ŽIVLJENJE
IN SVET
Tedenska priloga „Jutra"
Štev. 10.	V Ljubljani, dne 12. marca 1927.	Leto I.

- 258 -
BEETHOVEN
Dne 26. marca bo minilo 100 let, kar je umrl skladatelj Ludnig van Beethoven. Stoletnica njegove smrti se bo slavila po vsej Evropi. Ш smo posvetili slavnemu geniju da* našnjo številko »Življenja in sveta«.
Ured.
V	vrvenju pisane vsakdanjosti se ti včasi zazidi, da današnja doba nima resničnih duševnih velikanov. Kakor da bi naš čas izbruhal ilz svoje ognjene notranjosti zgolj velike politike in železne organizatorje, mislecev dn umetnikov tistega mogočnega stila, ki so jih imele prejšnje dobe, pa ni postavil na svetlo. In zares: spričo Ljeninov, Mnssolinijev, Stinnesov, Morganov, Gandihijev i. t. d. oblede vsi današnji duhovni predistavi-telji. Ali le na videz. Zaka'j pri »možeh dejanj« nas osupne in napolni z občudovanjem njih neposredna sila, medtem ko pri možeh sanj, lepote in duševnega iskanja ni nič neposrednega, »senzaci-jonalnega«; često niti ne opazimo veličine, ker nas preveč molijo predsodki in navade. Včasi je težko spoznati v delu kakega umetnika, ki podira staro in že priznano, zarodke novih lepotnih in duhovnih vrednot. Pogosto šele smrt razbline meglo, ki je ležala med nami in vstvarjajočim duhom; na mah se zjasni in mnogi nasprotniki položijo orožje pred nesmrtno senco duševnega velikana. Tako so nastala v razočaranjih in v bolestih znamenita dela, ki pričajo o vzvišenosti človeškega duha. Spomnimo se samo Dantejeve »Božanske komedije«, nesmrtnih Miehelangelovi'h kipov in skladb Ludvika van Beethoven a.
V	nekem pismu je zapisal Beethoven veliko geslo: »Durch Leiden Freude« (»Skozi bolest k veselju!«) Beethovnovo življenje je bilo uprav razrovano od bolesti; duševne in telesne muke so se vrstile tako pogosto, da se je duša ši-bila pod njih težo kakor se šibi drobno stebelce, ko zaibuči okoli njega vihar; vendar |pa se ni strla. V bolesti mu je nudil genijalen duh sladko olajšanje; kakor glasovi iz nekega drugega sveta,
lepšega, srečnejšega in boljšega — sveta nesmrtne lepote in vesoljne harmonije — so mu vreli akordi in se zlivali v divne simfonije in čarobne sonate, ki so grmele kakor zmagoslavna pesem: V bolesti je bilo porojeno veliko, nesmrtno veselje. Umetniško ustvarjanje je značilo sproščenje, osvobojen je iz jarma bolečin in življenske puščobe; Beethoven je zapisal v teh trenutkih besede, ki so dragocena izpoved vstvar-ijajočega duha:
»Glasba je odkritje, ki je večje nego katerakoli modrost ali filozofija ...«
»Nič ni lepšega kakor približati se božanstvu in z njegovimi žarki obsiniti človeški rod.«
»Muzika mora izvabiti ogenj iz človeške duše.«
Titan, ki se neprestano vojskuje z bolestjo in išče v umetnosti razkritja najgloblje, večne, nezasenčene radosti — to je Beethoven. In radi mu priznamo, da je umetnost bollj nego veda ali modrost združevanje z božanstvom, z neskončnostjo, z onim nevidnim svetom, ki teko iz njega vrefci najslajše utehe in odkoder prihajajo v tostranstvo našega življenja prividi najčistejšega veselja in najgloblje sreče.
*
Beethoven se je rodil dne 16. decembra 1770 v Bonu blizu Kelmorajna. Njegova mladost je bila zelo žalostna: sta-riši so bili siromašni, oče pijanec, mati nesrečna žena. Iz teh let je ponesel bridek spomin na očeta, ki je zlorabljal njegove muzikalne sposobnosti in ga silil v zgodnji mladosti k delu. Že kot enajstleten deček je moral sodelovati pri gledališkem orkestru. Tako bi se mu bila glasba skoralj prisitudila. Mati mu je bila edina tolažba. »Bila mi je tako 'dobra, tako dostojna ljubezni, moija najboljša prijateljica.« (V nekem pismu 1. 1787.) Umrla je za tuberkulozo 1. 1787. Zdaj se je zvalila skrb za družino na ramena mladega Ludvika, ker se je oče popolnoma pogreznil v pijanstvo. Še nekaj je ostalo iz mladosti: prva, tiha
JUSTIN (lesorez)
ljubezen do mlade Eleonore Brajning. Vse življenje ji je bil Beethoven nežno udari, čeprav je bila žena drugega. In pa spomin na Ren, mogočno reko, ki so jo tolikanj opevali pesniki. Poznejša leta je preživel na Dunaju, vendar pa nI bil nikdar goreč častilec tega mesta. Srce mu je težilo do zadnjega diha k Renu.
L. van Beethoven
Beethovnova mlada leta je opisal znani francoski pisatelj Romain Rolland v svojem romanu »Jean Cristoph«. Rolland je itudi pisec lepe študije o Beethovnu, ki nam je dala podlago za naše
vrstice o Beethovnu kot človeku. ★
Na Dunaj je prispel Beethoven leta 1792. Avstrijska prestolica je bila takrat
17*
že zelo kulturno mesto in je imela tudi v glasbenem svetu dober glas. Beethoven je prišel na Dunaj »s trebuhom za •kruhom«. Tega leta je zapisal v neki album:
Wohltuen, wo man kann,
Freiheit uber alles lieben,
Wahrheit nie, sogar am
Throne nicht verleugnen.
PO naše bi se to glasilo: Stori dobro, kjer moreš, ljubi svobodo bolj ko vse .drugo in pričaj povsod resnico, pa tudi pred prestolom. Mladi, dobri muzik, ki je prišel od modrega Rena, ni mogel zapreti ušes pred vabljivimi glasovi ča-sovnosti. Takrat, ko je šel na Dunaj, so se valile reakcijonanne nemške vojske proti Franciji, ida za duše mlado Demokracijo, ki se je rodila v revolucij skem ognju in v krvi privilegiranega plemiškega razreda... Prvotno se je Beethoven navlduševal za ta pohod, kmalu pa ije občutil, da se je oglasila v Franciji nova, mogočna simfonija človeškega napredka. Postal je republikanec — sredi cesarskega Dunaja. Njegov prijatelj Schimdler pravi o njem: »Bil je pristaš neomejene svobode in ljudske neodvisnosti. Hotel je, da bi vsi sodelovali v vladi. Videl Ije v splošni enaki volilni pravici temelje človeške sreče.« Na drugi strani je spoznaval socialne 'dolžnosti. Ob neki priliki je dejal: "Moja umetnost se mora posvetiti blaginji revnih.«
Tako se je kresal človek Beethoven. Umetnik Beethoven je medtem rastel pred samim seboj in v delih. Živel je kot dirigent in skladatelj; veliki dnevi, ki so na koncu 18. in na začetku 19. stoletja vznemirjali vso Evropo, so imeli mogočen vpliv na njegovo delavnost in skladateljski elan. V življenju narodov se je čutila pomlad in Beethoven je bil ves mlad, poln življenja in vstvarjajoče sile. V tej dobi so se rodile mnoge njegove sonate, med njimi 'dve zelo znani »Clair de lune« in »Kreutzerjeva sonata«. Zložil je tudi več simfonij; najmogočnejšo, ki jo je imenoval »Herojsko simfonijo«, je posvetil Napoleonu. Bo naparte je bil takrat nada vseh, ki so verovali v revolucijo in svobodo; leta 1804, ko je skomponiral Beethoven svojo simfonijo, ni še nihče videl v njem diktatorlja in reakcijonarja.
Čudežna je bila ta doba: Beethoven je sipail nove skladbe kakor iz rokava. Ali v njegovi duši je že besnel vihar bolesti. Usoda mu je pripravila žalo-
igro, ki je težka vsakemu čioveku, najtežja pa skladatelju. Leta 1801 je pisal prijatelju dr. Wegeleru:
»2ivim bedno življenje. Že dve leti se izogibljem vsake družbe, ker ne morem govoriti z ljudmi: postal sem gluh. Ce bi bil imel kako drugo obrt, bi šlo za silo, ali v tej obrti je moj položaj strašen. Kaj bodo rekli o meni moji sovražniki, ki niso baš tako maloštevilni... V gledališču moram sedeti tik orkestra, da razumem igralca. Če sem malo dalje, ne slišim niti enega zvoka ali glasu ... Zelo pogosto preklinjam svoje življenje... V tej svoji nesreči se skušam bodriti, če je to sploh mogoče; ali prihajajo mi trenutki, ko sem najbed-nejše božje bitje. Resignacija! Da, žalostno pribeževališče, vendar pa je to edino, kar mi je ostalo.«
Tako se v njegovih delih srečuje tragika osebne bolezni s herojizmom tistega časa, strah za bodočnost z vero v pomlajenje in srečo človeštva. Ali leta so bila čudežna in Beethoven je ustvarjal v srdu, v bolesti, v grozi pred življenjem..
★
V letu 1806. je pretrgal meglo bolesti žarek nenadne sreče: zaročil se je s Terezijo pl. Brunsvvieg, »Nesmrtno ljubljeno«, kakor jo imenuje v svojih pesmih. Ta čez noč vzbrstela sreča se odraža v četrti simfoniji, Iki je ipolna po-mirljivosti, ljubezni in nasmehljane radosti.
Bila je ljubezen nesrečnega človeka, ki je vesel, če ga sreča vsaj malce po-glaidi po licu. Več mu ni dala. Zaroka se je razdrla iz razlogov, ki so ostali skrivnostni. Ali ljubezen je ostala. R. Rolland pravi: »Do zadnjega trenutka je Terezija pl. Brunswieg ljubila Beethovna (umrla je šele 1861). Deset let po zaroki je rekel Beethoven: »Če se spomnim na rijo, mi utriplje srce tako močno kakor tistega dne. k'o sem jo prvikrat ugledal.« Še zadnje leto pred smrtjo so ga videli, ko je poljubljal njeno sliko in govoril na ves glas (zakaj bil je popolnoma gluh); »Bila si tako lepa in dobra kakor angel.«
Ali Beethovna ni nič strlo. Še dvignila se je njegova odporna moč. Bil je ponosen, surov, nekoliko zanemarjen človek, vendar pa v svoji notranjosti dobra duša. Vzlic temu, da je imel mnto-go nasprotnikov, ki so mu grenili zadosti trpko življenje, je šila njegova slava širom nemškega in zapadno-slovam-
skega sveta. Njegove simfonije, ki so izražale tako kot Goefchejevi spisi duha takratnega prosvetljenega Bvropca, so vzbujale občudovanje in respekt pred mojstrom.
Pripoveduje se sledeča anekdota:
V kopališču na Češkem sta se mudila Goethe in Beethoven. Nekega dne sla šla skupaj na izjprehod. Tedaj jima pride nasproti vsa cesarska družina. Goethe, ki .ie bil znan kot »dvorni človek«, izpusti Beethovnovo roko in se postavi ob' cesto. Bilo je še dovolj časa, da mu ie lahko razjarjeni republikanec in demokrat Beethoven zabrusil svoje mnenje, nato pa je nataknili klobuk na glavo, zapel suknjo in krenil z rokami na hrbtu naravnost skozi cesarsko rodbino in nje spremstvo. Princi so se mu umaknili, vojvoda Rudolf je snel klobuk pred njim, cesarica ga je spoznala.
Ozrl se je in videl velikega Goetheja globoko sklonjenega ob strani ceste, — s klobukom v roki. Princi so šli ponosno mimo njega.
In vendar je dejal Goethe: »Nur die Luimpen sind bescheiden.« (Samo tepci so skromni.) Beethovna niso oficielni krogi nikdar čislali. Izmed vseh skrbi in težav se mu je zdela ta najmanjša, čeprav ne moremo reči, da ni bil častihlepen mož.
*
Napoleonova slava je zatonila, Beethovnova ie rastla. Na dunajskem kongresu je bil v ospredju evropske pozornosti. Takrat, ko je občeval z vladarji, je zapisal: »Moja država je v zraku.« In na drugem mestu: »Meni je carstvo duha najljubše in višje od vseh cerkvenih in posvetnih monarhij.«
Ali Beethovnova sreča je bila na zatonu. Napočilo je zadnje desetletje njegovega živiijenja. Gmotna sredstva so se mu zelo skrčila in koncerti so bili vedno redkejši, zakaj tiste čase se je — prav tako kot eno stoletje pozneje, v naših dneh — obrnila vsa pozornost na politično življenje. Postal je tako gluh, da je moral uporabljati za razgovor beležnico s svinčnikom.
Scliindler pripoveduje o Beethovnu 1. 1822, ko se je vršila premijera »Fide-lije«, sledeče:
»Beethoven je hotel dirigirati glavno vajo... Ali že pri duetu v prvem dejanju je bilo očitno, da ni slišal, kar se je dogajalo na odru. Nastopila je zaostalost v kretnjah in dokler se je orkester ravnal po njegovi taktirki, so
pevci hiteli s petjem. Nastala je splošna zmeda... Bilo je jasno, da vaja pod Beethovnovim vodstvom ni mogoča ... Ali kako naj se- mu to pove? Nihče ni imel poguma, da bi mu rekel: »Pojdi, nesrečni revež, saj ne moreš več dirigirati.« — Schindler mu je napisal na listek: »Rotim Vas, ne nadaljujte. Doma Vam pojasnim, zakaj.« Beethoven je brž skočil v parter in zavpil: »Pojdimo, pojdimo odtod.« Bežal je vse do stanovanja; prišedši v svojo sobo, se je vrgel na divan, si zakril obraz z rokami in je molčal do kosila. Med kosilom ni črhnil besedice, šele po obedu je prosil Scihindlerja, da ga poipelje h kakemu specijalista za ušesne bolezni.
Taka je bila tragedija človeka, ki je vzradostil tisoče in tisoče ljudi z div-nimi melodijami. Sam ni slišal niti najmočnejšega zvoka. Okoli njega je vladala strašna tišina, večna tišina. Tišina smrti.
*
V	tem položaju mu je dajala mimo umetnostnega ustvarjanja največ tolažbe — priroda. Nekemu prijatelju je pisal:
»Nihče na zemlji ne more bolj od mene ljubiti polja... Drevo ob cesti mi je ljubše nego človek.«
O gmotnih razmerah je pisal 1. 1818: »Skoraj bi bil prišel na beraško palico; moram pa imeti videz človeka, ki živi v izobilju.« »Težko je delati za vsakdanji kruh.«
Imel je razne spore in pravde za pokojnino, ki so mu jo obljubili in razne neprilike z nečakom Karlom, katerega je po sin ovil.
V	vrsti njegovih zadnjih del se posebno odlikuje Deveta simfonija, ki je mogočna himna radosti in sreče. Beethoven sam ni poznal sreče; občutil pa jo je njegov genij. Tisto nadnaravno radost, ki privre iz najglobljega spoznanja. Kaj so naše male radosti z vsemi razočaranji, ki jih spremljajo kakor sence solnčno pot? Beethoven je bil že onstran življenske povprečnosti: iz velike odpovedi in velike bolesti se mu je rodila neumrjqča brezosebna sreča.
V	novembru l. 1826 se je prehladil in zbolel na pljučih. Dne 26. marca 1827 se je njegovim pogledom zadnjikrat nasmehnila življenska luč; umrl je med pomladansko nevihto.
Pravijo, da je dejal pred smrtjo: »Končana bo komedija.«
Kjdor je proučeval življenje Michelangela, se pri Beethovnu nehote spomni nanj: »iDurch Leiden Freude.« »Skozi oolest k veselju!« Beethovnove skladbe so imele velik vtpliv na glasbo celega 19. stoletja in so še danes stalno na koncertnih programih vseh zapadnjaš-ko omikanih narodov. Iz njilh diha še vedno mogočna sila genija, čigar osebnost bo živela večno v svojih delih.
O O O
Beethoven — častni član ljubljanske filharmonije.
Leto 1701. je dalo Ljubljani družbo »Acadetnia Pliilo-Harmonicorum«, hčerko osem let starejše Academije Ope-rosorum. Ustanovil jo je Ljubljančan Ivan Bertold pl. Hoffer, ki ie prepotoval mnogo dežel in videl, kako drugod cenijo in goje glasbo. Vrnivši se domov, je postal prisednik 'gosposkega sodišča. Umrl je leta 1718. Preživela ga je njegova ljubljenka »Filharmonična družba«, ki je rastla in se razvijala na radost glasboljubnih Ljubljančanov ob zvokih godal in pesmi od desetletja do desetletja. Uveljavila se ie v koncertni dvorani in v cerkvi, ipod milim nebom na izletih po Ljubljanici in v zatišju meščanskih in plemiških domov in postala najstarejše ljubljansko društvo. Nad dvestoletna zgodovina Filharmo-nične družbe je do pred 60 leti zgodovina glasbe v LJubljani. Domalega vsi, kolikor jih je vnemalo tekom dveh stoletij navdušenje za petje in glasbo v ljubljanskem mestu, so bili nieni člani.
V lepi vrsti njenih častnih članov srečamo glasbenega mojstra, ki se mu prav sedaj bo stoletnici njegove smrti klanja ves glasbeni svet — Ludovika vati Beethovna. Ljubljanska »Filharmonična družba«, vedno skrbeča za sijaj svojega članstva, se ie nameravala že 1. 1808. postaviti pred drugimi s tem. da bi imenovala glasbenega velikana Beethovna za svojega častnega člana. Tedaj je vprašalo ravnateljstvo svojega dunajskega zaupnika med. drja. Antona Schmitha, ali bi bilo umestno tako imenovanje. Schmith je odsvetoval, češ, da je Beethoven prav tako muhast kakor malo uslužen. Neugodno poročilo je bstrašilo ravnateljstvo in imenovanje Beethovna- častnim filharmo-nikom je stopilo začasno z dnevnega reda; a le začasno, kajti dne 15. marca 1819 je izgotovilo vodstvo Filharmonič-
ne družbe diplomo, ki se je v prevodu glasila takole:
»Tukajšnja Filharmonična družba, kateri je namen, da pospešuje uglajenje čustva in omiko okusa na polju glasbene umetnosti, je morala ob neumornih naporih, da bi si pridobila s sprejemom skrbno izbranih novih članov čedalje več notranje vrednosti, usmerjenosti in krasote, ustreči splošni želji, da se število njenih članov odiči z Vašim Blagorodjem. Podpisano ravnateljstvo, ki na-čeluje tej družbi, izvršuje s tem splošno željo družbenikov, proseč Vaše Blagorodje, da bi sprejelo z imenovanjem za častnega člana najpopolnejši dokaz njegovega najglobljega spoštovanja. Hkra-tu prilaga izvod pravil in seznam sedanjih članov. Ljubljana 15. marca 1819.«
Tej častni poslanici je prišel jako ljubezniv odziv dne 4. maja 1819 z naslednjim pismom, katerega prevod slo: ve:
Filharmonična družba v Ljubljani!
Ceniti znam častni dokaz, ki so mi ga dali častiti člani Filharmonične družbe kot priznanje mojih neznatnih zaslug v glasbeni umetnosti s tem, da so me izvolili za svojega častnega člana in mi poslali diplomo po gospodu magistralnem svetniku pl. Tuscherju. V dokaz tega čislanja izročim o svojem času družbi po gospodu magistralnem svetniku pl. Tuscherju neko delo, ki še ni izšlo v javnost. Ako bi me družba kaj potrebovala, ji bom vsak čas na uslugo. Fil-harmonični družbi najvdanejši častni član Ludvik v. Beethoven. Na Dunaju, 4. maja 1819.
Navedeno pismo, iz katerega odseva sicer nenavadna skromnost glasoenega prvaka, je največji zaklad, ki se je z njim ■ ponašala Filharmonična družba. Hranila ga ie v okvir vdetega pod steklom v svojih družbenih prostorih. Fac-sirnile je izšel >1. 1862. na kamen ipovzet kot priloga Keesbacherjevi knjigi: Die Filharmonische Gesellschaft in Laibach. iz katere so večinoma posnete pričujoče črtice.
Še neko dragocenost je čuvala Filharmonična družba v svojem arhivu v spomin na svojega častnega člana Beethovna: VI. Simfonijo, ki jo je bil velemojster poklonil družbi. Dotični izvod je partitura, ki je ni Beethoven sam pisal, a na ovoju stojita besedi: Sintonie pastorale, kar ie Beethoven zabeležil :z rdečim svinčnikom. Da je njegov ta naslov, svedoči spodaj stoječa, z drugo roko storjena opazka: Beethovnova pi-
sava z rdečilom. Tudi dve korekturi, narejeni s svinčnikom, utegneta biti njegovi.
Ko so leta 1876. izbirali novim ulicam imena, so ljubljanski mestni očetje krstili eno najlepših ulic z Beethovnovim imenom.
O O O
Beethoven kot zaljubljenec.*
Nesmrtni ljubici.
6. julija zjutraj.
Moj angel, moje vse, moj jaz — sa* mo par besed danes, in sicer s svinčni* kom (s Tvojim) — šele jutri bo določeno moje bivališče; kako ničeva po* trata časa! Ali zakaj bi se jezil, ko mora tako biti. Mar lahko obstoji na* jina ljubezen drugače kot z žrtvami, s tem, da ne zahtevava vsega? Ali lahko kaj izpremeniš: ne moreš biti Ti do* cela moja, ne morem biti jaz popol* noma Tvoj. Ah, moj Bog: poglej v lepo prirodo in pomiri svoje srce: kar mora biti, mora — ljubezen zahteva tako, in sicer po pravici. Tako je tedaj s tabo, tako je z mano — samo da ne pozabiš zlahka, da moram živeti za se in za Tebe. Če bi bila oba združena, ne bi občutila te bolesti tako kot se* daj. Moje potovanje je bilo strašno — prispel sem semkaj stoprav včeraj po* poldne ob štirih. Ker ni bilo dovolj konjev, je krenila pošta po drugi poti in kaki grozni poti! Na predzadnji po* staji so me svarili, češ, naj ne potujem ponoči, plašili so me z nekim gozdom. Ali mene je to samo mikalo. Nisem storil prav: voz se je zbog slabe ceste zlomil, obtičali smo na neki poljski stezi. Če ne bi imeli tako dobrih posti* Ijonov, bi bil najbrž obležal med potjo.
Esterhazy je imel na drugi poti ena* ko smolo z osmimi konji, kakor jaz s štirimi — no, zdaj imam tudi s tem veselje, kakor vedno, če sem kako reč srečno prebil. Za hipček od zunanjosti v notranjost: kmalu se bova zopet videla, ali danes Ti ne morem sporo* čiti opazk, ki sem jih bil v teku teh dni pisal o svojem življenju. Če bi bila najina srca vedno čvrsto združena, ne bi bilo treba takih-le reči. Srce je pol* 7;o, hotel bi ti marsikaj povedati — ah, so trenutki, ko spoznam, da je jezik preslab. Razvedri se — ostani moj zve* sti edini zaklad, moje vse, kakor sem jaz Tvoj. Vse drugo kar mora biti in kar bi naj bilo za naju, pa naj pošljejo bogovi.
Tvoj zvesti Ludovik.
Dobro jutro, dne 7. julija.
Že v postelji so poletele moje misli k Tebi, moja nesmrtna ljubica, zdaj pa zdaj vesele, potem zopet žalostne, ugibajoče, ali naju bo uslišala usoda. Živel bom lahko samo s Teboj ali pa sploh ne bom živel; da, sklenil sem, da bom toliko časa taval v daljavi, dokler ne bom mogel poleteti v Tvoje naročje in postati pri Tebi docela do* mač, pa poslati svojo dušo, ki boš jo Ti obdala, v kraljestvo duhov. Saj me poznaš, kako sem Ti zvest; nikdar ne bo imela druga mojega srca. Nikdar
—	nikdar — o Bog, zakaj se moramo ločiti od onega, kar tolikanj ljubimo. Moje življenje v N. je zdaj jadno. Tvoja ljubezen me je storila najsreč* nejšega in najnesrečnejšega hkrati. V sedanjih svojih letih bi potreboval ne* koliko urejenosti, življenskega izena* čenja — ali pa je to mogoče spričo najinih razmer? Angel, pravkar izvem, da odhaja pošta vsak dan, zato mo* ram zaključiti, da dobiš pismo. Bodi mirna — ljubi me — danes — včeraj
—	kakšno koprnjenje po Tebi, s solza* mi — k Tebi, moje življenje — moje vse — zdravstvuj — o, ljubi me, — ne zavrzi nikoli najzvestejšega srca
Tvojega ljubčka L.
--i--
* Pisma so pisana jako nervozno, pre: trgano in v zelo dolgih stavkih, ki kažejo okornega stilista. Radi tega jih je težko prevesti tako, da bi se ohranil način Beethovnovega pisanja.
Kdor ima veliko, lahko veliko izgubi Kdor je zadovoljen, ga ne bo nič ponižalo. Kdor pozna svoje meje, ne pogine.	Lao-Tse.
New York - mesto nebotičnikov.
Pariška »Illus trati on« je priobčila 5. februarja dve študiji o Newyor-ku, prvo o vprašanju »Je-li New-york lep?« iizpod peresa Francoisa Porcheja, drago pa o razvoju mesta in o postanku nebotičnikov, o čemer raizpravlja Louis Thomas. Obe razpravici ista zelo zanimivi in nazorno ilustrirata vzroke in komponente, ki so prispevale k toli naglemu naraščanju ne samo New-уогка, amlpak tudi ostalih ameriških milijonskih mest. Zato gotovo ne bo odveč, če seznanimo čitatelje z glavnimi mislimi omenjenih dveh štuidij, tem manj, ker je danes beseda Newyork v ustih neštetih tisočev Jugoslovenov, ki z napetostjo pričakujejo dan za dnem vesti iz ameriškega velemesta: saj se tam -mudi naš rojak dr. Milan Vidmar, ki izastopa na šahovskem turnirju slavne barve naše mlade države.	Uredništvo.
Ni ije oblike arhitekture, ki bi bila padla zrela iz človeških možganov. In tudi nebotičnik je zgolj otrok potrebe, ki je prehodil svojo razvojno pot.
Verjetno je, da še danes ne bi poznali nebotičnikov, če ne bi Newyork (ali prav iza prav otok Manhattan, ki je jedro mesta) ležal na tako ozkem skalnatem pomolu, širokem jedva 3 Ikm povprek, dolgem pa prilično 20 km. Na teh čereh se je torej jelo razvijati mesto od juga proti severu. Najprej je bil poseljen južni rt polotoka, kjer je danes centrum poslovnega sveta: tam leže Wall Street, državna zakladnica, banke, sodišča, županstvo, številne borze, odvetniške pisarne, sedeži velikih (družb, carinarnica, plovitbeni uradi in nekoliko naprej skladišča veletrgovine in stočišče cerealij in sirovin vseh vrst.
Newyork je zelo hitro naraščal; leta 1800 je štel komaj 79.000 ljudi, petdeset let poznelje že 696.000, 1. 1890 2Уг milijona — danes jih ima nad 7 milijonov, -ne vštevši predmestij, ki naseljujejo 3 milijone ljudi. Stanovanjske hiše so gradili vzporedno z naraščanjem prebivalstva in jih pomalem razpredli po vsem polotoku; hkrati pa je gibanje poslovnega centra ostalo omejeno na prostor jedva 4 kvadratnih kilometrov v spodnjem delu mesta. In takrat se je arhitekt v zadregi domislil. Sezidal je hišo z 10 nadstropji in ji dal temelj iz
armiranega betona: tisti trenutek se je rodil nebotičnik, ki je danes dosegel v Woolwort<hovi palači s 57 nadstropji in z višino 792 čevljev svoj višek.
Še pred petnajstimi leti so mislili v Ameriki, da nebotičnikom niso postavljene meje; toda izkazalo se je, da sta Woolworth in Equitable Building višek, ki ga je težko prekoračiti. Te ogromne palače potrebujejo za 40 do 57 nadstropij in za 2300 do 4000 uradov cele baterije dvigal; in vsaka baterija oskrbuje komaj 10 nadstropij. Število dvigal je tako naraslo, da zavzemajo od suterena pa do 10. etaže malone polovico tlorisnega prostora,.
kar znači pri sedanjih visokih cenah zemljišč pravcato razsipanje denarja. Upoštevajte dalje, koliko vas stane, če pošljete tekača z depešo v kak urad v Woolworthovo palačo: če ga potegne dvigalo v petdeseto nadstropje, stane ta prevoz pri današnji ceni elekrič-nega toka v Newyorku skoro dva zlata franka, to je 22 Din! Slednjič ne smete prezreti številnega osobja, ki je osem ur na dan nepretrgoma zaposleno pri dvigalih. Upoštevajoč vse to, je jasno, da je vzdrževanje nebotičnika združeno z ogromnimi režijskimi stroški. Zat-to je verjetno, da bo v Ameriki in po>-sebe v Newyorku v doglednem častu ponehala manija, ki hoče tirati števiko
nadstropij na 70, 80, da celo sto, in da se bodo Američani poslej omejili na kvečjemu 40nadstropne kolose.
Zedinjene države so torej dežela nebotičnikov. Toda motili bi se, kdor bi mislil, da tam preko ne poznajo majhnih, ljubkih bungalovov (ki jih v velemestih res ne vidiš, mnogo, zato pa tem več v predmestjih in na deželi), starih
liarmoničnejših oblik. Iskali so v vseh smereh. Okrasili so stolpiče z različnimi, več aLi manj srečno izbranimi ornamenti. Newyorški Municipal Building si je nekatere linije izposodili pri laški renesansi; «Wooiwort'h Building» v Newyorku, «Chicago Tribune« v Chi-cagu in številne drage palače so poskusile iz gotiko, ki Ije malce preveč neubrana; poslopje družlbe Cunard v Newyorku si je (postavilo na teme ne-
Manhaitan. Pogled na 11
parnadstropnih kolonijalnih hiš in temnih, mrkih stavb z rjavimi fasadami, ki dajejo nekaterim newyorškim ulicam monotonejši in hladnejši značaj kakor najneprijaznejši in najodurnejši predeli Londona ali Berlina. Da ogabnih in smradljivih lukenj, kjer prebivajo najrevnejši med revnimi, niti ne omenimo.
V ostalem se opaža v razvoju nebotičnikov v poslednjem času precejšen preokret.
Ko so se pojavili prvi ameriški nebotičniki, "je bil pogled nanije uprav strašen. Jeklen nestivor, ki so mu ogrodje prekrili z rdečo-rjavo opeko, evo, taka je bila slika prvega «skyscraper-ja». Sličnih eksem'plarjev se je še dokaj ohranilo na Manhattanu: vsi so neokusni do neznosnosti. Po večini imajo le deset nadstropij, zato so jih zdaij začeli podirati, da se umaknejo 20, 30-in 40nadstropnim palačam. Ali pa bodo pošastim kratkomalo izdrli iz reber opeko in jim na<deli novo krinko, da jih potem vzdignejo za nadaljnih osem do deset nadstropij —• če bodo jekleni temelji prenesli gigantsko pezo ... Eno je gotovo: ostudni ciklop Ije obsojen na smrt. Štirideset let šteje v Ameriki za celo stoletje.
Ameriški arhitekti, ki se večjidel re-kru'tirajo iz Francije, so nekega dne odkrili, da je treba dati nebotičnikom
tičniški del Newyorka z ladje.
kak tempelj rimsko-londonskega sloga. In tako Idalje; ta neubranost arhitektonskih kapric ustvanja iz spodnjega dela Manhattana, če ga motriš z morja, vtis nekake niniivske utrdbe, ki ji nikjer na svetu ne najdeš primere.
Pred dvema letoma je bil storjen prvi korak, ki utegne premostiti brezdno, ki danes tako široko zeva med gigant-nostjo in umetnostjo. Takrat je namreč newyoršfci občinski svet, ki so se mu takoj pridružila vsa večja ameriška mesta, sklenil važne določbe, ki se ijim bodo morali vsi konstruktorji nebotičnikov rigorozno pokoriti.
Novi reglement vsebuje v glavnem naslednji dve določbi: višina fasa'de, ki gleda na ulico, mora biti v razmerju s širino ceste; če pa meri ulica vsaj deset metrov, sme imeti stavba do deset nadstropijj. Druga določba dovoljuje še enkrat toliko nadstropij nad normalo, a le, če je fasalda v gornji polovici pretrgana in razdeljena na več delov.
Ti principi so torej ustvarili novo arhitekturo, ali bolje vrsto novih arhitektonskih oblik. Najodličnejši pred-stavitelj tega žanra je nova centrala telefonsike dražbe v Newyorku (Barc-lay Vesey Building), predvsem pa Shelton-Hotel v istem mestu.
Ogromna masa Barclay Vesey Buil-dinga vzbuja vzlic precejšnji razkosa-
nosti pročelja in zoženega tlorisa v višjih nadstropjih vtis babilonskega stolpa, ki čudno dirne i oko i duha. To poslopje je stalo 15 milijonov dolarjev, vštevši zemljišče. Ima 31 nadstropij nad tlemi, 5 pa pod zemljo. Če ga motriš s Hudsona, mu ne moreš odreči veličastja, a to veličastje je barbarsko. Ce ga gledaš Od blizu, te spreleti mraz. Poet ipa se nehote s 'tesnobnostjo vpraša, kaka usoda je namenjena tem ne-stvorom, kadar pride do 'potresa.
Shelton-Hotel na Lexingtonski aveniji je mnogo lepši in okusnejši. Spominja nekoliko Firenze, in Evrqpca, ki stoji pod monumentom, veidro kipečim v nebo iznad mrkih mas, navdaja pogled nanj z zadoščenjem, ki mu ga ne da noben njegovih železnih in betonskih ^vrstnikov.
Seveda so Newyorčani in tudi druga ameriška mesta kmalu načela posnemati Shelton in Teleplhone Building. Tako si je n. pr. Brisbane, glavni urednik listov Hearsta, enega najpoznanejših
Moderna adaptacija gotskega sloga: Palača chicaskega dnevnika »Chicago Tribune-.
newyorških špekulantov z zemljišči, sezidal palačo Ritz Tower. Najemnina za eno samo stanovanje znaša v tem razkošno opremljenem nebotičniku malenkost 25.000 dolarjev na leto. Saj pa ima ta skyscraper v resnici lepo klasično linijo in krasne dekoracije v skulpturi: velikanski stolp, ki nekoliko spominja na Italijo, visok pa je za petnajst versa!jskih palač... Dalje se vzpenja na vogalu 57. ulice in pete avenije «£Katedrala dela», ki ji je Whitney Warren postavil na vrh galskega petelina. Petelin meri šest metrov in se uda najmanjšemu vetriču. Nekoliko dlje pa so pravkar začeli graditi v isti ulici hotel, ki bo imel 62 nadstropij.
Tragika Newyorka je v tem, da izginja i'z njega solnce.
V nekaj letih 'se je Park Aivenue, ki je nekak newyorški bulivar Hausmann, pretvorila v pravcate tesni, kamor le poredko zaidejo solnčni žarki. Nepretrgana vrsta nad 35 metrov visokih pročelj obdaja avenijo z leve in desne, da te nehote prešinja mraz in se ti zdi, da hodiš po mrkem jetniškem hodniku. Neki poet je nazval dvorišče stanovanjskega dela Rockefellerjeve palače «jetniško celico bogatinov«. Površina tega dvorišča meri po priliki pol hektarja. Z vseh štirih strani je obdano z Bidovi, ki se vzpenjajo v nebo, in v njih je nešteto tisočev oken, preprostih in monotonih, da te (pogled nanje ubija. Kadar se ozrem na to kasamsko dvorišče, me obidejo misli na samomor. In ■veste, kolika je letna najemnina za ta stanovanja? Sedem tisoč dolarjev, štiristo tisoč dinarjev!
če se naselite v Newyorku v kaki starejši, nizki hiši, se vam utegne primeriti, da bo začel lepega dne sosed onstran ceste podirati svoljo petnadstropno «ba'jto», in v desetih mesecih vam zraste pred nosom nova štirinajst-nadstropna palača. Tako ste na lep način padli v klet in ne ostane vam drugega, kakor da se izselite. Toda kdo vam jamči, da se vam kaj takega ne pripeti tudi v novem stanovanju?
Nikar ne mislite, da se šalim. Pred štirimi leti sem stanoval na vogaiu avenije Madison in 58. ulice. Nekega jutra me prebudi strašen trušč: oodirali so stopnišče pred mojim staiovanjem. Lastnik je hotel hišo prezidati, pri tem pa je pozabil — vede ali nevede da moja najemninska pogodba še ni ugasnila. Razjafljen sem planil na noge, sko-
čil k telefonu in priklical gospodarja. V vljudni obliki, a zato nič :nanj ostro, sem ga opozoril na svojo 'iavzočnost in ■protestiral proti njegovemu početju. Zdel se je silno poparjen in se mi hitel opravičevati. Obenem mi je obljubil, da mi plača za preostala dva meseca, za
Pogled na Broudway z Wall Streeta. V ozadju Woolworth Building.

katera sem mu že bil poravnal najemnino vnaprej, sobo v hotelu Savoy. Kaj sem hotel? Vgriznil sem v (kislo jabolko, izseliti pa sem se moral še tisto jutro, zakaj v dveh urah bi bilo utegnilo biti že prekasno... Ženo je delavec odnesel «na hrbtu» čez kadeče se ruševine s'topnic...
Te pitoreskne razmere ameriškega življenja ne morejo prijati miroljubnim lijndem, niso pa na drugi strani brez šarma za avanturistične duhove. Predvsem uživajo v njih poslovni ljudje. Slednjič ima vse to transformiranje, demoliranje in rekonstruiranje na vrat na nos vendarle neki raison. In tega vsebujejo besede: denar, blagostanje, špekulacija.
Ameriški špekulantje so že pred leti •pogodili, da je najboljša in najzanesljivejša špekulacija, za konservativno publiko povrh najizaipeljivejša in često tudi najbrža — špekulacija z nepremičninami. Pri nas v Franciji, kjer je od leta 1914 izšlo nešteto zakonov o najemnini in o gradnji občinskih poslopij, zakonov, ki vsi vzbujajo sumnjo, da je zakonodajalec hotel oplašiti industrijo pred nalaganjem denaria v nepremičnine, pač ne moremo razumeti, kako se je moglo stavbno gibanje tako razmahniti v -deželah, ki so se gospodarsko šele začele razvijati, to je predvsem v predvojni Nemčiji in v sodobnih ameriških Zedinjenih državah. V teh državah je, kakor vidimo, gospodarski in socialni napredek v tesni zvezi z naraščanjem nepremičnin. To naraščanje pa je takisto spojeno z denar-nini transakcijami, olačaiui, nakupi,
komisijami, najemninami...
★
Če me obdajajo v temačni uri, ko se jamejo prižigati luči po mestu, z vseh strani bajno osvetljene električne obločnice in magična razsvetljava reklamnih kioskov, če prodira zamolklo vrvenje metropole gor k meni v štirinajsto nadstropje, če se pripravlja tako rekoč pod mojimi očmi poldrugi milijon korektno -oblečenih ljudi k večernim predstavam v gledališča in kinematografe, če so z newyorških ulic izginile nam Evropcem toli domače pojave beračev — vedite, da ima to neizmerno mesto posla in denarja za vse. Ameriška civilizacija spominja na Rim cezarjev: panem et circenseis je njeno geslo, razlika med njo in antičnim
Rimom je Ie v tem, 'da nudi i kruha i zalbave vsem.
Trda je ta življenska koncepcija. V Ameriki ni ne aristokratov, ne lenuhov. V tem peklu dela se lice mest ne-utegoma iizpreminja, (hiše Vstajajo in se podirajo kakor Stavbe iz kart. A ne rušijo se samo (petnadstropne stavbe, nego tudi dvanaij'stnadstropne palače na 5. aveniji (Netherland Hotel, Savoy Hotel). Zakaj logika špekulacije je ta, da več nese štiridesetnadstropni hotel s tisoč sobami, opremljenimi s kopalnicami, kakor 250 ali 300 manj udobnih sob, ki so poprej stale na tistem kraju. Temu gigantskemu plesu so se v zadnjem času pridružile celo cerkve. Tako 'bodo «|prenesli» župno cerkev Johna Rockerellerja mlajšega s Park Avenue-je na bregove Hudsona, sedem kilometrov v smeri na severozapad.
Človeka, ki vse to gleda s svojimi očmi, mora nehote prevzeti komično-resna misel, ida ima Einstein slednjič le prav: vse je zgolj relativno na naši zemeljski obli. Toda ta filozofija ie staremu svetu tuja. Kaj bi neki dejal častivredni dekan pri Sv. Pavlu v Londonu, če bi ga nekega dne posetil kak Špekulant ter mu predlagal kupčijo za zemljišče, kjer staji katedrala? In kako bi pogledala njegova eminenca kardinal pariški, če bi mu škofijski sekre-
tar sporočil, da namerava država razlastiti in kupiti Ile de Га Cite s cerkvijo Naše Gospe vred, da zgradi na njenem mestu centralni kolodvor ali pa razširi sodno palačo? V iNewyorku bi si cerkvena dostojanstvenika izprosila kratek rok, da «stvar proučita»...
Evropa ni Amerika; duh, ki veje pri nas, je docela različen od ameriškega. Ni res, da bi morala Evropa posnemati Ameriko v tfjenilh blaznih vratolomijah, kakor je umljivo, da Amerika ne razume naše konservativnosti. Les extre-mes se touohent, in zato vedo ameriški izletniki, ki vsako leto posečajo Evropo, ceniti in uživati čare in duha naših mest, čeprav pri nas mnogokrat ne najidejo .tiste udobnosti, ki so je vajeni doma. Amerika je svet izase, kakor je Evropa samonikla; gledati jo je treba tako kakor je, razumno uporabiti vrednote njenih duhov in jih prikrojiti za naše razmere, toda bog ne daj, da bi skušali slepo prenašati k nam, kar se prenašati ne da ker je neprenosljivo.
Slika na naslovni strani predstavlja lx>slopje telefonske družbe »Southwe-stern Bell Telephone Cy« v Saint Louisu.
Max Nordau:
Sivi lasje.
Okna kolodvorske restavracije so bila odprta. Sveži zrak pomladanske noči se je mešal z zadimljenim, po tobaku smrdečim ozračjem. Skozi okna se je videlo temnovišnjevo nebo in blesteči ščip, čigar žarki so trepetali med listjem cvetočih dreves, ki so rastla pred oknom in zdaj pa zdaj lahno vzdrhtela v nočnem vetru, članom našega omizja, ki so bili vaieni, da se zbero vsak večer pri določeni mizi in kramljajo do neke ure. ie bilo kaj malo mar za nočno poezijo. V družbi, ki je štela tudi mene med svoje člane, so bili večinoma dobrodušni meščani. Taki ljudje kažejo več čuta za Dlinovo luč v dvorani nego za lunin svit na polju; dajejo večjo prednost dobri večerji nego krasotam najlepše pomladanske noči. Naše kramljanje se je tikalo vsakdanjih prozaičnih zadev, ki se razple-
tajo od navadnih meščanskih čenč v politična modrovanja, v razmotrivanje o vladi, o gledališču, o visokih davkih in kar je še podobnega gradiva. Potlej je krenil naš razgovor — kako. tega se ne spominjam več — na vprašanje, ali je verjetno, da dobi človek nenadoma sive lase, če mu je kai nenavadnega seglo pregloboko do srca. Nekateri člani našega omizija so na tihem dvomili o resničnosti pripovedk, ki so začele krožiti o tej zadevi, drugi pu so glasno in ostro obsojali naivneže, ki bi hoteli nasesti takim babjim pravljicam.
Prav v trenutku, ko ie bil oomenek najživahnejši, je pri eni izmed tostranskih miz vstal neki mož in Dristopil k nam, .čeprav ga do tega'trenutka nismo niti opazili. Bil je nenavadno visok in na prvi pogled hrust po telesu. Inteligenten obraz je pričal o izredmi
energiji, a velike, sinje in dobrodušne oči so kazale srčno dobroto. Najznačilnejši pa so bili na njem snežnobeli lasje in siva brada, dasi mu no njegovem obličju ne bi prisodili več kot petintrideset let.
—	Oprostite, gospoda, da se vmešavam v vaš razgovor, — ie dejal, potem ko nas je prijazno pozdravil. —• Pomenkujete se o predmetu, ki me vrlo zanima. Glejte, jaz sem živ dokaz, da lahko zapusti premočno razburjenje tiste telesne posledice, ki se zde vam neverjetne.
Tujčeve besede so vzbudile veliko pozornost. Povabili smo ga k našemu omizju in ga soglasno prosili, naj nam pove, kako je dobil sive lase.
Tujec ni bil preveč skromen. Rade volje je ugodil naši želji in nam je pripovedoval sledečo zgodbo.
—	če ste se kdaj natančneje bavili z ameriškimi razmerami, utegnete poznati ime Auburn; to vam ie v Zedi-njenih državah približno to. kar je v Avstriji Spielberg.* Ne zamišljajte si velike, obsežne jetnišnice. zakaj Auburn ni navadno kaznilniško poslopje, temveč cela zločinska naselbina, pre-stolica vseh nesrečnežev, ki iih je izločila družba iz svOje sredine. Auburn leži na ravnici in ga obdaja zelo visok zid. Tostran zidu se je nakopičilo večje število posameznih poslopij, v katerih so bodisi jetniške celice, bodisi stanovanja paznikov, vojašnice, bolnišnice, delavnice in podobno. Vse to je zelo neprijazno in pusto; le tu Da tam sreča pogled kako drevo ali cvetlično leho, kakor se med črnimi zločinčevimi mislimi pojavi včasi spomin na nedolžna otroška leta.
Okoliščine, ki vam iih ne maram opisovati, so me privedle po dovršitvi študij iz rodnega mesta Hamburga v daljno Ameriko. Po kratkem bivanju v New-Yorku sem dobil službo kaznil-niškega zdravnika ■ v Auburnu, ki — kakor nemara veste — leži v državi New-York-
Poverili so mi zdravniško nadzorstvo v tistem delu kaznilnice, kjer so bili zaprti najtežji zločinci. Iiudje, ali bolje: človeške hijene, ki jim kri ni bila »poseben sok«, kakor pravi Mefi-
* Sedaj na Češkoslovaškem. Spielberg je znana jetnišnica nad Brnom, ki ima najstrašnejše ječe. Op. prevajalca.
'sto. Dva izmed zločincev, ki sta bila Obsojena na dosmrtno bivanje za temi zidovi in ki sta se razlikovala od drugih tako po izredni telesni moči kakor po lokavosti in pameti, sta bila pod posebno strogim nadzorstvom, ker sta skušala že ponovno pobegniti. Mene sta oba zasovražila; nekoč sem namreč iz-taknil pri njima več kosov železnega orodja — kako sta ga dobila v roke, vedi sam Bog — vrhu tega pa sem ju bil ob neki priliki odslovil, ko sta hotela zbog navidezne bolehavosti v bolnišnico, odkoder bi bila bržčas lažje zbežala. Na moje priporočilo so ju ločili in jima nadeli na noge in roke težke verige. Kljub temu pa je nekega dne pobegnil prvi, par dni pozneie pa tudi drugi jetnik. Izginila sta z verigami vred; zaman so iskali sled za njima.
Minilo je približno štirinajst dni, odkar je drzen beg dveh zločincev vznemiril auburnsko prebivalstvo. Nekega dne sem jezdil v zasebni zadevi v Cayngabridge. Bil ie poldan, ko sem dospel na cilj. Ves očaran sem proma-tral divno okolico, ki se mi ie razprostrla pred očmi. Caynga-jezero, eno izmed tistih, ki tvorijo skupai s Criem krasno skupino njujorških iezer, je ležalo pred menoj v vsej svoii lepoti. Med strmim črnim skalovjem, ki si je stalo nasproti kakor mrki sovražniki, je tekla srebrnočista reka, kakor bi hotela pomiriti one. ki so si bili sovražni cela stoletja. Čez jezero, ki je dolgo približno štirideset angleških milj in široko na tem mestu čez eno angleško miljo, je zgrajen ogromen most. Čez most pelje čudežno delo ameriške drznosti: buffalska in (attiška 'železnica, čije prva postaja v tem kraiu je neznatni Cayngabridge.
Moji opravki so bili kmalu končani. Večerilo se je že, ko sem se vračal-Ali poznate prijetnosti ootovania na konju ob lepih poletnih večerih? Caynga-bridge je obdan z razsežnimi hrastovimi gozdovi, ki je skozi nje peljala tudi moja pot. Visoka, mogočna drevesa so dajala dolge sence in v krošniah je še-lestelo tako nalahno, da se ie to bolj občutilo nego slišalo. Ko sem jezdil sredi med gozdnimi velikani, so se mi vzbujali v srcu sladki spomini na daljno domovino; globoko zatopljen v misli, sem prepustil vajeti konju, ki ije počasi peketal po izhojeni stezi. Občudoval sem čarobno zmes naioestrejših
barv, ki je nastajala v žarkih zahajajočega solnca, prodirajočih skozi tem-nozeleno listje, katero se ie na robeh posulo z zlatom in se ie zdelo, da je v plamenih. Iz sanjarij me je predramilo sumljivo šušljanje, ki se je slišalo z obeli strani ceste. Ročno sem segel po samokresu in se obrnil; v tistem hiou pa sem dobil tako strašen udarec, da sem se na mah onesvestil. Sicer s.m še enkrat odprl oči; zdelo se mi ie kakor v sanjah, da se je režal nad menoj znani obraz enega izmed pobeglih zločincev, a brž nato mi je zamračila zavest globoka tema.
Pozno v noči je bilo, ko se mi je počasi vrnila zavest. Odiprl sem oči: nad menoj je bilo temnovišnjevo nebo s srebrno luno. Težeč občutek na zadnji strani glave me je prisilil, da sem hotel dvigniti glavo, da bi bil otipal bolno mesto. V tem trenutku pa sem opazil, da sem zvezan na rokah in na nogah. Polagoma sam izlbiral misli; spomnil sem se roparskega napada in v možgane mi je šinila strahotna slutnja, ki bi mi bila kmalu ustavila srce. Občutil sem, da ležim počez na dVeh ostrih, vzporedno tekočih vzlboklinah, ki sta me tiščali do bolečin. iKo sem napel na moč ušesa, sem slišal ipod seboj tiho šumljanje ... Zdaj ni bilo več dvoma: ležal sem počez na tiru cayngabridskega mostu, čvrsto zvezan, oropan možnosti, da bi se bil ganil; prvi vlak, ki bo privozil po tej progi, me mora raztrgati na tri kose.
'Kmalu sem znova utonil v nezavesti. Par trenutkov pozneje sem se trudoma zavedel in začel napenjati mišice do skrajnega odpora, ki1 ie bil mogoč, da bi bil pretrgal vrvi; nato sem vpil na ves glas in nazadnje jokal kakor otrok. Skušal sem se obrniti, tedai pa sem se spomnil, da bi se utegnil z neprevidnim obračanjem posuniti v valove Caynge — zvezan na nogah m rokah, nepremičen kakor kamen.
Umolknil sem in napenjal sluh. Kratko časa. Svetloba velike, skoraj strahotno jasne lune, šumljanje valov globoko pod menoj, veter, ki ie tiho vel v zraku ter ptičji krik, ki je prihajal od nekod iz daljave, iz gozdov — vse to mi je postalo neznosno in me ie napolnilo z nepopisnim strahom. In tir, tir! Kaj vse so videla vročična čutila! Bil sem tudi nasproti njim brez moči. Lesena bruna velikega mostu so komaj
slišno trepetala od udarcev valov, meni pa se je zdelo, da prihaja vlak in lasje so se mi ježili od groze. Zavel je močnejši veter in že mi je zasopihala v ušesih lokomotiva; v groznih trenutkih je zastajalo srce, da hip nato udari s strašno naglostjo.
Gospoda, so reči, ki so mi v življenju docela neumljive. Ena teh je: kako je mogoče, da sem preživel tisto strašno noč?
Pred dušo se mi je plazila ena sama misel: moram se pomakniti na ta način, da zlezem — če mogoče — v prostor med dvema tračnicama; le tako bo- mogoče, da se v bližnji minuti izognem strašni smrti.
In — uspelo je. Napel sem slednjo mišico m sleherno žilo s tolikšno močjo, da bi si bil kmalu raztrgal meso; pomikal sem se, hropel, glava se mi je napela, da bi bila skoraj počila. Po nepopisnem naporu, ki ie traial dolgo večnost, čeprav je minila komaj minuta, sem ležal v nižjem prostoru med dvema tračnicama.
Ali sem bil rešen? Nisem imel časa misliti ali se žalostiti z novimi nadeja-mi, zakaj vsa življenska moč se mi je osredotočila na poslušanje. V precejšnji daljavi sem čul izprva nejasno, nato pa vsak trenutek jasnejšo, enakomerno, monotono, topo šumenje, kakor ga dela parni stroj, kadar ie v pogonu. Strahotna nočna tišina je postajala od trenutka dO trenutka grozovitejša; zmeden, divji ropot, zamolklo valjanje in sopihanje lokomotive je prihajalo z blazno hitrostjo ameriških vlakov. Še tisoč korakov, še petsto; vse strahote pekla so me poplavile, a ni me nič zgrabilo in nesto: ležal sem kakor oka-menel med tračnicami. Skušal sem vpiti: pa saj še sam nisem slišal glasu, kako naj bi ga bil slišal vlakovodja.
Minil je neizmerno kratek čas; opazil sem svetel sij, objela me ie vročina, nato pa je vse postalo temno in črno; slišal sem grmenje, kakor bi se podiralo nebo. Blizu, strašno blizu, komaj za črto nad menoj, je dirjal vlak in zdirjal nad menoj. Bil sem rešen. 2e napol nezaveden, sem slišal ropotanje in valjanje nad seboj; še trenutek smrtnega strahu me je čakal: zadel me je kavelj zadaj viseče verige in vlekel me-koliko trenutkov za vlakom, nato pa mi je iztrgal velik kos suknie. Vse :se
je zavrtelo pred1 menoj: mesec, most, ves svet je jel plesati, dokler se ni izgubil v popolni megli. Zopet sem postal nezavesten.
Ko sem prišel znova k sebi, sem opazil, da ležim v lastni postelji. Ob vzglavju sem spoznaval znane obraze. Naj bom kratek: Zjutraj po tisti strašni noči me je našel železniški čuvaj, me prepoznal in spravil v Auburn. Štirinajst dni sem gorel v strašni vročini, štirinajst dni so poletavale okoli mene smrtne sence, ali moja življenska moč je bila silnejša in je zmagala. Ko sem po ozdravljenju prvič pogledal v zrca-
lo, sem opazil, kakšne sledove so zapustile tiste ure na meni. - -
Zdravnik je umolknil. Bled obraz, vročični pogled in potno čelo — to so bila znamenja, kako močan ie v nljem še danes spomin na grozno dogodivščino.
Silna napetost, ki nam ie ustavljala sa^o, je počasi jenjavala; kmalu se je vrnila med nas prejšnja dobra volja.
Na vrtu za restavracijo, ki ie bil poplavljen z mesečino, smo hodili še dolgo sem in tja in se pomenkovali o zdravnikovi zgodbi ter o mladi deželi svobode, čudežev in pustolovščin.
Resnica o planetu Marsu.
Nekoč sem bral v nekem nemškem časopisu dober dovtip- V Nemčiji so se pripravljali za sprejem radio-valov z Marsa. Učenjaki so čakali in čakali, a zaman. Mars je mirno plaval mimo Zemlje, ne meneč se za zemeljske radovedneže. Nenadoma pa so ujeli neko značilno šumenje, ki mu ie kmalu sledil kratek stavek v latinskem jeziku. Javil se je Mars: »Leso rnihi Mars«.
Kdor razume to »latinščino«, bo kmalu uganil, kaj so brzojavili z Marsa. Razumel bo tudi. da se Mars ne zanima tako vneto za Zemljo, kakor se njeni prebivalci zanimajo zani. V njem ne grade radio-postaj, niti se ukvarjajo z zvezdoznanstvom; nič ne vedo o kemični vojni, o strankah in parlamentarizmu in o drugi zemeljski ronotiji te vrste. Tam je vse bolj mimo in tiho nego mislijo nekateri Zemljani, ki bi hoteli imeti tudi na Marsu hrup in debate. Toda — Mars ie mrtev.
IPa bo morda vendarle kdo zmajal z glavo in omenil slovite, iz časnikov vsakomur znane »kanale«, ozračje itd. Oglejmo si torej nekoliko bližie našega soseda, vendar pa izključimo domišljijo. ki nas rada zanese na stranpota in se omejimo na čisto znanstvenost.
O Marsu zna vsak izmed nas kaj povedati. Toliko se ie že pisalo in govorilo o njem, da ie čudo. če ni prišel v modo, kakor svoje dni Tutankamon. Ali ker se je nabralo veliko predsodkov, jih bomo skušali iztrebiti, da bo pogled na tega rdečkastega nebeškega »strica« malo čisteiši-
Mars je za polovico manjši od naše Zemlje. Razlikuje pa se tudi po tem, da ie njegova gostota oziroma svojstvena teža manjša; znaša 7 desetink zemeljske gostote. Radi tega ie njegova privlačna sila za 1 tretjino manjša nego zemeljska, kar pomeni, da so predmeti na Marsu trikrat lažii nego na Zemlji. Mars pa nalikuje Zemlji v tem, da ima ohlajeno skorjo: ie tedaj zvezda brez lastne svetlobe kakor Zemlja in dobiva svojo svetlobo od istega Soln-ca kakor mi. Tudi Mars se vrti okoli svoje osi tako, da ga vsega obseva
Solnce, zato se tudi na njem vrstita dan in noč, vendar pa ie dan na Marsu nekoliko daljši: namreč 24 ur 37 minut. V primeri z Zemljo je približno za en in polkrat dalje od Solnca. To pa znači, da sprejme neka točka na Marsu 2 K krat manj luči in toplote kot slična točka na Zemlji. Do sem bi bilo vse
lepo in prav, vendar na bomo kmalu prišli do stvari, ki bo1 veliko zanimivejša in važnejša.
Leto na Marsu namreč ne traja 365 dni, kakor na Zemlji, temveč znatno dalje: 787 dni. Marsova pot okrog Soln-ca pa tudi ni natančno okrogla ter se nagiblje že precej v elipso. Mimo vsega tega je njegova os nagnjena za 25°, medtem ko je zemeljska nagnjeno za 23%°. To nam torej dokazuje, da ima tudi Mars letne čase. Kakor Zemlja, obrača tudi Mars tekom svojega leta Solncu zdaj severni, potem južni tečaj, tako da imata zdaj eden, potem drugi svoje poletje, vendar pa s to razliko, da traja zimska doba na njegovi severni polovici 306, poletje pa 381 dni. To gre na rovaš tisti elipsasti poti okoli Solnca.
V času, ko je na tem ali onem tečaju zima, je ves tečaj pokrit s svetlikajo-čo se belo odejo- Ta bela odeia postaja vedno manjša, čim boli se tistemu polu približuje poletje. Sem in tja na južnem polu popolnoma skopni', medtem ko na severnem nikdar ne izgine. Ko imajo tedaj na južnem tečaiu poletje, ,ie toplota brez dvoma višia od ledi-šča (0°). Prav tako lahko vidimo v belih kapicah na polih sneg in led.
Ako bi opazovali našo Zemlio iz neke točke na vsemiriu. bi tudi na nji opazili podobne polarne »kapice«, vendar pa s to razliko, da niso tako raz-sežne kot na Marsu in da v poletju ne izginejo. Ta pojav nas unrav osupne, čudna uganka! Omenili smo že. da je na Marsu vpliv solnčne toplote 2 K krat manjši neeo na Zemli' ne smemo pa seveda upoštevati vpliva atmosfere. Po tej hipotezi bi lahko sklepali, da Marsova tečaja tako oledenita — in sicer pozimi vse do ekvatoria — da se led v poletju ne more raztaliti. Vzlic temu ga poletje na Marsu raztali. čeprav je v primeri z zemeliskimi razmerami neprijetno hladno. Iz tega pa bi smeli posneti sklep, da nista to niti led niti sneg. Kaj je tedai bela Marsova odeja? Nič drugega kakor tanka, nežna plast slane. Učenjakoma Campellu in Arrheniusu se je po dolgem merjenju in iskanju posrečilo dokazati, da ima Marsovo ozračje tako malo vodnih hlapov, da ondi sploh ni mogoča močna in periodično se ponavljajoča padavina (sneg, dež itd.). Oba imenovana učenjaka sklepata, da pride v Marsovem ozračju na km3 zraka 0.4 g vodnih
hlapov. Zrak na Zemlji sicer zelo iz-preminja svojo vodno vsebino, vendar je le-ta veliko večja. Tako na primer Vsebuje zrak na Zemlji pri 0° 4.9 g, prt 30° celo 30.1 g vodnih hlapov na m'. Samo v področju velikih puščav (Sahara. Gobi) se zmanjšaio te številke zaradi suhega podnebja na 1 tretjino. Čeprav malo, ima zrak na Marsu vendarle nekoliko vodnih hlapov. Ima torej svojo zračno plast. Ta dokaz pa je za nas zelo važen. Lahko ga sklepamo tudi po raznih svetlobnih izpremembah; včasi se vidijo na Marsu rumenordeče motnjave, ki jih razumemo le kot vetroven pojav. Veter pa ni nič drugega kot premikajoči se zrak. Marsova zračna plast je zelo tanka, le malo debelejša od Merkurieve. Učenjak Lo-well je na podlagi tega dejstva izračunal, da znaša zračni pritisk na Marsu 64 mm, kar je toliko kot ena dvanajsti-na zemeljskega zračnega tlaka. Ta nizki zračni tlak bi bil na Marsu vsekakor zelo ugoden za izhlapevanje snega in vode, če bi voda. sneg in oceani sploh obstojali. Zdelo bi se, da bi morala vsa voda na Marsu ob poletnem času preiti v Obliki vodnih hlapov v zrak- Ker pa ozračje na Marsu kljub svoji redkosti nima večtth množin vodnih hlapov, nam ostane samo sklep, da ondi ni ne tekoče vode ne oceanov. In to je tudi res. Voda namreč na Marsu ni več! Zrak na je na Marsu zelo čist, tako, da se da njegova površina natančno opazovati, če je ne zastrejo viharji z rumeno-rdečim prahom. V Marsovem ozračiu se le poredkoma pojavijo oblaki in še to so prav za prav komaj zaznatne meglice.
To, da je zrak na Marsu zelo redek, se da sklepati tudi iz deistva, da je sam kot nebesno telo majhen in je temu primerna tudi njegova privlačna sila. Zato je mnogo njegovega zraka »ušlo« tekom vekov v vesoljstvo in mu je ostala le še današnja neznatna količina. Vprašamo pa se: iz česa ie sestavljen Marsov zrak? Po vsei verjetnosti ima ogljikova kislina, ki io vsebuje ■mimo drugih plinov zrak kateregakoli planeta. Dognano je, da ie Mars starejši od naše Zemlje. Zbog tega je tudi bolj ohlajen in ima debeleišo zemeljsko skorjo. Čim debeljša pa ie skorja, tem počasneje se planet v notranjosti ohlaja in tem manjši ie tudi dotok vodnih hlapov, ogljikove kisline in drugih plinov. Ker so ti ventili zavoljo ohlla-
jevanja površine vedno boli zaprti, se počasi ta dotok v ozračje docela ustavi. Ogljikova kislina in voda se vedno bolj porabljata pri preperevaniu kamenin; voda se bolj in boli izgublja v ve-soljstvo. Spektroskopično ie dognal ameriški učenjak Slipher na Marsu tudi kisik. Za sedaj na še ni znano, ali je v Marsovem zraku tudi dušik. Sigurno pa je, da v Marsovi atmosferi ni vodika ali kakega drugega lahk^a plina.
Celo na Marsovem ravniku vlada sibirska temperatura. Znaša namreč poprečno —3° (Tobolsk v Sibiriji ima poprečno letno temperauro O0)- Ker je na Marsu zelo suho podnebje, lahko vzamemo, da je temperaturna razlika med dnevom in nočjo kakih 30°. Samo ob poletnem času se dvigne temperatura na ravniku opoldan nekaj nad 0°. če je torej na Marsu kako živo bitje, mo-
ra imeti od prirode sposobnost, da izkorišča za življenje solnčno energijo, kakor na primer na Zemlji rastline. Seveda ni treba, da bi bile ravno rastline s svojim klorofilskim aparatom, vendar pa morajo biti »ipriraščene« stvari, ker si radi pomanjkanja rek in oceanov ne moremo misliti plavajočih bitij. Teh živi bi moralo biti toliko, da bi lahko v boju za obstoj vplivale na lastnosti planeta in na njegove zračne plasti.
Na Zemlji je najprej nastal prosti kisik, in sicer po vsej verjetnosti na ta način, da so solnčni žarki kozmično-kemič-nim potom razdelili v zraku plavajoče vodne hlape. Tega kisika je bilo toliko, da je zadostoval prvim živečim stvarem. Mogoče je tudi, da so bila za ta proces potrebna cela tisočletja. Z delovanjem rastlin pa se ie zaloga kisika vedno bolj izpopolnjevala in nado-
meščala. Dandanes zavisimo glede preskrbe s kisikom od rastlin. Na Marsu pa ne more biti toliko rastlin, da bi lahko skrbele drugim živlienskim skupinam za prepotrebni kisik. Rastline pa ne bi mogle obstajati iz drugega vzroka: ni dovolj vode, najvažnejšega činitelja, ki brez njega ni rastlinskega življenja. Rastline pa so tisti neprekos-ljivi kemiki, ki znajo predejavati in presnavljati solnčno svetlobo. Zato si brez rastlin ne moremo misliti kakega večjega, popolnejšega življenja. Brez
vode sploh ni življenja-*
Kaj pa kanali?! Ti kanali, ki se vidijo na Marsu od časa do časa, zlasti v poletju, ko se taja sneg, utegnejo biti znak življenja, znak. da žive na Marsu »ljudje«, in sicer visoko naobraženi, ki so naredili kanale, da namakajo raz-sežne puščave (v čemer bi prekosili ljudi, ki imajo denar za voino. ne pa za namakanje nerodovitnih tal). Vprašajmo se: ali so ti kanali v resnici kanali? Dolgo so se učenjaki prepirali, ali morda sploh niso- optična prevara. Francoz Antoniadi pravi, da je vse skupaj le privid, čeprav se vidi, kakor da bi bili ti »kanali« razpredeni z geometrično natančnostjo. Ta učenjak vidi v tem celo zmešnjavo različno formiranih lis, ki so samo v velikih potezah ločene druga od druge in daiejo radi tega vtis kanalov. Ali naj se ti kanali razumejo kakorkoli že — tu so. Sigurno pa je. da nimajo vode, sai smo spoznali, da je zbog velikega mraza in redkega ozračja sploh ni. Tudi poletni čas ne nudi izjeme. Ce ni vode, tedaj pa se morajo nujno razbliniti vsa fantastična ugibanja o »kanalih« In Marsovcih.
Arrhenius vidi v teh »kanalih« velike razpoke, ki so nastale radi ohlajanja in razpadanja planeta. Napolnjene so s soljo in peskom. V času. ko kopni sneg, postanejo nekoliko vlažne, radi tega pa dajejo vtis smotrene kanalizacije.
Povsem sigurno je tedaj, da na Marsu ni več življenja. Ni pa nemogoče, da je nekoč cvetelo tudi na tem planetu. Zakaj ne?. V »mladih« letih je imel Mars brez dvoma mnogo vode. Nekoč ga je obdajala tudi večia zračna plast, ki je bolj varovala sicer dokaj skopo odmerjeno solnčno toploto- Mogoče je tudi, da se ie v teku milijonov
in milijonov let razvilo na Marsu bitje, ki si je podobno, kakor človek na Zemlji, ustvarjalo svojo okolico. Kajpa, vse to so samo domneve. Ali če že hočemo govoriti o življenju na Marsu, ga moramo postaviti daleč nazai.
Seveda bi lahko kdo ugovarjal, češ, ako so na Marsu živeli kdai »ljudje«, ali ni mogoče, da so se razvili ood pritiskom sile do take višine, da je mi Zemljani sploh ne moremo doumeti? Ali ni mogoče, da so se s pomočjo kakih svojih ogromnih iznajdb ohranili živi, medtem ko je vse drugo poginilo? Nemara pa žive Marsovci še dandanes v podzemnih mestih, v katera so se zatekli pred naraščajočim mrazom? Morda so na kak bistroumen način rešili vprašanje prehrane, prodrli v tajnost-no kemično delovanje rastlin? Rastlina pretvarja ogljikovo kislino, ki jo dobiva iz zraka, v zraku v sladkor in škrob, iz teh pa s pomočjo dušika v beljakovine. Ta kemičen proces je nam ljudem neumljiv; če bi ga poznali, bi ga morda lahko posnemali. Naši kemiki upajo, da bo človek morda že čez sto let spoznal zadnje skrivnosti te rastlinske kemije in jo bo umel sam posnemati. Tako bi bilo rešeno eno najbolj perečih vprašanlj človekovega obstoja, namreč vprašanje prehrane. Kaj, če se je Marsoveern to že posrečilo? Mimo tega so že morda našli način, kako se pridobiva iz ogljikove kisline za dihanje potreben kisik. Tehnično je vse to mogoče in naše Zemljane še ta vprašanja čakajo. Seveda je vprašanje, ali bi bilo živfieme brez vsakršne zveze z drugimi živlienskimi skupinami prijetno? Ali ne bi bila ena sama nepretrgana veriga skrbi, večen boj za kruh in zrak. Zdi se nam, da s človeškega vidika tako živlienie sploh ne bi bilo mogoče. Odkod nai bi Marsovci jemali potrebnih sirovin? Odkod na primer ogljikovo kislino, če je prihaja vedno mani iz planetove notranjosti? Ali kar je najvažnejše: odkod naj vzamejo ogromno količino vode, ki ni potrebna samo v Iaboratorjih, ampak tudi slehernemu posamezniku, kakor pri nas na Zemlji? Vode pa ni! In tako se razblinejo še zadnji fantastični upi v možnost živlienja na Marsu.
Vse je zaman: Mars ie mrtev. Puščava brez vsakega življenja, puščava, čez katero gresta dan in noč, poletje in zima. čije pesek oremetujeijo
tu in tam nastajajoči viharji, dokler ne bodo tudi ti nehali. Planet se vedno bolj ohlaja, dobiva vedno tršo in debelejšo skorjo- Tako se bodo zaprle počasi vse zatvornice, ki prepuščajo zdaj iz njegove notranjosti razne pline; izginil bo še tisti borni ostanek zraka
in zadnja kapljica vode se bo posušila. Takrat bo zamrlo na Marsu slednje vetrovno gibanje. Mlrzel in mrtev, kakor naša soseda Luna, bo krožil Mars svojo večno pot v vesolistvu.
(Po Dekkerju in drugih virih sestavil Oskar H.)
ignotus:
Ruski človek in priroda.
Rusija je v zemljepisnem smislu ogromna plošča, ki o nji trde geologi, poznavalci zemeljske prošlosti, da je bila dno velikega morja. To morje je ločilo v pradavnih dneh Evropo od Azije. Ce bi lahko označili tudi narode po geometričnih oblikah, bi mogli reči o duši ruskega naroda, da je prav tako, kot ruska zemlja, ogromna, nepregledna plošča. V srednjem veku so nekateri trdili, da ima ploskev drugačno »dušo« od trikota. Ce povemo to z jezikom sodobne antropogeografije*, bomo rekli, da imajo narodi na velikih ravnicah drugačno dušo nego" alpinska ljudstva. Izmed vseh velikih ravnic sveta pa je ruska dežela od Balta do Urala, od Severnega ledenega morja do Črnega morja in Kavkaza, od konca Evrope do konca Azije, nekaj svojevrstnega. Ta samobitnost ruske pokrajine se odraža tudi v tipu ruskega človeka, kakor ga kažejo slovstvo, umetnost, narodna kultura in posebej še verstvo ruskega naroda. Obstoji nekak sklad med ploskvo ruske zemlje in megleno širino, nedo-gledno prostornostjo ruske nar. duše.
Medtem ko nam za umevanje zapadnih -narodov zadostuje poznavanje njih zgodovine, kulture in narodnega gospodarstva, nam ostane pri Rusih vse polno nerešenih vprašanj, ki nekatera utegnemo doumeti zgolj z notranjim doznavanjem ali intuicijo. Zdi se nam, da se je razvilo na ogromni ruski ploskvi, ki tvori polovico Evrope, z neko naravno nujo drugačno pojmovanje sveta in življenja, kakor se ie razvilo ob istem času na zapadu. Na obsežnem ruskem morskem dnu je ostalo še dolgo in je še danes veliko vla'ge, močvirja, blata in megle. Enolične, melanho-
* Antropogeografija je veda o razmerju med človekom in zemljepisnimi okoliščinami.
lične stepe s širokimi, počasno tekočimi rekami ne morejo človeka vzpodbujati in bodriti k preveč intenzivnemu delu in življenju. Ruska zima je dolga, daljša in ostrejša nego na zahodu. Zima zamete pota in zapre človeka v hišo. Taka priroda je dokaj neprijazna in jo težko vzljubiš; tem boli pa se človek zanima za človeka in človeštvo. Zato veje od severa sem. z ruskih in nordijskih dežela neka posebna človečnost, nov humanizem, ki ie znatno hladnejši in strožji od romanskega. Na jugu živi človek bolj s prirodo, na severu išče človek človeka. Vzilic temu pa Rusi niso preveč socialni.. Ogromna ravan s svojimi velikimi razdaljami, močvirnimi cestami in enolično prirodo je raztresla ljudi sem in tja in jih ločila: zato je postal ruski človek zamišljen in zaprt vase. Ali opažu i Ruse v družbi; živahnost njihovih kramljanj in velika vnema, s katero se udeležujejo pomenkov, ti priča, kako radi so ti ljudje med seboi.
Na rusko ravan so dotekali mogočni toki bojevitih azijskih narodov, ki jim ie kitajski zid hkrati s težko prehodnimi puščavami zapiral pot na Kitajsko in k oceanu. V ruske žile se ie vlilo mnogo mongolščine. ki se je am,algovala s slovanskim tipom. Tako ie vzrastel naravni strah pred božanstvom, povečala se je vera v usodo in nezaupanje nasproti sebi in drugim ie prožeta vse dejanje in nehanje ruskega človeka. Ali ne opažamo teh vplivov v ruski zgodovini? Dejali bi, da ie tukaj vrelec tistih zapletenih protislovij v ruskem značaju, ki se ne dajo utajiti- Tako se nagnenje k misticizmu srečuje s surovim pohlepom po gmoti in telesnosti; hotenje, preurediti ves svet, hodi isto pot kakor nered in zanemarjenost v lastni hiši. Velika ljubezen do bližnjega tesno meji z nezaslišano kru-
tostio, ki je je bilo v Rusiii v vseh časih, zlasti pa v nenormalnih razmerah, več kot preveč. Živa volja do dejanj, do družabnih preosnov, se brati z oblo-movsko ravnodušnostjo in lenobo, z znanim »ničevo!«. Zbog tega so bili kljub ruski bistroumnosti in nadarjenosti gibalna sila ruske države večinoma tujci. Le-ti so ustvarili rusko državo, premagali velike prostorne razdalje in vsilili sprtim ali brezbrižnim domačinom svojo voljo in organizacijsko nujo. »Kaj bi bila Rusija brez tujcev?« vprašuje na nekem mestu Herzen. In vendar je ruska duša polna bogastva in veličine. In ruska priroda — lepote.
Koliko opevajo ruski pesniki stepo! Njena melanholična daljava, nje prelivanje zemlje v nebo zapušča v človeku globok vtis. Poslušajte ruske narodne pesmi, ki jih pojo stepska plemena. Ze sam napev očituje otožnost, ki pa na hipe vzplamti v razigranost in vas spomni rezgetajočih konj in vetra v stepnih travah. Vsak letni čas ima svoje tihe čare. Ali poznate krasne opise zime, pomladi, in jeseni v Puškinovi poeziji? Tu-le je odlomek iz »Evgenija Onjegina«:
Tu zima je . . . kmet ti vesel je, ker za sani je dober tir, vesel konjiček, ki ga pelje, poskuša, kakor more, dir, kibitka smela lahno teče, pršeče brazde kvišku meče, voznik na kozlu spred sedeč, ima kožuh in pae rdeč. Sin hišnikov na zmrzlem tlaku, v sami posadil ptička je, on sam pa za konjička je, za nohte zašlo je dečaku: pol joka 9e in pol smeji, a mati v oknu mu preti.
To je idila ruske zime — tiste provincijalne zime, ki je edina na svetu še vedno idilična. V ogromne razdalje sem in tja je vse belo. ledenoostro, očiščeno v vetru. Morda je prav to povzdignilo v ruskem človeku tisto zane-šenjaštvo, vizijonarnost, ki ie vabila v neko neznano, lepo zamišljeno onostranstvo • . .
Ali po zimi je prihod pomladi veli-častnejši nego pri nas. Pri čitanju ruskih pisateljev sem zmerom občutil neko posebno barvitost in mirno presoj-nost v opisovanju pomladi. To ni alpska in ne sredozemska pomlad, to je severna in stepna pomlad: božanska, pogansko lepa vesna.
t
Sin Leva Tolstega Lev Levovič Tolstoj piše v svoji knjigi »V Jasnoj Po-ljanje«: »Zdi se mi, da ni nikjer na svetu take pomladi kakor je pri nas. Nikjer na svetu ne občuti človeško srce takih čustev kot jih občutijo Rusi na Ruskem. Kakšna so ta čustva? Pojdite in jih opredelite! Kaj ie to: radost ali nadeja, spoznanje moči ali spoznanje resnice in večnosti? Ali pa ie zgolj živ-ljensko čustvo? Ne vem. Toda vem to, da ni nikjer na svetu nič lepšega od ruske Pomladi . . .«
Miroslav Krleža opisuje prihod pomladi v Moskvo — nekje na koncu aprila: »To jutro je prišla pomlad v Moskvo hrupno in nasmeiano. kakor radostna glasba praznične godbe na pihala. Po širokih bulvariih in ulicah v mestnem centru so se razlili curki solnčnega rumenila in toplote. Pokale so debele ledene plošče pod udarci sekir, a daleč v ozadju na Strasni ploščadi so bleščale zlate kupole, letali so po zraku rdeči baloni. Ženske, dojenčki v vozičkih, spomeniki na izorehajališčih, konji in mačke in mimogredoči — vse to je teklo, vrvelo. bleščalo in se gibalo vznemirjeno in veselo.«
Zimska poezija in pomlad, »kakršne ni drugod na svetu«, ste še Posebno izraziti na stepah, pa v ogromnih gozdovih, na ukrajinskih poljanah, na široki Volgi, ob črnem morju, kjer diši že po jugu, in na divjem Kavkazu^ kamor dihajo vetrovi s perzijskih puščav.
Odnos ruskega človeka nasnroti prirodi je drugačen nego naš- Na Ruskem so pokrajine, kjer je vse enolično; nenadoma pa prideš v brezov gozd in te strese od lepote. Priroda se ne ljubi kot dobra mati. ki ima za človeka obilo dobrega in lepega, temveč se nekako spoštuje v ljubezni, odkriva v drobnih rečeh in blagruie za skromno darežljivost. Tako pojmovana priroda se kaj kmalu izobliči v neko mistično brez-brežnost, kjer sta nebo in zemlja eno, kjer se gmota razbline v duševnost. Ruska priroda ni veličastna in ne buj-nopisana, zato pa je v njeni mirni, 'Pre-sojni lepoti neka posebna nota. ki se me da doumeti, ki pa po pesnikovih besedah »dviga dušo k Bogu«.
Najmočnejše na svetu je to, česar me vidimo, ne slišimo in ne moremo otipatti.
Lao-Tse.
J. G.:

»IT* ■ l
Iz Bajkalalv Mandžurijo.
V vzhodni Sibiriji. — Cita, prestolica Semionovega „začasnega carstva". — Na rusko-hitajskih mejah. - V senci japonskih bajonetov. - Na obronku azijskih puščav. — V Mandžuriji. - V Harbinu, na potu v Vladivostok.
V začetku marca 1. 1920. smo zapustili Bajka! z njegovo divjo lepoto. Potovali smo mimo Vrhnjega Udinska, Petrovskega zavoda, Nerčinska (veliki rudokopi)_k carstvu atamana Semjono-va v — Čito. V vseh teh krajih je bila redna sovjetska vojska, s katero smo imeli domala prijateljske stike, tako da rsmo pomagali drug drugemu. Dali smo celo prednost vlakom s sovjetsko vojsko, kar pa seveda ni bilo všeč Semjonovu in Japoncem, njegovim pokroviteljem. Ostanki belih kolčakov-
nja po morju. Skrbelo nas je tudi, kako bo v svobodni domovini, v novih, nam neznanih razmerah. Vojna misija, ki je prispela iz Jugoslavije v Vladivostok in ki smo zvedeli o nji že v Irkutsku, je pričala, da nas 'domovina ni pozabila. Ta vojna misija je imela nalogo zbrati vse naše državljane, ki so ostali v Rusiji in jih privesti v domovino. Tudi češkoslovaška vojaška misija je prispela šele nekaj dni pred našo v Vladivostok in je odrinila takoj naproti svojim legijonarjem.
Most čez
cev, ki so prispeli v Čito (nekateri celo peš od Samare, t. j. približno 4000 km), nas gotovo niso priporočili Semjonovu in že se je raznesel glas, da se bomo morali z bojem prebiti skozi njegovo ozemlje. Nihče od nas si ni želel po tolikem trpljenju bojev s Semjonovim ali z Japonci; vsem se je hotelo miru. Saj je bilo brez tega dovolj skrbi: imeli smo še dolgo pot pred sabo, nismo vedeli, kako bo z ladjo in kakšna bo vož-
reko Sungari.
Na postaji Qyršelun je bilo, ko smo pustili zadaj redno sovjetsko vojsko. Že na sosedni postaji Hušenga so stali trije krasno opremljeni japonski odnosno semjonovski oklopni vlaki. Poleg ruskega železniškega uradnika se je šopiril na postaji tudi japonski oficir kot postajni poveljnik. Fronta med boljše-vi-ki in Japonci pa se ni nikjer videla. Boljševiki si najbrže niso upali napasti Semjonova, dokler so ga ščitili Japonci
in pa naravna trdnjava Jablanovski hrbet, za katerim se razprostira na vzhodni strani mesto čita.
Čez omenjeni Jablanovski hrbet pelje železnica navkreber po ogromnih serpentinah. Vlak mora imeti spredaj dva stroja, en stroj pa zadaj, da se zaradi svoje teže ne pretrga in ne zdrči v dolino. Srečno smo prispeli na vrh, kjer smo opazili na kratkem predoru pomenljiv kažipot: Proti zahodu je kaizal k Atlantskemu oceanu, proti vzhodu pa k Tihemu oceanu. Ta na videz skromna napisa sta napravila globok vtis na nas daljne romarje, ki smo hiteli še vedno proč od domovine, vendar pa z vedno večjo zavestjo, da bomo stopili na njena sveta tla. Navzdol k postaji Jablanskva-ja smo se spustili s tako brzino, da so jele nekatere osi naših vozov goreti s plamenom. Kakor na zmaju, ki bruha ogenj, smo zdrčali nizdol mimo postajic
z ličnimi in čistimi postajnimi poslopji. *
Pozno v noč smo se pripeljali v Čito, Semjonovo prestolico, ki je žarela vsa v električni luči. Sprejeli so nas dokaj neprijazno, ker so nas — upravičeno ali neupravičeno — dolžili, da brez nas boljševiki ne bi ustrelili Kolčaka, ' da smo pustili naprej vlake s sovjetsko vojsko, da nismo pomagali kolčakov-cem pri umiku in podobno. Ker pa smo bili člani vojske, ki je bila tudi zaveznica Japoncev, nas Semjonov ni upal nadlegovati in nas je mirno pustil čez svoje ozemlje.
Čita šteje okrog 50.000 prebivalcev. Leži ob izlivu rek Čite in Ingvele v Šil-ko (levi pritok Amure). Mesto ima dve gimnaziji .trgovsko učilišče in je bilo tačas izredno živahno, saj. so se zbirali ondi vsi nezadovoijneži z boljševi-škim režimom, razen Rusov tudi Japonci in zavezniki. Trgovci v Čiti so večinoma Kitajci, ki jih sploh često zaslediš v sibirskih mestih kakor pri nas Zide. V mestu je krožil v prometu razen carskega rublja tudi še kolčakovski in Kerenskijev, vendar je bila draginja uprav neznosna. Med Semjonovci smo opazili veliko potrtost, ker so videli, da se je. krog okoli njih državice vedno bolj zoževal. Dan in noč so se morali braniti ore d v^adi man;iših in večliih to In, ki so imele najrazličnejše cilje in programe, vendar pa je vodil vse skupaj en sam namen: kar najbolj izkoristiti prehodno dobo in si nabasati žepe.
V postaji .Karimskaja se razcepi sibirska proga na severno in južno črto. Severna teče mimo Sretenska, Blago-veščenska, Habarovska ob Amuri, južna pa preko Mandžurije in se pri Niko'1-sku Usurijskem združi zopet s severno progo v dvotirno železnico do Vladivostoka. Iz Harbina — središča Mandžurije — se odcepi proga proti jugu v Mukden in Port Artur, odtod pa dalje v Peking. Južna proga preko Mandžurije je znatno krajša od severne, zato smo si izlbrali za pot do Vladivostoka, južno linijo. Bili smo še vedno več kot 2000 km od Vladivostoka. Ker je bilo krasno pomladansko vreme, se nas je večina preselila na strehe železniških vozov in smo odtod promatrali okolico. Svet je postajal vedno bolj gol in peščen. griči so prehajali v ravnine, kjer je pihala burja, prenašajoča iz kraja v kraj peščene valove. Prebivalci so večinoma Burjati, vendar pa so njih se-lišča redka in siromašna. Bolj in bolj je izginjalo zelenje in pokrajina je kazala, da smo bilii v bližini srednjeazijskih puščav. Strašno utegne biti življenje ruskega železniškega osobja na teh samotnih postajah sredi peska in burje, v večni nevarnosti pred divjimi plemeni in razbojniškimi tolpami. Ni čuda, da je Rusija zgradila v krajih blizu kitajske meje cela mesta vojašnic, kjer biva več polkov pehote in konjenice s strojnimi puškami in topovi. Za časa našega prehoda pa so vse te vojašnice zasedli japonski vojaki...
★
Pri mestu Mandžurija smo prestopili rusko-kitajsko mejo ter se vozili preko 1000 km do postaje Pograničnaja po neruskih tleh. Železnica sama je popolnoma v ruskih rokah, napisi so povsod ruski in na postajah uraduje rusko uradništvo. Čutili smo, da smo bili v novem svetu, vendar pa ni nihče mogel povedati, kdo je bil tačas gospodar. Na postajah so bile japonske, kitajske, češkoslovaške in naše straže poleg ruskega uradnika, ki je imel menda še največjo moč. V vseh mestih, ob katerih pelje železnica, je večina prebivalstva ruSke narodnosti. Mesto Mandžurija, ki leži na severu tik istoimenske postaje, šteje kakih 50.000 prebivalcev, ki so večinoma Rusi, medtem ko je trgovina v rokah Kitajcev. Japoncev/- in Židov. V mestu se je prosto prodajalo vino, pivo, žganje, likerji, kar se nam je zdelo nekoliko nenavadno, zakaj v
Rusiji je veljala alkoholna prepoved, k!i smo se ji tudi mi že do dobra prilagodili. Kakor znano, so boljševiki šele nedavno zopet dovolili točenje alkoholnih pijač, ne bržčas v duhu Karla Магха. pač pa v interesu sovjetske blagajne. Nadalje so boljševiki ukinili in zabranili vse javne hiše, vendar pa v Mandžuriji ta prepoved ni držala in smo opazili v tem mestu celo ulico takih hiš z japonskimi in kitajskimi punčarami.
Naša nadaljna pot je peljala čez nepregledne peščene ravnine, 'kjer se je le redko prikazala kakšna zelena pustinjska bilka oziroma osamljena vrba. Silna burja je nosila oblake belega, drobnega peska in ga kopičila v manjše in večje hribe. 'Puščavski pesek ni nevaren samo očem in obrazu zbog svoje ostrine in tankosti, ampak tudi cestam in progi. Radi tega so postavljeni z obeh strani proge visoki, leseni ploti, ki jo varujejo pred sneženimi in peščenimi zameti, vendar pa v mnogih slučajih brez uspeha. Tu in tam kljubuje vetru osamljen borovec, ves skrivljen od boja s pu-stinjskimi viharji in že ta neznaten zastopnik rastlinskega sveta daje pokrajini bolj slikovito lice. Cele ure in zopet ure ni videti človeškega selišča. V Haj-laru smo si ogledali prvi budistični tempel ter se malce seznanili z nesnago, ki se je razpasla v kitajskih četrtih tega mesta, ki so sosede čistih delov, katere naseljujejo Rusi. Kitajski mestni deli imajo poseben vonj, bržčas po ribah in olju, na katerem cvro najrazno-vrstnejše pecivo, ki ga potem prodajajo popotnikom. V vsaki drugi hiši, če smemo tako imenovati brloge — je trgovina z najraznovrstnejšifni predmeti: železni no, galanterijo, špecerijo, deli-katesami. No, za naš okus in za naše pojme o snagi te »delikatese« niso: še zastonj jih ne bi vzel!
Zopet smo zavili navkreber po serpentinah in dospeli na vrh mogočnega Hinganskega gorovja, kjer je bilo Še precej snega. Zares je čudno, da so se ruski inženjerji pri izgradnji sibirske železnice tolikanj bali in izogibali predorov. Le tik pod vrhom so prevrtali pogorje s 3 km dolgim tunelom. Zdrveli smo po drznih serpentinah navzdol po sloveči »pentlji« mimo postaje istega imena (rusko: Petlja), kjer se obe serpentini križate v kratkem predoru. Na vzhodni strani predora je že toplejše podnebje; tu raste hrast, vendar pa je še pritlikav in redek. Tri ure je - bilo treba, da smo prišli v nižino na postajo
Buhedo, ki ima krasno lego z Hingan-skim pogorjem v ozadju. Tu je znano letovišče in zdravilišče za bolne na pljučih.
★
Bolj ko smo se 'bližali glavnemu mestu Mandžurije — Harbinu, bolj se je nižal svet, ki je prehajal polagoma v nepregledno .ravnino s samimi .žitnimi polji in gostimi selišči. Pokrajina prideluje ogromno žita in jajc, slednjih pač zaradi izredno razvitega perotninarstva. Nismo se mogli načuditi sibirskemu bogastvu, saj smo v šolah slišali samo o sibirskem mrazu in o medvedih; tu pa smo se lahko prepričali na lastne oči, da je Sibirija z Mandžurijo — ruska Kanada, Obljubljena dežela, kjer se dobesedno cedi med in mleko. Zemlja obrodi bogate sadove sama, brez umetnih gnojil. Poleg Kitajcev, ki imajo tod večino, so naseljeni tudi Korejci in Rusi. Omotno blagostanje dežele kaže tudi kultura
selišč, ki so čista in prikupljiva.
★
Koncem aprila 1920. 1. smo prišli v večernem mraku v veliko živahno mesto Harbin, ki leži ob veletoku Sungari, katerega je premostil velik železniški most. Nudil se nam je krasen pogled na mogočno reko, po kateri so plovile velike tovorne in lepo razsvetljene potniške ladje, ki so odsevale v trepetajočih mračnih vodah orjaške reke. Zadaj je šumelo mesto Harbin in bleščalo v električni svetlobi. Harbin je bil takrat prenapolnjen z begunci, zlasti z višjimi častniki, ki so se umaknili sem pred ruskimi homatijami. Čehoslovakov niso niti pustili v mesto, ker' so bili trdno prepričani, da so oni izdali Kolčaka. КеГ smo imeli tudi mi enako uniformo, nam je bil vstop v mesto vrlo otežkočen.
Mesto je imelo ob času našega prehoda preko 200.000 prebivalcev. Harbin je trgovsko mesto, ki ni važno samo za Mandžurijo, ampak tudi za celo Sibirijo. Od tu je dobival sibirski trgovec tudi v mirnem času zaloge raznovrstnega blaga. Zlasti pa je bil Harbin pomemben v zadnjih letih svetovne vojne, ko je zalagal z najnujnejšimi potrebščinami, zlasti z medicinskimi in drugimi predmeti, ki so jih preje uvažali iz Nemčije, 'mimo 1 Sibirije tudi evropsko Rusijo. Zasluga, da se je mesto razvilo v tako mogočno tržišče, polno blestečega bogastva in blagostanja, gre v glavnem železniški progi, ki pelje od tod preko
Mukdena v Port Artur in dalje v trgovsko mesto Shanghai. Mesto ima živahno borzo, trgovino z efekti in valutami celega sveta ogromne modne trgovine, kjer lahko dobiš vse, kar hočeš in ne -predrago. Po mestu švigajo avtomobili, moderne kočije, pa tudi že dvokolke (rikše), ki jih vozijo kitajski kuliji.
Prvega maja smo prispeli v kurilniško postajo Imjanpo. Za nami je bila domala vsa Sibirija, za nami pa tudi mraz. trpljenje in obup. V nas in okrog nas je cvela razkošna pomlad, ki smo jo vsi živo občutili, čeprav še nismo' bili na domačih tleh. Cehoslovaki so praznovali z godbo in obhodi praznik dela in prerojenja, Jugosloveni pa smo se samo sprehajali po lepi okolici. Skupina prostovoljcev nas je odšla - v bližnjo goščavo, kjer smo opazili sredi drugega drevja vitko divjo jablano, ki je bila vsa v najlepšem majniškem cvetju. Marsikateri izmed nas je po dolgih šestih letih ugledal prvič ta nežni cvet. Znano je, da jablana ne uspeva v mrzli Sibiriji. Beli jablanin cvet nas 'je živo spomnil domovine, 'ki ije bila takrat v najlepšem cvetju svoje svobode. .Navidez neznaten dogodek nas je globoko ganil. ★
Na vseh postajah, 20—30 kilometrov ena od druge, nas je nadlegovala množica Kitajskih prekupčevalcev s cigaretami, jajci, vodko in vsemi mogočimi predmeti, ki so nam jih vsiljivo ponujali od jutra do večera. Bili so tako nadležni, da smo morali zapirati vrata pred njimi; kakor hitro je namreč prestopil tak sibirski krošnjar prag voza, ga ni bilo mogoče spraviti iz vagona drugače kot s silo. Ne prezrimo, da so ti vsiljivi kupčevaloi na glasu tildi kot sila spretni žeparji in dolgoprsteei. Zgodilo se 'je, da smo morali nekega dobesedno vreči iz voza in ga še politi к vodo, vendar pa je že čez pet minut pozneje — popolnoma neužaljen vpil pred našimi vrati: »Kapitana, pokupaj, šango!« Zopet drug Kitajec je razkazoval svojo izurjenost v metanju nožev in v najraznovrstnejših fokusih; tretji nam je prepeval ob sprernljevanju enostrunega instrumenta v več kot četrttonskih intervalih, ki žalijo naš zapadnoevropski posluh.
Na vseh postajnih poslopjih vzhodne kitajske železnice je visela poleg ruske (belo^modro-rdeče) zastave tudi kitajska, ki jo sestavljajo rdeča, rumena, višnjeva, bela in črna barva. Vozili smo se samo podnevi in sicer močno zavaro-
vani, ker so bili v bližini proge tako zvani Hunguzi. Hunguzi niso pleme zase, temveč navadni Kitajci "in sicer vojaki, ki jim ne prija domača postava in vlada, pa so ubežali v mandžurske gore (šopke), kjer je bilo vse polno takih ubežnikov, torej nekakih »kačakov«. Nekaj km od proge so imeli ti rokovnja-či vso Oblast v svojih rokah. Taborili so v šotorih in nalagali bogatašem davke, ki so jih moraii prinašati osebno. Ako kdo ni prinesel denarja na določen kraj in ob določenem času, so ga ob prvi priliki umorili, medtem ko ubogljivemu niso storili nič žalega. Imeli so celo svoje zakone; napadali niso nikdar brez potrebe in so zahtevali samo, da se jim da, kar potrebujejo. Prebivalci se jih radi tega niso bali in so jim celo pomagali, ko so šli na »biro«. Nas niso napadali, čeprav so prišli večkrat tik k progi. Hunguzi žive v teh krajih še dandanašnji, četudi jih boljše viške oblasti preganjajo in strahujejo.
Na postaji Pograničnaja smo prestopili zopet na ruska tla, od koder nismo imeli daleč do Vladivostoka. Da bo čitatelju teh vrstic bolj jasno, kakšno daljavo je prepotoval z nami v tem potopisu, naj navedem nekaj številk. Od Če-ljabinska do Novo Nikolajevska je 1332 verst. Ta proga se imenuje Omska železnica z upravo v Omsku; od Novoni-kolajevska do Inokentjevskaje (pri Ir-kutsku) je 1726 verst z upravo v Tomsku (odtod ime Tomska železnica). Od Inokentjevskaje do Mandžurije je 1431 verst ter se ,ta del sibirske železnice imenuje Zabajkalska železnica. Vzhod-no-kitajska železnica od Mandžurije do Pograničnaje s podaljškom do Vladivostoka pa je dolga 1605 verst, skupaj torej 6094 verst (l versta je 80 m daljša od 1 km).
VI K.:
Jeleni 111 c
V	lepi prebujajoči se prirodi se pripravlja večina živali na pomladansko svatovanje in nastopa v svojih najlepših pozah. Nekateri samci postajajo boje-' viti, drugi hočejo s svojim ponašanjem vzbuditi pozornost družic in nadkriliti ostale samce. Pa tudi nežni spol si skuša na razne načine z lepoto, naklonjenostjo in drugače pridobiti kar največ častilcev. V tem lepem času pa je klavern in potrt kralj naših gozdov, mogočni jelen. Kdor ga je videl koncem septembra, v jesenskem zlatem gozdu, ko je ponosno dvigal z močnim rogovjem okrašeno glavo, ko je ob zgodnjih jutrih 'in poznih večerih klical na boj vredne nasprotnike, ga danes ne bo spoznal; skoraj da ga bo zamenjal z njegovo vedno dolgočasno samico košuto.
V	hudih pozno zimskih dneh je jelen zelo shujšal. Poprej plah in pozoren, postaja vedno bolj brezbrižen in strpljiv nasproti svojim vrstnikom. Razmršila se mu je dlaka in kras njegove glave, mogočno rogovje, se je jelo majati, dokler ni nekega dne odpadel prvi rog. To je bilo ponosnemu kralju gozdov zelo neprijetno. Pa kako tudi,ne; le pomislimo, kako klavrn se zdi z enim rogo-vilom. Že zaradi ravnotežja mu je nerodno, kajti ostali rog mu je vlekel glavo neprestano v stran. To ga je napotilo. da si je odbil .še ostali rog. Močno je udaril ob deblo in zadnji ostanek njegovega lepotila se je skotalil po tleh. Žalostno je zrl na močen rog, ki je ob-
ih rogovje.
tičal v kopnečem snegu. Ako bi se bil ogledal ta trenotek v zrcalu kristalno čistega gorskega potoka, ali v motni močili, kjer se je v poletnih dneh tako rad valjal, bi bil obupal, tako grd je bil. In dolgo bo trajalo, preden si bo opomogel.
Radi odmetavanja, odnosno odpadanja rogovja so stari Nemci imenovali mesec februar »Hornung«. Pri nas od-vržejo jeleni rogovje v marcu.
Na prelomni .točki okrvavljene rožne nastavke preraste čez nekaj dni debela, kosmata koža. Iz čelnih na avkov poženejo novi hrustančasti. Od dne do dne so večji; do konca julija dorastejo.
Rogovje raste izredno hitro. Čuditi se moramo, če pomislimo, koliko snovi mora dostaviti jelenovo truplo, da se okrasi glava. Sestavina rogovja je slična sestavini kosti; obstoji v glavnem iz apnenca in fosforja. Hrustančasti poganjki so v notranjosti pretkani s cevkami, po katerih prihaja kri in dovaja za rast rogovja potrebno snov. Zunaj so preoblečeni s kožo1.
Ko je rogovje dorastlo, polagoma poraženi, kar povzroča divjadi, jelenom in srnjakom, neprijetno srbečico. To je povod, da prične nosilec rogovja drgniti dorastlo rogovje Ob razna debla in odstranjevati kožo. Najraje se drgnejo ob debla, katerih lubje se cunjasto trga. Ker ragovje med drgner/>m ni trdo in poraženi popolnoma šele med odstranitvijo kože, dobi deloma barvo drevesa, ob katerem ga je jelen snažil; precej-
Jeleni v času menjanja rogov.
»
šno vlogo pri barvanju ipa imata tudi zrak in svetloba. Nekatero rogovje postane temno, drugo svetlejše.
Enoletnim jelenom izraste samo eno, do pol m dolgo steblo; takega jelenčka imenujemo špičak. Drugo leto pa se pojavi nad čelnim nastavkom, na korenu roga, ibradavičasta rožena debelina; tej pravijo lovci roža. Iz rože požene steblo in iz stebla odganjki, odrastki ali poganjki. V drugem letu ostane slabim je-
da izraste iz enega stebla po 12 odganj-kov in še več. da govorimo o štiriin-dvajseteraku. To se dogodi le prav redko. Močno jelenje rogovje tehta do 8 kg in se ni čuditi, če po odpadlem rogu odbije jelen še drugega in tako vzpostavi ravnotežje. Moč rogovja je odvisna mimo plemena tudi od vremenskih razmer in ž njimi zvezane boljše ali slabše paše.
Starim jelenom oslabi s časom rast rogovja, po doseženem višku ipa postaja
Jeleni z novim rogovjem še v koši.
lenom samo steblo, ali pa požene en odrastek, kar predstavlja jelena vilarja. Navadno pa že v drugem letu izraste poleg stebla še dvoje ali troje odrastkov, tako, da 'jih ima s steblom vred po tri ali štiri na eni strani. Takega jelena imenujemo šesteraka ali osmeraka. Odrastke štejemo na tistem steblu, kjer jih je več in jih podvojimo. Dogodi se, da ima jelen na eni strani dva ali tri, na drugi pa pet odrastkov in ga kljub temu označimo- kot deseteraka z edino razliko, da smatramo jelena z enakim številom za pravilnega, z neenakim pa za nepravilnega.
V poznejših letih požene skoro vsako leto po en odrastek več. Dogodi se.
od leta do leta slabše. Jeleni z lepšim rogovjem so navadno krepkejši in spolno sposobnejši. Narava skrbi sama za •dobro in lepo nasledstvo. Nepravilnosti v rogovju so ali posledica mehaničnih nepravilnosti, ki se navadno dogode, ko je rogovje še mehko in lahko pokvarljivo, ali pa organičnih, navadno radi abnormalnih spolnih organov.
Tupatam se dogodi, da jelenom samcem sploh ne izraste rogovje, nasprotno pa so ustrelili tudi že košute z dosti lepim rogovjem. Skoraj isto, kar velja za jelenjad, opazimo tudi pri srnjadi, v glavnem s to razliko, da srnjaki izgube rogovje jeseni.
GLASOVI
T. G. Masaryk:
Naša izobrazba.
Minule dni je slavil prezident češkoslovaške republike T. G. Ma-sar.vk 77-letnico rojstva. Objavljamo v prevodu odlontpk iz njegovega predavanja »Jak pracovat?« (Kako naj delamo).
Predvsem naj opozorim na razliko med samovzgojo jn samoizobraz'bo. Samo vzgoja je težka, samoizobrazba pa je mogoča in se mora pri nas pospeševati, кет živimo v drugačnih raizmerah nego žive drugod. Če je problem malega naroda problem in je ta problem- za nas velik, mora sleherni s premišljenim delom izenačiti nasprotje med malim imi velikim narodom. Ako šibek človek trči z močnim, nima druge pomoči, kakor da izrabi vse, kar se da, da postane do neke mere enak močnemu. Na podlagi opazovanja zgodovine in življenja sklepam, da bi mi, ki smo mali, lahko postali to, kar je marsikateri večji in velik narod, če bi pravilno razumeli, kaj mas dela male. Treba je odpraviti vzroke, nato pa skušajmo izkoristiti svoje moči bolj nego smo jih izkoriščali doslej.
Pred sabo imamo dvoje nalog: najprej je treba izpopolniti znanje, ki je potrebno vsakomur izmed nas in ki nam ga šole niso dale, druga naloga ipa nam veleva, da iščimo v danih raizmerah nekako filozofično sintezo, tako da bomo raznotera spoznanja združili in si pridobili splošno naobrazbo, ki bo imela enoten vidik in nam nudila popoln svetovni nazor.
Samo ob sebi se ume, da imej splošna naobrazba, ki jo mora zahtevati vsak misleč človek, svetoven značaj. To pa ne pomeni, da moramo uvajati politično kozrno-politstvo; -ne, treba je le, da opazujemo zunanji svet, vendar pa z našega narodnega stališča. Goethe je dejal: »Naj je svet še tako velik in obsežen, je navsezadnje vendar le nadaljevanje našega bistva in nam ne more dati več kakor nam daje naše bistvo«. To je res in velja za nas, pa za nas še prav posebej. Če hočemo imeti svetovno varnost, je ne bomo dosegli s tujo pomočjo1, marveč si jo moramo priboriti z lastnim •delom; baš iz naših razmer moramo ustvariti razmere, ki bodo imele svetoven format. Naš narod mora postati svetovni narod, maše vprašanje svetovno vprašanje, to pa se bo zgodilo zgolj z našim delom. Vsak človek je nekak glefoae
adsoriipt-us; s-lehe-rn bo najbolje delal on-di; kjer je rojen. Marsikdo ni zadovoljen, kreme v svet in išče zadovoljstva bogve kje na tujem — ali zaman, ne najde ga; samo doma lahko delamo s pridom. Vsak ve zase najbolje, kije ga ž uli- čevelj; domače razmere poznamo najbolje in je izfoo-g toga ipravilno, da se osredotočimo nase. St oiprav tedaj bomo spoznali svoje skromne moči in bomo itmeli boljše gospodariti ž njimi, opraviti svoje delo na koristnejši način. Mali narod se ne more meriti z velikim; ali .prav radi tega se moramo (potruditi, da bo imela naša naobrazba za toliko bolj nacionalen značaj, za kolikor bo bolj svetovna.
Na kratko -povedamo: stremimo, da bo naša kultura zares narodna.
Če hočemo, da bo tako delo uspešno, je treba v večini slučajev in zlasti pri mladih ljudeh, občega dela. Nemara bi sploh lahko rekli, da je delo le tedaj uspešno, če je obče, to se pravi«, če ne dela samo en človek, temveč več ljudi. Delo pomeni že samo na sebi, da pomaga človek človeku, zato je delo samo na sebi socijalno. Vsak mlad človek se s pridom- pridruži celoti, kjer se dela v dobre namene. -Njegov dobiček je dvojen: če -dela sku-pno z drugimi, dobi Sipričo razumljive nestanovitnosti in medoloč-nosti mladine neki smoter, ki morda ni prevelik in me v skladu z njegovo domišljijo, ki ipa je vendar določen in dober. Na drugi strani pa stopi v takih združbah v stike z ljudmi in se nauči občega dela. Zbog tega je dobro, če iščemo skupno delo.
Vse to pa bo imelo le ted-aj pravi pomen, če bo imel vsak izmed nas pred očmi d-cločen program, določen delovni smoter. 'Daljini in bližnji smoter. Vsako dejanje in nehanje naj poteče iz celega naziranja, ki raj se na dejanju pozna. Torej ne bodi naše delo slučajno; delajmo vedno z določenimi smotri.
Nočem pa trditi, da dejstvuješ samo s tem, -po čemer stremiš. Mi dejstvujemo često ibaš z oni-m, česar nočemo storiti. Sigurno je, da ne učinkujemo na druge ljudi niti z najbolj izbranimi točkami svojega programa, temveč s svojim značajem in celotnim svojim življenjem. Vsak izmed nas vpliva bolj z življenjem nego z miselnostjo, ki jo ima v sebi. Vendar pa je tem nujnej-še, -da si zastavimo smotre in program, ker bo talko naš značaj in naš trud na nekaj osredotočen. Brez dvoma so tudi nedoloče-
ne težnje in ideali zelo važni. Vendar pa nam, ne kaže, da bi živeli vedno v tej megli; treba je, da damo hrepenenju besedo in program.
ono
Dr. K.:
Praške čajanke. — Na jugoslo-venskem poslaništvu v Pragi.
(Pismo iz Prage.)
Praga zelo ceni družabne čajanke. Ne morda zastran tega, da bi bil čaj pri nas Čehih priljubljena pijača, marveč zato, ker se je Čehom po prevratu tak način družabnih stikov priljubil. Od prevrata sem vztrajno in neumorno čajarimo. Nekateri ljudje, zlasti dame, hodijo od čajanke do čajanke, tako da so uprav zasopli in utrujeni, nemara celo bolj nego žanjice na polju. Na čajankah se pletejo drobne spletke in razkrivajo družabne »skrivnosti«; tu ee pretresajo vse tiste novice, ki nimajo nič skupnega s politiko, ki pa vendar često vplivajo na politiko. Skrbno se promotriva, kdo ni prišel, kdo ni bil povabljen, zakaj manjka in zakaj ga niso povabili itd.
Prirejajo se tudi službene čajanke. Na glasu so čajanke, ki jih daje prezident republike v najrazkošnejšem prostoru, kar jih poznamo v srednji Evropi: v historični španski dvorani na Hradčanih. Povabljeni so na nje odličniki iz vseh kotov republike; v Pragi pa velja pravilo, da ni pravi Čeh in da nič ne pomeni, kdor ni bil vsaj enkrat na prežiden-tovi čajanki. Nadalje so znane čajanke zunanjega ministra Beneša in praškega župana primatorja dr. Вахе. Tudi praški velesejem prireja čajanke, ki se razlikujejo od drugih po svojem ljudskem značaju. Zbog tega opaziš na takih čajankah značilno potezo, da se natakarji očitno trudijo, kako bi prej ko mogoče pospravili posodo in orodje. Če si pozoren, vidiš, da dame odnašajo cvetlice s slavnostno pogrnjenih miz, da bo ostal kak spomin na čajanko, in tisti, ki so še bolj vneti za spomine, pobašejo tudi žličke, skodelice in krožnike. Pa ne misli, da je to praška posebnost; take so ljudske čajanke v vseh mestih. Pariške čajanke se prav nič ne razločujejo od praških in če bi jih prirejali nekoč v starem Rimu ali Atenah, bi zahajalo nanje občinstvo docela enakega značaja. Stavimo, da bi se vedlo prav tako kot se obnaša občinstvo na čajankah praškega velesejma.
★
Ondan so obiskali Prago jugoslovenski parlamentarci. Že pred prihodom mi je poslalo jugoslovensko poslaništvo karto e sledečim besedilom: »Le Ministre du Royaume des Serbes, Croates et Sloveues et Madame Lazarevitch Vous prient de leuer faire le plaisir d' assister & la Rčception en 1' hon-neur de la DSlegatioh Parlamentaire du Royaume des Serbes, Croates et Slov^nes, le 16. fevrier a 21. 30 heures a la Legation
Royale. S. S. V. P.« V novinali je izšla vest,, da bo jugoslovensko poslaništvo v Pragi priredilo na čast delegaciji r o u t, kar pa ni istovetno s čajanko; člani delegacije so bili namreč že nasičeni s čajem, ker sta jim tega. dne priredila čajanko prezident republike in zunanji minister dr. Beneš.
Odzval sem se tedaj prijaznemu povabilu,, zakaj na jugoslovensko poslaništvo ree rad zahajam. Ondi imajo čajanke ali routi svojevrsten značaj, ki jih popolnoma loči od drugih diplomatskih čajank v Pragi. Tudi diplomati pravijo tako, zaradi tega pa je vsak vesel, če dobi vabilo jugoslovenskega poslanika. Tu srečuješ nove, povsem drugačne ljudi, zakaj na legaciji vlada pravi demokratičen duh, čeprav se sicer imenuje »Legation roya!e< (kraljevo poslaništvo). Če zahajaš na praške čajanke, bos srečal ob 5. uri neko družbo; ob 5.30 boš našel iste ljudi drugod, ob 6. uri zopet drugod in tako naprej. Z gospodom predsednikom Družbe za vnovče-vanje klavne živine Štovičkom se srečaš ob 5. uri pri g. X. in ga vprašaš, kako se mu godi; ob 5.30 boš pozdravil g. Štovičko pri g. Y. in se bosta ljubeznivo povprašala, kakor da se ne bi videla kdo ve koliko časa. kako se vama godi; ob 6.uri se utegneta najti pri poslancu Z. in se razen običajnih vprašanj pomenita še o vremenu. V tem pravcu gredo srečanja tako pozno v noč. Senzacija je le tedaj, če g. predsednika Štovičko na tej ali oni čajanki ne opaziš. Brž se ljudje spogledajo in vprašajo: Kaj se je neki zgodilo? Pozor: tu se nekaj kuha! Itd. Na prihodnji čajanki boste govorili z g. Štovičko že nekoliko bolj oprezno. Saj veste: pri nas na češkem se vsak dan pojavi kaka afera
in nihče ne ve ne ure ne dneva ... ★
Na jugoslovenskem poslaništvu je ozračje dokaj drugačno. Holandski poslanik se kar iz;gubi v povsem novi družbi; angleški poslanik in njegova žena uprav utoneta v gruči neznanih ljudi. Smehljajoči se obrazi so tu bolj človeški, ljudje se drže po človeško in tako tudi govore; sploh vidiš manj naškrob-ljenih srajc, zato pa več dalmatinskega vina.
Jugoslovensko poslaništvo v Pragi leži v tihi četrti sivih, častitljivih plemiških palač in starinskih vrtov, v najlepšem, res poetičnem delu Prage. V najkrasnejši izmed krasnih palač te četrti, v palači vitezov Malteškega reda, je njegov stan. Takoj nasproti je francosko poslaništvo, nekoliko dalje ponosno poslaništvo Velike Britanije, zopet dalje poslaništvo Zedinjenih držav ameriških; čisto blizu pa poslanikuje tolsti, dobrodušni poslanec Njenega Velič. nizozemske kraljice
Jugoslovensko poslaništvo prav nič ne zaostaja, če ga primerjamo s ponosnimi lega-cijami velikih držav, velesil, starih dežela a starimi tradicijami. Po tihih, odrih ulicah prihajajo k poslaništvu številni avtomobilisti in se postavijo v vrsto pred palačo, ki nosi plemiška znamenja. Na malem trgu je zopet živahno, kakor je bilo nekoč pred stoletji, ko.
je bila Praga večno mesto, srce češke dežele in ko so se v tej plemiški četrti reševale
pomembne zadeve takratnega časa.
*
Tisti večer so se po stopnicah, ki vodijo v prvo nadstropje — v reprezentančne prostore — valile cele množice povabljencev; tam, kjer so nekoč tolkle ob tla sablje starih vitezov, se oglašajo sedaj koraki obiskovalcev iz današnje Praige, ljudi iz srednjih vrst praške družbe, koraki vojakov, industrijalcev, profesorjev, časnikarjev, umetnikov. Stopajo vam tako sigurno, kakor da bi bili že izza mladih nog vajeni takih tal in reprezentance; kakor da bi razni Štovički, Čermaki, Konopaski, Hejhali spadali v te častitljive prostore. Razkošje, ki je služilo nekoč vzvišenemu plemstvu, služi danes poslaništvu demokratične ljudske države in ga lahko uživajo tudi preprosti ljudje.
Pri vhodu sta pozdravljala goste gospa La-zarevičeva in gospod poslanik; v razsežnein prostoru prve dvorane sta se vrtela okoli do-slecev g. attachć, Klujič, g. dr. Prohaska, kulturni attache in drugi gospodje iz legacije. Ko je bil v Pragi j u gosi o venski poslanik g. Hribar, je pozdravljal goste stoječ na dragoceni preprogi, kakor je doslej v Pragi nisi videl. G. Lazarevič pa očividno ne more stati venomer na enem in istem mestu, zato tudi ne stoji na preprogi. Vzlic temu pa pozdravlja vsakega gosta s presrčnim stiskom roke in gostje so mu za njegovo prijaznost hva-ležnejši, kakor če bi se bil izvršil pre jemu i obred na preprogi.
Gospodje v frakih ali v večerni obleki se pozdravljajo med sabo, pomenkujejo in begajo z očmi po družbi, iščoč znanih obrazov. Kancelar dr. šamal govori s Klofačem; okoli njiju se je zbrala skupina onih, ki čakajo prvega ali drugega. Nekateri odhajajo v nadaljnje prostore, kjer se lahko posadiš v žametne naslonjače. G. Kvapil (dramaturg Narodnega gledališča in znani književnik. Op. ured.) razlaga znancem, da bo imel dama smolo; ni vzel žene s sabo, ker je mislil, da velja vabilo zgolj za moške, tu pa opaža na svojo grozo, da je vsak pripeljal s sabo boljšo polovico. Ko se bodo dame sestale in bo gospa Kvapi-lova zvedela, da je veljalo vabilo tudi za dame. utegne izbruhniti domača nevihta. Zares: vabilo na rout je veljalo tokrat samo za gospode, zato tudi ni bil pripravljen sladoled; ali dame, ki rade kontrolirajo dopisovanje svojih soprogov, se niso dale zmotiti. Dobro so vedele, da Jugosloveni vzlic temu, da ne dajo ženam splošne in enake volilne pravice, ne marajo družabnosti brez Evinih hčera in se jim je zdelo,- da tudi pri jugoslovenskem
poslaništvu ne bo drugače.
*
Tik pred 10. uro so bili vsi prostori, ki so jih določili za recepcijo, napolnjeni z množico mož, dam, vojakov — polni nemira, vrvenja in besedovanja. Ko je bil dan migljaj slovitemu Sukovemu kvartetu, da se je lotil svojih
čudežnih instrumentov, se ni mogla družba umiriti. Venomer je kdo klical Pivka ali iskal koga drugega; ta je nekaj hotel, oni se je o nečem pogajal itd. Deset ljudi je prišlo vprašat poslanca, s katerim sem govoril, ali je videl dr. Pivka; za vraga — ni ga videl
—	Piyko je imel pravkar sestanek z gg. Ko-markom, Zelenim in z ostalimi prijatelji.
Ko se je končal koncert kvarteta, so se odprle duri zadnjih dvoran z buffeti in družba se je brž razvrstila okoli miz, ki so bile obilno obložene z jedačami, pijačami in cigaretami.
V pestri zmesi, iz katere so se hitro pojavili znani obrazi jugoslovanskih poslancev in odličnih čeških mož, pred sta vitel jev vseh panog javnega življenja in dela, se je razmahnilo tako presrčno kramljanje, kakor da bi ti ljudje že po naravi spadali skupaj. Zdelo se je, kakor da bi bil predsednik poslanske zbornice Malypetr klubski tovariš srbskega poslanika, ki ga je prepričeval o neki zadevi; kakor da bi se minister Hodža razgovarjal o neki domači stvari s tovarišem iz Bosne; celo huda rivala Klofač in Stfibrny sta mirno govorila med sabo, kakor da ne bi bilo ni-kakih afer med njima in sta skupno tolmačila Jugoslovenom parlamentarno taktiko narodnih socijalistoiv. Vse je bilo tako domače in veselo, da se je zdelo, kakor da bi tudi stari portreti malteških vitezov zrli smeje in prizanesljivo na nocojšnjo družbo — morda so hoteli kaj povedati g. ministru Benešu, ki je
—	vedno zaposlen in oibkrožen — pravkar odhajal iz d vorane
Kje bi bilo to mogoče pred desetimi leti i Kako neki bi pustili semkaj nas preproste ljudi, ki smo — kakor je dejal vaš Cankar
—	sinovi sužnjev!
O O O
Tsing Tschao T' sing:* Pismo mladega Kitajca o sodobni Kitajski.
Modema Kitajska se močno razlikuje od Kitajske leta 1846. (Tega leta je bilo pet kitajskih pristanišč otvorjenih tujcem.) Način naseljevanja (kolonizacije), kakor ga je izvajala Evropa z velikim uspehom v Afriki, na Bližnjem vzhodu, v Indiji in Indokini, je dandanes že zastarel. Zelo sporno je, ali je ta način primeren za deželo, čije omika je stara kakor svet in ki je dandanašnji oborožena povsem evropsko. Evropski narodi mislijo skoraj že odkrito, da bo Kitajsko prej ali slej, vendar pa sigurno, doletela enaka usoda kot je zadela druge kolonizacijske države. In zares: načelo, da naj se na Daljnem vzhodu vzdržuje evropsko ravnovesje, se zdi velesilam življenskega pomena; zbog tega pa se morajo razni deli ene in iste države vojskovati drug proti drugemu. Če se bo ta boj nadaljeval, utegne uničiti domačo industrijo. Ko pa bi država zašia pod jarem evropskih finančnikov, bi bilo treba le še ugodne prilike za »intervencijo«. Kadar gre za kako
kitajsko zadevo, se velesile takoj zedinijo v tem duhu. Toda Kitajska mladina je dobro poučena, da je Anglija na enak način potegnila Indijce; dobro pozna vse mednarodne načrte. To, kar se danes dogaja, je ogorčena borba med velesilami, ki (da govorimo v diplomatskem jeziku) branijo »svoje važne interese« in svoj »prestiž« v Aziji in kitajsko omladino, ki se je izšolala v evropskih šolah.
Ti miladi ljudje, ki eo se rodiii po večini sredi socialnih preobratov, ki označujejo k"-nec zadnje dinastije, so dobili od svojih sta-rišev izreden temperament: nervozen in neuravnotežen. Že v zgodnji mladosti so spoznali revolucijo, ki je imela velik vpliv na njihovo duševnost, postali so omejeni in živahni. Videli so na lastne oči, kako so velesile ponižavale Kitajsko. Z druge strani pa so se naučili iz zgodovine, kako velika je bila domovina v preteklosti in kakšno mesto gre kitajski umetnosti,_ slovstvu in filozofiji v zgodovini človeške civilizacije. To nasprotje jih je vznemirjalo in jih je napotilo misliti; pomagalo pa je tudi izgraditi njihov značaj, ki je zamišljen, deklamatorski in prenapet, nima pa nič skupnega z značajem prejšnjega rodu kitajskih izobražencev. Današnji mladini se hoče velikih dejanj in njen krepak individualizam jo sili k mnenju, da je ni-čevo vse, kar je izven nje. Mlad Kitajec, mrzi mir in stremi postati heroj svojega časa — to sta poglavitni potezi na portretu naše mladine, ki se dandanašnji bolj ukvarja s političnimi zborovanji nego s šolskim delom. To je bolehav rod, rojen kakor nalašč za notranje krize in za zunanjo politiko; odkar je videl toliko prelite krvi in preizkusil toliko bede, se ne trese več pred smrtjo, temveč
ji zre mirno v obraz.
★
Ni treba niti omeniti, da kitajsko ljudstvo v zadnjih letih po zaslugi svojih dijakov, ki so se vrnili iz Evrope, dobro razume, kaj pomenijo tako zvane tujske koncesije na kitajskem ozemlju. Leita 1925 je zahtevalo streljanje v Nanking-roadu v Shanghaju trideset žrtev. Leta 1926 je pokosilo obstreljevanje Vanhsiena 500 ljudi. Glede morilnih intervencij Anglije na Kitajskem, ki močno kršijo suverene pravice nezavisne države, je zavzel mednarodni tisk kaj različna stališča. Nekateri Ifeti so obsojali Angleže, drugi pa so trdili narobe: da so namreč Kitajci izzvali Angleže. Ali nam se zdi zadeva povsem preprosta: nobena država ne dovoli, da bi smela katera druga država pošiljati po njenih tekočih vodah v notranjost dežele ladje z oboroženo mornarico; kako neki bi morala biti baš Kitajska izjema? Vse te tragične dogodke pa povzročajo neenake pogodbe, ki so jih vsilile velesile Kitajski; če nočemo, da se bodo pojavljali zopet in zopet, je treba te krivične
pogodlbe razveljavljati.
★
Konfucijeve ideje, ki so bile starini kitajskim izobražencem toli drage, so novejše ge-
neracije vedno bolj zapuščale, to pa zbog suhih dejstev, ki so jih spoznale povodom raznih ekspedicij evropskih, velesil. Opijeva vojna leta 1840. je dovolj razkrinkala pravO' obličje evropske omike. Od leta 1900, ko je izbruhnila bokserska vstaja, so Kitajci zmerom bolj čuječi za domovinske interese. Takrat je zavezniška vojska zažgala najlepšo palačo na svetu Juen-Ming-Juen, potem ko jo je oplenila. Spomin na to dejanje nočo izginiti iz src Kitajcev, ki poznajo Evropce po letu 1840. le kot tatove z orožjem v roki. Legende o krutosti in o krvolitjih so prešle v narodne pesmi in navdajajo ljudi nižjih družabnih razredov bolj s srdom, zaničevanjem in studom nego s strahom.
*
Čustva, ki jih goje Evropci nasproti Kitajcem, so natančno taka, kot so jih imeli Kitajci v XVIII. stoletju nasproti Evropcem.. Takrat so se morali vsi poslaniki vreči na tla pred kitajskim cesarjem. Evropci so bili na Kitajskem tako zaničevani, da so Kitajci mislili, da žive onstran njihovih meja sami barbari. Danes je narobe. V Evropi ne jemlje Kitajcev nihče resno (razen par intelektualcev, ki poznajo in vedo pravilno oceniti kitajsko civilizacijo). 0 Kitajcu se ne govori
drugače kot zaničljivo.
*
To, kar se danes dogaja na Kitajskem, ni meščanska vojna — marveč vojna zaradi kolonizacijskih stremljenj evropskih velesil.
Vendar pa v Evropi nihče ne razume manifestacij naših nacijonalnih čustev, ki jih očituje kitajska mladina. Bilo bi absurdno, če bi jih kdo zanikaval, kričeč, da so Kitajci sovražniki tujcev in boljševiki. Ce se že ne privošči Kitajcu bodočnost, pa je treba vsaj priznati, da je to, kar zahteva, pravilno in pravično.
* Zgornji odlomki iz članka, ki ga je spisal v pariški »L' Europe Nouvelle- kitajski dijak,, ki se pripravlja na ondotni univerzi za doktorat, pričajo o kitajskem stališču nasproti sedanjim dogodkom. Pismo je značilen glns-iz širokega sveta.
Francoščina za samouke.
Metoda jezikovnega pouka na praktični podlagi.
dicat12 des modistes,-' les salaires1 des ouvrieres13 de la mode14 se trouvent15 portes16 a17 768 francs par18 mois19 pour les premieres mains,20 & 634 francs pour les moyennes 21 et 495 pour les petites.22 Ce23 tarif24 est applicable25 a partir du26 liei27 novembre28 1 9 2 629 et valahle30 jusqu'au31 Uer avril32 1927. Le syndicat12 patronal33 s'est engage34 a examiner,35 au plus tard36 le [5 fev-rier37 prochain,38 l'elaboration39 d'un40 nouveau41 contrait42 de travail.43
(Le Matin, 19. 11. 1^26.)
9 io ч	obrtna zadruga deU dajalcev
12	(sfjdika)	zadruga, slrokovna zveza
13	(de-zuvrij:') delavk	i mo
14	(dla mod)	od mode,, modnih / distinj
15	(stiuv)	se nahajajo, so se trouver (strouve) nahajati se
'6 (porte)
17 (a)
•s (par)
19 "
a>
nešen, dvignjen na na
(mwa)	mesec
(ргатЈЕг-tn?;) prve roke, prvovrstne delavke, šivilje prvega reda (le-mwaj:n) sr. dnje (1 -ptit	majhne
(sa)	ta
(tarif)	tarifa, plačilna lestvica
(s-taplika'l) je upoaben, se ima uvesti, velja
(a-rartir du) od . . . naprej
a
" premier (ргзтје) prvi
28	(navabr)	novemoer
29	dix-ncut cent vinKt-six (diz ncef-s* vrjt sis)
a" (valabl)	veljaven
31	(žiisko)	do
32	(avril)	april
33	(patranal)	gospodarski, delodajalski m (sč-iagaže) se je obvezal
s'engager (sa^aže) obvezati se
(a-e«/amine) 36 (o-plu-tar) 3' (la-k^z-fevrijc) 3S iprašij) s« (let borasj«) 3o fda) = de un 41 tnuvo) "2 (ktptra) 43 (da-travaj)
[za] preiskati najpi znejf 15. februara prihodnji izdelava,' [od enega] nov
kontrakt, pogodba od de a delavski -a
Razlaga.
7) Les mois de 1'annee.
(le-mwa dlane)
le janvier (b-žsvje) le fevrier (b-fevrije) le mars	(b-mars)
1'avril le mai le juin le juillet 1'aout
le septembre 1'octobre le novembre le decembre
(lavril)
(b-ins)
(la-žu-л)
(b-ž"ijs)
(lu)
(b-septsbr) (lokbbr) (b-nDv5br) (b desabr)
(Mesec od ieta)
Letni meseci.
januar, prosinec febru r, svečan marec, sušeč april, mali traven maj, veliki traven junij, rožnik julii, mali srpan avgust, veliki srpan september, kimovec oktober, vinotok november, listopad december, gruden lm na musece' so v f ancoščini n oškega spola, enako kot v slovenščini.
8 ) Spregatev
sedanjega časa I. glagolske skupine.
V prvo skupino spadajo vsi oni glagoli, kojih nedoločnik se končuje na er (izgovori: e) :
quitter (kite) zapustiti derofer (denbe) zmekniti, ukrasti abriter (abrite) ščititi, varovati voler (vale) krasti trouver (truve) najti habiter (abite) stanovati
Sedanji čas:
je trouve tu rouves il trou.e
ednina: (Ž3 truv) (lii-truv) (ii-truv)
t] on]
najdem najdeš najde
množina
nous trouvors (nu-tr.jvqj)	[ m]	najdemo
vous trouvez (vu t uve)	[vi]	najdete
ils trouvent (il-truv)	[oni]	najdejo
Slovensko dvojino (midva najdeva itd.) izraža francoščina z množino (nous trouvons itd).
Če se glagol začenja s sjmeglas nikom ali samoglasniškim h, se zadn i-
soglasnik predstojećega osebnega zaimka veže z njim:
j' abrite (žabrit)	varujem
tu abrites (tu abrit)	varuješ
il abrite (i-labrit)	varuje
nous abritons (nu-zabritcS)	varujemo
vous abritez (vu-zabrite)	varu ete
ils abritent (il zabrit)	varujejo
j' habite (žabit)	stanujem
tu habites (tu-abit)	stanuješ
il habite (i-labit)	stanuje
nous habitons (nu zabite)	stanujemo
vous habitez (vu- zabite)	stanujete
ils habitent (il-zabit)	stanujejo
Končnice sedanjega časa so torej: -e, -es, -e; -ons, -ez, ent. Od teh so vse neme, izvzemši -ons (m) in ez (e). Končnice se pritikajo na glagolsko deblo. Deblo dobimo, če odbijemo ne-določnikovo končnico -er: quitt-er, vol -er: je quitt-e, tu quitt-es, il quitt-e, itd.
Pretežna večina glagolov se sprega po prvi skupini.
12.
Grande1 vitesse-
Dans un ouvrage3 publie4 vers"' 1870, on releve6 une note7 concernant8 la vitesse2. On y trouve9 les considera-tions10 suivantes;11
„Les grandes1 vitesses auxquelles12 on peut13 atteindre:14
.Pour les anciennes15 diligences,16 15 &17 16 kilometres18 a 1'heure19."
„Pour un voilier,20 par un vent fa-vorable,21 25 kilometres a 1'heure.
„Pour le plus rapide22 des bateaux a vapeur,23 30 kilometres a 1'heure.
(grad) (vitčs)
i 2
3	(s-nuvraž)
4	(piiblije) publier (pub.ije)
5	(ver)
6	(m-ralev) relever (raive)
7	(iin-nat)
8	(k$sern&)
velika hitrost delo
objavlj n objaviti proti, okoli
se dvigne, se povciatja dvigniti, povdariti beležka, upaz a tikajoč se
9	(ф-ni-truv) У (0
ttouver (t'uve)
10	(li -ktosid ras j«) " (sfliv t)
12	(okei)
13	(ф.рб)
pouvoir (puvvva)
14	(atfjdi)
13 (le-zisjen)
16	(diližas)
17	(a)
18	(kilanutr)
19	(aloer)
20	f5-vwaije)
21	(par-av&-favarabl)
22	(la-plu-rapid)
23	(de-bato-zavapoer)
tam najdeno, tam se nahajajo tam najti
razmišljanja
sledeće,-a
katerim, k: jih
mote se
moči
doseči
stare
poštni vozovi
do
kilometri, -ov na uro jadrnica
pri veti u ugodnem najbolj hiter, <iaihitrejši.-a,-e [od] ladij na paro, parniki
—	II n'y a pas1 deux j urs-' que3 vous etes4 ici5 et deja6 vous ecoutez7 aux portes8 . . .
—	Je m'oriente,-' madame!10 Rien11 de plus!12
(Le MatinJ
1	(ilnjanp) il y a (dja)
2	(žur) le jour (la-žur)
3	(to)
4	(VU Z3t)
5	('<") 8 (deža)
7	(vu-zckute) ecouter (ekute)
8	(o par t J la porte ( a pjit)
9	(ža marjat)
concerner (kws:me) tikati se.
s'orienter (sariate
10	(tnadam)
11	№)
i2 (da- piti)
ni
je
dni dan da
[vi] ste tu, tukaj
že
[vi] poslušate, prisluškujete p> s!u;ati pri vratih vrata
orientiram se, razgledujem se
, ogledati se, iazgledati se gospa, milostiva
[od] več } nič druge®a
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij «Jutra» Adolf Ribnikar. — Za «Na« rodno tiskarno« d. d. kot tiskarnarja Fran Jezeršek — Vsi v Ljubljani.