Vesna V. Godina
VPLIV KULTURNIH VZORCEV IN
TRADICIJE NA PROCESE
DRUŽBENEGA RAZVOJA
(teze) 1
1 .
V vsaki analizi razvojnih procesov se slej ko prej zadene ob vprašanje aktivnosti
individualnih akterjev . V zvezi- s procesi modernizacije (oz . prehoda t. im. "nemoder-
nih" in/ali "obmodernih" družb e v modeme družbe) se to vprašanje večinoma zasta-
vlja kot vprašanje "pogojev", ki individualne akterje usposabljajo za aktivnosti v
smeri tega prehoda po eni strani ; po drugi strani pa gre tu tudi za vprašanje indivi-
dualnih "blokad" razvoja, ki imajo zelo veliko opraviti prav s problematiko kulturnih
vzorcev, še posebej, ko gre za učinke t . im. tradicionalizmov . 3 K prvemu vprašanju
se pogosto pristopa skozi naštevanje vrednost, ki naj bi bile z modernimi družbami
korelativne (n . pr. pozitivno vrednotenje funkcionalne diferenciacije, pluralizem,
individualizem, demokratičnost ipd .) in ki naj bi jih posamezniki zato, da bi "njihova"
družba lahko prešla v moderno družbo, morali "posedovati"; druga skupina problemov
pa skuša v istem smislu "detektirati" tiste kulturne vzorce (še posebej pa vrednotne
obrazce), ki kot ključni tradicionalizmi "blokirajo" razvoj in hkrati iskati poti za "reso-
cializacijo" tradicionalno socializiranih posameznikov . Hipoteza, ki je tu na delu, bi bila
1	 Pričujoči članek je bil prezentiran na okrogli mizi : Vplivi kulturnih dejavnikov na družbeni
razvoj, ki jo je organiziralo Slovensko sociološko društvo, junija 1990 . Hkrati pa ta prispevek še
nakazuje temo prihodnje številke DR: Vpliv T. Parsonsa na razvoj sociološke teorije .
2
	
Problema poimenovanja "nemodernih" družb se na tem mestu ne nameravamo podrobneje loteva-
ti; tako se pridružujemo že utečenim rabam ter Bernikovi alternativi 'obmodernih' družb kot
družb, Id so "tako ali drugače vmeščene v krožnice modernosti" (Bernik 1989: 34) .
3 Na to je bilo večkrat opozarjano tudi v naših slovenskih razpravljanjih o problemu modernizacije
in tradicionalizmov; kot na posebej kvalitetna prispevka na to temo opozarjamo na Adamovo
(1989) in Južničevo razpravljanje (1988) .
179
tista o preferiranju enega kulturnega koda kot osnove za modernizacijo.Se pa pri tem
spregleda neka globlja logika navedene problematike, ki je sistemska in ki ustreza
tako mestu in strukturi kulturnega, kot tudi mestu in strukturi personalnega sistema .
2.
Na to logiko je več kot jasno opozoril v svojih klasičnih analizah že Parsons .
Kulturni sistem namreč v sistemu akcije realizira funkcijo L, funkcijo latentnega
vzdrževanja vzorca (latent pattern maintenance) . To funkcijo pa Parsons eksplicitno
razume kot funkcijo blokiranja sprememb sistema, torej z vidika sistema funkcijo
ohranjanja statusa quo: "Tendenco, skozi kulturne kanale stabilizirati sistem napram
pritiskom po spreminjanju vrednot, lahko imenujemo funkcijo vzdrževanja vzorca. . .
funkcija vzdrževanja vzorca se nanaša na imperativ stabilnosti obrazcev instituciona-
lizirane kulture, ki definirajo strukturo sistema. Obstajata dva jasno izražena aspekta
tega funkcionalnega imperativa. Prvi se nanaša na karakter samega normativnega obraz-
ca; drugi se nanaša na njegovo stanje institucionaliziranosti ." (Parsons 1969 : 44). Ključen
je poudarek, da se kot temeljne blokirajo spremembe sistema vrednot (torej prav tiste, za
katere se smatra, da so "psihološki temelj" procesov modernizacije) . Parsons s tem v
zvezi izpostavi dve ravni : raven kulturnega na eni in raven personalnega sistema na drugi
strani. "Ta proces ohranjanja pomeni stabilizacijo nasproti pritiskom po spremembi vred-
notnega sistema, pritiskom, ki izraščajo iz dveh osnovnih virov :
1 . Kulturni izvori spreminjanja. Določeni imperativ za kulturno konsistenco lahko
pomeni, da kulturne spremembe, ki se vmeščajo zunaj okvirov vrednostnega
sistema in ki so relevantne za obravnavani socialni sistem (n . pr. spremembe v
sistemu verovanja), lahko generirajo pritiske za spreminjanje važnih vrednot
znotraj socialnega sistema. Tendence po stabilizaciji sistema v luči pritiskov
po spreminjanju institucionaliziranih vrednot skozi kulturne kanale lahko poi-
menujemo funkcija vzdrževanja vzorca (pattern-maintenance function).
2 . Motivacijski viri spreminjanja . Motivacijske "tenzije", ki izvirajo ali iz "na-
petosti" v kateremkoli delu socialne situacije ali iz organskih ali katerihkoli
drugih intrapersonalnih virov, lahko ogrožajo individualno motivacijo za
konformnost z institucionaliziranimi pričakovanji glede vlog . Stabilizacija
napram temu potencialnemu viru sprememb se lahko imenuje upravljanje s
pritiski (tension management) ." (Parsons, Smelsner 1957 : 16-17) .
Pri tem funkcija L v hierarhiji funkcij zavzema najvišje mesto, kar pomeni, da
predstavlja okvir realizacije vseh ostalih funkcij sistema (A, G, I) . Te se praviloma
lahko realizirajo tako in toliko, kot in kolikor s svojimi učinki prispevajo k realizaciji
180
funkcije L. S tem je strogo začrtan okvir in doseg vsem spremembam in inovacijam,
ki jih ostale tri funkcije lahko oz . celo morajo vnašati v sistem 4
Že v teh nekaj tezah so jasno nakazani za našo razpravo ključni poudarki :
1 . da je mogoče imeti moderni družbi korelativen kulturni, še posebej pa vred-
notni sistem za ključni (pred)pogoj njenega obstoja ;
2 . da morajo družbe, ki "razpolagajo" s t . im. tradicionalnimi kulturnimi siste-
mi zakonito nuditi odpore modernizaciji in to praviloma na vseh ravneh, še
posebej pa na ravni kulturnega in personalnega sistema ;
3 . da je rigidnost vsakega kulturnega sistema vsaj dvoplastna : zadeva namreč
raven tako kulturnega obrazca, kot tudi raven individualnih akterjev (pose-
bej njihovo motivacijsko strukturo) ;
4. da je radikalna redefinicija vrednotnega sistema pogojena z zlomom fun-
kcioniranja "obrambne" funkcije L in to tako na ravni kulturnega sistema
(pattern maintenance function), kot na ravni personalnega sistema (tension
management), kar v luči sistemske teorije pomeni predpostavko rušenja
ključnih pogojev reprodukcije sistema kot takega ;
5 . da se spremembe v sistem lahko in morajo v nekem posebnem smislu vnašati
le v okviru obstoječega kulturnega, še posebej pa vrednotnega sistema ;5 če
uporabimo termine psihoanalitske teorije, gre torej prej za "logiko prešitja"
kot pa za logiko "prekoračitve temeljne fantazme" 6 .
Vse povedano se seveda steka v skepso o možnem prehodu t . im. nemodernih
oz. obmodernih družb v moderne po poti radikalne razrušitve tem družbam lastnega
kulturnega sistema . Ustreznejši bi bil nasproten sklep: namreč sklep onujnem
ohranjanju tradicionalnega kulturnega sistema (sic!), pri čemer se učinek mod-
4 Parsons pri tem jasno vztraja na stališču o nujnem vnašanju sprememb v sistem, celo v smislu po-
goja reprodukcije slstema (cf . n . pr. Parsons 1969: 34-83) . Tem spremembam funkcija L ne na-
sprotuje, temveč jih nasprotno vključuje . Tudl te spremembe lahko zadevajo vrednote oz . njihovo
redefinicijo, torej samo vsebino kulturnega sistema (cf . Parsons 1969 : 41-43) . Meje tu predstavlja
možna realizacija funkcije L, ne pa toliko nek eksplicitni "seznam" n. pr. vrednot. Parsons sam ta-
ko kot za ZDA ključni vrednotni obrazec izpostavi zgolj t .im "Instrumentalni aktivizem" (1978:
189) ; dolge vrednotne obrazce, n. pr. kognitivno raciorialnost, razume kot iz njega izvedene (ibid ;
tudi Parsons, Platt 1978 : 195-198, 202) .
5 To dejstva je povezano s Parsonsovo zastavitvljo interlorizacije ; interlorizirajo se namreč ne vred-
note kot take, temveč modeli interakcije, kar omogoča variranje vrednot vse dokler se zagotavlja
obstoj interioriziranega modela interakcije (cf . predvsem Parsons 1964) .
6 Cf. predvsem Žižek 1984 : 29-53 . Morda bi bilo vredno dodati le še to : "zamenjava" S, prešitje, je
v nekem smislu lahko zgolj reinterpretacija ; prekoračitev temeljne fantazme pa je seveda šele res
radikalna opustitev temeljne matrice realnosti .
1 8 1
ernizacije doseže z izrabo notranjega "potenciala" tradicionalnega kulturnega vzorca ;
torej z logiko vrste "prešitij", ki z uporabo istih kulturnih elementov uspejo proizvesti
nove pomenske (tudi vrednotne) strukture . Zdi se, da to logiko več kot primerno
ilustrira prav izjemno hitra in uspešna modernizacija Japonske, katere jedro Morishi-
ma (1988: 467) označi skozi ugotovitev : " . . . Japonci so transformirali kapitalizem
zahodnega tipa, ki temelji na individualizmu, v novi japonski tip, ki temelji na
podjetju" ; s čemer je več kot jasno izpostavljeno vsaj dvoje : najprej to, da gre
prvenstveno za transformacijo zahodnega tipa kapitalizma, ne pa toliko za transfor-
macijo tradicionalne japonske kulture ; in drugič, da gre pri japonskem tipu modern-
izacije za jasno kontinuiteto kulturnega vzorca in to tudi tistih njegovih elementov,
ki so izrazito antimoderni (n . pr. predvsem izrazitega antiindividualizma oz . izrazite-
ga kolektivizma) . Do podobnih ugotovitev bi prišla, vsaj zdi se tako, tudi preciznejša
analiza protestantske etike, ki se sicer praviloma uporablja prav kot dokaz nasprotnih
tez (ef. Weber 1988 : posebej str. 166-209) .
3 .
Seveda pa se s povedanim nismo še v ničemer dotaknili problema akterja . Pri
tension management problemu gre namreč za akterjevo "motivacijsko stališče, da
deluje skladno z določenimi normativnimi shemami . . . Torej srž ohranjanja vzorcev
leži v strukturni kategoriji vrednot . . ." (Parsons 1969 : 42). Pri tem seveda gre za
normativne sheme in vrednote, v katere je bil akter socializiran (v "nemodernih"
družbah torej tradicionalno orientirane) . Je pa to zgolj "prva naveza" zoper bistvene
vrednotne spremembe . Druga zadeva t . im. logiko inercije . "Z drugimi besedami -
menimo, da je treba trajanje stabilnega motivacijskega procesa v stabilnih odnosih
do relevantnih objektov obravnavati kot neproblematično . Mogoče jo je (to domnevo
- op. V. G. V.) primerjati s prvim Newtonovim zakonom gibanja, z zakonom inerci-
je . . ." (Parsons 1951 : 204). Načelo inercije bistveno zmanjšuje riziko in povečuje
možnosti doseganja ciljev . V povezavi z mehanizmi socialne konrole stabilizira
akterjev odpor do radikalnih redefinicij socialne situacije do te mere, da je akter
zmožen ponovnega socialnega učenja (torej tudi resocializacije, ki naj bi bila nujna
za ustvarjanje ustreznih psiholoških temeljev modernizacije) zgolj v situacijah in
zgolj do mere, ko ni resno ogrožena niti stabilna motivacijska struktura, niti stabilna
shema odnosov (cf. Parsons 1951 : 481) .
Ta teza je seveda izjemno neugodna posebej zato, ker se pri uvajanju procesov moder-
nizacije zelo rada proklamira prav destabilizacija tako prvega kot tudi drugega elementa,
182
Je pa za našo razpravo zanimivo še nekaj drugega : da je zakon inercije perso-
nalnega sistema v osnovi utemeljen na interpentraciji lersonalnega in kulturnega
sistema, ki se za personalni sistem odločilno realizira v t . im . "formuli transformacije"
(Parsons 1951 : 540), skozi katero se alternative v orientacijah (pattern variables) kot
segmenti kulturnega sistema interiorizirajo v dispozicije za potrebe (need-disposi-
tions), kar preko pričakovanj v zvezi z vlogami poveže personalni, kulturni in socialni
sistem. V tej zvezi je kulturnim vzorcem dan nesporni primat: Parsons tako n. pr.
dobesedno pravi, da je analiza kulturnega sistema ključna "zato, ker sistemi vrednot-
nih kriterijev izbire in drugih kulturnih načinov . . . vodijo akterje tako pri orientiranju
na cilje, kot tudi v normativni regulaciji sredstev in izraznih dejavnosti . . ." (Parsons,
Shils 1959: 55-56) . Sfera interpenetracije personalnega in kulturnega sistema, ki to
"navezo" vzpostavi, je seveda prices socializacije ; od tu tudi Parsonsov interes zanj .
In ker je socializacija v jedru anticipatorni proces, interpenetracija med personalnim
in kulturnim sistemom vključuje zgolj pripravljenost na tiste spremembe, ki potekajo
po logiki kontinuitete z obstoječim kulturnim sistemom ; vnašanje novih vrednotnih
sistemov je, v kolikor upošteva to načelo, seveda možno in celo nujno . Radikalna
diskontinuiteta bi tako blokirala akcijsko sposobnost personalnega sistema, torej tudi
akterja . In obratno : v kolikor se ta sposobnost želi ohraniti, je nujno "rekodirati"
vrednotne obrazce t . im. modernih družb v kulturni kod "nemodrnih" družb . S tem pa
seveda prehod v modernost za personalni sistem predstavlja točko kontinuitete, ne pa
diskontinuetete, in se več ali manj praviloma proizvede kot "stranski učinek", ne pa
kot dominantni cilj akterjeve dejavnosti (cf . Weber 1988) .
4 .
Na zanimiv način se na doslej povedano navezuje tudi socialnoantropološko
proučevanje problematike kulturne transmisije (cf . n . pr. Cavalli-Sforza 1988 itd .) .
V osnovi kulturna transmisija poteka po štirih osnovnih tipih oz . modelih: (1)
vertikalni (n . pr. starši - otrok); (2) horizontalni (t . im. "one-to-one" model) ; (3)
"eden k mnogim" ("ono-to-many") in (4) "mnogi k enemu" ("many-to-one") . Za našo
razpravo je pomemben predvsem vidik odprtosti vsakega od tipov transmisije za
sprejemanje novosti . Tako je v vertikalnem in "many-to-one" tupu sprejemanje ino-
vacij izrazito težko ; lahko pa je v horizontalnem ("one-to-one") in " one-to-many"
tipu. Slednji tip je tudi edini, kjer je tempo kulturnih sprememb zelo hiter, oz . po
mnenju avtorjev celo najhitrejši . S tega zornega kota se tako prav "one-to-many" tip
kulturne transmisije kaže kot tisti tip, ki bi ga morale "nemoderne" oz . "obmoderne"
družbe uporabiti kot sredstvo čim hitrejšega prehoda v moderne družbe . Je pa druga
183
dimenzija tega tipa kulturne transmisije njegova avtoritarnost po eni in izrazita
nepluralističnost po drugi strani ; variacije med posamezniki so v tem tipu kulturne
transmisije namreč majhne . Tako torej "one-to-many" tip kulturne transmisije v sebi
združuje zaželjeni učinek lahkega in hitrega sprejemanja inovacij z nezaželjeno ma-
jhnim pluralizmom in avtoritarnostjo . Po drugi strani pa tisti modeli, ki ne posedujejo
slednjih dveh značilnosti, kažejo dokaj visoko stopnjo zaprtosti za inovacije . Zlato
sredino med obema skrajnostima predstavlja horizontalni model, ki pa ima to lastnost,
da je vedno diaden; v kolikor je posameznik vključen v več diad, se model torej
prevesi v "many-to-one", ki v sebi združuje zelo težko sprejemanje inovacij in naj-
manjšo možno mero individualnih razlik .
Iz povedanega za našo razpravo izhaja vsaj sklep o bistveno poenostavljeni
predstavi, da je uspešnost prehoda v moderne družbe pogojena z odsotnostjo atotitar-
nega modela kulturne transmisije in s pluralizmom . Kaže se namreč neka izjemno
neugodna alternativa : ali imamo neavtoritarnost in pluralizem, pa praviloma oteženo
sprejemanje inovacij ali pa imamo relativno lahek in hiter proces spreminjanja, ki pa
je plačan z avtoritarnim modelom kulturne transmisije . Obeh zaželenih učinkov z
vidika zakonitosti kulturne transmisije ni mogoče imeti istočasno . Spet se zdi primer
Japonske več kot ilustrativen.
S tem pa navedeni sklepi navajajo tudi na hipotezo o funkcionalnosti avtoritarnih
modelov kulturne transmisije (socializacije) za nemoderne družbe, ki želijo prehod v
modernost ali olajšati ali pospešiti, kar več kot jasno potrjuje tudi analiza tovrstnih
obrazcev družb, ki jim je prehod v modernost uspel (zahodna Evropa, ZDA, Japon-
ska). Verjetno je treba s tem v zvezi vključiti hipotezo, da so prav t. im . avtoritarni
modeli socializacije uspeli razrešiti problem simbolne identifikacije na način, ki z
vidika personalnega sistema tvori ključen element "pripravljenosti" posameznikov za
prehod v modernost. In obratno Um. permisivni modeli v točki simbolne identifika-
cije zgrešijo (cf. Lasch 1979 ; Žižek 1985 ; Berger, Berger 1983), kar se docela sklada
z že navedenimi rezultati študij kulturne transmisije .
5.
Tako bi kot možen sklep lahko sugerirali trditev, da se z vidika zakonitosti
delovanja kulturnega sistema, personalnega sistema in procesa socializacije zdi bi-
stveno poenostavljena tista vizija prehoda v moderne družbe, ki se drži linearne
logike skladnosti predmodernih in modernih kulturnih (posebej vrednotnih) obrazcev .
Bistveno poenostavljena predvsem v tistih primerih, kjer se avtohtoni tradicionalni
kulturni obrazec signifikantno loči od modernih . V tem primeru se namreč implicira
184
diskontinuiteta na ravni kulturnega sistema, ki onemogoča prav izrabo tistih člo-
veških potencialov, ki so za prehod v moderno družbo nujni . Dokazov za tovrstno
neuspelo modernizacijo seveda ni treba iskati daleč in z lučjo pri belem dnevu . In
obratno: kontinuiteta z avtohtonim kulturnim sistemom, ki izrabo človeških resursov
omogoča, modernizacijo definira kot transformacijo zahodnega tipa moderne družbe
v nov, avtohtoni tip moderne družbe; zmožnosti prehoda v moderno družbo pa sov-
pade z zmožnostjo določene družbe za to transformacijo . V tej luči pa neskladje
nemodernega kulturnega obrazca z modernim ne predstavlja nujno hendikepa, temveč
prav lahko tudi potencial (jasen primer Japonske). In še : vrednotni in kulturni obrazci,
ki optimalizirajo ali celo maksimalizirajo možnosti prehoda v moderno družbo niso
(nujno) isti kot tisti, ki omogočajo uspešno reprodukcijo modernih družb . Tu gre
seveda za razliko v časovni perspektivi, kjer sinhronična perspektiva še zdaleč ni
identična diahronični .
NAVEDENA LITERATURA
ADAM F. (1989) : Deformirana modernizacija - (realni) socializem med tradicijo in
modernostjo . Družboslovne razprave, št . 7, str. 19-31 .
BERGER B., BERGER P. (1983): The War over the Family . London, Melbourne :
Hutchinson.
BERNIK I. (1989): Socialistična družba kot "obmoderna" družba. Družboslovne razprave,
št . 7, str. 31-41 .
CAVALLI-SFORZA L. L. (1988) : Cultural Transmission and Adaptation. International
Social Science Journal, Vol . 40, No. 116, str . 239-255 .
CAVALLI-SFORZA L. L, FELDMAN M. W . (1981) : Cultural Transmission and
Evolution: a Quantitative Approach . Princeton, N . Y . : Princeton University Press.
CAVALLI-SFORZA L. L, HEWLETT B . S . (1986) : Cultural Transmission Among Aka
9
Pygmies. American Anthropologist, Vol . 88, No . 4, str. 922-934 .
DUBE S. G . (1988) ; Cultural Dimensions of Development. International Social Science
Journal, Vol. 40, No. 118, str. 505-513 .
JUŽNIČ S. (1988): Antropologija dela, Ljubljana: FSPN (skripta) .
LASCH C. (1979) : The Culture of Narcissism . New York : Warner Books .
MORISHIMA M. (1988) : Economy and Culture : Aspects of the Modenization in Japan .
International Social Science Journal, Vo . 40, No. 118, pp. 459-469 .
NIEUWENBUIJZE C . A. C, van (1988): Culture and Development: False Dilemmas and
Real Issues . International Social Science Journal, Vol . 40, No . 118, pp . 513-525 .
PARSONS T. (1951): The Social System. Glencoe, Illinois : Free Press.
PARSONS T. (1969) : Pregled društvenog sistema. V : Parsons, Shils, Pitts (eds .) : Teorije o
društvu, I . deo . Beograd: Vuk Karadžič, str . 34-84 .
185
PARSONS T, PLATT G. M. (1f78): Alter, Sozialstruktur und Sozialsation in der
Studienphase. V: Hurrelmann K . (Hrgs .) : Sozialisation und Lebenslauf . Reinbeck
bei Hamburg : Rowholt, str. 186-203 .
PARSONS T, SBILS E. A. (eds.), (195f/1951/): Toward a General Theory of Action .
Cambridge, Mass.: Harward Un . Press.
TOURAINE A . (1988) : Modernity and Cultural Specifities . International Social Science
Journal, Vol . 40, No. 118, str. 443-459 .
"Patološki Narcis" kot družbeno nujna forma subjektivnosti . Družboslovne razprave, št . 2,
str. 105-142 .
ŽIŽEB S. (1984): Birokracija i uživanje. Beograd: SIC.
WEBER M. (1988 /1905/): Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljubljana: ŠKUC in FF.
186