SVOBODNA SLOVENIJA
AÑO XXXV (29) Štev. CNIff.) 6
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 12. februarja 1976
.. ki nam utrdi spomin PONOVEN NAPAD NA CERKEV V SLOVENIJI
Po slovenski navadi — navade so v tem pogledu v različnih deželah različne — se začenja molitev rožnega venca z vero, očenašem in tremi zdravamarijami, prekinjenimi z vzdihljaji, ki se menjajo po delih. V žalostnem delu je na prvem mestu vzdihljaj — prošnja: „...ki nam utrdi spomin.“ Samo po sebi je razvidno, da gre tu za molitveni obrazec in ne za kako zgolj psihološko formulo. Vendar, ker nadnarava ne izključuje narave, ampak jo predpostavlja in ker ravno tako milost ne uničuje narave, ampak jo izpopolnjuje, je najti prav v molitvenih obrazcih Cerkve, v njenih obrednih besedilih toliko naravne modrosti in globokega poznanja človeške: narave, toliko tisočletne življenjske .skušnje, da bi jih težko našli v taki stopnji in izbrušenosti še kje drugje. Veliki slovenski -arhitekt Jože Plečnik je nekoč ob prelistavanju latinskega misala, zamaknjen v lepoto molitev, vzkliknil: „Kakšna visoka kultura!“
Z omenjenim vzdihljajem prosimo Sina božjega, naj nam utrdi spomin. Spomin pa jemljemo tukaj lahko v dveh pomenih: prvič, kot duševno zmožnost, ki je lastna vsakemu zdravemu človeku, da ohrani pretekle spoznatke in jih more po potrebi spet priklicati v zavest, to se pravi, kot zmožnost spominjanja; drugič pa, kot kreoost, kot pravo moralno razpoloženje, da se hočemo spominjati, kar se je zares zgodilo in česar je prav, da se spominjamo. Obadva spomina lahko opešata in jih je treba krepiti in ohranjevati. Toda za pravo, pametno in pravično življenje je predvsem važen spomin v drugem pomenu: spomin kot trajna prava moralna težnja, to se pravi, kot krepost.
Sv. Tomaž Akvinski uči, da ima krepost pametnosti, ki ureja vse naše moralno življenje in brez katere ni možnega reda v človeškem življenju, tri dele ali, kakor pravijo moderni, tri „momente“:	spominjanje preteklega,
(memoria praeteritorum), umevanje sedanjega (intelligentia praesentium) in predvidevanje bodočega (praevisio futurorum). Latinska beseda za' pametnost, „prudentia“, pomeni izvorno predvidevanje („prudentia“ iz „pro-viden-tia“) : tukaj je tretji moment dal ime celotni kreposti. Slovenski izraz „pametnost“ pa prihaja od besede „pamet“, ki izvorno pomeni spomin. Naši dedje so še govorili: „Za moje pameti“, to se pravi, „dokoder se jaz spominjam.“ Tukaj je pa prvi moment dal ime celotni kreposti.
Kdor se prav ne spominja, ne more biti pameten, ker nima izkušnje in zato ne' ve, kaj mu lahko škodi in kaj koristi, kaj se je izkazalo zanj primerno in- kaj ne, kaj je zanj pretežko in kaj prelahko, kaj ga trajno veseli ‘in kaj ga samo trenutno navdušuje. Ne pozna svoje prave mere. Velik del tako imenovane psihoterapije, kot jo danes izvaja psihiatrija, obstoji v urejevanju spomina, če človek ne vidi jasno v svojo preteklost, se ne more varno kretati v sedanjosti, niti prav predvidevati bodočih posledic svojih dejanj, Ker se pa človek pogosto boji pogledati v ogledalo in videti svoj resnični obraz in .mu je ljubše imeti -o sebi podobo, ki si jo je sam ustvaril, zato se nerad sooča s preteklostjo, si zamolčuje svojemu samoljubju neprijetne epizode, jih polepšava, prikrojuje ali pa tlači* v pozabo. „Smisel kreposti pametnosti, pravi znani nemški katoliški filozof Josef Pieper, je v tem, da objektivno spoznanje stvarnosti uravnava naše delovanje; da resnica obstoječih stvari postane pravilo za naše delo. Ta stvarna resnica pa je spravljena v 'spominu, ki je zvest zahtevam objektivne stvarnosti.
Zvest, nepotvorjen spomin je namreč tisti, ki v svoji notranjosti ohranja stvari in dogodke take, kot so in kot so se zgodili v resnici. Kdor pa samovoljno ponareja spomin v nasprotju s • stvarno resnico, naravnost izprevrača krepost pametnosti, kajti postopa proti prvotnemu smislu spomina, ki je biti „posoda“, kjer je spravljena stvarna resnica“ (Traktat über die Klugheit, München, 1949, str. 33.).
V takem primeru trpi predvsem
PARTIJA SE BOJI „SAMOVOLJNE DELITVE“
V Sloveniji je ob koncu lanskega leta in začetku tega nastal silen preplah. Povzročilo ga je pastirsko pismo apostolskega administratorja za Primorsko dr. Janeza Jenka, ki ga je za advent poslal svojim vernikom. V pismu je škof pozival krščanske starše k skrbi za njihove otroke. Med drugim je pisal: „Poleg staršev imajo na otroka v šolski dobi in kasneje silen vpliv druščina, prijateljstva, v katerih se nahaja. Znan je pregovor: povej s kom hodiš, pa ti povem kdo si. . . Tudi krščanski otroci in doraščajoča mladina danes prihaja v nevarno in veri morda celo sovražno družbo, njihovim vplivom se dejansko ne more popolnoma izogniti. Kaj bo- z njimi? Ali bodo mogli v takšnem okolju rešiti vero? Z božjo pomočjo je tudi to mogoče, vendar le pod pogojem, da so verni otroci in verna mladina med seboj, z dušnim pastirjem in versko skupnostjo povezani tesneje kot z neverno družbo. .
Tako škof Jenko. In te njegove besede so povzročile toliko prahu. Prvo ga je dvignilo ljubljansko „Delo“, ki je 20 decembra objavilo članek izpod peresa nekega Borisa Kutina, članek nosi naslov „Povej s kom hodiš. . .“ in ostro napada pastirsko pismo, češ, da ločuje ljudi na verne in neverne, kar da je proti ustavi. Poleg Dela je o tem pisal še „Nedeljski dnevnik“ z dne 28. deeem-Ibra, kateremu je sledilo pisanje v podobnem tonu še v drugih listih. Seveda so škofa Jenka klicali na zagovor pred versko komisijo v Ljubljani.
Reakcija pa je bila tudi še drugačna. Tako- so npr, v Novi Gorici sklicali sejo članov koordinacijskega odbora za urejanje odnosov med samoupravno družbo in verskimi skupnostmi pri novogoriški občinski skupnosti. Na tej seji so, kot poroča ljubljansko „Delo“ z dne 10. januarja, „ostro obsodili tisti del okrožnice apostolske administrature, ki poziva vernike ,naj svojih otrok ne puščajo v dražbo otrok nevernih staršev.“ člani obeh odborov trdijo, da „to vodi v ločevanje med našimi ljudmi na verne in neverne, tako sektaštvo pa je tudi kaznivo. Kajti-naša ustava, kot tudi celotno družbenopolitično delovanje nista nikoli ločevali vernih od nevernih, pač pa temeljita na enakopravnosti narodov in narodnosti ne glede na veroizpovedi posameznikov.“ Zato so odborniki
tudi menili, da je ta del pastirskega pisma „posreden napad na našo ustavo“.
Takega cinizma je seveda zmožna le partija. Kajti, kdo neki je bil prvi, ki je ločeval verne državljane od nevernih, in to seveda vedno in bistveno le v škodo tistih, ki se svoji veri niso odpovedali? Ali ni nešteto učiteljev izgubilo službe zaradi svojega verskega prepričanja, ali pa so ga morali zatajiti? In na vseh vzgojnih stopnjah, kjer morajo verni študentje prenašati zapostavlje-,nje? Pa še v javnih funkcijah, kjer je vsako napredovanje za vernega prepovedano, kjer vsakega vernega strogo nadzira partija? In še toliko dragih primerov. Naštevanje bi bilo predolgo.
Iz nadaljnjega poročanja „Dela“ o tisti seji pa je kmalu razvidno kaj partijo najbolj boli. Takole pravi: „Takšno pisanje pa v sedanjih razmerah vzbuja tudi začudenje, saj je znano da na Primorskem doslej ni bilo občutiti delovanja klera. Okrožnica oziroma njena vsebina pa bi bila lahko, kot so jo ocenili, zametek klerikalnega delovanja. Tega pa ni mogoče dopustiti, saj so nam žrtve bratomorne vojne, v kateri je imel odločilno vlogo prav slovenski kler, še preveč v spominu.“
Torej zopet strah pred „klerikalizmom“, pa seveda logičen in naraven slabi spomin, saj drugače ne bi govorili o „žrtvah bratomorne vojne“, ki so jo sami povzročili na tak podel in -krvav način.
Končno pa še apelacija na bavbava „sovražnega delovanja proti državi“, ko so na seji omenili še primer župnika na Vrtojbi, ki je ob priliki birme delil lističe, katerih vsebina je med dragim bila tudi v smislu pastirskega pisma škofa Jenka. „Delo“ poroča da so odborniki menili tudi, „da -se: besedilo okrožnice, akcija župnika v Vrtojbi ter neresnični in žaljivi članki v najbolj reakcionarnem glasilu slovenskih emigrantov na zahodu' (na Primorskem menijo, da tukaj omemba leti na goriški “Katoliški glas“ ,op. ur.) niso pojavili naključno, pač pa je vse to del sovražne dejavnosti proti naši državi. Zato bodo v novogoriški občini o vsem tem spregovorili v javni razpravi“. Po domače, Cerkvi na Slovenskem se obetajo časi obnovljenega preganjanja. Seveda vse to pod znamenjem popolne „enakopravnosti“ med vernimi in nevernimi državljani.	f
■osebna „identiteta“: človek ne ve prav za prav, kdo je. Zato' je njegov „jaz“ šibek, negotov v sodbah in odločitvah. Njegova bit je oslabljena. Sv. Avguštin uči, da je človek kot podoba božja v . resnici podoba sv. Trojice, kajti Bog je enovito-trajen, zato je tudi po njegovi podobi ustvarjeno bitje, človek, nekako enovito-trajno: ljubezen človekova je podoba Duha, misel je podoba. Sina, Očetova podoba — Oče je namreč večna Bit — pa je spomin, . kajti v spominu se ohranja zavestna enovitost človekove biti, ki se razvija v času in bi se brez spomina razblinila v sosle-dico bežnih trenutkov. Po nauku sv. Avguština je .spomin prva danost duha. Od tam izhaja misel in hotenje. Nered v spominu neizogibno povzroča nered v mišljenju in hotenju.
Sv. Tomaž opozarja, da je zvest, nepotvorjen spomin prvi pogoj za krepost pametnosti, brez katere ni pametnega življenja (Summa theologica II, II, 49, 1). Na nobenem dragem mestu ni tolike nevarnosti, da se izmaliči pogled na objektivno stvarnost in da se od tam maliči vse človekovo delovanje. Nikjer drugje se ne vsmuknej» tako neopazno v človekovo gledanje na stvari osebni „interesi“, subjektivne „prenaredbe“ resnice kot v tej manipulaciji spomina, ki se poslužuje malih opustitev, malih pridevkov, komaj za-znatne variacije poudarka, katere pa vse skupaj morejo privesti do popolne življenjske laži. O tem bi vedela veliko povedati klinična izkušnja marsikaterega psihiatra. Za rektifikacijo izmaličenega spomina in na njem grajenega življenja je potrebno dolgo zdravljenje
JERMANOVI SE PRIPRAVLJAJO. — Kot smo že pisali v zadnji številki našega lista, se trije Jermanovi fantje iz Bariloč nahajajo v Innsbrucku, kjer zastopajo Argentino na zimskih olimpiadah. Na sliki vidimo Marka, Matjaža in Martina, ki pozorno sledijo navodilom, ki jim jih daje oče Frenk. Zadnji del treninga so izvršili v kraju Seefeld v Avstriji, od koder je pričujoča slika. (Več novic o zimski, olimpiadi na strani 3.)
Poljski kulturni delavci zahtevajo temeljne svoboščine
in ne samo to: potrebno je resnično globoko, spreobrnjenje srca, prava volja do resnice in prelom z lažjo: Brez tega nobeno zdravljenje ne pomaga nič.
Vsa ta stara, preizkušena modrost pa ne velja samo za življenje posameznika, ampak tudi za življenje družb. Družbeni spomin je zgodovina. Nobena družba, tudi najmanjša ne, se' ne more prav razvijati, če nima jasnega, čistega pogleda na preteklost. Tudi na tem področju so možne falzjfikacije. In še kakšne! Te zastrupljajo sedanjost in zastirajo pogled v resnično bodočnost. Za to je delo zgodovinarja, ki odkriva resnični obraz preteklosti, nadvse pomembno družbeno delo. V okviru tega članka lahko samo omenimo to vprašanje, ki bi zahtevalo razpravo zase.
Ti vidiki so pravi, zdravi, moralni, da tako rečemo, božji. Hudič pa gleda drugače. Nemški pesnik Goethe nam v „Faustu“ na važnem mestu navaja hudičevo geslo: „Vsa je dobro, kot če se ne bi nič zgodilo,“ in s tem hoče pokazati njegovo najbolj skrito vodilo: uničiti spomin. Kajti, če je vse dobro in je vse tako, kot če se ne bi nič zgodilo, zakaj bi obračali pogled v preteklost? Pogled naj gre naprej, samo naprej! In če gre samo naprej, gre samo navzven, gre iz sebe. Življenje postane na-vzvensko, brez središča. Notranji človek, ki živi skrit v srcu (List sv. Petra I, 3, 4), umre. In z njim umre resnični človek. Pravo spominjanje je vrnitev v srce kot pravi latinska beseda za spominjanje „recordatio“; je ponotranjenje, kot pravi nemški izraz istega pomena, „Erinnerung“.
—rnr
Od časa do časa poljski pisatelji in kulturni delavci nastopajo s protesti ali terjatvami za večje svoboščine na Poljskem. Tako je zdaj 59 poljskih inte-ligentov, predvsem pisateljev in književnikov, pisalo pismo predsedniku poljskega parlamenta in istočasno kardinalu primasu Wiszynskemu in predsedniku parlamentarnih klubov pismo, ki ga je priobčil londonski Tygodnik Polski in 1 po njem tukajšnji Glos polski 25. t. m. Pismo je podpisalo kot rečeno 59 kulturnikov, najavljenih pa je še okrog 300 pisem, ki jih bodo privatno pisali vladi v tej zadevi. Vlada je namreč javila, da pripravlja zakon o spremembi ustave. To moramo namreč vedeti, da razumemo, zakaj so zdaj napisali to pismo.
V pismu najprej podčrtavajo, da je „Poljska soc. republika podpisala pogodbo v Helsinkih, v kateri se je 34 držav obvezalo, da slovesno priznavajo. Deklaracijo o človeških pravicah in da naj izpolnitev teh temeljnih točk pomeni novo etapo v razvoju narodov in posameznika. Podprti z zaskrbljenostjo naroda smatramo, da. mora Ustava in na njej temelječe pravo garantirati naslednje državljanske svoboščine:
Svobodo vesti in verskega izživlja-nja. Te svobode sedaj ni, kajti ljudje, ki se priznavajo k veram in izpovedujejo drugačen svetovni nazor od tega, ki je uradno obvezen, se ne pripuščajo, na vodilna mesta v uredništvih in javnih ustanovah, socialnih in narodno-eko-nomskih organizacijah. Zato je treba priznati vsem prebivalcem pravico na zasedanje javnih državnih mest, brez ozira na versko različnost, svetovni nazor ali partijsko politično pripadnost. Odloča naj edino kvaliteta, individualna zmožnost in osebna poštenost. Prav tako je treba omogočiti vsem skupinam svobodno izvrševanje .svojih verskih dolžnosti, kakor tudi zidanje svetišč.
Svobodo dela. Te svobode ni, kjer je država edini delodajalec, strokovne zveze pa so podrejene strankarskim ustanovam v praksi izvajajočim vladno politiko. V takih razmerah — kakor vemo iz dogodkov 1. 1956 in 1970 ■—-vsaka obramba delavskih pravic more voditi do prelivanja krvi in važnih vznemirjenj. Zato je treba delavcem zagotoviti svobodne volitve lastnih predstavnikov, neodvisnih od partijskih ali vladnih organizmov. Zagotoviti je treba tudi pravico do stavk.
Svobodo besede in informacije. Kjer ni svobode besede, ni svobodnega razvoja narodne kulture. Kjer so vse publikacije pred tiskom podvržene državni cenzuri, izdajanje knjig in množično prodajanje pa kontrolirano od države, se prebivalstvo ne more po lastni vesti
prilagati vladnim odlokom, vlada pa spet ne ve, v kakšnem razmerju je prav za prav občinstvo do njene politike. Posebno kvarne posledice ima ta državni monopol izdajanja publikacij kakor tudi preventivna cenzura predvsem v. književnosti in umetnosti, ki ne more izpolnjevati svojih družbeno koristnih funkcij. Zato je treba delavnim zvezam, ustvarjalnim dražbam, religioznim in dragim omogočiti od države neodvisno izdajanje knjig in časopisov. Zato je treba odstraniti preventivno cenzuro; primere kršenja ustave pa ugotavljati po sodnij skem postopku.
Svobodo znanosti. Ni mogoče govoriti o znanstvenem delu, če so kriteriji znanstvenih ustanov in njih predmeti raziskavanja odvisni od državnih oblasti in imajo politični značaj. Zato je treba vrniti avtonomijo univerzam ter zagotoviti samoupravo znanstvenih ustanov.
Zagotovitev teh temeljnih svobod se ne sklada s sedaj oficielno priznano voditeljsko vlogo ene same partije v sistemu državnega vladanja. Ustavna potrditev takega sistema bi dala politični partiji vlogo državnega organa, neodgovornega občinstvu in od ^avnoisti nekontroliranega. V takih pogojih se parlament ne more smatrati za najvišji organ vlade, vlada ni izvršna oblast in sodišča niso neodvisna.
Mora se zagotoviti vsem prebivalcem pravica odklanjanja ali postavljanja svojih predstavnikov. Prav tako neodvisnost sodišč od izvršnih oblasti, in parlament mora postati najvišji usta-vodajavni forum. Smatramo, da omalovaževanje državljanskih svoboščin more pripeljati do kolektivne nerazsodnosti, do razpada družbenih zvez, do delnega upada narodove zavesti ter celo do popolnega pretrganja narodne tradicije. To pa je že ogrožanje eksistence naroda samega. — “
To pismo, ki je sedaj prišlo v javnost, je podpisalo 59 najbolj znanih poljskih kulturnikov, med njimi pesnik A. Slonimski, znani filozof Leszek Ko-lakowski, Jan Miller, Pomian K., J. Stryjkowski, K. Szel'angowski itd. itd. Značilnost teh podpisov je, da so jo podpisali najstarejša generacija -- osemdesetletniki -- pa vse dol do mladih, ki so kot študenti 1. 1968 vodili „študentovske nemire“, pa še. do najmlajših, ki morda še sedaj izpovedujejo marksistični svetovni nazor. Zanimivo je, da je med podpisniki tudi W. Bienkowski, ki je bil svoj čas najožji sodelavec Go-mulki, član centralnega odbora KP in minister presvete, pa je zdaj eden naj-odločnejših nasprotnikov režima ter je njegova zadnja knjiga izšla pri — „Kulturi“ v Parizu!
(Nad. na 2. str.)
KOMUNISTI PRODIRAJO V ANGOU
KUBANSKE SILE TER SOVJETSKI TANKI IN LETALA
Kakor grška in rimska, kakor vsaka literatura sploh, bo tudi naša oddala svoje sokove v celo človeštvo in jaz menim, da jih bo oddala veliko.
Ivan Cankar
,	Ua justicia cristiana
En una reciente carta pastoral el arzobispo de Madrid, España, cardenal Tarancón, abordó también el tema de la justicia, expresando entre otros conceptos:	'
“Ni la lucha de clases que preconizan los marxistas puede ser aceptada por un cristiano, ni las concesiones qué ha hecho el capitalismo en este aspecto pueden ser consideradas cristianamente como auténtico sentido de justicia.
La verdadera justicia cristiana debe reconocer la igualdad esencial de todos los. hombres, la dignidad inalienable de la persona humana, la finalidad de los bienes que han sido creados por Dios para que todos los hombres puedan vivir dignamente, en conformidad con la naturaleza que han recibido de Dios.
La verdadera justicia cristiana es la que reconoce, ante todo, los derechos inalienables de Dios y sobre ellos funda los derechos del hombre.
No es fácil adquirir plenamente ese sentido de la justicia. Pero es un deber el intentarlo, para todos los cristianos, en estos momentos en que queremos construir la auténtica paz social.”
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Ta teden so protikomunistične sile, ki se bojujejo v Angoli, doživele enega naj hujših porazov, ko je komunistična ofenziva, katere fronta sestoji iz osem tisoč kubanskih vojakov, zavzela glavno mesto protikomunističnega dela dežele, Huambo. J. Sangumba, eden voditeljev protikomunistične UNITA, je priznal poraz, obenem pa časnikarjem obrazložil razne potankosti boja.
Komunistična ofenziva je imela vso zaslombo tujih sil, ki so jih Sovjeti in Kubanci spravili na teren v Angoli. Armada, ki je prodirala proti jugu po dveh različnih poteh, je bila zaščitena s strani letalstva, ki ga sestavljajo sovjetska letala Mig in prav tako sovjetski helikopterji, ki so opremljeni z raketami. Prav tako je imela pehota zaslombo sovjetskih tankov T—34 in T—54, posebej pa še raketometalce kalibra 122mm in topništvo.
>Baaaiaa»aiiaiaBiBiaaiNiBiiBiaa»BiaBiimBBai»iai
Preteklo sredo, 4. t. m. ponoči, je huid potres opustoši! velik del glavnega mesta te južnoameriške države, ter povzročil hude človeške in tvame žrtve. Prvemu sunku so sledili še drugi, ki so še povečali paniko med ljudmi, pa se nadaljevali naslednje dni z večjo ali manjšo silo. Doslej je, od prvega sunka dalje merilna naprava zabeležila na področju Guatemale še 664 novih sunkov, medtem ko je ponovno začel delovati tudi vulkan Pacaya.
Tragične posledice guatemalteškega potresa dosegajo neverjetne številke. Tako beležijo že nad 16.000 mrtvih, medtem ko število ranjencev presega
55.000.	Okoli pol milijona 'ljudi je baje ostalo brez strehe in te sedaj vlada razvrščava po raznih zasilnih taboriščih, dokler se ne bo začela pozidava.
Vlada je takoj po prvem potresnem sunku podvzela primerne korake, a de-
POLJSKI KULTURNI DELAVCI (Nad. s 1. str.)
Ta protest „59“-tih se tako pridružuje onim znanim iz prejšnjih let, imenovanim „63-tim“, potem „34-tim“ in zadnjič „15-tim“, ki so protestirali proti ravnanju s Poljaki v drugih republikah Sovjetske zveze, in o katerih smo že govorili v naših listih (v zvezi z velikimi pisatelji Dombrovvsko, Slonim-skim, Wankowiczem...) Toda če so prejšnje zahteve poljskih intelektualcev terjale predvsem svobodo političnega dela, sedanje pismo odločno podčrtava tudi pravico svobodnih sindikatov, pravico stavke, kar pomeni, da sedaj nastopajo skupno predstavniki vseh generacij te» z zahtevami, ki se tičejo prav tako kulturnih svobod kakor tudi pralec
Naskoka na Huambo se je Udeležilo le neznatno število domačih partizanov, večino so tvorile kubanske brigade.
Sangumba je ob tej priliki tudi poročal, da na protikomunistični strani ne manjka bojevnikov, saj njihova vojska na tej fronti trenutno šteje 20.000 vojakov. Le orožja jim manjka, zaradi česar ne morejo proti rdeči ofenzivi postaviti uspešne frontalne obrambe. Pač, pa iz istega vzroka prehajajo v gverilsko vojsko, in se je že številnim skupinam posrečilo, se prebiti za rdeče vrste, kjer vodijo uspešno gverilsko akcijo.
Spričo teh dejstev je kaj klavem položaj tkim. svobodnega sveta, ki vojskujočim se Angolcem ne preskrbi niti orožja, da bi z njim branili svojo svobodo, medtem- ko komunistični svet svoji strani da na razpolago najmodernejše orožje in številne sile, da širijo naprej po svetu rdečo gospodstvo.
lo počasi napreduje zaradi velikega obsega opustošenih predelov. Saj niti še niso izpod razvalin potegnili vseh trupel. Medtem pa pomanjkuje, vode in hrane, in grozijo razne bolezni trpečemu prebivalstvu. Po časnikarskih poročilih je lakota tako huda, da se mnogi hranijo s podganami, ki jih nalove med ruševinami.
Tuja pomoč ni izostala. Razne ameriške in druge države so poslale velike količine hrane pa zdravil in raznih drugih nujnih potrebščin.
Seveda pa tudi ni manjkalo sredi te tragedije žalostnega pojava ropanja. Izkoriščevalci ljudske nesreče so vdrli Y domove, ki so jih v begu pred naravnim silami zapustili prestrašeni prebivalci. Kraja se je razpasla in izzvala strogo intervencijo varnostnih organov, ki so v posameznih akcijah ubili kakih 200 teh roparjev.
tarskih, delavskih. Zdaj so pred vsem svetom zdemaskirali poljsko socialistično republiko kot tako, kjer vlada brezpravje in komunistična diktatura, kjer predstavnik ljudstva ni svobodno izvoljeni parlament, ampak diktatura komunistične stranke!
Prav tako, kot v Jugoslaviji, kjer je „demokratična“ ustava in „izvoljeni“ parlament samo „figov list“ za zakritje edine oblasti: komunistične stranke. Le da so to poljski kulturniki povedali jasno vsemu svetu, naši pa morda le na tihem goltajo gnev pred svetom pa sklanjajo z vso ponižnostjo glave v komunistični jarem.
Zato je dobro, da tudi Slovenci spoznajo to odločno dejanje poljskih kulturnih delavcev. Ali nam ne bi moglo veljati za zgled in p o vz hudo?
td
Goriška in Primorska
SLOVENSKI JEZIK PREPOVEDAN
Raznim dosedanjim zapostavljanjem in tudi preganjanjem, ki jih doživljajo zamejski Slovenci, se je pred kratkim pridružila še prepoved rabe slovenskega jezika na tražaški občini. Primer sam je dosti zgovoren o postopanju večinskega naroda proti zastopnikom manjšine. Takole se je zgodilo:
V torek, 20. t. m., se je sestal tržaški občinski svet. Na dnevnem redu zasedanja je bila-izvolitev župana po več kot dvomesečni krizi, ki je bila nastala po izstopu socialistov iz levosredinske koalicije. Že ob pryem glasovanju je bil potrjen -za župana z glasovi krščanskih demokratov, socialdemokratov, republikancev in odločilno podporo liberalcev inž. Spaccini, ki je izvolitev sprejel s pridržkom.
Občinski svet bo ponovno sklican za izvolitev odbora, ob sklepu Spaccinije-vih posvetovanj z vsemi strankami ustavnega bloka o sestavi novega programa.
Seja tržaškega občinskega sveta je pa globoko odjeknila med Slovenci zaradi županovega zadržanja ob posegu dosedanjega odbornika za zdravstvo, svetovalca Slovenske skupnosti dr. Dolharja. Ob reakciji skrajne desnice je dr. Dolhar pričel brati svojo glasovalno izjavo v slovenščini. Župan je svetovalca Slovenske skupnosti takoj prekinil, češ da raba slovenskega jezika v občinskem svetu ni kodificirana. Pri tem se je župan Spaccini skliceval na znano pismo tržaškega prefekta o stališču predsednika vlade do tega problema. Dr. Dolhar je pozval župana, naj izjavi, na osnovi "katerega zakona mu prepoveduje govoriti v slovenščini, saj pismo prefekta ne more biti merodajno. Predložil je pismo goriškega prefekta Štefanija izpred sedmih let, v katerem dopušča rabo slovenščine v števerjanskem občinskem svetu. Spaccini je vztrajal pri svojem stališču, da je treba počakati, da parlament izglasuje poseben zakon. Predstavnik Slovenske skupnosti je zapustil dvorano z utemeljitvijo, da so bile kršene njegove pravice.
Tednik „Novi list“ iz Trsta je dogodek in nastali položaj takole komentiral:
„Prepoved rabe slovenskega jezika v tržaškem občinskem in pokrajinskem svetu je treba torej smatrati za nasilje in za dejansko preprečevanje ter onemogočanje izvrševanja funkcij občinskega svetovalca. Gre pravzaprav za kaznivo dejanje, o katerem bi se morala izreči redna sodna oblast.
Toda tudi če pustimo ob strani pravni aspekt celotne zadeve, ki pa ga nikakor ne gre zanemarjati, moramo vsekakor opozoriti na nedoslednost tržaške Krščanske demokracije in njenega vidnega predstavnika župana Spaccinija. Slovenci moramo ugotoviti, da je kljub lepim besedam o odprtosti in naprednosti v tržaškem mestnem svetu vse ostalo pri starem kot za časa župana Giannija Bartolija, le da si sedanji prvaki Krščanske demokracije ne upajo več pri-
Doslej se politična dejavnost v Argentini, kar se tiče meseca februarja, suče prav tako kot so napovedovali razni opazovalci. Celoten proces se čedalje bolj zapleta, kolikor bolj se bližajo datumi, ko bodo morala vodstva strank pripraviti kandidatne liste za prihodnje volitve.
V tem procesu je značilno, da zapletanju prednjači ravno vladna stranka — peronistično gibanje. Večkrat smo že bralce opozorili na dejstvo razkroja znotraj vladne stranke. Ta razkroj je v prvih dneh meseca februarja, kot so opazovalci predvidevali, rodil hude spopade med vladnim „obročem“, kot imenujejo naj ožji krog svetovalcev gospe predsednice, in ostalimi peroni-stičnimi skupinami. Prišlo je tako daleč, da so bili v ta spopad potegnjeni celo poslanci, ki so sicer spadali v „vertikalistično“ frakcijo, torej v testi del peroriizma, ki naj bi slepo ubogal ukaz gospe Peronove. Zaradi nesoglasja med vlado in sindikalnim vodstvom, so zagrozili z odstopom vsi poslanci, ki izhajajo iz sindikalnih vrst. To bi v parlamentu povzročilo pravo revolucijo, kajti sličen korak bi lahko podvzeli tudi poslanci politične veje peronizma.
Razmerje med vlado in sindikati je namreč že delj časa pi-av napeto. Iz tega pa sta sledili dve logični posledici: ker sindikalisti niso mogli več odločilno vplivati na gospo predsednico, (zaradi znamenitega „obroča“ so skle-
merjati slovenskega jezika z jezikom afriških Mau-Mau (kot je to delal že omenjeni Bartoli).
Slovenska skupnost, ki je deset let lojalno sodelovala v tržaškem občinskem odbora z italijanskimi strankami • leve sredine, bo morala to, kar se je pripetilo na zadnji seji tržaškega občinskega sveta, vzeti hladno na znanje in tudi narediti svoje logične in naravne zaključke. Njeno mesto bi moralo odslej biti le v opoziciji.“
nili narediti taktičen umik, in vladi odvzeti podporo; po dragi strani pa isti sindikalni vodje tudi računajo na volitve, in si skušajo pridobiti simpatije volilcev, ki pa že nekaj časa niso preveč naklonjeni gospe predsednici.
Tako vidimo, da je vsaj zaenkrat popolnoma propadla akcija notranjega ministra dr. Aresa za združenje pero-nistienega gibanja. Prav nasprotno, saj je njegov doslej največji dosežek, sestanek med gospo predsednico in upornim buenosaireškim guvernerjem Ca-labrojem povzročil še hujša trenja s sindikalnimi vodji. Medtem pa Calabrp vztraja na svoji uporni poziciji in se doslej še ni izrekel za nobeno od bojujočih se strani.
Medtem pa razne politične figura napovedujejo možnost vojaškega udara, čeprav ga drugi enfatično zanikajo. Radikali, druga politična sila v državi, pa so prešli v ostro kritiko vlade, in grozijo s politično sodbo predsednici. Ker vlada trenutno ne kontrolira parlamenta in ne ve, kako bi se taka sodba iztekla, je namenila umakniti razne zakonske osnutke, za odobritev katerih je'slicala kongres na izredno zasedanje. S tem bi preprečila, da bi kongres zasedal prav do meseca maja, ko se začno redna zasedanja. Preprečila bi pa tudi razne politične debate, ki trenutno najmanj koristijo vladi, najbolj pa opoziciji.
XXII. KONGRES francoske komunistične partije je zaključil svoja zasedanja s soglasno potrditvijo dokumenta, ki pomeni oddaljitev od ideje „diktature proletariata“ in nastop samostojne poti vzpostavitve socializma „s francoskimi barvami.“ Obenem je bil ponovno izvoljen za predsednika partije Georges Marchais. Novo pozicijo francoske partije je pač razlagati kot bolj privlačno masko za vedno iste namene: vzpostavitev rdeče diktature, pa naj se: imenuje tako ali drugače.
Guatemala v ruševinah
NENEHNI POTRESI
Tine Debeljak	(6)
Nekaj novejših knjig in publikacij
6.	NEKAJ PUBLIKACIJ
Letno poročilo zvezne gimnazije v Celovcu. 197A-1975
Zadnje letno poročilo slovenske gimnazije v Celovcu je po številu že osemnajsto od obstoja tega za Koroške Slovence izredno važnega zavoda. Po statistiki v njem je razvidno, da ima zavod 32 učnih moči, definitivno ali pogodbeno nastavljenih. Izven tega števila sta šolski zdravnik in zdravnica. Ravnatelj je dvomi svetnik, dr. Pavel Zablatnik. Iz pregleda predmetov je razvidno, da se dijaki obvezno uče slovenščine, nemš-ščine, latinščine, na ižbiro pa jim je grščina in angleščina.
Gimnazija je imela 8 razredov, pa 18 oddelkov. Ustni maturi je predsedoval strokovni nadzornik dr. Valentin. Inzko. 18. junija 1975 pa je bila otvoritev novega šolskega poslopja. Tedaj je avstrijski zvezni minister za gradbe ing. Moser izročil ključ gimnazije zveznemu ministru za prosveto dr. Sino-watz, ta pa ravnatelju dr. Zablatniku.
Nato sledi pregled dijakov po razredih, z odličnjaki v debelem tisku (pri maturi 7 odličnjakov izmed 35 dijakov). Skupno je bilo na zavodu 436 dijakov, in sicer iz družin: kmetov 147, delavcev 126, obrtnikov 39, uradnikov 96, rent-nikov 18 in prostih poklicev 10. 287 jih
je stanovalo v svoji domači hiši, 125 se jih je vozilo v šolo, 24 pa jih je stanovalo v najetih stanovanjih V mestu.
N^-to sledi pregled in opis važnih dogodkov in proslav v tem letu: osvoboditve 1. 1945 in 25-letnica državne pogodbe iz 1. 1955, kar je sovpadalo z otvoritvijo novega poslopja. Glasovi o tem v nemškem tisku. (Tudi pismo Avstrijske lige za človeške pravice). Dr.
R.	Vospernik je napisal nemški Prolog k prireditvi, v katerem je poudaril deželo dveh kultur: Carinthia •— Kärnten — Korošica. Perkonig — Cankar — Rilke — Prešeren; in je končal: 'Heimat möge uns wachsen aus 1000 jährigen Feuerträumen und der Magna Charta der libertas austriaca.
Po opisu slavnostnega odkritja slede članki profesorjev. Dr. Val. Inzko je napisal lepa članka o dr. P. Zablatniku ob imenovanju za dvornega svetnika. Iz tega članka izvemo, da je ravnatelj rojen v Bilčovsu 1. 1912, da je duhovnik, ki je bil župnik po koroških slovenskih farah, pa končal še posebej psihologijo, klasično filologijo in slavistiko z disertacijo Duhoyna ljudska kultura pri koroških Slovencih. Od 1. 1951 poučuje na slov. gimnaziji. Zanimivo je njegovo številno znanstveno delo kot slavista in narodopisca. Dr. Inzko navaja 60 spisov s pripombo, da seznam ni popoln. Med njimi je več knjig za slovenski
pouk na slov. gimnaziji. Poleg tega pa je dr. Zablatnik tudi na Visoki šoli za izobraževalne vede v Celovcu ter je velik kulturno prosvetni delavec: bil je vodja Krščanske kulturne zveze, odprl je našim odrom pristop v celovško mestno gledališče, vodi Slov. kulturno društvo itd.
Isti pisec je opisal delo prof dr. Anice Petek (hčerke zdravnika dr. Petka, nekdanjega poslanca), ki je bila imenovana za višjo študijsko svetnico (njen predmet biologija in kemija); nato pa delo dr. Janka Polanca, ki je prav tako bil imenovan za višjega svetnika. Ta sicer ni Korošec (rojen v bohinjskih Gorjušah), po maturi v šentviškem zavodu je 1. 1941 stopil v celovško bogoslovje, postal duhovnik in je doktoriral iz bogoslovja. Bil je urednik Nedelje in Otroka božjega ter je znan koroški slovenski pisatelj. Napisal je več šolskih veroučnih knjig, prevajal iz nemščine in francoščine leposlovne knjige in novele ter jih priobčeval v koroških periodikah (Mohorjev koledar, Družina in dom itd.), sam je napisal več črtic za Koroško kroniko, Družino in dom in Koledarje MD, napisal pa tudi več razprav iz domače cerkvene zgodovine.
Dr. Feinig A, je napisal Prvi del razprave o Krajevnih, ledinskih in hišnih imenih v Rožu (zanimivo!). Dr. S. Cegovnik članek Naša dekleta v letu žene: ali naj tudi one študirajo? Isti: Študijski problemi naših maturantov. Dr. A. Wutte je opisal potovanje zadnjih maturantov po Jugoslaviji. Prof.
M. Kupper o športnih dogodkih 1. 1974/5 na zavodu; dva učenca (Andreja Hartman in Eva Kraut), pa sta opisala koncerta gimnazije v Wolfsbergu in našega gimnazijskega zbora, ki sta si jih izmenjala, ter gostovanje slov. gimn. zbora v Slovenjgradcu in Celju, kjer je tudi dobil medaljo na Mladinskem pevskem festivalu.
Sledi še nekaj statistik ter resume v nemškem jeziku.
Prepričani smo, da bo v novem poslopju slovenska gimnazija še bolj uspevala v svojem velikem poslanstvu meds Koroškimi Slovenci.
'Ave Maria — Koledar 1976
Ave Maria Koledar izhaja pri ame-rikanskih frančiškanih že 63 let! Letošnji — 1976. — je posvečen petdesetletnici Kronanja Brezjanske Marije v La-montu. Tedaj je namreč prišel v ZDA ljubljanski škof dr. A. B. Jeglič ter je dne 27. junija leta 1926 slovesno kronal podobo Brezjanske. Več slik (na obeh straneh ovitka) in tudi znotraj, je posvečenih temu dogodku ,kakor tudi ponatis poročila iz tedanje Ave Maria (1926). — Koledar vsebuje nekaj zanimivih člankov. Tako je p. dr. Vemdelin Špendov napisal članek o razvoju Katoliške’ Cerkve v Združenih državah, ki naj bo nekako donesek k letošnjim pro-. Slavam 200-letnice ameriške ustave, to je: obstoja ZDA kot države (1776). — Isti dr. Vendelin špendov je priobčil iz zgodovine frančiškanov sestavek o Prvih glasbenikih iz reda manjših bratov
(Jacoponi predvsem). K temu članku tudi spada prelepa Frančiškova Sončna pesem. — Nato sledita dve duhovni branji o Upanju in Poti v Emaus, v katerem urednik govori o Zakladu, ki je skrit v zemlji — sedanjega trenutka.
Znanstveno vrednost pa ima članek p. dr. F. Ačka o P. Hugolinu Sattnerju, ki je odlomek njegove disertacije. Prav tako vrednost pa tudi ima oris glasbenega dela p. Ačka, ki je umrl 1. 1974 in ki ga je napisal isti dr. Vendelin Špendov. S tem je lepo označena glasbena vrednost umrlega frančiškanskega glasbenika. Zanimivo je poročilo p. Bet-randa Kotnika o Baragovem Očipvej-skem slovarju, ki ga je dopolnjeval naš rojak p. Simon Lampe. Zdaj priobčuje tu dokončno potrdilo, da je veliki rokopis zgorel ob požaru 1. 1918. Kakšna velika škoda! — F. Deljnčak in p. Ketiš pišeta o dogodkih v frančiškanskih misijonih, kar poživljata s slikami. Valentin Potočnik priobčuje nekaj koledarskih paberkov, zanimivosti, ki so vedno lepo podučno branje (o vipavskem vinu, o rastlinah, ki nas hranijo in oblačijo, o arheoloških izkopavanjih na Barju itd-). Leposlovje (prozo) predstavlja ponatis Mlakarjevega Mesečnika v Planinah ter močna črtica Karla Mauserja Njiva, vredna Cankarjevega peresa. O poeziji Venca sonetnih vencev (Oče naš), pa ni izgubljati besed. Tako je pisal svoj čas Zazula, ... in če zdaj „Z“ ni on, ni potrebe hoditi v njegove kolesnice...
ray «>w »
LJUBLJANA — V sklopu cikla „Ljubljanski umetniki Ljubljani“ sta
lS.januarja nastopila violinist Rok Klopčič in pianistka Nada Omanova. Umetnika sta se predstavila s sonatami M. Babnika, C. Francka in C, Debussyja, za sklep pa sta dodala še Bartokovo Prvo rapsodijo. Po pisanju kritika Pavla Mihelčiča, Babnikova Sonata ni zapustila globljega vtisa, temeljiteje sta izoblikovala umetnika Franckovo Sonato, Debussyjeva je bila le na pol izdelana, pač pa je Bartokova Rapsodija bila dober zaključek recitala.
MARIBOR — V mariborski Operi so po 54 letih spet uprizorili kot tretjo premiero letošnje sezone opero „Car in tesar“ nemškega skladatelja Alberta Lortziga. Premiera je bila 16. januarja. V glavnih vlogah so nastopili Baronik, Plahuta, Colnarič, Miheličeva, Kovač, Fejk, Boštjančič in Thumova.
LJUBLJANA — Baritonist Ferdinand Radovan, ki je bil nekaj časa član ljubljanske Opere, je sedaj že več let član Državne opere v Dortmundu v Zvezni nemški republiki. Kritiki označujejo njegove nastope v Rigolettu, Seviljskem brivcu, Nabuccu, Trubadurju, Aidi, Gioeondi in drugih operah kot briljantne, muzikalno prefinjene in značajsko doživetje. Radovan je 17. in 20. januarja gostoval v Ljubljanski Operi v Rigolettu ter je res izredno odpel svojo vlogo in doživel velik aplavz občinstva.
HRASTNIK — Francosko podjetje Cofral iz Pariza bo proizvajalo natrijev tripolifosfat po tehnologiji, ki so jo razvili v hrastniški kemični tovarni. Vsekakor lep uspeh za hrastniške stro-„ kovnjake. Prvo licenco za tehnologijo so Hrastničani prodali pred šestimi leti tvrdki Lurgi iz Frankfurta v ZRN, sedaj pa še Francozom. Podpis med obema podjetjema je bil v Hrastniku 14. januarja.
CERKNICA — V Podskrajniku pri Cerknici je tovarna pohištva „Brest“ iz Cerknice odprla nove obratne prostore za izdelavo ivemih plošč (da bodo naši! mizarji vedeli, kaj so to iveme plošče, bomo napisali še tukajšnji izraz: madera aglomerada). Tovarna je začela z delom 18. januarja, zaposlenih je 120 delavcev, letna kapaciteta pa bo
60.000	kubičnih metrov teh plošč. Za predvideno produkcijo bodo porabili
90.000	kubičnih metrov slabšega lesa in žaganje, ki ga doslej še nikjer v Sloveniji niso uporabljali pri izdelavi teh plošč.
LJUBLJANA — Po novem letu bodo kmečke pokojnine znašale SO odstotkov najnižjih pokojnin v minulem letu: To bo dalo 410 dinarjev. Povečanje znaša kar 60 odstotkov...
LENDAVA —• V tem pomurskem mestu so 28. decembra odprli novo tovarno varilnih aparatov, v prihodnjih letih pa se bodo lotili tudi večjih agregatov. Tovarna „Varstroj-Gorenje“ je
bila ustanovljena pred 11. leti, sedaj ima 440 zaposlenih; novi prostori merijo
5.500	kv. metrov, računajo pa, da bodo obrat še bolj razširili in da bodo zaposlili še okrog 200 delavcev.
LJUBLJANA — V Sloveniji je zdaj — po pisanju Dela 17. januarja — okoli
85.000	partijcev. Da pa je . med temi „partijci“ precej oseh, ki so v Zvezi komunistov Slovenije le iz koristolovskih nagibov, kažejo podatki: Med „vodilnimi“ v industriji (direktorji, višji šefi) je „komunist“ vsak drugi — sicer ne dobi mesta, razen če ni res izreden strokovnjak; med uslužbenci je v partijo vpisan vsak četrti, med delavci v proizvodnji pa je komunist vsak enajsti.. Prav tako je zgovoren tudi podatek, da je v gospodarstvu zaposlenih od vseh le 8,3 odstotka komunistov, dočim je v takoimenovanih družbenih dejavnostih -— državnih, republiških, občinskih in raznih drugih državnih ustanovah kar
22,5	odstotkov komunistov. O „delavski sestavi“ v partiji je torej kaj malo vredno govoriti, čeprav bi vodilni partijci radi videli, da bi do tega prišlo in je to eden glavnih razprav na zborovanjih partije. Toda zgleda, da se resnični delavci požvižgajo na edino zveličavno komunistično partijo.
MARIBOR — Rektor nove mariborske univerze je na sestanku skupščine jugoslovanskih univerz ostro kritiziral nekatere vseučiliščnike. Dejal je da je v Mariboru vpisanih okoli 20 do 30 študentov na višjih šolah samo zato, da „odložijo služenje vojaškega roka, da prejemajo „otroški“ dodatek, popuste pri vožnjah in druge podobne študentske ugodnosti.“ Povedal je tudi statističen podatek o vpisu na pedagoško akademijo: v prvi semester se je vpisalo 29 študentov v drugega se je posrečilo vpisati se samo še devetim. Zanimiva je tudi rektorjeva pripomba, da se je od 29 vpisanih v prvi semester, udeleževalo predavanj že prvi teden samo 14 študentov, drugi so vzeli indekse in odšli, dva pa sta isto naredila kar med predavanjem. Ostalo jih je torej le 12.. .
■ «»■■■■■IIUIIIIIIIinilllMlIlllMllllllllllIlNIII»
„SEJEJO V KAZAKSTANU, ŽANJEJO PA V ZDA“ — Razmere med dvema komunističnima velikanoma — Sovjetsko zvezo in LR Kitajsko že dolgo niso ravno prijateljske. Tako Sovjeti kot Kitajci porabijo vsako priliko za medsebojne napade. Pekinški mesečnik Ljudska literatura si je v zadnji številki privoščil Sovjetsko zvezo v članku, ki je poln humorističnih bodic pa tudi resnic o sovjetskem čudežu: „Sejejo v Ka-zakstanu, žanjejo pa v Severni Ameriki“. Toda Kitajci analizirajo dejstvo, da so sovjeti sklenili z ZDA petletni sporazum o nakupu žita s posebnim humorjem. Priznajo, da se je mogoče ušteti pri setvi v eni letini zaradi vremenskih in drugih neprilik, zato niso proti letošnjemu nakupu žita. Toda petletni sporazum jim ne gre v račun in humoristično pišejo: „Ali so morda sovjetski revizionistični gospodje iznašli poseben aparat, s katerim so že točno ugotovili, da bodo nenormalne klimatične^ razmere onemogočale predvidene načrtovane žetve kar za pet let vnaprej?“
„Duhovno življenje“ je praznovalo svoj triinštirideseti „rojstni dan“
Po celodnevnem slavju „Duhovnega življenja“ v nedeljo 1. februarja na Pristavi moremo upravičeno sklepati, da ima ta naša verska revija, ki že 43 let poživlja duha naše skupnosti, mnogo prijateljev, dobrih prijateljev. Ne počitnice, ne vročina, niti kritični gospodarski položaj, ki ga preživljamo, niso odvrnili naših družin in posameznikov, da bi se ne odzvali vabilu na vsakoletno prireditev, in s tem izrazili svoje hvaležnosti in priznanja našemu verskemu mesečnito.
Že dopoldanski obisk je bil tako številen, da je odgovorni urednik mons. Anton Orehar ob 11,30 daroval sv. mašo za žive in umrle dobrotnike revije ob polni pristavski dvorani. Njegove besede so bile kot vsako leto poslanica in vodilo tistim, ki so za naš tisk odgovorni, in vsem, ki ga beremo. Letošnje so še posebej opozorile na dobri tisk kot vrednoto ter na našo pripravljenost in dolžnost do branja, podpiranja in širjenja.
Po okusnem in prijetnem kosilu v senci pristavskega vrta se je obisk večkratno pomnožil. Marsikateri prihajajoči se je že ob vstopu ustavil pri mizi, kjer je uradovala uprava, da je poravnal naročnino. Gostje ob mizah so bili poleg prijetne družbe in dobre postrežbe deležni prijaznega obiska mladih prodajalk, ki so ob razstavljenih dobitkih vabile k nakupu srečk.
Kdor pozna delovanje telesnovzgoj-nih vaditeljev pod vodstvom prof. Tineta Vivoda, bi mogel imeti rahlo predstavo, kakšna bo urica razvedrila, ki jo je pod propagando „Novost“ označilo Oznanilo v svojem vabilu, prof. Tine pa tudi po zvočniku kot osrednjo popoldansko točko. A uresničitev te urice je daleč presegla vsako predstavo. V štirih starostnih skupinah so se od' omizij odtrgali otroci in s svojimi vaditelji za-eno urico zaživeli svoj svet.
Naj mlajši so pod ornbujem v „kotič-
ku pravljic“ z očmi, ušesi in usti poslušali Jožico Kopačevo, se s Kristino Jerebovo in Pavlom Fajdigo igrali, tako živo igrali, da so pozabili na vse drugo in vse dmge (ki smo jih z užitkom opazovali).
Na koncu igrišča je v krogu sede modrovala skupina dekličev in fantičev z Mari Kurnikovo, Mirto Rantovo ter Maruško in Gregorjem, Batageljem, kaj že vedo in kaj naj bi še vedeli o taborjenju. Počasi je tudi v resnici zrastel šotor in vse, kar zraven spada.
Skupini deklet in fantov od 13. do
15.	leta sta razgibali telo in duha ob različnih športnih in družabnih igrah, ki so jih spretno vodili Lučka Pavšer, Marija in Jože Novak ter Igor Grohar.
Odrasli ob mizah smo ob besedni povezavi Miriam Jerebove in Mirjam Klemenčeve uživali „glasbene momente-“ najbolj različne slovenske narodne in umetne pesmi, izvajanih ob preprostih orglic in glasbene* skrinjice do mogočnih orkestrov in zborov.
Prehitro je minila „urica“. A poslavljajoče se popoldne je dolgovalo gostom še nekaj: trojno žrebanje. Zvočnik je kmalu zadostil tudi temu pričakovanju in med izžrebanci naročnikov s poravnano naročnino za tekoče leto imenoval Jerneja Kalana, Anico Košane, prof. Draga Šijanca, prof. Nadi slavo Laharnar, Rev. Jožeta Homa, Jerico Gnjezda, Ivana Zupanca, Marjana Jeriha, Tinco Lavrič, Cirila Pajntarja, rev. Marjana Bečana in Stanka Buda.
Žreb je osrečil tudi tiste obiskovalce, katerih vstopnice so nosile številke: 0879, 0888, 0981, 2794, 4068, 4131.
Med mladimi dopisniki Božjih stezic pa bodo nagrajeni: Maruška Štirn, Andrej Markež, Mardka Uršič, Janez Mi-kelj, Lojzek Lavrič, Marija Hrovat, Lučka Petkovšek, Kristina Grbec, Veronika Petkovšek in Klavdija Bavec.
Prireditev se je iztekla v veselo prijateljsko „na svidenje“.
XII. zimska olimpiada
Kakor smo že pisali v prejšnji številki, se je 5. februarja pričela s slovesno otvoritvijo XII. zimska olimpiada v Innsbrucku. Tega zimsko-športne-ga tekmovanja se udeležuje 37 držav. V argentinski reprezentanci za tek na dolge proge so naši Bariločani bratje Jerman. Pred začetkom tekmovanja je bilo v tukajšnjih listih —La Prensa, Clarín, angleško pisani Buenos Aires Herald ter laplaški El Diario — nekaj notic in slik o naših fantih olimpijcih. Najbolj zanimivo novico o teh olimpijcih je objavil El diario z dne 5. 2. pod naslovom „Argentinska družina na olimpijskih igrah.“ V tej novici v izvlečku ponatiskuje El Diario reportažo o bratih Jerman in njihovem očetu Francetu, ki jo je objavil veliki pariški jutranjik „ Le Figaro“. „Le Figaro“ je napisal, da so argentinski smučarji, ki bodo tekmovali" v tekih na dolge proge res pravi amaterji, kar je kljub vsemu besedičenju o olimpiadah v sedanjih
časih prava redkost in da so prišli na tekmovanje na lastne stroške. Neka finska tovarna, smuči jim je tudi dala na razpolago 12 parov smuči, ker so pred tem trenirali nekaj časa na Finskem.
Ljubljansko „Ddo“ je objavilo, da ni znano število tekmovalcev iz Argentine, kakor tudi ne, v kakšnih disciplinah bodo tekmovali. Navedlo je, da je Argentina na zimskih olimpiadah nastopila sedemkrat ter leta 1908, ko so bile zimske- igre vključene v skupni olimpiadi. Najboljšo uvrstitev je Argentina dosegla leta 1928 v petsedežnem bobu, s četrtim mestom. Leta 1972 pa je bil Pemer 30. v slalomu. Zanimiva je- pripomba „Dela“: Prav tako kot na vseh zimskih OI po drugi svetovni vojni bo argentinska udeležba zgolj simbolična, brez možnosti na uspehe.
Poročila z zimske olimpiade so v tukajšnjih listih dokaj skopa, zato bomo težko pričakovali obljubljeno pismo očeta Jermana iz Innsbrucka. Kljub temu
pa smo zasledili, da so na mali skakalnici (70 m) dosegli pivi mesti Aschen-bag in Dannenberg (oba DNR), tretje mesto pa je zasedel Schnabl (Avstrija) iz Zahomea na Koroškem. V smuku je prvo zlato medaljo prinesel avstrijski favorit Klammer, dočim je med damami Brigita Totschnigova zasedla le drugo mesto. Totschnigova je bila velika favoritinja, ker je njena konkurentka Švicarka Therese Nadigova zbolela za gripo. Toda nepričakovano je Totschnigovo premagala Rosi Mitermaier (ZR Nemčija), ki se je pojavila na smučiščih po devetih letih in je sedaj glavna kandidatinja za osvojitev medalje v alpskih disciplinah, pripisujejo ji namreč največ mpžnosti zmage še v slalomu in veleslalomu. V teku na 15 km in 30 km so piva mesta po pričakovanju pripadla sovjetskim tekmovalcem, medtem ko je v teku na 30 km zasedel Marko Jerman 65 mesto. Od ostalih argentinskih olimpijcev so v smuku dosegli Luis Rosenkjer 31. mesto, Juan Angel Olivieri 39. in Carlos Martinez 47.
Jugoslovansko zimskošportno delegacijo sestavlja hokejska ekipa (Albreht, M. Zbontar, Savič, Lap, Kumar, Jakopič, Petač, G. Hiti,- Puterle, Poljanšek, R. Smolej, Hafner, Pirih, ..ščap, Kavec,- Lepša, Gojanovič in M. Žbon-tar). Smučarjev je deset, a razen mladega Bojana Križaja v alpskih disciplinah nimajo posebnih možnosti za boljšo uvrstitev. V alpskih disciplinah Jugoslavijo zastopajo poleg Križaja še A. Koželj, Gašperšič in Pašovič (iz Bosne), v skokih Norčič, Demšar, Loštrek in Dolhar, v tekih pa Milena Kordež in Maks Jelenc. Izbira smuške delegacije je vzdignila nekoliko prahu, ker smatrajo, da bi namesto Pašoviča morali poslati na OI Marko Kavčiča in Holzla.
PO ŠPORTNEM SVETE
JUGOSLOVANSKI ODBOJKARJI so 18. januarja v Rimu na kvalifikacijskem turnirju premagali Kuvajt s 3:0 in naj hujšega tekmeca ZDA s 3:1 ter si zagotovili pot na olimpiado v Montreal.
V PROVINCIALNEM nogometnem pivenstvu province Valencije v Španiji je ekipa Fallas Conde Salvatierra premagala ekipo Guimera kar s — 36: o. Že v začetku tekme so se na blatnem terenu istočasno poškodovali vratar in dva branilca. Ker Guimera ni imel rezervnih igralcev, nasprotni ekipi ni bilo težko polniti mrežo z goli.
NA DEVETDESETMETRSKI skakalnici v Planici je -bilo 18. januarja državno prvenstvo v skokih. Naslov je osvojil Jeseničan Janez Demšar s 228,8 točkami in s skokoma 89,5 in 89,5 m. Za njim so se uvrstili Dolhar, Zupan, Norčič in Loštrek.
Po svetu
UKRADENO UTRILLOVO SLIKO SO NAŠLI. V Tokio so pri zasebnem zbiralcu umetnin našli Utpillovo sliko „Compiegnske vojašnice. Slika je bila ukradena v Parizu, leta 1972 pa jo je kupil od preprodajalca tokijski industri-jalec. Skupaj s to sliko je bilo ukradenih še več drugih del, katerih vsako je bilo tedaj cenjeno na več stotisoč dolarjev. Toda do sedaj niso še našli sledu o njih. Japonska policija, ki je izjavila, da bodo Utrillovo sliko vrnili pariškemu lastniku, pa tudi neprenehoma išče Toulouse-Lautrecovo iz muzeja v Kiotu.
Dr. Stanislav Mikolič
Panamá — tišina pred nevihto
Pred manj kot petimi urami sem bil še v New Yorku sredi sivega in mrzlega zimskega vremena, a tukaj sedaj, četudi ni niti ura' šest zjutraj, me je objel val toplega zraka, ko sem izstopil iz letala na mednarodnem letališču Tocumen v Panami, ki me po velikosti precej spominja na ljubljansko letališče.
Pet dni sem ostal v tej republiki za katero ni soglasja ali je v Srednji ali Južni Ameriki, kar seveda ni velike važnosti za Amerikanca iz Združenih držav. Za njega je veliko bolj važno dejstvo, da je tpkaj tisti prekop ali kanal in kanalska cona, ki je pod neposredno upravo Združenih držav in kjer še Amerikanci iz Združenih držav počutijo kot doma, in oprostite, dostikrat boljše' kot doma. Kje drugje v ZDA si more danes povprečni državljan privoš-ščiti služkinjo v hiši? Kje drugje v ZDA ima navaden davkoplačevalec toliko posebnih ugodnosti in tako nizke cene kot tu v Pan am) ? In poleg vsega tega tako lepo in mirno podnebje toplega karibskega sonca ki boža zemljo in 'človeška telesa dan za dnem. Niti z denarjem in panamensko valuto nimajo prebivalci Združenih držav nobenih težav. četudi je uradna denarska enota
v Panami balboa, na čast španskemu konkvistatorju Vasco Nunez de Balboa, ki je leta 1513 pivi od Evropejcev zagledal in odkril Pacifični ocean oziroma Južno morje, kot so ga na splošno takrat imenovali, je ves finančni promet v USA dolarjih. Po panamskih zakonih so ameriški bankovci edini papirnati denar v obtoku po republiki in zato panamenskega denarja sploh ni moči videti. Vsepovsod so samo ameriški dolarji in vse cene se računajo v tej tuji valuti. V obtoku je le nekaj kovancev za 1, 5, 10, in 25 centavov balboe, ki, pa so zopet po zakonu iste velikosti in iste kovinske sestavine kot 1, 5, 10, in 25 centi dolarja.
Blago, razpostavljeno po lokalnih trgovinah, je v glavnem zopet uvoženo iz Združenih držav vse od Gerber Junior Carrots do grozdja iz Kalifornije.
Mesto samo Panama je bilo ustanovljeno leta 1519. Ustanovil ga je Španec Pedro Arias de Avila, poznan tudi pod imenom Pedrarias. Ime Panama je bilo povzeto od tamkajšnjih Indijancev, ki so ta kraj imenovali „anama“, kar pomeni „obilo rib“. Iz tega mesta je pozneje Francisco Pizzarro organiziral eks-
pedicijo v Perú, kjer je podjarmil cesarstvo Inkov. Od tega starega mesta Paname seveda ni nič več videti ker ga je leta 1671 napadel, oropal in porušil angleški morski ropar Henry Morgan, i Samo nekaj razvalin je ostalo. Novo mesto je zelo moderno in ima na raz-' polago dobro pitno vodo, ki prihaja iz ameriške kanalske cone.
življenje v Panami je osredotočeno okoli 80 km (50 milj) dolgega prekopa ki veže Atlantski ocean s Pacifičnim. Prekop je bil dokončan leta 1914, a so ga odprli prometu šele potem, ko je bila prva svetovna vojna končana. Skoraj 30 ladij plove skozi prekop vsak dan; navadna plovba traja okoli 8 ur. Povprečno plača ladja nekaj nad 10.000 dolarjev pristojbine za uporabo prekopa. Pristojbino zaračunajo na podlagi pro-storninske tonaže ladje-. Naložena ladja plača $ 1,08 na tono in prazna 86 centov. Ladja, ki pluje skozi prekop na ta način, prihrani desetkratno vrednost pristojbine, kot če bi plula okoli rtiča Horn na Ognjeni zemlji. Največjo pristojbino je do sedaj morala plačati nemška ladja Tokio Express (container ship), namreč nekaj nad 43 tisoč dolarjev, medtem ko je bila pristojbina za Angleško ladjo Queen Elisabeth II ob njenem prvem potovanju skozi prekop bila zaračunana nad 42 tisoč dolarjev. Najmanjšo pristojbino pa je zaenkrat moral plačati 1. 1928 neki Richard Ha-
lliburton, da je smel plavati skozi prekop. Zaračunali so mu celih 36 centov.
Vsem je v glavnem poznana zadeva, kako so gradili panamski prekop in kako so zaradi njega ZDA pomagale Panami do osamosvojitve od Kolumbije, katere del je- Panama bila, vse do 1903. Bolj malo ljudi pa ve, da je bil cesar Karel V. — ki je bil, kot napis na njegovi rakvi v Eskorialu priča, tudi „štajerski vojvoda, koroški vojvoda, krajnski vojvoda, grof Goriški in grof Istre...“ — ki-je že leta 1524 izdal nalog, da se preuči panamska ožina v svrho zgraditve plovnega prekopa med obema oceanoma. Prekop, je zanimivo vedeti, sledi dejansko zelo blizu takratnemu načrtu, ki so ga španski znanstveniki takrat napravili in poslali cesarju v- odobritev, a iz vsega tega takrat ni bilo nič zaradi vedno večjih verskih zapletljajev med katoličani in protestanti v Evropi, katerim je cesarski dvor posvetil prvo mesto in je vse drugo bilo potisnjeno na stran in pozneje pozabljeno.
Veliko prej, preden so zgradili prekop, pa so zgradili železnico, ki je leta 1855 povezala oba, oceana. Bila je to prva železniška proga skozi tropske pragozdove v Novem svetu in skoraj celih 14 let prej preden je železnica povezala vzhod z zahodom v samih Združenih državah. Pred otvoritvijo panamskega prekopa je imela ta proga
največji promet na km na celem svetu. Z zgraditvijo prekopa so morali progo na ne-katerih mestih prestaviti in so jo na splošno modernizirali, tako, da je vožnja na tej progi zelo ugodna in hitra. Od vseh železnic v Latinski Ameriki, z izjemo Argentine, je to najboljša železnica in vsekakor precej boljša od proge Rogatec-Grobeljno v Sloveniji, da ne omenim proge Rogatec-Zabok, ki je' pod vsako kritiko. Ves del proge je v kanalski coni, ki je pod upravo Združenih držav. Cona je široka približno 5 milj na vsaki strani prekopa in obsega 647.29 kvad. mil. j (1,676.3 kvadratnih kilometrov).
Najemnina, ki jo plačujejo Združene države letno Panami se je dvignila od začetnih 250.000 dolarjev na 430.000 dolarje leta 1936 in na 1,930.000 dolarje z letom 1955. Bolj ali manj tajna pogajanja so sedaj - v teku! med obema državama glede novega režima v kanalski coni. Zaključitev teh pogajanj je možno pričakovati za prihodnje leto in vsaj do takrat je mqžno računati na mir v tem delu sveta. Verjetno bo ta mir prekinjen, in bodo nastali veliki nemiri in oboroženi spopadi, ko bodo objavili vsebino nove pogodbe med Panamo in. Združenimi državami, razen ako ZDA ugodijo razumljivim željam Paname do lastnine in suverenosti nad prekopom in kanalsko cono.

SLOVENCI
CLEVELAND (ZDA)
Vinko Rožman — 60-letnik
Dne 18. januarja t. 1. je pripravilo Društvo slovenskih protikomunističnih borcev v Clevelandu lep prijateljski večer svojemu predsedniku: Vinku Rožmanu, da mu skupno čestitajo k njegovi šestdesetletnici in se mu javno zahvalijo za delo, ki ga je opravil za slovensko skupnost v času, ko je bil severni del Slovenije zaseden po Nemcih, in tudi; za delo, ki ga je opravil v času begunstva in ga opravlja še danes v izseljenstvu.
Vinko Rožman se je rodil 17. decembra 1915 v Ivanjševcih pri Gornji Radgoni na Muri. Že 23. avgusta 1943 se je pridružil slovenskim štajerskim Zma-goslavovim četnikom in je bil prideljen njihovemu Ljutomerskem^ bataljonu), kateremu je poveljeval Ludvik Meglič. Po vojni se je naselil v Clevelandu, kjer se je sprva ves posvetil Slovenski šoli pri Sv. Vidu, kjer je bil dolga leta predsednik odbora staršev. Ko so mu otroci odrasli, pa se je prvenstveno posvetil delu za clevelandsko Društvo protikomunističnih borcev, kateremu že vrsto let predseduje in na katerega ramenih sloni tudi najtežji del društvenega dela. Tudi pevec je naš jubilant. Dolga leta že poje na koru slovenske župnije Sv. Vida ter je tudi član moškega zbora Slovenski fantje.
Na prijateljskem večeru se je zbrala polna dvorana borcev in dragih jubilantovih ,prijateljev. Prisrčno čestitko so mu izrekli pisatelj Karel Mauser in njegov nekdanji poveljnik Jože Mela-her — Zmagoslav. — Tem čestitkam se pridružuje tudi Svobodna Slovenija.
CANBERRA (Avstralija)
Občni zbor Slov. društva v Canberri
Središče slovenskega življenja v Canberri je Slovensko društvo, ki je titovskim oblastem v Avstraliji trn v peti.
pri prejšnjih občnih zborih so skušali titovski diplomati prisiliti članstvo, da izvoli njim , naklonjene odbornike. Ker so ostali v manjšini, so potem izjavljali agenti jugoslovanskega poslaništva, da odbor v preteklem letu ni bil pravilno izvoljen in, ne uživa zaupanja članstva.
Dne 9. novembra 1975 je bil nov občni zbor Slovenskega društva. Na predlog predsednika je bilo najprej tajno glasovanje o tem, ali je bil odbor pravilno izvoljen in ali uživa zaupanje članstva. Z lepo večino je dobil odbor zaupnico in razrešnico. Nato so bile volitve za novo poslovno dobo. Za predsednika je bil ponovno izvoljen Polde Bajt, za podpredsednika Cvetko Falež
st., za blagajnika Cvetko Falež ml., za podblagajnika Ivan Savle, za tajnika Ježe KaDUŠtin, za podtajnika Joža Maček, za ‘odbornike pa: Janez Černe, Julij Bajt, John Falež, Roman Divjak, Slavica Alispahič, Bariča Koren, Miro Penca, Marjan Koren, Miha Hovar ter Milan šprohar.
PO SVETU
Slovenski tečaj
Učitelj Slovenske šole Stane Ozimic je pripravil za mladino v času od 15. do 19.' decembra 1975 celodneven tečaj, v katerem so spoznavali Slovenijo — zgodovinsko in zemljepisno, po jeziku in slovstvu in podobno. S tem je mladini utrdil ljubezen do domovine, za kar so mu bili vsi Starši zelo hvaležni.
Polnočnica v Slovenskem domu
Na lanski božič se je prvič zgodilo, da je bila polnočnica v Slovenskem domu v Canberri. To je bila že stara želja, pa se je vedno našlo nekaj godrnjačev, ki so odklanjali vse „kar po veri smrdi“. Letos pa je Stane Ozimic zopet sprožil in predlagal, da naj se vrši slovenska maša v Slovenskem domu dvakrat na leto: za božič in za Veliko noč. članstvo je ta predlog sprejelo. Ljudje so popolnoma napolnili dvorano na božični večer, poslušali božične pesmi in prisostvovali polnočnici, ki jo je daroval dr. Ivan Mikula.
Po vetru
V Avstraliji se je zgodila naslednja zanimivost. Med kandidati za avstralski senat je bil — kakor smo že poročali — tudi naš rojak Milivoj Emil 'Lajovic, ki je pri volitvah odnesel krasno zmago. Kot kandidat se je hotel Slovencem predstaviti na sydenyskem etničnem radiu, na katerem so oddaje v raznih jezikih,, tudi v slovenščini. Toda vodstvo Slovenskih oddaj ga je odklonilo. Takrat je bila na vodstvu Avstralije laburistična vjada, krepko infiltrirana po komunističnih agentih. Titovskim plačancem se je tedaj posrečilo dobiti vpliv na slovensko oddajo v radiu in zato jei bil seveda Lajovic, slovenski politični emigrant, odklonjen. So mai pa prijatelji med Srbi omogočili, da je mogel spregovoriti Slovencem med srbsko oddajo. Ko pa je bil Lajovic izvoljen za senatorja in ko je dobila liberalna stranka, katere član je Lajovic, ogromno večino, kakršne zgodovina Avstralije ne pozna, pa so na slovenski oddaji etničnega radia v_ Svdneyu takoj obrnili plašč po vetru, čestitali Lajovicu in mu poslali „iskrene“ pozdrave. •
OBVESTILA
NEDELJA, 22. februarja:
Na Pristavi v Castelarju 8. pristav--ska, tamlbtala,
SOBOTA, 28. februarja:
V	Slovenskem domu v San Martinu velika pustna prireditev.
NEDELJA, 29- februarja:
V	Slov. domu v Carapachayu pustna družabna prireditev. (Sodeluje slovenski instrumentalni ansambel.
TOREK, 2. marca 1976:
V	Slmškovem domu ob 20 pustna veselica s sodelovanjem orkestra „Diuc in Altum.“
NEDELJA, 28. marca 1976:
V	Slomškovem domu tradicionalna tombola.
Slovenci v Argentini
Osebne1 novice
Krsti. V Slov. cetrkvi Marije Pomagaj je bil v soboto 7. januarja krščen Martin Stanič, sin Franca in Jelke roj. Mramor. Botra sta bila Vinko in ga. Mimi Samsa. Krstil je delegat msgr. Anton Oreh ar.
Krščena je bila Marjana Vilma, hčerka Ramona Rembado in ge. Fanike roj. Sršen. Botrovali so ga. Emilija Rupnik in dr. Ricardo O. Zottola.
V cerkvi v Casares je bil krščen Pavel Martin Suarez, sin Petra in ge. Marice roj. Barle. Krstil je g. Franc Barle SDB.
Vsem srečnim staršem naše čestitke.
Poroka. V 'Soboto 24. janaurja Sta prejela zakrament sv. zakona v župni cerkvi sv. Rita v Boulogne gdč. Monika Pirc in Jože Frfolja. Za priči sta bila ga. Josipina Frfolja in Aleksander Pirc. Poročal je župnik g. Albin Avguštin. Novoporočencema iskreno čestitamo.
Nova slovenska diplomantka. Na Ins-tituto Superior del Profesorado v Buenos Airesu je dokončala študije in promovirala za profesorico francoščine Mojca PircBorrinijeva. Naše čestitke.
Od vsepovsod
STOCKHOLMSKI ŠOLARJI IN VINO . V posebni anketi, ki je zajela
12.000	osnovnošolskih otrok — na Švedskem je obvezno devetletno šolanje — so dobili porazne rezultate. Okrog 85 odstotkov učencev pije vino, nad polovico jih. kadi. Kadi 55 odstotkov dečkov in 43 odstotkov deklic. Med petnajstletniki jih je bilo že večkrat pijanih 70 odstotkov, prav tako tudi 20 odstotkov učencev in učenk, starih do dvanajst let.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Slovenska radijska oddaja je vsako nedeljo ób 19.05 uri. Traja 25 minut, je na radio ANTARTIDA.
Učiteljska seja bo zadnjo sredo v februarju, t. j. 25., ob 20 v prostorih Zedinjene Slovenije. Vsi vabljeni!
■	'	5
SLOVENSKI DOM V SAN MARTINU
!	!
Velika
B	■
E	pustna prireditev	j
\	\
;	na puU. V soboto, 28. februarja	S
5	ob 21	;
Š._Sodeluje:	|
:	Slovenski instrumentalni ansambel	»
!	!
........................................ o •■■■■■ Batíase■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«»
LUKY
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
EZEIZA
C. SPEGAZZIM SAN JUSTO
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) 2 AMOR A
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo.
Za dobro voljo
Profesor: „Kdaj postavljamo vprašaj ?“
Dijak: Vprašaj postavljamo za besedami poštenost, ljubezen, zvestoba.“
Kmet: „Sosed me je razžalil.“
Odvetnik: „Kaj vam je pa rekel?“
Kmet: „Poslal me je k hudiču.“
Odvetnik: „In vi?“
Kmet: „Prišel sem k vam.“
„Ali srečanje s črno mačko res pomeni nesrečo ?“
„Odvisno je od tega, ali ste človek ali miš.“
Učiteljica: „Kako se ugotavlja starost pri kokoših?“
Učenka: „Po zobeh.“
Učiteljica: „Kako po zobeh, saj kokoš nima zob.“
Učenka: „Toda imamo jih mi.“
Petletni Markec pripoveduje svoji mami: „Veš mama, naša babica je zelo strahopetna. Kadar moramo prečkati ulico, me prime za roko in se ozira na vse strani.“
— o —
„Ali obstoja tvoja knjižnica iz ene same knjige?“
„Da, in ta je popis knjig, ki sem jih posodil prijateljem.“
ESUMBU UBIS
Editor responsable: Miloš Staim Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T. E. 69-9503
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimfr Batagelj in Tone Mizerit
<- to	FRANQUEO PAGADO
H	Concesión N’ 577K
o <i> *-»	TARIFA REDUCIDA
0)	Concesión N* 382»
Registro Nacional de la Propiedad	
Intelectual N' 1.311.428	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1976 za Argentino $ 1.400.—-• (140.000), pri pošiljanju po pošti $ 1.450.-— (145.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 20 USA dol.; obmejne države Argentine 12 USA dol.; Avstralija 25 USA dol.; Evropa 23 USA dol., ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.; Evropa 17 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. E. 33-7213.
Poravnajte naročnino
Odbor „Gallusa“ sporplča, da ho letos obnovil svoje delo v Mladinskem zboru in tako ustregel številnim prošnjam, ki jih je prejemal od rojakov. V zbor se lahko prijavijo vsi vsaj osem let stari otroci, ki imajo posluh in veselje do zborovskega petja. Prijave in sprejemni preizkusi bodo 14. 21. in 28. t. m. (sobote) od 10. do 12. ure dopoldne v Slomškovem domu, kjer lahko dobite tudi vse informacije o bodočem delu novega zbora.
\ Prof. «Ir. JUAN JESUS BLASNTK
s
specialist za ortopedijo in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja!
Capital Fedcral Tel. 41-1413
Ordinira v torek in petek od 17 do 20.! Zahtevati določitev ure na privatni ■
telefon 628-4188.
O. TDMBDUA na PRISTAVI
Monte 1851, Castelar
22.	februarja ob 16,30 uri.
Prvi dobitek modema SPALNICA, izdelek priznane mizarske delavnice g. Gričarja in še 60 tombol, 250 činkvinov ter 300 kvatern.
TABLICE V PREDPRODAJI po $ 20,—
DOBRA POSTREŽBA — HLADNE PIJAČE, — TOČILI BOMO PRISTNO MENDOŠKO KAPLJICO, ki nam jo je poslal g. Bajda.
Po tomboli pustni ples za vse navzoče!
Pridite!	Vabi odbor
Na pustni torek,
2. marca ok 2© uri
V SLOMŠKOVEM DOMU
domača pustna zakava s sodelovanjem priznanega orkestra
„Dur i» altum“
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air«» ' Pta. baja, ofic. 2
T. E. 35-8827
II BU
isns
Ludvik Puš	(50)
NA DOLGO POT
Kaj grem na FSS, danes, ko so uradi zaprti? Obšla me je za hip zla slutnja, da je na delu kaka zahrbtna intriga, ko sem videl, da sva se res bližala realki;' pa sem vse: takoj zavrgel ob misli, da so- moji prijatelji brez dvoma preprečili s svojo intervencijo, da bi bila taka skrivna zarota sploh mogoča. Vendar mi je postajalo vroče, ko sva se približala velikemu poslopju. Mislil sem, da pojdeva mimo, a žandar je zavil na dvorišče. Torej vendarle? Kako nespametno sem ravnal, da sem se prostovoljno predal, zakaj nisem poslušal škofov in p. Odilov nasvet? Kako sem mogel samo za trohico zaupati Angležem, ko sem vedel, da' so kljub dr|u-gačnim zatrjevanjem poslali slovensko protikomunistično vojsko komunistom v roke? Kje je bila moja trezna glav^, kje moja pamet? Kesanje je sedaj prepozno. . (Kdo stoji na čelu Intelligence Service v Celovcu, nisem takrat nič vedel.)
Prišedši vrh stopnic; nisva krenila na desno proti uradu onega oficirja, ki me je bil'poslal v ječo, marveč na levo po dolgem hodniku in se ustavila pred vrati z napisom Commander. V vsem prostornem poslopju je vladala tihota,
nikjer ni bilo slišati človeškega glasu ali udarcev koraka ob trda tla, vsi hiša je bila mirna in spokojna kakor ob mrliču. Mir je.bil tako popoln, da je vznemirjal. Tu za temi vrati torej sedi mož, ki ima moč razpolagati in avtoriteto odločati.
Orožnik je -brez trkanja vstopil in mi velel, naj mu sledim. Znašla sva se v prostorni predsobi, ki je bila prazna, živega duha ni bilo. nikjer, kar je pri visokih oficirjih popolnoma izredno, saj so razni „purši“ pri normalnem poslovanju vedno pri roki-. Zavila sva na desno proti drugim vratom, ki jih je Avstrijec spet gladko odprl in me spustil v naslednjo sobo. Tam je bilo nekaj pisalnih miz in omar, očividno za komandirjevega pribočnika in morda- za tehniško osebje urada. Spet žive duše nikjer. Prekoračila sva prostor in se «stavila pred vrati, na katerih je bilo napisano ime in čin tega važnega moža. Orožnik je rahlo potrkal. Znotraj se je slišal glas, ki je menda velel, naj vstopiva. Nisem razumel, kaj je rekel, le žandar je previdno odprl vrata se postavil v pozor in mi z gibom roke nakazal, naj se napotim proti mizi. Za njo je sedel „commander“ celovške vafnost-
ne službe, mogočen gospod. Ko iem se približeval, je vstal, mi prišel korak naproti, in, mi ponudil roko. _Saj nisem verjel, da vidim prav! Tako veliko je bilo presenečenje, da sem se za hip zmedel. Prijateljska gesta visokega an-leškega oficirja je bila tako izredna, nepričakovana, da mi je običajni vljudnostni pozdrav v angleščini -— „How do- you do“ zamrl na ustnicah. Preden sem do dobra premagal iznenadenje, mi je prijazni mož v nemščini dal vedeti, naj sedem in mi ponudil cigareto. Med tem je dal avstrijskem^ orožniku znak, naj zapusti sobo in sva ostala sama. Ker nisem imel pri sebi ne cigaret, ne vžigalic, mi je cigareto prižgal, nato še svojo in- se udobno zleknil na gibljivem stolu.
Jasno kot beli dan mi je iz obnašanja prijaznega Angleža postalo, da nima nobenih hudobnih nakan zoper mojo osebo, da, me nima namena poslati v Wolfsberg, kaj šele izročiti .komunistom. Strah se je v moji notranjosti umaknil.
„Želel sem z vami govoriti, preden ukrenem, kar sem sklenil ukreniti. Zato sem odredil privesti vas semkaj v moj urad, da med štirimi očmi sama obravnavava dejavnike vašega trenutnega stanja. Vem, da imam pred seboj človeka, ki bo razumel in pravšno ocenil sedar nje meddržavne politične, razmere, čijih žrtev ste postali tudi vi sami. So na svetu odločbe in ukrepi, ki jih poedinec
lahko odobrava ali jim nasprotuje, a ne more jih spremeniti. Ena takih odločb je teheranski in jaltski sklep velikih treh o izročanjp oseb in skupin, ki so se zatekle pod zaščito enega, med zavezniki, v roke onemu, ki izročitev zahteva, v vašem primeru jugosl, kom. vladi.“	.
„Na podlagi omenjenega sklepa o izročanju vas je jugoslovanska komunistična oblast, ki jo moja vlada smatra za zavezniško in prijateljsko, sedaj po posebnem dogovora na Bledu že drugič zahtevala nazaj. Takoj so vaši prijatelji pri meni intervenirali, da bi se zanimal za vaš primer. Na ta način sem posvetil vaši zadevi več pozornosti, zahteval takoj in tudi dobil mnogo važnih informacij ne le od vaših prijateljev, to je od slovenskih ljudi, ki vaš dobro poznajo, ampak tudi sovražnikov — poleg uradnega materiala, ki je že bil v našem spisku. Naročil sem svojemu uradu napraviti' sumaričen izvleček in pregled. V vašem primera gre za vodilnega besednega, ideološkega akterja zoper komunizem in njegovo vojaško formacijo — partizanstvo, pod značko OF. Kaj vas je nagnilo k temu koraku?“'
Med tem mu je cigareta dogorela. Potegnil je iz žepa lično angleško faj-fico in jo iz usnjene tobačnice polnil s tobakom, ne da bi bil temu obredu posvetil najmanjšo pozornost. Oči so mu ves čas visele na meni. Kratek odgovor
na njegovo vprašanje, ki bi adekvatno zadel jedro, ni bil lahek. Skoncentriral sem svoje misli in takole odgovoril:
„Nasprotnik komunističnega na;uka, kakor tudi njega aplikacije na življenje in družbo, nisem postal šele ob revoluciji v domovini. Moja življenjska filozofija in komunistična doktrina nista imela in nimata spojnih točk. Torej sem bil nasprotnik ‘te totalitarne vere v diktaturo proletariata , iz globokih korenin svojega osebnega življenjskega nazora. Ko se je pojavila: med sovražno okupacijo oborožena gverila pod izključnim komunističnim vodstvom, in je vsak trezen človek vedel, kaj je njihov končni cilj — komunistična oblast po vojni •— je dobila moja osebna averzija narodno širino in značaj. Problem se je premaknil na narodno-politično torišče. Moji politični somišljeniki in jaz sam smo prišli do zaključka, da bi zmaga partije v moji domovini, delujoče po Stalinovih poveljih, bila smrtno nevarna za obstanek našega malega naroda. Ali ni naravno in logično, da javni delavec ne more in ne sme mirno gledati morij, ropanja in požigov? Prijatelji so mi prigovarjali, sam sem sprevidel za pravilno, in sem stopil v doktrinarno-ideo-, loški boj zoper sistem, ki ga imam za veliko zlo.“
„Ali niste pomislili na morebitno zmago partije?“