Stenografiern zapisnik
osme seje
deželnega zbora kranjskega
v Ljubljani
dne 22. januvarija 1896.
MlWWW fnidjt
der achten Sitzung
des üriHiufdien fnnittages
in Laibach
emt 22. Jänner 1896.
Nazoči: Prvosednik: Deželni glavar Oton Debla. —- Vladna zastopnika: G. kr. deželni predsednik baron Viktor H ein in c. kr. okrajni komisar baron Viljem Rechbach. — Vsi članovi razun: Ekscelenca knezoškof dr. Jakob Missia in Peter Grasselli. — Zapisnikar: Deželni tajnik Jožef Pfeifer.
Dnevni red:
1.	Branje deželnozborskega zapisnika VII. seje dne 18. januvarija 1896.
2.	Naznanila deželno-zborskega predsedstva.
3-	Priloga 31. Poročilo deželnega odbora glede dovolitve priklad za cestne namene.
4-	Utemeljevanje samostalnega predloga gospoda poslanca dr. Ivana Tavčarja in tovarišev glede odpovedbe carinske pogodbe z Ogersko (k prilogi 18.).
5. Utemeljevanje samostalnega predloga gospoda poslanca 'rama Povšeta in tovarišev glede carinske pogodbe z Ugersko in gledd Žumberskega in Marijindolskega okraja nekdanje vojaške granice (k prilogi 22.).
b' bstna poročila finančnega odseka o prošnjah:
a)	županstva sv. Mihela, okraja Postojnskega, glede podpore za napravo vodovoda ;
D podpornega društva „für entlassene Sträflinge in Krain“ za podporo;
D krajnega šolskega sveta v Staremtrgu pri Ložu za razred67 l'luze®a učiteljskega mesta v II. plačilni
^ ?HQnne	v černomlji za odpis ostalega posojila
0 gtd. za zgradbo šolskega poslopja.
Anwesende: Vorsitzender: Landeshauptmann Otto Detela. — Regierungsvertreter: K. k. Landespräsident Victor Freiherr v. Hein und k. !. Bezirks-commissär Wilhelm Freiherr v. Rechba ch. — Sämmtliche Mitglieder mit Ausnahme von: Se. Excellenz Fürstbischof Dr. Jacob Missia und Peter Grasselli. —- Schriftführer: Landschafts-secretär Josef Pfeifer.
Tagesordnung:
1.	Lesung des Protokolles der VII. Landtagssitzung vom 18. Jänner 1896.
2.	Mittheilungen des Landtagspräsidiums.
3.	Beilage 31. Bericht des Landesausschusses, betreffend die Genehmigung von Umlagen für Straßenzwecke.
4.	Begründung des selbständigen Antrages des Herrn Abgeordneten Dr. Ivan Tavčar und Genossen, betreffend die Kündigung des Zollvertrages mit Ungarn (zur Beilage 18).
5.	Begründung des selbständigen Antrages des Herrn Abgeordneten Franz Povše und Genossen, betreffend den Zollvertrag mit Ungarn und in Angelegenheit des Sichelburger- und Marienthaler-Bezirkes der ehemaligen Militärgrenze (zur Beilage 22).
6.	Mündliche Berichte des Finanzausschusses über die Petitionen und zwar:
a)	deS Gemeindeamtes St. Michael, Bezirk Adelsberg, um Subvention für die Anlage einer Wasserleitung;
b)	des Unterstützungsvereines für entlassene Sträflinge in Krain um Bewilligung einer Subvention;
c)	des Ortsschulrathes in Altenmarkt bei Laas um Einreihung der zweiten Lehrstelle in die II. Gehaltskategorie;
d)	der Stadtgemeinde Tschernembl um Abschreibung des Aar lehensrestes per 4890 fl. für den Schulhausbau.
164
VIII. seja dne 22. jaimvavija 1896. — VIII SltzlMg mit 22. JLmter 1896.
7.	Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstva občine Kostelj, da deželni inženir stori potrebne priprave za napravo vodovoda.
8.	Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstev Podgora in Videm, da deželni hidrotehnik izdela načrte za napravo vodovoda.
9.	Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstva v Drašičah za preložitev okrajne ceste Drašiče-Kermačina.
Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstev Gorenji Logatec, Hotederšica, Rovte in Planina, da se odkloni prošnja cestnega odbora Logaškega glede zgradbe ceste Dolenji Logatec-Rakek.
7.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über die Petition des Gemeindeamtes Kostel um Vornahme der Vorerhebungen für die Anlage einer Wasserleitung durch einen landschaftlichen Ingenieur.
8.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusscs über die Petition der Gemeindeämter Podgora und Widem um Anfertigung der Pläne für die Anlage einer Wasserleitung durch den landschaftlichen Hydrotechnik».
9.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über die Petition des Gemeindeamtes in Draschitz um Umlegung der Bezirksstraße Draschitz-Kermatschina.
10.	Mündlicher Bericht des Perwaltungsausschnsses über die Petition der Gemeindeämter' Oberloitsch, Hotederschitz, Gereuth, Planina und anderer um Abweisung der Petition des Bezirksstraßenausschusses von Loitsch inbetreff des Unterloitsch-Rakeker Straßenbaues.
Začetek seje ob 10. uri 40 minut dopoldne.
§cpm der Sitzung um 10 Ik 40 Minuten Vormittag.
V'HI. seja due 22. januvarija 1896.
Vlil. Kltzung ant 22. Jänner 1896.
165
Deželni glavar:
n r
Potrjujem sklepčnost visoke zbornice ter otVarjam sejo. Gospoda zapisnikarja prosim, da prečita zapisnik zadnje seje.
1. Branje deželno-zborskega zapisnika VII. seje dne 18. januvarija 1896.
1. Lesung des Protokolles der VII. Landtags-sitzmig vom 18. Jänner 1896.
Tajnik Pfeifer:
(Bere zapisnik VII. seje v slovenskem jeziku. — Liest das Protokoll der VII. Sitzung tu sloventscher Sprache.)
Deželni glavar:
Želi kdo gospodov kak popravek v ravnokar prečitanem zapisniku ?
< •
Poslanec Hribar:
Prosim besede! Jaz s d, visoka zbornica, nisem sicer oglasil za kak popravek k zapisniku zadnje seje, ampak zaradi neke stvari, ki je v zvezi z zapisnikom jedne prejšnjih sej, katera stvar pa je godna postala šele sedaj. , Jaz sem, ko sem govoril v verifikacijski debati, želel, da se moj govor natisne in tako pride v javnost. Zaradi tega prosil sem ste-nografično pisarno deželnega zbora za ta svoj govor. Dobil pa sem od gospodov stenografov odgovor, da imata strog nalog, nikakoršnih govorov oddajati gospodom poslancem, dokler niso verifikovani. Temu končno ni oporekati. Dotični ukaz je čisto umesten. Odst sem pa v nekem tukajšnem listu govor kolege Pfeiferja, ki je izšel takoj drugi ali tretji dan po dotični seji in z ozirom na to dovoljujem si vprašati gospoda deželnega glavarja, odkodi prihaja, da se nasproti temu gospodu poslancu ni tudi z vršil omenjeni ukaz deželnega odbora. (Poslanec Pfeifer: ~ Abgeordneter Pfeifer: „Sem govor sam spisal!“).
' koko. Potem jemljem na znanje, da si gospod tovariš Pfeifer govore spisuje.
Deželni glavar:
K zapisniku zadnje seje imam še naznaniti, da J gospod poslanec Pfeifer bil navzoč pri začetku
..cnje seje, in da je zaradi prehlajenja med sejo ostavil dvorano.	e j j	j
Piosim, da visoka zbornica to pojasnilo vzame Qa znanje.
jaron ^'36SeC'* 86 ^ oglasil gospod poslanec dr. Ma-
Poslanec dr. Majaron:
Rosnn'i''80^ gornica! Dovolite, da bom stavil do odspt.Ca poslanca Kluna kot načelnika finančnega a vprašanje. V „Slovencu“ št. 16., z dne 21.
januvarija t. 1. se nahaja sledeča notica: (bere: — liest):
„(Neosnovan napad.) Sobotni „.Narod“ se zopet prav neosnovano zaletava v poslanca gosp. Pfeiferja, češ dr. Tavčar je zagovarjal prošnjo Račanov za vodovod, Pfeifer pa je molčal in ga niti v zbornici poslancev ni bilo. Najbrže ni všeč „Narodu“, da se poslanec Pfeifer oglasi pri vsaki priliki, kader gre za koristi njegovih volilcev. Tudi tukaj je storil svojo dolžnost, da je opozoril svoje somišljenike, ki so v finančnem odseku, na veliko in nujno potrebo tacega vodovoda za Rako ter prosil, naj v tem smislu delujejo v omenjenem odseku, ki je pretresal to prošnjo in kjer se je uprav poročevalec dr. Tavčarjev somišljenik udal šele pojasnilom drugih članov, da ni predlagal v zbornici, naj se prošnja odkloni.“ (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „To je odločno laž!“)
Gospoda moja, ne bom preiskava!, od katere nečastite strani se je ta notica spravila v „Slovenec“, ali vsekako je žalostna .prikazen, da se obravnave v odsekih, ki niti deželnim poslancem, ki niso članovi odsekovi, niso pristopne, notificirajo v „Slovencu“. Še bolj žalostna prikazen pa je, da se o tem, kar se je godilo v finančnem odseku, naravnost neresnica trdi. Ako se reče, da sem jaz v finančnem odseku stavil predlog, da naj se visoki zbornici nasvetuje odklonitev prošnje, je to neresnica. Gospod načelnik finančnega odseka in tudi drugi častiti gospodje članovi bodo potrdili, da sem jaz v finančnem odseku predlagal, naj se prošnja občine Raka za vodovodno podporo izroči deželnemu odboru, da odda svoje mnenje o. priloženem načrtu in potem, če mogoče, še v tern zasedanji o stvari poroča. Torej je to vse kaj drugega, nego če se trdi, da sem jaz v finančnem odseku stavil predlog, naj se prošnja odkloni. Ker jaz prvič, kot član te zbornice, ne morem trpeti, da bi se tajne stvari, ki se vrše v odsekih, razobešale na veliki zvon in ker drugič za svojo osebo ne morem trpeti, da se neresnica meni podtika, in ker bi se tudi ustvaril nevaren prejudic, ako bi se dopuščalo, da se podrobnosti tajnih odsekovih obravnav razpravljajo po listih, zato upam, da bo gospod poslanec Klun kot načelnik finančnega odseka tukaj popravil, kar je treba, in ne samo tukaj, ampak tudi v „Slovencu“, ker je ravno on kot načelnik finančnega odseka v to legitimiran.
Dovoljujem si torej staviti do častitega gospoda poslanca Kluna, kot načelnika finančnega odseka, sledeči vprašanji :
1.	) Ali je voljan, tukaj v zbornici konstatirati, da sem jaz v finančnem odseku predlagal, naj se prošnja občine Raka za vodovodno podporo izroči deželnemu odboru, da odda svoje mnenje o priloženem načrtu, in potem, če mogoče, še v tem zasedanji o tem poroča.
2.	) Ali je voljan, v tem smislu poslati v „Slovenca“ popravek?
Deželni glavar:
Gospod poslanec kanonik Klun ima besedo.
16G
Vlil. seja dne 22. januvarija 1896. — Poslanec Klun:
Pred vsem moram konstatirati, da dotična notica ni prišla v list od vodstva finančnega odseka, da torej načelnik finančnega odseka nima nobene zveze ž njo.
V časnike prihajajo notice od raznih strani, ki so poučene o tej ali oni stvari, naj zadeva finančni odsek, ali deželni odbor, ali deželno vlado itd. in nihče dotičnemu ne more zabraniti, ako hoče, da se kaka reč spravi v javnost. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: — „Čujte!“) Prosim, navesti Vam hočem primeren vzgled. V državnem zboru je jako veliko odsekov, izmed katerih so nekateri javni, namreč pristopni vsakemu članu zbornice, drugi pa ne, in vender boste o vsaki stvari, ki je bila razpravljana, našli v listih poročila, ne samo iz javnih, ampak tudi iz dotičnih nejavnih odsekov, in nihče se še ni čez to pritoževal. Samo one stvari ne pridejo v javnost, o katerih je bilo naravnost sklenjeno, da so tajne. Po našem opravilnem redu odsekove obravnave sicer niso pristopne navadnim članom visoke zbornice, s tem pa ni rečeno, da bi bil vsak član dotičnega odseka zavezan, molčati o tem, kar se je v odseku godilo. Jaz kot načelnik finančnega odseka torej vsako zvezo s to notico odklanjam. (Poslanec dr. Majaron: — Abgeordneter Dr. Majaron: „Nisem rekel, da ste v zvezi!“) Vi ste tako zavijali, kakor da bi bila ta oficijelna notica finančnega odseka, drugače ne vem, čemu ste ti vprašanji stavili na me, kot načelnika finanč-nego odseka. Ravno tako lahko bi bili vprašali gospoda deželnega glavarja, ali katerega koli člana finančnega odseka: (Poslanec dr. Majaron: —- Abgeordneter Dr. Majaron: „Deželni glavar ne more konstatirati, kaj se je v odseku govorilo!“)
Kar se tiče druge strani vprašanja, konštatiram samo to, daje gospod poročevalec v finančnem odseku predlagal, naj se prošnja izroči deželnemu odboru; ali je pridejal, da naj deželni odbor o tej stvari poroča, če mogoče, še v tem zasedanji, tega se ne spominjam. Zapisnika žalibog nimam pri sebi. Toliko se pa za gotovo spominjam, da je bil stavil predlog, naj se prošnja izroči deželnemu odboru in sicer z utemeljevanjem, da so troški preveliki z ozirom na to, da dotični studenec nima zadosti vode, in bi za vse čase ne mogel preskrbovati vasi Rake z vodo. Ugovarjali smo mu vsi zaporedoma in jaz sam sem ga opozarjal, da na male vasi vender ne gre meriti vode po takem načinu, kakor je gospod poročevalec računal, kakor da bi šlo namreč za potrebo kakega velikega mesta; računil je za osobo 200 litrov na dan. (Poslanec dr. Majaron: — Abgeordneter Dr. Majaron: „To ni res!“; poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Pusti ga no, vsaj pravi, da se ne spominja!“) Jaz sem rekel, da za tak kraj ne velja to merilo. (Poslanec dr. Majaron: — Abgeordneter Dr. Majaron: „80 litrov sem rekel, država zahteva 120 litrov!“) To utemeljevanje je moralo na vsakega izmed nas napraviti utis, da gre faktično za odklonitev prošnje (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Nazadnje ste Vi notico pisali!“), ker deželni odbor, ako bi se oziral na to, da vrelec popolnoma ne zadostuje, ne
VIII. Kih n n g mit 22. Jänner 1896.
bi mogel staviti nasveta, da se prošnja usliši. Reč bi bila potem v odseku v zadovoljnost rešena in bi bila ostala tudi tajna, ako bi „Slovenski Narod“ ne bil tako breztakten, da je poslanca, ki je zaradi bolehnosti ostavil sejo, tako nesramno napadel. (Poslanec dr. Majaron: — Abgeordneter Dr. Majaron: „Kaj pa mene to kot poročevalca finančnega odseka briga?“) Mene tudi ne. (Poslanec dr. Majaron: — Abgeordneter Dr. Majaron: „Vi ste načelnik!“)
Deželni glavar:
(Pozvoni. — Gibt das Glockenzeichen.)
Prosim, ne segati v govor. Gospod poslanec Klun ima besedo.
Poslanec Klun:
(Nadaljuje. — Fortfahrend.)
Jaz nimam torej nobenega povoda, gospodu poročevalcu na kaj tacega odgovarjati. Ako hočete, da ostanejo odsekove obravnave tajne, naj se poslanci od druge strani ne napadajo. Če se gospod poslanec dr. Majaron pritožuje, da je bil kot poročevalec finančnega odseka napaden, mislim, da se drug poslanec, ki je bil še hujše napaden, tudi z enako pravico lahko pritožuje. (Poslanec dr. Majaron: — Abgeordneter Dr. Majaron: „Vi niste zagovornik Pfeiferjev!“) Ga ni treba zagovarjati, pa jaz tudi ne morem za to, če ste Vi bili napadeni. (Poslanec dr. Majaron: — Abgeordneter Dr. Majaron: „Vi ste odgovorni kot načelnik finančnega odseka!“; klici v središči: — Rufe im Centrum: „Pustite ga no!“) Glejte gospodje, to je zopet stvar, ki samo zadržuje meritorno rešitev dnevnega reda in se spravlja le zaradi časnikov na dan. (Poslanec Povše: — Abgeordneter PovHe: „Tako je!“). Najbolje bo, če skrbite, da se ne napadajo poslanci, ne na tej, ne na oni strani, v drugem me pa kot načelnika finančnega odseka ne zadeva nobena odgovornost za dotično notico. (Poslanec dr. Majaron: — Abgeordneter Dr. Majaron: „Koiištatirali ste, da je „Slovenec“ neresnico povedal!“). Mene „Slovenec“ v tem oziru ravno tako malo briga, kakor „Slovenski Narod“. Kar listi pišejo, store na svojo odgovornost, jaz kot načelnik finančnega odseka nimam nobene zveze ž njimi, nisem odgovoren za tč, in tudi ne morem konštatirati, ali se je prav pisalo, ali ne, ampak sem samo konštatiral, kar ste Vi predlagali. Druge posledice sami izvajajte.
Deželni glavar:
Ker se nihče ni oglasil za kak popravek zapisnika zadnje seje, izrekam, da je potrjen.
2. Naznanila deželno-zborskega predsedstva.
2. Mittheilungen des Lnndtagspräsidiums.
Deželni glavar:
Naznanjam, da se je visoki zbornici od c. kr. deželne vlade predložil načrt zakona, s katerim se
167
Y 111. seja dne 22. januvarija 1896. — VIII. Sitzung am 22. Jänner 1896.
dopolnuje § 13. zakona z dne 26. oktobra 1887. 1., dež. zak. št. 2, iz 1. 1888., o razdelbi skupnih zemljišč in o uredbi dotičnili skupnih pravic do uživanja in oskrbovanja.
Ta načrt zakona pride v tisek in se bo potem razdelil visoki zbornici.
Došle so sledeče peticije :
Pfeifer Ferdinand, dež. kancelijski adjunkt, prosi, da bi se mu pri umirovljenji vštela vsa doba dejanskega deželnega službovanja.
(Izroči se finančnemu odseku. —■ Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.)
Domicelj Alojzij, učenec vinarske in sadjarske šole v Klosterneuburgu, prosi za podelitev podpore.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.)
Präsidium des krainisch - küstenländischen Forstvereines in Laibach bittet um Bewilligung einer Subvention für Vereinszwecke.
(Izroči	se	finančnemu	odseku.	—	Wird	dem
Finanzausschüsse zugewiesen.)
Gospod poslanec Kajdiž izroča prošnjo županstva v Dolu, okr. Kamnik, za uravnavo Kamniške Bistrice pri Dolu.
(Izroči	se	upravnemu	odseku.	—	Wird	dem
Verwaltungsausschnsse zugewiesen.)
Gospod poslanec Murnik izroča sledeči peticiji:
Glavni odbor c. kr. kmetijske družbe tu, prijavi sklep občnega zbora z dne 16. julija 1895. glede ustanovitve kmetijskega poskušališča.
(Izroči	se	upravnemu	odseku.	—	Wird	dem
Verwaltungsausschusse zugewiesen.)
Podporno društvo za slovenske visokošolce na Dunaji prosi za podporo.
(Izroči	se	finančnemu	odseku.	—	Wird	dem
Fmanzausschnsse zugewiesen.)
Gospod poslanec Klun izroča prošnjo odbora kmetijske podružnice v Vel. Lašičah za podporo za nakup raznih sredstev za povzdigo kmetijstva.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem FmanzaHschuffe zugewiesen.)
Gospod poslanec Povše izroča prošnjo občinskega zastopa v Črnem Vrhu nad Vrhniko za podporo za stavbo ljudske šole.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem
Fmanzausschnsse zugewiesen.)
Gospod poslanec PIribar izroča prošnjo dij s'ega podpornega društva „Radogoj“ v Ljubija za podelitev denarne podpore.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird bc
Finanzausschüsse zugewiesen.)
Preidemo na dnevni red, točka 3., to je:
31. Poročilo deželnega odbora glede dovolitve priklad za cestne namene.
3. Beilage 31. Bericht des Landesansschnsses, betreffend die Genehmigung von Umlagen für Straßenzwecke.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschusse zugewiesen.)
Poslanec Klun:
Prosim besede ! Odsek za posvetovanje stav-binskega reda ima veliko posla in bo moral imeti veliko sej, predno reši 111 paragrafov, katere ob-seza načrtani zakon. Ker je nekaj gospodov bolehnih in so drugi semtertje zadržani, da jim ni mogoče udeleževati se vseh sej in ker je želeti, da bi se odsek za posvetovanje stavbinskega reda pomnožil za 3 članove in da bi se ti tri članovi volili še v današnji seji.
Deželni glavar:
Gospodje, ki pritrjujejo nasvetu gospoda poslanca Kluna, da se v stavbinski odsek, in sicer še danes, volijo daljni trije članovi, izvolijo ustali.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet in torej se bo koncem seje vršila dotična volitev.
Prestopimo sedaj k 4. točki dnevnega reda, to je:
4. Utemeljevanje samostalnega predloga gospoda poslanca dr. Ivana Tavčarja in tovarišev glede od-povedbe carinske pogodbe z Oger-
sko (k prilogi 18.).
4. Begründung des selbständigen Antrages des Herrn Abgeordneten Dr. Ivan Tavčar und Genossen, betreffend die Kündignng des Zollvertrages mit Ungarn
(zur Beilage 18).
Deželni glavar:
Gospod poslanec dr. Tavčar ima besedo, da utemelji svoj samostalni predlog.
Poslanec dr. Tavčar:
Visoki deželni zbor! Utemeljiti mi je samostalni predlog, katerega sem stavil s svojimi tovariši glede carinske zveze z Ogrsko in glede do-tičnih obravnav, ki se imajo vršiti o tej stvari. Skorej jednaki predlog stavil je tudi tovariš Povše, ter ga bo za menoj utemeljeval. Njemu kot strokovnjaku rad prepuščam nadrobnejše utemeljevanje. Umestno se mi vidi, da nagiašam koj pričetkom svojega utemeljevanja, da stranka, katero zastopam, tega predloga ni stavila v namenu, da bi napravila kako nepotrebno demonstracijo, ali iz opozicije proti sedanji vladi, katere mi na
168
Vili. seja dne 22. januvavija 1896. — VIII. SitjitlUl MN 22. Immer 1896.
Kranjskem skorej še ne poznamo in o kateri prav za prav ne vemo več, nego da jo zastopa visoko-rodni gospod baron Hein, ki pa je tudi že zastopal vlado Windischgrätzovo in Taaffejevo! Stavili smo predlog v najboljšem namenu, z namenom namreč, da bo osrednja vlada pri razpravah, ki se bodo vršile glede nagodbe z Ogrsko, vedela, da tudi dežela Kranjska odkritosrčno in iz prepričanja zanjo stoji, ako se postavi' na stališče, da nova nagodba z Ogrsko ne sme postati soci-etas leonina, pri kateri bi imela samo Ogrska koristi in dobiček, tostransko državna polovica pa le bremena in škodo!
To torej, gospda moja, je namen našemu predlogu. Utemeljiti sedaj ta predlog, ne bo težavno. Govoriti bi se dalo o tem dve ali štiri ure, kar je naravno glede na to, da nagodba po-seza v vse slojeve države naše, in da vpliva na vse stranke. Naravno pa tudi zategadelj, ker se proti tej nagodbi od te in one stranke pojavljajo mnogoštevilne, različne pritožbe. Dasiravno pri-poznavam, da se take zadeve morda ne smejo razpravljati s tisto strastjo, kakor je to storil dr. Lueger na Dunaji, mora vender vsak politik pripoznati, da se nagodba z Ogrsko sedaj ne bo več smela ponoviti s 'tisto lahkodušnostjo, kakor se je to zgodilo leta 1877. ali 1887.
Pri prvi nagodbi leta 1866., je bilo važno le kvotno vprašanje. In to kvotno vprašanje se je rešilo na ta način, da se je uzel kot podlaga dohodka iz direktnega davka in na ta način prišlo se je do kvote, ki je odločno krivična za našo državno polovico.
Leta 1877. je bilo treba ponoviti bančno akto in odpravili so se neki nedostatki pri nekaterih davščinah, pri katerih naša država ni imela nikakega dohodka, pač pa zgubo. To je bilo pri sladkorji, pri katerem carina ni donašala nobenega dobička. Zato se je takrat laglje sklenila pogodba in naši državniki so bili tem laglje zadovoljni z malimi koncesijami, ker je notorično, da se je Ogrska takrat nahajala v silnih finančnih kalamitetah, da se je končno lahko mislilo, da pride do kake finančne krize. Po vsej pravici se je takrat reklo, da je Ogrska do polovice ban-korotna.
Leta 1887. imela sta petrolej in žitna carina svoj pomen, doseglo se končno ni nič posebnega in naši državniki so bili veseli, da Ogrska ni še bolj podražila liagodbe.
Dandanes pa, gospoda moja, je po celi državi razširjeno prepričanje, da se nagodba, ko se bo ponovila, nikakor ne sme ponoviti na sedanji podlagi, temveč da se mora nekaj bistvenega spremeniti in nekaj druzega, bist veno., bolj šega vpeljati, kakor je ono, kar velja sedaj. Častiti gospod tovariš Povše bo naglašal različne točke, ki se tičejo kmetijstva in so bolj v zvezi z ožjo našo domovino, meni pa je prepustil, da naglašam le nekatere glavne točke, ki govore proti temu, da bi se nagodba, oziroma carinska in trgovinska zveza ponovila na sedanjih podlagah.
Glavne točkp so gospodje poslanci že itak čitali po javnih listih. Pisalo se je veliko, kar dokazuje, da se javnost za to stvar zanima. In razvidno je iz vseh teh pritožeb to, da je Ogrska dosedaj v istini — izraza „illojalno“ ne smem rabiti —, pa recimo, od svoje strani prav pametno in z veliko bistroumnostjo uporabljala carinsko in trgovinsko zvezo z našo državno polovico v svojo jednostransko korist, na ta način, da je jednostransko protežirala svojo industrijo in druga podjetja, med tem ko na naši strani niso smeli ničesa storiti v pospeševanje industrije v tostranski državni polovici.
Takrat, ko se je carinska in trgovinska zveza sklenila z Ogrsko, mislilo se je, da bo vsled tega nastalo nekako splošno gospodarsko okrožje, ki . ne bo samo obsegalo Ogrske, ampak tudi našo državno polovico. In zategadelj se je izreklo, da se imajo carinske in komercijelne zadeve uravnati po gotovih skupnih načelih, tako da jedna vlada ne bo druge v kakem oziru prehitela. To je jako važno, gospoda! In kako so se tista skupna načela izvajala? Ogrski vpliv se je k malo začel kazati v vsaki najmanjši stvari. Vzemimo samo jeden vzgled. V naši državni polovici se je vstavilo v papirnicah nedeljsko delo, Ogri pa na noben način niso hoteli vpeljati nedeljskega počitka v svojih papirnicah m vsled tega je Ogrski produkt pri izdelovalnih troskih za 6	7°/o cenejše
postal. Pričelo se je to jednostransko postopanje Ogrske države že leta 1881. Takrat so vpeljali neko prometno statistiko, to se pravi, od vsakega blaga, ki je prišlo čez mejo, zahtevalo se je, da se predloži oblastnijam neka deklaracija, za katero se je morala plačati mala pristojbina. Že vsled tega se je blago pri izvozu iz Avstrije na Ogrsko podražilo in konkurenca za Ogrsko je bila lažja. To se je nadaljevalo tudi pozneje. Leta 1881. se je izdal zakon, o katerim je Ogrska vlada določila, kako se ima pospeševati industrijo in druga podjetja v onstranski državni polovici. Do vrhunca se je prišlo leta 1890., ko je izdala ogrska vlada posebni zakon, s katerim se skorej vsaka industrija podpira na tak način, da ni čuda, da podjetniki, kateri se pri nas ne morejo lahko vzdržati, prestopajo v enostransko državno polovico, kjer uživajo take olajšave, da jih po vsej pravici mika naselitev na Ogrskem.
Ne bom nadrobno govoril o tem, kako se je Ogrom posrečilo uspešno konkurirati z našimi fabrikati in kako so nekatere naših fabrikatov popolnoma iztisnili. Znano je, kako ogrska vlada postopa pri carinskih, .reštitucijah in kako rada daje carinski kredit, ki se pri nas jako težko dobi. Notorično je tudi, da ogrska vlada v tem oziru tako radodarno postopa, da se lahko reče, da je precej državnega kapitala v industrijelnih podjetjih investiranega in da industrijelci ne delajo s svojim, ampak z državnim denarjem, ker se jim daje carinski kredit ter se jim dovoljujejo dolgi plačilni obroki, ki se pri nas jako težko dobijo.
Znano je, kako se je mlinarska obrt pri nas posebno s carinskimi reštitucijami popolnoma uni-
Vlil. seja dne 22. j arm varij a 1896. — VIII. Sihuilq am 22. Jänner 1896.
169
čila. Ako bi tekstilnih fabrikatov ne imeli, bi Ogrska ne bila nič na slabšem s tostransko polovico, samo ti nas še nekoliko rešijo. Ampak tudi to industrijo podpira ogrska vlada proti duhu carinske in trgovinske zveze z Avstrijo na tak način, da ni dvoj be, da bo tudi ona dosegla velikanskih uspehov.
Torej če se ponovi carinska in trgovska zveza z Ogrsko, potem se mora na vsak način nekaj storiti, da Ogrska ne bo 4 smela jednostransko postopati in pospeševati svoje industrije in svojih produktov na tak način, kakor da bi jej bila naša državna polovica popolnoma tuja država, kar se je doslej dostikrat zgodilo. Kaj se je še ta non-sens pripetil, da so se glede produktov, ki prihajajo na Ogrsko iz inozemstva, dovolile refp,kcije, med tem, ko se za produkte, ki se iz Avstrije izvažajo na Ogrsko, dotične refakcije niso dovolile. (Poslanec ekscelenca baron Schwegel: — Abgeordneter Excellenz Freiherr von Schwegel: „Sehr richtig!") To so same znane stvari in o teh ni treba dolgo govoriti, opravičujejo pa popolnoma, da se deželni zbori in sploh ljudstvo v tej državi zanima za ponovitev nagodbe z Ogrsko in dotične razprave, ki se bodo sedaj vršile.
Na drugi strani, visoka zbornica, če vidimo, kako Ogrska napreduje, moramo priznavati, da to ni vse umetno narejeno, da vse to ni storil tisti židovski vpliv, o ko jem se toliko govori, ampak nekaj dobre podlage mora biti. Občudovati moramo Ogrsko in njene državnike, če vidimo, kako znajo varovati interes Ogrski, kadar sklepa naša država trgovinske zveze s tujimi državami. Naravno je, da mora Ogrom, katerih glavni produkt so cerealije in živina, ležeče biti na tem, da naše meje proti iztoku ostanejo za jednake produkte zaprte. Ogrom je vedno na tem ležeče, da ostane naša meja proti Rusiji in. proti balkanskim državam glede žita in živine zaprta, pned tem ko naj ho zanje za take reči meja proti Nemčiji odprta. Iz teh načel, po katerih se je Ogrska vedno ravnala, nastala je za nas že mnogokrat velika škoda. Nam ni toliko na tem ležeče, da je meja proti Rusiji zaprta, ker bi končno, ako Ogri stvar premislijo, prišli do tega, da bi Rusko žito dobivali ceneje, kakor Ogrsko, ako bi se uvažalo ne-opovirano. ^ Ampak Ogri tišče, da mora za živino m žito meja proti Rusiji zaprta biti. S tem nam jako škodujejo. Ako Rusijo prisilimo, da plačuje o glavnega njenega pridelka, od žita, carino, kaj pa ona, zähteva? Da mi dovolimo carino na naše ■i likate, ki se vpeljavajo v Rusijo in konec je j’ , a se od naše strani ustanovi carina na žito, • latere nimamo dobička in od tuje strani ca-■ ,a .nb.se fabrikate. Ker pa je Cislajtanija bolj . 'istnjelna kakor onstranska državna polovica,
ri*‘ °. ^oga samo škodo, Ogri pa dobiček. Noto-kolil- , . co 80 Ogri postopali, ko smo pred ne-rn |°, . ;sklepali trgovinsko pogodbo z Rusijo. ys; ‘ Ae "da Rusija v carinskem boji z Nemčijo, lili-n aciJ°nalni ekonomi priznavajo, da je bila pri-secpv'^0 na- za to’ da bi bila Avstrija nekaj me-poprej dognala pogodbo z Rusijo in pravijo,
da bi bila Avstrija glede na okoliščino, da je imela Nemčijo mejo proti Rusiji zaprto, od tega imela velike koristi. Ali Ogri so stvar zavlekli, dokler ni Nemčija spoznala, za kaj se gre in sklenila carinsko pomirje z Rusijo. Na ta način je Rusija pogodbo z Nemčijo prej sklenila kakor z Avstrijo, in zato je Avstrija zaradi Ogrov trpela škodo. Ta nezdravi vpliv se je pojavil pri različnih drugih pogodbah, o katerih pa ne bom govoril, ker ne spadajo v nagodbo, ki se ima sedaj obnoviti, ampak so sklenjene večinoma do leta 1903., če se ne motim.
Vzlic vsemu temu pa je kvota, ki je določena v nagodbi, najkrivičnejša za nas. Tudi v tem oziru se je veliko pisalo in kdor se je za stvar zanimal, je lahko v raznih listih in knjigah o njej mnogo več čital, kakor bi mogel jaz danes povedati. Nekaj pa moram vender omeniti, ker je v predlogu tudi izrečeno, da se vlada naprosi, naj se kolikor moč poteguje, da se kvota pravičnejše razdeli. Kvota se je pri prvi nagodbi določila samo na podlagi dohodkov iz direktnega davka. Tista podlaga se je leta 1887. ometavala in bivši finančni minister vitez Plener je predlagal drug ključ, ki se pa od Ogrske vlade ni sprejel. Sedaj pa je na vsak način potrebno, dobiti drug ključ, ker sedanji nikakor ni več v pravem razmerji s spremenjenimi okoliščinami. V tern oziru, visoka zbornica, je treba naglašati, da je bilo takrat, ko se je sklenila nagodba z Ogrsko, mnenje opravičeno, da se je naša država nasproti Ogrski nahajala v jednakem položaji, kakor se nahaja sedaj, ako sklepa svoje pogodbe z balkanskimi državami, z Romunijo, Srbijo ali Bolgarijo. To se pravi, iz ekonomičnega stališča se da z vso pravico trditi, da je naša država bila takrat bogatejša in Ogrska bolj revna država, in z revno državo se oklepajo pogodbe na drugih podlagah, kakor z razvito in bogato.
Interesantno je v tem oziru pogled na sta-liščne date, s katerimi Vas sicer ne bom preveč molestiral, katere pa jasno kažejo, kako čudovito je Ogrska napredovala tekom preteklih 28 let. Navesti hočem samo nekoliko kratkih dat. Vzemimo državni proračun Ogrske tistega leta, ko se je nagodba sklenila. Leta 1867. je imela Ogrska dohodkov okroglo 120,000.000 gld. in izdatkov
109.000.	000 gld. Leta 1893. je imela ravno tista država dohodkov 466,000.000 gld., izdatkov pa
392.000.	000 gld. Tam imajo tudi bilanco o državnem premoženji, kar bi morda tudi pri nas ne bilo napačno. Ta bilanca kaže, daje imela Ogrska 1.1868. državnega premoženja okroglih 511,000.000 gld., ki je bilo zadolženo z 279,000.000 gld., torej čistega premoženja 231,000.000 gld. To je bilo leta 1868. in leta 1894. izkazuje tista bilanca državno premoženje Ogrske v znesku 2,674,000.000 gld., na katerem je bilo dolga 2,332,000.000 gld. Čistega državnega premoženja je bilo torej leta 1894.
342.000.	000 gld.
Ne bom Vas opozarjal na to, kako je v prejšnjih časih Ogrska iskala svoja posojila ib s kako nizkem kurzom je morala izdajati svoje za-
170
Vlil. seja dne 22. januvarija 1896. -
dolžnice. Tudi to se je spremenilo. Leta 1868. do 1872. se je izdalo železniško posojilo in povprečni emisijski kurz je znašal 72, ko se je pa leta 1892. izdalo 500,000.000 gld. kronskega posojila, znašal je povprečni emisijski kurz že 91.
To so okoliščine, ki jasno pričajo, kako čudovito napreduje Ogrska v gospodarskem oziru.
Značilen je napredek na železničnem polji. Leta 1867. je imela cela Ogrska država 2.285 km železnic, dočim jih je imela leta 1893. že 12.573 km. Železniška politika ogrske države je res taka, da bi bilo le želeti, da bi jo posnemali tudi naši državniki.
Končno vzemimo le še to, za koliko se je v preteklih dveh desetletjih pomnožilo ljudstvo. Leta 1869. je štela Ogrska okolu 15,000.000 prebivalcev, leta 1890. pa že 17,000.000, torej za 2,000.000 več. Iz vsega tega izvira, da se je gospodarsko stališče Ogrske v teh 28 letih rapidno zboljšalo, med tem ko se pri nas tak napredek ne da konštatirati. Naš napredek ni v nobeni razmeri s tem, kar se je na Ogrskem zgodilo, nasprotno na mnogih poljih da se konštatovati, da smo na naši strani od tistega časa celo nazadovali, ker so naše razmere ravno vsled Ogrske konkurence v marsičem oslabele. Dokaz imate pri sladkorji. Na Ogrsko se je poprej moralo vpeljati na leto za 5,000.000 gld. sladkorja in sicer večinoma iz naše državne polovice. Dandanes, pa je stališče tako, da Ogrska glede sladkorja sama pokrije svoje potrebe in da ga le nič ne vpeljejo, ampak celo za okroglih 1,000.000 gld. izvozijo.
Te razmere jasno govore za to, da je kvota, ki je sedaj veljavna, krivična in naša vlada se mora na vsak način potegniti, da se doseže pravičnejše razmerje.
Pri vsem tem stojim na stališči, da bi nikakor ne bilo koristno, dasiravno se od mnogih strani kriči po tem, ako bi se trgovinska in carinska zveza z Ogrsko popolnoma uničila in ustavila posebna carinska meja, z jedno besedo, da bi si obe državni polovici jedna proti drugi na gospodarskem polji postali popolnoma tuji, kakor nasproti inozemstvu. Dasiravno smo razupiti kot panslavisti in se nam tolikokrat očita, da se ne potegujemo za Avstrijo, smo vender vedno v Avstrijo zaljubljeni, in tudi tu pravimo, da se mora stvar vzeti v pretres iz stališča celokupne države. Taka reč, kakor bi bilo pretrganje carinske in trgovinske zveze z ogrsko, se brez škode na stanji Avstrijske države na zunaj ne more zvršiti, temveč ugonobila bi se moč in veljava Avstrije na zunaj, pa tudi še druge stvari. Ugonobil bi se pred vsem lepi napredek, ki ga na vsakem polji vidimo na Ogrskem. Kajti, končno, dasiravno upijejo na oni strani, da so nam v teku 28 let podarili nekaj milijard, kakor je rekel Madarasz, mora se vender priznati, da Ogri več ali manj od nas žive. Tudi svojih izdelkov in produktov nekaj čez 70°/o izvažajo v našo državo in ako bi ta polovica sedaj na jeden-krat zaprla mejo proti Ogrski, nastala bi na Ogrskem taka kriza, ki bi gotovo ne bila niti v
Vili. Sitzung mn 22. Immer 1896.
interesu Ogrske, niti celokupne države. To vprašanje se ne sme razpravljati s strastjo, posebno ne, kakor to delajo dunajski antisimitje. Razmišljati se mora trezno in bistroumno (Poslanec ekscelenca baron Schwefel: — Abgeordneter Excellenz Freiherr von Schwege!: „Sehr gut!") in povsodi s prevdarkom, da je naša korist, ako Avstrija tudi za naprej obstoji v tisti moči in veljavi, v kakoršni jo dandanes občudujemo.
Iz teh ozirov je stranka, katero zastopam, stavila ta predlog, v formalnem oziru pa priporočam, da se nasvet izroči gospodarskemu odseku. (Živahno odobravanje. — Lebhafter Beifall.)
Deželni glavar:
Gospod poslanec dr. Tavčar predlaga v formalnem oziru, da bi se njegov samostalni predlog izročil upravnemu odseku.
Gospodje, ki se strinjajo s tem predlogom, izvolijo ustali.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Daljna točka dnevnega reda je:
5. Utemeljevanje samostalnega predloga gospodaposlancaFrancaPov-šeta, Karola Kluna in tovarišev glede carinske pogodbe z Ogersko in glede Žumberskega in Marijin-dolskega okraja nekdanje vojaške granice (k prilogi 22.).
5. Begründung des selbständigen Antrages des Herrn Abgeordneten Franz Povse, Karl Klun und Genossen, betreffend den Zollvertrag urit Ungarn und in Angelegenheit des Sichelburger- und Marieu-thaler-Bezirkes der ehemaligen Militärgrenze (zur Beilage 22).
Deželni glavar:
Gospod poslanec Povše ima besedo, da utemeljuje prvi del tega samostalnega predloga.
Poslanec Povše:
Visoka zbornica! Predno preidem v utemeljevanje svojega in svojih tovarišev predloga, dovoljeno mi bodi, da na uvodne besede častitega gospoda predgovornika tudi jaz reflektujem. On je omenjal, kaj je njegovo stranko in njega napotilo, da je stavi ta predlog. Tudi jaz želim pojasniti, zakaj se je skorej enaki predlog stavil od naše strani. Da sem jaz stavil ta predlog, v to bil sem primoran ko član kluba, v katerem sem stavil nasvet, da naj
Vlil. seja dne 22. januvavija 1896. — VIII. ÄihNNg a ill 22. Jänner 1896.
17t
klub sprejme ta predlog, ob enem pa je častiti gospod tovariš, ki bo za menoj utemeljeval drugi del predloga, sprožil misel, da naj bi se dežela potegnila za neko ozemlje, ki historično pripada k njej. Zamudil pa sem priliko, da predloga nisem stavil takoj v prvi seji, ker je bilo itak še časa staviti ga pozneje. To utemeljevanje, da ni bil naš namen, tekmovati z gospodom predgovornikom, ampak gospode poslance kličem za svedoke in za priče, da se je že v državnem zboru govorilo, naj bi razne stranke stavile enake predloge, in s tem manifestirale, da se ravna za važno državno zadevo in zato bi bilo opravičeno in bi želel, da bi tudi oni desni klub stavil enak predlog, da bo vlada videla, da je vsem strankam enako resno mar, da se vprašanje obnovitve pogodbe z ogersko reši v blagor Avstrije
Častiti gospod predgovornik je z dobrimi in živimi besedami dokazal potrebo, da se sedanja pogodba z Ogersko sklene na drugi boljši in pravičnejši podlagi. Jaz se bom postavil na bolj ozko stališče, da opravičujem svoj predlog glede interes kmetijstva, kajti nihče ne more tajiti, da je kmetski stan v Avstriji tisti, ki pred vsemi drugimi stanovi ceh o plačuje, toda če ravno to naglašam, vender nikdar ne bom pozabil, da kmetski stan zamore procvitati najbolj, ako procvita industrija in zato je v Avstriji važnega pomena industrija, ki je najboljši odjematelj za poljedelstvo. Če industrija propada, izgubi poljedelstvo najboljšega in naj izdatnejšega odjernatelja svojega blaga. Vender pa naše kmetijstvo v primeri z Ogerskim danes ni tako da-leko različno, kakor pred 30 leti, ko se je pogodba z Ogersko sklepala. Ogerska je, kakor je častiti gospod predgovornik dobro povdarjal utemeljevaje svoj predlog, v industriji storila velikansk korak naprej, io se kaže tudi v železniškem prometu, ker so O grl tekom 28 let od 2000 km železnic prišli na 12.000 km. toda oni so tudi delovali v poljedelskem oziru in jaz bi le želel, da bi tudi ožja naša domovina, tostranska državna polovica napravila take korake v poljedelstvu, kakor Ogerska. Leta 1.868. imela je Ogerska na razpolaganje zemlje za obdelovanje 1/ .000,000 oralov, leta 1890. pa je bilo izkazanih
21.000.	000 oralov. Torej za 4.000,000 oralov puste, neobdelane zemlje je predelala v rodno, oralno zemljo id 4,(J(J0,000 oralov oralne zemlje več v primeri
>000.000 oralov prejšnjih pust, ki so služile le za pašo konjem, je velikansk faktor za produkcijo žita. 2 ° vzamete gospodje statistiko v pomoč, videli 99 nnL n 86 ■J6 Podelalo leta 1868. na Ogerskem
22.000.	000 El pšenice, leta 1893. pa že 55.000,000 HI, torej več za 33.000,000 lil. Reži se je leta 1868. pn e a ° 13.000,000 lil, sedaj ravno toliko. Ovsa
je leta 1868. 11,000.000 HI, sedaj
46.000.	000 lil., slad orne pese leta 1868. 3 milijone ™ta!ov’. dandanes pa 15 milijonov kvintalov. Ni
, - ?Feb da so Ogri preplavili s svojim žitom žit'i	_in s.tem direktno vplivali, da so cene
Celo	'avni,poloviti tako grozno morale pasti.
i ° , J svdoreji storili so onstran Litve v primeri črnine, anS|<0 Polovico velik napredek; to je tembolj ohnpLP“ , 6n’ ker Avstrija razpolaga s primorskim J , ko nna Dalmacijo, Istro in Goriško, kjer
je od parati veka ta industrija, in sedaj pri nas komaj še vemo, da se sploh goji sviloreja. Na Ogerskem se je leta 1683. pridelalo šele 80.000 kg kokonov, lani pa že 1,127.600 kg kokonov, kar je zares velikansk korak naprej. Minislerstvo pa ima tudi posebnega nadzornika, ki vodi zadeve sviloreje, in votira vsako leto izredno velike podpore v s vrbo nasajenja murb.
Glede žita je že častiti gospod predgovornik navajal, koliko ga Ogerska eksportira. Naj le rečem, da dandanes znaša eksport pšenice 137,000.000 gld. in od tega zneska nič manj kakor 101,000.000 gld. odpade na Avstrijo.
Tudi glede živinoreje je Ogerska od leta 1868. storila velik korak naprej. Leta 1868. znašal je eksport Ogerske živine komaj 40,000.000 gld., leta 1889. znašal je že 62,000.000 gld., leta 1893.123,000.000 gld. in predlanskem že 140,000.000 gld., od katerih zopet nad 80°/o odpade na izvoz v Cisleitanijo.
Isto tako je Ogerska velikansko napredovala glede prešičoreje. Leta 1889. znašal je eksport pre-šičev iz Ogerske le 20,000.000 gld., leta 1894. pa že 71,000.000 gld. To pa direktno tudi vpliva na cene prašičjega mesa in prašičev sploh v Cisleitaniji.
Tudi glede kuretine in jajec, katere prodaja gospodinja, da nakupi obleko za otroke, storila je Ogerska lep korak naprej. Leta 1889. znašal je eksport kuretine in jajec šele 5,000.000 gld., leta 1894. uzdignil pa se je izvoz v tej stvari že na 1 V/s milijonov.
Katerokoli stroko, ali katerikoli del kmetijstva pogledamo, pri vsakem vidimo, kako ga je Ogerska vlada pospeševala in od tod ta velikanski in res izvrstni napredek. To daje pa naši državni polovici toliko večjo opravičenost, da pri sklepanji nove pogodbe z Ogersko kaže na ta napredek in na to, da je dejanska podlaga za pogodbo sedaj drugačna, kakor leta 1868.
Zelo pomenljivo je tudi, kako Ogerska napreduje v strokah, ki so sicer obrtne, ampak so vender v nekem konneksu s poljedelstvom. To je pivovarstvo in naprava sladorja. Pivovarstvo, zlasti ako dežela sama prideluje ječmen in hmelj, je lep vir dohodkov in mi vidimo, da se je na Ogerskem leta 1883. pridelalo le 62.000 III piva, leta 1893. pa že 1,263.000 III. Naši avstrijski pivovarji pa njihovega lepega in slovečega produkta vedno manj in manj izvažajo v ono državno polovico. Še bolj znamenito je sladorna industrija. Leta 1882. se je pridelalo šele 13/<t milijonov kvintalov sladorne pese, leta 1892. pa že 9 milijonov kvintalov in leta 1894. so že izdelali 1,445.000 kvintalov sladorja. Med tem ko je Ogerska leta 1889. — torej 6 let poprej — morala import!rati za 5,000.000 gld. sladorja, da je pokrila svoj konsum, mogla je lansko leto ekspor-tirati že 21/s milijona in pri tem je pokrila domači konzum v veliki večini. Ta napredek Ogerske v sladom! industriji je deloma vplival na to, da gre na Češkem in Moravskem sladorna industrija nazaj in sta te dve deželi prišli v zadrego, ker si morata trg iskati v inozemstvu, med tem, ko sta ga poprej imeli na Ogerskem.
172
VITI. seja dne 22. januvarija 1896. — VIII. Sjhung NIN 22. JnnilM' 1896.
Tudi glede špiritne industrije je Ogerska zelo napredovala. Leta 1880. izdelali so špirita za 62 milijonov gld., leta 1894. pa že za 105 milijonov gld. in torej ni čuda, če preplavlja naš trg s špiritom, in dela tudi v tem produktu konkurenco v tej državni polovici.
O mlinarski obrti, katero je omenjal gospod predgovornik, ne bom govoril, ker sem govoril o njej obširno, ko sem lani utemeljeval svoj predlog v tem oziru. Navajam samo nekatere statistične date. Leta 1881. izdelali so vsi ogerski mlini 3,750.000 kvintalov moke, leta 1893. pa že celih 7,000.000 kvintalov. Ni čuda, da tudi s tem blagom konkurirajo z našo državno polovico, kajti od te kvantitete moke izvažajo Ogri, kakor sem že lani pokazal, velik del v tostransko državno polovico.
Ker pa mora nas avstrijske državljane boleti in nas pred vsem opravičuje, da zahtevamz od avstrijske vlade, da bi branila interese avstrijskega kmetijstva, katero menim, da dovelj žrtvuje za tež-koče, v katere je zabredel kmetski stan v stari naši državi, in ako bi prišlo do colnega boja, naj vlada vsaj pazi, da se odpravi krivica, katero trpi naše kmetijstvo. Opozarjam visoko zbornico le na neko stvar. Ko je kmetijski odsek v državnem zboru na predloge, ki so se skozi 20 let ponavljali od raznih strani od leta do leta, o tem razpravljal, da bi se vender že enkrat znižala cena živinske soli, nastopil je referent dotičnega oddelka za colnine in rekel: „Finančni minister me je poblastil izreči, da se pre-kinijo vse daljne razprave o tej stvari, ker je naša državna polovica navezana na štipulacije pogodbe in do leta 1897., ko bo treba ponoviti to pogodbo, ni mogoče ničesa storiti“. Tak odgovor se je dobil in šele po velikem trudu in naporu se je bivši minister Steinbach vender pogodil z ministrom Oger-skim, da je ta privolil v to, da se da 500.000 kvintalov živinske soli na razpolago avstrijski živinoreji. Opustil bom, dalje govoriti o tem, ampak faktum je, da so Ogri naši državni polovici tako popolnoma roke zavezali, da naše ministerstvo še tako vitalnim interesom brez dovoljenja Ogerske vlade ne more ugoditi. Zato naj vlada naša gleda, da si vsaj za bodočnost, za dalnjih 10 let prostejše roke zavaruje.
Enako, kakor z živinsko soljo, s kajnitom, ki ima v sebi kalija in je za poljedelca velike važnosti. Mi v Avstriji imamo od narave, od zemlje velikanske zaloge in bogate zaklade kajnita, pa vprašam Vas, ali ni žalostno, da ga moramo dobivati iz Strass-burga, iz Saksonskega, med tem, ko imamo pri nas v Kalosci in Wieliczki velikanske zaklade gnojne soli. Avstrijskim kmetovalcem je na tej gnojni soli silno veliko ležeče. Sedaj nas stane meterski cent čez 3 gld., med tem ko bi jo prav lahko imeli na razpolaganje gotovo za polovico te cene in kdor ve, da našim zemljam najbolj kali manjka, in da bi se našim senožetim in travnikom, ki so deloma opešali in so takorekoč izmolzeni, najbolj oživeli s pomočjo kajnita, ta mora, uvažuje važnost tega faktorja za avstrijskega kmetovalca, želeti, da vlada pri obnovi pogodbe pazi, da si ohrani proste roke.
Gospoda moja, kaj naj govorim o drugih stvareh? Vsi gospodje tovariši, osobito iz vrste kmetskih
posestnikov morajo priznavati, da je dandanes edino še živinoreja, ki osobito na Kranjskem rešuje kmetski stan popolnega propada. Zaradi tega je za nas silne važnosti, da je eksport naše živine v Nemčijo vedno mogoč in meja odprta, in kolikokrat se zgodi, da je ta meja nam zaprta! Preiskujte, zakaj je meja tolikokrat zaprta, s čemer za nas usahne lep vir dohodkov. V vseh slučajih samo zaradi tega, ker se je na Ogerskem prikazala živinska kuga, (Klici na levi: — Rufe links: „Res je!“). Vsled tega se meja zapre in cene naše živine padejo včasih tako, da se kmetu živinoreja več ne izplača. Sedaj je ravno prilika, da zahteva naša vlada zvršitev veterinarnih naredeb, katerih Ogrska dosedaj ni tako strogo zvr-ševala, kakor mi. Gospodje državni poslanci mi bodo potrdili, da prosijo zastopniki iz alpinskih dežel, da naj bi se živinorejci ne šikanirali tako. V naši državni polovici glede sanitarnih naredeb strogo postopajo in z vso pravico, to rečem tudi jaz, ker je velika dobrota, da je zagotovljen naš eksport v inozemstvo, ali Ogrska pa tega ne stori vedno.
Omenjam samo zadnjega slučaja v Steinbruchu, ko se je prešičja kuga zanesla v naše kraje. In tako je vedno in vedno ena državna polovica kriva, da gine naš živinski eksport. To so tudi stvari, katere naj vlada naša jemlje v poštev in izposluje, da se bo od ogrske strani strogo zvrševalo, kar se pogodi. Seveda bo morala naša vlada postaviti se pri sklepanji pogodbe na stališče celokupne države in radujem se v tem oziru, da se je tudi častiti gospod predgovornik v tem zmislu izrekel, da je na vsaki način želeti, da Avstrija ostane tako zvezana z Ogrsko, kakor je bila do sedaj. Žalibog, da ni osnovana tako, kakor stara Avstrija, ampak dejanske razmere so take, da se mora upoštevati, da vsaj na zunaj procvita naša stara Avstrija, v drugem oziru pa ne bo tako dalje šlo, da bi naša država doprinašala še za naprej tiste žrtve enake samomoru, kakor dosedaj, in to je edino, kar nas napoti, da zahtevamo od državne vlade, da varuje pri sklepanji pogodbe z Ogrsko kolikor mogoče interes kmetijstva Avstrijskega.
Častiti gospod predgovornik je že omenjal, kako Ogrska enostransko pospešuje svojo industrijo in ravno sladorna obrt, katera je nekdaj v naši državni polovici imela tako sloveče ime, nahaja se vsled tega danes in statu crisis in velika žrtev bo treba od strani naše države, da ne bo začela popolnoma propadati. Član XIII. pogodbe z Ogrsko določuje, da sme ona le take industrije pospeševati, katere v stari Avstrijski državi še niso bile vdoma-čene, toda sladorna industrija je naša industrija. Češka, Moravska in Šlezija so začele sloveti zaradi te industrije in dandanes vidimo, kako Ogrska pospešuje to industrijo, namesto da bi pospeševala industrije, katerih poprej pri nas še ni bilo. Poglejmo cene zemljišč na Češkem, 1 j oh 1000 gld., to je grozna, čudovita cena za nas na Kranjskem in take cene imajo zemljišča na Češkem zato, ker se pridelava sladorna pesa in to se je prej izplačalo. Sedaj pa se je pričela Ogrska konkurenca. Vzlic členu XIII. nagodke z Avstrijo, daje Ogrska vlada glede te industrije grozne olajšave; 15 letna
173
vili. seja dne 22. januvarija 1896. — VIII. Sitzung um 22. Immer 1896.
oprostitev davščine, oprostitev prihodninskega davka, to je velikanska olajšava in ravno tako pospešuje Ogrska vse druge svoje industrije potom oprostitve od kolekorinskih pristojbin itd. in druge vse to v jasnem nasprotstvu z členom XIII. nagodbe z Avstrijo, da pospešuje razvoj tudi tistih industrij, ki so v najožjej zvezi s poljedelstvom Avstrijskim.
Kako napreduje industrija na Ogrskem, kaže ena številka. Vzlic temu, da ima Ogrska svoje pre-mogokope, vpelje v državo 17 milijonov kvintalov premoga.
O prometnih sredstvih je že častiti gospod predgovornik govoril, meni preostaja jih le omeniti, v kolikor služijo prometna sredstva v prospeh kmetijstva. Tukaj, gospoda moja, vidite, ako se oziramo na žito in moko, torej na glavne pridelke Ogrske, kako ona pospešuje ta transport. Ako vzamemo tarifni znesek iz Ljubljane v pristanišče v Reko, vidimo, da nam ni mogoče blaga tja pošiljati, ker ne moremo konkurirati z Ogri glede nizke tarifne svote, ki jo imajo oni. Čudovito je, kako se je Ogrski vladi posrečilo povzdigniti to pristanišče. Silni napredek tega pristanišča je najbolj razvid iti iz tega, da je leta 1871. v Reki znašal promet v blagu 1,210.000 kvintalov, danes pa znaša ta promet že 11,159.000 kvintalov in vsled tega pa je toliko manj procvitalo pristanišče Trst, kar je zopet udarec za našo državno polovico. V členu X. nagodbe je navedeno, da se morajo vsi pogoji, naprave in naredbe glede transporta dogovoriti skupno od obeh državnih polovic, ali mi smo vidili, kako se je v teku let Ogrska znala v tem oziru osvoboditi. Avstrijski „Lloyd“ jej že preseda in napravila si je „Adrijo“, ki si išče stališče in središče v Reki, in ravno tako se je Ogrski posrečilo izpodrivati še celo staro podonavsko društvo in sedaj ima lastno podonavsko društvo. Z eno besedo, vsa prometna sredstva si je znala pridobiti, da služijo v eksport njenega blaga.
Naj navajam še tarifne cene za les, ki je še vir dohodkov za nas Kranjce, osobito za veleposestvo, katero ima še nekako zaslombo v gozdih. Ako hočemo mi, ki stojimo kot sosedje pri durih pristanišča Trsta in morja, pošiljati naš les v Trst ln od tam naprej po ceni poti morske vožnje, moramo plačevati za eksport tega svojega pridelka neprimerno visoke cene (Poslanec grof Barbo: — Abgeordneter Graf Barbo: „Leider sehr wahr!"). Ogri se si po državnih železničnih progah do Reke, kjer je itak Ogrska sama gospodarica, pa tudi v Trst od južne železnice znali izposlovati tako neverjetno ugodne tarife, da plačajo za en vagon desk iz naj-isje lege Karpat do Trsta 112 gld., ko smo mi jubljančani do nekaj let kot najbližji sosedi pla-■eval1 po 64 gld. Z eno besedo, ni čuda, da pri 11 lazmerah naše poljedelstvo hira in trpi in to i® ?me za naprej tako biti in jaz se trdno nadjam,
I °. v a.a ,Pri obnovitvi nagodbe z Ogrsko varo-nnrU m	^terase poljedelstva, ki služi kot
»,,fia.gaT,b agostanJu avstrijskih narodov (Klici: — JtuIe« »Dobro, dobro!“).
V AvftV®^an\Pa sv°j govor z eno značilno številko, šrin r, zna®a Prošek za pokritje skupnih potrebna glavo 2 gld. 94 kr., v Ogrski le 1 gld. 84 kr.
(Klici: — Rufe: „Cujte, čujte!“). Te dve številki dovolj jasno govore in poleg ozira na spremenjene odnošaje in na hirajoče naše poljedelstvo, dovelj opravičujejo našo vlado, da zahteva, da se kvota spremeni.
Sklepam svoj govor želeč, da bi se vladi posrečilo varovati interese avstrijske industrije in avstrijskega poljedelstva in tudi doseči primerno in pravično kvoto, kajti: Justitia fundamentum reg-norum, v formalnem oziru pa predlagam, da se predlog izroči v posvetovanje in poročanje upravnega odseka.
Deželni glavar:
Samostalni predlog obstoji z dveh oddelkov, katerih prvega je sedaj utemeljil gospod poslanec Povše in glede katerega predlaga, da se izroči upravnemu odseku v posvetovanje in poročanje.
Gospodje poslanci, ki pritrjujejo formalnemu predlogu gospoda poslanca Povšeta, da se stvar izroči upravnemu odseku, izvolijo usta ti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sedaj pride na vrsto utemeljevanje druzega oddelka.
Gospod poslanec Klun ima besedo.
Poslanec Klun:
Visoki deželni zbor! Gospod predgovornik je utemeljeval gospodarski del našega samostalnega predloga; naj mi bo dovoljeno, nekoliko besed spregovoriti v podporo druzega zgodovinskega dela omenjenega predloga, ki zadeva zopetno združenje žum-berskega in marindolskega okraja z deželo Kranjsko.
Na jugoizhodu naše lepe domovine leži veliko gorovje, Gorjanci imenovano, obsegajoče 4 štirjaške milje, v sredini njegovi na visokem hribu stal je pa starodaven grad, ki je bil nekdaj lastnik skorej celega omenjenega kraja in kateremu so bili podložni ta-mošnji prebivalci, ki dandanes štejejo okoli 11.000 duš.
Ta grad z vsem svojim svetom je spadal že od nekdaj k deželi Kranjski, kakor Vam hočem pojasniti z dokazi, kolikor sem jih mogel v tem kratkem času nabrati po raznih virih.
V c. kr. hišnem, dvornem in državnem arhivu na Dunaji se hranijo stara pisma, katera pričajo, da so deželni vladarji Kranjski v lenstvo dajali grad in svet žumberski. Jedno tako pismo je iz 1. 1285., in še druga pisma iz 13. stoletja omenjajo, da sta proti koncu 13. stoletja Nikolaj in Gerlah Sichelbergerja, lastnika žumberskega gradu, udanost in pokorščino prisegla koroškemu vojvodi Mainhardu kot vladarju dežele Kranjske, katera mu je bila izročena v zastavščino.
Ko je dežela Kranjska v last prišla vojvodom avstrijskim (1. 1335.), so žumberski gospodje v njih častili svoje deželne vladarje. V nekem pismu z dne 26. junija 1360 vojvoda Rudolfa avstrijskega imenujejo „našega milostljivega gospoda“, in., dne 22. aprila 1. 1403. prepuščala sta Hans Schönberger in Tomaž Sichelberger razsodbo o neki pravdi „vi-
174
VIII. seja tine 22. jaiiuvarija 1896.
Vlil. Kitzimg mu 22. Immer 1896.
sokorodnemu knezu, našemu milostljivemu gospodu vojvodu Leopoldu, vojvodi avstrijskemu in njegovim svetovalcem.
Ko je koncem 15. stoletja izmrla rodbina Sichelberška, prešla je grajščina kot zastavščina v last deželnim vladarjem kranjskim in že 4. novembra 1501. 1. potrjuje Krištof Obernburger, da mu je kralj Maksimilijan I. v oskrbstvo izročil žumberski grad, „ki leži v kranjski kneževini Njih kralja Veličanstva“.
Leta 1505. je bila grajščina izročena Nikolaju Semaniču, ki se je zato posvetil službi kralja Maksimilijana, in 24. novembra 1526 je potrdil nadvojvoda Ferdinand I. Ivanu Kobašiču, ki je bil grad odkupil od Semaničevih dedov, posestvo žumber-skega gradu „ležečega v naši kranjski kneževini“. Leta 1533. posestovala je žumberski grad Kobašičeva udova, katera ga je pa že leto pozneje proti primerni odškodnini v oskrbovanje izročila višjemu poveljniku Štajerske, Koroške in Kranjske Han zu Püchlerju, ki ga je pa porabil za vse kaj druzega, kakor prejšnji posestniki.
Ko so se namreč Turki po osvojitvi Carigrada čimdalje bolj širili po Evropi in neusmiljeno stiskali in trpinčili kristijane, pobegnili so premnogi Srbi iz svojih rojstnih krajev v deželi turški in so zavetja iskali pri sosednjih krščanskih vladarjih. Ker so bili „uskočili“ pred Turki, imenovali so jih Uskoke. Prvi so bili pribežali že koncem 15. stoletja pod Ogerskim kraljem Matjažem, ki jih je naselil okoli Like, Krbave in Senja ter jim naložil dolžnost, da morajo varovati hrvatske meje proti Turkom.
Ker je bil ogerski kralj Ludovik II. svak avstrijskega nadvojvode in poznejšega kralja Ferdinanda L, naprosil ga je okoli 1. 1520., da naj on prevzame obrambo cele hrvatske meje, kar je nadvojvoda tem raje storil, ker je 6 let pozneje, to je 1. 1526. po bitki pri Mohaču, kjer je Ludovik II. sam prišel ob življenje, v svojo last dobil omenjene dežele.
Ali Turki niso napadali samo ogerskih in hr-vatskih pokrajin, segali so dalje in prijemali tudi naše avstrijske dežele, mej katerimi je zlasti dežela Kranjska največ trpela. Pač so se naši predniki hrabro bojevali zoper Turke in jih dostikrat s krvavimi glavami zapodili nazaj na Turško; ali kralj Ferdinand I. je sprevidel, da se ne bodo mogli dolgo braniti pred silovitimi napadi, ako se tudi na Kranjskem ne osnuje mejna straža, kakoršno so bili ogerski kralji ustanovili v Senji, Liki, Krbavi, Belovaru, Koprivnici itd. Ko je torej 1. 1532. in 1533. zopet veliko Uskokov pribežalo čez turško mejo, sklenil je Ferdinand, naseliti jih na Kranjskem, da bi deželo varovali pred turškimi napadi.
Za njih naselitev se mu je zdel okraj žumberski najprimernejši; zato je sam pisal udovi Ko-bašičevi, da naj mu v ta namen prepusti žumberski grad na Kranjskem. Po dolgotrajnih razpravah se je udova udala in grad izročila gori imenovanemu Püchlerju, ki si je prizadeval kolikor mogoče ustreči volji Ferdinandovi. Izprosil si je od vice doma Kranjskega denarne in druge potrebne pomoči ter se podal v Žumberk, kjer je del tamošnjega sveta odkazal Uskokom, zavezaje jih v imenu kra-
ljevem, da morajo čuvati meje in biti zmerom pripravljeni na boj. Kot vrhovni poveljnik jim je bil on sam imenovan od kralja, ki je dal Uskokom že v prihodnjem 1. 1535. žumberski svet v dedno lenstvo in jih ob jednem za 20 let oprostil desetine, davkov in tlake.
Po preteku prvih 20 let plačevali so samo po 1 gld. štibre od peči in sicer vicedomu v Ljubljani, kar je nov dokaz, da je žumberski grad in svet spadal k deželi Kranjski.
L. 1544. dal je kralj s pismom z dne 12. julija Uskokom nove pravice, po katerih so bili oproščeni mitnine, carine in tri deseti n e od vseh za živež potrebnih reči. Te pravice so jim potrdili tudi poznejši vladarji dežele Kranjske. Ferdinand II. v Gradcu s pismom z dne 10. aprila 1611 in z dne 20. septembra 1. 1627. Ferdinand III., cesar Leopold I. s pismom danim na Dunaji dne 28. oktobra 1. 1662. in Karl VI. s pismom z dne 22. februarja 1. 1716.
Pa Uskoki so tudi v poznejših letih prihajali na Kranjsko, kjer so jim v žumberskem okraji odkazovali stanovališča. Ker je bilo pa tam poleg Uskokov še veliko domačih kmetov, podložnikov žumberske grajščine, odkupili so vsled želje Ferdinandove, izražene v pismu z dne 7. marca 1547, od Püchlerjeve udove Mehovsko grajščino, ki je mejila na Žumberski svet, ter so pripravili žumberske kmete, da so se preselili tje, prepustivši prejšnja posestva Uskokom, da so poslednji kolikor mogoče skupaj živeli in se ob nevarnosti tem hitreje zbirali. Prav iz tega uzroka zamenjali so bili nekaj sveta tudi od Kostanjevškega in Pleterskega samostana, ter so z Žumberkom združili stari Presežki grad, ki je stal, kakor piše Valvazor, na Gorijancih na hribu, pod katerim Kupčina izvira, katera se pod Žumberkom razliva v Brigano“. Tudi ta grad je stal na zemlji Kranjski, kakor spričuje naš slavno-znani Valvazor.
Pa tudi okoli Metlike so se bili nekateri Uskoki naselili in ob Kolpi med Vinico in Podbrežjem, zlasti pa med Adlešicami in Preloko v tako imenovanem Marindolu, ki ga Valvazor našteva med ime-nitnejširni vasmi dežele Kranjske.
Ker so se pa Uskoki ali Vlahi, kakor jih tudi imenujejo, naselili v Žumberskem okraji in Marindolu, ta okraja vsled tega nista nehala biti zemlja Kranjska, kar potrjuje kralj Ferdinand I. sam, ki je bil prošnji dveh Uskokov za podelitev nekaterih posestev v žumberskem okraji poslal vicedomu v Ljubljano, da o njiji izreče svoje mnenje. Tudi pozneje so se talce prošnje zmirom predlagale deželnim stanovom Kranjskim, in še 1. 1743. so bili za svet vprašani deželni stanovi Kranjski, ko je prvi polkovnik slunskega polka grof Petazzi prosil, da naj se mu v lenstvo da grajščina žumberska.
In ko je bilo treba leta 1540. po smrti Pihlerje vi Uskokom dati novega kapitana ali poveljnika, predlagali so deželni stanovi Kranjski kralju Fei-dinandu L, da bi bil za to važno službo najsposobnejši Jernej iz Raven, ki naj bi stanoval v žumberskem gradu, katerega bi bilo v ta namen odkupiti od Püchlerjeve udove. In to pravico, da so
Vili. seja dne 22. januvaiija 1896. —- Vlil. Sitzung mit 22. Jänner 1896.
175
kralju nasvetovali osebe, ki naj se imenujejo za žumberske glavarje, zvrševali so deželni stanovi Kranjski do leta 1690.
Prav jasno se je pokazal vpliv deželnih stanov Kranjskih pri imenovanji žumberskih poveljnikov I. 1592., ko se je bila raznesla vest, da je nadvojvoda Ernest za višjega poveljnika žumberskih Uskokov imenoval grofa Petra Erdödy-a.
Deželni stanovi Kranjski poročali so vsled tega dvornemu vojnemu svetu v Gradcu, kako važno je, da se to mesto izroči zanesljivemu domačinu, ker leži žumbersko glavarstvo v deželi Kranjski in je pod sodstvom deželnega glavarja Kranjskega. In ko je nadvojvoda potrjeval, da je res omenjenega grofa Erdödy-a imenoval za žum-berskega višjega načelnika, ter s pismom z dne 24. januarja 1. 1592. poročal, da pri tem imenovanji ostane, ugovarjali so Kranjski stanovi, rekši, da so bili Uskoki ves čas odvisni od k n j e že vi n e Kranjske, in da so v vseh stiskah pri njej našli tudi največjo in najboljšo pomoč.
Celo gori imenovani grof Peter Erdödy, proti kateremu so se tolikanj protivili deželni stanovi Kranjski, moral jim je priznavati, da so Uskoki, naseljeni na Kranjskem.
In ko se je stanovih odbor Kranjski dne 17. januarja 1. 1593. pri nadvojvodu Ernestu potezal za podaljšanje Uskokom podeljenih pravic, zahteval je nadvojvoda s pismom z dne 28. marca 1. 1593., da naj prej o tem deželni zbor Kranjski izreče svoje mnenje.
Pa tudi pozneje, ko se je mejna straža vseskozi vojaško organizovala, ostal je žumberski okraj del dežele Kranjske, dasi je imel z mejnimi kraji hrvatskimi skupnega poveljnika. In ko so ga s 1550. Hrvatje zase zahtevali, so se stanovi dežele Kranjske tej zahtevi z vso odločnostjo protivili.
Tudi poznejša uradna pisma potrjujejo, da je Zumberg zmerom spadal k deželi Kranjski.
. Dne 2. septembra 1. 1594. potrjeval je nadvojvoda Maksimilijan kot varh mladoletnega nadvojvoda Ferdinanda, poznejšega cesarja Ferdinanda II., piavice Uskokov, „ki žive v Žumberku in okolici njegovi v k n ježe vini Kranjski“, kakor stoji v občnem pismu. Dne 10. aprila 1. 1611. potrjeval j6, , pavice imenovani nadvojvoda Ferdinand sam ° Vardar in „vladajoči knez na Kranjskem“.
Dne 26. novembra 1. 1651. poslal je cesar Fer-mand lil. grofu Petru Zriniju kot poveljniku na v r,a"jskem >n na PIrvatskem živečih Uskokov pismo, atcrem mu ^kot gospod in vladajoči knez ezele Kranjske veleva, da mora biti po-T7- se.n 'n pokoren deželnemu glavarju „ a s k e m u. In prav jednalco povelje je bil dal n ar Leopold I. dne 27. maja leta 1665. .grofu Ja-V Žumberim .Par^deiser-iu' ki Je bil tedaj poveljnik
nrav declnako naš slavni zgodovinar Valvazor, ki je novrl V- 1S*,em -času živel, v svojih spisih zmerom Govori da Zumberk spada k deželi Kranjski, o nip eC ° ’nXenovanem Paradeiserji, ki je bil impriri °Vem čas.u Žumberski in Slunski poveljnik, z m nnenuje tudi tedanjega poročnika in dva
podčastnika, ter pristavlja, da vse te s poveljnikom vred plačujejo stanovi Koroški. „Drugih 12 masolov in vodjev in 12 podčastnikov pa plačujejo stanovi Kranjski; kar je pa vojakov v Žumberskem višjem kapit.anatu, piše Valvazor dalje, ne. dobivajo prav nobene plače, ker so vsi ti na Kranjskem živeči Uskoki oproščeni vseh davkov in priklad, ki jih morajo drugi v Kranjski vojvodini živeči podložniki in kmetje plačevati. Zato pa morajo vse straže in vojaško službo opravljati v tem, pa tudi v slun-skem okraji. K temu kapitanatu spada pa tudi še več drugih na Kranjskem ležečih vasi, v katerih Uskoki prebivajo, namreč Podbrezje, Črnomelj, Metlika, Vinica itd.“
Pa tudi gosposke same smatrale so žumberski okraj zmirom kot del dežele Kranjske. Leta 1714. bil je žumberski grad hudo poškodovan po ognji in potresu. Tedanji poveljnik baron Po-sarelli se je radi poprave obrnil do notranje-avstrij-skih stanov, ker je bil grad notranje-avstrijsko ka-meralno posestvo, in dvorna kamera je zaračunila dotične troške vicedomatu kranjskemu.
In ko je bila moč Turkov v začetku 18. stoletja zdrobljena, pisala je notranje-avstrijska dvorna kamora dvornemu vojnemu svetu, „da naj se bivša v deželi Kranjski ležeča kameralna graščina v Žumberku, ki so jo bili v graničarske namene izročili tedaj, ko je sila turška tako pretila notranjeavstrijskim deželam, da je bilo treba prav notri na Kranjsko potegniti meje, zopet nazaj da in vtelesi kamori, ker so se razmere bistveno spremenile in se ni več bati, da bi Turki zopet prihrumeli na Kranjsko“. Ali vojni svet se ni zmenil za to zahtevo in Žumberk je ostal še dalje del vojaške granice.
V 18. stoletji dobila je vojaška granica novo organizacijo, ali glede dejanske pristojnosti žumber-skega okraja k deželi Kranjski se ni ničesa spremenilo, kar potrjuje organizator vojaške granice, vojvoda Sachsen-Hildburghausen sam v nekem poročilu „o notranjih razmerah in ustavi karlovškega generalata“ z dne 7. marca 1737, v katerem v 52. prilogi glede Žumberka poroča, „da je grad na gori blizo meje med deželo Kranjsko in Hrvatsko“. „Višje in niže oblastvo“, pravi, „spada notranje-avstrijski vladni dvorni kamori; v vojaških pregreških — in delictis militaribus — pa morajo zmirom podložil biti sodstvu gospoda generalnega poveljnika.“
Leta 1746. je dobila vojaška granica strogo vojaško upravo; civilnim oblastnijam prepuščalo se je prav malo vpliva, ali nad tem tudi zdaj nihče ni dvomil, da žumberski okraj spada k deželi Kranjski in da leži na zemlji Kranjski, kar zopet potrjujejo razni dogodki in razna uradna pisma.
Leta 1755. so se puntali varaždinski graničarji. Notranje-avstrijski gubernij je hotel zvedeti, kak veter piha med Uskoki na Kranjskem ter je naročil okrožnemu častniku na Dolenjskem, da naj mu o tem poroča. Ta je to storil ter svoje poročilo poslal zastopstvu dežele Kranjske, ki je o tem sporočalo generalu v Karlovcu. V dotičnem dopisu z dne 26. marca 1. 1755. med drugim stoji opazka, da je žumberski Vlah Teodor Susič, stanujoč v Marindolu v
170
VIII. seja dne 22. januvavija 1896. — VIII. Sitzung MN 22. M Ml kV 1896.
deželi Kranjski in službujoč kot prostak pod stotnikom Erhardom, to in to rekel, oziroma žugal.
Pa tudi ogerska vlada sama in višje vojaške oblasti potrjujejo, da je Žumberk del dežele Kranjske.
L. 1779. je bilo treba plačati odkupnino za troje vojaških lenstev v žumberskem okraji. Ko je pa šlo zato, kdo naj plača odkupnino v znesku 37.480 gld. 15 kr., in se je povdarjalo, da bi to morala plačati dežela ogerska, ker leži karlovški generalat na ogerski zemlji, ogerska najvišja upravna oblast o tem ni hotela nič vedeti, ter je s pismom z dne 23. junija 1. 1780. cesarici Mariji Tereziji poročala, da Ogerska do žurnberskega okraja nima nobene provincijalne ali kameralne 'pravice, ker celi ta okraj že od začetka spada k deželi Kranjski, od katere je bil le pridejan Karlovškemu generalatu.
Ravno tako je tudi dvorna kanclija sedmo-grajska najprej 23. avgusta 1. 1782. in pozneje zopet 12. decembra L 1785. v tej zadevi zagotavljala dvornemu vojnemu svetu, da Ogerska nima nobenega uzroka, plačati omenjenega zneska, ker jebilžumberski okraj že od začetka del dežele Kranjske.
V	jednakem smislu se je bil o tej zadevi dne 14. aprila 1. 1784. izjavil višji vojni svet in odkupnina se je vsled tega izplačala iz splošnje dolžne blagajnice.
Proti 1. 1790. pričel se je neki prepir zaradi mej med S1 u n s k i m polkom, h kateremu je spadal žumberski okraj, in mej Rupreško grajščino, ki je stopila na mesto nekdajne Mehovske grajščine. — Mislilo se je, da gre pri tem prepiru tudi za mejo mej deželo Kranjsko in Hrvatsko. Ali deželni stanovi kranjski so s pismom z dne 11. aprila 1. 1793., Ljubljanski gubernij pa z odlokom z dne 10. januvarija 1. 1801. odločno odgovarjali, da o tem niti govora ne more biti, ker spada, celi žumberski okraj k deželi Kranjski, da torej meja mej deželo Kranjsko in Hrvatsko ne leži takraj, ampak onkraj Žumberka.
In prav v jednakem smislu bil je nekoliko prej poravnan prepir zaradi meje med Marindolom in podbreško grajščino, kakor je razvidno iz nekega poročila ljubljanskega gubernija do kresijskega urada novomeškega z dne 13. novembra 1. 1799. štev. 6536.
V	istem času nastali so bili pa še neki drugi prepiri radi mej med deželo Kranjsko in Hrvatsko, oziroma Ogersko. Ker so se bile pa vsled francoske prekucije unele jako hude vojske, mirovala je ta reč do 1. 1828. Tedaj pa je ogerska višja deželna pogodba imenovala štiri komisije, ki so imele uravnati ogerske meje proti Moravski, Galiciji, Štajerski in Kranjski.
Pooblaščenci dežele Kranjske zagovarjali so pravice dežele naše do Žumberka in Marindola, sklicevaje se na to, da oba ta okraja ležita v kresiji novomeški, in pa na razsodbo c. kr. dvornega vojnega sveta, ki je nedolgo prej s pismom z dne 2. februarja 1. 1827. glede prepira zaradi meje med slunskim polkom in Rupreškim gradom skupni dvorni kanceliji poročal, „da se deželna meja brez ovir prav lahko uravna, ker celi žumberski okraj spada k deželi Kranjski
in se od dvornega vojnega sveta temu nikdar ni oporekalo “.
Ko so se čez nekaj let po nekolikem prestanku dotične razprave zopet pričele, hotela je dvorna kanclija ogerska zvedeti, kak pomen prav za prav imajo gori omenjene besede c. kr. dvornega vojnega sveta. Vsled tega je vojni svet reč še natančneje preiskoval ter s pismom z dne 10. marca 1. 1839. skupni dvorni kancliji poročal, da so pri novi organizaciji vojaške granice, po spričevanji vseh pisem, zemljevidov in načrtov, žumberski okraj smatrali kot celotni del dežele Kranjske, dasiravno je bil že tedaj vojaško orga-nizovan, in da je tudi kraljeva dvorna kanclija ogerska sama že večkrat izjavljala, da od dežele Kranjske Karlovški vojni granici priklopljeni žumberski okraj ne spada k deželi ogerski.
Po tem pojasnilu pisala je skupna dvorna kanclija dne 30. marca 1839. dvorni kancliji ogerski, da ni nobenega uzroka glede uravnave deželnih mej v žumberskem okraji drugače postopati, kakor je v jednakih mejnih prepirih dozdaj postopala artikularna komisija.
Ogerska dvorna kanclija se je v svojem odgovoru z dne 18. aprila 1839. pridružila tem nazorom, ter je s tem zopet priznavala, da žumberski okraj spada k deželi Kranjski.
To potrjujejo pa tudi zemljevidi prejšnjih časov. Tak zemljevid nahajamo v Valvazorjevi knjigi „Ehre des Herzogthumes Krain“, katero je spisoval 1. 1686; meje dežele Kranjske se po tem zemljevidu vlečejo ob Kolpi onkraj Metlike ob Kamnici čez Gorjance in potem od Kupčine poleg Perigane tako, da Marindol in ves žum-berski okraj pripadata k deželi Kranjski. Prav jeclnake meje nahajamo v karti iz 1. 1574. in v Florijančičevi karti, ki je bila natisnjena 1. 1744., kakor tudi v novejših zemljevidih na svetlo danih 1. 1810 in 1. 1812. In še 1. 1838 je glavni kvartir-meister poročal vojnemu svetu, da po uspehu najnovejšega merjenja žumberski okraj brez dvombe spada k deželi Kranjski.
Tako torej vse priča, da sta žumberski okraj in Marindol dela dežele Kranjske, stara pisma deželnih vladarjev, deželnih in državnih civilnih, kakor tudi vojaških oblastev, starejši in novejši zemljevidi in celo Mažari sami, katerih pa vse to ni zadrževalo, da 1. 1846., ko so se pričele nove razprave radi uravnave mej med deželo Kranjsko in Hrvatsko —, niso le zopetno zahtevali žurnberskega okraja, ampak da so hoteli imeti tudi še Metliko. Menda so si mislili, da morajo široko ziniti, ako hočejo vsaj mrvico ujeti. Naposled so namreč velikodušno popustili tirjatev glede Metlike in po načelniku dotične komisije, škofu Havliku, poznejšemu zagrebškemu kardinalu, predlagali, da naj ostane vse pri starem, Metlika pri Kranjskem, Žumberk in Marindol pa pri Hrvatski oziroma Ogerski deželi.
Toda pooblaščenci deželnih stanov Kranjskih so odločno oporekali temu predlogu in stanovski odbor kakor tudi kamorna prokuratura
177
VIII. seja dne 22. januvarija 1896. — VIII. Kitzung mil 22. Jänner 1896.
sta se pridružila temu oporekanju. In prav v jed-nakem smislu sklenil je deželni zbor Kranjski dne 13. septembra 1. 1847., ponavljati pravico dežele Kranjske do žumberskega okraja, ako se glede vojaške granice kdaj kaj spremeni, ker je združenje žumberskega okraja z deželo Kranjsko le tedaj mogoče, ako se vojaška granica kdaj razpusti.
Ker so se dotični zapisniki v viharnem letu 1848. menda zgubili, ali kali, zaukazalo je mini-sterstvo z dopisom z dne 11. julija 1. 1858. deželni vladi Kranjski, da naj v definitivno rešitev mejnih prepirov med deželo Kranjsko in Hrvatsko komisi-jonalno pregleda dotične kraje in dožene v to potrebne razprave. Ta komisijonalna razprava se je vršila od 15. do 90. oktobra 1. 1860. Toda prejšnji stanovih odbor, ki je imel o tej obravnavi izrekati svoje mnenje, opustil je to reč in jo prepustil razsodbi deželnega zbora Kranjskega. Vsled tega bila je ta zadeva po ministerskem ukazu z dne 27. aprila
1.	1861,, št. 6613. od deželne vlade Kranjske dne 7. junija 1861. pod št. 843. izročena deželnemu odboru, ki jo je 1. 1863. v razsodbo predložil deželnemu zboru. Po temeljitem poročanji deželno-odborskega poročevalca, sedanjega ravnatelja Kranjske hranilnice gospoda dr. Šuppana, bil je dne 4. marca 1. 1863. v 21. seji brez ugovora sprejet predlog deželnega odbora, ki priporoča, držati se tiste meje med deželo Kranjsko in vojaško granico, katero so Kranjski pooblaščenci že prej zahtevali, ter prositi vlado, da naj to mejo definitivno določi. V donnern poročilu deželnega odbora stoje zlate besede, da čast vsakatere dežele tirja, varovati deželne meje m odbijati neopravičeno vtikanje sosedov.
doda vlada gori omenjenemu sklepu deželnega zbora Kranjskega ni ugodila, ampak je z razsodbo z dne 6. septembra 1865., št. 4112., pravdala Hrvatom. Deželni zbor Kranjski je to 1. 1866. sicer na znanje vzel, toda z izrečnim pridržkom, da se ima meja urediti po zahtevi dežele Kranj-s'e, ako pride kdaj do tega, da se razpusti vojaška granica.
1Q T° SG Je zgodilo z Naj višjim sklepom z dne , .av^,sta 1- 1869. in ravno dva meseca pozneje,
0	je 19. oktobra istega leta stavil je bil deželni pos anec vitez Savinšek v deželnem zboru Kranjskem F\e o"' ^a naj se z vrše teritorijalne pravice de-,ee sanjske do Žumberskega okraja. Deželni zbor ega samostalnega predloga sicer meritorno ni bil
1 ’ vsejedno pa je deželni odbor ta predlog na-
1	l^ '.ac‘* proseč jo, da naj uravna mejo med uezeio Kranjsko in Hrvatsko pri Metliki. Ko se je
nr 1 -•vgraniCa razv°jaščila in so se razni deli njeni šinip112!-1 posameznim deželam, nastalo je vpra-vhrW Can- naj' Popada žumberski okraj ? Naša m m ®,a. '\e zahtevala za deželo Kranjsko, ogerska zu m pii oželo Hrvatsko. Naposled sta si vladi pora-
Letl%TRVeČ--,Stane Še ”iD ^Ponso«.
dnevni red lm-m,0 ? ?a to vPrašanJe zopetna eranipa ’ v0 Je kilo treba vsled opustitve vojaške zaradi	pogodbe med našo in ogersko vlado
bila reč rüT™/ k slcuPnim troškom. Naša vlada bi ' a do konca dognala ter je ogerski vladi
dne 26. aprila 1881. izročila spomenico, v kateri temeljito dokazuje, da je žumberski okraj vedno spadal k deželi Kranjski, s katero ga je treba torej po razrešitvi vojaške granice zopet združiti. Dotična spomenica je bila leta 1881. predložena našemu deželnemu zboru in jo gospodje poslanci najdejo v stenografičnem zapisniku deželnega zbora Kranjskega v 21. zvezku.
Ogerska vlada je s pismom z dne 4. julija leta 1881., št. 2265., na to spomenico odgovarjala, da načelno priznava pravico dežele Kranjske do Žnmberka in Marindola, da se pa mora ta zadeva prej po ustavnem potu rešiti v državnem zboru avstrijskem in ogerskem, predno pride do njene zvršitve.
V soglasji s temi nazori bilo je v c. in kr. odredbi z dne 15. julija leta 1881. glede -združenja hrvatsko - slavonske granice z deželo hrvatsko in slavonsko določeno, da podeželjenje žumberskega okraja in Marindola, ker meje še niso uravnane, ostaja toliko časa in suspenso, da bo reč ustavnim potem rešena.
Ob jednem pa se je uprava teh dveh okrajev začasno izročila hrvatskemu banu.
Toda mažarska vlada je že. takrat pokazala, da je ni volja, Žumberka izpustiti iz svojih rok, ter je s pismom z dne 7. avgusta 1. 1881., št. 2565. M. E., naši vladi odgovarjala, da se pri rešitvi tega vprašanja ne sme ozirati le na pravno stran, ampak tudi na to, kar je sploh prav in primerno. V tem oziru pa po njeni misli vse govori za to, da naj Žumberk in Marindol ostaneta pri Hrvatskem; ker
1.	že več stoletij je ta okraj ločen od Kranjske in združen z Granico; ljudje so odtujeni domači deželi in tako stopljeni z graničarji, da se ž njimi čutijo jeden in isti narod;
2.	tudi s Kranjsko nimajo skorej nobene ali le prav malenkostne dotike, ker je svet samo proti Hrvatski odprt čez Jasico in proti Zagrebu;
3.	združeni so s hrvatskimi občinami in poznajo sploh le hrvatsko upravo ter bi se avstrijanske težko privadili;
4.	pri njih velja še družinska vkup n ost, katere v Avstriji ne poznajo;
5.	imajo hrvatske šole, hrvatske duhovne, rimski katoličani svojega škofa v Zagrebu, grški katoliki pa v Križevcu. Torej bi bilo prav in pravično, pustiti jih pri Hrvatski.
In da bi mažarska vlada to tem laglje dosegla, izkazala je z nekimi davčnimi predpisi, da se ta okraj s svojimi davki ne vzdržuje, ampak da je treba za razne potrebščine še vsako leto dodajati okroglih 3.600 gld.
Tega seveda ni v poštev jemala, da je tam čez 6600 oralov eraričnih gozdov, iz katerih mažarska vlada že od nekdaj prodaja les, dasiravno je lastninsko vprašanje ostalo še in suspenso, in iz katerih gotovo toliko dobička dobiva, da je gori omenjenih 3600 gld. v obilni meri pokritih.
Naša vlada je z dopisom z dne 16. septembra 1. 1881. št. 4368. vso to zadevo izročila deželnemu zboru kranjskemu z naročilom, da naj jo pretresa in vladi sporoča svoje mnenje.
178
VIII. seja dne 22. januvarija 1896. -
Deželni zbor je to reč temeljito preiskoval in dne 21. oktobra 1. 1881. po obširni razpravi z večino sprejel predlog' upravnega odseka, ki naj ga smem z dovolitvijo gospoda deželnega glavarja Citati iz stenograflčnega zapisnika, in ki se glasi:
(bere: — liest:)
Der Landtag des Herzogthums Krain nimmt die in der Regierungsvorlage vorn 25. September 1881., Z. 1628. betreffend die zukünftige Stellung des Sichel-bürger Distrietes und der Gemeinde Marienthal, enthaltene Mittheilung, dass das k. k. Ministerium der im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder im Sinne des Reichsgesetzes vom 8. Juni 1871. R. G. B. Nr. 49, die Ansprüche des Landes Krain aus das besagte Gebiet bei dem königlich ungarischen Ministerium aus Grund der in dem der Regierungsvorlage beigeschlossenen Memoriale enthaltenen Urkunden und Belege zur Anerkennung gebracht, so wie von der königlich ungarischen Regierung in ihrer Note vom 4. Juli 1881, Z 2265, abgegebene Erklärung, dass sie die erhobenen Ansprüche Krains aus die Zugehörigkeit des Distrietes Sichelburg und der Gemeinde Marienthal im Prinzipe anerkenne, zur befriedigenden Kenntnis; dagegen ist der Landtag nicht in der Lage, dem von der königlich ungarischen Regierung in ihrer besagten Note gestellten Ansuchen, dass das Sichelburg-Marienthaler Territorium aus Opportunitäts- und administrativen Rücksichten in seinem bisherigen Verbände mit Kroatien belassen werde, zuzustimmen.
In Erwägung, dass das Land Krain im Verlaufe der Zeiten ohne Zustimmung seiner Landesver-tretung in seinem ehemaligen territorialen Umfange mannigfache Einschränkungen erfahren musste, weshalb nur auf die Lostrennung des Fiumaner Territoriums von Krain hingewiesen wird;
in Erwägung, daß bei dem mit dem Gesetze vom 8. Juni 187 i zustande „ gekommenen Übereinkommen mit Ungarn infolge des Überganges eines Theiles tier Militärgrenze aus der Militär- in die Zivilverwaltung von der Entschädigung Krains und der inneösterreichischen Länder bezüglich der von ihnen gemachten Jnve-stirungen in den zu den einstigen Meergrenzen gehörigen Festungen der spätern Militärgrenzdistriete ganz abgesehen wurde;
in Erwägung, dass für die territoriale Abgrenzung Krains, beziehungsweise dieser Reichshälfte gegen Üngarn, beziehungsweise Kroatien, zum Theile der Lauf des Kulpaslusses, und weiterhin das natürliche Bollwerk, das Uskokengebirge mitsammt den Abhängen des Sichelburger Territoriums, von unbestrittener Bedeutung sind;
in weiteren Erwägung, dass die Verkehrsbeziehun-gen der Enclave Marienthal und des Sichelburger Distrietes zu Krain sehr lebhafte sind und der Grundbesitz der genannten Territorialen auf kraiuischein Gebiete ein bedeutender ist, womit die Homogenität der beiderseitigen Interessen constatirt und eine sichere Grundlage für die völlige Einbeziehung der genannten Di-stricte nach Krain geboten ist;
in schließlicher Erwägung, dass für die geregelte Administration des Gebietsumfanges der k. k. Bezirkshauptmannschaft Tschernembl sowohl beim Bestände der
VIII. Sitzung mit 22. Immer 1896.
Marienthaler Enclave als der mannigfach ausbuchten-den Grenze längs des Möttlinger Gerichtsbezirkes vielseitige Schwierigkeiten und Unzukömmlichkeiten sich ergeben — findet der Landtag im Landes- als auch tut Reichsinteresse — bei den durch das Reichsgesetz vom 8. Juni 1871, R. G. B. Nro. 49 anerkannten Ansprüchen Krains auf den Sichclburger District und die Gemeinde Marienthal in vollem Umfange der einstigen Zugehörigkeit derselben zu Krain zu verharren.
Es wird daher die k. k. Regierung ersucht, in bic|cm Sinne die Verhandlungen mit dem königl. ungarischen Ministerium mit Benützung der int Berichte niedergelegten Andeutungen zu Ende zu führen und tut nächsten Reichsrathe die bezüglichen Regiernugsvorlagen einzubringen:
1.	) Betreffs Reincorporirung der Gemeinde Ma-rieuthal zu Krain, beziehungsweise zum Gebiete der k. k. Bezirkshauptmannschaft Tschernembl;
2.	) bezüglich der Reincorporirung des Sichclburger Distrietes zu Krain und dessen entsprechender Abgrenzung gegen Kroatien.
Auch werde die k. k. Regierung ersucht, die an selbe gelangte Note des königl. ungarischen Ministeriums vorn 4. Juli 1881, Z. 2265, betreffend die tut Prinzipe anerkannte Zugehörigkeit des Sichelburger-Marien-thaler Territoriums zu Krain — entweder tin Originale oder in begläubigter Abschrift zur Hinterlegung tut Landesarchive dem Landesausschusse mitzutheilen.
V	tem predlogu so ob kratkem zavrnjeni vsi ugovori mažarske vlade ter ob jednem našteti vsi razlogi, ki pričajo za združenje Žumberlca in Marindola z deželo Kranjsko, zato mi o vsem tem ni treba še posebej govoriti.
Manjšina upravnega odseka nasvetovala je bila posebne predloge, ki se glase: (bere: — liest:)
1.	) izreka kranjski deželni zbor svojo pripravnost, da v vsem obsegu nekdanje pripadnosti žum-berskega okraja h kranjskej deželi ne ostaja pri svojih po državnem zakonu z dne 8. junija 1871., drž. zak. št. 49 priznanih pravicah;
2.	) prosi se c. kr. vlada, da nastavi in z vrši dogovore s kraljevo vlado ogersko in potem v državnem zboru da vloži dotične predloge
a)	o regulaciji meje med Kranjsko deželo in žum-berskim okrajem in
b)	o reinkorporaciji v Kranjsko deželo onih delov žumberskega okraja, kateri bodo po prihodnjem ogledu spoznani, da so potrebni v regulacijo ali arondiranje Kranjske dežele.“
Razun tega je bila odsekova manjšina še predlagala, da se za razvojničenje vojnokrajnega okraja Žumberka in Marindola na stopnice prestola Njegovega Veličanstva našega presvetlega cesarja po gospodu deželnem glavarji položi najponižnejša zahvala deželnega zbora kranjskega.
V	pojasnilo tega predloga in te odjenljivosti narodne stranke, ki je bila tedaj v deželnem zboru Kranjskem v manjšini, je treba vedeti, da smo že takrat iskreno hrepeneli po dolenjski železnici ter bili pripravljeni v dosego njeno marsikaj žrtovati. Ker se je torej sploh širila trditev, da Mazati od-ločno nasprotujejo tej železnici, mislila je narodna stranka, da bo odpravila njihovi upor proti do-
179
Vlil. seja line 22. j an u varij a 1896. — Vlil. ürhuag am 22. Immer 1896.
lenjski železnici, ako jim prepusti Žumberski okraj. Od tocl torej prihaja, da so bili tedanji predlogi narodne manjšine tako mehki in popustljivi, kar se je v dotični razpravi od raznih govornikov tudi naravnost povdarjalo.
Zdaj so se razmere bistveno spremenile; zdaj imamo brez Mažarov dolenjsko železnico, in ako Bog da in sreča junaška, dobimo brez njih prej ali pozneje tudi belokranjsko železnico. Pa tudi zveza teh železnic s Karlovcem se bo takoj napravila, ko bo dovršena zveza bosenskih železnic s Solunom in bodo izdelane dalmatinske železnice. Mažarska se zvezi naših železnic s Karlovcem ne bo več upirala; ona bi jo raje imela danes, kakor jutri, dobro vedoč, da bi to neizmerno koristilo Reki. Z ozirom na vse to je torej prav, da leta 1881. niso obveljali predlogi narodne manjšine deželnega zbora kranjskega.
Odtlej je preteklo že 14 let, ali žumberska zadeva se niti za las ni pomaknila naprej, ampak, skorej bi rekel, pomaknila se je celo nazaj. Pač ste si naša in mažarska vlada pogajali med seboj, in se pogajate vsled ponovitve avstrijsko-ogerske pogodbe tudi zdaj, ali mažarska vlada s ta vij a se zdaj na vse drugačno, nam veliko neugodnejše stališče, kakor nekdaj. Prej je vsaj načelno priznavala, da Žum-berk spada k deželi Kranjski, in je le zaradi tega priporočala, naj ostane pri Hrvatski, ker se to zaradi velikoletne zveze z njo spodobi. Zdaj pa naši deželi kar naravnost odreka pravico do žumberskega okraja, češ, „da nemški besedi Sichelberg in Sichelburg ne pomenjate jedne in iste reči, da je bil Sichelburg neka vas v hrvatski vojaški granici brez gospoščine, Sichelberg pa grad z veliko gospoščino na Kranjskem in sedež glavarstva. „Kranjska“, pravijo iVlažari dalje, „je sicer res imela svoj lasten vojaški okraj, ki se je sestavljal iz naselbin Uskokov, katere so bile vojaško urejene in podrejene v žumberski grajščini osnovanemu glavarstvu. Ali ta okraj,“ pra-v'j°, »je že zdavnej združen z deželo Kranjsko. Mažarska komisija se je celo domišljevala. da more pokazati kraj, kjer je pravi kranjski grad Žumberk stal.“ ^ Ali tega ne potrebujemo; mi sami dobro vemo, kje je žumberski grad stal in Valvazor ima v četrtem zvezku XII. knjigi na strani 74. celo podobo tega gradu. Po slovenski se je ta grad tudi v prejšnjih časih z mirom imenoval Žumberk, Uskoki mu pravijo Žumberak, nemški pa Sichelberg ali Sichel-urg. toda iz listin preteklega stoletja, ki se deloma iidnijo v našem deželnem muzeji, je razvidno, da • 1 chelberg in Sichel burg pomenjata j e dno in isto posestvo na Kranjskem, kjer so se V I Obelili Uskoki, ki pa radi tega ni nehal biti del n Kranjske. In če Mažari govore o bivši vasi icieburg v hrvatski vojni granici, tudi to menda 1 ‘ 3I? nilr druzega, kakor bivša fara Sichelberg, ka-I f ^ bila podrejena oglejski škofiji in ki je tudi na Kranjskem, ne pa v hrvatski vojaški granici. bnrcr Sei u0 .dozdeva, da vasi Sichelberg ali Sichel-ip ta 3}3 0" nj bilo, ker bi morali sicer vprašati, kam fjas 1?aiedenkrat zginila, ker je zdaj več ni. rilo vre ^'ohelberg ali Sichelburg je namreč obse-se am ležeče vasi, ne da bi se bilo kateri
vasi tako reklo. Tako imamo na primer tudi zdaj faro Dobrepolje, toda vasi Dobrepolje ni nobene, ampak kjer cerkev stoji, se imenuje Videm; ime Dobrepolje pa obsega vso tamošnjo okolico. Jednako imamo faro in občino Loški Potok, vasi Loški Potok pa ni nobene, ampak to ime obsega vse kraje, kar jih je v celi tamošnji okolici.
In če Mažari trdijo, da je dežela Kranjska imela svojo vojaško granico, ki je pa že zdavnej zopet združena ž njo, naj povedo, kateri kraji so spadali k tej kranjski vojaški granici, in kdaj so bili zopet združeni z deželo Kranjsko, ker mi o vsem tem nič ne vemo.
Ge pojde tako naprej, bodo Mažari že skorej trdili, da Žumberka prav za prav nikdar ni bilo in da je vse, kar se o njem govori in piše, le sanjarija in izmišljena pravljica iz starodavnih turških časov, da so torej vse razprave glede novih mej dežele Kranjske odveč. Jedenkrat se jim je,tako ravnanje že posrečilo; prisvojili so si brez posebnih težav Reko, katera je nekdaj tudi spadala k deželi Kranjski. Toda niso je pridružili deželi hrvatski, ampak obdržali so jo za se ter napravili iz nje čisto mažarski komitat z rnažarskim guvernerjem, mažar-skimi uradi, mažarski mi šolami, rnažarskim brodov-jem itd. Pa s tem menda še niso zadovoljni; kaj radi bi Reko še bolj razširili z okolico, kakoršno ima Trst, toda ne na hrvatski, ampak na isterski zemlji. Ni namreč še dolgo tega, ko se je bila po svetu raznesla govorica, da se Mažari z vso silo poganjajo za svet med Reko in Volovsko.
In zdaj hočejo tudi še imeti žumberski in ma-rindolski okraj, toda ne zaradi Žumberčanov, ampak radi njihovih šum.
Radi Žumberčanov jim je vse jedno, ali ostanejo Hrvatje ali postanejo Slovenci, ker jednako srpo črtijo vse Slovane, in prav tako dobro, kakor mi, vedo, da imajo Žumberčani glavno zvezo in glavni promet z deželo Kranjsko in da bi radi tega pri-prosti narod v svoji celoti glasoval za združenje z deželo Kranjsko, če bi se ga vprašalo, kam naj ga denejo. Toda Mažarom diše žuinberske šume, katerih je čez 6600 oralov, s katerimi bi radi delali, kakor z drugimi krasnimi gozdi nekdanje vojaške granice, in iz katerih so, kakor se pripoveduje, v tem kratkem času prodali že za več, kakor za 800.000 gld. lesa, dasi jim žumberski svet do danes še ni v last pri-poznan. Hrvatom bi pa s tem ne bilo čisto nič pomagamo, ker sem prepričan, da bi Mažari z Žum-berkom ravno tako delali, kakor z Reko, ako se jim posreči, dobiti ga v svojo last. Osnovali bi si tam poseben mažarski okraj, z mažarskimi uradi in ma-žarskimi šolami pod višjo oblastjo mažarskega guvernerja v Reki, ne pa hrvatskega bana v Zagrebu.
Žumberčanom bi se v tej zvezi jako trda godila, ker bi prišli z dežja pod kap in bi bili kakor Slovaki in drugi nemažarski narodi v ogerskem kraljestvu na milost in nemilost izročeni mažarskemu pritisku. Nasprotno pa se jim pri nas ni treba bati ničesar, ker jih bo naš narod gotovo tudi zdaj zopet sprejel z jednako ljubeznjivostjo in jim dal varnega zavetja z jednako prisrčnostjo, kakor tedaj, kp so bili pribežali pred divjim Turkom in so v naši de-
ISO
VIII. seja due 22. j anu vari j a 1896. -
želi iskali zavetja in pomoči pred njim. In če imajo nemški Kočevarji pri nas nemške šole, ne da bi dežela naša iadi tega kaj trpela, bodo tem laglje tudi Žumberčani ohranili svoje hrvatske šole kakor tudi svoje hrvatske duhovnike po stari navadi.
Ako se pa Mažari nikakor nečejo ločiti od Žum-*-berčanov in bi jih res tako silno radi imeli v svojem mažarskem kraljestvu, naj deželo Kranjsko primerno odškodujejo za ogromne stroške, ki jih je v teku časa imela za obrambo avstrijskih dežel. Od tistega časa, ko so se bili kruti Turki vdomačili na Hrvatskem do 1. 1597. potrošila je naša dežela za to obrambo 8 */2 milijona goldinarjev; v naslednjih 16. letih, to je od 1. 1597. do 1. 1613. pa je izdala za graničarske namene še drugih 1,699.266 gld., torej vsega skupaj več kakor deset milijonov goldinarjev.
To je bil uzrok, da je toliko, nekdaj jako slavnih plemenitih družin kranjskih popolnoma obožalo in da so za vselej zginili iz svetovnega pozorišča!
Gospoda moja! Dežela Kranjska je že od nekdaj hudo krvavela; tudi zdaj ni srečna in bogata. Zadnji hud udarec za njo je bil silni potres lanskega leta; naše hiše so porušene, deželno premoženje je ob tla, in pri slavni vladi moramo na posodo iskati veliko denarja, da zopet nekoliko opomoremo deželnemu gospodarstvu. Toda čemu bi se zakopavali v dolgove in čemu naj bi naša vlada posezala v svoj žep, da nam v naši hudi stiski prihiti na pomoč, ko imamo v žumberskem okraji najbolje sredstvo, s katerim bi se mogla naša porušena dežela zopet nekoliko opomoči. Če hočejo Mažari po vsej sili imeti Žumberk, ga jim utegnemo po prijaznem porazum-ljenju prepustiti, toda ne brezpogojno, ampak proti primerni odškodnini, ki bi pa morala znašati vsaj desentinko vseh gori omenjenih stroškov, katere je morala dežela Kranjska nekdaj plačati za obrambo avstrijskih mej in za graničarske namene. Marin-dolski svet pase mora na vsak način združiti z deželo Kranjsko, da Kolpa postane zopet prava meja med deželo Kranjsko in Hrvatsko, in da našim ljudem, ki prehajajo iz Adlešič v Preloko ali narobe, ne bo treba hoditi čez mažarsko zemljo.
To so moji nazori o Žumberku in Marindolu, ki jih v blagovoljen poštev priporočam upravnemu odseku, kateremu naj se ta zadeva v pretresanje izroči. Slavni deželni zbor naj jih pa priporoča tudi visoki vladi, da se bo mogla pri pogajanji z ogersko vlado blagohotno ozirati ne samo na pravice, ampak tudi na potrebe dežele Kranjske.
(Dolgotrajno živahno odobravanje in ploskanje; govorniku se čestita. — Anhaltender lebhafter Beifall und Händeklatschen; Redner wird beglückwünscht.)
Deželni glavar:
Gospod poslanec Klun predlaga v formalnem oziru, da se drugi del samostalnega predloga izroči upravnemu odseku.
Gospodje, ki hočejo glasovati za ta predlog, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Daljna točka je:
VIII. Srhung ant 22. Jänner 1896.
6. Ustna porodila finančnega odseka
o prošnjah:
a) županstva sv. Mihela, okraja Postojnskega, glede podpore za napravo vodovoda.
6. Mündliche Berichte des Finanzausschusses über die Petitionen und zwar:
a)	des Gemeindeamtes St. Michael, Bezirk Adelsberg, um Subvention für die Anlage einer Wasserleitung.
Poročevalec dr. Žitnik:
Visoki zbor! Županstvo sv. Mihela, okraja Postojnskega prosi podpore za napravo vodovoda.
Deželni inženir je vsled naloga deželnega odbora že leta 1893. pregledal dotični kraj in se prepričal, da je vodovod potreben. Načrt za vodovod je že narejen in proračun kaže, da bo stal vodovod 11.500 gld. Uzrok, da se je stvar zavlekla, je ta, ker je inženir mnenja, da tam sploh vode primanjkuje in da bi dotični Studenc ne utegnil zadostovati.
Z ozirom na to izpoved deželnega inženirja finančni odsek ni mogel drugega ukreniti, kakor da predlaga:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Prošnja občine sv. Mihel v postojnskem okraji glede podpore za vodovod se odstopi deželnemu odboru v rešitev.“
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, prosim glasovati. Gospodje, ki pritrjujejo odsekovemu predlogu, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Daljna točka je:
b)	podpornega društva „für entlassene Sträflinge in Krain“, za podporo;
b) des Unterstützungsvereines für entlassene Sträflinge in Krain um Bewilligung einer Subvention;
Poročevalec ces. svetnik Murnik:
Visoki zbor! Podporno društvo za izpuščene kaznjence v Ljubljani se je obrnilo do visokeg
Vili. seja dne 22. j an u vari j a 1896. — VIII. Kitzung mit 22. Immer 1896.
181
zbora s prošnjo, da bi mu v pospeševanje njegovih človekoljubnih namenov dovolil primeren prispevek. V svojej prošnji navaja društvo, da je leta 1895. več kaznjencev z denarjem podpiralo in da je v zadnjej odborovi seji se sklenilo, pri prihodnjem občnem zboru nasvetovati, da bi se to človekoljubno delovanje tudi raztegnilo na potrebne rodbine zaprtih in na prisiljence, ki bi se poboljšani iz prisilne delalnice izpustili. Te namere pa društvo ne more doseči, ako ima na razpolago samo doneske, katere plačujejo društveni članovi, ampak mora gledati tudi na druge prispevke.
Društvo je že 1. 1894. od visoke zbornice dobivalo podpore 100 gld. Ker je pa finančni odsek bil preverjen, da društvo ne bo moglo vsega tega, kar namerava pri prihodnjem občnem zboru skleniti, oziroma sklepov izpeljati, ako mu ne dojde podpora od druge strani, mislil je z ozirom na človekoljubno delovanje tega društva, da naj bi se mu tudi letos dovolilo nekoliko podpore.
Predlagam torej v imenu finančnega odseka:
Visoki zbor naj sklene:
„Podpornemu društvu za izpuščene kaznjence v Ljubljani dovoljuje se iz deželnega zaklada podpora 50 gld.“
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, prosim gospode, ki se strinjajo s tem predlogom, naj izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sprejeto.
Daljna točka je:
c) krajnega šolskega sveta v Staremtrgu pri Ložu za uvrstitev druzega učiteljskega mesta v II. plačilni razred;
c) des Ortsschnlrathes in Altenmarkt bei Laas um Einreihung der zweiten Lehrstelle in die II. Gehaltskategorie;
Poročevalec Klun:
, Visoki deželni zbor! Krajni šolski svet v 1 aiemtrgu pri Ložu je poslal že drugič prošnjo, (a 31 s® služba drugega učitelja na tamošnji štiri-razredni ljudski šoli uvrstila v II. plačilni razred, losuci utemeljujejo prošnjo s tem, da je šola piav za prav nekako tudi meščanska šola, ker raja. v njo 157 otrok iz mestne občine Ložke, , J? . ima šolska občina 974 za šolo godnih tnl°	80 razmere glede stanovanja in hrane
sken 'ia^d ^a^or v kateremkoli mestu na Kranj-
Deželni zbor je že enkrat zavrnil jednako prošnjo Starotrškega krajnega šolskega sveta in ravno tako je še nedavno zavrnil nek predlog gospoda poslanca Kersnika, glede uvrstitve učiteljskega mesta v Motniku v višji razred, ker je uvrščanje učiteljskih služb v plačilne razrede zadeva, ki ne spada v področje deželnega zbora, ampak eksekutive, namreč deželnega šolskega sveta. Zato finančni odsek tudi glede predležeče prošnje ne more nič drugega nasvetovati, nego da se odstopi deželnemu odboru, ki naj jo izroči deželnemu šolskemu svetu.
Predlog, katerega stavljam v imenu finančnega odseka, se torej glasi:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Prošnja krajnega šolskega sveta v Starem Trgu pri Loži za u vrstenj e druge učiteljske službe v drugi plačilni razred se izroča deželnemu odboru da jo predloži deželnemu šolskemu svetu v svoje-časni poštev.“
Deželni glavar:
Zeli kdo besede ?
Gospod poslanec Modic ima besedo.
Poslanec Modic:
Visoki zbor! Glede te prošnje krajnega šolskega sveta v Starem Trgu dovoljujem si tudi jaz nekoliko besed izpregovoriti, katere naj bi pripomogle, da se prošnja na pristojnem mestu usliši. K šolski občini Stari Trg všolano je tudi mesto Lož, katero nima svoje šole in pošilja tj e v šolo do 200 otrok. S tem ima starotrška šola nekako značaj mestne šole, in to temveč, ker tudi šolsko poslopje stoji na mestnem zemljišči. Priporočam torej blagorodnemu gospodu deželnemu predsedniku kot načelniku deželnega šolskega sveta, da blagovoli pri prihodnji razvrstitvi plačilnih razredov na prošnjo se blagohotno ozirati.
Deželni glavar;
Zeli še kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Gospod poročevalec?
Poročevalec Klun:
Ne!
Deželni glavar:
Prosim torej glasovati. Gospodje, ki pritrjujejo odsekovemu predlogu, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Daljna točka je:
d) mestne občine v Černomlji za odpis ostalega posojila 4890 gld. za zgradbo šolskega poslopja.
182
VIII. seja dne 22. januvarija 1896.
VIII. Sitzung am 22. Jänner 1896.
d) der Stadtgemeinde Tschernembl um Abschreibung des Darlehensrestes Per 4890 fl. für den Schulhausbau.
Poročevalec ces. svčtnik Murnik:
Visoki zbor! Občine Črnomelj, Loka, Butoraj in Telčivrh so se obrnile do visokega deželnega zbora s prošnjo, da bi jim visoki zbor od onega posojila, katero jim je dovolil za zgradbo šolskega poslopja v Črnomlji, to je od zneska 8000 gld., odpisal še ostali dolg 4890 gld., ker so 3110 gld. že plačale. Kot uzrok navajajo v svoji prošnji, da je beda tamošnjega prebivalstva neznosna, da so vinogradi popolnoma uničeni in da jim je s tem pošel glavni vir dohodka. Pravijo, da imajo mnoge potrebščine, da bodo morali delati vodovod, popraviti cerkev, napraviti mostove in ceste in obnoviti vinograde in zato prosijo, naj bi visoki zbor blagovolil odpustiti jim ostanek posojila v znesku 4890 gld.
Visoki zbor je v svoji seji dne 21. januvarija 1888 dovolil tem štirim občinam posojilo 8000 gld. in sicer z naslednjim sklepom:
„Občinam Črnomelj, Loka, Butoraj in Telčji Vrh se dovoljuje za zgradbo šolskega poslopja v Črnomlji iz deželnega zaklada posojilo 8000 gld., katerega je leta 1888. polovica in leta 1889. druga polovica izplačati s tem pogojem, da sklenejo občine pravomočno 25°/o doklado k vsem direktnim davkom z državnimi dokladami, katera se bode od 1. 1892. pobirala za pokritje posojenega zneska tako dolgo, da bo ta dolg poplačan.“
V takratni seji se je povdarjalo, da bo zgradba te šole jako mnogo stela, namreč do 25.000 gld., zaradi tega, ker se v Črnomlji ne more tako dober kup zidati, kakor drugod, ker se mora posebno opeka od daleč iz Novomeškega okraja privažati. Visoki zbor je priznal, da je treba zgradbo takoj pričeti, in da bi to občinam ne bilo mogoče, ako bi ne dobile tistega posojila.
Razun tega je pa visoki zbor tem štirim občinam za zgradbo šole dovolil tudi druge prispevke, namreč podpore in sicer 1. 1887. 1000 gld., 1. 1889. 1000 gld. in zopet leta 1889. 200 gld. Torej so občine za zgradbo te šole vsega skupaj dobile 2200 gld., razun tega pa tudi 8000 gld. posojila, če pa pogledamo, koliko je prav za prav bilo za deželo vredno to posojilo, pridemo še do drugega zneska, kakor je naveden, ker je bilo teh 8000 gld. brezobrestno posojilo. Ako računamo obresti po 4°/o in se ne oziramo na obresti od obresti, bi to dandanes znašalo že 2746 gld., tako da se pri 4°/o obrestih vrednost tega posojilo 8000 gld. pomnoži na 10.746 gld. Potem je pa treba ozirati se še na nekaj drugega. Občine pravijo, da so dosedaj odplačale 3110 gld. 25 kr. Pri deželnem odboru se pa to seveda sedaj še ne ve, temveč se bo najbrž šele meseca februvarija pri davkariji izvedlo, ampak ve se le toliko, da so občine do leta 1895. odplačale 1343 gld. 25 kr.
Finančni odsek je pretresal to stvar, pa se ni mogel odločiti, da bi predlagal, naj se tem štirim občinam odpiše ostali dolg v znesku 4889 gld. 75 kr., oziroma, ako bi v istim ne bile plačale več kakor 1343 gld. 25 kr., še 1767 gld. več, in to zato, ker se je za to šolo že itak izvanredno visoka podpora dala, namreč 2200 gld. podpore in potem 8000 gld. brezobrestnega posojila, katero za deželo pomenja 10.746gld., torej skupaj 12.940gld. Ko bi se ta prošnja uslišala, došle bi nam kmalu tudi od drugih strani jednake prošnje, ker se semtertje tudi za druge šolske zgradbe dajejo brezobrestna posojila, če tudi ne v taki visokosti, kakor pri tej šoli. S tisto pravico bi se potem oglašale tudi druge občine in zahtevale, da se tudi njim odpišejo taka posojila. Občine so že itak navajene, vedno obračati se na deželni zaklad in če bi se potem pa še take prošnje, kakor je predležeča usliševale, napravila bi se v deželne finance s tem nekaka zagozda, ker bi se posojila sploh nikdar ne vračala. Iz tega ozira in glede na slabe deželne finance finančni odsek ni mogel uslišati te prošnje, temveč nasvetuje:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Prošnja občin Črnomelj, Loka, Butoraj in Telčivrh za odpis posojila za šolsko zgradbo v znesku 4890 gld. se ne usliši.“
Deželni glavar:
Zeli kdo besede ?
Gospod poslanec dr. Tavčar ima besedo.
Poslanec dr. Tavčar:
Visoka zbornica! Častiti gospod poročevalec finančnega odseka se je pri tej prošnji izvanredno dolgo trudil, da je utemeljil nje odklonitev. Sicer je navada, da se take prošnje vsikdar odstopajo deželnemu odboru, da on stvar nekoliko bolj natanko preišče, in torej ne vem, zakaj naj bi se v tem slučaji drugače postopalo. Da bi se vsaka taka prošnja katerekoli občine kar naravnost odklonila, to se mi vidi pretrdosrčno, ker je venderle mogoče, da se ta ali ona občina nahaja v takem položaji, da zasluži, da se jej dolg odpiše. Gospoda moja, ni Vam treba praviti, v kako žalostnem položaji se nahaja vsa Belakrajina in kako revna je posebno tudi občina Črnomaljska. Dokaz temu je že to, da jej je visoka zbornica leta 1888. naklonila tako izvanredno visoko podporo, kakor je doslej za šolsko zgradbo ni dobila nobena druga občina. Da se je to zgodilo, dokazuje, da je bil deželni zbor že takrat prepričan, da je ta občina jedna najrevnejših v celej krono vini. In v kakem položaji se pa nahaja šele sedaj! Pomislite, da je od takrat trtna uš popolnoma uničila vse vinograde, da ima občina graditi novo cerkev, da bo morala prevzeti ogromna bremena za zgradbo vodovoda, pomislite troske za napravo cest, mostov i. t. d. in, gospoda moja, priznati morate, da so vse to okoliščine, katere
183
VIII. seja due 22. januvarija 1896. — VIII. Sitzung mit 22. Immer 1896.
bi bilo venderle treba nekoliko presoditi in preiskati. Ako pravi gospod poročevalec, da se bodo, če uslišimo prošnjo te občine, oglasile vse druge občine, ki imajo tudi taka posojila in zahtevale, naj se jim dolg odpusti, moram reči, da zame ta argument ne velja. V tem oziru se prošnja čisto lahko usliši, kajti iz tega še nikakor ne sledi, da bi se prošnje drugih občin, katere niso v tako slabem stanji, ne smele odbiti.
Ker so torej jednake prošnje doslej še vselej našle veliko rahlobo in milost v visoki zbornici, prosil bi Vas, častiti gospodje tovariši, da se tudi tej prošnji nasproti ne postavite na pretrdosrčno stališče. Zato priporočam, da naj bi se prošnja odstopila deželnemu odboru, ki naj bi pred vsem preiskal, kaka bremena bo morala občina prevzeti glede zgradbe nove cerkve in glede drugih naprav, katere so v prošnji omenjene, ker bi potem vendarle utegnil priti do prepričanja, da bi ne bilo napačno, ako bi se občinam vsaj nekoliko dolga odpustilo.
Prosim torej, da pritrdi visoka zbornica nasledilo rešitev te prošnje:
„Le ta prošnja se odstopi deželnemu odboru z nalogom, da preišče v nji naznanjene okoliščine in v prihodnjem zasedanji o celi zadevi z nova poroča.“
Deželni glavar;
Gospodje poslanci, ki podpirajo ta predlog, izvolijo ostati.
(Se podpre. — Wird unterstützt).
Predlog je dovolj podprt, torej se bo o njem glasovalo.
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)' v Ker ne, vprašam gospoda poročevalca, ali on želi besede.
Poročevalec ces. svčtnik Murnik:
Nimam ničesa več omeniti.
Deželni glavar:
I i orej borno glasovali. Ker predlog gospoda v 1 avčarja spreminja nasvet finančnega odseka, piide prvi na glasovanje in ako obvelja, potem je padel predlog finančnega odseka.
Gospodje poslanci, ki hočejo sprejeti predlog gospoda dr. Tavčarja, izvolijo ustati.
(Se odkloni. — Wird abgelehnt).
Predlog je padel.
..0SMIiec dr- Tavčar: — Abgeordneter Dr. L -L. r: ” , °> gospod župnik Schweiger, ali belo-t raj inska beda je že pri kraji?“)
rosim sedaj glasovati o predlogu finanč-ga odseka, in prosim gospode poslance, ki se J'm strinjajo, da izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sprejeto.
Daljna točka je:
7.	Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstva občine Ko-stelj, da deželni inženir stori potrebne priprave za napravo vodovoda.
8.	Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstev Podgora in Videm, da deželni hidrotehnik izdela načrte za napravo vodovoda.
7.	Mündlicher Bericht des Verwaltungs-ausschttsses über die Petition des Gemeindeamtes Kostel um Vornahme der Vor-erhebungen für die Anlage einer Wasserleitung durch einen landschaftlichen Ingenieur.
8.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über die Petition der Gemeindeämter Podgora und Widern um Anfertigung der Pläne für die Anlage einer Wasserleitung durch den landschaftlichen Hydrotechniker.
Poročevalec Povše:
Visoka zbornica 1 Na dnevnem redu sta dve točki, katerih vsebina ali petit je enak in katerih rešitev po odseku je istega zloga in enakega zmisla. Zato predlagam, da smem o prošnji občine Kostelj in o prošnji občin Podgora in Videm ob enem poročati.
Deželni glavar;
Ker sta prošnji občine Kostelj in prošnja županstev Podgora in Videm enakega obsega in ker je tudi rešitev enaka, prosi gospod poročevalec dovoljenja, da sme o obeh prošnjah, torej o 7. in 8. točki dnevnega reda skupno poročati. Ako nihče ne ugovarja proti temu načinu poročanja (Nihče ne ugovarja. — Wird setu Widerspruch erhoben), prosim gospoda poročevalca, da o obeh zadevah ob enem poroča.
Poročevalec Povše:
Županstvo občine Kostelj na Kočevskem prosi podpore iz deželnih sredstev v svrho, da bi se vasem Banjaluka, broječi 50 hiš in Novo Selo, broječi 22 hiš, napeljala toliko pitna voda za ljudi, kakor za živino. Posebnega načrta županstvo svoji prošnji ni pridejalo, pač pa navaja, da te vasi trpita hudo pomanjkanje na pitni vodi. Dalje navajajo, da se blizu 3 km od vasi na vzvišenem mestu nahaja jako močen studenec, iz katerega bi bilo mogoče vodo po naravni teži napeljati. Nadrobnega načrta in sploh podatkov ni, in .zato tudi upravni odsek o tej prošnji ni mogel drugega
184
VIII. seja dne 22. j a nuva rij a 1896. -
predloga skleniti, nego da nasvetuje, da naj se prošnja izroči deželnemu odboru v primerno rešitev. v
Županstvi Podgora in Videm pa iz okraja Velikolaškega podajata prošnjo, da bi se od deželnega odbora odredil inženir, ki bi preiskal oziroma poiskal, kje bi se našel bogat vir ali studenec, da bi se iz njega zamogla napeljati voda v celo vrsto vasi, namreč v vasi Ponikve, Cesta, Zdenjska vas, Ilova Gora in Podtabor. V tej svojej prošnji navajajo, da primanjkuje vsem tem vasem dobra in zdrava pitna voda in da imajo le pičel studenec, ki dostikrat in osobito za časa poletne suše vsahne ter omenjajo v kaki stiski se vsled tega nahajajo, pa tudi v kako veliki nevarnosti za slučaj kakega požara. V tem oziru kažejo na veliko požarišče v Kompoljah, kjer je ogenj upepeljil 80 hiš, ker vsled suše ni bilo mogoče, dobiti vode za gašenje.
Vsekako se tu ravna za veliko delo, za delo, katero je vitalnega gospodarskega pomena za celo Dobrepoljsko in Straško dolino in za vse ondotne vasi. Bodi mi dovoljeno, da toliko glede prve kakor tudi glede drage prošnje omenim, da sem jaz kot poročevalec v upravnem odseku želel staviti nek ugodnejši predlog, kakor je predlog upravnega odseka in sicer sem glede na to, da se vodovoda za Kostelj ravna za manjše troške, ker bi se voda morebiti dala napeljati iz prej omenjenega, 3 km oddaljenega in na višjem mestu se nahajajočega bogatega studenca, kakor tudi glede na to, da se glede druge prošnje, kar se mora upoštevati, ravna vsekako za jako potrebno, in res veliko gospodarsko melioracijsko delo, nameraval staviti predlog, da naj deželni odbor poizveduje po svojem tehniku na lici mesta in da napraviti potrebne načrte, ali slišal sem od častitega gospoda poročevalca deželnega odbora, da je pri deželnem odboru že sedaj kakih 70 enakih prošenj, katere treba seveda najprej rešiti, osobito tiste, v katerih se ravna za nujno in res potrebno dobavo vode.
Finančni odsek me je potem končno pooblastil, na podlagi teh podatkov o teh dveh prošnjah predlagati:
Visoki deželni odbor naj sklene:
„Prošnja občinskega predstojništva v Kostelu v zadevi dobave pitne vode se izroči deželnemu odboru v primerno rešitev.
Prošnja županstev Podgora in Videm v zadevi dobave pitne vode se izroča deželnemu odbora v primerno rešitev“.
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
Gospod poslanec Pakiž ima besedo.
Poslanec Pakiž:
Visoki zbor! Mislim, da mi ni treba poudarjati, kaj je in kako važnost ima dobra pitna voda. Mislim, da so v tem oziru vsi častiti gospodje
VIII. Kihung mit 22. Jänner 1896.
poslanci ravnoistega prepričanja, kakor jaz. Poudarjati hočem samo, v kako žalostnem in slabem položaji so tisti ljudje, ki nimajo dobre pitne vode, ali celo nobene pitne vode. Z veseljem sicer pozdravljam sklep upravnega odseka, ampak žalilo og ni upanja, da bi stvar kmalu prišla v tir, ker že tako ogromno število enakih prošenj pri deželnem odboru čaka rešitve, kakor smo culi iz ust častitega gospoda poročevalca. Uzrok temu je pomanjkanje za zvrševanje takih stvari sposobnih moči. Deželni odbor jih nima na razpolaganje, slišal sem pa in bral, da je po drugih deželah vlada nastavila inženirje, ki se imajo pečati s takimi stvarmi in skrbeti, da se take prošnje pravočasno rešujejo. Zatorej bi se jaz v imenu prosilcev vse dežele, bodi si Gorenjske, Notranjske ali Dolenjske, ker stojim vedno na stališči, da nisem strankarski, ampak deželni poslanec, predrznil izreči nasproti prečastitemu gospodu deželnemu predsedniku, ki se je do danes v vsakem oziru tako dobrohotnega izkazal naši deželi, iskreno željo in prošnjo, da bi se blagohotno oziral tudi na trpine vpijoče po pitni vodi in da bi skrbel, da se tudi pri nas od strani slavne c. kr. deželne vlade nastavi inženir, ki bi se imel pečati s takimi prošnjami, kakor sta predležeči. Deželni hidrotehnik ogromnega posla ne more zmagovati, stvari pa so silno, silno nujne, kajti pitna voda in kruh gresta takorekoč skupaj, kjer ni pitne vode, tudi ni bruha.
Enako občutljiva skorej kakor pomanjkanje vode je pa tudi prevelika obilica vode. Oziram se na moj volilni okraj. V velikolaškem okraji imate Dobrepoljsko in Straško dolino, ki sta vsako leto Bog ve kako velikokrat preplavljeni. Ravno tako je pogostoma prepravljena Ribniška dolina od občine Sušje in do Dolenjevasi in nič bolj ni v marsikaterih krajih v Kočevskem okraji. Tudi v tem oziru je pomoč nujna. Na stotine in stotine, na tisoče in tisoče se je že izdalo za načrte, drugega pa se ni storilo nič, ali pa vsaj jako malo. Obetala se nam je pomoč, če smo se oglašali in prosili za tehnika, da pride razmere pre-gledavat, ali pri tem je večinoma tudi ostalo, storilo se je bore malo. Zatorej se obračam do visoke vlade, naj bi vender ona tu pomagala in od svoje strani nastavila inženirja, da se bo hitreje m točneje začel zvrševati hidrotehnicm posel.
Deželni glavar:
Želi še kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet M.)
Ker ne, ima besedo gospod poročevalec.
Poročevalec Povše:
Na besede častitega gospoda predgovornika zamorem le toliko navajati, da deželni odbor ima sicer na razpolago posebnega inženirja za vodne zgradbe, namreč gospoda Hraskega, toda razmete in potrebščine ter pomanjkanje inženirskih moči silijo deželni odbor, da temu gospodu inžennJu
185
VIII. seja dne 22. januvarija 1896. -
izroča tudi druga stavbna dela. Ob enem pa navajam, da se je deželni odbor, kolikor je meni znano, že ponavljeno obrnil do visokega kmetijskega ministerstva, da bi državna vlada nastavila posebnega hidrotehnika, ki bi izključno ta posel imel vršiti. Ako se bo deželnemu odboru posrečilo dobiti potrebno hidrotehnično moč, uverjen sem, da bo želji častitega gospoda predgovornika gotovo se ustreglo.
V drugem vzdržujem svoj predlog.
Deželni glavar:
Preidemo na glasovanje. Smatram, da je o obeh predlogih ob enem glasovati in prosim torej gospode, ki pritrjujejo tema dvema predlogoma, da izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predloga sta sprejeta.
Daljna točka dnevnega reda je:
9. Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstva v Drašičah za preložitev okrajne ceste Dra-šiče-Kermačina.
9. Mündlicher Bericht des Verwaltnngs-ausschufses über die Petition des Gemeindeamtes in Draschiß um Umlegung der Bezirksstraße Draschiß-Kermatschina.
Poročevalec dr. Papež:
Visoki zbor! Županstvo občine Drašiči političnega okraja Črnomaljskega prosi za preložitev okrajne ceste Drašiči-Krmačina in da pregleda in sestavi proračun inženir ob deželnih troskih. V prošnji je povedano, da je ta cesta v jako slabem stanu in da je potreba, voziti po tej cesti, čedalje večja, odkar se je zopet povzdignilo vinogradstvo, ker so se tam ležeči vinogradi v velikem obsegu zasadili z ameriškimi trtami in so tudi že postali plodonosni. Prošnji ni priložen noben načrt, sploh nobena priloga, navedeni niso v takih zadevah neobhodno potrebni podatki, tudi ni poročano, iaj da je okrajni cestni odbor sklenil o tej za-nevi in ali je sploh kaj sklepal o njej, ali ne.
reba bo vse to, kar še ni dognanega in preis anega, dognati uradnim potom pri deželnem ° l V 'j pooblaščen sem torej od gospodarskega o seka da stavim predlog:	Visoki deželni zbor
naj sklene:
l ošnja občine Drašiče, okr. Črnomelj glede pre ozitve okrajne ceste ki pelje skozi vas Dra-ilco. se V^opi deželnemu odboru z naročilom, zasedan"™61"110 re^ *n 0 *em poroča v prihodnjem
Deželni glavar:
Želi kdo besede ?
Cospod poslanec Schweiger ima besedo.
- VIII. Sitzung mn 22. Immer 1896.
Poslanec Schweiger:
Visoki zbor! Prošnja drašiške občine gre na to, da se del okrajne ceste, katera drži iz Metlike do hrvatske meje, preloži, oziroma da se preloži klanec imenovan „pod Oskuršem“. Ta klanec je zelo strm in vožnja na obeh njegovih straneh je jako nevarna. Ako si drašiška občina piše svojo kroniko, je že marsikatero nesrečo zabeležila v svojih listinah.
Tu v visoki zbornici sta navzoča dva poslanca, gospoda Košak in Loy, katera sta že mnogokrat težke vozove vozila po tem nevarnem klancu, in kakor si želita, da se kmalo vrnejo blaženi časi, ko bosta zopet vozila izborno metliško in vivodinsko kapljico, bo njim in vsem voznikom ljubo, da se tačas odstrani grdi klanec.
K razlogom, v prošnji navedenim, opomnim še na nekaj, kar je vredno posebnega uvaževanja. Mi Belokranjci se trdno nadejamo, da v kratkem dobimo toliko zaželjeno belokranjsko železnico in v tej srečni nadi smo izračunali, da kolodvor bo v bližini tega klanca in ravno po tej cestni progi se bo vršilo največ prometa. Ne samo domači kraji bodo imeli tu vozno pot do železnice, ampak tudi sosedna Hrvatska, zlasti velika občina vivo-dinska s svojim mnogoštevilnim prebivalstvom. Ti kraji so že zdaj več ali manj navezani na Metliko, tu kupujejo, prodajajo, tu imajo zdravnika. Promet na tej cestni progi je že zdaj jako živahen in se bo še povikšal, ko dobimo železnico. Pripovedovalo se mi je, da hoče hrvatska vlada zvezati Vivodino in Metliko s pošto, ki bo vozila po tej poti. Pripomnim, da bi ta prošnja bila že zdavno morala biti predložena; pa dobro da je danes tu; ona mi je znamenje in zagotovilo jedinosti in zložnosti mej doticnimi občinami. Zatorej prav toplo priporočam to prošnjo in slavni deželni odbor naj hitro, ako mogoče zvrši to, za kar drašiška občina prosi.
Deželni glavar:
Želi kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Morda gospod poročevalec.
Poročevalec dr. Papež:
Ne.
Deželni glavar:
Prosim torej glasovati, in prosim gospode, ki pritrde odsekovemu predlogu, naj izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Prestopimo k zadnji točki dnevnega reda, to je:
10. Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstev Gorenji Logatec, Hotederšica, Rovte in Planina, da se odkloni prošnja cest-
186
Vlil. seja tl it e 22. januvarija 1896. -
nega odbora Logaškega glede zgradbe ceste Dolenji Logateo-Rakek.
10. Mündlicher Bericht des Verwaltungs-ausschufses über die Petition der Gemeindeämter Oberloitsch, Hotederschiß, Gereuth, Planina und anderer um Ab-weisung der Petition des Bezirksstraßenausschusses von Loitsch inbetreff des litt« terloitsch-Rakeker Straßenbaues.
Poročevalec Jelovšek:
V 6. seji letošnjega zasedanja visokega zbora sem imel čast poročati o prošnji cestnega odbora Logaškega, ki želi, da bi se sedanja občinska pot iz Rakeka čez Ivanje Selo in Laze v Logatec spremenila v okrajno cesto. Tedaj sem v imenu upravnega odseka nasvetoval, da naj se prošnja izroči deželnemu odboru v daljno preiskavanje in poročanje, ker se v odseku nikakor še ni sprevidela potreba, priporočati to uvrstitev. Danes pa imam poročati o drugi prošnji, ki se tiče ravno-iste ceste, namreč o prošnji podobčine Gorenji Logatec in županstev občin Hotedršica, Rovte, Garčarevec in Planina, naj se odkloni prošnja cestnega odbora Logaškega za zgradbo ceste Dolenji Logatec-Rakek. Vse te občine povdarjajo, da jim namen Logaškega cestnega odbora ni po volji. On je razglasil samo, da se bo cesta preložila in da se bo v ta namen pobirala 6°/o naklada, o troških pa ni bilo govora. Sedaj pa, ko so navedene občine izvedele, da bo zgradba stala 45.000—50.000 gld., ustrašile so se in zato prote-stujejo proti sklepu cestnega odbora. Gospodom poslancem je stvar znana in torej je ne bom dalje razpravljal, ampak hočem le še nasvet upravnega odseka prečitati, ki se glasi:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Prošnje občin Gorenji Logatec, Hotederšica, Rovte, Garčarevec in Planina proti uvrstitvi sedanje občinske poti iz Rakeka čez Ivanje Selo, Laze v Spodnji Logatec med okrajne ceste se z
VIII. Sitzung n tu 22. Jänner 1896.
ozirom na rešitev 4. točke dnevnega reda VI. seje deželnega zbora, odstopi deželnemu odboru v uva-ževanje.“
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
, (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, prosim glasovati. Gospodje, ki se strinjajo s predlogom upravnega odseka, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet in s tem je rešen dnevni red današnje seje.
Prosim sedaj, da se zvrši volitev še treh članov za stavbni odsek.
Prosim oddati listke.
(Zgodi se. — Geschieht.)
Gospoda poslanca dr. Majarona in grofa Bar-bota prosim, da izvolita sprejeti skrutinij.
(Po kratkem prestanku. — Nach kurzer Pause.)
Deželni glavar:
Prosim gospoda poslanca dr. Majarona, da naznani izid volitve.
Poslanec dr. Majaron:
Oddanih je bilo 30 glasovnic. Izvoljen je gospod poslanec dr. Žitnik z 30 in gospod poslanec Leon grof Auersperg in moja malenkost z 29 glasovi.
Deželni glavar:
Ti trije gospodje so torej izvoljeni.
Prihodnja seja bo v petek dne 24. januvarija 1896 ob 10. uri dopoludne in sicer s sledečim dnevnim redom:
(Dnevni red glej prihodnja seja. — Tagesordnung siehe nächste Sitzung.)
Upravni odsek ima sejo danes popoldne ob 4. uri v deželni hiši; stavbni odsek bo zboroval jutri dopoldne ob 1/sl0. uri, tudi v deželni hiši; finančni odsek pa ima sejo v petek dopoldne ob 1/sl0. uri pred sejo deželnega zbora in sicer tukaj.
Sklepam sejo.
Konec seje ob 2. uri popoldne. — Schluss der Sitzung um 2 Uhr Uachmillag.
C3=^@§=ie=5^=o-
Založil kranjski deželni odbor. — Tisk R. Milič-eve tiskarne.