I
2ena — pravljica
Za tenjo belega obraza
sem zgubn sled občudovanj,
kot kip obstal sem in ekstaza
nato zbudila me je iz sanj.
Videl sem v vodi peno,
lesketajočo, mavrično,
spozmal v tem vso dušo njeno
lepo, toda pravljično.
Ker v pravljice pa ne verjame
človek novega sveta,
naj kri se vlije iz srčne rane,
ponos ostane lik moža.
Oto Vrhunec-Blaž Ostrovrhar
i
M
4
248