Hatoliik cerkven list.	*
Danica izhaja vsak petek na celi peli, in velji po posti za celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 40 kr , za četert leta 1 gld. 30 kr., V tiskarniei »prejemana za leto 4 gold., za pol leta 2 gld., za četert leta 1 gl; ako zadene na ta dan praznik, izide Daniea dan poprej.
Tečaj XXX.	V Ljubljani 7. kimovca 1877.	List 367
Sporočilo bratovščine presv. Jtes-nfega Telesa za leto 1&9G 99.
Zakrament presv. Rešnjega Telesa je pravi vir življenja v Cerkvi Božji. Karkoli novega v nji nastane, zadobiva moč življenja in rodovitnost v na) svetejšem Zakramentu, po kterem dosega svojo notranjo vrednost in višje posvečenje. To velja eosebno pri bratovščinah, ktere so bile, kakor naša, vetanovljene v poslednjem času, da bi oskerbovale hiši Gospodovi vredne oprave, in omišljevale revnišim cerkvam potrebnih bogoslužbinih paramentov. Delavnost teh bratovščin je toliko veče vrednosti, kolikor višje plamti v njenih udih ljubezen do Jezusa v naj svetejšem Zakramentu. Brez te gorečnosti bi se bratovska delavnost kmalo izneverila cerkve nemu duhu ali bi tudi popolnoma oteipnila.
Perva in naj imenitniši naloga je tedaj, da udje bratovščine presv. Rtšnjega Telesa bolj in bolj vnemajo V sebi ljubezen in češenie do te božje skrivnosti. K temu pa naj bolj pripomore, da ne samo zvesto opravljajo svojo mesečno molitvino uro, in pridno obiskujejo bratovsko službo Božjo in pridigo, temuč da tudi ne zanemarjajo pobožnih vaj, ki se posebno priporočajo bratovskim udom, da namreč posebno časte naj svetejše Serce Jezusovo, ktero v presv. Zakramentu tako pre-čudno med nami prebiva, in zlasti se pobožno spominjajo terpljenja Kristusovega, čegar vedni spomin je ravno ta božja skrivnost; da večkrat prejemljejo sv. zakramente, in kolikor jim okolišine dopušajo, da se tudi ob delavnikih znajdejo pri daritvi sv. maše, vsaki dan ali proti večeru ali kaderkoli je moč s pobožnostjo obiskujejo presv. Rešnje Telo. Kjer jim pa tega okolišine ne dopušajo, se dd več ali manj domestovati z domaČo pobožnostjo, s premišljevanjem pri delu i. t. d. Kakor vse te pobožne vaje izhajajo iz žive vere v resnično in bistveno pričujočnost našega Gospoda in Zve-ličarja Jezusa Kristusa v Zakramentu altarja, tako oživljajo tudi od svoje strani dolžno češenje, hvaležnost in ljubezen do te presv. božje skrivnosti, in pripomorejo, da se bratovski udje bolj in bolj zavedajo svoje druge naloge, ktera je s pervo v tesni zvezi, to namreč, da napravljajo Gospodu v presv. Zakramentu vredno pre-bivališe tudi v revniših cerkvah. O koliko je cerkvA, ktere zavoljo prevelike revšine pogrešajo primčrne oprave, da bi se mogla služba Božja obhajati častitljivo in po cerkvenih pravilih! Ali ta spomin ne bo spodba-dal bratovskih udov takemu žalostnemu pomanjkanju v okom priti? To pa ne samo z zvestim odrajtovanjem letnih doneskov, ampak, če morejo, tudi z delom lastnih r6k, ktero je za bratovšino velike vrednosti, in torej tudi s
posebnimi odpustki obdarovano? Naš sv. Oče papež Pij IX so namreč z odpisom od 19. marca 18G3 bratovskim udom dovolili odpustek 300 dni, kaderkoli pol ure brezplačno delajo za bratovšino, enkrat v mescu pa popolnoma odpustek, če vsak teden delajo G ur v prid revnim cerkvam za bratovšino, in to delo z molitvijo Bogu darujejo. O kako hvaležni bi torej ženski, za take dela zmožni udje mogli biti bratovščini, ki jim daje tako lepo priliko, da zamorejo proste ure z lahkim in prijetnim delom obračati v čast B'»žjo in sebi v dušni prid, delati za Gospoda samega po izgledu blažene Device in Matere Marije, ki je delala z lastnimi rokami, v pervih letih za tempelj, in pozneje, da je oblačila Dete božje.
Če smemo pri bratovšini naši iz zunanjega soditi notranje, zamoremo pač z veselim sercem sporočati, da se tudi v preteklem letu ni zmanjšala gorečnost njenih udov. Ali nismo vidili perve dni pretečenega meseca julija očitnega dokaza temu v prekrasni razstavi vsako-verstnih cerkvenih paramentov, ki jih je v preteklem letu napravila bratoveina iz nabranih milodarov po ne-utrudljivih rokah blagih, za čast Bož;o in lepoto Njegove hiše vnetih ženskih udov? Vplačane letnine bratovskih udov od velike noči 1870 do velike noči ls77 z vpisninami novih udov vred, kterih je v omenjenem času zopet 1320 pristopilo, ter jih je tedaj 27.520 vpisanih, in darovanja pri bratovski službi Božji in razstavi, so znesle 4246 gl. 57'/2 kr. Izrednih darov, za ktere naznanjamo iskreno zahvalo, je bratovšina v tem času prejela 218 gl. 7 sold., namreč: iz Štange 40 «rl.f iz Leaec 5 gl., iz Dovjega 18 gl., iz nove Štifte 2'»gl., iz Lipoglava 10 gld., iz stare Loke 20 gld., iz Gorjiin 100 gl., z Dola 5 gl. 7 sold. Vse to se je bilo obcrnilo v prid revnišim cerkvam, in tako, dasiravno se je svilno blago za paramente v preteklem letu zopet izdatno podražilo, se je vendar zamoglo napraviti 8 pluvijalov, 42 mašnih plajšev, 22 velumov, 24 obhajilnih burz, 1 piašček za ciborij, 6 antipendij, 28 obhajilnih štol, 18 raznih štol za pridige in popoldansko Božjo službo, 3 zakri-stijske potezaje, 22 altarnih blazinic, 3 altarne perte, 42 mašnih srajc, 140 humeralov, 42 cingulov, 3G ko-retljev, 100 korporalov, 100 p&l, 424 purifikatorijev, 228 rutic za lavabo.	(Dalje nasl.)
Sv. Franci*\k Sate zijati razglašen za cerkvenega učenika.
Da je sv. FranČišk povzdignjen v čast cerkvenega učenika, je vzrok njegova posebna svetost in velika
učenost in gorečnost za sv. vero. Med spisi je posebno imenovana tudi Slovencem znana Filoteja, ki jo je bil poslovenil ranji dekan Mih. Stojan, ako prav vemo; imenovane so duhovne pisma, obravnave od ljubezni Božje. Več temnih reči v sv. pismu je ta svetnik pojasnil 8 ■vojo učenostjo; življenje, ki je bilo ob njegovem času močno spačeuo, je s svojimi zgledi, govori, spisi in pridigami zopet povzdignil k prešnji svetlosti. Posebno ve liko pa je storil za ovračevanje kalvinskih zmčt in obilno zmotenih je zavernil nazaj v sv. katoliško Cerkev. V zadevnih njegovih spisih se razodeva prečudna učenost v bogoslovji, spretno in prijetno učilo, nepremagljiva moč v dokazovanji katoliške resnice in v ovračevanji zmot. O pervaštvu, veljavi in nezmotljivosti rimskega papeža je tako jasno in r.eoverž!jivo pisal, da je viditi, kakor bi bil za Vatikanski cerkveni zbor naprej delal. Zato so tudi oč<: je Vatikanskega cerkvenega zbora prosili papeži Pija IX, naj bi sv. Frančiška Salezija počastili s primkom cerkvenega učenika. To prošnjo so potlej ponovili kardinali, mnogi škofje z vesoljne zemlje, ko-rarski kapitelni, visokih šol učeniki, učene akademije, pa tudi imenitni svetni poglavarji, blagoserčni velikaši in silna množica (ingens multitudo) vernikov.
Sv. Oče so po navadi zadevne prošnje izročili zboru »s. obredov, kteri je 7. mal. serp. 1877 imel v Vatikanu sejo. Poročal je kardinal Alojzij Bilio, Sabinski šk< t, ki je predsednik te kongregacije. V tem zboru tedaj si po naj bolj natankem prevdarku in obravnavah sklenili: Naj se svetuje sv. Očetu, da se prošnja dovoli, to je, ua naj se sv. Fiančišk Salezijan razglasi za vso Cerkev kakor cerkveni učenik, „doktor", s cerkvenimi urami in mašo „de communi Doctorum Pontificum", da naj se obderži posebna molitev in branje druge nočnice, kakor je bilo do zdaj za njegov praznik. To bo sv. Oče Pij IX ravno tisti dan poterdili in ukazali razposlati dotično dol« čilo vsemu svetu (Decretum UrbU et Orbis).
JMehkuznosi. — Zatajevanje.
Me-eni čl-v« k u« zapop.ide, kar j. Duha Božjega. (1. Kor. 2, 14.)
Drugi sovražnik čistosti je mehkužnost, zložnoat, nezuicrnost. Ta je zlasti pri moški mladosti kaj navaden in n aien spotikliej čistosti. Kolikokrat se je pervi smert ia ^rch zg«.dil vsled nezmernosti! In s tem je čloteii. p: ičc 1 ob sramežljivost in nakladal greh na greh. Obii:.o?! v jedi in pijači j j za mladost pravi strup. Poslušaj sv. llieronima: „Ktnn in Vesuv, ki neprenehoma meče;* ogenj in žerjavico, ne razsajata tako siino, kakor kri mladih ljudi, ka<lar je vneta z vinom in preobilnim ži\ežem.... Čemu vlivate o«je v ogenj? Zakaj pride-vate temu že tako tlečemu životu še gorečih netil?" Sv. Duh sam različno govori v pregovorih (20, 1.): „Vino stori (človeka n*.č;itega in nezmernost zapelje k puntaotu meaenosti. '
Kavno tako nevarna ;e mehkužnost, sploh zložno življ n,e: zakaj kdor svoje meso obilno hrani, telesu prev.č in premet.kužnega počitka privoši, svoje telo mehkuži, ta je hl ipec mesa, v tem gospoduje mesenost nad razumom, naganjan je skor po sili k mesenim vži-vaujein in ne m« re nikakor čist ostati. Ni dvomiti, da slabotnost v oziru čistosti prihaja zlasti od pomanjkanja uterjenja, od premehkužne odreje; zakaj ta zgodaj vzbuja in živi zi-alske nagone v človeku in mu pripravlja naj grozovitnejše skušnjave v starosti, v kteri za njih pre-maganje nima skor nikakoršne duhovne moči. Tako pogosto nastane nečista grešna navada.
Kdor hoče ohraniti lilijo čistosti, jo mora toraj
ograditi s ternjem, t. j. z zmernostjo v jedi in pijači in s keršanskim zatajevanjem, mora podvreči telo duhu. Da bi berzdali svoje telo, živeli so svetniki Ie borno, spali malo, oblačili so se s terdimi spokornin.i oblačili, zakopavali so se sami v pusave, podvergli so se naj večemu pomanjkanju, delali so si vedno silo ter opravljali vsaktere telesne zatajevanja. Da bi zatiral uporno meso, se biča sv. Alojzij do kervi, sv. Benedikt se valja po ternji, sv. Bernard se pogrezne v na pol zmerznjen ribnjak, sv. Frančišk se vleže v zmerznjen sneg, sv. Martinijan derži noge v ognji, celo av. apo3telj Pavel biča svoje telo, in Marija, akoravno brez madeža spočeta in tedaj prosta grešne poželjivosti, je vendar živela nam v izgled trezno, zderžno in zatajeno. „Vživala je navadne jedi, ki življenje ohranijo, ne vzbujajo pa mesenega veselja", pravi sv. Ambrož. Dan današnji, se vč, je mnogim nerazumljiv, kdor govoii od zatajevanja. Za nečimurnost in dopadoželjnost, za ča3ni dobiček in zavoljo sveta se pač veliko poterpi in daruje; za Boga in za nedolžnost je pa vse pretežavno! Kdor tedaj čistost tako malo ceni in toraj nima dosti serčnosti, da bi napadel sovražnik?, ta naj vsaj mesenosti stavi meje. Kdor tega ne m-jre, kako se bo branil, če bo napaden? Hud je res ta boj duha zoper meso; in vendar koliko jih je bilo slabotneiih memo nas in so ga zmagovito končali! Ali naj bomo mar mi naj bolj maloaerčni? In kje je potem naša človclka in keršanska veljava? Duh ni duh, če se ne povzdigne nad telo, in kteri so Kristusovi, so križali svoje meso z njegovim poželenjem. (Gal. 5. 24.) Biti človek in kristjan, ali pa ne, za to gre tedaj v boju čistosti.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
V Gorici, 3. sept. — Lep dan smo imeli včeraj na Sveti Gori. Gotovo se —ne le pri nas na Goriškem, temuč tu li po druzih krajih — vsak, komur je za cerkvene dfgodke mar, dobro spominja dne 2. sept. 1872, tistega dne, ko je bila velikanska procesija iz Gorice na sveto Goro, katere se je vdeiežilo čez 40.000 vernih obeh naših narodnosti. Tadanji goriški „ Glas" je bil tisto pi-menljivo procesijo obširno in živo popisal. Napravila pa se jo tista procesija v ta namen, da bi se sv. Očetu papežu izprosile vse milosti, katerih so v tadauji dobi potrebovali; bila je tedaj procesija na sv. Goro veličastLo razodenje katoliške vernosti in vdanosti do naj višega glavarja sv. Cerkve. Vtis, ki ga je zapustil 2. dan sept. 1872, bil je tako globok, da je naše katoliško društvo sklenilo napraviti dostojen spominek tega dne. Začeli so nabirati milod^re in naredili spo-minsk altar iz m?.rmeljna na aredi cerkve na mesti prejšnjega lesenega. Letos je preteklo 5 let od omenjene procesije 1. 1872. Ta petletnica pa se vjema s petdesetletnico rapeževega škofovanja in čas je tedaj prav primeren za poatavljenje novega votivuega (obljubnega) altarja. Včeraj so Nj. ekac. preč. knez nadškof novi rimski altar, ali prav za prav nova altarja (ker sta dva) posvetili. Altarna miza je namreč tako široka, da se lahko mašuje na občh nje atrančh, kateri tabernakelj deli. Mizi in tabernakelj so iz belega marmorja; ena gleda proti vratom, druga proti včlikemu altarju; tabernakelj je tudi dvojnat; nad tabernakeljnom je križ (sicer pa, kakor so vsi izvedenci zapazili, ne prav primeren). Druzega — razen 6 svečnikov — ni na altarji. Pod eno mizo spredej proti vratom je iz kararskega marmorja vdejan okrogel medalijon, kateri predstavlja Pija IX pred Devico Marijo klečečega; pod drugo mizo proti vel. altarju pa je vrezan v napisnem zlogu ta le spo-
minski napis: „Anno MDCCCLXXVII. III. Non. Jun., com Pius IX. P. M. annos L feliciter absolvit, ex quo sacratus fuit Episcopus, XXX mille peregrini votum pro Ejus incolumitate anno 1872 susceptum Mariae Matri Dei libentes merito solvuni altare dedicar.t." Altarja sama na sebi staneta 1146 gold., svečniki (medčni) 135 gld., kanonične tabele 21 gld.
Prevzv. nadškof so se peljali že v soboto večer na sv. Goro; že pred njimi je bil gori preč. prošt A. bar. Codelli, da je pripravil, česar je trebalo za pravilno izročitev altarja v imenu katoliške družbe. Ljudi je bilo že v soboto obilno na Gori, tako, da je drugi dan bila prostorna cerkev vsa polna — vkljub nevgorinemu vremenu; zakaj prišel je bil — po hudi vročini in suši — ravno tisti dan prej dež in je biio tudi v nedeljo vreme dvomljivo. Spovednikov in masnikov za asisten-cijo pri posvečevanji novega altarja se je zbralo veliko. Maš na sv. Gori je bilo 24, drugi dušni pastirji so doma maševali. Ob 7 točno se je pričelo posvečevanje in bilo končalo ob 9. Berž po tem je korni vikar g. Al p i v imenu g. prošta (ki je bil zagerljen) bral kratek pa lep ogovor v italijanskem jeziku; potem so maševali preč. nadškof na novem altarji tiho mašo in so jim na koru eli po slovenski št.-peterski pevci. Po maši je imel ratko jedernato slovensko pridigo visokočastiti oče Ev-stahij Ozimek, gvardijan oo. frančiškanov na Kostanjevici, (tudi 1. 1872 je slov. pridigal). Slednjič je bila slovesna peta maša na drugem novoposvečenem altarji; pel jo je preo. g. kanonik St. Bensa. Po maši so pristopili Njihova ekecelencija in zapeli „Te Deum". Tudi pri peti maši in pri konečnem opravilu so milo in vbrano peli pevci št.-peterski pod vodstvom preč. g. dekana Fr. Mercina, čegar skladbe so bile maša, offertorij, in „Tan-tum ergo". Gosp. dekanu Čestitamo zarad prijetnih, ne prestrogih, pa vendar cerkvenih kompozicij, pevcem pa zarad priaerčnega in gladkega petja. Ob H '/4 je bila dokončana vsa svečanost: večina ljudi se ves čas ni ganila iz cerkve.
Slavnostnega obeda, kateremu načelnik so bili Nj. ekscel., se je vdeležilo 46 gostov, večidel duhovnov. Izmed svetnih je bila namestovana katoliška družba po svojem predsedniku dr. Dolijaku; bili so pri mizi dalje udje tistega odbora, ki je denar nabiral za altar, cerkveno oskerbništvo, pevci i. dr. Izmed odličnih duhovnov sem vidil razen že imenovanih kanonika mons. A. Legiša, St. Kafola; tri preč. dekane: št.-Peterskega, Kanalskega in Ločniškega; prof. dr. Flapp-a i. dr. — Preč. gospod nadškof so po latinski ginljivo napili sv. Očetu Piju IX, pozneje po italijansko katoliškemu društvu. Njih eksclenciji je napil tudi po latinski predsed nik katoliške družbe, dr. Dolijak, in v imenu proštovem g. Alpi. Med obedom je bila vsa družba gostov spodobno vesela. Po nasvetu svetnega administratorja Svete Gore g. Jak. Grignaschi-a se je nabralo med obedom 45 gl. za pogorelce v Ročinji. *)
Okoli štirih popoldne je bil blagoslov in na večer je bilo spet vse tiho na sv. Gori. — Čemur se vsi čudijo in kar se je izrazovalo tudi v napitnicah, je to, da so naš 801etni knez nadškof tako čversti, da se pri tacih obredih, kakor je bil včerasnji, nič kaj ne utrudijo. Bog jim zdravje vterdi, in nam jih ohrani še veliko let!
H koncu moram še omeniti, da je g. prošt baron Codelli vstanovil 2 sveti večni maši, ki se boste opravljali na novem altarji na sv. Gori; in sicer ena 16. junija (in po Pija IX smerti na obletnico smertnega dnč),
*) Ročinj v Soški dolini je pogorel 27. avgusta t. 1.
Pis.
druga pa 2. sept. vsacega leta za vse, ki so za novi altar kaj darovali. *)
Misijonske sporočila r. 1». Valjavea.
XLI.
v
Sveto poslanje v Zabnicah na Koroškem od 11.—19. sušca 1872.
(Nadaljevanje tega oddelka.)
Že smo serčr;» z okrevavšim o. Lempeljnom, ki je bil ostal v Kranjski gori med žabniškim misijo-nom, v Repnje nazaj priderdrali in se veselili vkupno nad storjenim vspeenim^celom v Zabnicah, — kar hrup zaženč po časnikih: v Zabnicah jih je več iz uma spravilo poslanje jezuitov! — Naj poprej zakriče „Dic Ireien Stimmen", za njimi graška blatarica „L)ie Tagespost", potem ,,Neue freie Presee" itd. Vse je po konci zoper naji žabniško poslanje. Sredi tolikega vriša se oglasi sara župnik žabniški, naš vcrli domoljub in spisatelj slovenski gospod L. Ferčnik tako-le v listu koroškem nemškem.
V Žabnicah, 29. sušca. Ravno slišim, da so,,Freie Stimmen" prinesle poročilo o nasledkih misijona v Žabnicah. Ker lista nimam pri rokah in od tega članka le toliko včm, kolikor sem slišal, tudi ne morem njegovega namena popolnoma ceniti, vender si štejem v dolžnost tudi od svoje 6tani poročati v boljše pojasnilo tega dopisa. Dvakrat se je nek naprednjak tako izrazil, da sem z gotovostjo pričakoval dopisa: sej je ni bilo boljše prilike misijon sumičiti in napredku skazati službo, zakaj vedno se vendar ne morejo raznašati Spitzerjeve in druge naprednjaške dela. Na bližnjem Terbižu je mogel v nekterih krogih biti grozovit strah o nasledkih misijona, zakaj prikazal se je bil, gotovo le vsled dolžnost-nega naznanila, mož javne varnosti v naši vasi, da bi zapisal vse vsled misijona obnorele: kot dušoznanca si moža ne morem mis:iti! Kak vspeh je imelo njegovo poslanje, zavoljo spolnovane službene molčečnosti ne vem, toliko sem vendar zvedil, da ko je stopil v hišo, v kteri je imela po naznanilu biti nora ženska, je imel pred seboj čisto pametno ženo, tako da lastnim očem ni verjel in tudi ne njenim besedam, in je poklican njen mož (soprog) moral pričati, da je res njegova žena.
Od te žene tedaj pripovedujejo „Freie Stimmen", kako je govorila o misijonu. Mogoče, da je to res storila; pa sicer ni navada besedi žensk tako natanko zapisovati in jih enako ceniti kakor izreke velikih duhov. — Postavimo tudi, da je res tako govorila in da je tudi 20 ali 40 mčž in žensk za njo potegnilo, kaj to izdd proti tolikim stotinam, kterim bo misijon vedno v hvaležnem spominu in ga bodo blagrovali vse žive dni? Naj bi imel jaz za misijon tudi le večino treh glasov, tudi to bi me ne zbegalo, ker v novejšem času se vlada tudi z večino trčh glasov.
„Pa ena oseba je vendar znorela!" — Res je, da se je tisti dan po misijonskem sklepu neki vdovi pamet zmešala.
Dopisnik lista „Freie Stimmen" bi bil gotovo lahko tudi še druge okolišine zvedil, po kterih se ta dogodek ves drugačen pokaže, ali jih je ne mara iz lahko raz-ložljive hudobnosti zamolčal? V prid dušosiovja (psihi-jatrike) jih omenim, in priča za resnico mi je tudi vsa občina. Omenjena vdova je bila vedno prav slabega uma, ter se je pri vsaki naj manjši reči zmešala in ni
*) Deus retribuat. Vred.
»
vedila, kaj je delala, kaj govorila in je večkrat mčgla sama vprašati, kaj je govorila. Ta slabost ji je bila nekaj prirojena, nekoliko pa zvišana po hudih nesrečah, ki so jo zadevale. Po kratkem zakonu ji je namreč umeri mož ter ji zapustil 4 nedorasle otroke in zadolženo pohištvo. L. 1864 ji je bila povožena 71etna hči, da je umerla... Že takrat ji je bilo znati, da se ji je pamet mešala. L. 1870 ji je umeri drugi sin, na kterega je bilo domovje prepisano, za zanemarjenim prisadom, in očitala si je, da je prepozno iskala zdravniške pomoči. To so hudi udarci, ki bi jih tudi močna duša težko prenašala mirno, kaj pa še le ženska slabe pameti. K temu se je pridružil dogodek na dan po misijonu, kterega omenjajo ,,Freie Stimmen". Pravila je, kako je imela žive sanje, da sta jo klicala njena otroka na pokopališe. Ko se je tam zavedila, polastila se je je neizrečena sramožljivost. To, potem premrazenje, očitanje svojcev in napačno rabljeno domače zdravilo je pripomoglo, da je prišla v ta žalostni stan, kterega marsi-kteri edino le misijonu pripisujejo.
Če bi bila misijonske govore z vse preveliko vnemi poslušala in bi bila po tem razburjena, misijon tega ni kriv, kakor tudi zdravnik ali lekar ne, če bolnik naj boljšega zdravila preveč vžije in zdravja škoduje.
iz tega resničnega pojasnila naj povzamejo tudi drugi, ki niso dušoznanci, koliko je bil misijon kriv nad zmešnjavo uma te uboge ženske.
Zakaj sera pa t liko govoril o tej reči? Zavoljo resnice in nasledkov tega viharnega perveja misijona na Koroškem.
Omenjeni župnik potem piše slovenski o. predniku le-te verstice:
Pervič. Kazglašenje po časnikih, najpred v zlobnem namenu, je imelo neposrednje ta nasledek, da se je misijon razglasil ne le po Koroškem, temuč tudi po sosednjih deželah in gotovo ne brez dobrega vspeha. Kajti zvedil sem od mnogih strani, kako si ga želijo tudi drugi župniki in dubovnijani.
Drugič. Žena, zavoljo ktere je liberalizem toliko praznega hrupa zagnal po časnikih, je popolnoma ozdravela. Meni se pozdeva, kakor da bi se bil hotel neskončno modri Bog v svoji previdnosti poslažiti tega sicer grenkega pomočka, da je spravil dve družini, ki ste živeli v dolgoletnem sovraštvu. In zdaj ko se je to doseglo, ko je mati vdovina prišla nazaj v domačo hišo in je ondi zamerla popolnoma spravljena z vsemi, je uboga reva spet ozdravela. — Lažnjivi liberalizem in njegove priveržence na Terbiži pa obhaja sram, če so ga še zmožni, da so iz terte zvili laži in jih raznašali po svetu.
Tretjič. Knezovladika je potem gospodom župnikom kerške vladikovine še le prav priporočil poslanja, ko se je toliko pisalo po svoboduških časnikih zoper misijone, zoper nas. — Ko mu pastir žabniaki sporoči kaj se je godilo zveličanske dni v Zabnicah, si je v konzistoriju trikrat dal brati opis sprelepega misijona.
^Koncc tega oddelka prih.)
Žganje.
IX.
(Kakošna je \ioioba pijančeva / Ilervativci in f}nitiČil(. Ce pijanec zna res latinski! Baha se z nesnago. Kaj pravijo slavni nceniki: Inocencij, Ambrož, Avguštin, Ba-zilij. K>ij meni Ilufeland t Kakošni so bili nekdanji ljudjet kakošni so sedanji, in kakošni bodo prihodnji — „4 pod enim mernikom"!)
Naš zagrebški pridigar je pred poldrugi sto leti povedal, kako ao ljudje avoje dni pijanca malali. Na-
slikali so otročč brez pameti, ki ne zn£ še prav govoriti. V rokah derži lovsko trobilo in na glavi nosi stekleno krono. 8 tem so dajali na znanje, da pijanec je kot otroče, ki ne zna kaj pametnega govoriti, „niti mu se more pravo razumeti ono, kaj govori". *) Rog, trobilo ima pomeniti gerdo gučanje (golčanje) pijančevo, da ga nikdo rad ne posluša, kakor tistega kozjega roga ne, kadar se nanj trobi. Po stekleni kroni pa so naznanjali, da kakor se steklena krona na oči nekaj vidi, in vender v sebi nič ni; tako oni kadar so najbolj pijani, menijo, da so naj raodrejsi, naj učenejši. Torej pijancem prilastujejo bedasto bahanje: Dum bibo vinum, mea iingua loqu;tur latinura. Si bibo bis, vel ter, sum qua-libet arte magister. Ako pije vino, govori latinsko (la-tovsko pač!), če se tudi učil ni; če se ga pa napije, hoče tudi vse drugo znati, akoravno je nevedna šleva in zanikarna beba. Pa to so le prazne šale, veliko bolj zoperno je , da se pijanec baha s svojimi pregrehami, kako je tega ali tega ozmerjal, pretepel, goljufal, nedolžnost zalezoval, ali kakor si bodi kaj hudega storil, koga v kozji rog vgnal; ali kako ga še bo. Zato se more reči, da pijanec je strašilo, kakor ga popisuje sv. Inocencij p*pež, ko govori: ,,Quid turpius ebrioso, cui faetor in ore, treraor in corpore, promit stulta, pandit occulta, cui mens alienatur, facies transformatur! Kaj je geršega od pijanca, kteremu je smrad v ustih, der-getanje na životu, govori bedarije, razodeva skrivnosti, pamet pogublja, obraz kretnži."
V kolike sramote in ostudne pregrehe zabrede človek v pijanosti, kakoršnih bi trezen nikoli ne storil, če bi mu tudi nož na vrat nastavil! Posebno pa so pijanci veči del tudi nečistniki. Eno samo opitje velikrat pokoplje poštenje za vselej. Po pravici sv. Ambrož pravi: „Ebrietas fomentum libidinis, incentivum insaniae, ve-nenum insipientiae. Pijanstvo je netilo nečistosti, pod-žiganje nespameti, čemer neumnosti." Sv. Avguštin pa pijanstvo opisuje tako le: Ebrietas est flagitiorum mater, radix criminum, origo vitiorum, bane qui habet, homo non est, hanc qui facit, peccatum non facit, sed ipse totus est peccatum. Pijanstvo je mati pregreh, korenina hudodelstev, začetek grehov; kdor ga ima (v navadi), ni več človek; kdor pijančeva, ne dela le greha, temuč je sam ves greh." Sv. Bazilij pa uči, da pijančevanje je hudobni duh, ki ga pijanec s* m radovoljno k sebi sprejema in pri sebi zaderžuje, je mati hudobije in sovražnik čednosti.
Če je že pijančevanje sploh toliko hudo, kakor to starodavni sveti in posvetni učeniki in samo sv. pismo uči; kaj pa še le pijančevanje z žganjem, ktero človeku vse moči se vse huje omami, spridi in spači, kakor pa vino ali druge opojne reči!
Pomisliti je k temu še to, da ljudje našega časa so manjši, slabši in ne žive tako dolgo kot nekdanji; kajti se rod kazi in pači s pijančevanjem, zlasti sedaj z žganjem, in vsled tega z nečistimi pregrehami. Hufe-land, mož izmed naj učenejših zdravnikov, pravi, da oziroma na život, telo, je silen razloček med človekom našega in minulih časov.
Ako tega ne verjameš, opominja nek češki zdravnik, poiši si v starinskih orožarnah obleke nekdanjih vitezov, obleci se v njih brončenino, opaši se z njih orožjem; ali pa pojdi v njih rake in tam preglej in
*) Čisto po izvirniku, in to j"e prava raba besedice ,,niti"; slovenski „hervativci" bi naj berže rekli: „niti mu se ne more .. ." Tudi hervaška narodna popevka „o Janku" pravi: „Nismo ga vidili, niti culi glasa." Kdor tedaj že po vsi sili hoče „hervatiti", naj se poprej nauči prave rabe dotičnih besed ali stavkov, da ne bo kazil jezika in sam sebe smešil.
zmčri njih kosti: mogel boš spoznati, da starodavni ljudje so bili mnogo veči in močnejši, kakor so v naših časih.
Ako se bodo tedaj Slovenci še nadalje s smerdlji-vim žganjem tako strupili, kakor so se začeli, kaj bo z našim narodom? Sence, strašila, pravi Hufeland, brez (spodobnega) telesa in brez (čverstega) duha bode prihodnji revni rod, ki bo miljaril svoje očete, kteri so se nad tem zadolžili. Ni prav čisto bosa pravljica, da bodo »štirje pod enim mernikom mlatili!" Žganjepivec, ti tedaj hudo grešiš zoper dušo in telo svoje in svojih mlajšev !
Razgled po svetu.
Sad laži-liberalizma. Ni še preteklo mesec dni, od kar se je pripetil v Neapelju zelo resnoben dogodek. Kraljevi karabineri peljejo v ječo tolovaja, ki je bil policijskega opravnika napadel, umoril in je bahaje se obstal to hudodelstvo. Terg in ulice, po kterih so gnali tolovaja, so bile polne ljudstva; derhal kamoristov (pleme prekucuhov) se je bila zbrala v obilnem številu. Ko ugledajo tolovaja, mu na tisoče rok ploska, druhal ga prestavlja s slavoklici, obsiplje s cvetlicami in šopki; hudobnež se jim radostno zahvaljuje za čestitanje ter jim ošabno odzdravlja. Sumeče prestavljanje zmirom raste, ter je moral oddelek vojakov na pomoč priti ka-rabinerjem, ako ne, bi bila druhal iztergala tolovaja žendarjem iz rok. Kadar so z njim stopili v ječo, so zašumeli novi slavoklici, vriš se je razlegal po vsem tergu.
Dogodek je silno resnoben. „Eco" ga spremlja s svojimi opombami in po pravici pristavlja, kako strašansko znamnje časa in nenravnosti je, da množica ljudstva čestita tolovaju, kakor kakemu junaku. Kam bode še zabredlo človeštvo? V kako globok prepad osleplje-nosti se bode pogreznilo, ko se v taki meri zgublja stud pred hudodelstvom, ko se tema preslavlja za solnce, ko se zločinstvo čisla za čednost?
Toda ne čudimo se nad grozovitno prikaznijo. To je sejanega sem^ua grenki sad; to je sad ljulike, ktero liberalizem trosi, ne že po noči, ampak pri belem dnevu med dobro seme. Ktere čednosti in ktere resnice niso časniki teptali? Ktere pregrehe niso ali zagovarjali ali pa naravnost hvalili? Kterega poštenjaka so pri miru pustili, in kterega nevredneža niso hvalili, celo v zvezde ga kovali? Drevesu laži-liberalizmu so njegovi priverženci prilivali z lažjo, z zvijačo, z goljufijo, z obrekovanjem, s hvalo tatvine in ropa. Sedaj imajo sad.
Prostost! so vpili; pa s to čarovito besedo so me nili le prostost pregrehi, okove pa čednosti. Prostost! pod njenim umazanim in kervavim praporom hočejo zatreti sramožljivost, resnici usta zatisniti kakor Herod Janezu Kerstniku, keršanske zavetja in samostane spremeniti v hiše nesramnosti. Priča je Rim.
Laški liberalizem mora sam sebi pripisovati žalostne nasledke lastnih načel. Ali niso laški liberalci kot junaka prestavljali plenivca, ki je bil oropal napo-litanskega kralja Ferdinanda? Ali niso v zlate zvezde kovali morivcev papeževih služabnikov? Ali niso silovitemu grabljenju tujega posestva pritiskali pečata »poštenosti".
Berite načela laži-liberalcev, koder koli si upajo s svojimi nauki na dan, in povejte, če ni tudi kakor nekdaj njin krič: »Baraba nam izpusti, — s Kristusom pa na križ!" Kajti potegujejo se za laž, zvijačo, nesramnost, nevčrstvo in druge enake rastlike; nasproti pa obsojajo na križ Kristusa, papeža, poštene kristjane, sv. vero.
Pogani so hotli sozidati babilonski stolp, pa Bog je njih nakane razperšil; prostozidarji hočejo zopet sozidati enak turn zmotnjav, pa Bog jim že začenja jezike mešati, pošiljati zmešnjave. To pričajo^posebno dogodbe na Laškem, in tudi že na Nemškem. Že vselej živi, in je mogočen Bog, ki je Faraona in njegovo vojno raz-djal v rudečem morju, Izrael pa srečno izpeljal in otčl. Ta Izrael je sedanji čas terpeča Cerkev.
Bulgarsko. Djn Karlos v Bulgariji na bojiših študira na tanko vojne okolišine, kakost in serčnost vojakov, veljavo osnov in generalov obojne vojne. Vse opazuje ia se ne mudi dolgo na enem kraju. Naj povemo tukaj kar piše francoski »Journal du Mans", namreč: Ni davno, kar je zvedil žalostno novico, da je v Navari umeri njegov stari general Carasa. Ruski častniki, ki občujejo s kraljem, so osebno vidili, kako žalosten je bil zarad te dogodbe. Sam jim je pravil, da Carasa jo bil starodaven služabnik njegove družine, da se je vojskoval za Ferdinanda VII, Karola VI in VII, in poslednjič je bil poveljnik v Biskaji ter mu je on (Don Karlos) dal naslosv grofa z »Villaverde de las Trucias" zarad zmage tega imena. Obhajala se je sv. maša na bulgar3ki zemlji za dušo njega, ki je bil dober oče svoje družine, dober deržavljaa in časten vojak. Don Karlos in nektere tuje osebstva so bili pri sv. maši.
Kristjani na Jutrovem. Raznoteri keršanski prebi-vavci Turčije in nji podverženih dežel, kakor je znano, niso vsi enake vere. Pregled zarad veči jasnosti raa-delimo v dva razreda, v tiste namreč, ki spoznavajo viši oblast Rimskega papeža, in tiste, ki jo zametujejo. K pervim se štejejo: 1. Rimsko latinski katoličani. Le-ti so zelo številni na Cipru in po Palestini, pa so Turkom le izmeček, p ari a, raja v deržavi; k tem spadajo ptujci, ki so se ali zarad kupčijstva ali iz drugih vzrokov vselili na Jutrovem. Obilni so v Carigradu, Smirni, Salo-niku, Aleksandriji, v Tunisu i. dr. Za rimske katoličane je postavil Rim apostoljske delegacije v imenovanih mestih, in apostoljske vikarijate (namestništva) v Bosni, Hercegovini, Moldaviji, Valahiji, Alepu in v mali Aziji. — 2. Se štejejo k rimo-latinskim katoličanom katoličani izhodnjega obreda, t. j. katoliški Armenci s patrijarhom v Ciliciji, s 5 nadškofi in 12 Škoti; Kopti egiptovskega, etijopskega in abisinskega obreda; gerški Bulgari s apostoljskim oskerbnikom, in gerški Melhiti s svojim patrijarhom, 4 nadškofi in 9 škofi. Sirski obred ima 3 razpole: sirski z 1 patrijarhom, 3 nadškofi in 8 škofi; sirsko-kaldejski z 1 patrijarhom, 4 nadškofi in 7 škofi; sirsko-maroniški z 1 patrijarhom, 5 nadškofi in 4 škofi. Iz tega je vsakemu očitno, kolika groza bi bila, ako bi turki med seboj sploh začeli moriti kristjane.
Delavski opori po seferno-aaerikaaskih zelezaicak.
Čez Ameriko prihajajo hude šibe. V Braziliji je stražo* lakota, v zveznih deržavah pa silo nevarne rogovilstva po železnicah. Zarad tolikih hudobij, ki jih framaaonstvo počenja zoper Kristusovo Cerkev, zarad mnogoterih pregreh in tako ostudnih krivo verstev, kterih gnjezdo je Amerika, so pač šibe zaslužene. Po zveznih deržavah, kakor »Unita" obširniše popisuje, se borba delavstva zoper kapital ter premožnike in bogataše silno ras-širja. Ni čudo. Bogataši in velikaši so velik del ljudje brez vere, in brez upanja in veliko je tacih, ki z vso silo vero zatirajo tudi pri podložnih, kar največ morejo. Kdo se bo čudil, ako poslednjič tudi res še podložni zgube vero, si tudi sami išejo zadovoijnosti na tem sveta in začnč bogatine napadati!
Neprevidoma je zbuhtel hrup in razširil se je naglo kakor blisk na mnoge strani. Obertniki in bogataii ao prestrašeni in dobro ljudstvo in tergovstvo je prisiljeno
orožiti se, da brani svoje posestvo zoper rudečkarskega sovražnika. Pričel se je hrup 16. mal. serp. in mislili so, da policija in vojaštvo bode to naglo zaterlo; pa so se motili. K železniškim delavskim rovarjem zoper vodnike železniških društev bo se pridružili radarji, razbojniki, postopač' in potepuhi vsaktere baže, da bi v zmešnjavi se opomogli s tatinstvom, kakor undan zaverženi „lumpi" v Kompt.lji, ki so ubogim pogorelcem še tisto žito boje kradli, ki so ga v naglici pred ognjem oteli!
Meni se, da ni v nevarnosti le samo premoženje bogatih kapitalistov in obstoj vlade, ampak tudi občinski red sploh.
Kar se je pričelo v Baltimoru in Ohiu 16. julija, to se je ponavljalo v Martinsbergu v Virginiji. Več ljudi je bil«, v borbi ranjenih in pobitih 21. jul. je bila pre-tergana žfleznična vožnja ob tilarielfiski progi in tri dni so po velikem in obertnem Pittsburgn rovarji razsajali ter počenjali grozovirosti, podobne Pariškemu rudečkar-stvu uno leto. Med tem so se upori delavcev razširili ob progah po Pensilvaniii, v Obio, Illinois, Indijano, Misuri in novi Jork. Gospod Vanderbilt je s primčr-nimi privolitvami vedil mir ohraniti ob novojorški sre-dišni progi, drugod je bilo povsod brezviadje in torej pobijanje in razdevanje premoženja. Rohovš pittsburški se je 23. jul. ponovil v Reading-u v Pensilvaniji; bilo je nekaj pobitih. V Buffalu, Klevelandu, Cincinatu hrup ni rodil kervavih djan j, v Chikagu pa se je užgal vec peklenski duh rudečkaritva. 25. jul. se je upalo, da se bodo delavci porazuraeli z gospodarji, železnice š* niso bile v teku, pa v Pittsburgu in Baltimoru se je red po-vračal. Zdaj ao -e pa v Chikagu delavci zedinili z der-halijo in so južni del mesta dobili v oblast. Vender pri vsi toči kamnov so vojaki in policijski agenti pritiskali zoper 3'U)00 delavcev. 26. jul. so se usu;e ženske iz svojih lesenih koč, v capah, z golimi rokami, z razper-šenimi lasmi ko* prave torke, petrolejke, nektere z ma-tikami, z nožmi itd., se zaženejo v oboroženo moč in fertačijo kamenje v policijstvo in vojake. Vstrelili so med nje in so nektere ubili, pa to jih je še huje raz-kačilo. Ne bilo bi prijetno popisovati, kaj se je vse godilo.
Podobne ostudnosti so se godile v št. Ljudoviku, v št.-Frančišku, v novem Orleanu in po Kanadi. Povsod so rogovileži pričeli vlake ustavljati, potem so razbijali vozove, poškodovali tire, se polastili postaj in kadar je oblast prišla vmes red storit, so se ustavljali z rogovil-stvom, da so vstale cele borbe in pobijanja. Zadrega pa je toliko veči, ker vsega vojaštva imajo le malo na nogah in je rovarstvo vstalo skor naenkrat v toliko krajih, ter se ne ve, kaj še bo.
Za dom in moIo.
Strašno kaznovana skopost in terdosercnost proti bližnjemu.
Iz Pernambuka v Braziliji se piše naslednje: Po severni Braziliji, zlasti v okrajinah Ceara in Pernam-buko, je vsled dolge suše nastala lakota in prebivavci notranje dežele so šli v trumah živeža iskat proti manj hudo zadetemu obrežju. Družba takih revežev je prišla proti večeru do sadiša in je prosila gospodarje nekterih koruznih strokov. Terdoserčnik je Biromake osorno odpravil. Pozneje mu je prišlo na misel, da si bodo Ser-tanejci (Sertanejos je imč tega ljudstva) pač po noči preskerbeli živeža, ter je poslal več zamorskih sužnjev a puškami oboroženih v koruzo ležat in jim je zapovedal ■a vsako sumljivo osebo streljati. Pa sadiše se mu še ni zdelo dosti zavarovano; jelo ga je skerbeti, da bi
morebiti sužnji varhi za denar prodajali koruzne stroke in je poslal svojega sina, naj jih opomni danega povelja in jim zažuga kazen, če bi ga ne spolnovali. Ko so sužnji v mraku zagledali osebo, so jeli streljati in poslanec je padel smertno zadet. Gospodinja, ki je ne-voljno gledala njegovo terdoserčnost do revežev, ga je prosila, naj gre sužnjim prepovedat streljati na uboge ljudi, če ne, ne bo prizanesla kazen Božja. Gospodi-njina nepokojnost ga je ginila; podal se je k sužnjim sam z namenom, da bo preklical svoje povelje, toda tudi on je padel zadet od več krogeij. Misleča, da mož ni spolnil njene želje, šla je gospodinja pred hišo in je klicala sužnjim od daleč, naj nehajo streljati. — Gro-zoviten je bil prizor, ko so malo trenutkov potem našli očeta in sina ležati v lastni kervi.
O ljuba mladina in vsako keršansko serce! Vari se lakomnosti, terdoserčnosti in neusmiljenosti; zakaj to je preostuden greh, kterega hudo tepe Bog, ki je ukazal bližnjega ljubiti kakor sam sebe in mu torej po zmožnosti pomagati in dobro storiti.
Cvet in soft zveste molitve.
Prošnje.
Št. 1. Majhen bratec svojo že delj časa bolno sestro prav lepo priporoča v bratovsko molitev, da bi se ozdravila, če je Božja volja in nji v zveličanje. Prav z veseljem bo naznanil zahvalo, ako bo uslišan.
Št. 2. Žena serčno priporočuje v goreče molitve moža, ki je že veliko let nekako zmešan, zraven tega pa čudno terdovraten in neveren, da si nič ne da do serca. Naj moli bratovšina, da bi ga na posredovanje N. lj. G. presv. Serca, Bog razsvetlil, mu podelil dušno, in če mu je k zveličanju, tudi telesno zdravje.
Št. 3. Žalostna mati priporočuje svojega bolnega sinčeka bratom in sestram Naše ljube Gospe presv. Jezusovega Serca, da bi zadobil ljubo zdravje v tolažbo svoje matere, ako je Božja volja.
Iz Notranjskega, 31. avgusta.
Št. 4. Sorodnik prosi, da bi družniki Nase ljube Gospč presv. Serca od Boga po Mariji pridobili zdravje ženi njegovega brata.
St. 5. Bolnik, na čegar ozdravljenji je veliko in mnogim ležeče, bodi bratovšini v naj gorečniši molitev živo priporočen.
Družbine zadeve.
Mesca avgusta se je zopet prav lepo število udov zapisalo v bratovšino Naše ljube Gospe presv. Jezusovega Serca, namreč 4550 novih, ter je zdaj vsih skupaj že 68.065, kteri vsako jutro in vsak večer kličejo: „Naša ljuba Gospd presv. Serca" prosi za nas Boga! Iz Radolice na Gorenjskem jev pretekli mesec pristopilo naj več novih udov; tudi iz Cermošnic so jih lepo število poslali. Vedne usliševanja teh prošenj in gorečnost pričujočih udov pa naj spodbuda še druge, da priatopijo k ti tako dobrotni in koristni bratovšini. Naslednja dva praznika, častitljivega rojstva in presladkega imena Marije Device sta med drugim za to prav pripravna. Vesoljni svet naj pristopi in kliče k Bogu v sedanjih potrebah za pomoč na posredovanje Marije Device; kliče naj zlasti, da bi Bog ukrotil divjo vojsko, obema velikima vojskujočima in vsim drugim pa očitno pokazal, da resnica in zveličanje je edino le v katoliški Cerkvi; obd s svojimi narodi naj nehata kri prelivati in naj sto-
pita na pot, ki pelje v nebesa, pod steber resnice, ki ga je postavil Sin Božji, v Cerkev rimsko-katoliško, da se pospeši doželeni čas, ko bo le en hlev in en Pastir. V ta namen prav posebno bodi iskreno priporočeno, da naj moli vsa bratovšina ter živo kliče za pomoč k Jezusu in Mariji. Tudi vsi katoliški mašniki naj bi dobrotno k temu blagovolili pomagati z „memento" pri vsaki sv. maši. Ako Bog na zaupljivo molitev usliši posamezne prošnje v manjših rečeh, bo uslišal tudi prošnje v velikih, splošnih potrebah in nadlogah; sej njegovi vsemogočnosti je vse eno, uslišati v malem ali velikem. Vsak naj misli, kako bi mu bilo pri sercu, ako bi vedil za gotovo, da bo on življenje dal v teh ostudnih klanjih in stopil pred sodbo Božjo odgovor dajat; naj tedaj tako moli za bližnjega, kakor da bi veljalo njemu samemu, posebno tudi, da bi Bog umirajočim podelil kerst želj&, ali kteri so razkolniki, da bi jih še v zadnjem trenutku z željami in popolnim obžalovanjem zedinil s Kristusovo pravo Cerkvijo ter otel njih duše.
ki ga ti svojega Boga imenuješ, od Pilata, deželnega poglavarja v Judeji, bičan in k smerti obsojen in od njegovih služabnikov križan." Sin mu odgovori: ,,Res je to, da je bil Kristus križan in je na križu umeri; pa ravno to je velika, globoka in čud >vita skrivnost." Oče reče sinu: „Ce to prav premisliš, ni to nobena skrivnost, temuč zaslužena, sramotna kazen." Sin odgovori očetu: „Ljubi oče moj ! poterpežljivo me poslušajte: Jezus Kristus se je dal prostovoljno bičati in na križ pnbiti, to pa iz neskončne ljubezni do nas, da je nas s svojo smertjo rešil greha in večnega pogubljenja. Oče moj! nihče, nobena stvar, nobena muka me ne premore ločiti od ljubezni do njega, ki ie iz ljubezni do mene na križu umeri." S tem se konča pogovor med očetom in sinom. Mladenček pa ne neha očitno spoznavati Kristusa in ga moliti. Na njegovo molitev in prošnjo so slepi pogled dobivali, boln: ozdraveli, še celo hudobni duhovi v obsedenih so cčitno razglasovali njegove veličastne dela.	(Dalje nasl.)
Življenje štirnajsterih pomočnikov v sili.
V. Sv. Vid, spricevavec ali marternik. Njega praznik se obhaja 15. rožnika. — Pomenljive znamnja. Kotel na ognju, zraven kotla ali pa v kotlu mladeneč Vid veselega obraza. Sv. Vid je patron in vodnik keršanskih mla-deučev; na pomoč se kliče v množili jjotrebah in nevarnostih tega življenja, tudi če je kdo od steklega psa vgrizen.
Sv. Vid, plemenite rodovine, je bil na Sicilijan-skem v mestu Megari rojen v drugi polovici tretjega stoletja po Kristusu. Njegov oče Hila (Hilas), je bil imeniten in bogat mož, pa vnet malikovavec in velik sovražnik kristjanov. Bog si je bil Vida sam sebi izvolil, toraj je bil vse tak6 vravnal, da je bil deček izročen keršanski dojnici Krescenciji, ktera ga je skrivši ker-stila, in ga potem s svojim možem Modestom vred v keršanstvu podučevala. Ko je bil fantiček nekoliko od-rastel, ga je oče hotel peljati v mališki tempelj častit malike, pa kmalo k svoji preveliki žalosti zapazi, da deček kaže veliko gnjusobo do malikov. Oče je skušal z lepo nagniti dečka k češenju malikov, pa vse je bilo zastonj. Oče se je razserdil in ukazal sinka sleči, ga za roke na kol obesiti in aibati, pa ni nič opravil. Augclj Gospodov je z nebes prišel k fantiču, ga okrepčal in mu rekel: „Jaz sem ti varh in pomočnik do tvoje smerti; vse boš prejel, karkoli boš Gospoda prosil." Tudi je oče Modestu in Krescenciji ostro zapovedal, naj sker-bita, da ne bode deček nikoli več od keršanske vere kaj slišal in govoril.
Valerijan, deželski poglavar v Siciliji in namestnik cesarja Dioklecijana, zvč, da ima sloveči iu pravični Hila 121etnega sina, ki Jezusa Kristusa časti in moli. Valerijan očeta k sebi pokliče in mu reče: „Kaj moram slišati o tvojem sinu, da Boga kristjanov m61i?! »Če hočeš svojega sina pri življenji ohraniti, skerbi in pri zadevaj si, da ga od te neumnosti odverneš." Oče se verne na dom in reče sinu: „Spreljubljeni moj sin! poslušaj dobri svet svojega skerbnega očeta, ter zapusti neumno in nagnjusno češenje mertvega človeka; vbogaj me, da ne nakoplješ cesarjeve jeze sebi v pogubo, meni pa v naj veči britkost in žalost."
Sin mu odgovori: „0 ljubeznjivi oče moj! ko bi poznali njega, ki ga mertvega človeka imenujete, bi ga gotovo tudi vi z menoj vred molili; Jezus Kristus, kte-rega jaz m61im, je pravi, živi Bog, Sin živega Boga, je Jagnje Božje, ki grehe svetd odjemlje."
Oče mu nato odgovori: „Vem, da je bil Kristus,
Listek za raznoterosti.
Ternjeve krone. Neka dobra ljubljanska družina že več let ž>vi v Jeruzalemu, bi djai, kakor v misijonu, in zderži sc po nekoliko s tem, da plete krone iz ternja, iz kakorsnega je bila Kristusova ternjeva krma, jih daje na Božjem grobu blagosloviti ter jih pošilja na razne kraje. Gotovo je to primeren, živ spominek na terpečega Zveličarja, Sina Božjega. Kdor želi tako krono, jo dobi za spodobno odtneno za trud in stroške na Senpeterskem predmestji hišna štev. 2o (po star. 14).
Eden razločkov med mlado in staro ero. V stari
čri so mladi delaii in stari, onemogli beračili; v mladi čri pa stari delajo in mladi, močni postopači pri starih beračijo. Taki je blagoslov, taki napredek v brezverski eri!
Kako bi pozdravil? Pri Grein u ob Donovi že čez petdeset let čversto opravlja svojo -lužbo brodi.;k po imenu Tadej Eder, ki je že maraikteremu živijenie rešil na tem nevarnem kraju. To je zvedil tudi cesar ter je podelil ob Donovi osivelemu Tadeju v zas'uženo pla čilo sreberni križ. Petdr-setletnik je bil tega dokaj vesel; stare in nerodne so bile že njegove noge, vendar ga je gnalo, da bi popotoval na Dunaj in se c?3arju osebno zahvalil. Ze je bil v predsobi cesarsko dvorane, kar mu še le ptide na misel, kako pač bi c-sar-n naj bolje pozdravil. Dobro jutro, Vaše Veličar.-.tvo," mu n' n.č prav dopadio. Toda precej se je spomnil boljšega pozdrava; stopil je v dvoran >, se priklonil iu rekel: , Hvaljen bodi Jezus Kristus, Vaše Veličanstvo, Franc Jožef, cesar Avstrijanski!" — ,,Dobro", reče cesar, ga Ijubez-njivo poterka po rami ter se z njim prijazno pogovarja; za slovo mu prijazno poda roko. — Da se je petdeset-njak ves vnet za cesarja ^eroil v Grein, ni treba omenjati. Naj bi še mnogo let opravljal tvojo službo in rešil, kterega zadene nesreča, kakor do zuaj! (Diilmen, Missionsblatt.)
Žalosten prizor. Neki laški ča«nik poroča: 51etni deček Lipari Vinko se je igral z drugimi otroci na klopi ob kraju morja; noga se mu spi dersne ter pade s klopi v morje in utone. Mornar, ki je v čolnu brodarii, zapazi od daleč plavajoče njegovo mertvo truplo, in kliče na pomoč; precej se verže v morje drug mornar in vzame v roke merliČa. Pa kako se prestraši, ko otroka oberne in spoznA, da derži v naročji lastnega utonjenega sina!
Kako te na Laškem fantalini koljejo. Napredovanje v slabem se tudi pri pobih zmirom bolj razodeva, ki si
prizadevajo posnemati napade z bodalom odrašenih patentiranih klavcev. Neki večer preteklega tedna se vname hud prepir med mnogimi 12—15 letnimi pobalini. Po navadnih psovkah in zabavljanjih vzamejo nože v roke, in 151etni Pavel Kadorna dobi nevaren bodež od kletnega Matica Ksmoglia, kteri potem naglo zbeži. — To je sad liberalizma in nove šole, iz ktere podučevanje keršanskega nauka odpravljajo. Menihi in usmiljene sestre, ki 60 z molekom v rokah hodili po mestu bolnikom streč in jim zadnjo tolažbo delit, so preganjani, ker so se deržavi zdeli nevarni; pobalini z nožem v rokah so gotovo nevarnejši, in ž njimi polnijo izpraznjene samostane, ki jih spreminjajo v jetnišnice.
Poroka cerkvenega roparja. Laški liberalni časniki so se hudo pohujšsli nad katoliško Cerkvijo v Rimu, kjer je bilo prepovedano cerkvenega roparja cerkveno poročiti. Rimski vitez Klet Masotti se je namreč hotel dati cerkveno poročiti z gospodičino Virginijo Silvestri-jevo, in to se je imelo zgoditi v eni tistih Božjih hiš, ▼ ktere je bil on kdaj poprej prihrumel z oboroženim moštvom, je od cndod pregnal vernike, ki so k Božjemu usmiljenju molili za grešnike, in je rubil Kristusa v sv. Zakramentu. Cerkvena oblast je po cerkvenih postavah odrekla av. zakrament takemu, ki je kazal tako malo apoštovanja do ss. zakramentov in je bil samo po sebi izločen iz občestva vernikov.
Yi bote Še pra?i mož. Z Napoleonom I, ko je bil še na verhuncu svoje sreče, je šel nekega dne v glediše plemič, mlad gospodič imenitnega stanu, Rohan Chabot, princ Leonski namreč. Cesar ae ni veliko brigal za predatavo, veselilo ga je pa opazovati gledavce. Po daljnem opazovanji gledal je več časa začuden svojega plemiča, kteremu je bilo za igro tudi malo mar, in je skrival roke pod gubo svoje obleke na kolenih. Napoleon mu seže v roke in najde v njih — molek (roženkranc). Princ je bil že pripravljen na ostro pograjanje, zakaj molek v tistem času pri posvetnjakih ni bil posebno v čislih. Toda Napoleon mu reče: „Vi ste vzvišeni nad neslanostmi te igre, vi bote še pravi mož, le nadaljujte, ne bom vas motil." Plemič je postal res pravi mož — nadškof Besat^onski ter je zapustil svoji škofiji mnogo spominkov svoje pobožnosti in dobrotnosti. — Enemu njegovih viših vikarjev se imamo zahvaliti za to Čertico.
Iz Pariza naznanjajo, da je nanagloma za mertudom nmeri stari Thiers, nagnjivec Mak-Mahonov.
? Indiji na Jutrovem je strašna lakota. V okrajini Madras je od prosenca do vel. serpana umerlo 300.000 ljudi za lakoto.
Poslednje novice. Na bojišu so vedne klanja in pobijanja, kakor v mesnicah; pa vender še ni bilo dosedaj določne bitve. V Petrogradu in v Carigradu se na vse kriplje in škerpce pripravlja za boj. Misli se, da vojska bo dolgo terpela in okovarjajo se že za prihodnjo spomlad. Za zdaj Turk vse moči napenja, da bi Rusa polomil, predenj le-t& dobi izdatne pomoči, ki je na poti. Med Razgradom in Džumo so Turki premagali Ruse, ki so boje zgubili več tisuč (?) mčž. Sulejman neki še dalje nspada berdo Sipko in govori se celo, da ga iše prešipniti od druge ruske vojne ob Gabrovi in ga obdati. Ob Šipk i so boje Turki do 27. avg. zgubili do 22.000, Rusi pa kacih 7000 mož. Uzeli so te dni Turki po hudi bitvi Rusom Karahasankiej in Papkjej ob večeru Loma. Rusi so 4. t. m. napadli in dobili Lovčo. Ob Žgalinci in Pelišatu pri Plevni je bil malo poprej strašen boj, padlo je čez 1000 Turkov, ki se vender zmage hvalijo. Tudi iz Azije naznanjajo Rusi par za nje vgodnib spopadov; padlo pa je zopet Rusov in Tur-
kov na tisuče. — Veliko utegne koristiti Rusu to, da je rumunBka vojska prestopila Donovo (temu nasproti pa tudi Turki pri Silistriji delajo most čez Donovo), in da Serbija ide v boj. Oddelek Rusov ima neki stopiti na Serbsko in vojskovsti se zoper Vidin in Sofijo v edinosti z rumunsko vojno in serbskim kerdelom ob Timoku. — Iz Zare naznanjajo, da je turška vojna prestopila avstrijsko mejo, streljala na avstrijsko stražo in poropala veliko živine (!!).
Sv. Oče vedno sprejemajo osebne zaslišanja, so pri dobrem zdravji, in ne da bi pričakovali tolažbe od druzih, sami vse tolažijo. Vse lopate časniških pogreb-cev, ki jim že toliko let grob kopljejo, jih ne morejo v grob spraviti.
Mshrice Mgnacifanshe
za tretji mesec.
11. Ce je Bog naš učenik, se učimo v votlini Alan-reški*) več v eni uri, kakor nas zamorejo naučiti učeniki vesoljnega sveta. (S. Ignat. vitae 1. I. §. 14.)
Šola božje vednosti ne meri napredka svojih učencev po duhovnih zmožnostih učenčevih, ampak po volji učenikovi. Lahko se je učiti, kjer je učenik tisti Duh, v kterem so vsi zakladi vednosti in modrosti.
Kakor luč, bliskajoča se skoz precejšni razpok oblaka, temoto v trenutku razpodi in marsikaj odkrije: tako prežene iz nebes razliti žarek božjega razsvetljenja temoto in razlije tako mogočno luč, da mora pred njo oslepeti cela truma posvetnih modrijanov.
Zastonj natezamo sebe in svoje duhovne zmožnosti, kakor pajki. Da si tudi celo noč lovimo, ne bomo vendar nič vjeli iz te vednosti svetnikov, če nas ne uči on, ki navadno govori sercem brez besednega šuma.
Ne smč kdo upati napredka, kdor ne razume sam seboj stanovati. Votlina Manreška odpre akademijo čednosti, kjer je učenik križani Jezus, kjer so bukve nebo in zemlja, učenje pa je premišljevanje. Kdor se je tukaj učil, ta je modrijan.
MHihovshe spremembe*
V Lavantinski škofiji: ČL g. Miha Rakoše je pre-zentiran za Zusemsko faro. C. g. Jožef Ulčnik je prestavljen za kaplana v Luče in č. g. Anton Inkert za II. kaplana v Vitanje. Za kaplana sta vmeščena novo-posvečena čč. gg.: Ivan Nedeljko za II. pri Sv. Martinu poleg Slov. Gradca in France Slavič na Muti.
Dobrotni darovi•
Za Kompoljske pogorelce v Dobrepoljski fari: Gosp. L. V. 2 gl. — Neka gospd 60 gl. (iz tega 20 gld. za cerkev). — Neimenovana roka 2 gld. (iz teh 1 gld. za pogorelo cerkev). — G. terg. A. P. 4 gl. (iz tega 1 gl. za cerkev). — G. fajm. Jož. Jerič 5 gl. — Neimenovana 2 gl.
Za afrikanski misijon: Po gosp. fajm. Ant. Klemenu 3 gl. — J. Rihar 1 gl.
Za sv. Detinstvo: Iz št.-Ivana č. g. J. Cadež 2 gl. 36 kr.
*) Maoresa je samota, v kteri je sv. Ignacij premišljeval in molil.
Odgovorni vrednik: Loka Je ran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznlkovl dediči v Ljubljani.