/!{ Hi S j * — j !*}/ % LETO XXVI. JUNIJ 1977 •••••••••••••••••••• NAROČI IN BERI ! ■ Pri MISLIH lahko naročite razne DOKUMENTARNE KNJIGE, ki so izšle v svobodnem svetu po revoluciji in zgovorno služijo za razumevanje najtežjih let slovenskega naroda (1941—1945). Doma te prilike nimajo niti Študentje. Pa je prav, da spoznamo dobo tudi iz svobodnih virov. Vse te knjige so prispevek objektivni slovenski zgodovini, ki bo nekoč napisana brez krivljenja resnice. Le taka zgodovina more biti pot k rešitvi in nadaljnemu zdravemu življenju našega naroda. Pa tudi osebno nam ne sme biti vseeno, ali smo o dogodkih pravilno poučeni, ali pa nosimo v sebi popolnoma napačno sliko. Z njo delamo hudo krivico mnogim, ki so pravočasno spoznali komunizem in za domovino žrtvovali vse, danes pa so podlo ožigosani kot sovražniki naroda. Zelo smo ozki, če iskreno ne iščemo resnice in se ji bojimo pogledati v obraz ter jo tudi sprejeti. Večina dokumentarnih knjig je v naši zalogi pošla in čakam novih pošiljk. Na razpolago so TEHARJE (izjava prič o teharskih dogodkih 1945 — cena en dolar), REVOLUCIJA POD KRIMOM (dogodke opisujejo pokojni ižanski župnik Janez Klemenčič, Ciril Miklavec in dr. Filip Žakelj — cena $2.50), nedavno pa je končno dospela nova pošiljka BELE KNJIGE. (Izdana v ZDA prikazuje razvoj 1941—1945 ter vsebuje nad 10.000 imen v tem oddobju pobitih Slovencev ter vrnjencev iz Vetrinja). Cena knjige z dodatkom novih imen po prvi izdaji je $6.—. CELOVŠKIH MOHORJEVIH KNJIG 1977 imamo še nekaj izvodov na razpolago. Cena vseh štirih lepih in zanimivih knjig je sedcin dolarjev. Ce jih naročite po pošli, v tej vsoti poštnina ni vključena. ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE je dospel iz Argentina Skoraj 500 strani bogate informativne vsebine. Cena oseni dolarjev brez poštnine. Pohitite! GOROŠKE MOHORJEVE žal še niso dospele. Upajmo, da so vsaj že na poti . . . OČE UBOGIH — Vincencij Pavelski (Zivljenjepisno povest o svetniku je napisal znani pisatelj Wilhelm Hiinermann). Cena vezani knjigi $3.50, nevezani $2.50. DESETI BRAT, znano delo Josipa Jurčiča. Cena $1.80. LJUDJE POD BIČEM (Odlična trilogija izpod peresa KARLA MAUSERJA iz življenja v Sloveniji med in po vojni) — Cena vseh treh delov brez poštnine je $7.—. GLEJTE, ŽE SONCE ZAHAJA (Pisatelj Franc Sodja CM lepo osvetli starost). Cena $2.— in $3.— (v platno vezana). LJUDJE IZ OLSNICE (Prekmurske črtice Franka Bukviča) — cena $3.00. NAŠE ŽIVLJENJE (Vzgojna knjiga dr. Rudolfa Han-želiča) — Cena $4.— (v platno vezana). V ZNAMENJU ČLOVEKA (Dr. Anton Trstenjak) — cena $1.50 STARA IN NOVA PODOBA DRUŽINE (Dr. Anton Trstenjak) — cena $1.50. ZAKONCA — SE POZNATA? — (Vital Vider) — cena $1.00. KO SE POROČATA — LJUBEZEN IN SEKS (Dr. Štefan Steiner) — cena $1.50. SKRIVNOST VERE — cena $1.00. TRPLJENJE KRISTUSOVO UTRDI ME — cena $1.50. * V zalogi imamo ludi stsnski sliki MARIJE POMAGAJ in pa SVETOGORSKE MATERE BOŽJE v barvah. Cena vsake je s poštnino vred dva dolarja. Ena kot druga bi bila lep okras izseljenskega doma. MISLI (THOUGHTS) — INFORMATIVNI MESEČNIK ZA VERSKO IN KULTURNO ŽIVLJENJE S» OVENCEV V AVSTRALIJI USTANOVLJEN LETA 1952 — Izdajajo slovenski frančiškani Urejuje in upravlja: Fr. Basil A. Valentine, O.F.M., 19 A’Beckett Street, KEW, Victoria, 3101 — Tel.: 86 7787 Naslov MISLI: P.O. Box 197, KEW, Victoria, 3101 Rokopisov ne vračamo. Dopisov brez podpisu uredništvo ne sprejema. Letna naročnina $4.00 se plačuje vnaprej (izven Avstralije $6.00, letalsko s posebnim dogovorom) Tiska: Polyprint Pty. Ltd., 7a Railway Plače, Richmond, Victoria, 3121 Vsakoletne junijske misli V JUNIJU bodo pa vaše MISLI zopet pogrevale, kajne? . . . sem slišal nekako mimogrede ob svojem zadnjem obisku Sydneya. Osebe nisem poznal, a iz besede “vaše” bi sklepal, da ni med naročniki. Pa to tudi ni važno. Zame je bilo nepričakovano vprašanje znak, da se celo nenaročniki iz enega ali drugega razloga zanimajo za to “pogrevanje”. Morda se ga boje. Seveda zopet “pogrevamo”, kakor vsako leto ob materinskem dnevu damo novo toplino spominu na mater, kakor ponovimo očetovsko proslavo, pa velikonočne in božične praznike in še marsikaj. Tudi Prešernova proslava je vsako leto “pogreta”, pa praznovanje rojstnih dni in godov. Leto za letom se spominjamo raznih svojih in tujih obletnic, veselih in žalostnih. Ni nas strah in ne sram tega vsakoletnega junijskega spomina, ki ga mnogi v hlapčevski bojazni ali iskanju plitve osebne koristi hranijo samo še v srcu, drugi pa o njem molče v slabi vesti. Kako majhni so eni in drugi v primeri s tistimi, na katere nas junij spominja! “Novi čas” jim je izpodjedel korenine, “novi veter”, ki danes tako hladno piha menda kar z vseh strani tudi v svobodnem svetu, jih je našel prešibke, da bi se mu uprli. Malo je danes Cankarjev in malo je Čedermacov! Prav zato smo vsakoletnega spomina na junijske tisoče žrtev še bolj potrebni. Niso le spomin množičnemu brezprocesnemu pokolu po končani vojni in revoluciji ter skromna a topla lučka na neznane grobove po naši rodni zemlji. So tudi merilo naše iskrenosti, naše značajnosti, naše ljubezni do resnice in pravice. Rano je čas zacelil, če jo gledamo v moči duha — ostala je brazgotina na narodnem telesu, ki bi jo mnogi radi nečastno utajili in skrili. Pokojni Karel Mauser je pred nekaj leti zapisal, da ob tem spominu “marsikatera stran zgodovine postaja jasnejša, marsikaj raztrganega se dopolnjuje, gledanje je mirnejše in globlje.” Temu pa dodaja: “Bistvo pravega gledanja je vendarle še vedno tam, kakor je bilo v letu 1945. Treba je pritegniti večnost k sebi kakor vejo težko od zrelosti. Tu so namreč spoznanja, tu so tiste globine, ki jih naše dnevno govorjenje in razpravljanje nikdar ne more nadomestiti. Marsikaj smo že rekli, marsikaj že zapisali, vendar je vse to komaj okostje, okvir časa. Vrednost žrtev je v duhovnem spoznanju, v prostovoljni duhovni odločitvi tudi s telesnim življenjem braniti vse, kar v večnosti od vekomaj stoji kot dobro in plemenito.” Lepo razlaga dalje pokojni Karel pomen junijske obletnice, ki ni žalovanje in klicanje po maščevanju, ampak utrjevanje naše zavesti, da so vse množične nasilne smrti veličastna zmaga duha. Ne svojih mrtvih žrtev —- tega duha se takratni krvniki še danes po tolikih letih boje. Mauserjeve besede »so močne in prepričevalne: L. 26 — JUNIJ 1977 VSEBINA: Vsakoletne junijske misli — Urednik — stran 161 Iz “Velike črne maše” — Dr. T. Debeljak — stran 162 Slovenščina — šolski predmet — Intervju, A. L. Ceferin — stran 163 Duhovnik — od treh strani — stran 166 Slovenska Cerkev (nekaj številk) — stran 166 Boj za slovenski Kras — Iz “Sv. Slov.” — stran 168 Duhovnikova kri (črtica) — Pierre 1‘Ermite — stran 169 Prvi november (pesem) — Vinko Beličič — stran 171 Izpod sydneyskih stolpov — P. Valerijan — stran 172 Izpod Triglava — stran 174 V času obiskanja ... — stran 176 P. Bazilij tipka ... — stran 178 Potu božja (povest-nadaljevanje) — Srečko Selivec — stran 180 Še vedno “živa plamenica”. . . — (Ob 25—letnici) — stran 180 Naše nabirke — stran 182 Zd Gospodovim hrbtom — Iz zapuščine p. Bernarda — stran 183 Dražgoški mali kruhki — Marija N. — stran 184 Z vseh vetrov — stran 186 Tretji mladinski koncert — PP. Stanko in Lovrenc — stran 187 Kotiček naših malih — stran 188 Križem avstralske Slovenije — stran 189 Ni več krvi v žili, je le Se pelin — Bo« se usmili! — je le še sokrvca, bleda kot jeklena vrvca, ki z bodicami nas v kosti reže — o, ni več žica jeklena, je le še struna ledena, ki skozi mene drvi v vso brezčutno otrplo vrsto in nas v Eno veže skozi kosti. — — — (Iz pesnitve dr. T. Debeljaka: Velika črna maša) “. . . Bilo bi bridko misliti, da so tisoči in tisoči v plasd slovenske zemlje, ki se niso mogli braniti za zadnjo uro, ki niti roke niso mogli dvigniti proti sovražniku, ker so bile z žico zvezane; bilo bi bridko misliti, da je nekdo samo padel pod strelom in so ga v surovo stesani krsti nekje zagrebli; bilo bi bridko misliti, da je pepel nekoga veter raznesel in za njim ni ostalo ničesar — niti kosti. Kaj so dosegli, kaj so spremenili s svojo smrtjo? Vse, če gledamo v duha. Duh je, duh teh, ki so jim nasilno podrli trhlene posode teles v letih strahote, ki je nalomil čas doma, ki je nalomil surovost tolikih vodnikov doma, ki je odprl pot upiranja v mladih in pretresa temelje rdečega diktatorstva. V tem je zmagoslavje mrtvih, ki jim ga nihče ne more vzeti. Surovi pamfleti režimskih pisunov doma so se izpeli, mnoge laži so se same sesedle, mladi rod včasih v naravnost norem beganju išče za duhom, za sproščenjem, za pogumom povedati resnico — celo resnico. Duh ne zida naglo, toda zida trdno. Kar postavi, ni mogoče podreti. Tako lepo je misliti, da duh tisočev in tisočev, ki leže v plasti slovenske zemlje, sije po slovenskih tleh kakor ozimina. Nič telesnega ni ostalo za njimi; svetinjica morda, jagode rožnega venca, spominek, ki ga je kdo imel pri sebi za zadnjo uro. Kosti so sprhnele — tako dolga leta so od tistega časa — in vendar vsi žive. Nikoli še tako spokojno, nikoli še tako zmagoslavno, nikoli še tako ponosno. Nihče se jim pri njih pohodu duha ne more ustavljati, nihče jih ne more prestreči. Samo duh govori vekomaj. Vedno z istim jezikom. Vse, kar je zunanjega, vse, kar je trhlenega, telesnega, ob svojem času mine, zakaj vse, kar cveti ob svojem času, rodi svoj sad, ki zrel odpade. Duh ostane. Dviga posameznike in dviga rodove, poji ideje, vliva vztrajnost, sije upanje. Iz duha gledano nobena stvar na tem svetu ni majhna, vse je posvečeno po duhu v to, da dopolni, kar mora po božji volji biti dopolnjeno . . . Samo z duhom smo svobodni! ... In to je najlepše, najvišje, najmočnejše — ne moremo umreti, če v duhu živimo! . . .” Urednik Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more, dokler ja«vno ne priznamo svoje krivde, svoje velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti. Izjava EDVARDA KOCBEKA ob tridesetletnici množičnega pokola (1975), leta 1945 ministra za Slovenijo v centralni vladi v Belgradu. Prišel bo čas, ko se bo lahko tudi pri nas javno ugotovilo, da so premnogi trpeli predvsem radi tega, ker so poznali resnico o komunizmu in njegovih metodah. Takrat bo zahtevala pravičnost, da se tudi tem mučencem da vsaj skromno zadoščenje, ne zaradi mrtvih, saj ga ne potrebujejo, ampak zaradi poštenosti do zgodovine in zaradi poznejših rodov, ki se bodo iz zgodovine učili. IVAN DOLENEC (MOJA RAST) Slovenščina — šolski predmet Slovenska oddaja na Radio 3EA v Melbournu je imela v ponedeljek dne 9. maja zanimiv intervju. Je široko informativnega značaja ter vreden, da ga objavimo v celoti. Naša napovedovalca Ivo in Helena sta imela za gosta radijske ure gospo Aleksandro L. Čeferinovo. Vprašanja in odgovori so si takole sledili: DANES smo povabili gospo Aleksandro Ceferin, da nam pove nekaj o poučevanju slovenščine. To bo še posebno zanimalo starše študentov, ki obiskujejo pouk slovenščine na srednjih šolah v Box Hill-u, Maribyr-nong-u in v centru Melbourna. Gospa Ceferin je tudi predsednik Združenja slovenskih učiteljev v Viktoriji (STAV = Slovenian Teachers Association of Victoria). Članica mnogih strokovnih organizacij, je ena izmed Slovenk, ki pozna tekoče razmere lingvistično-pedago-ške stroke. Pozdravljeni! Zastavil bi Vam nekaj informativnih vprašanj. Kako presojate priprave in začetek pouka slovenščine v naših državnih šolah? Vpis je bil dober in je to zgovorno merilo. V primerjavi z ostalimi etničnimi skupinami smo relativno kar med prvimi. Zasluga je šla v začetku posameznikom, to jc predvsem v pogledu iniciative in priprav, potem pa mnogim rojakom in njihovim organizacijam. Že nekaj let imamo jezikovne tečaje po klubih. Sedaj imamo slovenščino v državnih šolah. Ali vidite v tem sčasoma kak “problem”? Če se postavi pravilno — ne. Mislim, da se pouk po klubih lepo dopolnjuje s poukom v šoli. Sedaj jc pač več možnosti za učenje slovenščine izven doma. — Klubski tečaji imajo to prednost, da krepijo družinsko povezanost in družabnost v slovenskem vzdušju in prijetni okolici. V državni šoli je slovenščina bolj šolski predmet. Pouk je sistematičen in primeren za tiste, ki želijo HSC (High School Certificate). V letu 1979 bo slovenščina tudi maturitetni predmet. Ali je to že določeno? V principu so vsi merodajni soglasni. Odvisno pa je od nove reorganizacije viktorijskega šolskega sistema, ki je sedaj v teku. Kaj se učijo, oziroma se bodo naučili v državnih šolah? Predvsem slovenski jezik in literaturo. Prav tako se pa bodo tudi učili o kulturnem razvoju, pridobitvah in značilnostih Slovcnccv v matični deželi in po svetu. ■— Ker jc to državna šola, se izključuje kakršnokoli propagiranje politično-strankarske usmerjenosti, ni verskega pouka, in podobno. V čem je razlika med državno šolo in drugimi šolami oziroma tečaji, kjer se poučuje slovenščina? Kot primer naj omenim najstarejšo slovensko šolo: to je Slomškov a šola v Kew-u. Tam se poučuje slovenščina kot predmet. Kdor želi imeti tudi verski pouk, ga jc lahko deležen še posebej. — Potem pa obstojajo tudi šole za' otroke slovenskih družin, ki so na delovnem kontraktu v inozemstvu. To so jugoslovanski državljani, za katere skrbijo pristojni jugoslovanski uradi. V teh šolah poučujejo po načelih jugoslovanske variante marksističnega socializma. Poskrbljeno jc pač za to, da učenci po vrnitvi v domovino nadaljujejo šolanje brez časovne izgube. Na kratko: kaj nudijo danes prosvetne oblasti v Viktoriji? O sobotnih tečajih za slovenščino snio že govorili. Razlog za to, da so ob sobotah, je dejstvo, da smo maloštevilni in raztreseni širom Melbourna. To velja za srednješolski pouk. pa ravno tako za osnovnošolskega. Če bo kdaj na kaki šoli skupina 15-20 učencev, naj sporočijo in poskusilo se bo uvesti pouk slovenščine tudi med tednom. — Potem so tečaji za učenje angleščine na začetni ali nadaljevalni stopnji in za različne starosti. Pouk se vrši med tednom: dopoldne, popoldne ali zvečer po raznih okrajih Melbourna. — Kdor nima časa obiskovati, se lahko uči angleščine tudi preko do-pisovalne šole. Vsi ti tečaji so brezplačni. Obstojajo tudi celodnevni tečaji za angleščino. Učenci so v tem primeru celo plačani. Kje se lahko dobijo informacije o teh tečajih? Pri Education Departmentu, na uradih za emigrante, pri Združenju slovenskih učiteljev, po šolah, slovenskih klubih. — Čez nekaj mesecev bo izdan priročnik v slovenščini z vsemi naslovi, navodili in informacijami za emigrante. Pri sestavi te knjige sodcljujejo tudi slovenski klubi. Kako je z učitelji slovenščine v sobotnih šolah? Številno zelo dobro. Za poučevanje jc nastavljenih šest učiteljev. Bili so izbrani od dvanajstih prijavljencev. V tem pogledu smo precej na boljšem od drugih etničnih skupin, katerim primanjkuje učiteljev. Združenje slovenskih učiteljev v Viktoriji je prva strokovna slovenska organizacija, ne samo v Viktoriji, temveč tudi v Avstraliji. Ali nam lahko poveste kaj o ciljih in članstvu? To jc etnično-jezikovna organizacija avstralskih državljanov slovenskega rodu, ki skrbijo za poučevanje slovenskega jezika' in kulture. Je prostovoljna, strokovna organizacija, povezana z ostalimi učiteljskimi organizacijami. Večina članov ima akademske kvalifikacije s pedagogijo in so zaposleni pri Education Departmentu. Nekaj jih pa ima slovenske učiteljske kvalifikacije in izkazano prakso v Avstraliji. — Korak naprej in bodoče vodstvo so študentje višjih letnikov, ki študirajo za učitelje. Aktivno sodelujejo v našem programu; tako se priključuje druga generacija slovenskega rodu. Slovenščina se še ne poučuje na avstralskih univerzah. Kako je torej s kvaliteto? Učitelji se izpopolnjujejo preko seminarjev in študijskih sestankov. Poleg tega smo v akademskih stikih s slavisti po celem svetu. Tako smo precej na tekočem. — Dela sc na tem. da' bi sc uvedla slovenščina na univerzah. A to ne bo še jutri. Je precej problemov. — Mnogo naših mladih obiskuje Slovenijo. Tako imajo lepo priložnost, da kombinirajo svoje bivanje tam s študijem slovenščine. Ali dobivate kakšno pomoč iz Slovenije, odnosno Jugoslavije? To ne. V Jugoslaviji se poučuje angleščina, pa Angležem ne pride na misel, da bi vplivali na tamkajšnji pouk. Tako jc tudi v Avstraliji za ostale jezike in slovenščina jc eden izmed njih. Kako ste oskrbovani s knjigami? Naročujemo in dobivamo knjige iz Slovenije; to so slovarji, slovnice, leposlovne knjige, zbirke itd. Sicer so težave, ker naklade hitro poidejo, toda to ni poseben problem. Kako je s knjigami od drugod? Nam je prišel najbolj prav učbenik iz Amerike. Tu se pač učimo, kot v Ameriki, iz angleščine v slovenščino. In prvi jezik je za nas le angleščina. Ali bomo sčasoma imeli lastne učbenike? Tak učbenik je v programu Education Departmenta in bo prej ali slej izdan. Treba je vsekakor vključiti poleg avstralskih pedagoških principov tudi izsledke praktičnih skušenj. To pa vzame nekaj časa. Kakšna je kvaliteta današnjega poučevanja? Letos jc začetno leto in nedvomno najtežje, tako za učitelje kot za učence. Ni vedno lahko takoj razporediti učence. Nekateri mlajši učenci znajo več kot starejši. Mnogi so pa začetniki brez ozira na starost. Počasi se stabilizira in kvaliteto poučevanja se bo lahko presojalo kasneje po rezultatih. Kaj lahko poveste o delu v prvem termu? Učenci se počasi seznanjajo z načinom poučevanja, ki je za mnoge povsem nov. Učitelji se trudijo. Niti ni lahko za vsakega učenca. Zato so starši vabljeni, da govore z učiteljem, /lasti v šolanju je sodelovanje učencev, učiteljev in staršev posebno dobrodošlo. In če jim ni kaj prav, naj se pritožijo pri supervizorjih. Osebno zagotavljam, da jc \ saka konstruktivna kritika zaželjcna. Kritika in predlogi so zanesljiva pot za izboljšanje vsakega pouka. Mnoge starše zanima, ali bodo učenci ocenjevani in vrednost spričeval? Ob zaključku šolskega leta bodo vsi učenci prejeli od Education Departmenta letno spričevalo in na osno- vi istega bodo lahko napredovali na višjo stopnjo. Učenci med tednom obiskujejo različne šole. Ali ima ocena v slovenščini vpliv na njihov celotni napredek v razredu? Slovenščina jc neobvezen predmet. Uspeh ali neuspeh v slovenščini ne vpliva na napredek v obvezni šoli. Za mnogo šol tuj jezik ni niti v učnem načrtu. Kdaj pride učenje slovenščine v poštev za kvalifikacijo? Poleg znanja je v veliko prednost vsakemu, ki bo delal leta 1979 HSC. Spričevalo ED SSML na šesti stopnji bo enakovredne veljave, kot so vsi ostali tuji jeziki, na primer francoščina. — Na nekaterih univerzah je pogoj za vpis znanje enega tujega jezika poleg angleščine. — So tudi nekateri inštituti, ki zahtevajo spričevalo šeste forme, brez HSC, in podobno. Obiskovanje pouka ob sobotah je torej resna zadeva in redno obiskovanje je osnova napredku. Ali je precej izostankov? Tudi v tem pogledu gre slovenskim študentom in staršem vse priznanje. Obisk je dober. Pouk slovenščine v okviru ED, to je: državnega šolskega sistema, je naša kulturna afirmacija v očeh ostalih sodržavljanov in je samo lahko v čast vsem našim ljudem. Učenci sc ne učijo toliko za oceno kot za znanje. Šola je po namenu in delu napredna in starši bodo v nekaj mesecih povabljeni v šolo na določen dan. O tem bodo še pravočasno pismeno obveščeni. Danes živimo v času vedno večjih in hitrejših sprememb, zato je prav, da starši vedo o študijskih perspektivah. Danes postaja vse bolj očitno, da samo šolske kvalifikacije niso jamstvo za uspešno “kariero”. Kako presojate razvoj tudi etniške dejavnosti v zadnjih letih? Mislim, da je lahko vsak vesel napredka pri slovenskih klubih in organizacijah. One so osnova in poroštvo uspeha. Zato jc družabna, športna, folklorna de- javnost in poučevanje slovenščine najbolj važno. Današnji razvoj v Avstraliji gre vedno bolj v komunalno sodelovanje. Tako bodo klubi vedno več odločevali. To velja tudi za tisk, radio in podobno. — Vključevati je doraščajočo mladino na delovne in ključne položaje. Tukaj vzgojena mladina ima vse možnosti. Starejša generacija je v danih pogojih, ki so bili težji od dana- šnjih. razmeroma dobro opravila svoje delo, a čas postavlja nove zahteve in mladina je dobrodošla. Čas nam je skopo odmerjen in bomo morali končati naš razgovor. Zahvaljujem se Vam in upam, da je bilo ustreženo mnogim našim poslušalcem. Pravtako sc jaz zahvaljujem za to priložnost, visenj lepe pozdrave! Žalosten in dolgočasen bi bil svet, ko bi govorili vsi ljudje isti jezik. Bog bi prav tako lahko dal vsem ljudem en jezik v govorjenju, kakor je dal apostolom, da so govorili v vseh jezikih. A božja modrost tega ni storila. Sveti Duh je na binkostni praznik posvetil vse jezike zato, da 5 hvaležnim srcem spoštuje vsak svojega, da daje zanj Bogu spodobno čast in hvalo. Med vsemi jeziki mora biti Slovencem naš materin jezik najljubši. Materin jezik je najdražja dota, ki smo jo dobili od svojih staršev. Skrbno smo ga dolžni ohraniti, olepšati in svojim mlajšim zapustiti. Človeški jezik je talent, ki nam ga je izročil Gospod nebes in zemlje, da bi z njim kupčevali in napravili veliko dobička. Kdor svoj materin jezik pozabi, malopridno zakoplje svoj talent. Ne bodi vas sram, da ste Slovenci; to naj bo naša čast! Prva moja žalost je, da nas neki tujci zaničujejo. Vedimo se tako, da bomo vse časti in hvale vredni pred Bogom in ljudmi! Druga žalost mojega srca pa je slaba navada Slovencev, da se svetega rodu in jezika sramujejo in slovensko govoriti nočejo. Nikarte tega, ljubite svoj narod, spoštujte svoj jezik! ANION MARTIN SLOMŠEK . . . In da bi imel ženski pogled poln sočutja in poželenja, poln človeka in njegove ljubezni. In seveda, rad bi imel bokal vina, da bi se mi zajemalka zdela večna. Vse to, da bi imel, pa nič vojakov, duhovnikov, policajev in smodnika. Iz pesmi ENO ZAJEMALKO ČASA, BERT PRIBAC, Canberra DUHOVNIK - od treh strani i, tukaj sem! moje telo, vzemi si moje srce, vzemi si mojo dušo! Naredi me dovolj velikega, da bom objel ves svet, dovolj močnega, da ga bom mogel nositi, dovolj čistega, da ga bom objel, ne da hi sc ga hotel pridržati. Daj, da1 bom prostor, kjer se bodo ljudje srečavali — toda samo prehoden prostor; pot, ki ne zaustavlja, kjer na' njej ni nič človeškega, kar bi ne vodilo k Tebi. GOSPOD, nocoj, ko je vse utihnilo, ko v srcu bridko čutim bolečino samote, ko naslade lačni človek v meni neutcšljivo vpije, ko mi ljudje požirajo dušo, pa se čutim brez moči, da bi jih nasitil, ko mi rame teži ves svet z bremenom greha in gorja, Ti ponavljam svoj "da”: ne v glasnem izbruhu smeha, ampak počasi, jasno, ponižno — sam pred Teboj, Gospod, v večernem miru. 1 GOSPOI MAJHNA JE NAŠA SLOVENSKA ZEMLJA v primerjavi z velikim svetom. Na tem koščku zemlje se rojevajo, živijo in umirajo ljudje. Statistični letopis iz lanskega leta pravi, da je njih število 1,814.152. Koliko glav, misli in pogledov na svet in življenje, vere in upanja vanje! In na tem majhnem prostorčku je navzoča tudi CERKEV kot “znamenje med narodi”; med gornjim številom so tudi kristjani. Predstavljajo duhovno energijo naroda, ki je ni mogoče prezreti. Cerkev je dejstvo, živo in kljubujoče, ki ga ni mogoče enostavno zanikati. V težkih ranah je obstala in živi. Bori se, izgublja člane in pridobiva nove, odbija napade, trpi v glavnem molče . . . Ima ljudi v “službi oltarju”, posredovalce zakramentov, oznanjevalce božje besede — ži- va znamenja med verniki in neverniki, med krščenimi in nekrščenimi. Izpričujejo z lastnim življenjem, ki se črpa v darovanju in oznanjevanju Kristusove ljubezni. Tudi njih število pada in se zopet dviga. Sedemdeset izmed njih je bilo mučenih in pobitih na tem majhnem prostorčku med revolucijo ter po njej (ne vštevši bogoslovcev), spet drugi med njimi so padali pod nacisti in umirali po nemških taboriščih, večina starejših je morala preko zaporov in prisilnega dela ... In vendar rod slovenskih duhovnikov še živi in bo živel. Tu je nekaj številk slovenske CERKVE ob začetku našega leta: LJUBLJANSKA NADŠKOFIJA: 366 škofijskih duhovnikov (na ozemlju nadškofije jih deluje 346, dru- SI ŽE KDAJ POMISLIL, da tudi duhovnik potrebuje tvoje opore? Morda bi tudi ti takole zanje prosil Gospoda: Predvsem se Ti zahvalim, Gospod, da so se ti možje odločili za svoj poklic. Če bi slučajno — kakor mi — bolj cenili udobne copate, imetje, plačo, družinsko ognjišče . . . — kaj bi bilo z nami? Torej moj Bog, zahvalim se Ti. da si jih opogumil za žrtvovanje. Bodi zahvaljena sveta norost, ki jih je premagala, da moremo mi prejemati Kruh življenja, da moremo mi ustanavljati trdna ognjišča, umirati v miru božjem. Hvala, Gospod, za napake in slabosti naših duhovnikov! Popolni ljudje ne znajo prenašati slabosti drugih. Ti pa, Gospod, si videl vse mnogo jasnejše kot mi . . . Pomagaj jim, da ne streme po zmagoslavju in če dožive neuspeh, naj jih to ne potre. Tvoja moč ni niti v zmagi, niti v porazu — ampak v LJUBEZNI. Mi jih večkrat krivo obsojamo — odpusti nam, Gospod! Od njih zahtevamo vse: da so otrokom učitelji, strokovnjaki v družinskih vprašanjih, vešči mladinski psihologi. v spovednici učeni, v pridigah globoki, pa celo preroki in vedeži. Na tekočem naj bi bili o zadnjem romanu in o najnovejšem filmu. — Če jih slučajno najdemo pri branju knjige in vidimo v kinu ali gledališču, pa se pohujšujemo, da tratijo dragoceni čas . . . Na cesti morajo smeje odzdravljati vsem brez razlike — mi jih pa obsojamo, če pozdravijo nam neljube osebe. Od njih pričakujemo vselej ljubezniv nasmeh — ne dovolimo, da bi včasih smeli pokazati tudi utrujenost ali zagrenjenost svojega srca . . . Odpusti nam, GOSPOD, in daj nam veliko teh mož! Po M. QUO!ST-u god 20; drugod po svetu jih živi in deluje, največ med slovenskimi izseljenci, še 144. Skupno število je 510. Redovnih duhovnikov je v nadškofiji 167. Škofijskih bogoslovcev je v tekočem šolskem letu 62, gojencev malega semenišča pa 32. Vseh župnij ima nadškofija 298. Po zadnji vojni je ustanovila 23 novih župnijskih občestev. Vse župnije nimajo lastnega duhovnika. MARIBORSKA ŠKOFIJA: 373 škofijskih duhovnikov. Od teh jih na območju domače škofije deluje 333 (158 od teh starih nad petdeset let), drugod 10, v zdomstvu pa jih je 30. Redovnih duhovnikov je v škofiji 91. Škofijskih bogoslovcev je 53, v malem semenišču pa 37 gojencev. Vseh župnij v škofiji je 279, od teh jih 33 nima lastnega župnijskega upravitelja. SLOVENSKO PRIMORJE (koprska administratura): škofijskih duhovnikov je 188, od kateri jih na območju domače škofije deluje 171, dugod pa 17 .Redovnih duhovnikov je v koprski administraturi 23. Škofijskih bogoslovcev je 15, gojencev malega semenišča pa tudi 15. Vseh župnij ima administratura 207. Da vse nimajo lastnega župnijskega upravitelja, je razumljivo že iz števila. Samo nekaj številk, ki ne povedo veliko, pa so le zgovorne. Veliko dela in žrtev slovenske Cerkve skrivajo v sebi in dokazujejo prisotnost “znamenja med narodi” na majhnem prostorčku, ki ga imenujemo Slovenija . . . BOJ ZA SLOVENSKI KRAS Ker je med nami mnogo rojakov s Krasa, bo zlasti njim ta članek — vzet iz argentinske “Svobodne Slovenije’" — še posebej dobrodošel v osvetlitev problemov naših zamejskih Slovencev. Bore se za svoj Kras — na tako pretkan način bi jim ga radi razlastili in raznarodili — in v tej borbi so tako sami . . . Težko bodo uspeli, pa vendar — vsaj upajmo! OB SPORAZUMU med Jugoslavijo in Italijo v Osimo, podpisanem 10. novembra 1975, v katerem so bile priznane meje med Jugoslavijo in Italijo, je bilo tudi nekaj drugih določb, ki se tičejo slovenske manjšine in sklep o ustanovitvi skupne industrijske cone na Krasu, katere večji del bi bil v Sloveniji. Slovenci v Italiji so se ves čas borili proti lokaciji industrijske cone na tržaškem Krasu, ker bi se z naselitvijo delavcev iz drugih krajev spremenil etnični sestav. V Jugoslaviji se seveda niso dosti ozirali na mnenje zamejskih Slovencev, ker računajo samo na gospodarske koristi — slovenstvo jih bolj malo zanima. Slovenska skupnost, stranka slovenske manjšine v Italiji, se je vedno borila proti lokaciji industrijske cone na Krasu. Neštetokrat je ponovila, da se proti lokaciji na Krasu bori le iz svojih skrbi za slovensko manjšino. Tako je v začetku aprila, po ratifikaciji sporazuma od strani obeh vlad, deželni tajnik Slovenske skupnosti dr. Štoka izjavil, da Slovenci pozdravljajo dokončno ratifikacijo, a tudi zahtevajo v smislu zaključkov deželnega strankinega kongresa, da se za industrijsko cono določi drugačna lokacija, n.pr. miljski kot, ker se zavedajo, da bi tako zasnovana cona ne uničila samo življenjski prostor — kraško površino — ampak bi bila tudi nezajezljiv vir asimilacije, ker bi slovenski Kras avtomatično postal zavetišče tisočglave množice delovne sile iz notranjosti Italije. Toussaint Hočevar o coni Lokacija italijansko-jugoslovanske industrijske proste cone na Krasu je negativna tako iz gospodarskih kot iz narodnostnih razlogov. Ameriški znanstvenik Slovenec Toussaint Hočevar je za simpozij Slovenskega raziskovalnega instituta v Trstu pripravil študijo, ki pojasnjuje, kdaj so industrijske cone gospodarsko rentabilne. "Odločitev za dejansko uresničenje industrijske cone na Krasu — pravi Hočevar — bi morala sloneti na vsestransko zasnovani analizi koristi in stroškov, pri kateri bi morali sodelovati domači in eventualno tuji strokovnjaki iz različnih strokovnih področij. V tako postavljen okvir sodijo topografske in tektonske študije, na podlagi katerih bi lahko izračunali stroške za pripravo zemljišč ter ugotovili nosilnost tal na posameznih parcelah. Nadalje bi veljalo preučiti preskrbo z vodo ter z energetskimi viri, ureditev glede odplak in odpadkov, dodatno obremenitev obstoječih prometnih zmogljivosti in dodatne investicije v promet ter inter-modalni transfer. Potrebna bi bila tudi analiza obstoječe delovne sile ter dodatnih družbenih stroškov, ki bi jih povzročilo poslovanje v coni. Na podlagi teh in podobnih študij, bi bilo mogoče določiti uporabniške norme glede maksimalno dovoljene stopnje onesnaževanja ozračja, hrupa in sploh porabe virov. Vzporedno s temi in podobnimi splošnimi normami bi lahko razvili tudi negativno listo dejavnosti, seveda s stališča obstoječe tehnologije.” Hočevarjevo stališče je popolnoma v skladu z mednarodnimi standardi, po katerih morajo industrijske cone za rentabilnost ustrezati vsaj trem osnovnim kriterijem: a) Prvi kriterij: industrijska cona mora imeti začetno razsežnost vsaj 25 do 30 kvadratnih kilometrov z možnostjo povečanja. Lokacija na Krasu ne ustreza temu kriteriju; razširitev cone ni možna, ker bi paralizirali za Gropado in Orlekom še Opčine, Trebče, Padriče in Bazovico ter Sežano in Lipico. b) Drugi kriterij: teren mora biti primeren za industrijsko infrastrukturo brez pretiranih stroškov za live-liranje ter za prometne zveze in energetske dobave; zemlja mora biti nadalje peščena ali ilovnata za težko prepuščanje oziroma za boljše filtriranje industrijskih odplak in na področju mora biti obilo vode. Lokacija na Krasu gotovo ne ustreza temu kriteriju, ker je predvidena cona polna votlin, dolin in topografskih i regularnosti, kar otežkoča namestitev velikih industrijskih kompleksov. Kraški teren je tudi zelo propusten ter industrijske odplake in odpadki z lahkoto okužijo podzemske vode, kot se dogaja s Timavo, iz katere se napaja tržaški vodovod. Končno na predvidenem področju ni veliko vode. c) Tretji kriterij: dana mora biti možnost za ustanovitev integralnega pristaniško-industrijskega sistema zaradi nižjih prevoznih stroškov po morju ob dovozu surovin in odvozu industrijskih izdelkov. Zaradi tega imamo v Evropi največje industrijske cone ob morju v Hamburgu, Rotterdamu in Antwerpnu. Zaradi vseh treh omenjenih kriterijev je treba postaviti italijansko-jugoslovansko industrijsko cono z zasipanjem morja pri Kopru ali pri Trstu ali pri Tržiču, kjer bi bilo treba že obstoječe industrijske cone razširiti na optimalni obseg, oziroma ob furlanski obali na področju industrijske cone Aussa-Como, kjer je prostora dovolj ter ne obstaja problem razlaščanje-raznarodovanje, a bi zaradi relativne bližine dobili zaposlitev tudi beneški Slovenci. Zaskrbljenost Slovencev In narodnostna problematika na vzhodnem Krasu? Lokacija industrijske cone na Krasu bi gotovo prine- sla novo obširno razlaščanje slovenske zemlje in sicer ne samo za industrijo, marveč tudi za nova naselja prišlekov. Koliko tujcev bi se dejansko priselilo na Kras in kako bi se spremenil narodnostni sestav prebivalstva? Za izračun služijo ekonomski parametri, ki določajo optimalne odnose zaposlenih in število prebivalstva. Tržaška demokristjanska publikacija “Frontiera Nuo-va” (1.12.1976), ki zagovarja lokacijo na Krasu, priznava, da bo prispelo v to industrijsko cono 30.000 delavcev, kar je tudi mnenje industrijskih krogov v Trstu. Kako pridemo do omenjenega števila? V industrijski coni v Žavljah, kjer so zemljišča slabo izkoriščena ter so razlastili veliko slovenske zemlje brez gospodarske potrebe, pride na enega zaposlenega 500 kvadratnih metrov površine, kar je veliko več površine kot v industrijskem trikotu Milan-Turin-Genova. Če bi v industrijski coni na Krasu, za katero je predvidenih 25 milijonov kvadratnih metrov, odpadlo na industrijo samo 15 milijonov kvadratnih metrov ter na enega zaposlenega kot v Žavljah 500 kvadratnih metrov, dobimo 80.000 delavcev. V primeru boljšega izkoriščanja površine cone, bi se število delavcev še povečalo. Zagovorniki lokacije na Krasu za vsako ceno med drugim tolažijo naše Kraševce, češ da bo imela industrijska cona na italijansko-jugoslovanski meji samo 5.000 delavcev ter da bo dotok prebivalstva omejen na kakih 15.000 ljudi. Industrijska cona v Žavljah meri 11 milijonov in pol kvadratnih metrov ter ima okrog 11.000 delavcev, predvidena cona na Krasu pa meri 25 milijonov kvadratnih metrov ter bo imela samo 5.000 delavcev? Očividen bankrot cone še pred ustanovitvijo! Po drugi strani je sprejemljiv parameter 1:3 za odnos med številom zaposlenih in številom prebivalstva, to je 5.000 delavcev in 15.000 prebivalcev, ker se ta parameter približuje odnosom na drugih industrializiranih področjih v Italiji. Ta parameter seveda pomeni 90.000 novih prebivalcev ob predvidenih 30.000 delavcih. Četudi vzamemo bolj skromen paramter 1:2,5 pridemo še vedno na 75.000 prišlekov na vzhodnem Krasu. 75.000 prebivalcev je mesto veliko kot Tržič in Gorica skupaj. Ne gre samo za družine zaposlenih, marveč tudi za vse servise modernih človeških naselij od trgovin in prevozov preko šol in bolnišnice do javne uprave. Zaradi vseh naštetih gospodarskih in narodnostnih razlogov je industrijska cona upravičena ob morju in ne na Krasu! Atili j Kralj: Kraški motiv Duhovnikova kri PRIJAZEN podeželski župnik. Zdrav in močan, kakor njegove ovčice. Rod v Normandiji je trden: zrak je dober in tepkovec tudi. Tam te življenje ne ugonobi, kakor se tako rado zgodi v zakletem Parizu. Kratko: župnik je zdrav, kar je njegova pravica. In kot dober človek je vedno pripravljen, da pomaga komur koli v svojih treh župnijah, ki so mu izročene v oskrbo. In čuti, da ga imajo skoraj vsi župljani radi. Pravim “skoraj vsi”, kajti v njegovi prvi župniji je neki človek, ki ga na noben način ne more. Pa zakaj ne? Ni znano. Morda iz nevoščljivosti? Župnik je zdrav kot riba, on pa se ne počuti dobro. Vendar morajo biti še drugi razlogi. Dejstvo je, da kadar koli sreča župnika, se mož vznemiri, zarenči predse in vidi vse rdeče ... * Toda zgodilo se je, da je ta mož zbolel, močno zbolel. Prihiti zdravnik in ugotovi, da je v trebuhu nekaj hudo narobe. Naroči ga pripeljati v krajevno bolnišnico, ki so jo oskrbovale redovnice. Ko je stara, zelo izkušena sestra, videla novega bolnika, je zmajala z glavo. Niti počenega gro- ša ne bi dala za njegovo življenje. In ker ni slutila, kakšnega ptiča ima pred seboj, mu je kar brez ovinkov povedala: “Moj dragi, vaša bolezen je silno resna . . . Zdravnik bo storil, kar bo v njegovi moči, toda prvi zdravnik je še vedno ljubi Bog. Naj povem župniku, da vas pride pogledat? . . . Naš župnik je zelo prijazen . . Križ božji! Sestra je zadela v živo. Koj je bil ogenj v strehi. Še nikoli v življenju ni videla kaj podobnega. V sobi je bilo petindvajset bolnikov, ki so se plaho spogledovali. Možu so se namršili brki, začel je vpiti in rohneti: "Komaj sem prišel v to svinjsko luknjo in že mi hočejo obesiti na nos duhovna! . . . Nikdar in nikoli! ...” “Saj je bil samo predlog . . . Če nočete, vas nihče ne sili . . “In če res crknem, hočem biti civilno pokopan . . . čisto civilno! . . Možakar stiska pesti, maha okrog sebe, škriplje z zobmi in se peni. Sestra ga skuša miriti. “No, le nikar se ne vznemirjajte! Ri vam utegnilo škodovati ... Če bi morali umreti . . “. . . crkniti!” jo je popravil. . . boste civilno pokopani.” “Čisto popolnoma civilno!” “Brez skrbi, vam pravim! . . .” ¥ Tisto popoldne je zdravnik prišel pogledat vse, ki naj bi bili naslednje jutro operirani. Ustavil se je ob postelji našega znanca, ki je ležal tam slaboten in bled, ter zmajal z glavo . . . “Z vami nisem zadovoljen. Ena sama reč bi vas utegnila rešiti: transfuzija krvi. Pa nimam nikogar . . Odhajaje je ponavljal: “Pa nimam nikogar. . .” Bolnik je gledal za njim, dokler ga ni zmanjkalo za vratmi. “Potemtakem? ...” je nekako proseče vprašal sestro. “Potemtakem . . . nima nikogar.” “Iz tega sledi, da sem izgubljen . . “Treba bi bilo najti koga.” “Tudi vi ne veste za nikogar?” “Da, . . . vem za nekoga . . “Za koga?” Bolnik se dvigne, oči so mu eno samo vprašanje. “Vem ... za župnika . . “Nehajte! — Župnik! . . . Vedno župnik! . . . Ta jarška strela vtika nos povsod! . . . Niti koraka ne moreš napraviti, ne da bi se spotaknil ob to nesnago ...” “Še enkrat vas prosim, ne vznemirjajte se tako! Nič vam nisem rekla . . Mož se premetava po postelji in se prijemlje za trebuh, ki ga boli, silno boli. Sestra prihaja . . . odhaja ... in streže drugim bolnikom. Toda ko pride zopet mimo njegove postelje, ji skoraj umirajoči pomigne: “Sestra! ...” “Kaj želite?” “Mislite, da bi prišel?” “Ko pa ne marate slišati . . “Ah! . . . Pasji svet! . . . Pojdite ga vseeno klicat!” * Duhovnik je prišel. Debeli župnik, ki navsezadnje le ni bil tako debel. Možakar ga gleda in mu — ne brez težave — ponudi roko. “Potemtakem ste pripravljeni storiti to zame?” “Zakaj pa ne, prijatelj moj?” “Ha, prijatelj! . . In vpričo dveh zdravnikov, vpričo treh sester, vpričo petindvajsetih bolnikov, ki so — sede na posteljah — stegovali vratove, si je župnik slekel talar, si zavihal strajco in položil roko na mizo poleg roke bolnega možakarja. Priprava za transfuzijo je dolga in natančna. Končno se debela votla igla ugrezne v župnikovo roko. In dolgih deset minut teče iz duhovnikove žile v žilo bolnikovo . . . V sobi je tiho kot v cerkvi. * Ko je bilo vse končano, je župnik, bled kot stena, zamrmral bolniku: “Vedno sem bil prepričan, da se bova prej ali slej pobotala . . “Le kaj bodo rekli moji tovariši?” “Odsihmal ne boste mogli tajiti, da imate duhovnikovo kri v žilah . . .” se je pošalil župnik. “Duhovnikovo kri! . . . Končno: vseeno hvala! . . .” “Zakaj ‘vseeno’?” Molk za trenutek. Potem pa se v možu nenadoma vse zlomi. Ljubezen zmaga nad sovraštvom. “Gospod župnik, rešili ste mi življenje! . . . O, dober človek ste . . Vsa soba je slišala njegov glasni klic. In dve solzi, dve debeli solzi se potočita iz njegovih oči ter spolzita po brkih navzdol . . . solzi, ki sta prišli od daleč ... od zelo daleč . . iz časov, ko v srcu še ni bilo sovraštva. ¥ To se je zgodilo ne daleč od Fecampa, ob Dolenji Seini. Še nikoli ni župnik naredil boljše pridige. Od-tistihmal se je lev spremenil v jagnje — in moža sta si kot brata. Zdi se, da župnikova kri možakarju ne dela več skrbi. Se več. “Če se mož lepega dne odreče svojemu zavojčku tobaka in Vam prihranek pošlje kot dar za zidavo cerkev svete Odilije,” mi je nedavno pisal ta vrli duhovnik, “se ne bom prav nič čudil . . PIERRE L'ERMITE Sv. Anton, podružnica tomajske župnije PRVI NOVEMBER ( ... OB JUNIJSKIH MISLIH) Pred spomenikom padlih za lepši čas venci s trakovi in z rož rdečino slone, zbor buči pesem, za imenom ime stopa iz kamna — iz davnine pred nas: mrtvi na praporu zmage blesteči . . . Zlati maklen v pečevju tišine pije iz modrine novembrski sij. Kam sc razpenjajo mu korenine? Komu to taščica z veje žgoli? Tisoče z molkom pozabe odel je poraz: njim zdaj, zasutim v skalnati ječi taščica poje in sije ves Kras. VINKO BELIČIC mmm © STOLPOV "'