Mirko Kunčič
Janezek Piškur opisuje živali
Naš petelinček
Naš petelinček je komaj zlezel iz lupine, pa že moško koraca po dvorišeu kot kakšen general. Najrajši stoji na kupu gnoja kot kapitan na svoji ladji in mogočno gleda okoli sebe, kakor da bi bil ves svet njegov. Včasili skoči na plot, zapre oči in zapoje kot operni pevec, da gre skozi ušesa.
Takihle domišljavih petelinčkov je dosti na svetu, pravijo naš oča. Ošabno dvigajo prazne betice pokonci in mislijo, da se svet vrti samo okoli njili. Niti sanja se jim ne, da se jim za lirbtom krave smejijo.
Urbasov Gregec je hudo podoben našemu iietelinčku. Glas ima prav tako tenak in hripav, petelinje pero pa nosi za klobukom, namesto zadaj kot petelinček. Tudi kljuna Urbasov Gregec nima, ampak ima jeziček, s katerim jezika od jutra do večera. Oblastno se suče okoli putk, kakor da je njihov narodni voditelj. Putke pa se ne raenijo bogve kako zanj, ker se jim zdi še premlad in pre-nenmen, Kadar se pa le preveč napihuje in repenči, ga stari petelin modro kavsne po glavi in zarenči nad njim: »Mlečnozobec, jezik za zobe!« Petelinček se starega petelina na vso moč boji in ga pri priči uboga, čeprav nima jezika.
26
Zadnjič je naš petelinček s kremplji izkopal tolstega črva. Na
vse pretege je začel vreščati in vabiti putke, kakor da bi bil našel
,  vola. Putke so pridrvele in ko so videle črviča, so bile ganjene do solz.
»Pa je le dober tale naš petelinček, kokodak!« so zakokodajsale. »Črviča nara ponuja, zlato srce ima.«
In so ga navdušeno livalile toliko časa, da je petelinček rekel: ham! in jim črva polirustal pred nosom. Takih. socialnih ljudi je dosti na svetu, pravijo na.š oča. Kaj pomeni beseda »socialen«, ne vem, mislim pa, da pomeni: zvit, hinavski, požrešen. Naš oča so mi to čudno besedo takole razložili: »Socialen človek je tisti, ki ima to besedo zmerom na jezikn, kadar se pa kak siromak približa nje-govi liiši, obesi na vrata tablico z napisorn: Pozor! Hud pes! Hudega psa se Tsak boji. Mene je zadnjič lmd pes ugriznil v bedro. Gotovo  je bil zelo  socialen.
Kadar se iz Ljubljane pripelje dobri stric Matevž, ga bomo zaklali, pravijo mati. Petelinčka namreč. Dobri stric Matevž bo po smrti vse, kar ima, zapustil nam, ker nima nikogar drugega na svetu kot rumenega kanarčka. Zaklali ga bodo oča, mati ga bodo pa spekli. Dobri stric Matevž pečene petelinčke zelo ljubi. Pa še to bi bil kmalu pozabil povedati, da ima na glavi rdeč greben in da bi ga bil zadnjič kmalu Urbasov Sultan raztrgal. Našega petelinčka namreč.
Naša gos
Naša gos se ziblje po dvorišču kot debela dama in gaga: ga, ga, ga! Ošabno dviga svoj dolgi vrat kot Brglezova Rezika, ki je v mestu za tipkarico in ji vsi pravijo, da je neumna gos. Gospodje se ji prijazno smehljajo in klanjajo, za hrbtom pa norce brijejo iz nje. Ona pa je prepričana, da jo občudnje ves svet.
Jaz sem naši materi rekel:
»Mama, če je Rezika neumna gos, potlej je z našo gosjo v žlahti. Najbrž  sta  si sestrični.«
Mati mi niso odgovorili. Grdo so me pogledali in me z burk-lami napodili iz kuhinje.
Naša gos ima rdeč kljun kot Brglezova Rezika ustnice. Rezika si ustnice maže z rdečo barvo, naša gos pa ima kljun rdeč ¦že od rojstva. Rezikin brat Tonček je bil prepričan, da si Rezika maže ustnice zato, ker je barva sladka. Skrivaj je odprl njeno torbico in pokusil rdečo barvo. Fej! je rekel in izpljunil. Barva je bila zanič. Čemu si potlej Rezika ustnice maže, ne vem, Pač zato, ker je neumna gos! Včasili čofota po mlaki in se potaplja kot podmornica. Tudi kremplje ima rdeče kot Brglezova Rezika nohte na rokah in nogah — ta nesnaga! Naša dekla pravi, da ima Rezika slinovko na parkljih.
Naša gos nese jajca, pa ne kurja, ampak gosja. Debela so kot pomaranče, a jaz imam rajši ocvrta kurja jajca. Iz njih se zležejo mlade goske, ki so še bolj neumne kot stare gosi.
Na praznik sv. Martina se bo naša gos poslovila od tega sveta. Odromala bo v ponev. Najboljši kos bodo dobili oča, ki so gospodar pri liiši, hlapec in dekla pa bosta otepala žgance in zelje.
Naša gos bo imela jutri svoj rojstni dan. Stara bo ravno dve leti. Voščil ji ne bom nič, ker me je kavsnila po roki, da se mi je pocedila kri in sem potlej še jaz imel nohte rdeče kot Brglezova Rezika.
Naša krava
Naša krava je zagledala luč tega sveta šele pred tremi leti. Pa je že velika kot prava krava! Naš Francek je tudi tri leta star, pa je še majhen kot škrat. Gotovo zato, ker je tako izbirčen in bi meni najraje vse sladkorčke pohrustal.
Spredaj ima glavo, zadaj rep. Na glavi ima roge, s katerimi včasih pobode sosedovega psa. Kadar je lačna, zatrobi: mu-uuu. Dekla Mica ji vrže v jasli naročaj sena. Ona kosi in večerja kar brez žlice. Zob si nikoli ne umije in. tudi ostankov jedi si ne izbeza izza zob kot naš stric, ki ,fe prišel na počitnice in je v mestu velik gospod.
Na nogah ima parklje in kadar hodi, maha z repom kot z za-stavo ter podi mnhe. Vode popije pol škafa naenkrat. Kadar naš hlapec pije sadjevec, ga oče oštejejo: »Žlampaš kot krava!« Jaz pa pravim kravi, kadar pije vodo:  »Žlanipaš kot Milia!«
Krava pije vodo, iz vode pa naredi ml^ko, smetano in maslo. Krava hrusta seno, iz sena pa naredi meso in kosti. Dokler je živa, jo imemijemo krava, ko pa je mrtva, ji pravimo goveje meso. Kadar jo mesar zakolje, se mi zelo smili, ko pa mati vržejo njeno meso v lonec, se mi meso nič ne smili- Vsi moramo enkrat umreti.