—    375    —
Ozir po svetu.
 Vlaška ali Valahija.
Tarčii Blužne knežii 8te Mol dava in Va lah i j a, ktero Donava loči od Turškega. Ker so Turki, ko so vojsko zoper Ruse začeli, na več krajih čez Donavo v V a 1 a h i j o udarili, bomo pogledali eumalo v to deželo, ktera meri 1350 stirjaških milj, in šteje pol tretji milion pre-bivavcov. Tako se človek naj lože nauči zemljoznanstva po sveta.
Reka Olta deli Valahijo v m al o in veMko. Glavno mesto je Bukarest z 80.000 stanovavci, tu je sedež vlaškega „hospodara*^ ali kneza, vlaškega starašinstva in ptujih poročnikov; mesto je imenitno zavolj velike kupčije, zlasti z Osrersko in E.deljsko deželo. Druge imenitnisi mesta so Krajova, Nova Orsova, Slatina, Turna, Gjurgjevo in Hraila.
Mesta so še zlo podertije od nekdaujih turških napadov, in nimajo ne obzidja ne vrat. Razuja nekterih lepih cerkva po gerško-bizaatinski osnovi s turno^n enakimi kaplami so hiša le lesene in z ilovco obdelane. Vasi pa 80 tako rekoč po dolinah skrile, zakaj kdor o napadih Turkov ni pobegniti mogel, zavetja je iskal v samoti, v revšini in nadlogi. Še zdaj veči del vasi mm» ne verta, ne drevja, ne <}erkve, in smelo bi se tudi rdči, ne hiš, ker njih koče (kolibe) so večidel pod zemljo skrite in pokrite z vejami, tako da o velikem snegu zamere jezdec čez tak berlog jezdariti in še čutil ne bo, da je jezdaril čez kočo. Več <ini gre popotnik in ne narajma ne verta, ne mlina, ne mosta, ne grada.
V  zlo gorati mali Valahii kakor v severnih krajib so še lepi gojzdi; v veliki Valahii, posebno ob Donavi, pa je velika planjava brez lesa, čeravno je tretji del ta dež^e « hrastovim germovjem obrašen, ki se ne da ne v gojzd ue v njive predelati. Le malo zemljiša je obdelanega; kmet le ravno toliko prideluje, kolikor od danes do jutri za reven živež potrebuje, ker ves večji pridelk bi mu pobrali otblastniki. V 70 letih je imela dežalica 40 knezov (hospodarov), od kterih je hotel vsak hitro obogateti.
V  starodavnih časHi so v Valahii kakor v Turčii stanovali od rimskega cesarja premagani Daci. Po rimskem gospodarstvu in namešani z rimskimi naselniki so jim je vmešal tudi rimski Oalin^ki) jezik in so se jim vcepile rimske šege. Še dandanašnji je v obleki, hrani in jeziku sled starorimskega gospodstva. Veliko latinskih besed ohranilo se je do danes v vlaškem jeziku, na priliko: d o mm (^dominus, gospod), alb (albus, bel), ver bo (verbum, beseda), kap (caput, glava), i ne ep (incipio, začenjam), monyar (^mulier, žena) itd.
Goti, Huni in Bugari so poredoma premagovali Valahijo, pa »e dI^o v nji ustanovili; leta 1394 so postali Vlahi Torkom z dačo slnžni in so tako ohranili si svojo narodovnost. Leta 1688 so otresli turški jarm in se podali pod krilo Austriansko, po pomirja Karlovškem pa so prišli spet pod Turka. Leta 1718 v pomirju Pasa-roviškem je zahodni del Valahije spet pod Austrio prišel, v letu 1739 ga je pa Austria vnovič zgubila.
Po pomirju Pasaroviškem so Turki hospodare Valahije in Moldave volili iz plemenitažev gerških, ki so v Carigradflkem predmestju Fanar stanovali in se po tem stanišu klicali Fanarioti. Začasni ti deželni poglavarji so bili po vsem vajeni plesati kakor so sultan in njegovi ministri godli. Kakor druge turške pasate jih je zamogel sultan vsako leto odstaviti ali poterditi v njih službah , dokler ni v Jašanskem pomirju rusovska beseda obveljala, da naj se hospodari volijo za 7 let. Dau današnji se volijo hospodari iz domačih in za vse žive dni, so pa odvisni od turške, pa tudi od rusovske vlade.
Naj imenitnisi službe opravljajo plemenitaži domači, ki se bolj ari imenujejo in so razdeljeni v 3 višjo ia nižje verste.
Dohodki Viaške deržave se nabirajo iz desetine kmetijskih pridelkov, iz živine in glavnine (glavnega davka). Ker je ceno živeža hospodar določeval, se kupčija ni mogla povzdigniti in col je mnlo donesei.
Od konca tega stoletja odrajtuje hospodar Vlaški okoli 2 miliona frankov sultanu, ali hospodari so potrebovali še za deželne oprave in za-se veliko dnarja; zato je dežela vsa izmoizena in čeravno blagodarjena po na-tvori je zdaj revna in siromašna.
Vendar v Vlahii ne tare kmeta nevoljništvo (ži-votna sužnost), kakor ga tare na Rusovskern. Sleherni Vlah je prost; nevoljniki (sužni) so le cigani v službah boljarov.
Vlahi so narod kaj lepe in čverste postave, al tuji jarm je njih duha  popolnoma  zaterl.    Vsakega  ptujega
—    376    —
«e boje, ker mislijo, da vsak ptnjic ima oblast ž njimi zapovedovati. LeD tedaj že po natori svoji, io len, ker mu delavnost nič ne koristi, je Vlah v velikih svojih revah že zadovoljin, ako v svoji podzemeljski koči pri ognjišča ei zamore svoje mokre cape rušiti, korazo si pdci in tobak piti. Ker Vlah v svojem staniša nič po-hisja nima, nima tudi v koči svoji nič varovati, ako zapusti vsi jo je nož, pipo in tobačno mošnjo za pasom eabo vzel.
Ker orožja nimajo, tudi vojaščine niso vajeni, ne morejo prijatla dosto pomag;ati, pa tadi sovražnika se ne zoperstavljati; brambovci, ki jih imajo, niso za vojsko«. Vendar dežela ta ni zaničevati, kdor jo posede, ker, čeravno je malo kmetijstva, vendar ne manjka žita in posebno živine ne; na sila velikih senožetih ob Danavi ee prideluje sila veliko sena.   Boljarov je dosto bogatih..
Zemlja sama po sebi je rodovitna; žita se dobro eponašajo, živinske piče je obilo, zato je reja ^oved, ovac, prešičev in konj dobra; majhni, pa živi in čversti konjiči so zlo obrajtani; vino je močno kakor o^ersko.
Tndi radnin ne manjka; kamnite soli pa imajo posebno veliko.                                             Po „Terž, eas.'^