznežev bajke kot dokazano zgodovinsko resnico! Boljše znanstveno spanje, nego taki vsiljivci, ki varajo rojake in dobrohotnega tujca, sklepajočega: Slovenec bo že poznal svojo zgodovino! Ne prihajajte z izgovorom, da se „nadebudnih“ ne sme oplašiti! Resen delavec bo vesel, če se ga kontrolira! Kdor si pa postavi tezo po željah srca ali stranke, potem pa opazi le momente, ki go¬ vorijo za vzljubljeno tezo, a izpregleda vse, kar govori proti, ni resen delavec! In kdor potvarja zgodovino, da bi privabil v svoj politični tabor mladino, ima morda talent za široko- vestnega političnega agitatorja, gotovo pa ne za znanstvenika! In kdor si ne da dopovedati, daši je treba vsak znanstveni moment, s katerim se hoče operirati, ogledati od raznih strani, nič škode, če umolkne! In kdor ne zna drugega, nego nekritično ponavljati to, kar se prepisuje že desetletja, a še vedno ni pojasnjeno, Bog ž njim! Da pretiravam?! Pa se dajmo! 76422 >0 4 - <-> ■ f< Y_ \J2 'l\ V A ^ JP /fr/, I. fldmonfski Oče naš, Češčena ITCarija, Vera i. f. d. o domačem je3ihu . . . Naključilo se je bilo, da je objavil Albert Muchar 1 1831. seznamek rokopisov v biblioteki admontske opatije ter razglasil kot št. 11: „Cod. saec. XIV. in quo varia continentur. No m in um vocabula latina et vernacula. — Pater noster, Ave Maria et Čredo in lingua vernacula longe ab hodierno diversum" Kodeks 14. stol. z razno vsebino. Besede latinske in domače. Oče naš, Češčena Marija in Vera v domačem jeziku, precej različno od današnje govorice. — Handschriften des Stiftes Admont in Steyermark aus dem VerzeichniB des Herrn Bibliothekar Albert Muchar; Archiv der Gesellschalt tur altere deutsche Geschichtskunde . . . hrg. v. G. H. Pertz. VI., Hft. 1—4 [Hannover 1831] 171). Z odgovori na vprašanje, kaj je razumel Muchar pod „domačim jezikom", se začenja naša povest. V Pavel Jože Šafarik, kateremu je bil poslal Matija Čop ro¬ kopis z očrkom slovenske književnosti že dne 27. junija 1831 (Kunšič Ivan — Levec Vladimir, Doneski k zgodovini književne zveze med Čehi in Slovenci; Zbornik Mat. Slov. I. [1899] 128), torej po vsej priliki še pred objavo Mucharjevega seznamka, je mislil menda, da je Muchar Slovenec, ki mu je slovenščina „do- mači jezik", pa je pisal v tem smislu dne 24. avgusta 1833 Čopu; toda Čop je bil slišal, da je Muchar „kljub svojemu slovanskemu imenu trd nemški Mihel in Slovanstvu nič kaj prijazen", ter je na¬ mignil Šafariku v odgovoru dne 6. januarja 1834 s poudarkom teh okoljščin, da „razume Muchar pod (lingua) vernacula pač nemški (jezik)" (o. c. 128—9). Šafarik bi bil moral dognati sedaj domo¬ vinsko pravico teh stvari na licu mesta ali pa se obrniti do Mucharja po pojasnila; vsled kakega vzroka je sicer vedno kritični učenjak to opustil in zakaj je pustil na tem mestu rokopis slovenske književne zgodovine, v kateri je bil proglasil admontske ulomke „in lingua vernacula" po vsej priliki že pred Čopovim odgo¬ vorom za slovenske, neizpremenjen, ne vem; a v njegovi zgodovini slovenske literature figurira pod zaglavjem: „Besondere lexicalische Schriften“ in z dostavkom: „In der Bibl. des Stiftes Admont, nach Muchar’s Verz. im Archiv VI. 171“ ponatis Mucharjeve notice, pa brez značnice (Gesch. der. siidsl. Literatur 1. [Prag 1864] 71). 2 Minilo še ni polnih pet let, in že je učil tudi Šime Ljubič, da u opatiji Admontovoj po Mucharu (Arch. VI. 171 [!]) čuva se rukopis iz XIV. stol., u kom ima njekoliko ulomaka slovenski na¬ pisanih, koji se dakako dosta razlikuju od sadašnjega slovenskoga govora.“ (Ogledalo književne poviesti jugoslavjanske II. [Reka 1869] 545). In minilo še ni novih polnih deset let, ko je izkušal Peter pl. Radics v rodoljubnem navdušenju s pomočjo admontskih od¬ lomkov dokazati, da „uže dve sto let pred Trubarjem so slovenski pisali po samostanih na Kranjskem*, ter trdil: „Kakor svedoči Muchar (!), je hranil admontski samostan benediktinov na zgornjem Štajerskem kodeks, v katerem so bile pisane latinske in nemške besede kakor tudi Oče naš, Ave Marija in vera v slo¬ venskem jezici [in lingua vernacula]“. (Slovenščina v besedi in pismu po šolah in uradih; Letopis Mat. Slov. 1879, 10 - 11). Pl. Radics je hotel imeti posebnost, pa sije prevedel „vernaculus“ po potrebi zdaj z „nemški“, zdaj s »slovenski" . . . Kot svoj vir navajata i Ljubič i pl. Radics lelMucharjev seznamek, pl Radics še to po površni slovenski maniri, a oba sta črpala edino iz Šafarika, po katerem so posneli vest o slovenskem rokopisu v Admontu tudi France Levstik, A. Fekonja, Josip Marn in dr. Karol Glaser. Prvi trije so vsaj pošteno priznali, da so čitali to vest 1 e pri Šafariku ! Levstik je ponatisnil, naštevajoč Juliju pl. Kleinmayru neznane „slovenske rokopise", po Šafariku Mucharjevo notico in dostavil: „ Hranilo se je to ali se morebiti hrani še zdaj v knjižnici Vodomotskega [Vodom^tiskaago] samostana [Admont]. Po Mu- harjevem zapisku v arhivu VI. 171 (!)“ (Zgodovina slovenskega slovstva; Ljubljanski Zvon I. [1881] 776); Fekonja je povdaril med naštevanjem „po zvunanji obliki nam še nepoznanih roko¬ pisov slovenskih" in „uprav slovenskih spomenikov", da se na¬ hajajo „v admontskem. samostanu v gornji Štajerski nekakšna Nominum vocabula latina et vernacula, pa Oče naš, Češčena Marija in Vera, a od današnjega govora mnogo različno". (O po- četkih slovenske književnosti; Ljub. Zvon VI. [1886] 44); Marn si je izposodil od Šafarika Mucharjevo besedilo, pa ga tako okrajšal, da izgleda, kakor da obsega admontski kodeks le tiste stvari v „domačem jeziku"; navaja ga med ..narodnimi in književnimi spomeniki slovenskimi pred XVI. stoletjem" (Jezičnik XXVI. [1888] 67); dr. Glaser pa pripoveduje pod zaglavjem „Sledovi Slovenstva od X.—XVI. stoletja": „kodeks v admontskem [vodomotskem] benediktinskem samostanu na gorenjem Štajerskem . . . ima „Oče naš", „Ave Marijo" in „Vero“ v slovenskem jeziku, potem besede 1 ’ 3 latinske in slovenske [vernacula]“, a kot svojega svedoka navaja razven Šafarika in Levstika tudi: „Muchar, Arch. VI. 171—“ (!) (Zgodovina slovenskega slovstva I. [1894J 66). V polnem obsegu je prišel Radicsev komentar k admontskim ulomkom do veljave, ko je začutil po ponesrečenih poizkusih „Jezičnikovega zvestega čitatelja" (Slovenec XII, [1884] št. 35 od 12. februarja št. 63 od 15. marca in št. 79 od 5. aprila) med drugimi tudi Jože Benkovič potrebo, vtisniti predtrubarjanski dobi značaj delavnosti za slovensko kulturo ter zatemniti na ta način pomen Trubarjevega literarnega nastopa. Kot svoj vir je navel Benkovič s sebi lastno predrznostjo le „Muchar. Archiv, VI. 171 (!); upotrebljal pa je kljub Levstikovemu svarilu pred „Radicsevim vihranjem 1 ' (Ljubljanski Zvon I. [1881] 776) le Radicsevo raz¬ pravo in še to tako nepozorno, da se mu je posrečilo, imputirati pl. Radicsu pogrešek, ki ga ta — ni zagrešil: Benkovič je namreč zverižil dva različna kodeksa, -ki jih navaja Muchar pod dvema različnima značnicama kot št. 10 in kot št. 11, v en celoten kodeks ter trdil, da obsega „admontski kodeks 14. stoletja" slovenski Oče naš, Češč. Marijo in Vero; poleg tega pa cel slovenski alfabet. A ta kodeks mu služi v potrdilo, da „uprav ostaline iz samostanov nam podajajo prve sledove nov o slovenščine". (Ljub¬ ljanska škofija in škofijske sinode; Voditelj v bogoslovnih vedah. Izdali profesorji kn.-šk. bogosl ovnega uči¬ lišča v Mariboru IV, [1901] 186—7). Zato je priznal njegovemu spisu Josip Logar tudi najvišjo potenco temeljitosti in se začudil, „da se spričo tega temeljitega dela smeši toliko govornikov in člankarjev s svojo neznanostjo" (Pisma prijatelju; Mentor. List za srednješolsko dijaštvo. Izhaja v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano I. [1908/9] 30). Logar je namreč tisti patron, ki je vzprejel ob štiristoletnici Tru¬ barjevega rojstva nalogo, da pokaže mladini Trubarja in sodelavce kot zakrknjene nemškutarje, njihove katoliške prednike in slednike pa kot požrtvovalne slovenske rodoljube! Na 188. strani Benko¬ vičevega spisa je bil čital tudi sledeče opombo: „V urbarju vele- sovskega samostana iz 1. 1438 so krajna in osebna imena slo¬ venska tako pravilno pisana, „da to sme služiti v zrcalo vsem poznejšim birokratskim navadam“. [Besede pl. Radicsaj*). Pa je spojil brž Admont z Velesovim in poučeval prijatelja z ozirom *) V Letopisu Matice Slovenske 1879 str. 27, vrsta 14 - 18 se najde tista Radicseva modrost.če morda g. Logarja zanima! 4 na Radicsevo trditev: „Vrazlago zadnje trditve ti služi admontski kodeks iz 14. stoletjačeš, da obsega poleg „drugih slovenskih stvari“ tudi „ves slovenski alfabet“ (o. c. 87). Vir za svoje znanje z admontskim kodeksom je Logar sicer to pot pozabil navesti, a zbrkanje dveh kodeksov v enega kaže, da je preplonkal te¬ meljiti učenec temeljitega Benkoviča temeljito zmoto . . . Vsaj osmero domačih piscev je delalo po Šafariku zaključke na podlagi neobjavljenega rokopisa, a nobeden ni začutil potrebe stvar pred objavo svojih zaključkov dognati ali po¬ gledati vsaj prvi vir, Mucharjev seznamek! Čvetero domačih piscev, med njimi pisatelj bibliografično zasnovane obširne literarne zgo¬ dovine dr. Glaser in pa prvoboritelj predtrubarjanske slovenske pismenosti, ki bi jo naj ta rokopis dokazoval, Benkovič, navaja Mucharjev seznamek kot v svojo svrho upotrebljen vir, a navaja ga v okrajšavi, da moraš obletati danes najspretnejše bibliografe, ako hočeš priti na jasno: niti pl Radics, niti dr. Glaser, niti Benkovič niso namreč vedeli, v kateri izmed publikacij z nazovom „Archiv“, ki se jih je nabralo od Čop - Šafarikovih časov že lepo številce, bi se dala stvar najti, delajo se pa, kakor da so imeli ta zagonetni „Archiv“ ali celo „Arch“ — v roki! Benkoviča bi bila lahko prisilila k premišljevanju že Čopova notica, ko — bi jo bil poznal! Človeku bi izvabila slovenska površnost in diletantstvo še pikrejše besede, da se ni za svoje znanstveno potovanje tako slabo pripravil in zagrešil vseh tozadevnih slovenskih grehov tudi ruski vseučiliški docent G Ilinskij, kije prispel v februarju 1903 iz Ljubljane v Admont s specijalnim namenom „najti v njegovi . . . knjižnici slovenski rokopis XIV. stoletja, ki ga je (po llinskega mnenju) videl tam še znani zgodovinar šta¬ jerske vojvodine Muchar ..." Tudi Ilinskij je mislil, da mu izmed literature, ki jo omenja k temu rokopisu dr. Glaser, na lastne oči niti Mucharjevega se- znamka ni treba ogledati! Sklicuje se na „Archiv II. (!) 171“, pa tudi on ne ve, za kateri Archiv Se gre! Ker ni vedel, kako značnico nosi v Mucharjevem seznamku rokopis z odlomki „v domačem jeziku“, zato tudi ni mogel opaziti, da Mucharjeve številke ne odgovarjajo številkam sedaj veljavnega admontskega rokopisnega kataloga. Zato je iskal zaman in moral dati o glavnem namenu svoje admontske ekspedicije račun z besedami: „Ne glede na podrobni katalog v biblioteki — opis njenih rokopisov, ki ga je sestavil o. Kajetan Hoffmann*), se nam ni posrečilo najti iskanega ’) Napačno! Katalog je sestavil zgodovinar P. Jacobus Wichner! 5 rokopisa". Ilinskij je zapustil Admont z mislijo, da so Mucharjevi odlomki „v domačem jeziku" res slovenski in si delal skomine: „Ako bi se posrečilo najti in izdati ta rokopis, našla bi dva [za brižinskimi fragmenti] najstarejša spomenika slovenskega jezika, — takozvani ljubljanski in celovški rokopis —, sebi dostojnega tovariša, znanost zgodovine slovenskega jezika pa nekoliko novih podatkov", (lih ucropin CJiaBfiHCKim, a36ym>; linsaHTiucitm BreMOHnuin XI. [CaHKTncTepoypr