5 * * * VESTNIK NOTICIERO lt-9 XVII />srn nri:.\os m res j k za zaključek spominskega LETA JUNAKOV IZDALO POSEBNO PLOŠČO V OBLIKI RAZGLEDNICE. OB ZVOKIH NAPREJ. ZASTAVA SLAVE IN DOMOBRANSKE HIMNE SE BOSTE SPOMINJALI NAŠIH PADLIH BRATOV - JUNAKOV. ZATO DARUJTE PLOŠČO PRIJATELJEM IN ZNANCEM. VSEBINA: Vetrinjsko pismo (Karel Mauser) — Hribovšek, Pesem naj zapojem (jkc.) Rodovi družbeni red v Sloveniji (Rudolf Smersu) <1 potrebi zdomske cerkvene hierarhije (Pavle Rant) — O politiki (Janez Ovsenik) Slovenija v Jugoslaviji 1918—1941 (Maks Loh) — Iskrena hvala! Brali smo Veliko poslanstvo (Rudolf Smersu) — Okrožnica ZDSPB o Vesaniku Slovenski spominski dan (Jože Melahcr) — Letošnje spominske proslave: Buenos Aires, Ramos Mej la, Berazategui, Mar drl 'lata, Miraniar Potreben popravek (Janez Grum) - Pismo uredništvu Društveni novice Lita strahote na Ižanskem (dekan J- Klemenčič) Poročila o drugih proslavah v prihodnji številki. VETRINJSKO PISMO Če človek obstane na pokopališču in nato hodi od groba do groba, mu imena in rojstni ter smrtni podatki prično govoriti. In to nemo govorjenje je najgloblje, najbolj iskreno in najbolj resnično. To nemo govorjenje sem slišal v vetrinski cerkvi in na vetrinjskem polju. Pozno popoldne sem prišel tja in ko sem s ceste zavil skozi obok in prišel na veliko dvorišče, sta me presunila samotnost kraja in mir, ki je ležal na starinskem zidu in v starem drevju. Tu se ni nič spremenilo. Vse, kar se je tod zgodilo, je otrpnilo in obstalo kakor ura v kmečki hiši, če je nekdo umrl. V rokah držim velik šopek krvavordečih nageljnov. Prav na ta dan je pred enaindvajsetimi leti odšel eden največjih transportov, zdi se mi, da sem prišel za hip prepozno, da so bili še pred uro tukaj in da sem jim želel dati rože za srečno pot. Ravno nasproti mene je veliki in zapuščeni trakt starega samostana, polknice na nekaterih oknih so odtrgane in vise na zid, nekaj oken je ubitih. Onstran vhodnih vrat je čudna zavesa sestavljena iz barvastih trstik. Menda zato, da bi branila muham v cerkev. Trstike rožljajo kakor drobne, nabrane kosti, nanizane na vrvico. Stojim v cerkvi z rožami v naročju. Pomočim prst v kropilnik. Isti je, vanj je segalo po blagoslovljeno vodo tisoče prstov, ki jih že zdavnaj ni več. Držim svojo dlan na mrzlem kamnu in se mi zdi, da se dotikam vseh rok, med njimi so prsti tudi mojih prijateljev in znancev. Nekoč je pesem slovenskih bguncev plavala pod oboki, pesem vseh, ki so živeli tam zunaj na velikem travniku. Sedeli so po teh črnikastih klopeh z ozkimi naslonili in gledali v kronano Mater božjo. Na novo pozlačena stoji na oltarju, kakor je stala takrat, za njo čudovita okna, poslikana, da se človek mora čuditi. Čisto sam sem v cerkvi in vendar vem, da je čisto polna. Da so vse klopi zasedene in da narod stoji tudi po sredi. Kakor takrat. Ne vidim jih, toda čutim jih in grem po sredi cerkve z rožami v rokah do oltarne mize. Prinesel sem jih vsem tem za enaindvajseti spomin. Grem mimo oltarja na desno stran. Prav tam spredaj v steni je spominska plošča v latinščini, ki ji je besedilo sestavil rajni škof dr. Gregorij Rožman. Pod njo je mizica, nanjo denem rože. Krvavo gore proti beli steni in proti plošči. Sedem v klop in sedim med mrtvimi. Govorim z njimi in to je bit najlepši pogovor v mojem življenju. Z živimi ljudmi govoriti je tolikokrat muka, z mrtvimi govoriš tako, da poslušaš. In kakor da govore z besedami velikega svetopisemskega Joba: „0 da bi se zapisale moje besede! Da bi se začrtale v knjigo z železnim črtalom na svinčeno ploščo, ali da bi se z dletom vsekale v kremen! Zakaj vem, da moj Odrešenik živi, in poslednji dan bom vstal iz zemlje. In zopet bom obdari s svojo kožo in v svojem telesu bom videl svojega Boga. Jaz ga bom videl, jaz sam, in moje oči ga bodo gledale, in ne drug. To upanje počiva v mojih prsih." V vetrinjski cerkvi ni žalosti, tam ni obupa, tam v tistih klopeh, ki so bile prazne, pa sem čutil, da so vendar polne, je strašna vera, tako močna vera, da bi mi vsi večkrat morali romati tja. Tam so bila nekoč vrata za večnost tisočerim in na svoj način so ostala odprta, da lahko pogledamo skoznje. Mislim na vero in na upanje svete Cerkve, ki je v prvih stoletjih zgubila toliko svojih izpričevalcev. Obglavljeni, z ognjem umorjeni, s sulicami predrti, od divjih zveri raztrgani so odhajali k svojemu Bogu. Težke so bile te izgube in gotovo je Cerkev bolelo in žgalo. In vendar je znala celo ob mučenih otrokih najti duha zmagoslavja, ki v Cerkvi ob teh izpričevalcih še vedno živi. V vetrinjski cerkvi je duh zmagoslavja ostal za vrnjenimi in mi vsi to dejstvo pozabljamo. Vedno in vedno se vračamo samo k žalosti, k obupu. Skušamo s telesnimi očmi presojati žrtve, kakor da nam njih duhovno bogastvo nič ne pomenja. In vendar je ravno tu njih največja zapuščina. Duhovno bogastvo, v katerem borba proti komunizmu dobiva najmočnejšo in najglobljo osnovo. Iz cerkve grede se ustavim pri župniku Musgerju. Star gospod je, koščen in živi v velikih sobanah starega samostana. Rad je vzel za maše, da jih opravi za vse mrtve, in ko sediva, obudi nekaj spominov na majske dni pred enaindvajsetimi leti. Nato se peVem mimo vetrinjskega polja. Hiše, ki rasto po njem, so mu spremenile cbraz. Žalost, skrbi in obup so z leti pronicnili v globino. Morda bi kdo od živih še našel prostor, na katerem je nekoč bival. Toda težko. Zunanji obraz je drug, nespremenjen je ostal samo notranji. In ko se počasi vomm mimo. mi prihajajo v spomin besede iz sedmega psalma, ki se m^jto v jutranjkah za rajne. Kakor da jih govore mrtvi svojim krvnikom: „Bog je pravičen sodnik in Bog, ki vsak dan grozi njim, ki se ne spreobrnejo. Naj sovražnik svoj meč nabrusi, naj svoj Irk nanne in ga nameri: le zase pripravlja smrtne strele, dela iz svojih puščic plamenica. Glej, pripravlja nesrečo, spočne hudobijo in rodi prevaro. Jamo izkoplje in jo izdolbe, a padel bo v grob, ki ga je naredil. Njegova hudobija se obrne na njegovo glavo in njegova nasilnost se zvrne na njegovo teme." Vetrinjska cerkev in vetrinjsko polje ostajata za menoj. In trdno vem, da so mrtvi, ki so nekoč živeli na tem polju, s svojim strašnim molkom svojim sovražnikom podrli več kakor moremo mi živi. Podirajo s svojo nevidno, toda neprestano pričujočnostjo. Mrtva straža so, ki vedno živi. Karel Mauser IIKIKOVŠKOVA PESNIŠKA ZBIRKA: Pesem naj zapojem Temu, kar se je v dvajsetih letih našega zdomskega življenja med nami literarnega ustvarilo, vklesalo živega iz naših najtežjih vojnih časov in položilo na spominski kamen tistim, ki so bili pobiti kot najtežji krvni dar tedanjih groznih dni, se je pridružila pesniška zbirka na 105 straneh Ivana Hribovška — Pesem naj zapojem. Izdala jo je kot svoje šestdeseto izdanje Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu, z letnico 1965. Cena broš. 320 - in vezana 380.- pesov. Zbirko je uredil pesnik dr. Tine Debeljak, ki ji je napisal krasen Uvod in komentar. Jure Vombergar je prispeval izvirne lesoreze, ki zbirko poživljajo, njegova oprema pa jo postavlja v vrsto prikupnih, intimnih del, po katerih človek rad z užitkom sega. Pastir s piščalko na naslovni strani naravnost vabi v kraljestvo svoje melodije... Pesem naj zapojem, Hribovšek — Balantič, dva rojena pesnika, dve sorodni zvezdi slovenskega Parnasa, od Boga poslana in od njega istega zaznamovana, živela sta v istem času, pela sorodne pesmi, za življenja komaj občudovala prvikrat tiskano svoje ime, bila nasilno vržena v smrt in šele po njej odkrita kot prava pesnika ter rešena večnega .prahu pozabe. .. Balantič eno leto po smrti, Hribovšek šele po dvajsetih letih. Ali ne trohni pod koreninami temnih gozdov ali v hladu mrzlih podzemskih jam še kak pevec—neznanec, katerega pesem srca bomo odkrili šele čez desetletja iz zaprašenih, porumenelih lističev, ki jih morebiti hrani kje kot srčni biser blaga duša in se od njih ločiti ne more? Slovencem niso naklonjene Muze. Pesniki nam umirajo mladi: Kette, Murn, Kosovel, Balantič, Hribovšek. . . preden poletijo v lepotne višave in se razdajo... ali pa nas prav iste Muze obdarjajo s srečo, da iz pepela in prsti dvigamo v življenje glasnike božje lepote. Urednik zbirke, Tine Debeljak, nam je odkril in z uvodom in komentarjem osvetlil pesnika. Kakor je pred 21 leti iz pogorišča dvignil pesnika — vaškega stražarja Balantiča, tako je zdaj iz podzemeljske sivine otel Hribovška. Zato je predvsem v tem njegova velika zasluga, da je rešil dva pesnika, Balantiča in Hribovška — sovrstnika naših zdomskih literarnih delavcev. Pa tudi izdajateljici, Slovenski kulturni akciji, gre priznanje, da je pesnika Hribovška izdala . Ivan Hribovšek se je rodil v Radovljici leta 19211, bil nato gojenec škofovih zavodov v št. Vidu nad Ljubljano, šel zadnja leta skozi klasično gimnazijo v Ljubljani in že v vojnem letu nato položil maturo na gimnaziji v Beljaku. Nato se je vpisal na dunajsko univerzo in študiral klasične jezike z antično kulturo. Leta 1944 se je priključil vrstam gorenjskih domobrancev, se umaknil z njimi k „zaveznikom“ Angležem, ki so ga kot enega od dvanajsttisoč vrnili partizanom v roke ter je bil potem nastanjen v kapeli šentvidskega zavoda, kjer je leta poprcji dajal Bogu čast in prejemal od njega milosti... Tam je končala za njim sled in samo njegovi ubijalci lahko povedo, v katero brezno so vrgli truplo mladega pesnika. Daši je Hribovšek imel dve rokopisni zbirki pesmic (Pesmice 1939 in Pesmi Marjana Gostiše 1944), je vendar bil kot pesnik neznan, razen da je sodeloval v zavodskih Vajah in potem začel v reviji Dejanje. Bil je tedaj, v vojnem času, sovrstnik, prijatelj skupine mladih pesnikov, vsi na začetku pesniške poti, ki jo Debeljak v uvodu označuje tako: „Kako čudno je „prelom svetov" razmetal in razporedil to čudovito generacijo pesnikov, kakor so bili Balantič, Hribovšek, Remic, Brejc, Šmit, pesniki enega gnezda in istih šol ? Balantiča je uvrstila med vaške stražarje, Hribovška med domobrance, Remica med četnike, Brejca med partizane in Šmita v nemško vojsko! Prijatelji, ljubljenci Muz, so si stopili v nasprotje z orožjem v rokah kot borci revolucije in protirevolucije." škoda, da so skoraj gotovo izgubljene vse njegove pesmi zadnje, domobranske dobe, kakor tudi ne vemo za Balantičeve v času vaškega stra-žarstva, kar bi bilo silne vrednosti, tako glede na kvalitetno presojo kakor na časovno značilnost. Debeljak je iz obeh rokopisnih zbir uredil eno in ji dal naslov Pesem naj zapojem, po verzu iz pesmi Paladi, v kateri pesnik kar gori v goreči želji, da se izpoje, izpove, da bruhne iz prekipevajoče umetniške duše, preden omahne, četudi pahnjen od boginje same v prekletstvo: Ali eno, Pa la s, mi izpolni: pesem naj zapojem, ki ko v snu mračno nosim jo v iskanem dnu — potlej mirno me za vek prekolni! (105) Zbirko je razdelil v dva dela: Slikarski osnutek rok, obsegajoč 24 pesmi, in Nem strmini v prelom svetov s 43 pesmimi. Tako je v njej vse, kar se je našlo, še celo prevpd Psalma 13G in- žalostinka. Po zunanji obliki se Hribovšek ni omejeval na gotove vrste pesmi. Pel je, kakor mu je privrelo iz srca: verze s polnimi rimami, brez rim, tudi klasični sonet mui ni bil tuj. Hribovšek je pesnik preprostih verzov, brez ničevih, večkrat praznih napihovanj, brez nepotrebnih okrasnih prispevkov, ki sicer na videz blestijo, a se rablinijo v nič, ko pesem dvakrat, trikrat prebereš. Naredili bomo si piščali. Vrba ne umrje, vrba poje. Potem se bomo ob vrbi igrali, morda bomo tudi mi vrbe postali. (4) Koliko preprostosti, iskrenosti, pa vendar močnega pesniškega izražanja je v teh verzih! Pesnik ni stal na robu življenja svoje dobe, dobe viharjev, sovraštva, ognja in smrti. Našel je svoje mesto. Čutil je z narodom, ki je trpel, bil ponižan in je umiral. Ali ni slutil v svojem upanju sončno jutro, lepše dni prav v odhodu od doma? Pesnik, prerok narodovega križevega pota! Prišla bo ura, ko bo treba iti: nihče ne ve, ne kam in ne zakaj, pekel nasilja, kletev in izdaj se bo odprl v podobi grozoviti. (9) Poln je bil zrele pesniške sile, bogatija, ki ga je postila, da je kričal v goreči bolečini in sc bal, da mu je bogovi ne dovolijo izpiti, preden omahne: Ko mi bodo od vsega le listne .ostale, previdno se deklice bodo sklonile in jih prav tiho, strastno poljubile, da znenada, ko v strune zadeli bi prsti, se v meni bo velika pesem zbudila in mi bo z vonjem ves dom napolnila. (91) Pesnik čuti in je prepričan, da je lepota večna, da ljubezni in pesmi ni zapisan konec. Zato poje: Vse lepše ljubil bom iz globočin, ko bodo zemlje se oklenili prsti. (97) O pesem naša, vstati se ne brani, ponosna kakor plamen k nebu sini! (96) In pri vsem sladkem občutju pesniškem mu je čas prilil svojo grenko kapljo: slutil je dih smrti nad seboj, da bo končal že na pomladi svojega življenja kakor sovrstnik Balantič. Kako sta si vendar v tem podobna, edina, pripravljena na zadnji obračun, a vendar v mogočnem upanju, da njuni življenji nista bili prazni! Sam, sam bom ljubil zemljo to izdano, osramočeno, drago nam zemljo. Ne bo se dvigniti mi pretežko, voljno trohnim za svojo srčno rano, za prst spokojno, ki rodila bo. (96) In Balantič v enakem trpkem videnju: Ne bom je zrl v nevestini opravi, očeta so zagrebli ji na Rabu in jaz segnil nekoč bom Bogve kod. (Doma). V ljubezenskih pesmih je Hribovšek umirjen, premišljen. Ljubi in sanja, drhti v molku pričakovanja in trpi v slasti razdalj, ki ga ločijo od ideala. Ni v njem strastnih, erotičnih sil, ki bruhajo iz Balantiča. Tiho ljubi in izbrani s ponosom prizna: „Pred mano si ti, kraljevsko bitje!“ Draga, ni veliko, kar ti moram, moram sporočiti. Kaj razumeš tudi molk? Vse je le morda beseda, morda dve sta, dih je morebiti le, morda je molk. Molk ti moj morda zvesteje bo povedal, kaj si mi postala in kako sem Tvoj. (72) Kako sveto je občutil Hribovšek veličino prave ljubezni, ki edina more zbliževati ljudi, jim vrniti božje dostojanstvo in izruvati zla semena sovraštva iz zakrknjenih človeških src. Kako vse drugačen je njegov klic, glasnika protirevolucije, v primeri s partizanskim pesnikom Borom — revolucionarjem: Vse besede sem izgubil, nem strmim v prelom svetov, rad bi ljubil, ljubil, ljubil, rad gradil bi svet si nov! (62) In Bor: Vešala čez ves svet razpnimo naš’ bog so rop, požig, umor... Med verzi najdemo sveže, nove pesniške prispodobe: od neba žalosti visijo (11); na hodniku se lovi večer (15); mesečina naletava pohlevno mi v oči (42); noč je svetla ko češnjevo cvetje' (‘44); skrivnosti drhtijo (44); tišina, kakor pop je mlado je napeta (44); v svetla okna pljuska noč (47); z la j tu, zdaj tam zapoje mladi vrst (55); nekje za njimi brizga luč večerna (70); da sveče luč drsi, drobi se v pene (00). Manj posrečeno zvenijo primere: pocukrava kri (20); o tisočkrat predrta zvezd modrina (21); sluzasta noč (25). škoda, da je ostalo nekaj tiskarskih napak v knjigi- ltešen je pozabi in trohljivosti pesnik Ivan Hribovšek. Pesnik naših najtežjih dni, ki je bil sicer še v prvem cvetu, a že pahnjen v mrak trohnobe. Kratkih dvaindvajset let življenja, prelitih v lepoto in ljubezen-Tak ne bo nikoli umrl. Zato: resnično, kakor je sam slutil — pesnik Hribovšek živi: Boj nad življenjem dobljen je, ne štejem ve,e mesecev in dni, življenje, življenje, življenje radostno v meni drhti- (43) —jkr Po podpisu pogodbe ,modus vivendi" med inadjarsko vlado in Vatikanom je madžarski episkcpal prevzel v Rimu Madžarski pontifikalni institut, kar pomeni, da bi mogli poslej v Institutu študirati samo kandidati, ki bi jih madžarski škofje poslali v zavod po predhodni odobritvi vlade v Budimpešti. Ker je jasno, da mora episkopat v komunističnih državah vse izvajati pod kontrolo in po ukazih komunističnega režima, so madžarski emigrantje sklenili, da bodo v Rimu zgradili lastni teološki zavod za tiste kandidate, ki svojih študij nočejo opravljati v zavodu pod kontrolo komunističnega režima. Londonski ..Tablet." poroča dne 26. februarja, da so se priprave za gradnjo že začele in bodo poleg študijskih naprav v poslopju opremili tudi sobe za madžarske romarje, ki prihajajo v Rim, sobi bo okrog šestdeset. Upajo, da bodo z deli končali sredi 1967. Celo vsoto za novo poslopje je darovala in prevzela tudi prve stroške ureditve vseh prostorov Madžarka, ki živi v emigraciji. Tako je madžarska emigracija ohranila možnost prisotnosti za pravo Madžarsko v okviru Cerkve. BODOČI DRUŽBENI RED V SLOVENIJI (Ob jubileju dveh socialnih enciklik) Kdor se resnično trudi za osvoboditev domovine, kar mora biti naš glavni cilj — mora tudi premišljevati in delati načrte o tem, kako bomo uredili osvobojeno domovino in kakšen družbeni red bomo potem uvedli doma- Paziti bo treba, da ne napravimo napak, ki se tako rade delajo ob zgodovinskih prelomnicah. Veliko napako bi namreč napravili tisti, ki bi hoteli izbrisati komunistično dom o v naši domovini, kot da je ni bilo, in bi hoteli nadaljevati življenje, ki sta ga vojna in komunistična revolucija prekinili leta 1941. To je seveda nemogoče. Računati moramo z dejstvi. In dejstvo je, da je imel in trenutno še ima komunizem našo domovino v svojih rokah in da ji je v mogočem dal svoj pečat, čeprav bistvene narave večine Slovencev ni mogel spremeniti, kakor npr. tudi fašizem in nacizem nista mogla spremeniti večine Italijanov in Nemcev; po zrušitvi obeh totalitarnih sistemov se je videlo, kako malo pristašev imata. Kot dejstvo bo torej treba vzeti komunistično dobo in vse spremembe. ki so se v tej dobi izvršile. Ne sme nas zapeljati slepi fanatizem ali sovraštvo, da bi uničili vse, kar je napravil nasprotni režim. Kar je napravil dobrega („V vsaki zmoti je tudi nekaj resnice", pravi ruski filozof Berdjajev), naj ostane. Seveda bo treba skrbno in brez vsake strasti pretehtati, kaj je tisto dobro. Oglejmo si samo primer delavskega samoupravljanja. Bistvo tega je, na delavci uporabljajo podjetje, določajo, kaj in kako se bo proizvajalo, določajo cene izdelkov, določajo svoje plače, določajo, kakšen znesek naj gre za nove investicije in določajo, kako naj se razdeli dobiček- Kdo ne bi tega sprejel in odobraval. Kdor bi odklanjal samoupravljanje samo zato, ker so ga komunisti pri nas doma izpeljali, bi napravil veliko napako posebno še zato, ker je tako samoupravljanje — in to brez centralističnega načrtovanja in brez partijskega nadzorstva — že mnogo časa pred komunistično revolucijo oznanjal 'in priporočal krščanski socialni nauk. V Sloveniji smo že pred desetletji imeli primere delavskega samoupravljanja npr- pri Žebljarski zadrugi v Kropi, v tovarni Runo v Tržiču ter Tezi v Kranju in v vsem mogočem slovenskem zadružništvu. V okrožnici „Quadragesimo anno", katere 85 letnico obhajamo letos, je priporočilo, da naj se socialno m gospodarsko življenje uredi tako, da bodo ..delavci in uradniki postali solastniki ali soupravniki ali na neki način deležni dobička" (Q. a. 65). To je mnogo več kot sedanje samoupravljanje doma, je udeležba delavcev pri upravljanju podjetje, pri razdelitvi dobička in pa tudi na lastnini. In to je nekaj bistveno drugega kot komunistično samoupravljanje. Krščanski socialni nauk — izražen v omenjeni okrožnici in že tudi v njeni predhodnici ,,Rerum novarum", katere 75 let- nico obhajamo letos — teži za tem, da iz delavca, ki je odvisen od privatnega ali državnega kapitala, napravi svobodno in samostojno osebo, ga razproletari, ga napravi za lastnika ali solastnika proizvajalnih sredstev-Kajti najvišji človekov ideal je in mora biti: biti svoboden, uživati polno človeško dostojanstvo. Pogoj tega pa je primerna zasebna lastnina, iz katere izvira resnično veselje do dela- Na tem primeru —- in še mnogo podobnih primerov bi lahko navedli — smo hoteli pokazati dvoje: 1) da je doma komunistični režim napravil tudi stvari, ki so sprejemljive in dobre in da za mnoge teh stvari niti ni mogoče trditi, da so bistveno komunistične, in 2) da vsebuje krščanski socialni nauk boljše rešitve ikot jih nudi komunizem prav zato, ker smatra za središče vsega socialnega življenja človeka, njegovo svobodo in njegovo dostojanstvo. Komunizem pa nasprotno smatra za središče vsega družbo, državo, partijo. Ob jubileju velikih socialnih enciklik „Rerum novarum" in „Quadra-gcsimo anno“ nas mora navdajati vesela zavest, da smo v posesti nauka, ki more človeško družbo mnogo bolj osrečiti kot različni sistemi — vključno komunistični, — ki se danes ponujajo človeštvu in tudi nam Slovencem. Obžalovati pa moramo to, da človeštvu in tudi naši rojaki socialni krščanski nauk (kljub naporom naše agilne Družabne Pravde, ki je izdala že več knjig o krščanskem socialnem nauku) vse premalo poznajo, ga vse (premalo proučujejo in se vse premalo trudijo, da bi pripravili konkretne načrte za vsa področja bodočega slovenskega gospodarskega in socialnega življenja. -Tubilej omenjenih okrožnic in njihova dopolnitev z okrožnicami Janeza XXIII. „Mati in učiteljica" in »Mir na zemlji" naj obrne naše oči iz preteklosti (po kateri vse preveč radi grebemo) v bodočnost in naj nas pripravi do tega, da bomo skrbno in vztrajno študirali bodoča vprašanja in pripravljali načrte za srečnejšo bodočnost svojega naroda. Rudolf Smersu Poljski primas kardinal VVyszynski nekaterim slovenskim kolaboracionistom že dolgo ni ljub. Eden njih se je povzpel celo do odobravanja poljske komunistične vlade, ki je prepovedala obisk proslav poljskega mi-lenija zamejskim škofom, češ: »Prav imajo-1* Vsekakor veliko razumevanje za cerkvi sovražne ukrepe in lijih povzročitelje, pa zelo malo solidarnosti s cerkvijo, ki je Slovencem dvakrat bratska. O POTREBI ZDOMSKE CERKVENE HIERARHIJE' „V Zborniku omenjaš vprašanje cerkvene hierarhije zdomskega slovenstva, in iz Vestnika vidim, da to postavljate precej odprto." — Iz pisma urednika Klica Triglava z dne 22. 5- 1966. piscu pričujočih vrstic. V zborniku Svobodne Slovenije 1966 sem zapisal: „ Z vso resnostja moramo izvesti s pristankom merodajnih lastno cerkveno upravo, zavedajoč se, da je Cerkev združenje svobodnih ljudi." Uredništvo Vestnika pa je v januarsko februarski številki 1966 objavilo članek Za jasnost pojmov in načel, v katerem tudi stoji: „Naša pot v katoliški Cerkvi je jasna: Cerkev je združenje svobodnih ljudi in kot taki smemo imeti svojega škofa Slovenca, ki bo ordinarij za vso Slovenijo brez meja. In naj bodo v domovini prepričani, da bomo tako več storili tudi za domovino, kakor pa v obliki, ki nam jo nudijo... Zdržali smo dvajset let na svoje, in nas ni sram, zdržali bomo še naprej, čeprav vemo, da v temnih sencah vse sive eminence grade samo na upanju: saj nimajo več Ttožmana! A imeli ga bomo: novega, zrelega, doslednega, Slovenca z dušo in srcem, svobodnega." V istem Zborniku navaja Marko Kremžar, da je stalen odstotek sle-venske krvi v zdomstvu 15% (stran 277), da je že leta 1910 bilo 320.000 Slovencev v svetu in da jih je danes, kakor računajo v Ljubljani, okrog ■100.000 — Skratka: slovensko zdomstvo je v slovenskem narodnem telesu tako močna postavka, da preko nje ne moremo iti, še manj jo tajiti, grešili pa bi, ako ne bi kot Slovenci vsega podvzeli, da temu zdomskemu slovenstvu omogočimo samostojno izživljanje pod enotnim vodstvom, misleč vedno na domovino, tako ali tako. Zdi se mi, da pozabljamo, kaj smo v zdomstvu našli, ko smo 1945 prestopili meje. Kasneje šele smo ugotovili, koliko je osrednja domovinska oblast zanemarila med obema vojnama, koliko ni bilo storjeno v času, ko so naši ljudje odhajali z doma z avstrijskim potnim listom. Ostalo je dejstvo garanja nekaterih posameznikov. Danes se upravičeno čudimo delu, ki so ga opravili slovenski frančiškani, še posebej p, Kazimir Zakrajšek, p. Hugo Bren, p. Odilo p. Ambrožič — ki mimogrede povedano snet orje ledino po Avstraliji —, koliko neizmernega dela je zakopanega v Hladniku, Zupančiču, Grimsu in drugih, da vsaj nekatere naštejem- In edino, kar smo 1945 našli, je bilo delo nekaterih posameznikov. — In na koga se je mogla opreti naša medvojna ekipa v Londonu in USA? — Spet samo na posameznike odn. drobne kroge, ki so jih ti posamezniki znali vzgojiti. Nikjer pa ni bilo povezanosti, nikjer osrednjih navodil in vse je teklo tako, * * Članek je bil napisan za glasilo Klic Triglava. kakor vse zadnje stoletje in še kaj prej med slovenskim narodom: večinoma so garali kaplani, ki so bili poleg župnika na fari vse. Ne zanikam dela vseh, drugih, a poudarjam: za večino naroda, kakršen je naš bil v preteklih desetletjih, je bilo kaplanovo delovanje najbolj merodajno. Nujnost cerkvene uprave v izseljenstvu (ali zdomstvu, kakor pravimo sedaj) je torej stara stvar. Sedaj je le bolj aktualna. Ne samo zato, ker je domovina trenutno pod komunistično oblastjo in so tamošnji škofje dolžni bili pokorni državljani. To so problemi prehodnega značaja, ki sicer še bolj silijo k rešitvi zdomske hierarhije, niso pa glavni. Bistvo namreč obstoja v goli potrebi povezave vsakega zdomstva v enem samem telesu z glavo na pravem mestu.Zakaj namreč ? Če se omejim samo na drobno pastoralno misel — ki jo bodo bralci KrL' v USA in Kanadi brez dvoma lahko razširili — bom zapisal, da se je ogromno narodne krvi izgubilo v vseh vselitvenih državah prav zato, ker se je za posameznike, družine, premalo moglo brigati samo nekaj posameznikov. Zakaj je tolikšen odstotek slovenskega življenja v USA na pri-m[er — navajam po pismih — ali tudi v Argentini zašel v nek plehek socializem, ki se je izživljal v protifarški gonji, ni pa ohranjal narodnega bistva ? Zato. ker je bilo premalo sil na razpolago za uspešen boj v drugi smeri. Zakaj smo na inmigracijo bili navezani samo po dobri volji posameznikov, recimo Hladnika, Gabrovška in drugih, ne pa nekega skupnega telesa: — Ker ga pač imeli nismo! In koliko očitkov je zaradi tega moral slišati že pokojni škof Jeglič! Zato je bil Rožmanov obisk v Ameriki okrog leta 1935 pravo razodetje, kajti šele tedaj je naše osrednje cerkveno vodstvo ugotovilo neizogibno potrebo resne organizacije zdomstva. A čas in vojna sta vse prehitela. Zdaj zamujeno popravljamo. In to s pomočjo Vatikana samega, čudno kajne? — Brez dvoma je bil Pij XII silno moder, ko je v encikliki Kxul familiae določil temeljne potave delovanje Cerkve v narodnostnih skupinah po raznih državah. V našem slovenskem primeru je zato z vso polno mero odobrenosti našel podporo na vseh koncih: zato je danes pojem cerkvenih direktorjev slovenskega dušnega pastirstva v kateri koli državi trdna postavka pri ohranjevanju narodnih načel. Je že tako, da smo Slovenci lahko vseh mogočih političnih prepričanj, a na dnu srca nam bo ostala moč tisočletnega krščanstva med nami. In ne da bi se spuščal v podrobnosti, koliko vera lahko pomaga pri ohranjevanju narodnosti — o čemer je bilo že nešteto besed napisanih — bom dejal samo to, da nam dnevni primeri potrjujejo: oddalji se od slovenske cerkvene skupnosti, pa boš kmalu tudi na narod pozabil. (Morda tega v evropskih državah ne čutite tako, a Amerika je sleherni dan potrdilo.) Direktorje dušnega pastirstva, hvala Bogu, imamo po vatikanski zaslugi. So to duhovniki v svobodnem svetu, kjer živi svobodni del slovenskega naroda, kar je ravno nasprotje s stanjem doma. Cerkev pa je zdru- že nje svobodnih ljudi, tega ne smemo pozabiti, če torej njeno vodstvo sklepa dogovor s predstavniki režimov, kjer ni svobode ne za državljane ne za Cerkev, je to zgolj zato, da reši, kar se rešiti da, pomaga, kolikor je pomagati mogoče. In nič več. Ti sporazumi niso nikako priznanje režimov, še manj ideologije, še manj morejo zato tamošnjim ordinarijem dati kaj več svobode. (Morda, da ne bom preozek: za tiskanje tisoč podobic, ki jih potem zaplenijo, za povečano naklado pa ni papirja, za Koledar Mohorjeve Družbe,s Titovo sliko, ki je potem v izvodih za zdomstvo ni.) Torej, svobode med ordinariji onstran železne zavese ni. In ker je ni, mora marsikatero cerkveno dejavnost nadomestiti tisti del naroda, ki je svoboden. No gre tukaj, naštevati, kaj so storili v tem pogledu Ukrajinci, I.itvanci, Madžari,'. Poljaki , in drugi. Ostanimo pri slovenskem vprašanju. Odkar je 'Rožman odšel po zasluženo plačilo, je naše cerkveno vodstvo ostalo brez vrhovnega vodstva. Slovenska tradicija pa je, da v naših škofih gledamo ne samo cerkvenega kneza, ampak vladiko. Da, to nam danes v emigraciji manjka: vladika slovenske cerkve svobodnih vernikov! In če že sam ustroj papeške enciklike navaja v to smer, zakaj se je Slovenci ne bi oprijeli, ko smo vendar vse enciklike do kraja izvedli! Nemogoče si je namreč misliti, da bi cerkveno delovanje v Angliji na primer bilo enako onemu v Argentini, a osnovne postavke, navodila, hotenja, so lahko in celo morajo biti ista. še posebej, ako hočemo ohraniti slovensko kri vsaj za eno generacijo, ki bo potem nekega dne lahko našla stično točno z že delno osvobojenimi razmerami v domovini. Danes biti brez glave se pa pravi: dati proste roke in prosto pot vsemu žongliranju s koeksistenco, vsemu izsiljevanju posameznikov, vsej prepovedi udejstvovanja na cerkvenem področju med tistimi, ki domovino sedaj zapuščajo za stalno ali prihajajo na sezonsko delo- če naj bo moč zdomstva kje poudarjena, bi morala biti ravno v lem krogu: med mladino, ki ne pozna Boga, ki je verouka učili niso, ki n: pozna druge slovenske zgodovine kakor pohode brigad. Upravno govoreč ne moremo zahtevati od Vatikana, da se bo trudil z vsakim direktorjem govoriti po svoje preko nadrejenih tujih ordinarijev. Cerkvena hierarhija pozna namreč papeža, škofe in župnike. Vse, kar je vmes, so službeni ali častr naslovi. In’ pod temi častnimi naslovi sc v sedanjih trenutkih skrivajo včasih tudi ljudje, ki odpiranje oken Janeza XXIII napačno razumeja- Celo tako napačno, da se gredo koeksistence. Ta pa je za zdomsko skupnost poguba, ker nam bo prinesla samo omrtvičenje, počasno a vztrajno, dokler ne bomo podlegli, če. . . Zato današnja zasedba domovinske oblasti še bolj sili k hitri ureditvi cerkvene hierarhije v zdomstvu, ako nočemo zgubiti vse, kar smo v dvajsetih letih postavili. Vsaj za morda edino rešilno bilko primimo: oklenimo se pojma slovenskega vladike — škofa, ki bo v najtežjih trenutkih mogel držati narod v zdomstvu skupaj. Obupal bi nad bodočnostjo zdomstva, ako ne bi mogei zapisati, da trdno verujem v združevalno moč svobodne slovenske Cerkve s svojim vladikom na čelu, moč, ki bo lahko segala preko meja zasužnjene domovine. Pavle Rant O POLITIKI V našem zdomskem javnem življenju se pogosto uporablja krilaticar To je politika, če se hoče neko mnenje, nasvet ali ugotovitev zmanjšati,, kolikor se da na najnižjo možnost upoštevanja. 'V' naši zdomski najbolj strnjeni organizaciji, kot so naša društva slovenskih protikomunističnih borcev, se vedno pogreva misel in trditev, da organizacija nima nič skupnega s politiko. Ta trditev ipa je malo utemeljena in neodgovarjajoča- Komunizem je eden izmed najbolj izrazito političnih pojavov v zadnjih desetletjih svetovnega političnega prerivanja. Tako izrazito političnega gibanja bi skoro gotovo ne našli v vsem javneem življenju sveta. P»ila so' podobna gibanja, pa so bila omejena na sorazmerno mal del sveta. S komunizmom pa se je pojavila tvorba, katere cilj je zajeti ves svet. Komunizem mora zmagati in si podvreči ves svet ali pa bo zginil pod silo sa-monemoči, ker mu bo zmanjkalo zagonske sile. Kot taka politična sila je nastopil tudi pri nas ter uspel do nadvlade nad našo domovino. Mi smo komunizem sorazmerno dobro ipoznali. Naši javni in kulturni delavci so naš narod opozarjali na pravo miselnost komunizma in pri svoji kulturnosti se je narod zavedal velike nevarnosti za vse, kar si je narod ustvaril, za čemer je hrepenel in kar je hotel doseči. V spoznanju, da mora za uspešen boj proti silam okupacije biti ves narod kot celota, se je poskusilo vse, da bi se tud< komuniste pritegnilo v eno samo obrambno enoto proti nevarnostim, ki so narodu pretile v toliko večji meri, ko je pod okupacijo bil tako neusmiljeno razkosan na posamezne pokrajine, poleg tega pa še, ker se je država razpolovila in so Slovenci viseli na eni strani in Srbi na drugi, v sredi pa se je pojavila navidezno čisto samostojna državna tvorba. Ta poizkus čisto narodno-politično-obramlinega značaja so onemogočili komunisti, ko so vsako sodelovanje z drugimi skupinami odklonili ter šli preko vsega svojo pot. Naše politične skupine so v načelu bil#' vse onakega mnenja in navkljub navidezni razdvojenosti v posameznih poizku- sih odporniškega gibanja končni cilj ni bil različen. Komunizmu odporniško gibanje ni imelo namen, da se narod osvobodi in si ustvari politično pot po svoji zamisli in hotenju, temveč da mora narod priti pod komunizem za vsako ceno, tudi proti svojemu hotenju. Komunizem je s svojo OP in partizanstvom jasno naznačil, kakšnih sil se hoče iznebiti; čeprav mu ti v samem prvotnem pojavu niso niti nasprotovali, je bila vedno bolj očitna njegova POLITIČNA namernost, ker so njegove žrtve bile v osebah, ki so bile komunistom nevarne, ker bi ob svojem času s svojim ugledom ljudstvo obdržale v pravih mejah političnega življenja in komunizem bi bil še naprej potisnjen v životarjenje. Komunizmu so bili na poti vsi, ki so med narodom kaj pomenili, ne glede na njihov svetovni nazor ali strankarsko pripadnost. Padle žrtve so zadosten dokaz za to. Temu POLITIČNEMU nasilstvu, da bi vsi morali pritrditi v vsem struji, ki se je zatekla v gozdove in od tam terorizirala ljudi, predvsem -talce, katerih prepričanje je bilo gotovo nasprotno komunizmu in o katerih so komunisti bili prepričani, da nikoli ne bodo klonili in bodo tako praktično onemogočili zmago komunizma, se je slovenski človek uprl. V prvem •obdobju se je hotel samo prikriti in se izogniti zavratnim akcijam komunistov, ko pa je bil pritisk premočan, se je pojavil vidni odpor; nastale so 'Vaške straže, Tako sta si nasproti stali dve miselnosti, dva kolosa, dva nasprotnika: eden je hotel vse podjarmiti svoji miselnosti, in drugi, ki je branil to, kar je imel in je odklanjal vse take javne spremembe, ki bi bile preočitno drugačne, kakor jih je poznal do sedaj. Tako je bilo in za to se je spočela revolucija in jo nastala protirevolucija. Dva svetova, ki stana javno življenje imela čisto različne poglede lil svoje načrte. To pa je v bistvu politika: urejati javno življenje. Nastop komunizma je bil političen, pa če tudi ne ena ne druga plat ni uporabljala 'tega imena. Zato smo vedno v zmoti, kadar svoj organiziran odpor proti komunizmu hočemo prikazati kot nepolitičen ker sicer je težko opravičiti pojav Vaških straž in iz njih nastalega vojaško dobro organiziranega domobranstva. Ne zamenjujmo politike: urejanje javnega življenja s strankarsko politiko. Kdor je čisto nepolitičen, je slab član človeške družbe, je njen za-jedalec in izkoriščevalec. Vsaka politična stranka pa ima svoj program in svoje cilje za izvrševanje dejavnosti v javnem življenju. Pri teh pa: če hočemo sodelovati ali ne. V izbiri sprejmemo za svojo stranko tisto, ki nam po naši presoji najbolj od nova rja našemu mišljenju ali prepričanju; tako lahko odklanjamo eno stranko in se držimo druge, V tem primeru so lahko ljudje ali organizacije ..nepolitične", to se pravi, v svojem delovanju so v dnevna strankarska vprašanja javnega političnega življenja ne vtikajo, o njih ne razpravljajo in jih ne skušajo reševati. Janez Ovsenik SLOVENIJA V JUGOSLAVIJI MIH-HUS Življenje naroda je podobno drevesu, ki raste; celice se organično razvijajo, ustvarjajo iz starega novo, čim so .pa svojo nalogo dopolnile, usahnejo. Drevo spomladi dobiva cvetje in listje, poleti napravi sad, jeseni listje odpade, pozimi pa drevo počiva. Tako drevesa vsako leto obnavljajo vejevje in listje, nekaj pa ostane neizpremenjeno in stalno: korenina in deblo. Korenina in deblo sta tista dela rastline, ki silno težko prenašata razne »opera-cije“. Vemo, kako, se mora boriti mlado drevo za eksistenco in življenje, ko se ga presadi. Presaditev starega drevesa pa je sploh nemogoče. Mlado drevo pa je postavljeno pred alternativo: ali čimprej se .prilagoditi novim razmeram, ali pa usahniti. Biologija nas torej uči, kako je v življenju silno važna kontinuiteta: Organična rast iz starega in smotrna prilagoditev novim prilikam. Pri rednem razvoju torej opazujemo počasen prehod iz starega v novo. Pri nasilnem posegu v naravo, pri presajevanju, ko drevesu »revolucionar-no“ izprcminjamo okolje in življenjske pogoje, mora drevo v sebi najti one sile, da se čimprej prilagodi novemu okolju. Dočim smo pri organični rasti govorili o počasnem razvoju iz starega v novo, tako je pri kirurgičnem posegu v življenje bistveno »revolucionarna" aklimatizacija, skok iz starega v novo, za vsako bitje zelo težka stvar. Tudi narod je kot tak del biološkega stvarstva. Tudi za naš narod veljajo isti zakoni, ki smo jih pravkar obrazložili. Vzemimo takoj zgled iz polpretekle zgodovine: Ruska revolucija 1-1917- Ob tej priliki je nova komunistična vlada takoj posegla tudi v socialni in gospodarski sektor naroda. Od danes do jutri je prešla lastnina produkcijskih dobrin na javnopravne korporacije, odn. na državo. Ko so prišli dosedanji lastniki in direktorji v tovarno, so morali samo vzeti klobuk in izginiti. Ko so iprišli novi direktorji in upravniki na svoja mesta, se je produkcija dobrin tako skrčila, da zdaleka ni več zadoščala potrebam- Tem direktorjem in upravnikom je manjkalo, strokovno znanje. iNajhujš'e pa je bilo, da je propadla tudi agrikultura. Kolektivne zadruge so producirale tako malo živil, da je v 1. 1919—1922 nekaj milijonov ljudi pomrlo za lakoto. Tudi Lenin je še to dobo doživel. Kot bistroumen človek je takoj spoznal, kje je glavni vzrok neuspeha: revolucionarni poseg v produkcijo. Lenin je takoj vedel, kaj mora napraviti. Prvič, vedel je, da za nobeno ceno ne sme dati oblasti z rok. Drugič, dal je vse socializacije ustaviti in je postavil na oder novega junaka socialistične »revolucije". Kulaka, t. j. samostojnega kmeta iz NEP periode. Tudi je bila upostavljena zopet lastnina na produkcijskih sredstvih, t. j. na tovarnah. Ljudje so se čudili. V takozvanl NEP periodi, t. j. od 1. 1922 do 1927 ni bilo v Rusiji duha in sluha o »komunizmu". Samo vlada je ostala v njih rokah, šele 1. 1927 je prišla takozvana »rekon- strukcijska“ perioda, šele 1928 pa je Stalin proglasil prvo ..petletko", t. j. počasna planska socializacija. Ruski komunisti so spoznali: Lahko je staro podreti, težko pa je vse zgraditi znova. Če hočemo današnjo dobo prav razumeti, potem se moramo z zgodovino sami pomakniti naprej; da je pa to mogoče, je potrebno dvoje: 1. Objektivno ocenjevanje polpretekle zgodovine; 2. Pravilno analiziranje sedanje dobe in pravilno sklepanje, kakšno hiperbulo bo zavzela bodočnost. Tu velja vse tisto, kar smo rekli v primeru z drevesom. Kontinualno moramo analizirati nit polpretekle zgodovine, ker se je pač razvijalo iz starega novo, tudi če so bile napake vmes. Obenem pa moramo ugotoviti vzroke in posledice ..revolucionarnih11 obnov, kratko in zgoščeno in lahko razumljivo za vse. Novi Zbornik ..Svobodne Slovenije" za L 19G6 prinaša izredno zanimivo a raketo glede bodoče državne oblike naše domovine. Tamkaj so obrazložena stališča in gledišča oseb, starejših in mlajših, kar je ravno za ugotavljanje kontinuitetnih niti, vzrokov in posledic posebno važno. Obenem je v tem Zborniku mnenje najmlajše emigracije, tiste, ki je prihod in razmah rroVe oblasti na svoji koži doživljala in potem s svetovno razgledanostjo ocenjevala. Imam pa vtis, da le manjka kratka sistematična predočitev ustavnega in upravnega sistema stare Jugoslavije. Sistem stare Jugoslavije smatram za glavnega krivca, da med jugoslovanskimi sosedi ni prišlo pravočasno do tistega sožitja, da bi narodi Jugoslavije bili složni v politični taktiki, kako 1. 1941 izbegavati vojaški poseg Nemčije na poznejši čas. Tako druga svetovna vojna zdaleka ne bi pomenila za nas taksno katastrofo, kakršno smo doživeli. Vsak narod, ki se zaveda, da je narod, hoče biti samostojen. To sti pravi: Hoče imeti lastno zakonodajo, lastno upravo, lastno vojsko, lastno sodstvo in samostojno predstavljati po svojih organih državo na zunaj. Narod, ki ima vse te lastnosti, smatramo kot suveren narod. Jugoslovanski narodi imajo takšno zemljepisno lego, kjer se lomita vzhod in zapad. Prav čez Jugoslavijo je šla nekdanja meja vzhodnega m zapadnega rimskega cesarstva, prav čez Jugoslavijo so Turki silili na sever. Slovenci pa živimo v trikotu, kjer se lomijo slovanski, germanski in romanski narodi. Ob preseljevanju narodov se je tu prodiralo na jug in sever Tako Je tuji pritisk sosedov kar najbolj občutil slovenski narod. V zadnjem času so Italijani izrinili Slovence povsod od tam, kjer jie ravnina ali morska obala, še 1. 1898 je n- pr. Trst imel slovenskega župana- Pozneje so se pa tamkaj naselili Italijani od juga, ki jih je tja poklicala Avstrija, da čimprej slovanski živel izgine- Še bolj kot Italijani z juga, so Nemci prodirali s severa. Dr- Lambert Ehrlich, poznavalec in sin Koroške je zatrjeval, da vsakih petdeset let prodirajo Nemci trideset kilometrov proti jugu. Ni čudno, da so se Slovenci tako močno nagibali zamisli, da morajo vsi jugoslovanski narodi, Srbi, Hrvati in Slovenci zaradi varnosti lastne eksistence napraviti državnopravno pogodbo, s katero se prenese funkcijo suverenosti na ustavno in parlamentarno centralno vlado. Pogajanja za to skupno državno pogodbo so precej časa trajala še med prvo svetovno vojno, niso se pa nikoli povoljno zaključila. Na dan ujedinjenja, 1. decembra 1918 so slovenski delegati v odsotnosti dr. Korošca skupno z drugimi delegati podpisali državnopravni aikt, s katerim je bila prenesena suverenost na skupno državo in po kateri ae je ustavodajna skupščina pooblastila, da naj izglasuje novo ustavo. Kaj več o tej stvari pove Kranjčeva zgodovina, ki jo je izdala 1. 1929 Mohorjeva družba. Malo pred svojo mrtjo mi je takratni slovenski delegat Jože Puntar rekel, da je na dan 1. decembra 1918 zapisal v svoj notes: Finis Sloveniae! Tisti, ki so starejši, se mogoče spominjajo, ipo kakšnih dolgotrajnih alternativah se je končno na Vidovdan 1. 1921 izglasovala nova ustava- Po tej ustavi j|e bila vsa država razdeljena na 33 „oblasti“, kompetenčno pa je državna oblast ostala koncentrirana v centralni vladi. Ustava je torej uvedla popolnoma centralistično upravo, samo nekaj nepomembnih državnih poslov so opravljali okrajni glavarji ali veliki župani, kot obče upravna oblastva I. ali II, instance ali kot samoupravna oblastva takozvanih »Oblastnih samouprav". Pravno namreč razlikujemo takozvano notranjo in zunanjo upravo države. Kakor smo že zgoraj videli, so jugoslovanski narodi zunanjo upravo prenesli na centralne državne organe. Notranja državna uprava pa je tista, s katero imajo državljani največ stika. To so področja za notranje zadeve, finance, prosveto, vojsko, pravosodje, vere, obrti, trgovine, industrije, gozdov, rud, pošte, prometa in javnega zdravja. Če sem prej govoril o suverenosti v pravnem smislu, mislim, da lahko govorimo o suverenosti v širšem smislu takrat, če je narod, kar se notranje uprave tiče, resnično na svoji zemlji svoj gospod. Ne smemo namreč pozabiti, da eksistirajo na svetu »suvereni" narodi, katerih suverenost eksistira samo po imenu; dejansko so pa povsem odvisni, zlasti finančno od neke države zaščitnice. Na drugi strani ipa eksistirajo »kolonije", katere imajo povsem samostojno vlado in finance in dejansko obvladajo deželo tako kakor suverena država. Mislim, da ne bom napravil nikomur krivice, čl? pribijem dejstvo, da je večina „pre-čanskih" poslancev zahtevala avtonomno notranjo upravo, zato, da sc narodi Jugoslavije na svoji zemlji čutijo suvereni v nasprotju od tega, kar je bilo nekoč. Ta suverenost, žal, je ostala zakopana za devetimi gorami. Še nam je v^sponiinu, kako je bila doba veljavnosti prve ustave takoj prepletena s težavami vseh mogočih vrst. Dočim se je radikalna stranka, 'ki je imela večino zlasti v Srbiji in. ki ji je načeloval znani Nikola Bašič, strogo držala centralizma, so drugi prečanski politiki, zlasti dr. Anton Korošec in Stjepan Radič, zahtevali široke samouprave. Velike težave je povzročil državi Stjepan Radič, ki je nihal med raznimi stališči, med tem ko je dr. Korošec imel izdelan jasen program. Poleg tega so se okoli dr. Ante Paveliča v inozemstvu zbirali Hrvati, ki so bili pa za od Jugoslavije n