kulturno - politično glasilo
®"S-
s v etos/nih in domačih dogodkov
-v •> ■ • « ti.'
■ - > i-
LETO XI./ŠTEVILKA 44
CELOVEC, DNE 5. NOVEMBRA 1959
CENA 1.50 ŠILINGA
Vsi za razorožitev, toda...
Svetovno gospodarstvo na novi poti
Pred kratkim so na vojaškem pokopališču Arling-toi! v bližini Washingtona, prestolnice Združenih držav, položili k večnemu počitku generala Geor-Rea Catletta Marshalla, šefa ameriškega generalne-Ra Štaba med drugo svetovno vojno, bivšega ameriškega zunanjega ministra in uresničitelja z.nane-Ra »Marshallovega plana”.
Izkušnje prve svetovne vojne so bile Ameriko izmodrile. Izkazalo se je, da so beda, nered in pomanjkanje najbolj rodovitna tla za rast poli-dčnih radikalizmov, med katerimi sta najbolj znata in strašna nacizem in komunizem. Lačni in razcapani ljudje najlaže padejo v roke brezvest-tnn hujskačem, kot Hitlerju, Mussoliniju, Beli Kuhnu in drugim diktatorjem. Zato je po drugi svetovni vojni Amerika darovala velikanske milijarde evropskim državam, da jim pomore v gospodarskem pogledu zopet na noge. Štiri leta je trajal sam Marshallov plan, kajti leta 1951 so se že začeli kazati prvi znaki izboljšanja. In bolj ko je rastlo po evropskih državah blagostanje, bolj so pri vsakih volitvah padali glasovi komunistov.
Pretirano bi seveda bilo trditi, da je sama Marshallova pomoč, oz. pomoč Amerike v blagu in denarju pomagala Evropi (in v njej tudi Avstriji) do blagostanja, ampak je Mio potrebno tudi pridno delo evropskih narodov.
Toda razvoj se pri tem ni ustavil, kajti pokazali so se novi problemi na obzorju. Doživljamo brezprimeren vzpon afriških in azijskih narodov, ki so se v znatni meri že osvobodili varuštva evropskih kolonialnih sil, oz. sc ga bodo v naslednjih letih. Xi narodi imajo tudi pravico do svojega mesta v skupnosti civiliziranih narodov. Toda iz razlogov, ki jih na tem mestu ne bomo podrobneje obravnavali, so tako v kulturnem kot gospodarskem pogledu zelo zaostali. In kot nekoč v po vojni razdejani Evropi, je tudi danes beda v Aziji in Afriki najbolj uspešno gnojilo za rast diktatur in širjenje komunizma. Slučaj je hotel, da je bil skoraj istočasno, ko so polagali v grob generala Marshalla ustanovljen v \Vashingtonu „Fond za gospodarski razvoj”, čigar naloga bo, da nadaljuje v drugih predelih sveta Marshallovo zamisel. Gospodarsko zaostalim državam Afrike in Azije bo nudil gospodarsko pomoč za razvoj industrije, poljedelstva in obrti. Toda če je bila leta 1917 Amerika sama, ki je delila bogate darove iz. svojega obilja, so danes poklicani tudi drugi narodi, da dajo svoj delež k podvigu zaostalih predelov.
Opažamo namreč nekaj novega v svetovnem gospodarstvu. Med tem ko je prva povojna leta Amerika imela znatne previške zunanje trgovine in je iz njih zlahka mogla črpati milijarde dolarjev ^ pomoč Evropi, je pa danes ameriška plačilna bilanca pokazala približno 4 milijarde dolarjev primanjkljaja (deficita). Ta deficit Ameriki ne povzroča za sedaj posebnih težav, ker ima velike zaloge iz prejšnjih časov. Povrh tega pa ga ni zakrivilo poslabšanje ameriške zunanje trgovine. Amerika nudi še vedno vsako leto okrog 3 milijarde dolarjev vojaške pomoči svojim zaveznikom v Evropi in Aziji. Vsekakor bo pa morala odslej '•'ti Amerika varčnejša z tlolarji. Po drugi strani pa je v Evropi cela vrsta držav, ki žive v izrazitem blagostanju in izkazujejo zunanjetrgovinski prebi-*ek (Anglija, Zapadita Nemčija) in podobno v Azi-j' Japonska. Zato je več kot upravičeno, da pri Pomoči za razvoj zaostalih predelov na svetu tudi 0,io sodelujejo s svojimi kapitali.
Tako Marshallov plan kot tudi sklad za zaosta-**' dežele sta povsem novi obliki mednarodnega sodelovanja, sta samo eden izmed odrazov sploš-ne resnice, da je zaradi razvoja tehnike in posebno Prometa ter kulturne in gospodarske povezanosti •saš ves svet postal en sam organizem, to je eno *lo, katerega udje so posamezne države. In kar po-•icni za človeka zdravje, to pomeni za države urejeno gospodarstvo. In kot bolezen enega uda pri-*adene vse telo, tako zaostalo, neurejeno gospo-•*rstvo in njim združena beda ene države povzroča ®>otnje v vsej skupnosti civiliziranih narodov. Podobno kot so minili časi, ko je vsaka kmetija **vcla zase, tako se danes tudi države ne morejo več obdajati s plotovi ozkosrčnih lastnih interesov.
Redka solidarnost je prišla do izraza minuli torek v političnem odboru glavne skupščine Združenih narodov, v New Torku. Delegati vseh 82 članic so enoglasno sprejeli resolucijo o razorožitvi.
Resolucija jzravi, da je nadaljevanje sedanje gigantske atomske oboroževalne tekme ne le škodljivo, ampak tudi nesmiselno, utegne pa postati pogubno. Že sedaj vojaški izdatki težko obremenjujejo gospodarstva velikih in majhnih držav ter tako ovirajo napredek blagostanja. Ta napredek, ki bi mogel biti še mnogo večji in hitrejši. Po drugi strani pa je ta tekma nesmiselna, kajti zaenkrat (hvala Bogu) še ni razsodnega človeka na svetu, ki bi se bavil z mislijo, da bi ta orožja uporabil za to, za kar bi naj pravzaprav služila. Resolucija zato pravi, da je naloga vseh vlad civiliziranega sveta, da posvetijo največje napore razorožitvi.
V debati o resoluciji se je oglasil ame-
Na zadnji redni seji je zvezna vlada na Dunaju odobrila osnutek zakona, ki predvideva posebno darilo vse države Koroški, ali pravilneje Južni Koroški: Za 40. obletnico plebiscita bo dobila 10 milijonov ši-linigov, da jih porabi za podvig zaostale in zanemarjene Južne Koroške. Teh deset milijonov bi naj služilo tako za gospodarske, kulturne in javne zadeve.
Kot piše vladni tisk na Koroškem, je
Na Poljskem je prišlo do vladnih sprememb, ki jih je povzročil naravnost ka-tastrofalni položaj poljskega gospodarstva. V deželi je nastalo hudo pomanjkanje mesa in drugih živil. Težave so se pa pojavile tudi v zunanji trgovini, kajti zanimanje za sicer visokovredni poljski premog, ki tvori najvažnejše izvozno blago Poljske, jp na svetovnem tržišču zelo šlo nazaj. Po vsem svetu namreč vlada obilica premoga in ob rudnikih rastejo v nebo velikanski črni kupi premoga. Petrolej vedno bolj izpodriva premog kot gorivo.
Do pomanjkanja živil je prišlo zaradi tega, ker kmetje niso imeli interesa obdelovati zemlje spričo prenizkih cen kmetijskih pridelkov. Po tem, ko je Gomulka prevzel oblast, je takoj opustil prisilno kolektivizacijo in kar 99 odstotkov zemlje se je povrnilo v zasebno kmečko last. Po drugi strani pa je uvedba delavskega samoupravljanja po podržavljenih podjetjih dala delavcem v tovarnah možnost, da so preko takozvanih obratnih svetov si sami zviševali plače, ne da bi pri tem pomislili, da jim več denarja nič ne pomaga, če s tem ne morejo nič kupiti, ker blaga ni.
Zamenjanih je bilo nekaj ministrov in vrsta visokih gospodarskih funkcionarjev vlade, med njimi tudi kmetijski minister Ochab, ki se je pravkar vrnil iz Amerike.
Odstavljen je bil tudi prosvetni minister Bicnkovvski, ki je bil desna roka Go-mulke pri »destabilizaciji«. Veljal je tudi za človeka, ki je naklonjen zapadnim idejam in izgledalo je celo, kot da sploh ni komunist. On je v znatni meri poljsko šolstvo osvobodil komunistične navlake.
Vse kaže, da so zagrizeni »stalinisti«, to je pristaši brezkompromisnega komunizma, ki jih mrgoli tudi v Gomulkovi stranki, izkoristili gospodarske težave, da pometejo tudi njim politično neljube elemente in
riški predstavnik Cabot Lodge, ki je dejal, da je treba temeljito preučiti vse dosedanje predloge in načrte za razorožitev in sovjetski predstavnik Kuznecov se mu je pridružil z izjavo, da bo njegova vlada nanovo preštudirala vse predloge o razorožitvi in mednarodni kontroli.
To preučevalno delo bo vršil 10-članski odbor, ki se bo v začetku prihodnjega leta sestal v Ženevi. Kakor je vest o slogi v New Yorku razveseljiva, bi bilo vendarle preura-njeno se že danes veseliti, da bo strašilo atomske vojne še v tem predpustu pokopano. Kljub izboljšanju odnošajev med Zapadom in Vzhodom je še preveč nezaupanja med obema blokoma in številni a neuspešni razgovori o razorožitvi, ki smo jim bili v zadnjih letih priča vprav v Ženevi, svetujejo opreznost. Vendar seveda zaradi tega ne -smemo opustiti upanja, da bo tudi »velike« končno srečala pamet.
odobreni znesek zdaleka pod tem, kar je dežela svojčas zaprosila in tudi pod tem, •kar je bilo obljubljeno. Sprva je bilo govora o 300 milijonih, ti so se potem skrčili na 50, nato na 25 in sedaj na 10. O zakonu bo -pa imel zadnjo besedo še parlament. Tistih, ki bodo imeli nalogo, ta denar deliti, posebno ne gre zavidati, kajti obletnica se približuje in potrebe so večje kot raz-položiljiva sredstva.
zopet izvedejo dosledni komunizem. Tudi razmerje med vlado in katoliško Cerkvijo se je zadnje čase zelo poostrilo, kajti delovanje katoliške Cerkve in cvetoče versko življenje je naj hujši trn v peti zagrizenim komunistom.
Volilne priprave na Koroškem
Ko gre staro leto h koncu, koroškim politikom hitijo misli že naprej, v novo leto, kajti v njem jih čaka nova preizkušnja. Na vidiku so volitve v deželni zbor in politične stranke se na ta »boj« že pripravljajo. Kot običajno, se pojavljajo razna ugibanja, kdo bo s kom in proti komu. Se razume, obe veliki stranki pripravljata svoje težke kalibre, toda zaenkrat jih držita skrbno skrite. Presenečenje je namreč najvažnejše pravilo dobrega vojskovanja. Med manjšimi se omenja, da namerava iz socialistične stranke izključeni bivši predsednik Delavske zbornice Paul Truppe postaviti lastno kandidaturo, kljub temu, da je pri zadnjih državnozborskih volitvah dobil samo 2000 glasov. Njegovi pristaši zatrjujejo, da jih bo pri deželnozborskih volitvah dobil več? V vsakem primeru pa je gotovo, da bi se vsak Truppeju oddan glas poznal socialistom, ki jim zadnje čase tudi komunisti nekoliko grenijo življenje.
Pesmi nekdanje nemške »VVehrmacht« je prepovedala posebna komisija obrambnega ministrstva na Dunaju, ki je imela za nalogo predlagati note, po katerih bi naj prepevala in marširala naša vojaščina. Med drugim so bile prepovedane »Der schone Westerwald«, »Auf der Heide bliiht cin kleines Rlumelein« in »Miirkische Heide«. Narodi po vsej nekdaj zasedeni Evropi, vključno Avstrija, imajo te pesmi v bridkem spominu.
-KRATKE VESTI -
Popolnoma avtomatizirani so poslanci v
francoskem parlamentu. Potem, ko je namreč parlament izročil praktično vso oblast De Gaullu, je ta dal namestiti v zbornični dvorani pri vsakem poslanskem sedežu tri gumbe, od katerih je eden pomenil »Da«, drugi »Ne«, tretji pa »Vzdržim se od glasovanja«. Pri predsednikovem sedežu pa je nameščen poseben elektronski računski aparat, ki glasove sproti računa in naznači vsaki dve sekundi rezultat. Zato velja za francoske poslance dobesedno, da glasujejo — avtomatično.
Petnajst let v ječi po nedolžnem je prebil danes 564etni rentnik Rossman iz Ga-denheima v Zapadni Nemčiji, ker ga je bilo sodišče obsodilo zaradi pomoči pri nekem umoru. Šele minuli mesec, potem ko je docela prestal kazen in je od časa zločina minilo 36 let, je zapadnonemško vrhovno sodišče ugotovilo, da je pravzaprav bil po krivici obsojen od človeške »pravice«.
Od pitja žganja hočejo odvaditi Švede tako, da jih bodo navadili na pitje vina, je odločil švedski državni monopol za alkoholne pijače. Pitje žganja se je v zadnjih letih hudo razpaslo, posebno med mladino in je glavni vzrok velikega povečanja mladostnih zločinov. Zato hočejo prebivalstvo navaditi na pijače, -ki so manj opojne. Menijo, da bi bilo manjše zlo, če bi ljudje pili vino. Zaenkrat je pa vino dražje kot žganje in ljudje niso nanj navajeni. Da spravi vino med ljudi, je vlada odpravila carine, obenem, pa nudi gostilničarjem, restavraterjem in hotelirjem brezplačno poskušnjo vina. Hoče namreč na vino najprej navaditi »birte«, ti bodo pa potem že naprej navajali nanj svoje goste.
Telesno kazen za kaznjence po angleških zaporih zahteva vrhovni sodnik na Angleškem lord Parker. On meni, da bi bila ponovna uvedba telesne kazni, med drugim tudi udarcev z bičem, mnogo bolj uspešna za marsikaterega mladostnega zlikovca kot pa dolgotrajne zaporne kazni, kajti v ječi obsojenci za manjše prekršitve zakona pridejo v stik s težkimi zločinci, ki jih potem naučijo tistih lopovščin, katerih doslej še niso znali. Dandanes starši na splošno mislijo, da je uporaba šibe neprimerna. To pa ni res, meni visoki sodnik. »Sicer so pa nas vse v mladosti pretepali,« je pristavil, »in vsaj kar se mene tiče, moram reči, da mi je to končno bilo samo v prid.«
337.000 kovinskih delavcev stavka v Ameriki že 113 dni, a stavki še ni videti konca, kajti tako delavci kot podjetniki nočejo popustiti. Stavka prizadeva tudi mnogo ostalih drugih vej gospodarstva, posebno pa industrije, ki predelujejo železo. Te morajo zaradi pomanjkanja železa odpuščati delavce.
Letošnja planinska sezona je zahtevala skupno 59 žrtev v Švici. Je to enako število kot lani. Na prvem mestu so Švicarji s 39 mrtveci, na drugem pa Nemci s 13 žrtvami. Staro pravilo že vednovelja: Gora ni nora, nor je kdor gre gor.
Grlo je prerezala neka mlada ženska pred cerkvijo v Altamuri na vroči Siciliji svojemu nekdanjemu zaročencu, ki jo je bil zapeljal z obljubo ženitve, a nato besede ni držal. Fanta so s težkimi poškodbami odpeljali v bolnico, maščevalno dekle pa v zapor.
PEVCI!
Zopet začnemo s pevskimi vajami! Pridite gotovo vsi v soboto, dne 21. novembra, ob 14. uri v Mohorjevo hišo!
Pevovodj a.
Le deset milijonov plebiscitnega darila
Komunizem dviga greben na Poljskem
Politični teden
Po svetu ...
Vozni red na »vrhunec«
Bodoči tedni in meseci bodo državni poglavarji in ministrski predsedniki velesil spet na poti.
Direktni razgovori med obema glavnima nasprotnikoma v današnji svetovni politiki so prinesli zaveznikom enega in drugega orjaka številne nove probleme. Vsaka izmed manjših držav skuša s povezavo z vrstniki, ki so tudi enako ali še bolj'šibki, pridobiti na moči, da tako prepreči sporazum obeh velikih na račun majhnih. Do-čim pripadniki Atlantskega pakta kot tudi sovjetskega satelitskega bloka lahko računajo, da jih njihov veliki pokrovitelj ne bo spustil iz rok, so pa takozvani »nev-tralisti« in »aktivni koesistencialisti«, ki ne pripadajo ne enemu in ne drugemu bloku v mnogo večjih težavah, kajti oba »velikana« se lahko pogodita o njih — brez njih.
V največji zadregi pa je Zapadna Nemčija, kajti vse kaže, da njeno upanje po nemški združitvi že plava po vodi. Kljub porastu svoje gospodarske moči, blagostanju, ki nima primere v zgodovini, je Zapadna Nemčija še vedno politično brez moči, ker vojaško ne pomeni nič.
Ne brez vzroka je minuli teden hamburški list »Die Welt« zapisal, da se šele sedaj vidi, kako zelo je Nemčija izgubila zadnjo vojno.
Sestavili smo nekak »potni načrt, ki je prav zanimiv:
Anglež v Pariz
Dne 11. novembra: Britanski zunanji minister Selvyn Lloyd pride v Pariz, da pregovori Francoze, da naj Francija ne hodi lastna pota razgovorov s Hruščevim, kajti ta bo skušal francoske želje po večji besedi v svetovni politiki (De Gaulle: Francija mora zopet postati velesila, brez katere se ne sme nič dokončnega na svetu zgoditi) izrabiti, da zanese razdor med za-padne zaveznike ter tako ojači lastno pozicijo proti Ameriki.
Adenauer v London Dne 17. in 19. -novembra: Zapadnonem-ški kancler Adenauer obišče London, kjer mu Vlada pripravlja prijazen sprejem, tisk pa vmes nevoljno žvižga. Staremu Adenauerju vso to pomirjenje med Ameriko in Sovjetsko zvezo ni prav nič povšeči, kajti popolnoma pravilno računa, da pri tem Nemci nimajo nič pridobiti, zelo verjetno pa izgubiti. Angleški tisk očita Adenauerju, da je premalo gibčen in elastičen. Angležem gre predvsem za to, da pride čimprej do vrhunske konference in do sporazuma med Vzhodom in Zapadom, ki bi omogočil med drugim povečanje (angleške) trgovine z Vzhodom. Angleški ministrski predsednik Mc Millan bo skušal svojega nemškega gosta pomiriti z zagotovili, da se zapadnjaki ne bodo sporazumevali s Sovjeti na nemški račun ter ga potolažiti s kakim mastnim grižljajem bodoče trgovine s sovjetskim blokom, ki bi seveda nemški industriji zelo prav prišel. Zedinjenja obeh Nemčij pa itak ni moč izsilili, kajti nihče se zaradi tega ne bo šel s Sovjeti vojskovati, drugače pa ne gre.
Dne 1. in 2. decembra bo Adenauer v Parizu, da se pogovori s starim »prijateljem« De Gaullejem. V zadnjih mesecih se je razvilo znatno prijateljstvo med Parizom in Bonnom. Sprva zaradi tega, ker so se v Parizu bali, da utegne Amerika preveč popustiti Sovjetom glede Berlina in Nemčije (umik ameriških čet iz Zapa-dne Nemčije in sovjetskih iz Vzhodne Nemčije in deloma iz Poljske), kar bi potem naredilo Francijo za predstražo Atlantskega bloka. Zato je bil De Gaulle soglasen z Adenauerjem, da je treba biti do Sovjetov nepopustljiv. Toda medtem so v Moskvi dali De Gaullu razumeti, da mu ne bodo delali »težav« pri ureditvi alžirskega vprašanja, nakar je nemško-francoska solidarnost se začela krhati. De Gaulle je v odgovor izjavil, da smatra nemško poljsko mejo vzdolž rek Odre in Neisse za do-' končno, kar je zbudilo zelo grenek odmev v Bonnu.
Vendar sedaj Adenauerju ne preostaja drugega, kot da polomljeni porcelan nemško francoskega prijateljstva kolikor se da zlima. To posebno zaradi tega, ker ne more več računati na brezpogojno ameriško podporo.
V VVashingtonu so kanclerju Adenauerju zelo zamerili izjavo, ki jo je bil podal v Badenu, namreč, da se Zapadna Nemčija ne bo uklonila nobenemu diktatu »veli-
kih«. S čim se bo uprla ni povedal in tudi ni mogel povedati, ker se nima s čim upreti.
Zapadna »vrhunska konferenca«
Dne 19. decembra bo že omenjena »vrhunska konferenca Zapada« in sicer v Parizu, ki se je bodo udeležili ameriški državni predsednik Eisenhower, angleški ministrski predsednik Mc Millan in francoski državni predsednik De Gaulle, Adenauer bo pa pritegnjen samo k razgovorom glede nemških zadev. Dočim je med Angleži in Amerikanci v bistvenih točkah soglasje že doseženo, pa obstoje težave z De Gaullom, ki meni, da ima premalo besede v Atlantskem paktu. V razliko od Zapadne Nemčije pa ima Francija bolj proste roke, posebno, ker se ve, da bo kmalu imela tudi lastno atomsko bombo, in bo za svoj pristanek na zapadno stališče stavila precej težke pogoje. De Gaulle se giblje nekje v sredi' med Vzhodom in Zapadom z namenom, 'da na ta način zase izbije čim več.
Pred svetovno »vrhunsko konferenco« namerava De Gaulle potovati v Ameriko, da se pogovori med štirimi očmi z Eisen-hovverjem, enkrat februarja bo pa sprejel v Parizu Hruščeva, tudi med štirimi očmi. Hruščevu pride zelo prav De Gaullova politika, kajti tako se mu nudi prilika vnašati prepir med zapadne zaveznike, na drugi strani pa more odvrniti pozornost od lastnih težav, ki jih ima s komunistično Kitajsko; slednji tudi ni povšeč, da se »veliki« razgovarjajo brez nje.
... in pri nas v Avstriji
Proračunska razprava v teku
Državni zbor je končno dobil v razpravo predlog državnega proračuna za leto 1960, potem ko sta se obe koalicijski stranki po dolgem prepiru že itak sporazumeli o njem do poslednje potankosti, kot smo že poročali v zadnji številki. Obstoji sicer možnost, da »zastopniki naroda« ta proračun spremenijo ali celo odklonijo, toda to je praktično izključeno, ker so poslanci vezani ne na voljo naroda, ki ga zastopajo po črki zakona, ampak na disciplino do stranke, katere člani so.
Kljub temu, da je »sedaj razprava v parlamentu samo formalnega značaja, pa na Dunaju še vsaj na formo nekaj dado. Zato se je debata začela, kot zahteva običaj, z obširnim in učenim govorom prof. Ka-mitza, finančnega ministra, ki je najprej obravnaval splošna načela, ki so vlado vodila pri sestavi proračuna, potem pa je obrazložil tudi posamezne važnejše postavke.
Končno je stavil predlog parlamentu, da po razpravi njegov osnutek proračuna odobri.
Parlament bo imel malo snovi za razpravljanje, kajti od celotnih 42 milijard proračuna je le 4,8 milijard takozvanih prostih postavke, ostalo pa je že vse vezano po prejšnjih zakonih, pogodbah in drugih obveznostih. Zanimivo je tudi vedeti, da polovico vsega denarja, ki pride v državno blagajno, porabi država zase.
Zaradi politike varčevanja, ki jo je letos uvedel finančni minister (v tem letu pač ni nobenih volitev v državnem merilu), so bili prikrajšani nekateri izdatki. Se razume, da so tudi črtanja izdatkov razdeljena po proporcu med oba koalicijska part-
Ike: Zapadnjaki, zbor! (Od leve na desno: De Gaulle tke — Eisenhower, Adenauer
- zaspan, M c Millan priden, a nevoljen).
vnet, a zadovoljen,
nerja. Pri OeVP je prizadeto kmetijsko ministrstvo, za tolažbo pa je bil ustanovljen poseben »katastrofalni« fond za škode po neurjih. SPOe pa je morala pristati na skrčenje investicijskih sredstev za železnice, telefone, ceste in nekatera podržavljena podjetja. Kljub Slednji pa se je število državnih uradnikov in nastavljencev zvišalo za 6000.
Pomirjenje v koaliciji
Ko sta se obe stranki zmenili za to, kar je najbolj glavno, namreč denar, izgleda, da je koalicijsko ozračje postalo nekoliko mirnejše. Vse kaže, da se bo moč sedaj lotiti reševanja enega izmed najbolj kočljivih vprašanj povojne avstrijske politike, namreč konkordata. Pravosodni minister Tschadek je v nekem govoru izjavil, da bi namreč glede načina sklepanja zakonske zveze (ženitve), bilo moč najti za obe strani sprejemljiv kompromis ter odpraviti sedanji za vse obvezni civilni zakon, ki ga je uvedel nacizem. Cerkveno sklenjena poroka bi naj po ministrovem mnenju imela tudi za državno oblast isto veljavo kot civilna, pač pa bi morala pred njo civilna oblast ugotoviti »zakonsko sposobnost«, to je upravičenost obeh partnerjev do sklenitve zakona.
K besedi se je oglasil tudi socialistični poslanec Neugebauer, ki velja za strokovnjaka za šolstvo (sodeloval je tudi pri zelo osporavanem manjšinskem zakonu za Koroško), ki je izjavil, da bi sedaj bilo moč ustrezno rešiti tudi vprašanje podpor konfesionalnim, to je privatnim verskim šolam. favne šole v Avstriji obiskuje 700.()()() otrok, zasebne katoliške pa 23.000, torej so obiskovalci katoliških šol le kapljica v morju državnih. Nekoliko drugačno je razmerje pri učiteljiščih, kajti 15 katoliških učiteljišč obiskuje 1678 gojencev, na 14 državnih učiteljiščih pa je skupno 2943 gojencev, vendar je tudi tu »laična« šola v veliki večini. Zato bi se denarno vprašanje tudi dalo kako urediti, meni Neugebauer. Zadnjo besedo v teh zadevah imajo pa škofje in Sv. stolica, kajti ta vprašanja spadajo v konkordat, to je v pogodbo, ki ureja razmerje med državo in Cerkvijo.
Minister Graf odšel v Ameriko
Obrambni minister g. Graf je odletel v Ameriko, kjer bo študiral vojaško organizacijo in tehnične naprave z namenom, da če vidi tam kaj primernega za nas, to uvede v našo vojaščino. Spremljajo ga visoki častniki. —- Svojčas je potovanje ministra Grafa v Moskvo zbudilo nekoliko nevolje v zapadnem svetu, posebno pa v Združenih državah, kajti ustvarilo je videz, kot da se nevtralna Avstrija preveč nagiba na Vzhod. Zato je sedaj poletel preko Atlantskega oceana v Ameriko, da zopet vzpostavi nevtralno ravnotežje.
SLOVENCI
doma ul po
Tržaški škof med Slovenci
Na praznik Kristusa Kralja je tržaški škof dr. Santin obiskal faro pri Svetem Ivanu. Je to mestna župnija, v kateri je slovenski živelj zelo močno zastopan. Škof se je ondi mudil dva dni na kanonični vizitaciji ter se udeležil raznih slovesnosti. Tako poroča naprej goriški „Katoliški glas”:
„V cerkvi je govoril prevzvišeni gospod škof trikrat v slovenščini, to se pravi, imeli smo enako število govorov kot Italijani. Dotaknil se je vseh važnih dogodkov v župniji, ki je zelo velika, in kot je omenil, zaradi sožitja dveh narodnosti zelo delikatna in terja od obojih vernikov zrelosti, širokega obzorja in krščanske ljubezni. Med raznimi podrobnostmi naj še obenimo, da je gospod škof ; pohvalil naš pevski zbor. Posebno so mu bile všeč |>cte lavretanske litanije pri popoldanski božji službi, o katerih sc je izrazil, da redko kaj podobnega sliši.”
Dr. Lavo Čermelj - 70 - letnik
V Ljubljani je pred kratkim obhajal 70. rojstni dan dr. Lavo Čermelj, znani slovenski kulturni delavec in strokovnjak za manjšinska vprašanja.
Po poklicu profesor naravnoznanstvene stroke (spisal je med drugim srednješolski učbenik za kozmografijo), je večino svojega delovanja posvetil vprašanju slovenske narodne manjšine na Primorskem, o kateri je spisal vrsto znanstvenih del v slovenščini in raznih tujih jezikih (angleščini, francoščini iu italijanščini). Uglednemu rojaku, ki je bil nedavno z uradnim odlokom ujtokojcn kot znanstveni sodelavec Instituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, pa želimo mnogo let v borbi za pravice naših rojakov oh Jadranu.
Veličastna proslava 100-letnice prenosa škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor
V soboto in nedeljo, dne 5. in 6. septembra so v Mariboru proslavili 100-letnico združitve vseh štajerskih Slovencev v eni škofiji in premestitve lavantinskega škofijskega sedeža iz št. Andraža v Lalmlski dolini v Maribor. Na predvečer praznika so zvonovi po vsej škofiji naznanjali praznik, nakar so na poziv škofa dr. Maksimilijana Držečnika po družinah molili rožni venec, da z njim prosijo Vsemogočnega za varstvo škofije Antona Martina Slomška. Slovesnosti so sc udeležili še škofje msgr. Vovk iz Ljubljane, dr. Srebrnič iz Krka in dr. Lah iz Zagreba.
Sedanji škof dr. Držečnik je izdal posebno pastirsko pismo, ki začenja takole: „To je dan, ki ga je naredil Gospod! Veselimo in radujmo se v njem.
To psahnistovo vabilo velja tudi za današnji dan, ko lavantinska škofija praznuje 100-letnico, (nikar so vsi štajerski Slovenci združeni v eno škofijo in je Maribor postal škofovsko mesto. To veliko delo božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška je tudi pred KM) leti vzradostilo in osrečilo štajerske Slovence. In tekom stoletja so šele sjh>-znavali, kolike odločilne koristi je bilo v verskem in narodnem oziru za ves narod. Mejniki na naši severni meji se ravno zaradi tega Slomškovega uspeha niso mogli več predstavljati dalje proti jugu. V mariborski stolnici pa so bili leto za letom posvečeni novomašniki, ki so nato odšli med svoje ljudstvo, da so ga vodili po poti zveličanja.”
Nato škof dr. Držečnik na kratko opisuje vlado in delovanje svojih prednikov na škofijskem sedežu od služabnika božjega Antona Martina Slomška na preko dr. Jakoba Stepišnika, dr. Mihaela Napotnika, dr. Andreja Karlina do dr. Ivana Tomažiča. Da današnji rod v duhu poveže s Slom- ; škom, navaja začetek Slomškovega prvega pastir- | skega pisma iz Maribora pred 100 leti, ki se glasi: »Preljubi Slovenci, bratje in sestre moje! Dopolnile so se vaše in naše dobre želje, podajmo si torej prijazno roko, naj bo ta združitev lavantin- ■ ske škofije v večjo čast božjo in v naše zveličanje. I Poskrbimo, da bo slovenska lavantinska škofija nebeškemu Kralju slava, veselo srce svetemu očetu, sosedom pa lep pogled.”
To je tudi bila in še je, kajti iz desetletja v i desetletje se je versko življenje lepo razvijalo, pa tudi narodna zavest je rastla, za kar gre ]M>scbno zasluga duhovščini, ki je bila v začetku edina, kasneje pa glavna buditeljica narodne kulture. To je v slavnostnem govoru v nabito polni Marijini cerkvi poudaril kanonik Franc Hrastelj z besedami: Naš pozdrav škofu Slomšku hiti danes tja v 1 nebeške višave, kjer božji služabnik v družbi svetnikov pred božjim prestolom moli za blagor lavantinske škofije in vsega slovenskega naroda. Ali 1	1
pa nam bo danes božji služabnik Slomšek kaj od-	>
zdravil? - Njegov odzdrav je njegova slovenska	'
beseda, ki živi med slovenskim narodom: Sveta	i
vera bodi vam luč, materina beseda pa ključ do	'
zveličavne narodne omike”. In ljudstvo mu je od-	I
govorilo: »Sveta vera bodi nam luč”.
Iz zgodovine žepne ure
V starih časih se ljudem ni tako zelo mudilo kot danes. 'Zli duh naglice takrat še ni vladal nad človeštvom in le naj več ji bogataši so si lahko privoščili kak časo-mer.
/
Ko še niso poznali žepne ure, je bil vsakdo vesel, če je imel prenosno kolesno uro. To uro je izumil Gerbert iz Magdeburga, kasnejši papež Silvester II. Prve ure na kolesje pa so bile pogosto ničemur podobne ogromne reči iz železa in lesa. Tako je Henrik van Wyk, pravi mojster v svojem poklicu, izdelal za francoskega kralja Karla V. nekoč uro, ki je bila visoka 9 metrov in je tehtala 5 stotov. Pravijo, da se je kralj končno odločil, da te ure ne bo jemal s seboj na potovanja, in jo je zato dal vzidati v stolp svojega gradu.
Danes ni mogoče točno dognati, kdaj so se pojavile prve ure, ki jih je človek res lahko nosil. Zaradi uteži, ki so bile potrebne za pogon kolesja, so bile ure vedno precej velike. In vedno so se trudili, da bi našli kaj, kar bi lahko zamenjalo te uteži. Proti koncu 14. stoletja so se pojavile prve sobne ure. llile so elegantne namizne ure, ki jih je bilo moč prenašati iz ene sobe v drugo in tudi jemati v elegantnih šatuljah seboj na potovanje. Izdelovali so jih navadno iz plemenitih kovin in jih okrasili ' lepimi ornamenti. Najslavnejši zlatarji in draguljarji so okraševali te prekrasne časornere, ki so jih izročali papežem, kraljem in raznim drugim visokim dostojanstvenikom. Kmalu nato se je pojavila misel na žepno uro in urarji Italije, Francije, Anglije in Nemčije so poskušali izumiti bolj priročno uro.
Svinjska ščetina je pomagala
Nurnberški kovač in ključavničar Peter Henlein je izdelal nekega dne jekleno pero za veliko zaskočno ključavnico na skrinji. Pri tem se je domislil, da bi morda lahko uporabil tako pero tudi za pogon manjšega predmeta, na primer ure. Na skrivaj je začel zadevo poskušati in res je izrokodel-čil pravo pravcato žepno uro. Piljenje ustreznih kolesc, ki so bila potrebna za njegov kot pest velik model, je bilo silno težko. Tudi s peresom in kotvico je napredoval Henlein le počasi. Končno si je pomagala z dvema prašičjima ščetinama, ki ju je vtaknil v vretenasto kotvico — in ura je fukcionirala. Peter Henlein je pokazal svojo urico slavnemu magistru Coch-lacusu, rektorju šole pri Lv. Lovrencu v Niirnbergu in znanemu učenjaku, ki ga je mojstrski izdelek zelo navdušil.
Izum nurnberškega mojstra, ki so ga kasneje imenovali »živo nitrnberško jajčece« je šel brez vsake uteži 40 ur, pa naj je ura bila v prsnem ali hlačnem žepu. V nekaj letih se je izum razširil po vsej Evropi. Ker takrat še ni bilo nobenih patentov, je ure lahko izdeloval po Henleinovem vzorcu vsakdo, vendar gre mestu Niirnbergu in njegovemu velikemu sinu Petru Henleinu
slava prve žepne ure. Poslaništva, slavni učenjaki in zelo imenitni gostje starega hanzenatskega mesta so dobivali take žepne ure kot kaj imenitna darila. Tudi Martin Luther, ki je dobil leta 1527 od opata nurnberškega samostana svetega Egidija tako uro, je bil presrečen in se je za darilo zahvalil v pismu, ki je še danes ohranjeno.
Prve ure so bile res ..čebule"
Sredi 16. stoletja je bila moda, da so nosili male okrogle ure kot kaka odlikovanja na težki zlati verižici na prsih. Peter Henlein je v zadnjih letih življenja izdeloval ure, velike kot laški oreh, ki so jih •nato vdelovali v gumbe in jih tako nosili na obleki.
Prve žepne ure so bile kot krogla, kasneje so pa dobile jajčasto obliko. Prvi izdelovalci teh uric, ki so šle same, so bili največ ključavničarji, ki so se pa kmalu združili v samostojen ceh. Iz njihovih rok izvira marsikatera čudovita in izvirna umetnina.
Za cerkvene kneze, opate in opatinje so izdelovali žepne ure v obliki križa. Razvajene dame visokega plemstva so dobivale ure v obliki cvetlic ali školjk; te ure so bile okrašene z mičnimi emajlnimi slikarijami. Iz tistih časov so ohranjene ure, ki so skrite v vrtnici ali jabolku, ki imajo obliko zvezde, hrošča ali žabe. Pri teh, ki imajo obliko žabe, samo za krak potegneš — in že se pokaže številčnica.
Benečan Gian de Vicenzi je za turškega sultana celo izdelal drobceno uro, ki jo je bilo moč nositi v prstanu. Ure v obliki mrtvaške glave so opominjale smrtnika na minljivost življenja. Žepna ura je postala važen modni predmet. Pa naj so bile te ure dragocene ali preproste, nikoli niso bile preveč točne in rade so se ustavile.
Kaj pomaga najboljša ura, če je ne na-viješ? Tako se je vprašal pred skoraj 200 leti švicarski urar, Abraham Louis Perre-let po imenu. Žena spretnega mojstra iz Le Docla je namreč nekega dne pozabila naviti uro v delavnici. In tako je začel Perrelet misliti na uro, ki bi šla tudi brez navijanja. Zvezal je obod, ki je reagiral na najmanjši premik ure, s peresom tako, da je to vsak gib prenašalo dalje. S tem je uporabil človeške gibe za navijanje urnega peresa. Leta 1770 je Perrelet izdelal prvo uro po načelu perpetuum mobile, in to načelo se je ohranilo do danes.
Louis Breguet, sloviti pariški urar, je model izboljšal. Kralj Ludovik XVI. je kupil več teh večno delujočih ur. Eno je podaril pomorščaku Bougainvillu, ki je potoval kot prvi Francoz okoli sveta. Ti »per-petualsi«, tako so imenovali avtomatične ure, so bili v tistem času najnovejše in najdragocenejše na področju urarske umetnosti. Njihova slaba plat je bila v tem, da so bile precej velike. Eno naj lepših ur te vrste so naročili pri mojstru Breguetu za kraljico Marijo Antonietto. Ura je bila
opremljena z vsemi posebnostmi urarstva: sama se je navijala, repetirala minuto, kazala datum in bila vdelana v dragocenem ohišju, okrašena z dragulji. Se preden je bila popolnoma gotova, pa je izbruhnila revolucija. Uro so potem kazali in občudovali po raznih krajih, a leta 1802 se je izgubila.
V istem letu je kupil Napoleon pri mojstru Breguetu več perpetualnih ur za svoje najboljše generale. Sloves te vrste ur je prodrl kmalu tudi preko francoskih mej. Vendar so uspešno vpeljali obrt izdelovanja takih ur le v Švici, v drugih deželah so se poskusi ponesrečili.
Sčasoma so prišli na misel, da bi ure lahko nosili tudi na roki. Od kod izvirajo ročne in zapestne ure, ni znano. Kmalu so pa spoznali prijetne strani zapestne ure. V Nemčiji so bili mornariški častniki prvi,
ki so nosili zapestne ure, mornariško ministrstvo jih je namreč naročilo za vse častnike leta 1880. Ko je leta 1927 mlada strojepiska Mercedes Gleitze je preplavala Ro-kavski preliv, je bila prava senzacija, da je takoj, ko je stopila iz vode, pogledala na svojo zapestno uro, ki je še vedno šla. Vodilni angleški listi so o tem poročali na prvem mestu. Ura je bila namreč nepropustna za vodo.
S tem so bili opozorjeni tudi konservativni Angleži na moderno zapestno uro. Kmalu so začeli nositi to uro po vsem svetu.
Danes je zapestna ura, ki se sama navija, nekaj samoumevnega in v pogledu cene dostopna za vsakogar. Tehnika je v moderni zapestni uri uresničila pravljico o zvestem in natančnem služabniku. Ura je vsak hip pripravljena, da nam točno pove čas in zdaj tudi dan.
T/ftuUasU navade stavniU mo-ž
V Parizu je izšla knjiga, ki opisuje najljubša opravila in muhe slavnih mož. V njej beremo, da je bivši ministrski predsednik Bidault najbolj srečen, če nabira gobe. Slikar Bernard Buffet zbira staro orožje, igralec Eddie Constantine rad dela na vrtu.
Fadil Jameli, bivši zunanji minister Iraka, je strasten zbiralec sprehajalnih palic, ki jih ima že nad sto, seveda samo posebnih. V njegovi zbirki lahko občudujemo tudi eksotične palice čudnih oblik iz Anatolije in Kitajske, ki sta mu jih podarila turški predsednik Celal Bayar in kitajski genalissimus Čangkajšek.
Predsednika Eisenhowerja najljubše razvedrilo je igrauje golfa. Neki list mu je nedavno očital, da je lani prebil na igrišču golfa 114 dni. Golf igra najrajši z znanim filmskim komikom Bobom Hopeom. Seveda Eisenhower, kot vsak ameriški predsednik, lovi tudi ribe.
Konjički raznih evropskih državnikov so pa precej malo znani. O nemškem zveznem kanclerju Adenauerju vemo le, da ima na svojem posestvu krasen nasad vrtnic, pri katerih se rad mudi. Mc Millan rad vesla, Titov najljubši šport pa je lov.
Najznačilnejši ameriških konjičkov se imenuje: »Do it yourseilf«, po naše »napravi sam!«, pa naj gre pri tem za košnjo trave, napravo vrtnega plota, tapeciranje, razno rokodelčenje in podobno.
Okoli 50 milijonov Američanov in Američank predela pri izdelovanju raznih izdelkov v svojo zabavo na leto več milijonov kubičnih metrov lesa ter nekaj milijonov litrov barve in pokupi ogromne količine raznega orodja.
V Evropi je pa ostal glavni konjiček še vedno zbiranje znamk. Star denar zbira že mnogo manj ljudi, zbiranje metuljev in hroščev, zelo razširjeno v preteklem stoletju, je pa zdaj skoraj popolnoma izumrlo.
ŠLLo lfamlm doha - dalp a
Znano je, da se je povprečna življenjska doba za tiste, ki so že dosegli 70 let, po-ja močno podaljšala.
V Združenih državah je znašala leta 1900 49 let, danes pa že 70 let ali za 43 odst. več. Vendar pa se je verjetna življenjska doba za tiste, ki so že dosegli 70 let, povečala samo od 9,3 na 11,2 leta, torej za manj kot dve leti.
Toda kljub temu je danes osemdesetletnikov, torej ljudi starih 80 let in več, razmeroma trikrat toliko kot leta 1900. Tedaj je prišel en sam osemdesetletnik na vsakih 200 ljudi, danes pa že trije.
Leta 1900 je bilo samo 374 tisoč nad osemdeset let starih Amerikancev, danes jih je okoli 2 milijona 300 tisoč, leta 1980 jih bo, če bo umrljivost padala enako kakor doslej, še enkrat toliko, in okoli leta 2000 že blizu 7 in pol milijonov.
To pa seveda le, če bodo ljudje znali prav živeti, recimo po nasvetu tistega osemdesetletnika, ki je dal tale nasvet:
»Jej sveži zrak, in se zalagaj s spanjem!«
Misijonarij na prisilnem delu
Vatikansko mesto (Al) — Poročilo, ki ga je iz Honkonga prejela Kongregacija za širjenje vere, pravi, da morajo številni misijonarji na Kitajskem opravljati prisilno delo. Toda čeprav je to delo zelo težavno in mučno, pravi poročilo, je njihov duh radosten in srce spokojno. Sodeč po sedanjem stanju bo to delo trajalo dolgo. Toda ne glede na to, ali bo dolgo ali kratko, gre zdaj samo za to, da bi to delo bilo plodno za duha in telo. Stroga prepoved maševa-nja je huda žrtev za misijonarje in bi radi namesto nje prevzeli katero koli drugo.
FRAN ERJAVEC:	262
koroški Slovenci
(III. del)
To bukovniško pisemstvo se je nadaljevalo potem še tudi v dobi prosveti j enstva, torej vso drugo polovico XVIII. stol. in nato celo še daleč v XIX. stoletje. Prvi je začel pri nas smotrno raziskovati to zanimivo književno zvm pokojni prof. dr. Fr. Kotnik, a za njim nadaljuje sedaj to delo prof. dr. P. Zablatnik, ki še danes leto za letom odkriva prezanimive najdbe, a potrebno bo še mnogo iskanja in podrobnega proučevanja, preden bomo dobili o tem prezanimivem poglavju duševnega življenja našega koroškega slovenskega ljudstva izčrpno in jasno sliko.
Vprav cvetelo je pa bukovniško pismenstvo v drugi |X)lovici XVIII. in v prvih desetletjih XIX. stoletja. Te-daj ,je bujno poganjalo zlasti praznoversko pismenstvo, M se je sploh vleklo neprestano vse XVIII- 'ter XIX. stol. bi potem še niti v XX. stol. ni docela ugasnilo. Pospeševale so ga nedvomno zlasti francoske vojne na prelomu XVIII. in XIX. stol. (kakor nekoč že tridesetletna vojna). Glavna predstavitelja te zvrsti sta »Duhovna hramba« in »Kolomonov žegen«, ki sta doživljala še v tej dobi nove izdaje. Razen teh imamo pa potem še celo vrsto krajših rokopisnih in celo nekaj tiskanih »molitev«, »rigelnov«, »sapahov« (gl. bibliografijo v II. delu) in podobnega, po večini iz nemščine prevedenega blaga v najrazličnejših inačicah in skoro i/. vseh predelov slovenske Koroške. Številni primerki, ki jih je zadnjih par let nabral dr. Zablatnik po raznih krajih slovenske Koroške, so sicer skoro
vsi že iz naj novejše dobe in so zato tudi že močno prila-godeni današnjemu književnemu jeziku, toda skoro pri vseh je čisto jasno, da so to le prepisi starih predlog, a njih praznoverska vsebina nas vodi ravno nazaj v XVIII. stol., zaradi česar jih tudi omenjam na tem mestu.
Prerokovanja in razne praznoverske »molitve« so vsaj po ogromni večini lle prevodi tujih, zlasti nemških predlog in vzbujajo predvsem zanimanje narodopisca. Nekaj obče važnosti tudi za nas imajo le zato, ker so nam na eni strani žive priče tedanjega duhovnega življenja našega slovenskega ljudstva na Koroškem in pa nevzdržne težnje naših preprostih ljudi po pismenem slovenskem izražanju. Mnogo važnejše za čisto svojsko slovensko duhovno življenje našega koroškega ljudstva so pa njegove pesmi. Narodne pesmi so seveda nastajale še tudi vse XVIII. stol., a globoko ljubezen do pesniškega oblikovanja slovenske besede nam prav posebno dokazujejo še cele zbirke pesmi, ki so se nam ohranile iz tiste dobe: od »Sadnik a r -j e v e zbirke« preko Maurerje v e pesmarice i. dr. do » P e v c a r j e v e pesmarice«.
Malo je predelov na Slovenskem, kjer bi se iz ljudstva samega neprestano porajali pesniški oblikovalci naše slovenske besede v toliki meri kot ravno na Koroškem. »Slov. Bčela« je 1. 1853. poročala, da je bilo v prvem desetletju XIX. stol. polno pesmi in pevcev, a Jarnik je pisal spomladi 1. 1811. Primcu v Gradec: »Na Koroškem je najti tudi med preprostimi Slovenci, zlasti še v Rožu, mojstrske ljudske pevce, kakršnih med preprostimi Nemci na Koroškem ni.« Bili so pa rožanski kmetje tudi sicer izredno bistri in vedoželjni. Slomšek nam v svojih »Drobtinicah« za 1. 1847. pripoveduje o njih: »Ko so pri-
šli dijaki o praznikih domov, so hoteli domači bratje vse poizvedeti, česar se v šolah učijo. Dobili so stare bukve in se jeli učiti, eden latinskega, drugi grškega, tretji se je zemljepisja lotil. Neki sosed Ahaclov, Iz op po imenu, je latinski besednik (besednjak) na oralo privezal in se po ogonih gori in doli latinskih besedi učil ter je prav gladko latinsko govoril. Ko je to njegov sosed izvedel, se je grškega jezika postopil, si kupil Sv. pismo v grškem jeziku pisano ter bral in, kadar so naš Matija (t. j. Ahacel) domov prišli, jih je grško pozdravil« (Izop je že 1. 1812. umrl.) Glede na vse to tudi ni čudno, če nazivljejo Rož večkrat tudi »slovenske Atene«.
Imena tedanjih rožanskih pevcev so danes žal pozabljena, jasno je pa, da izvirajo od njih marsikatere pesmi, ki jih prištevamo danes med narodne pesmi. Ohranilo se nam je le ime najbolj nadarjenega med njimi, namreč Mihaela A n d r e a š a . Ta prezanimivi Rožan je bil rojen dne 28. IX. 1762. v Bistrici v župniji St. Jakob. Ker je obstajala v Andreaševih mladih letih v vsem Zvrh-njem Rožu šola samo v Rožeku, do koder je bilo pa iz Bistrice predaleč, ni obiskoval nobene šole. Tedaj je bilo tkalstvo v Zvrhnjcm Rožu tako razvito, da so se vsi moški izučili te obrti in potem tkali doma. Tako se je tudi An-dreaš že v deških letih izučil tkalstva doma, a da bi sc še bolj izpopolnil, je odšel potem še v bližnje Podgorje k nekemu pletilcu, kjer se je pa naučil tudi brati. I o končani učni dobi se je po tedanji navadi zaradi izpopolnitve v svoji obrti podal večkrat še na severno Koroško, kjer se je naučil tudi tamošnjega nemškega narečja, končno se je pa naselil v svojem rojstnem kraju ter se pridno in skrbno posvečal svoji obrti do smrti (umrl 27. V. 1821).
(Dalje prihodnjič)
GONJE
(Nadpastlr nas je obiskal)
Letošnja jesen je bila za našo župnijo zelo pomenljiva. Doživeli smo na rožen-vensko nedeljo ob toplem soncu in veliki udeležbi vernikov iz spodnjega Roža blagoslovitev novo zgrajene kapelice v spomin škofu Pavliču. Blizu sedanje kapelice je stal njegov dom, kjer sta si oče in mati služila s trdim delom kruh zase in družino. Fanta Pavliča je Bog obdaroval z bistro glavo in bogatim srcem. Oboje si je Pavlič ohranil v vseh svojih duhovniških službah, posebno pa kot škof, do svoje smrti. Rožanom je še posebno bil naklonjen in se je za dijake, bolnike in reveže z vso ljubeznijo zavzemal. Namesto stare že zelo poškodovane kapelice tik ob cesti, ki se je morala umakniti razširjeni cesti, smo v lurškem jubilejnem letu 1958 z darovi v blagu in denarju (cestna uprava nam je zelo pomagala) zgradili nekoliko više nad cesto novo kapelico, ki kar vsem ugaja. Spomin škofa Pavliča je počastil-naš sedanji nadpastir prevzv. g. škof dr. Kiistner s tem, da je sam želel kapelico blagosloviti. Prisrčno smo ga na roženven-sko nedeljo sprejeli pred kapelico. Moški zbor iz Glinj je s petjem, zastopnik cerkvenega in verskega odbora, nato župan in nadučitelj s pozdravnimi besedami, fant in dekle s primernimi deklamacijami ter domači dušni pastir s pozdravnim govorom dali izraz veselju, da nadpastir prevzamejo blagoslavljanje Pavličeve kapelice. V prisrčnih nadpastirjevih besedah je zaživel pred zbrano množico škof Pavlič kot fant, dijak, duhovnik, kanonik in škof, bogat po umu in srcu. Sledila je slovenska dekanova pridiga, blagoslovitev, pete litanije Marijine, lurška pesem je zaključila to izredno slovesnost. Kakor Lurd v malem! V spremstvu škofa je bil kanonik Zechner, dekan Košir in še 6 duhovnikov iz dekanije. V nedeljo 18. oktobra je daroval domači župnik v kapelici prvič sv. mašo v zahvalo vsem, ki so z darovi v blagu, denarju itd. pomagali kapelico graditi.
Dan navrh, 5. oktobra, je bila birma. Kanonik Zechner so z izredno požrtvovalnostjo v tridnevnici (2., 3. in 4. okt.) dali vsem, ki hočejo poživiti v sebi božjega
rinas naJtjomkem
novim zvonovom vsi verniki v župniji: o-troci zvonu sv. angelov varuhov, fantje zvonu sv. Tomaža, možje zvonu sv. Jerneja, žene in dekleta pa zvonu Matere božje. Umljivo, da se je vsa župnija s podružnico vred z. veseljem in pričakovanjem pripravljala na slavnostni dan posvečevanja zvonov. Vsi so dobili ta dan lep »pušeljc« iz. živih cvetk in značko, namreč cerkveno zastavico z napisom in datumom posvečenja zvonov.
Kot škofov zastopnik so prišli zvonove blagoslavljat mil. g. kanonik Aleš Zechner, ki so imeli slovesno maso in so nato zunaj pod lipo izvršili pomenljiv sv. obred. Že v cerkvi so imeli lep nagovor, nato pa še zunaj, da so verniki obeh narodnosti bili ganjeni.
Priprave v zvoniku so bile tako v redu, da so zvonove kmalu potegnili v stolp in so zvonovi že po dveh urah prvič slovesno zapeli. Tedaj pa se je začela tudi slovesna procesija iz cerkve ven čez polje in skoz rebrško vas nazaj proti cerkvi. Mladina je tokrat prvič nesla svoje zastave tik pred kipom Matere božje z Jezuščkom, ki so ga nesle štiri deklice. V milo donenje zvonov se je vpletala molitev sv. rožnega venca in lepo petje.
Po lavretanskih litanijah so vsi verniki iz srca zapeli zahvalno pesem, Bogu v zahvalo za nove zvonove in za dobro letino.
Slovesnost se je zaključila tako, da so g. kanonik z dušnim pastirjem in verniki obiskali ter pokropili grobove pokojnih na pokopališču okrog cerkve. Tako je tudi ranjkim veljal pozdrav novih zvonov.
Dobri Bog nam je naklonil tudi izredno lepo, jasno in toplo vreme, da je radost v srcih in slovesnost dneva bila kaj lepa. Svečanost je zelo povzdignilo ubrano pet-
dobski planoti in so tako po več kot ' letih zopet obiskali te kraje.
V Gorici smo se ustavili pri stolni cerkvi. Ker je bila polna (g. nadškof je imel zlato mašo), zato smo raje odšli na goriški grad in si ogledali goriško okolico z mestom. Zanimala nas je razmejitev mesta med dve državi. Marsikdo bi rad odšel na Sv. Goro, saj nam je bila tako blizu, a že v drugi državi. Z grada smo se vrnili v mesto in si ga ogledali. Naj lepši vtis nam je naredila stolnica, vsa okrašena z belimi nageljni za škofovo zlato mašo. Ob L uri pa nas je že čakalo pripravljeno kosilo. Po kratkem gostoljubnem sprejemu smo se vsedli k lepo okrašenim mizam, kjer so nam čč. sestre pripravile dobro kosilo. Po kosilu smo imeli v hišni kapeli skupni blagoslov, nato pa se nam je že mudilo dalje. Odpeljali smo se v Oslavje, si ogledali veliko vojaško grobnico, kjer je na desettisoče padlih vojakov iz prve svetovne vojne. Kaj takega pa res še nismo videli, so govorili naši možje po ogledu. In končno naš cilj, proti kateremu nas je odpeljal avtobus: na vrhu Brd nas je čakal Steverjan, vasica s cerkvijo med samimi vinogradi. Tu nam je pripravil z grozdjem in vinom lepo veselje števerjanski g. kaplan, za kar smo mu vsi hvaležni. Obenem se pa nam je nudil lep razgled na goriška Brda z lepimi vinogradi in južnim sadjem. Tudi tu nam je bilo odmerjenega malo ' časa in že smo nadaljevali pot preko Kalvarije in Podgore proti Vidmu in Koroški.
KULTURNI OBZORNIK
Dober začetek celovške gledališke sezone
V septembru se je začela letošnja gledališka sezona v Celovcu. Celovško gledališče je v zadnjih letih preživljalo ne baš lahke čase, predvsem zaradi tega, ker je kot drugod, tudi v tej umetnosti velika razdalja med željami in dobrimi nameni na eni ter tem, kar je možno doseči na drugi strani. To so morali izkusiti gledališki intendanti zadnjih let. Zaradi tega smo doživljali pogosto menjavanja intendantov. Novi direktor g. B d h m je zaradi tega prevzel dediščino, ki — z izjemo blagajne, — gotovo ni bila lahka.
Gledališče mora po prevladujočem mnenju ljudstvo zabavati; vendar sc intendant Bohru ni vdal temu splošnemu in tudi po našem mnenju nepravilnemu stališču, ampak skuša vodili občinstvo k višjim umetniškim pa tudi nravnim vrednotam. Tako je poleg običajnih zabavnih komadov, ki spadajo v železne reportoarje vseh gledališč, celovško gledališče že nudilo dve deli izrazito krščansko vsebino. Sta to znana Kienzlova opera »Evangeljnik« (Der Evan-gelimann) ter drama »Delavski duhovnik« (Der Arbeitspriester), slednja obravnava (rekočo problematiko današnjega časa. V zadnjem času je spričo napredujoče motorizacije postal obisk mestnega gledališča možen tudi za naše ljudi iz podeželja. Zato bomo v bodoče dejavnosti celovškega gledališča posvečali v našem listu več: pozornosti.
Vse naše srečno potovanje v Trst in sončno goriško bi moralo trajati dva dni, da bi si mogli kaj več ogledati. Veseli in zadovoljni smo se vrnili v poznih večernih urah domov. Dobili smo lepe vtise od pri-
, .	,	v	,v . . .	je rebrškega pevskega zbora pod vodstvom jaznih in gostoljubnih goriških in tržaških
*• «*»*» Mirka	Tudi suelja-. ■ jakov. Za vso izdano gos.o.jubu« se
vednici. Bog jim bogato poplačaj njih trud! Akoravno je bil 5. oktobra delavnik, se je že k sprejemu pred župniščem zbralo veliko ljudi. V prisrčnih besedah je pozdravil nadpastirja birmanec in bir-manka ter domači dušni pastir. Radi smo poslušali očetovske besede nadpastirja in vzpodbudne besede dekana Koširja. Birmanih je bil 23 otrok, večinoma iz domače fare. Prisrčen je bil škofov blagoslov otrok, kar veliko se jih je nabralo. Obiskali so škof tudi bolnika v Glinjah, ki je že tretje leto v postelji, in bolnico v Medborovnici, Jozelnovo mamo. Želeti bi bilo, da po teh dveh tako pomenljivih dnevih še bolj oživi zdravo versko življenje in pridobi prava ljubezen med farani na moči in vzgled-nosti. Rajni škof Pavlič naj po priprošnji Lurške Matere božje deli vsem faranom v sedanjem času tako potrebnih duhovnih dobrot.
nje z možnarji z rebrške planote je naznanjalo v sosednje župnije, da imamo spet svoje lepe zvonove, kar štiri. Na petega v čast sv. Jožefu Delavcu, ki bo največji, bomo pa morali še nekoliko počakati. Sedaj je melodija naših zvonov po motivu radostne »Glorie«, potem bo pa po svečani »Salve Regina«. Ce Bog da in ljuba Mati božja, bomo kdaj tudi še do največjega zvona prišli. Vsem dobrotnikom se odbor za zvonove prisrčno zahvaljuje, tako dobrotnikom iz rebrške župnije kot iz sosedu j ili župnij.
jim lepo zahvaljujemo v upanju, da jih bomo v prihodnjem letu v večjem številu obiskali.
MEDGORJE (Izlet v Trst in Gorico)
REBRCA
(Rebrški zvonovi prav milo pojo)
Slednjič je tudi Rerbrca dočakala svoj srečni dan. Kot smo že poročali, kako se pripravljamo za naše zvonove, je vse steklo 'tudi po načrtu. V nedeljo 18. okt. smo imeli s r e č o 1 o v , na katerem je bilo do 350 dobitkov, po večini prav razveseljivo lepih. Ker je vsak četrti listek bil že zadetek, je na rebrškem srečolovu bilo zares veliko srečnih, čisti dobiček pa je bil seve namenjen nabirki za nove zvonove.
Naši zvonovi so že v sredo, 21. okt., iz tovarne Buhi v Haringu na Tirolskem šli na pot. V petek, 23. okt., pa so rebrški dušni pastir in trije možje šli s traktorjem po nje v Sinčo ves. Ko so jih vozili skoz Podjuno, so se ljudje vsepovsod ustavljali in zvonove gledali ter v pozdrav mahali.
Nedeljsko jutro Kristusa Kralja je bilo na Rebrci zelo svečano. Pod mogočno staro lipo zunaj pred cerkvijo so med lepo okrašenimi mlaji viseli štirje zvonovi, najmanjši v čast sv. angelom varuhom, naslednji v čast sv. apostolu Tomažu, ker imamo v župniji tudi podružnico sv. Tomaža, ki pa ima svoje zvonove že 5 let, nato v čast sv. apostolu Jerneju, farnemu zavetniku, in največji v čast Materi božji.
Že prej smo se domenili, da bodo botri
Na drugo nedeljo v oktobru smo se kmalu po polnoči odpeljali iz Medgorij v Trst in Gorico. Bilo nas je kar lepa družba, saj je bil avtobus popolnoma zaseden. Ko se je začelo daniti, smo se že vozili po Furlanski ravnini proti Trstu. Naš prvi cilj je bil Trst in, ker je bila nedelja smo hoteli izpolnili našo krščansko dolžnost, zato smo se ustavili v Trstu — poleg cerkve novega sv. Antona. Ob 7. uri se je začela farna božja služba, k oltarju je pristopil preč. g. ilr. Prešeren, na koru pa je zapel slovenski cerkveni pevski zbor, mi pa smo zasedli prve klopi pri oltarju. Počutili smo se kakor doma, lepa slovenska pridiga o Materi božji, lepo ubrano petje nas je uvedlo v lepi praznik materinstva Matere božje, ki se je obhajal to nedeljo. Ko smo po končani sv. maši zapuščali cerkev, so nas pozdravljali prijazni Tržačani, res kot brate in prijatelje. Po kosilcu smo se odpeljali k Sv. fustu, si ogledali katedralo sv. Justa, nato pa smo se podali na tržaški grad, kjer se nam je nudil lep pogled na mesto in okolico. Po ogledu mesta smo si ogledali še akvarij in ladje. V pristanišču je bila zasidrana velika prekooceanska ladja »Africa«. Radi bi si ogledali kaj več, toda ker nam čas ni dopuščal, smo že pred 11. uro zapustili Trst in se ob obali odpeljali proti Gorici. Ob potu smo videli še grad Miramar, doberdobsko pokopališče v Sredipolju, peljali smo se dalje še na doberdobško okolico, kjer so divjali v pr.vj vojni strašni boji. Med nami pa jso bili možje, ki so se'borili pfav po tlober-
To je bilo že naše tretje skupno potovanje v tem letu. Najprej smo v binkoštnih praznikih obiskali Staro goro pri Čedadu, Benetke in Padovo, za Veliko Gospojnico smo se z tremi avtobusi podali v Marijino Celje na Štajersko in k Mariji Tolažnici (Maria Trost) pri Gradcu, naše jesensko potovanje, ki ni imelo romarskega značaja, pa je bilo ogled Trsta in Gorice, dalje velikih vojaških pokopališč in trgatev v vinogradih, katero smo pa za teden dni zamudili, čakalo nas je le še nabrano grozdje, nam vsem tako zaželjeno in pristna vinska kapljica iz goriških Brd. Vsem, ki so nam pripravili to lepo potovanje, kot tudi prijaznim Tržačanom in Goričanom izrekamo našo prisrčno zahvalo!
Skupini se je pridružil še 21-letni Karl Dolecki, ki je tudi hotel v Avstrijo. Brčič je za prehod meje izdal zadnje prihranke 80.000 dinarjev, proti izrecnem zagotovilu, da prehod ne bo nevaren in da bo »gorski vodnik« celo pomagal nesti malega Delana. Z avtobusom se je vsa družba pripeljala do Križ na Gorenjskem. Od tam se je v sredo /večer podala na pot proti meji, kljub temu da je že deževalo in sta se Brčičeva obotavljala, doda »vodnik« Per-san je menil, da je tako vreme najboljše za prehod. Toda ko so prišli globoko v skalovje, se je dež spremenil v vihar in snežni metež. Noč so prebili pod smrekami in oba otroka, v premočenih oblekcah sta trepetala od mraza. Naslednje jutro se vreme ni izboljšalo in tako so rinili naprej. Brčičevim so začele pešati sile, a tudi oba mladeniča sta bila nekoliko upehana. Tik pred avstrijsko mejo je Persan nenadoma v metežu pokazal v smeri naprej in rekel »Tam bosta kmalu v Avstriji« in z Doleckim izginil v metežu.
BRODI
Naše v soncu tako lepe, mogočne Karavanke, ki pa v viharju in snežnem metežu postanejo strašne, so bile minuli teden pozorišče tragedije, ki se more zgoditi samo v današnjih brezsrčnih časih. Dva otroka, 15 mesecev stari Delano in 8-letni Boris, sinova poštnega uradnika Stevana Brčiča in njegove žene Zlate sta morala umreti v snegu in mrazu pustih karavanških globeli v rokah očeta in matere, ki sta ju vzela s seboj na pot v široki svobodni svet, v daljno Ameriko.
Stevan Brčič je bil poštni uradnik v Zagrebu. Nekega dne se je odločil, da odide v Ameriko in kot zakone spoštujoč državljan zaprosil za potni list. Ta mu je bil odbit iz razlogov, za katere se ne ve. Kmalu nato je bil Brčič še odpuščen iz poštne službe. Brezposelen, v skrajni stiski, se je odločil za prehod brez dovoljenja preko meje v Avstrijo, da pojde odtod naprej- v Ameriko. Padel je v roke nekemu »potovalnemu posredovalcu« v Karlovcu, ki se menda obrtoma bavi s takimi posli. Proti plačilu je ta poskrbel gorskega vodnika, kajti Brčičeva sta iz raznih poročil časopisja vedela, da je jx)t nevarna. Ta »vodnik« je bil neki 19-letni Josip Persan, ki so ga že v prejšnjih mesecih večkrai videli v Slovenjem Plajberku in okolici.
Vreme je postajalo vedno strašnejše, tako da niti nekaj metrov niso videli naprej. Brčič in žena sta se z otrokoma prebijala naprej, toda zaradi gostega meteža in goščave sta izgubila zvezo in zalezla v skoroda neprehodne grape. Žena Zlata je potem po ledenomrzlem hudourniku bosa lezla v dolino, z otrokom v naročju, ki je nenadoma nehal vekati. šele zvečer ob petih je prišla vsa izčrpana do neke hiše v Brodi ob ljubeljski državni cesti. Toda otrok ji je med tem umrl v naročju.
Mimo je prišel v tistem času g. Karl Mahe, ki je izčrpano ženo spravil v hišo delavca Karla Jucha, kjer so ji nudili prvo pomoč, obenem pa takoj alarmiral orožnike. Revirni inšpektor g. Kofler in raj obiski inšpektor g. Tautscher sta se — sledeč podatkom Brčičeve — podala kljub snežnemu viharju takoj na pot in ob 10 ponoči odkrila pod napuščem neke lovske bajte očeta Brčiča in sina Borisa, ki je bil že napol otrdel od mraza. Ogrnila sta ga z lastnimi plašči, in po prvi pomoči masaže na lestvi odnesla v dolino. Toda na poti jima je tudi on umrl. Tako je oče Brčič prišel v svobodo, toda izgubil je oba otroka, za katerih bodočnost je živel.
Med tem, ko so se Brčičevi v neprehodnih grapah Karavank borili za življenje, sta pa Persan in Dolecki brez posebne težave po poti, ki jo je Persan poznal, prišla v Brode in ljudje so ju videli, kako sla sc v dopoldanskih urah okrepčala v neki gostilni, ne da bi z besedico črhnila o Brči-čevih. Kaj več bosta morda povedala policiji, ki ju je aretirala v Celovcu.
cSoo je dale, ne pvodnm !
Bivšim gojenkam samostanske šole
Nad vrati samostanske kapelice je umetnik naslikal podobo: dve deklici, ki zapuščata zavod, stojita na razpotju. Sredi cvetoče pokrajine se cepi tista cesta. Deklici v obleki samostanskih gojenk, raz obraza jima sije sreča nedolžnosti, pa korakata dalje in angel ju spremlja. Kje zadaj že leži mestece, nad katerim se dviguje poslopje samostanske šole.
Takšna je slika v kapelici. Nasproti vrat, nad katerimi je slika, pa stoji oltar s tabernakljem. Redovnica-vzgojiteljica kleči pred njim. Kolikokrat sta klečali tamkaj tudi deklici, kateri je upodobil slikar! Kdo bi preštcl vse ure, ki so jih prebile pri Jezusu vse one deklice, katerim je bil zavod druga domačija, pa so enkrat vendar morale oditi za vedno; nekatere so odhajale polne sladkih sanj o lepi, brezskrbni bodočnosti, druge polne tesnih slutenj o življenju, ki najbrž ne bo praznik.
Leto za letom se poslavljajo deklice in odhajajo v življenje. Duhovna mati pa ostane za samostanskim zidovjem in zvesto prihaja pred tabernakelj. In ne more kaj, da bi vse njene molitve ne bile prepletene z mislimi na bivše gojenke. Pa se spomni na deklice, ki so ji povzročale skrbi in za katere se je tako bala, ko so odhajale med svet; kako iskreno zahvalo šepeče Ženinu za vsako, o kateri sedaj zve, da je vendarle dobro dekle ali krščanska žena in mati.
Kaj leta res tako hitro beže? Včasih se zazdi redovnici, da bo v klopi zadaj za-šumelo in bo odskakljala iz kapelice drobna, črnolasa gojenka. Ona, ki je pri vsaki prireditvi najbolje igrala vlogo škrata; ali tista, ki bi takrat pač hotela preveriti vsakogar, da bo njeno življenje kakor smeh-Jjajoč sončen dan. Pa se redovnica zdrzne jn se spet zbere v molitvi. Deklice ni in je ne bo več v kapelico. Slavljena klavirska umetnica je tam v daljnem svetu. Publika ji večer za večerom trosi rože; oh kolikokrat pa izpod cvetja prihode trnje in seže prav do srca ... Takrat se umetnica spomni skromnih redovnic, ki so jo učile življenjske modrosti tudi za težke dni, in drobno pisemce priroma v samostan.
Kolikšna je že procesija onih, ki so odšle iz zavoda in se ustavile tam na razpotju: »Kam? Levo ali desno?« Iz različnih stanov in v različne miljeje jih je zaneslo življenje. Desetletja so prešla, vojna je vihrala in prevejala, kar ni bilo klenega zrnja. Pa se je na mali postaji skozi okno vagona že tolikokrat sklonila žena, srebrne niti so ji prepletale lase, in z nežno kretnjo pokazala; »Dete moje, glej, tam se je šolala tvoja mamica. Dobre minice pa molijo še sedaj, da bi bili prav pridni in srečni tudi vi, moji otročiči.«
. Cesta se cepi na razpotju. Kje bo prava pot? Oh, kolikokrat bi redovnica rada pohitela preko samostanskega praga in tam na križpotju prijela za roko in vodila varno, varno. Ko je vendar že toliko deklic iskalo sveta in pomoči pri njej! 1/. prostovoljnih zaupnih razgovorov je spoznala, da povsod tudi doma ni tako, kakor bi moralo biti. In se boji redovnica: tu notri vse skromno in revno, tam zunaj jih čaka, jih vabi svet. Toda, kako bodo mnoge skrbele za ono, ki je najpotrebnejše? Ali bo vsaka ostala tako trdna in neomajna, da je ne bodo mogli pregovoriti ne / zasmehovanjem in ne s preganjanjem? Ali bodo upale povedati tudi onim, ki bi jih hoteli oropati premoženja ali dobrega imena: »Katoličanka sem«.
#
Dan za dnevom prihajajo pisma. Z vsemi novicami pa prihaja redovnica pred oltar. Tukaj prosi milosti in pomoči za vse one, ki se bojujejo, semkaj se hodi zahvaljevat, ker toliko bivših gojenk tako junaško prenaša najhujše preizkušnje. Včasih je njena molitev posebno sončna in praznična. To je takrat, kadar ji pišejo ali jo celo obiščejo njene najljubše gojenke, ki jim je skromna redovnica še vedno dobra mati.
Ure in ure prekleči redovnica, ki je vse dolgo življenje delala za mladino, pred tabernakljem. Kadar pa odhaja, skoraj vedno zastrmi v sliko nad vrati: »Kam, ljubi otroci? Naj bo kamorkoli, da bi le povsod znale prinašati srečo. In da bi bile kakor sončni žarek in bi nikdar ne pozabile, da je, žena. resnično srečna le ob sreči svojega bližnjega.«
Misijonar oče Maks Kassippe je pripovedoval:
Misijon v K. (v Nemčiji) je bil končan. Eden izmed misijonarjev je ostal še kakih štirinajst dni v glavni župniji, da je imel duhovne vaje za otroke kot pripravo na prvo sveto obhajilo in da bi obenem dal priložnost za spoved onim, ki so se sicer nekoliko udeležili misijona, ki pa niso imeli časa ali poguma, da bi šli k zakramentom.
Nekega dne pokličejo patra v govorilnico župnišča, kjer ga pričakuje starejši, lepo oblečen gospod, ki je trepetajoč od razburjenja izpovedal sledeče:	»Gospod
pater, pred seboj imate človeka, ki vas je v zadnjih dneh pač stokrat preklel. Najrajši bi vas bil ubil.«
»Ali sem vam kaj žalega storil, ljubi moj gospod?«
»Ne, tega ne.«
»Ali pa sem pri pridigi izrekel besedo, ki vas je razžalila?«
»Sploh nisem bil pri nobeni od vaših pridig; toda sedaj bi se rad pri vas izpovedal in bi vas najprej rad prosil za odpuščanje, da sem imel tako sovraštvo do vas.«
»O, če ste se odločili za spoved in za po-boljšanje življenja, potem vam je vse davno odpuščeno, potem ste mi ljub prijatelj. Dajte mi roko in potem pojdite mirno v cerkev, da uredite stvar s svojim Bogom! Takoj pridem v spovednico in vam bom pomagal. Videli boste, da ni težko.«
»Toda, gospod pater, rad bi se z vami vendarle poprej o nečem pogovoril, kar v spovednici morda ne gre tako dobro. Svobodno tudi morete uporabiti to, kar vam pripovedujem, posebno če morete s tem vliti poguma drugim ubogim grešnikom, ki so v podobnem položaju.
Sem 60 let star, brez otrok in 15 let sem vdovec. Že prej sem bil mlačen kristjan, a dokler je živela še moja žena, sem vsaj za Veliko noč še prejemal svete zakramente.
Kratko po smrti svoje žene sem vzel k sebi mlado dekle kol gospodinjo, ki je bila dobro in krščansko vzgojena, a je bila po meni zapeljana. Do tega misijona sem živel skupaj z njo. Poročiti se nisva mogla, ker je bila nizkega stanu in brez izobrazbe. Ker je morala vzdrževati starega bolehnega očeta in bolne brate in sestre, je bila odvisna popolnoma od moje milosti. Dobivala je visoko plačo, dajal sem ji mnogo daril in imela je v moji hiši zelo udobno življenje. Samo enkrat pred trinajstimi leti, ko pri spovedi ni več dobila odveze, mi je napravila prizorček in je hotela iti. Toda s tem, da sem najmlajša dva od njenih bratov in sester na svoje stroške poslal v zavod za bolne na pljučih, sem zopet pomiril njeno pekočo vest. Od tedaj ni šla, prav tako kakor jaz, nikdar več k spovedi.
Šele vaše pridige pri tem misijonu so jo zopet vznemirile. Šla je tudi k vam k spovedi in od tedaj ni hotela več ostati v moji hiši.
Bil sem divji na misijon in na misijonarje. Koliko sem v teh dneh brezbožnega govoril, sumičil duhovnike, se dekletu laskal, pa ji zopet grozil, samo da bi jo napravil uslužno svojim Željam, tega sam več ne vem.
Že sem ji obljubil darilo en tisoč mark poleg njene plače, samo če le eno leto še ostane pri meni. Zastonj!
Skušal sem jo oplašiti s tem, da sem ji rekel, kaj si bodo pač ljudje mislili in govorili o njej, če tako nenadoma zapusti mojo hišo.
Odgovorila mi je odločno: »Ljudje naj rečejo in naj si mislijo o meni, kar hočejo! Da le naš Gospod Bog zopet dobro misli o meni in da le morem sdmo sebe zopet spoštovati in najti pred samo seboj zopet mir.«
Pravil sem ji, kako bo tožil in jadikoval njen stari bolni oče in kaj bo pač z njenimi brati in sestrami, če ne bo več mogla zaslužiti visoke plače. Naj si vendar izbije iz glave pobožne muhe in naj veselo uživa življenje. Ko bo starejša in ko bodo pre-
skrbljeni bratje in sestre, potem da more še vedno začeti pobožno življenje.
Ostala je stanovitna pri svojem sklepu, da gre takoj naprej: »Rajši jem suh kruh in delam, da mi bodo prsti krvaveli, kakor da ostanem samo še eno uro v grehu ali da sprejemam grešni denar «
Od jeze in kljubovalnosti, da me je tako odbila, sem bil kot ob pamet. Stavil sem višje in višje ponudbe; nazadnje sem ji ponudil deset tisoč mark, samo če ostane le še pol leta pri meni. Bil sem prepričan, če bo le enkrat zlomljen vpliv misijona, bo ostala tudi še dalje. Za to bi bil že poskrbel. Da, če bi bil le ta prokl... misijonar že naprej! Oprostite, gospod pater, da ponovim ta sramotni izraz. V onih dneh sem bruhal še hujše kletvine proti vam.
Volk, pes
Pri hiši so imeli psa, ki je bil zelo star. Zaradi tega so ga spodili od hiše. Pes je šel od doma in vso pot jokal. Med potjo ga sreča volk. Vpraša ga: »Kaj ti je, psiček, da jokaš?« — »Saj mi ne moreš pomagati, kaj bi ti pravil,« mu odvrne pes. Toda volk je silil v psa in ta mu pove svojo nesrečo. Volk mu nato reče: »če ni nič drugega, ti tu lahko pomagam. Poslušaj me! Jutri bodo tvoj gospodar in njegova družina na senožeti kosili. Opoldne jim bo prinesla gospodinja južino. S seboj bo vzela tudi svoje najmlajše dete. Ko bodo pojedli, bodo šli vsi na delo, otroka bodo pa pustili v senci na robu gozda. Ti se skrij za mejo; ko bodo odšli na njivo, se splazi k otroku. Takrat bom prišel iz gozda in bom hotel odnesti otroka. Takoj začni lajati. Ko pridejo domači gledat, kaj je, bom zbežal. Ti pa teci za mano, toda ne smeš me oklati.«
Kakor sta se dogovorila, tako se je zgodilo. Mati je prinesla otroka in južino, pes pa se je približal, ko so bili vs' na polju. Kmalu se je priplazil volk in hotel pograbiti otroka. Pes je lajal, domači so prihiteli, volk je zbežal v gozd, pes pa za njim. Toda pes se je tako ojunačil, da je pozabil na zagotovilo, da volka ne bo napadel. Krepko ga je zagrabil za nogo in mu vsekal globoko rano. Volk je tuleč izginil, psa pa so domači veselo sprejeli v hišo in mu dali kruha ter sira, ker je rešil otroka. Zvečer je odšel pes iz hiše malo po vasi. Kar mu pride nasproti volk. Hudo ga ozmerja in mu pravi: »Zakaj si me ogrizel, ko sem ti dejal, da me ne smeš? Pozivam te na dvoboj. Tamle za vasjo ob gozdu te bom čakal s svojim tovarišem. Tudi ti pripelji pričo s seboj. Ako ne prideš, te bom snedel s kožo in kostmi vred!«
Žalostno jo je mahnil pes proti domu, iz oči so mu tekle grenke solze in venomer je govoril sam s seboj: »Kje bom dobil tovariša, da me bo spremljal? Ako dobim drugega psa, kaj mi pomaga to? Volk dobi drugega volka in oba sva izgubljena.« To je slišal maček, ki je šel mimo, pa je dejal psu: »Kaj jokaš, saj ti ni nič hudega!« Toda pes mu je odgovoril: »Kaj ti veš! Volk mi je dejal, da se bova spoprijela in da moram pripeljati s seboj pričo, kakor jo bo on.« Maček mu je odvrnil: »Če ni hujšega, bodi brez skrbi. Jaz pojdem s teboj!« Toda pes je dalje tožil: »Kaj
In veste, kaj mi je naposled odgovorilo ubogo dekle?
še jo vidim pred seboj; s solzami v očeh se je obrnila od mene, rekoč: »Naj vam bo ljubi Bog milostljiv; ne morem drugače ... svoje duše ne prodam!«
To je bila njena zadnja beseda; takoj nato je zapustila hišo in se ni več vrnila.
Ko je odšla, se mi je polagoma povrnila pamet. Sramoval sem se pred ubogim neizobraženim dekletom, katere stisko sem tako dolgo izrabljal na najpodlejši način in ki je pokazala zdaj Več značajnosti kakor mož, ki se je smatral za izobraženega in dobro vzgojenega. Ta mož sem bil jaz. »Svoje duše ne prodam!« tako mi je rekla. Kakšne boje je pač prestala, preden se je prebila do tega sklepa! In jaz sem hotel biti mož z zrelo življenjsko izkušnjo! Mene bi bili morali moji sivi lasje že davno pripeljati do razmišljanja! Kdo ve, če ne bo že kmalu bila moja zadnja ura? Zdravnik je ugotovil že pred več leti hudo srčno hibo. Postal sem resen. Mogoče je ubogo dekle zame medtem molilo. Kratkomalo, čutil sem, kako se je v moji notranjosti nekaj odluščilo, kar je vsa ta leta imelo ujete moje čute. Slednjič sem se vrgel na kolena in sem se ljubemu Bogu zahvalil, da je po misijonu privedel stvari do tega preobrata.«
in mačka
boš ti ubogi muc! Saj te še nihče videl ne bo!« Končno se je pes vendarle vdal.
Naslednjo noč je maček počakal psa. Odšla sta proti gozdu. Maček je šel pred psom z visoko dvignjenim repom. Bližala sta se gozdu, kjer ju je že čakal volk, ki si je izbral za tovariša medveda. Ko sta volk in medved zagledala, kako prihajata dva proti njima, je dejal volk medvedu: »Glej, glej, kakšno žival pelje pes pred seboj! Kakšna živina je pač to? Veš kaj: jaz se skrijem tukaj v listje, ti medved pa zlezi na hrast.« Volk se je skril v listje, medved je zlezel na hrast. Ves prestrašen je volk poslušal, kaj bo. Pri tem je nekoliko vzdignil glavo, da je listje zašumelo.
Maček je zaslišal šum in je mislil, da je miška, ko je zagledal volkovo uho. Hitro je skočil in zgrabil uho s tacami. Volk se je prestrašil še huje, skočil je pokonci in se zaletel v bližnjo skalo, da se je ubil. Maček se je zbal volka in skočil na hrast, kjer je skrit čepel medved. Ko ga je medved zagledal, si je mislil: »Volka je že ubil, zdaj bo pa še mene. Ne pomaga drugega, kot da skočim z drevesa in zbežim.« Hitro je skočil na tla in tako nesrečno padel na tisto skalo, kjer se je že ponesrečil volk, da se je tudi sam ubil. Tedaj je skočil maček k psu in mu dejal: »Ali si videl, kaj sem storil? Pa me nisi hotel za tovariša! še preden si se ti zavedel, sem ubil dve zveri. Ti nisi storil ničesar, jaz sem pokončal oba!« Pes se mu je ves srečen zahvalil in oba sta odšla vesela domov.
Na pot v življenje
SPOŠTOVANJE
Človeški duši — podobi božji — gre spoštovanje.
Ni dobro priti v zobe ljudem, ki ne poznajo spoštovanja do onih, katerih ne razumejo.
Ljudi, ki žive spoštljivo, obdaja svetel krog in vsak, ki stopi v ta krog, je zavarovan.
Ako se sam povišuješ, ne boš nikoli spoštovan.
Hudo je ljudem, katere druži življenjska vez, ako ne poznajo medsebojnega spoštovanja.
Duševno visoko stoječe ljudi najtesneje veže tiho spoštovanje.
Genauso r i s i k o I o s wie einen neuen OPEL kaufen Sie einen Eintauschvvagen in unserer Gebrauchtvvagenabteilung
Z/L/Ljn_7Li-L*-£-A_ A Ln.
Klagenfurt, Priesterhausgasse 6
Sedaj je čas za pripravljanje novih nasadov sadnega drevja
Uspeh v sadjarstvu je poleg drugih bolj ali manj važnih opravil precej odvisen tudi od načina, kako izvršimo zasajanje, in od del, ki so z njim v zvezi.
Pravilno zasajanje je podlaga za vsa druga dela, ki spadajo k umnemu sadjarstvu. Slabi uspehi so skoro vedno posledica površnega in nepremišljenega sajenja. Največ sadjarjev začetnikov začne misliti na saditev šele, ko imajo drevje že doma. Sele takrat, navadno pozno spomladi stikajo za primernim prostorom in zaradi pomanjkanja časa izvedejo nato to velevažno opravilo površno in brez posebnega preudarka.
Kdor hoče res pametno urediti sadovnjak, mora že prejšnje leto misliti, kje in kaj bo sadil prihodnjo pomlad.
Ko določi prostor, mora preiskati zemljišče glede lege, kakovosti, globine plodne zemlje, vlažnosti in rodovitnosti zemlje sploh. Taka preiskava je neizogibno potrebna, da si ve izbrati in določiti sadno pleme in vrsto, ki se jo izplača zasaditi na dotičnem zemljišču.
Kdor ni sam dovolj izkušen, naj se obrne pri določitvi sadnih vrst na kakega sadjarja ali na strokovnjaka. Kdor še dandanes dela nove nasade brez preudarka, ne glede na podnebne, talne in gospodarske razmere, je pač obžalovanja vreden in slab gospodar, ki s svojim nepremišljenim ravnanjem dela škodo sebi in jemlje svojim potomcem zaupanje v sadjarstvo.
Jeseni ali vsaj pozimi mora pameten gospodar razčrtati zemljišče in izkopati jame, ki naj bodo n. pr. za jablane oddaljene druga od druge 10 do 12 m, za hruške
Q t a :p ah i6	. . .
iiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiniuiiiiiiiii-	-
■	Breskve in marelice saditi jeseni. Ti dve sadni vrsti, pa tudi drugo koščičasto sadje sadimo le spomladi, ker to drevje slabo prenese jesensko presajanje in čez zimo kaj lahko pozebe.
■	Saditi sadno drevje prepozno. Druga polovica novembra je lahko že tako mrzla, da je sajenje zelo otežkočeno, zlasti še, ako je vrhu tega še mokro vreme.
■	Jeseni posajeno drevje tesno privezati h kolu. Samo narahlo se ga pripne, da se z zemljo lahko useda.
■	Jeseni posajeno drevje takoj v jeseni na kratko in dokončno obrezati. S tem delom je bolje počakati do februarja ali marca.
H Pustiti drevesni kolobar jeseni posajenega drevja čez zimo nepokrit. Gnoja gor, da zemlja ne zmrzne in da se začnejo čimprej gnati nove korenine.
■	Čakati z zavarovanjem mladega drevja do snega. Takrat je večkrat že prepozno. Zajec komaj čaka, kdaj bo mogel začeti obgrizovati.
B Odlašati z zimskim obdelovanjem sadnega drevja do pomladi. Pameten sadjar bo pričel čimprej v jeseni, dokler je kopno in še kaj dneva.
■	Zanemarjati zlasti tisto drevje, ki je letos obrodilo. Prav to potrebuje še posebno nego.
■	Obupavati, ker letošnja sadna letina ni tako dobra kot lani. S tem večjo marljivostjo se je lotiti obdelovanja drevja in zatiranja škodljivcev. V sadni 'trgovini ima le prvovrstno sadje veljavo.
Šivalne stroje, motorna kolesa, radio-aparate in električne potrebščine
JOHAN LOMŠEK
ŠT. LIPŠ, TIHOJA 2, DOBRLA VES
8 do 10 m, češplje 5 — 6 metrov. Te mere so nekak minimum ali povprečne razdalje, pri katerih se nikoli ne morejo pojaviti zle posledice pregostih nasadov: pojemanje rodovitnosti, ker se svet in sad dobro razvijata le tam, kjer je dovolj svetlobe. Zlih posledic pregostih nasadov je pa še več: listi v senčni goščavi niso kos svoji najvažnejši nalogi (asimilaciji); veje, ki so preveč v senci, se često kar same posuše; bolezni se zaradi pomanjkanja prepiha hitreje in laže razvijejo, škodljivci se raz-
Surov krompir olupite in ga skuhajte na sopari ali v mali količini vode, nato ga zalijte z mlekom toliko, da je pokrit, malo posolite, potresite s kumino, zabelite z maslom, nato pa postavite v pečico, da zarumeni. Tak krompir lahko servirate kot samostojno jed.
Krompir na ameriški način
Surov olupljen krompir zrežite na tanke rezine. Pomažite skledo, v kateri boste pekle, z mastjo, vložite vanjo krompir, po-lijte z osoljenim mlekom in enakomerno potresite s koščki surovega masla. Postavite v vročo pečico in pustite, da krompir vpije vse mleko ter postane mehak in sočen. Servirajte v posodi, v kateri ste pekle.
Krompirjevi krofi
Vzemite: 30 dkg kuhanega pretlačenega krompirja, 40 dkg moke, 8 dkg sladkorja, 8 dkg maščobe, 6 dkg kvasa in dve jajci. Iz tega naredite testo, ki naj vzhaja četrt ure, in naredite krofe, ki jih napolnite z marmelado. Ponovno naj vzhajajo, nato pa jih ocvrite.
Špinačna omleta z gobami
Pol kilograma špinače namočite v mrzlo vodo, čez eno uro jo operite in sesekljajte. V kozici segrejte 5 dkg masla, primešajte 6 dkg moke in zalijte S pol litra mleka. Ko se zgosti, odstavite, dodajte tri rumenjake, sol in špinačo. Ohlajeni masi primešajte še sneg treh beljakov ter raz-
Ne pokrivati rož prezgodaj!
V prvi polovici novembra jih pripognemo k tlom in šele proti koncu tega meseca jih pokrijemo. Najbolj občutljive sorte prenesejo brez škode do 6 stopinj mraza.
Odeja naj bo po možnosti zračna in suha. Najbolj primerno je za to smrekovo vejevje, najmanj primerna je pa zemlja, zlasti težka in mokra ilovica.
Preden rože pokrijemo, porežemo vse nezrele poganjke in vse zelene liste. Če je huda zima brez snega, moramo odejo ojačiti.
Pritlične rože zavarujemo na ta način, da jih ospčm oz zemljo kakih 15 do 20 cm visoko. Kjer so posejane tako na gosto, da jih ni mogoče osuti, nadevamo mednje listja.
Ne pozabite na zajca!
Sedajle je zadnji čas, da zavarujete mla-. de jablane z gladko kožo, ki je dolgouhi nadlogi taka slaščica. Najcenejše in najbolj zanesljivo sredstvo v obrambo je žična mreža iz goste, tanke, dobro pocinkane žice. Z njo imate samo enkratni strošek in enkratno delo. Drevo je zavarovano vsaj deset let. Za slamnati ovoj morate vzeti za vsako drevo v desetih letih desetkrat novo slamo in imate dvajsetkrat opraviti z njim!
Zaščitna sredstva proti divjačini brezplačno na razpolago
Tam, kjer so novi nasadi mladega drevja, je nujno potrebno paziti, da ga divjačina ne obgrize. Od lakih ukrepov zavisi v veliki meri uspeh mučnega pogozdovanja na sončnih gorskih področjih. Najbolj se je doslej izkazalo kot zaščitni ukrep pred divjačino mazanje višjih poganjkov mladih sadik z zaščitnimi sredstvi.
pasejo neopaženo. Razvoj dreves preneha zaradi medsebojne tekme korenin za vlago, hranilne snovi itd.
Jame kopljemo torej jeseni, ne pa takrat, ko je treba drevje že saditi. Ne glede na to, da zemlja jeseni izkopanih jam čez zimo premrzne in se nato ugodno pretvori, je kopanje jam v jesenskem času edino pravilno, kajti spomladi je toliko drugih opravil, da za kopanje jam ni več pravega časa in se to napravi zelo površno. Od tod potem slabi uspehi v sadjarstvu in tako malo veselja do njega.
Drevesna jama naj ne bo pregloboka, zadostuje 50 do 70 cm, kakršna je pač spodnja plast zemlje. Preširoka pa jama ni nikoli. Najmanj, kar moremo zahtevali, je 1 m 20 cm do poldrugega metra.
ravnajte za prst debelo po namazani pekači. Pečeno namažite s pečenimi gobami, zvijte in postavite še nekaj minut v pečico. Špinačno omleto razrežite na lepe rezine ter servirajte samo ali z masleno omako, ki jo pripravite takole: bledo prežganje, ki ga naredite iz 5 dkg masla in 6 dkg še osminko kisle smetane in en rumenjak.
Dušena špinača
Mlado špinačo namočite in operite, nato jo denite parit s toliko vode ali mleka, da je dno pokrito in da se špinača ne pripali. Vodo ali mleko po malem prilivajte, da se špinača dodobra zmehča, vendar naj listi ostanejo celi. Preden servirate, dodajte žlico masla.
Francoska špinačna juha
Očistite dve pesti špinače in dve stebli pora. Vse skupaj sesekljajte in kuhajte v vreli slani vodi, dodajte poper, 5 dkg masla in kuhajte, da se zmehča. V to juho zakuhajte riž in drobne testenine. V skledo pa, v kateri boste juho servirale, ubijte dve jajci in vmešajte 5 dkg nastrganega sira. Medtem ko juho vlivate v skledo, morate pridno mešati, da jajce ne zakrkne.
Mlečna kisla juha
Zmešajte % litra kislega mleka, Jzg litra pšenične moke, malo kumine in soli ter pol litra vrele vode. Pristavite vse skupaj k ognju, primešajte in pustite, da vre dobrih pet minut. Nato zlijte v skledo in vanjo narežite črn kruh.
V ta namen je zvezno ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo pričelo akcijo, ki nudi kmečkim lastnikom gozda taka zaščitna sredstva brezplačno na razpolago. Kmetje, ki imajo svoj gozd in hočejo skrbno namazati mlade sadike dreves s temi sredstvi, lahko dobijo ta učinkovita sredstva brezplačno pri gozdarskem oddelku Koroške kmetijske zbornice v Celovcu, St. Veiter Ring 57.
Svetujemo in pomagamo
(Nasveti)
Zelen peteršilj bo ostal dalj časa svež, če ga moramo kupiti za več cini, ako dodamo vodi, v kateri ga imamo, nekaj limoninega soka.
Pranje prešitih odej. Pripravimo si mlačno vodo, v katero vlijemo nekaj salmiaka. Na vedro vode odmerimo 5 dkg salmiaka. Uporabljamo dovolj veliko posodo, v kateri odejo gnetemo z rokami. Zelo umazana mesta še malo namilimo. Izpiramo v enako mlačni vodi, ki jo osolimo. Na vedro vode vzamemo pest soli. Sol preprečuje, da vata v odeji ne otrdi. Odeje ne ožemamo. Sušimo jo v senci. Najbolje je, da prihaja zrak do nje od vseh strani, zato jo sušimo na več vzporedno napeljanih vrveh, če pa je odeja posebno težka, pa tudi še na počez napetih vrveh.
Kotlovec odstranimo iz ponev in drugih posod, če kuhamo v njih močan kis ali zgoščeno ocetno kislino in pazimo, da sega tekočina tako visoko kot plast kotlove-ga kamna; nato ga zlahka odstranimo.
•
Presušeno pasto za čevlje postavimo na kraj toplega štedilnika, ji prilijemo nekaj kapljic terpentina in jo premešamo, da je spet uporabna.
(Umivanje avtomobila)
Kako peremo avto pravilno? »No,« bo kdo rekel, »ali je treba tudi o tem vedeti kaj več, kot to, da ga peremo z vodo in šamponom, ga nato obrišemo, da voda ne stoji na njem, pa je.« Le počasi s takim nazorom! Pranje avtomobila je prava znanost in mnogi, ki mislijo, da je to čisto enostavna zadeva, grešijo na splošno več, kot bi pričakovali. Posebno s šamponom ravna mnogo lastnikov avtomobilov vse preveč velikodušno. Praviloma uporabljamo za pranje avtomobila šampon samo v slučaju, če je močno umazan, kajti šampon pobere z lahka vso maščobo in ga napravi krhkega. Zato priporočajo po vsakem pranju avtomobila s šamponom takojšnje konzerviranje laka s kakim tozadevnim sredstvom. Da lak potrebuje voščeno prevleko, je tudi znak, če se deževne kaplje ne nabirajo več na laku, ampak odtekajo v širokih strujah z njega.
Na j man j a pa prija pranje laku, če je segret. Grde vodne lise, ki nastanejo v laku v takem slučaju, se trdovratno upirajo vsem poizkusom, da bi jih odstranili. Izkušeni avtopleskarji svarijo tudi pred pranjem avtomobilov, ki so bili pred kratkim na novo lakirani z umetnim smolnim lakom (Kunstharzlack). Vkljub temu, da je tak lak vžgan, zahteva nekaj časa, da se posuši od znotraj navzven. Pranje mu ne škoduje več po preteku kakega tedna, ker je tedaj navadno že popolnoma suh. Po pranju obrišemo lak s krpo iz jelenove kože ali z mehko gobo. Sušenje na soncu in v vetru laku ne da pravega sijaja, pač pa mu povzroči tiste grde lise, ki jih je skoraj nemogoče še kdaj popolnoma odpraviti.
Po daljših vožnjah, snežni brozgi in blatu je treba z močnim vodnim curkom očistiti tudi podvozje. — Potem bo marsikdo zaslišal med vožnjo kakšne čudne šume na podvozju ali šasiji. Največkrat je temu krivo to, da je bilo izprano olje ali mazivo z mazilnih mest (Schmierstellen). Ti šumi prenehajo takoj, čim vozilo spet namažemo. Dobro je mazati taka mesta, ki pridejo z vodo v stik, samo z najboljšimi mazivi, ki so proti vodi neobčutljiva.
Po vsakem pranju podvozja preizkusite najprej zavore, če delujejo brezhibno, kajti navadno se pri pranju nabere voda \ zavornih bobnih (Bremstrommel). To ni nič hudega. Zavore bodo takoj spet delovale, ako meti vožnjo parkrat pritisnete rahlo na pedal in obenem dajte plin. Da ne boste doživeli neljubih presenečenj, napravite to, še preden se kam odpeljete.
V	zimskem času pa s pranjem avtomobila ne bodite preveč neučakani. Če je mraz, se voda hitro spremeni v led, kar je posebno na mestih, kjer se stikajo sestavni deli karoserije škodljivo. Leti rad razganja take razpoke. Kdor nima možnosti dobro posušiti voza, naj s pranjem raje počaka na kak toplejši dan in ga opere v opoldanskem času, tla bo še dovolj časa toplo in se bo mogla votla odteči tudi iz takih mest.
# # #
V	jesenskem času, ko prične odpadati z dreves ob cestah porumenelo listje, divji kostanj in sadje, morate biti pri vožnji še prav posebno pazljivi. Posebno v ovinkih se ne smete zanašati na suho cestišče, če vidite, da je pokrito z listjem! Navadno je pod listjem vlažno. Mokro listje, kostanji in povoženo sadje ima to grdo lastnost, da je spolzko. Zavoljo tega pazite v ovinkih pod tlrcvjem, da vas na mokrem listju in odpadlem sadju ne bo zaneslo iz. ovinka! Če morate zavirati, delajte to nalahno, ne sunkovito.
Tudi megla, ki lega na asfaltirana tla in se tam pomeša s prahom, dela cestišče spolzko! Zato pazite pri zaviranju in v ovinkih! Znižajte brzino pred ovinkom že prej s pomočjo motorja na ta način, da mu odvzamete pravočasno plin — ne šele v zadnjem trenutku z zavorami!
V znamenju mleka, špinače, krompirja
Krompir z mlekom
P * I * S * /\ * N * O * B * R * /\ * N * J * P
GUY DE MAUPASSANT:
BERAČ
Poznal je tudi boljše čase, kljub svoji revščini in pohabljenosti. Ko mu je bilo petnajst let, mu je voz zmečkal obe nogi na glavni varvillski cesti. Od takrat je beračil po poteh in kmečkih dvoriščih, ziba-je se na berglah, ki sta mu dvignili rameni do ušes, da je bila glava kakor pogreznjena v dolino med dvema gričema.
Billetski župnik ga je našel dojenčka na večer pred praznikom svetnikov in so ga zato krstili Nikolaj Vsisveti. Zredili so ga iz usmiljenja. Nihče ni pomislil, da bi moral tudi v šolo in tako je duševno zakrk-nel. Pohabil pa se je takrat, ko ga je vaški pek iz šegavosti napojil z žganjem. In tako je postal potepuh, ki je Znal samo še iztegati roko.
Stara baronica d’Avary mu je bila odstopila nekakšno pasjo kočico, napolnjeno s slamo, ki je stala poleg kurnika na grajski pristavi. Ko je lakota 'trkala na vrata, je vedel, da bo na pristavi dobil kos kruha in požirek jabolčnika. Včasih mu je grajska gospa vrgla z vrha zunanjih stopnic ali pa skozi okno tudi kak vinar. Ko je umrla, je izgubil še to zatočišče.
Po vaseh niso bili posebno radodarni z njim, predobro so ga že poznali. Že štirideset let se je klatil od hiše do hiše, razcapan in pokvečen na svojih dveh lesenih nogah in naveličani so ga bili. Ven-tlar ni hotel in tudi ni mogel stran od tam, kajti — na vsej širni zemlji je poznal Je ta kotiček sveta, te tri ali štiri vasice, v katerih se je odvijalo njegovo bedno življenje. Vsa ta dolga leta se je bil tem mejam tako privadil, da jih ni nikoli prekoračil. Ni vedel, da se svet razprostira še daleč za drevjem, ki mu je zapiralo pogled in se za to tudi ni menil.
Kmetje, ki so ga vsak dan srečevali ob svojih poljih in cestnih jarkih, so ga bili siti in so ga podili:
»Kaj vedno štorkljaš tod okrog? Zakaj ne greš malo tudi v druge vasi?«
Nič ni odgovarjal, berglal je naprej. Nejasen strah je bil v njem, strah pred neznanim, strah siromaka, ki se boji tisoč stvari — novih obrazov, neprijazne besede, nezaupnih pogledov ljudi, ki ga niso poznali, ter orožnikov, ki v parih hodijo po cestah. Pred njimi se je nagonsko splazil v grmovje ali pa se skril za kup kamnov. Kadar so njihovi našitki od daleč zablesteli v soncu, je z neverjetno in naravnost vražjo spretnostjo smuknil v priložnostno skrivališče. Zdrknil je z bergel in padel na tla kakor cunja, se zvil v klopčič, se stisnil k tlom kakor zajec in njegove rjave cape so se stopile z zemljo. Nikoli še ni imel opravka z možmi postave, toda to skrivanje mu je bilo prirojeno, kakor bi strah in zvijačnost podedoval po starših, katerih še poznal ni.
Bil je sam in zapuščen, brez zavetja, brez strehe, brez sorodnika, brez znanca, ki bi mu kdaj prijateljsko stegnil roko. Poleti je spal malo povsod, pozimi pa se je s svojo veveričjo urnostjo splazil v skednje in hleve in jo vedno popihal še preden so ga opazili. Poznal je vse luknje in se skoznje plazil v poslopja. Pri tem si je pomagal predvsem z rokami, ki so ojeklenele ob berglah, in prilezel tako celo do senika, kjer je včasih ostal tudi štiri, pet dni, ne da bi se premaknil, če je bil pri svojem običajnem obhodu nabral dovolj hrane.
Živel je kakor živali v gozdu, sredi ljudi in ni poznal nikogar, nikogar ljubil. Sam je pri ljudeh vzbujal le ravnodušni prezir in resignirano sovraštvo. Nazvaii so ga ZVON, ker se je zibal na lesenih opornikih kakor zvon v tečajih.
Že dva dni ni bil nič jedel. Nihče mu ni hotel več dajati. Hoteli so se ga znebiti. Kmetice so ga že od daleč zmerjale:
»Se boš pobral, pasji sin? Pred tremi dnevi som ti dala kruha . . .«. ZVON se je zavrtel na svojih berglah in odštorkljal proti sosedni hiši, kjer ni bil sprejem nič boljši. Vse ženske so se zarotile proti njemu.
»Ne moremo vendar rediti tega potepuha celo leto!«
Toda — potepuh je moral jesti vsak dan. Obhodil je Saint-Hilaire, Varville in Bil-lettes, ne da bi zbral en sam vinar, eno samo staro skorjo kruha. Sedaj je upal samo še v Tournolles, a do tam je bilo dobri dve uri hoda po glavni cesti in bil je tako utrujen, da se je komaj vlekel naprej. Želodec je bil prazen kakor žep.
Bilo je v decembru. Mrzel veter je bril čez polja in žvižgal skozi gole veje. Nizki temni oblaki so se podili po nebu in hiteli kdo ve kam. Pohabljenec je hodil počasi in s težavo prestavljal bergli drugo za drugo, opirajoč se na ostanke zmečkanih goleni, ki sta se končavali v hrgo, ovito s cunjo. Od časa do časa je malo počil ob cestnem jarku. Glad je polnil z žalostjo njegovo zbegano in otopelo srce. Ena sama misel, ena sama želja je bila v njem: JESTI! A ni vedel kako.
Tri ure se je mučil na brezkončni cesti in ko je zagledal vaške nasade, je pospešil korak. Prvi kmet, katerega je srečal, ga je nahrulil:
»Kaj si že spet tu, capin! Ali se te res ne bomo nikoli znebili?« ZVON je šel naprej. Na vsakih vratih so ga odslovili praznih rok in ga ozmerjali. Vendar je potrpežljivo in vztrajno nadaljeval svoj obhod, čeprav ni dobil niti pare. Obiskal je še pristave, taval po mokrih poljih, sestradan in izčrpan, da je komaj dvigal palici. Povsod so ga spodili.
Bil je to eden izmed tistih mrzlih in ne-
prijaznih dni, ko je srce gluho za prošnje, ko so duhovi razdraženi in mračni, ko se roka ne stegne ne v dar ne v pomoč.
Ko je obšel vse hiše, ki jih je poznal, se je zatekel kraj jarka ob dvorišču kmeta Ghiqueta. Zlezel je z bergel, ki sta mu zdrknili izpod pazduhe in dolgo čepel, ne da bi se premaknil, ker se mu je želodec zvijal v gladu. Čuti so mu popolnoma otopeli, da bi se lahko še zavedal svoje neizmerne revščine. Pričakoval je kdo ve živi v nas. V dvoriščnem kotu je ždel v ledenem vetru in čakal na tisto skrivnostno pomoč, ki jo vedno pričakujemo iz neba ali od ljudi. Ni se spraševal, kako in zakaj in od kod naj bi prišla.
Trop črne perjadi je v bližini brskal za hrano po zemljiš ki hrani vsa bitja. Vsak trenutek je katera čavsnila s kljunom nevidno zrno ali žuželko, nakar je počasi in zanesljivo iskala naprej.
ZVON jih je gledal, ne da bi kaj mislil. Potem mu je bolj v trebuh kot v glavo šinil občutek, ne misel, da bi ena izmed teh živali bila dobra pečena na ognju iz dračja. Misel, da krade,, ga še ošinila ni. Segel je z roko po bližnjem kamnu in ker je bil spreten, je z enim samim lučajem
Prvi vinograd je prekopal in z vinika-mi zasadil sam volk, ki je povabil na delo lisico in zajčka. Za oba kopača pomagača je pripravil sladko južino: zvrhan lonec meda.
Vsi trije so pridno delali. Lisico pa je zamikalo, da bi še pred južino poskusila strd. Obrnila se je od dela proti bližnji loži in zabavkala:
»Hoj, hoj!«
»Kaj pa je?« sta vprašala volk in zajček.
»Na botrinjo me kličejo!« se je zlagala lisica.
»Pa pojdi!« je odvrnil volk.
»In kmalu se vrni na delo,« je dodal zajček.
In lisica je odšla pod grm, kamor je volk skril lonec z medom. Nalizala se je sladke strdi ter se vrnila k volku in zajčku.
»Kako ste krstili?« je zaradovedil volk.
»Pričetek!« se je zahihitala lisica. •
»Ste dobro jedli, botrica?« je vprašal še zajček.
»Dobro in sladko,« je zahinavčila lisica.
In kopali so dalje. Kmalu pa se je lisica spet obrnila proti loži in zabavkala:
»Hoj, hoj!«
»Kaj pa je?« sta vprašala volk in zajček.
»Na botrinjo me kličejo,« je odgovorila lisica.
»Pa pojdi!« je privolil volk.
»In skoraj se vrni,« je prikimal zajček.
Lisica je odšla. Ko pa se je vrnila, je na vprašanje, kako so krstili, odvrnila:
»Osredek!«
Ko pa je lisica v tretje odšla z dela in
ubil najbližjo kuro. Žival je zakrilila s peruti in padla. Ostale so preplašeno zbežale, zibaj e se na drobnih nožicah. ZVON se je skobacal na bergle in hitel proti plenu s kretnjami, ki so bile podobne kokošjim. Ko je prišel do črne kure s krvavim curkom na glavi, ga je nekdo silovito sunil v hrbet, da sta mu bergli zdrknili iz rok in se je zakotalil po tleh. Pobesneli Chiquet je planil na tatu, mlatil po njem in ga suval, kakor zna pač to delati okradeni kmet, s pestmi, s koleni po vsem telesu pohabljenca, ki se ni mogel braniti. Drug za drugim so s pristave prišli še ostali in z gospodarjem vred udrihali po beraču. Ko so se naveličali mahati po njem, so ga odnesli v drvarnico, ga zaklenili in stekli po orožnike.
ZVON je ležal na pol mrtev na tleh, krvaveč iz ran in gineč od lakote. Prišel je večer, nato noč in jutro in — še vedno ni jedel. Okrog poldne sta prišla dva orožnika in previdno odprla vrata drvarnice, ker sta bila pripravljena na odpor. Chiquet je trdil, da ga je pohabljeni berač napadel in da se ga je komaj ubranil. Brigadir je zakričal:
(Konec na 8. strani)
polizala ves med iz lonca, sta volk in zajček, utrujena od težkega dela, zaspala. Zvitorepka se je vrnila k njima in s preostanki medu spečemu zajčku namazala gobček. Potlej je zaklicala:
»Pokonci, zaspanca!«
»Oho, si že nazaj? Kako ste krstili?« je zazehal volk.
»Dokonček!« se je zahihitala lisica.
»Ste dobro jedli?« je vprašal zajček in si otiral krmežljavčke.
»Dobro in sladko,« se je oblizovala li-zica. »Kaj pa ti, kumek, ali nam ne boš privoščil južine?« se je obrnila k volku.
»Saj res,« je pokimal volk. »Poldne je in čas je, da obedujemo.«
Potlej je planil pod grm v bližnji loži, kamor je bil davi skril lonec z medom. A vrnil se je s praznim loncem in jezljivo zarenčal:
»Nekdo je polizal med. Oh, če bi le vedel, kdo je tat, raztrgal bi mu vrat!«
Zdajci je lisica priliznjeno spregovorila:
»Zajček je polizal med, ko si ti spal, kumek volk.«
»Jaz ga že nisem, res ne!« se je branil zajček.
»Oh, kaj bi le lagal, saj imaš še zdaj gobček namazan z medom!«
Takrat je volk zarenčal in planil proti zajčku, da bi mu raztrgal vrat. Zajček pa jo je ucvrl v dir, da se je kar prašilo za njim. Volk pa za njim. Ujel je zajčka za rep ter mu ga odgriznil, a uhitel ga ni, da bi mu pregriznil vrat.
Od takrat je zajček — kratkorepec.
Od kdaj ima zajček kratek rep
JULES VERNE:	100
Potovanje na
Petnajsto poglavje Hiperbola ali parabola
Morda se bo komu zdelo čudno, da so se Barbicane in njegova tovariša tako malo zmenila za prihodnost, ki se jim je obetala v kovinski ječi, na poletu v neskončni prostor. Namesto, da bi skušali ugotoviti, kam gredo, so se ukvarjali s poskusi, ko da bi mirno sedeli v svojih delavnicah.
Lahko bi odgovorili, da so bili ti močni, preskušeni možje vzvišeni nad takimi skrbmi, da jim niso bile mar take malenkosti in da so imeli važnejše opravke kakor skrbeti za lastno usodo.
Res pa je, da niso bili sami gospodarji svojega izstrelka in da niso mogli njegovega leta niti ustaviti niti mu spremeniti smeri. Mornar svoji ladji po mili volji menja smer, tudi zrakoplovec lahko navpično vodi svoj zrakoplov. Naši potniki pa v ničemer niso mogli vplivati na svoje vozilo. Onemogočeno jim je bilo vsako, tudi najmanjše upravljanje z izstrelkom. Zato so se vdali usodi in »prepustili vetru«, kakor pravijo mornarji.
Kje so bili v tistem trenutku, ob osmih zjutraj tistega dne, ko so na zemlji pisali 6. december? Gotovo prav blizu lune, celo tako blizu, da so jo videli ko črno zaveso, razprostrto pred nebesnim svodom. Razdalje, ki jih je ločila od lune, niso mogli preceniti. Izstrelek, ki so ga neznane sile držale nad luno, je letel manj kot 50 kilometrov nad severnim tečajem zemljine spremljevalke. Ali se je v zadnjih dveh urah, odkar je izstrelek zašel v lunino senco, ta razdalja povečala ali zmanjšala? Nobene orientacijske točke niso imeli, da bi izstrelku ugotovili smer in hitrost. Morda se je naglo oddaljeval od lune in morebiti bo kmalu zapustil njeno senco. Ali pa se je. nasprotno občutno bližal luni in mu je pretila nevarnost, da trči ob visok gorski vrh na nevidni polobli. S tem bi bilo potovanje naših potnikov seveda na njihovo škodo končano.
O tem so se razgovarjali in Michel Ar-dan, ki za razlago ni bil nikoli v zadregi, je menil, da bo krogla, ki jo privlači luna, končno le padla nanjo, kakor pade meteor na zemeljsko površino.
— Počasi tovariš, mu je odvrnil Barbicane, vsi aeroliti ne padejo na zemljo. Takšnih je le majhno število. Če smo postali meteor, iz. tega še ne sledi, da bi morali pasti na lunino površino.
— Toda, je odgovoril Michel, če se ji dovolj približamo . . .
— Motiš se, ga je zavrnil Barbicane. Mar nisi videl zvezdnih utrinkov, ki jih v določenem letnem času na tisoče šviga po nebu?
- Da.
— Dobro. Te zvezde ali bolje rečeno nebesna telesa se svetijo le takrat, kadar se razgrejejo na poti skozi zračne plasti atmosfere. Če torej sekajo atmosfero, pomeni, da se gibljejo manj kot 64 kilometrov daleč od zemljine krogle, nanjo pa le redkokdaj padejo. Tako je tudi z našim izstrelkom. Lahko se zeio, zelo približa luni, vendar pa nanjo ne pade.
— Toda v tem primeru, je pripomnil Michel, bi zelo rad vedel, kaj bo z našim letečim vozilom v vesoljstvu.
— Samo dve možnosti vidim, je po kratkem premišljanju odgovoril Barbicane.
— Kateri?
— Izstrelek mora izbirati med dvema matematičnima krivuljama ter bo letel po eni ali drugi strani. To bo odvisno od hitrosti, s kakršno se giblje. V tem trenutku pa je ne moremo določiti.
— Da, je rekel Nichol, gibali se bomo v paraboli ali hiperboli.
— Tako je, je pritrdil Barbicane. Pri
neki določeni hitrosti bo njegova pot parabola, pri večji hitrosti pa hiperbola.
— Take doneče besede imam rad, je vzkliknil Michel Ardan. Tako jasne so! Ampak, prosim vas, kaj je pravzaprav ta vaša parabola?'
— Dragi moj, je odgovoril kapitan. Parabola je krivulja drugega reda, ki nastane, ako presekamo dvojni stožec z ravnino. ki je vzporedna z njegovo tvornico.
— O! O! je glasno in zadovoljno vzkliknil Michel.
— Taka krivulja, je nadaljeval Nicholl, je podobna poti, ki jo oriše granata, izstreljena iz možnarja.
-	Sijajno. A hiperbola? je vprašal Michel.
-	Hiperbola je krivulja drugega reda, ki nastane, če presekamo plašč dvojnega stožca z ravnino, ki je vzporedna s stožče-vo osjo. Pri tem.preseku nastaneta dve krivulji, ločeni druga od druge, ki se brezkončno oddaljujeta v nasprotnih smereh.
-	Ali je mogoče! je sila resno vzkliknil Michel Ardan, ko da so mu povedali nekaj zelo važnega. No, da veš, kapitan Nicholl, tvoja definicija hiperbole — kmalu bi bil dejal hiperšale - mi je posebno všeč zato, ker je še manj razumljiva kot beseda sama, ki si jo hotel definirati.
(Dalje prihodnjič)
toCt-s na Hocoškem
OBČINA BLATO (Pliberk-Dob-Sv. Lucija)
Naš sedanji župan g. Valentin K rol se nam je kar smilil. Toliko dela ima kot tesarski mojster in župan, pa je bil še vedno »ledig« fant. Tak javni delavec še posebno potrebuje skrbne ženske pomoči, da se lahko bolj posveti javnemu delu. Tudi uživa kot mož navadno večje spoštovanje pri ljudeh.
Zato si je g. župna izbral nevesto, pridno gosjrodinjo, Gito Maček iz Pliberka. Saj Mačkova družina je sjdošno znana in ugledna in zavedna. Le to nesrečo je imela, da je prekmalu umrl oče, dober in spoštovan gospodar in je pač posebno hudo za otroke, če ni več močne očetove roke, ki drži avtoriteto.
V nedeljo, 25. oktobra ju je zvezal mestni župnik preč. g. Alojzij Kulmež pri Sv. Luciji pri Dobu. Seveda se je zbralo pri poročni maši toliko vernih, pa tudi radovednih kot na sv. Lucije praznik. ,Ojset’ je bila pri Komarju pri Sv. Luciji, tako, da so imeli Komarjev oča veliko dela, posebno še zvečer, ko so prišli še oknarji. G. župan je povabil tudi vse občinske odbornike. Bilo je mnogo svatov in, ker so bili samo domačini, je bila ojset tudi prav domača in je bilo vseskozi veselo razpoloženje. Gotovo pa si g. župan ni mislil, da ima v občini tudi tatove, ki so mu že pri ojseti nevesto ukradli, kajti sicer bi dal napraviti občinsko ječo. Seveda če sodeluje pri »ropu« še kak inteligent, n. pr. g. učitelj, potem se podvig še laže posreči. Pa je za dobro voljo g. župan tudi to žrtev sprejel. Na ojset sta prišla pogledat tudi župnik iz Pliberka, kjer je doma nevesta, in župnik iz Žvabeka, kjer je ženin doma.

MOBELHAUS
STADLER
KLAGENFURT
rheaiergasse 4
das Haus det guteft Jtlafret
1.	Riesenauswahl - liber 100 Ausstatlungen
2.	Die besten und billigsten Mbbel
3.	Ratenzahlung ohne Aufschlag, ohnc Zinsen
4.	Zustellung frei Haus mit eigenem Spe-zialauto
GROSSTE AUSWAHL IN:
Polstermobeln, Teppichen, Matratzcn; Vorhangstoffe zu sehr maKigen Preisen
S W - NOBEL - VERKAUFSSTELLE
Beratung durch eigenen Architeklen I
Mlademu paru tudi mi občani čestitamo in želimo mnogo sreče in blagoslova!
V naši občini kar dobro gospodarimo in vzajemno delo vseh odbornikov v miru je vsej občini v korist. Posebno smo ponosni na novo šolo pri Božjem grobu, ki so jo začeli graditi pod prejšnjim županom g. Kumrom in končali pod sedanjim g. Krofom. Ogledali so si jo že mnogi arhitekti, mojstri, učitelji in obrtniki. Posebno časten obisk je dobila pred dvema tednoma, ko jo je obiskal novi angleški veleposlanik na Dunaju v spremstvu deželnih šolskih nadzornikov g. Haselbacha in g. Justa in še drugih odličnikov. Poslanik govori tudi nemško (znanje več jezikov mu gotovo ne škoduje) in se je podrobno zanimal za okolico, za zgradbo in posebno za način dvojezičnega pouka.
če deželna vlada pokaže poslaniku prav to šolo daleč iz Gelovca ven, je to gotovo znamenje, da priznava objektiven, zakonom ustrezajoč pouk na tej dvojezični šoli in ga kot vzor pokaže poslaniku. Priznanje pa je tudi arhitektu g. inž. Osvvaldu, ki je napravil načrt za to najmodernejšo šolo na Koroškem.
Če bi se pa poslanik peljal iz Pliberka ])o cesti proti Rudi, bi videl manj vzorne reči. Videl bi poškodovane dvojezične kažipote blaške občine. Videl bi, kako so nestrpneži iz napisa odrezali slovensko ime kraja, da je ostalo le nemško ime. Tedaj hi spoznal še drug obraz lepe Koroške in se čudil koroški »kulturi«, namreč nemškega dela, ki jih najbrž nikjer ne vidi. Videl bi naše pravo stanje: nestrpnost. sovraštvo, ki uničuje vse, kar je slovenskega. Morda bi sc čudil tudi temu, da občina, ki ima najmodernejšo šolo, ne da popraviti teh napisov. Ali se boji, da bi jih zopet kak »Heimattreuer« uničil kot že preje večkrat? Tako pa že poldrugo leto
Trgovska hiša kvalitetnega blaga
LODRON
Zavese, preproge, tekači, prešite odeje, žimnice, posteljno perilo, ležalni stoli, talne obloge, posteljno perje.
Villach - Beljak, Ledcrergasse 12
Lepo blago vsake vrsfe za obleke
in izredno ceneno damsko perilo pri
L. Maurer
KLAGENFURT, ALTER PLATZ 35
tCrzneni
plašči, jopiči, ogrinjala in popravila
^Oisihj
Klagenfurt,obstpiatz 1-2
Radio aparati Šivalni stroji Kolesa
V VELIKI IZBIRI
(Uadiohaiu
KERN
Klagenfurt. Burggaste
Ugodna plačila na obroke
pamafra i/auevoti!
Theresienthaler-tkanina pri
ti napisi Vsakemu popotniku, domačim in tujim, javno kažejo divjo nestrpnost nekaterih. Ali bi ne bilo bolje ti; kažipote odstraniti kot pa pustiti za ogledalo, kakšno je pri nas »razumevanje, sožitje, mir in bratstvo«?
SLOVENSKE ODDAJE V RADIE
NEDELJA, 8. 11.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 9. 11.: 14.00 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Intcrmezzo. — Kaj pravi zdravnik? 17.55 Za ženo in družino. - TOREK, 10. 11.: 14.00 Poročila, objave. — K 200. obl. rojstva Fr. Schillerja. — SREDA, 11. 11.: 14.00 Poročila, objave. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK. 12. 11.: 14.00 Poročila, objave. — ..Kresnice”, ljudska pesem iz Podgorjan v- Rožu. - PETEK, 13. 11.: Poročila, objave. — Mladinski obzornik. (3.) — SOBOTA, 14. 11.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. 18.15 Žalost in veselje. (3.)
MALI OGLASI
Pošten in priden kmečki delavec sprejme službo hlapca. Ponudbe pod ,,Pošten" na upravo lista.
Iščem pošteno svinjarico. katera bi bila tudi desna roka gospodinje, čist moderen hlev, služba stalna, plača po dogovoru. Spodnja Koroška. Ponudbe na upravo lista.
Bukove hlode, bukov brusni les, orehova debla, javorov, hruškov, češnjev les kupuje proti plačilu v gotovini dr. Aschner Georg, Klagenfurt, Paulitsch-gasse 8, tel. 29-45.
v našem listu •
Klavirje I, pohištvo
Franz Kreuzer’s Wwe.
KLAGENFURT, Kardinalplaiz 1 Vse proizvode JOKA-WERKE
KLAGENFURT. lO.-Oktoberstrade
(neben Kino Prechtl)
Radi - und Fernsehgerate
Teilzahlungen bis 24 Monate
Radio-Uhrmann
Klagenfurf, lO.-Okfoberstrasse 23
BERAČ
(Nadaljevanje s 7. strani)
»Pokonci! Z nama!«
A ZVON se ni mogel ganiti. Poskušal se je opreti na svoja dva kola, a ni šlo. Mislila sta, da je to le zvijača, potuhnjenost in hudobni nameni zlikovca, zato sta ga oborožena zaščitnika začela pestiti in suvati, nakar sta ga zgrabila in s silo po- 1 stavila na bergli.
Obšel ga je strah pred rumenimi pasovi, strah divjadi pred lovcem, strah miške ; pred mačko. Z nadčloveškim naporom je vendarle ostal pokonci.
»Pojdimo! Marš!« je dejal brigadir in ZVON je šel.
Ljudje s pristave so se zbrali, da bi vi- j deli, kako ga bodo odpeljali. Ženske so mu žugale s pestmi, moški so se mu škodoželjno rogali ter ga zasmehovali. Končno so ga le prijeli! Končno se ga bodo le znebili! Odšel je med stražarjema in zbral vse svoje poslednje moči, tla se je vlekel do večera, top in gluh za vse, kar se je dogajalo z njim, preveč zbegan in preplašen, da bi sploh še kaj razumel. Ljudje, ki so jih srečali med potjo, so se ustavljali in gledali za njimi ter šepetali: »Verjet- ' no kak tat!«
Proti večeru so, prišli v središče okraja. Nikoli še ni bil prišel tako daleč. Ni si bil na jasnem, kaj sc z njim dogaja, ni si mogel predstavljati, kaj bo z njim. Vse te strašne, nepričakovane stvari, novi obrazi in nove hiše, so ga še bolj potrli. Rekel ni nič, ker ni imel ničesar povedati, ker ni nič več razumel. Toliko let že ni bil govoril z nikomer, da ni znal več sukati jezika in tudi misli so mu bile preveč zbe- J gane, da bi jih lahko izrazil z besedami.
Zaprli so ga v mestne zapore. Orožnika še pomislila nista, da bi utegnil biti lačen in sta ga tako pustila do naslednjega dne. Ko so drugo jutro prišli, da bi ga zaslišali, je ležal mrtev na tleh. Kakšno presenečenje!
NOV BRZI NAČIN PEKE KRUHA
Tehniki ameriške vojske so izumili novo žitno zmes, s katero lahko hitro spečejo kruh in ki bo zrevolucionirala dosedanji način peke kruha. Sedanje kvašenje kruha s kvasom so po novem postopku nadomestili s kemičnimi snovmi. S tem se sedanji čas potreben za peko kruha, zmanjša za 70 odstotkov. Vojaške premične peči bodo lahko po novem postopku napekle v eni uri in 20 minutah po 432 hlebcev tega »ekspresnega« kruha, medtem ko jc bilo do zdaj za isto količino kruha treba več kot štiri ure.
W A L C H E R
K LE IDU N G
Klagenfur}, 10.-Oktobersfrasse 2 Tel. 68-54
ŠIVALNI IN PLETILNI STROJI
Grundner
KLAGENFURT, WIENER GASSF, 10 POLEG MESTNE CERKVE
Štedilnike, peči kmetijske potrebščine
ugodno in na obroke pri
Hom U/eMtifr
Klagenfurt, Paulitschgas.se (Proscnhof)
ilyiwutUt im pAieis
Vom Erzeugcr zum Verbraucher!
FREMDENZIMNER
AUSSTELLUNG
zahlreiche Modelle, modern, formschdn
ab S 1480 -
Kostenlose Beratung und Zustellung — beepteme Teilzahlung
V0LKER - M0BEL
KLAGENFURT,
Villacher Ring 47 • Telephon 57-25
RADLMAVR
BELJAK - VILLACH
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom:	tednik—Kronika", Celovec, Viktringer Ring
izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, RadiSe, p, Zrelec.
26. - Naročnina mese6io 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved cn mesec naprej. - Lastnik ia - Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. - Tel. štev. uredništva in uprave 43-M.
n