DR. VIKTOR PETKOVŠEK ŠKOFJA LOKA IN NARAVOSLOVCI IZ DOBE RAZSVETLJENSTVA Uvod Prvi izpričani začetki raziskovalnega dela na naših tleh in zbiranja doma čega besednega zaklada iz naravoslovja segajo v dobo reformacije, ko so pro testantski pisatelji oblikovali naš knjižni jezik ter za svoje tekste zajemali novo izrazje iz živega ljudskega govora. Tako so nastajale prve laične zbirke nomen- klatoričnih in morfoloških terminov iz biologije, med katerimi jih je nekaj še danes v rabi. V tem oziru so bogatejši viri iz dobe reformacije Dalmatinova Biblija (1584) z registrom, Bohoričeva slovnica (1584), slovarji H. Megiserja (1592, 1603 in 1744) ter A. da Sommaripa (1607). Pomembnejše mesto med raz iskovalci naše flore, favne in gee v tej dobi gre tudi tujcema, Italijanu P. A. Mattioliju (1500—1577) in Nizozemcu C. Clusiusu (1526—1609). Okoli sto let pozneje je objavil svoje življenjsko delo Die Ehre des Herzog- thums Krain I. W. Valvasor (1689) in nam med drugim v njem zbral v domačem jeziku imena za vrste žit, kultiviranih stročnic, pomembnejših zdravilnih ze lišč, praprotnic, sadeže raznih dreves in nekaterih steblik. Nato je prišel tudi za nas čas »velikega skoka naprej« v dobi napredka in razcvita naravoslovnih ved. In kot odsev razsvetljenske miselnosti se tudi pri nas pojavi več imen avtorjev, ki so odločilno vplivali na nadaljnji razvoj do mačega naravoslovja. Med njimi je najstarejši I. Žiga Valentin Popovič (1705— 1774), ki ga je že J. Kopitar imenoval »največjega učenjaka takratne Avstrije, vrlega filologa in naravoslovca« (Kopitars Kleinere Schrijten, 1: 120). V svo jem največjem delu Untersuchungen vom Meere (1750) je Popovič pisal o mnogih naših in svetovnih problemih iz biologije, kar dokazuje zlasti njegova kritika epohalnega dela C. Linneja Systema naturae (1740), ki je postalo temelj še danes splošno in mednarodno priznane binarne nomenklature. Približno istočasno pa je doma, v Podravju nastajal slovar Dictionarium germanico-sla- vonicum (1760), ki ga je sestavil leksikograf I. Anton Apostel (Bernard Mari borčan, 1711—1784). Rokopis je ohranjen v študijski knjižnici v Mariboru in obsega blizu 500 strani. V slovarju preseneča in mu daje razsvetljenski pečat množica slovenskih imen pri naravoslovnih geslih. Prizadevanja teh in drugih slovenskih razsvetljencev so v drugi polovici 18. stoletja podprli in obogatili s svojimi publikacijami J. A. Scopoli (1723— 1788), B. Hacquet (1739—1815) in F. X. Wulfen (1728—1805), ki so dalj časa živeli med nami in svetu odkrivali razkošje naše cvetoče divjine in druge lepote slovenske zemlje. V njihovih delih se cesto omenja Škofja Loka z oko lico in edinstvena podoba njene žive in mrtve narave. Zato ne bo odveč, če si zanimivo trojico in njihovo snovanje pobliže ogledamo. 149 J. A. Scopoli in njegovo delo J. A. Scopoli je bil Tirolec italijanskega porekla, rodil se je v mestecu Cavelese (1723). Šolo je obiskoval najprej v rojstnem kraju, nato gimnazijo v sosednjem Tridentu in v Hallu blizu Innsbrucka, medicinske študije pa je do vršil na univerzi v Innsbrucku (1743). Nato je nekaj let služboval kot zdravnik v domačem mestu, v Tridentu in v Benetkah. Ze od zgodnje mladosti mu je bil pri srcu rastlinski svet. Cesto je obiskoval lekarnarja, ki je zbiral rastline, J. A. Scopoli (1723—1788) je med drugim napisal monografijo o naši flori (1772) in entomofavni (1763) ter tako postavil temelje nadaljnjim tak-sonomskim raziskovanjem našega rastlinstva in živalstva da bi zvedel, kako se imenujejo in čemu služijo. Pod vodstvom nekega zeli- ščarja (kopača korenin) je večkrat obiskoval alpske vrhove v okolici Innsbrucka, nabiral in prepariral redkejše vrste rastlin ter jih opremil s farmacevtskimi in C. Bauhinovimi imeni, ki so imela takrat v botanični taksonomiji večjo veljavo. V Benetkah je spoznal več botaničnih vrtov, med njimi tistega, ki ga je oskrbo val znameniti botanik Sesler (1745). Leta 1753 je opravljal na dunajski uni verzi praktični izpit pred komisijo pod predsedstvom tedanjega protomedika monarhije Gerharda van Swietna in napravil nanj dober vtis. Zato mu je ponudil zaposlitev na Kranjskem, in tako je Scopoli prevzel službo zdravnika v idrijskem rudniku. V Idriji se je srečaval z različnimi težavami, ki jih je moral prenašati skoraj 15 let in jih je podrobneje opisal v avtobiografiji, ki jo je priložil zad njemu svojemu delu (1788: 80). Bil je nesrečen in nezadovoljen kot zdravnik idrijskih rudarjev, ki so jih mučile hidrargiroza, razne druge bolezni in rev ščina. O socialnih razmerah in o obolenjih rudarjev v Idriji je napisal mono grafijo Tentanima •physico-chymico-medica (1761) in v njenem tretjem delu 150 (De morbis fossorum hydrargyri) jasno pokazal na krivdo delodajalca, to je na avstrijski erar oziroma upravo rudnika. Kritika socialnega reda seveda ni bila po volji direktorju rudnika Antonu Sartoriju, ki Scopoliju tudi sicer ni bil naklonjen. Zato ni čudno, da se je rad umaknil v samotne predele proste narave in se povsem posvečal znanosti, posebno proučevanju rastlinstva in žuželk. Ko se je nekoliko razgledal po idrijski okolici, je spoznal, da se je znašel sredi edin stvenega bogastva florističnega in entomoloskega (žuželčjega) sveta. V njem se je razplamtela učenjaška narava, hitel je z nabiranjem, raziskovanjem in determiniranjem rastlinskih in živalskih vrst, pri tem je bil cesto po več dni odsoten in je bil tako prisiljen zanemarjati svoje zdravniške dolžnosti. Tako je vedno znova prihajal v konflikte z upravo rudnika in direktorjem A. Sartori- jem. V arhivskih aktih so ohranjene podrobnosti o nekaterih težjih primerih, ki jih je reševala dvorna pisarna na Dunaju oziroma G. van Swieten. 2e 17. Kranjska bunika ali skopolija (Scopolia carni-ollca) se sicer imenuje po Scopoliju, odkril in Rušnata zvončnica (Campanula caespitosa upodobil pa jo je P. A. Mattioli v 16. stoletju. Scop.), ki jo je Scopoll leta 1772 (1:144) opisal kot Slika je iz Mattiolijevih Komentarjev novo vrsto in mu še danes pri njenem latin- k Dioskoridu (1569) skem imenu pripada izključno avtorstvo 151 julija 1755, torej leto dni po prihodu v Idrijo, je Scopoli vložil prošnjo, da bi mu pustili dotedanje stanovanje v Steinbergovi hiši, ker ga predstojnik rud nika namerava preseliti v novo hišo. On pa želi ostati, da bi vrt okoli Stein- bergove hiše uredil in zasadil »mit vielen botanischen Krautern mir zu meiner einzigen Unterhaltung und dem Publikum zu Nuzen .. .« Dvorna pisarna je ugodila Scopolijevi prošnji v upanju, da bodo poslej uprava rudnika in Scopoli živeli v harmoniji in medsebojni slogi (A. Miillner 1906: 269—271). Kakor je tako ravnanje našega avtorja škodovalo ugledu in položaju zdrav nika, tako je razumljivo zaradi nenehne časovne stiske, ki ga je mučila. To so namreč leta, v katerih je Scopoli dozoreval v učenjaka svetovnega slovesa. V njih so izšla pomembna dela, ki so postala vogelni kamni in mejniki tedanje biologije. Kot smo že poudarili, so bili rudarji pomanjkljivo hranjeni in slabo oble čeni, mučili so jih črevesni paraziti, zlasti gliste, ki so jih izločali per os ali per rectum. Stanovali so v lesenih kolibah, ki jih imenuje Scopoli »miserrimae domunculae« (1788: 80). V predgovoru k svoji Flori piše, da se ni bal umazanih pastirskih koč (1760). Ponoči so v teh kočah gospodovale stenice in bolhe v tolikšnih množicah, da je Scopoli verjel, da stenice ponoči prilete po zraku in vdirajo skozi okna (1763: 121). Insekticidov niso poznali, zato je Scopoli proti mrčesu svetoval hrapave liste fižola in pljučnice ter sokove mušnice, črnoge (Actaea), tobaka in neka terih hroščev. Posebno je proti stenicam in muham priporočal rdečo mušnico (Amanita muscaria), kar omenja razen v Entomologiji (1763) tudi v obeh izda jah Flore. Pred bolhami ni bil varen na prenočiščih niti v najvišje ležečih pastirskih stanovih: ». . . Vidi etiam in tuguriis Pastorum summis in alpibus« (1763: 386). Bedni položaj kmetiškega prebivalstva opisuje Scopoli tudi v razpravi o čebelah, zlasti na Notranjskem, kjer čebelarijo v izredno neugodnih razmerah: ». . . njive so manj plodne in kmetje povsod ubožni; ti so cesto prisiljeni, da prodajo še tiste panje, ki jih imajo. Kaj se more torej od teh nevednih in v revščini garajočih ljudi pričakovati? Uspeh bo isti, če jih ali z grožnjami pri ganjaš ali z nagradami vabiš. Svoboda kmetijstvo dviga, strogost zakonov pa ga zatira; zato bi se le-ti morali svojstvenemu značaju podnebja in prebivalstva prilagoditi. Tudi imajo tu graščinski oskrbniki navado, da podložnike silijo, da edino njim, ne pa tudi drugim med prodajajo« (1770: 21—22). V zadnjem času so se pri kritičnem pregledu razprave o čebelah (Disser- tatio de apibus, 1770) in njeni primerjavi z rokopisi in publikacijami sloven skih sodobnikov, čebelarjev iz srede 18. stoletja pojavili argumentirani dvomi v originalnost tega zanimivega Scopolijevega prispevka k zgodovini naše če- beloreje. Ko je namreč historiograf naše apikulture (čebelarstva) S. Mihelič (1958: 69—70) primerjal Scopolijevo Dissertatio de apibus z ohranjenim roko pisom P. P. Glavarja (iz leta 1768) z naslovom Vorschlag-Beantivortung, je prišel do presenetljivih zaključkov, ki bi jih na kratko povzeli z avtorjevimi besedami: » . . . Podrobnejša analiza in primerjava Scopolijeve Razprave o če belah z Glavarjevim Odgovorom nam jasno kaže, da je Scopoli, razen prvega in tretjega poglavja (Opazovanja) in nekaj v drugem in devetem opazovanju, vse drugo bolj ali manj spretno prepisal iz Glavarjevega Odgovora, prevedel v latinščino in deloma drugače razporedil. ..« (1. c. 1958: 69). — Vidimo torej, da je Scopoli ali pozabil ali hote zamolčal, da se je pri pisanju traktata o 152 apikulturi na Kranjskem posluževal tudi pisanih virov nekaterih svojih slo venskih sodobnikov. Scopoli je zapustil Idrijo sredi maja 1769, ko še ni dokončal rokopisa za drugo izdajo knjige Flora carniolica. Medtem je bil namreč imenovan za pro fesorja in vodjo katedre za mineralogijo in metalurgicno kemijo na rudarski akademiji v Banski Štiavnici (R. Fundarek 1975: 50). Ko je zaključeval svoj novi floristični rokopis, je opazil, da ni izpolnil obljub, ki jih je dal v pred govoru k prvi izdaji Flore (1760) in Entomologije (1763). V predgovoru k drugi izdaji Flore (1772) avtokritično in z resignacijo razmišlja o vzrokih, zakaj za četega dela ni mogel opraviti. Imel je v programu, da bi na Kranjskem raz iskal naravoslovne zanimivosti, ki so do njegovega prihoda bile nepoznane. To se mu ni posrečilo, kajti še so ostale neraziskane skoro vsa Istra, nezdrava in močvirnata okolica Ogleja in del Dolenjske. Zdravniška služba, ki ga je vezala na Idrijo, mu je povzročala tisočere neprilike, šibko zdravje in nevar- IOANNIS ANTONU SCOPOLI S. C. R. ET APOST. MAIEST. IN MONTANISTICIS ET MONETARIIS CONSILlARll, SVPREMI HVNGARIAE INFER. C A MER G B A FIA TVS OrUCU ASSESSOHIS, MINERALOOIAR CKOfLisORIS , CABS. RCQ, AURAKIAE SGCIEf. STVJ11AK. CARNlOUAE COHIZlAE ET GRAIfSCAB, OSfONOj MlCAt BKRNKNMS, KT AIJAKME LVSATME SVPIB. JOCII. FLORA CARNIOLICA F. X H I II E N S P L A N T A S CARNIOLIAEINDIGENAS ET DISTRIBVTAS IN CLASSES, GENERA, SPECIES, VAR1ETATES, ORDINE LINNAEANO. TO M. I. EDITIO SECVNDA AVCTA ET REFORMATA. Naslovna stran Scopolije-IMPENSIS IOANNIS PAVLI KRAVSS, v^ Kranjske flore v drugi BIDLIOPOLAE VINDOBONENS1S. »eSel/na ^na™ 1 7 7 a- florlstilce 153 IOANNIS ANTONU SCOPOLI MED. DOCT- S. C. R. ET APo.T. MAIEST. HOSTISA CIVITATIJ IDRI/S PHYSICI ENTOMOLOGIA CARNIOLICA KXHIBENS INSE C TA CARNIOLI^E INDIGENA g T DISTRIBUTA IN ORDINES, GENERA, SPECIES, VAX!ETATESL METHODO LINN^EANA. nosti potovanja, ki so ga cesto ogrožali roparski napadi, vse to mu ni dopu ščalo, da bi delo dokončal. Četudi je bila prva izdaja Flore (1760) že, ko je izšla, v nomenklatoričnem oziru zastarela, ima za nas velik, zlasti kulturno zgodovinski pomen. V njej navaja avtor pri 127 rastlinskih vrstah tudi slovenska imena v bohoričici, česar v drugi izdaji žal ni več storil. Pri mnogih rastlinah našteva njihove zdravilne lastnosti, bodisi da jih je sam ugotovil, ali pa je zvedel zanje od drugih znanih zdravnikov. Obenem navaja, kako jih je treba uporabljati. Kot prepričan privrženec fiziokratizma je bil Scopoli utilitarist in v uvodu je jasno povedal: »... Skrbno sem dodal tudi zdravilne moči mnogih rastlin, in sicer samo take, ki sem jih sam večkrat opazoval. Zakaj tisti, ki naštevajo samo specifične razlike, zadovoljni s sterilno nomenklaturo, gotovo koristijo človeškemu rodu manj kakor tisti, ki dodajo rastlinskim opisom tudi njihove zdravilne lastnosti. Doslej ni zgovornost še Naslovna stran Scopolije-vih Kranjskih žuželk, s katerimi je isti avtor, ki je spisal prvo Floro carni- olico, pri nas uvedel tudi entomološko panogo 1763 154 nikogar ozdravila in vse botanične metode, tudi če jih uporabimo istočasno, ne morejo ozdraviti niti pika od čebele. Oko, ki pazljivo motri rastlino, najbolje pojasni njene zdravilne moči z marljivimi eksperimenti. Tako namreč postane botanika ne samo prijetna, ampak tudi koristna« (1760: Praefatio). V obeh izdajah Kranjske flore (1760, 1772) je skušal naš avtor zajeti in predstaviti avtohtone in kultivirane vrste cvetnic, kakor tudi pomembnejše rkupine nižje razvitih rastlin, ki so bile tedaj še pomanjkljivo raziskane. Pri tem si je pridobil med drugim velike zasluge za razvoj mikologije (nauk o go bah) in lihenologije (nauk o lišajih). Zlasti velja to za drugo izdajo, kjer je med cvetnicami 56 vrst, za katere mu je še danes priznano izključno ali glavno avtorstvo. Te rastline so bile pred njim še nepoznane ali nepravilno opredelje ne. V celoti je avtor opisal v 2. izdaji 1252 fanerogamnih vrst, kar predstavlja blizu polovice danes znanih (E. Maver 1972: 304). Prav tako pa se srečamo s Scopolijevim imenom pri mnogih vrstah gliv in lišajev, ki jih je avtor kot prvi opisal, pravilno determiniral in uvrstil v novi sistem. Zato botaniki upravičeno prištevajo drugo izdajo Flore (1772) med temeljna dela naše floristike. Zgovoren dokaz za to, da so mnoga Scopolijeva znanstvena dela pomembna še danes, so prispevali Avstrijci (Akademische Druck- und Verlagsanstalt, Graz), ki so ob dvestoletnici izida Scopolijeve knjige Flora carniolica (1772) na tisnili njeno faksimilirano izdajo, istočasno pa so izšle v Gradcu tudi Scopoli jeve žuželke Entomologia carniolica (1763). Tako so nas severni sosedje pre hiteli s ponatisom obeh monografij, s katerima je J. A. Scopoli pred 200 leti utemeljil slovensko favnistiko (1763) in floristiko (1772). Kakor s svojimi florističnimi deli, tako je Scopoli opravil pomembno pio nirsko delo v biologiji s svojimi zoološkimi oziroma favnističnimi razpravami in publikacijami, med katerimi je najobsežnejša Entomologia carniolica (1763 in 1972 v ponatisu). Knjiga ne zajema samo žuželk, pač pa celotno deblo členonožcev, kolikor jih je bilo tedaj poznanih pri nas na kopnem, v vodi, v zemlji, v zraku in v morju. To entomo-favnistično delo je vzbudilo veliko po zornost in so ga ocenjevali že številni avtorji. Sam C. Linne se je našemu av torju zahvalil in pisal, da je iz te kranjske Entomologije zajemal več veselja kot če bi dobil 100 dukatov. V razpravi Observationes zoologicae je med dvoživkami klasični opis pro- teusa, ob katerem je Scopoli lakonično pripisal: »111. Linnaeus, cui iconem miši, habet pro larva Lacertae . .. Mihi videtur Genus singulare« (1772: 74). Zelo pomemben je Scopolijev prispevek k naši ornitologiji, kjer nam je v raz pravi o ptičjih vrstah Descriptiones avium (1769: 1—168) zapustil tudi zbirko slovenskih ptičjih imen. Ornitološkim razpravam sta posvetila pozornost že J. Ponebšek (1917: 4) in G. Schiebel (1919: 69—72), zlasti pa J. Gregori (1976), ki je upošteval razen Descriptiones avium (1769) še Introduction ad historiam naturalem (1777) in Deliciae Florae et Faunae .. . (1786). Naš ornitolog poudarja, da je v zadnjem katalogu ptičev Jugoslavije Scopoli citiran kot avtor pri treh rodovih (Branta, Svlvia in Apus) ter pri številnih taksonih nižjega reda, pri mnogih drugih vrstah pa najdemo njegovo ime kot avtorja v sinonimiki (1976: 244—245). V potopisni razpravi Res naturales noviter detectae aut illustratae in iti- nere Goritiensi (1781: 6) je Scopoli posvetil daljši citat polhu (Mus glis), ki je bil podobno kot proteus C. Linneju, tedanji svetovni avtoriteti v sistematiki, 155 Montaža faksimtliranih citatov iz obeh izdaj Kranjske flore (1760 in 1772), kjer so omenjene nekatere lokalitete iz okolice Škofje Loke (razlaga v tekstu) nepoznana žival. »Celeberrimo Linnaeo ignotum animal, doneč a me dono datum acceperit...,« je zapisal (1. c.) naš avtor. Razen z medicino, floristiko in favnistiko se je Scopoli uspešno ukvarjal tudi z drugimi panogami naravoslovja, predvsem z gozdarstvom, kmetijstvom, veterinarstvom, kemijo in mineralogijo. »Železni rudniki in fužine na Gorenj skem so skoro povsem opustošili gozdove. . .,« je ugotovil in sugeriral ukrepe za izboljšanje: »Kmetom bi morali prepovedati graditev lesenih koč in kozol cev . . ., uporabo šote in premoga namesto lesa v apnenicah in plavžih ter uva jati železne štedilnike . . .« (Annus 4: 126). A Miillner (1901: 22—26) je pri oceni Scopolijevega dela na področju gozdarstva poudaril, da je bil po njegovem boljši botanik in entomolog kot narodni gospodar in da je prehiteval svoj čas. 156 V razpravi De Cucurbita pepone opisuje navadno bučo, njeno kulturo in uporabo. V spisu De Pascuis communibus se naš avtor zavzema za skupne paš nike, od katerih bodo imeli ljudje več koristi, kot če jih dodelijo individualnim lastnikom (Annus 4, 1770). Ko je hodil po terenu, je zdravil tudi govejo kugo, ki je tedaj pestila kme- tiško prebivalstvo. Napisal je razpravo Luis Bovillae symptomata,. .. (1769). Scopoli in širša okolica Škofje Loke Kot smo že omenili, so Scopolija zlasti v prvih letih v Idriji druga za drugo obiskovale težke preizkušnje. Umrli so mu žena in otroci, v hiši, kjer je stanoval, je dvakrat izbruhnil požar. Kljub vsemu je takoj po prihodu v Idrijo (1754) nadaljeval s potovanji in raziskovanjem rastlinstva ter žuželk v okoliških gozdovih. V letih 1756 in 1757 je razširil svoja raziskovanja na Ljub ljansko barje in prvikrat obiskal Nanos. Leto dni kasneje se je drugič poročil z Ljubljančanko Katarino von Franchenfeldt ter prehodil okolico Škofje Loke in Kranja. Iz tega obdobja so najbrž tudi beležke o nahajališčih posameznih rastlin skih vrst, kakor jih je naš avtor objavil v obeh izdajah svoje monografije o kranjski flori (1760 in 1772). Pripombe nam odlično ilustrirajo in dokumenti rajo Scopolijeva raziskovanja, saj podpirajo avtorjeve trditve z dvojnimi do kazi, namreč z navedbo lokalitet in rastlinskih vrst, ki so tam uspevale. Zato smo nekaj teh najbolj značilnih pripomb nanizali v faksimiliranem posnetku. V prvih dveh piše o vodnih rastlinah, žabjem lasu (Callitriche speč.) in navadnem mrzličniku (Menvanthes trifoliata), ki ju je našel v potoku z imenom Papirniščica ali Mrzli potok. Voda izvira izpod skalnate stene okoli 2 km severno od Škofje Loke, teče skozi vas Papirnico in se pod vasjo združuje s Pevenskim potokom. Pred dvema stoletjema je ob Mrzlem potoku (fons frigi- Panonski svišč (Gentiana pannonica Scop.), ki ga je Scopoli leta 1772 (1:182) našel na Poreznu in pravilno opisal kot novo vrsto Fot. V. Petkovšek 157 Širša okolica škofje Loke z nahajališči rastlin, ki jih omenjata Scopoli in Wulfen. Zgoraj da našnja, spodaj imena kot sta jih zapisala oba avtorja (geografska skica, razlaga v tekstu) dus) delal papirni mlin (moledinum cartarium), ki ga Scopoli omenja skupno štirikrat (1760: 177, 295, 1772/1: 136, 1772/2: 251). »Tedaj so sredi vasi, pri Pir- manu ali Papirmanu, še izdelovali papir« (F. Planina, 1968: 368). V tretjem citatu opisuje avtor vrsto lišaja (Lichen caperatus) na slivah in češnjah, ki ga je našel na sadnem drevju v Medvodah in Skofji Loki (1772/2: 387). Za Medvode (inter Aquas) je Scopoli polatinil slovensko ali nemško ime (Zwischenwassern), Škof jo Loko pa imenuje Lok ali Lokopolis. Pravi kostanj (Fagus foliis lanceolatis) je nabiral okoli Polhovega Gradca, zanj navedel nemško ime, ki mu je tudi povzročalo težave in ga različno zapisal (Pilgratz, Pilliggratz, Pillichgratz). Kot cesto v prvi izdaji Flore se tudi tu sre čamo s slovenskima imenoma za drevesno vrsto in plod: Carniol. Kostainou dervo, fructus vero Kosten (1760: 416). V nadaljevanju omenjenega citata ». . . in svlva S. Andreae, S. Jacobis, S. Usbaldi« (1760: 417) se srečamo z zani mivim vprašanjem, odkod je črpal Scopoli toliko poznavanja florističnih in topografskih podrobnosti za okolico ne le Škofje Loke same, pač pa tudi za Polhov Gradec, Ljubljano, Vrhniko in Kranj, ko pa je služboval v takrat zelo oddaljeni Idriji, kjer je nenaklonjeni predstojnik rudnika poročal o vsakem dnevu njegove odsotnosti v dvorno pisarno na Dunaj. Šentjakob (806 m) nad Medvodami, Ožbolt (860 m) in Andrej (616 m) nad Zmincem so še danes naravo slovno zanimive in splošno priljubljene izletniške točke v okolici Škofje Loke in Ljubljane. Žajbljasti vrednik (Teucrium scorodonia), velecvetno zvezdico (Stellaria holostea), skalni petprstnik (Potentilla rupestris) je avtor našel v go rah okoli Idrije, Zirov in Poljan (1772/1: 314, 419, 558). Divje hruške — drobnice in jablane — lesnike (Pyrus pyraster, Malus svlvestris) je Scopoli obiral v gozdiču pri Vincarjih (». . . in svlva Venzerien- 158 si...«, 1760: 581), ki so danes predmestje Škofje Loke. V širši okolici omenja tudi nekatere redkejše vrste, tako je opazil nekje na pobočjih Ermanovca (1026 m) rumeno maslenico (Hemerocallis flava): »Habitat circa Oseltza et S. Udalricum« (1772/1: 253). Nekoliko zahodno od tod se je v botanično zgodovino vpisala okolica vasice Otalež (601 m), ki je postala locus classicus za novo vrsto in jo je naš avtor imenoval brezstebelni ušivec (Pedicularis acaulis Scop., 1772/1: 439). Isto velja za panonski svišč (Gentiana pannonica Scop.), ki ga je odkril na travnatih pobočjih Porezna (1622 m). Nahajališče imenuje »in Monte Bursen«, torej podobno kot slišiš še danes govoriti domačine: Purzen (1772/1: 182). Četudi je že pred Scopolijem več botaničnih avtorjev v svojih delih ome njalo to vrsto z drugačnimi imeni, je obveljalo ime našega avtorja in se kratica Scop. obvezno mora pripisati tej in drugim rastlinskim vrstam, ki jih je kot prvi pravilno »krstil«. Na Poreznu, kjer raste v večjih množinah, je Soopoli verjetno našel alpsko možino (Ervngium alpinum, a je ime nahajališča posplošil in ga imenuje ».. . in Alpibus Tolminensibus« (1772/1: 184). Na močvirnatih rastiščih šotnega mahu pri Žireh je našel tudi dve vrsti rosike (Drosera speč), ter ju označil »...in udis circa Seirach« (1772/1: 232). V svojem Prirodoslovnem letopisu (Annus Historico Naturalis) je naš avtor objavljal razprave različne strokovne vsebine. V 3. letniku (1769) piše o goveji kugi, ki jo je ugotovil in zdravil v Selcah (Seltzach). Šmarno goro omenja šele v drugi izdaji svoje Flore (1772/2: 32, 69) pri vrstah peskovni penušnjek (Car- daminopsis arenosa) in pri rdeči reliki (Cvtisus purpureus Scop.), ki jo je sam prvi pravilno determiniral in poimenoval. Obakrat pa citira svojega sodelavca F. X. Wulfna kot pošiljatelja obeh rastlin: »Habitat in Monte Gros-Gallenberg, unde misit P Wulfen« (1. c. 32, 69). Ker Scopoli sicer nikjer v svojih delih ne omenja vrha Šmarne gore, sklepamo, da je ni obiskal. Nekaj kilometrov južno od Žirov so kraji Veharše, Medvedje brdo in Mrav ljišče, ki leže izven okvira geografske skice in ožjega okoliša občine, a so nekako zgodovinsko povezani s škofjeloškim ozemljem. Do sredine 18. sto- Baltazar Hacquet je bil francoski razsvetljenec, ki je 20 let živel in deloval kot zdravnik v Idriji (1766—1773) ter kot profesor anatomije in kirurgije v Ljubljani (do leta 1787) 159 letja Idrija namreč ni imela cestne zveze s svetom, temveč le tovorniške poti, po katerih so živosrebrno rudo tovorih preko Zirov v Poljansko dolino in v Skofjo Loko (I. Vrišer, M. Verbič 1960: 315; S. Majnik 1969: 211). Povod za zgraditev oziroma rekonstrukcijo ceste iz Idrije čez Kovačev rovt, Dole in Ve- harše na Vrhniko je dal pričakovani obisk soproga cesarice Marije Terezije Franca L, ki pa je medtem v Innsbrucku umrl. Dela na cesti so se začela leta 1760, ko jih je vodil predstojnik rudnika Anton Sartori, končal pa jih je njegov naslednik Ivan grof Inzaghi v letu 1765 (M. Arko 1931: 239). Če primerjamo te podatke s tistimi, ki jih navaja Scopoli v svojem itinera- riju, pridemo do zaključka, da je verjetno večkrat obiskal kraje ob trasi nove ceste v pripravljalni fazi med leti 1755 do 1760 kot pa pozneje, ko so cesto gradili in dogradili. To potrjuje tudi dejstvo, da je v prvi izdaji Flore (1760) omenjanih več nahajališč redkih rastlin s tega območja kot pa v drugi izdaji (1772), četudi je slednja sicer mnogo obsežnejša. Nekajkrat omenja Veharše same kot nahajališče, nekajkrat cerkev na Medvedjem brdu pri Veharšah: »Habitat in Monte S. Catharinae circa Bekerische« (1760: 241). Nahajališče praproti kačji jezik (Ophioglossum vulgatum), ki je tedaj ve ljala za redkost, je hotel točneje označiti, zato zapiše tudi hišo, pri kateri raste: »Habitat... et circa Wecherische in den Maraulischer Grund« (1772/2: 287). Ime kraja Weckerische je zapeljalo A. Paulina, da je zapisal: »Ophioglos sum vulgatum L. kommt nach Scopoli (1772/2: 287) auch in Wiesen am Nord- fusse des Grosskahlenberges bei Vikrče ...« (Paulin 1901: 14) in tako napačno določil nahajališče praproti kačji jezik. Napako je kmalu sam popravil in v raz pravi Farne Krains pravilno ugotavlja: ». ... bei Veharše . . .« (A. Paulin. 1906: 32). Samotno staro kmetijo in hrib, ki se enako imenujeta Mravljišče (865 m), opazimo na karti okoli 500 m severozahodno od središča Veharš. V vlažni do linici pod hišo, v kateri prevladuje travna združba tipa Molinietum coeruleae, smo odkrili tudi kolonijo praproti, ki že 200 let vztraja na rastišču relativno vi soko v hribih. Ime mesta Kranja piše različno »... circa Kramburgum . ..« (1760: 44), »...circa Krainburg . ..« (1760: 531) in »...circa Cramburgum ...« (1772/2: 465). Okoli Kranja in zlasti okoli Smartnega pri Kranju, torej na severnem robu Sorskega polja, je Scopoli večkrat nabiral gobe: ».. . circa S. Martinum Cram- burgi...« (1772/2: 437, 438, 442, 452, 465). To je bila vplivna pražupnija, ki jo I. W. Valvasor imenuje »Pfarr S. Marten bey Krainburg« (1689, 8: 766). Šmart no je danes sestavni del Stražišča pri Kranju. Gobe je nabiral in raziskoval razen v okolici Idrije še v okolici Ljubljane ter po pašnikih in košenicah okoli Škocjana pri Turjaku (circa S. Cantianum, prope arcem Auersperg, 1760: 22), okoli Nove Štifte in Ribnice (Neustift, Reif- nitz, 1760: 14). Z enakim namenom je večkrat obiskal Horjul (Forum Julii), Bistro, ki jo imenuje različno: Freidenthal, Vallis Iocosa (1772/2: 417, 447) in Vallis jucunda Coenobii Cvsteriensis (1760: 316). Baltazar Hacquet in Franc Wulfen Tudi Scopolijeva sodobnika Hacquet in Wulfen večkrat omenjata v svojih delih Skofjo Loko in njeno okolico. Baltazar Hacquet je bil francoski razsvet ljenec, ki je 20 let živel in deloval med Slovenci, najprej kot rudniški kirurg 160 v Idriji (1766—1773). Podobno kot pred njim Scopoli, se je na Dunaju spoznal s protomedikom M. Terezije, z Nizozemcem G. van Swietnom, ki je ustregel njegovi želji in ga poslal v Idrijo. Sam Hacquet se takole spominja teh časov: »Izbral sem si Kranjsko zaradi prirodoznanstva in zaradi slovečega živosrebr- nega rudnika, ki tam leži, in to tem bolj, ker sem vedel, da živi tam slavni Scopoli« (1789: 9). V nasprotju z umirjenim znanstvenikom Scopolijem je bil Hacquet nemi ren duh, poln zanosa in želje za napredkom. Njun biograf A. Miillner ju je dobro karakteriziral: »Doch wie verschieden waren die beiden Charaktere, Scopoli eine sanfte Gelehrtennatur, Hacquet ein schneidiger Haudegen voli pointe d'honneur, der sich nichts gefallen liess, beide aber voli Eifer und Hingebung fiir ihre Pflicht und die Wissenschaften« (1906: 290). Zato je razumljivo, da se Hacquet ni znašel v naših skromnih razmerah, ki so mu cesto postajale pretesne in se je nad njimi bridko pritoževal: »Tu Haequetova Orvctographia carniolica 1778—1789) predstavlja temelj današnje geologije, mineralogije in petrografije na Slovenskem 11 Loški razgledi 161 Bela čmerika (Veratrum album) je znana stru pena rastlina, ki je živini smrtno nevarna. Avtor opisuje zastrupitve in boj proti njim moram razkriti še neko okoliščino, ki mi je povzročila marsikatero zapreko. Ne samo to, da sem za blagor države žrtvoval svoje pičlo premoženje in svoje moči, še to, da v tej nehvaležni deželi, kjer je vse, kar je znanost, kakor tudi plemstvo v popolnem razsulu — izvzetih je le nekaj glav — nisem dobil za plačilo nič drugega ko zasmeh, ali bolje rečeno, celo zaničevanje mi je bilo za plačilo. Temu je sledilo tisoč ovir, ki so mi jih delali moji šefi, ki so bili ali puhloglavci ali celo pobožnjaki, kakor tudi večina ostalega občinstva, ki je spričo pomanjkanja dobre izobrazbe obdarjeno s prismuknjenim srcem... Prav tako se je godilo za deželo nesmrtnemu zgodovinarju Valvasorju, ki je žrtvoval vse svoje premoženje, tako tudi marljivemu geografu Florjančiču in prav tako slavnemu in neutrudnemu prirodoslovcu Scopoliju« (1789: 11). Dogajale so se še hujše stvari, ki so Hacquetu zagrenile življenje. Ko je v Ljubljani, kjer je do leta 1787 kot profesor predaval anatomijo in kirurgijo, ustanovil prvi anatomski inštitut, ki so ga imenovali tudi anatomični teater, se je med ljudstvom razširila prazna vera, da ga je Hacquet zgradil z namenom, da bo v njem ubijal rdečelasce in jim jemal kri. Z njihovo krvjo bo jezuit Gabrijel Gruber, ki je bil razvpit za alkimista, pretvarjal živo srebro v zlato. Na ta način, da si hoče Gruber pridobiti dovolj denarja, ki je bil potreben za dograditev Gruberjevega prekopa. Ta bajka je imela za Hacqueta neprijetne posledice, postal je splošno osovražen in je moral poslej pod napačnim imenom potovati po naši zemlji, da se je izognil nevšečnostim. Bil pa je Hacquet neutruden popotnik in raziskovalec, ki se je na dolgo trajnih potovanjih posvečal predvsem geološkim in mineraloškim problemom. Znano je njegovo obsežno delo s tega področja Oryctographia carniolica (1778 162 Franc Ksaver WUlfen (1728—1805) je bil marljiv Scopolijev sodelavec, ki ni bil doma samo v botaniki, temveč tudi v zoologiji in mineralo giji. V svojem florističnem delu (1758) omenja pri okoli 20 vrstah nahajališča s Kranjskega, med njimi so tudi nekatera iz okolice Škofje Loke do 1779, v štirih delih). Opisal je tudi južnoslovanske narode, njih šege in socialne razmere, ter publiciral razprave o zdravljenju živinskih bolezni. V manjši meri se je posvečal botaniki ter vneto raziskoval cvetano našega planinskega sveta. Sad teh prizadevanj je knjižica Plantae alpinae carniolicae (1782), ki je pomemben prispevek k poznavanju domače flore. Bil je pionir alpinizma v Vzhodnih Alpah in je sam prehodil velik del njihovega območja. Prav tako je bil publicistično izredno plodovit, a se vsa njegova dela niso ohranila. Potoval je tudi po okolici Škofje Loke, kar dokazujeta dva citata: »... Iz teh krajev (okoli Mengša) sem krenil nazaj proti Savi, da bi preiskal malo pogorje, ki leži okoli Šmarne gore, ki jo Nemci imenujejo Gallenberg, pa so z Valvasorjem enake misli, da je to del ali konec Monte Ceze ali Caesiusa . . .« (Oryct. 1784, 3: 24). V prvem zvezku Oriktografije (1778) je opisal Hacquet bolj podrobno smer svoje poti od Škofje Loke proti zahodu po Selški dolini vse do Porezna: »V tej dolini je mala rečica Zeier ali Sora, ki teče proti mestecu PLANTM ALPINJS CARNIOLICAE. COLLEGIT ET DESCRIPSIT BALTH. HACQU?T. FIIIL0S0PHIJE ET MEDICIN.?: DOCTOK, ANATOMIJE, CIIIRURGICJE ARTIS AT&UE 0I1STETRICIJE PKOF. FUB. OKD. SOCFETATIŠ CJESAREJE REGIJE AGKARIJE ET BONARUM ARTIUM IN DUCATU CAKNIOLIJE SECRETAKIUS PERPETUIS, ACADEM. SCIENT. 1MPER. NAT. CURIOSORUM. MOCUNTIN/E, IKANCOFURTI AD ODERAM, BOTANIC/E ET GEORUOPIUM FLORENTINJE, AMICORUM NAT. SCRUT. BEKOLINENSIS, HALLENSIS, OECONOMIJE LIPSIENSIS &c. SODALIS. Kranjske alpske rastline (1782) je drdbna razprava (ima 16 strani), kjer je Hacquet opisal nekaj po membnejših visokogor skih cvetnic 11 163 Loka ali Laak... Tu sem prekoračil gorovje Purzen in tako končno prišel v veliko Bohinjsko dolino« (1778, 1: 14). V drugih svojih razpravah opisuje naš avtor živinske bolezni in zdravilne rastline, s katerimi se je boril proti njim. Nekatere rastlinske vrste imenuje tudi s slovenskimi imeni. Za primer smo izbrali belo čmeriko (Veratrum album), katere uživanje povzroča krvave griže in smrt. Imenuje jo »ta bella Zhmerika, oder Tschemrika« in dodaja zanimiv komentar: »... so wie sie von unsern alten Illyrern, als Tartarrn, Kirgisen und Kalmucken genannt wird« (1779, 4: 40—43). Med svojimi sodelavci Scopoli največkrat omenja Franca Xaverja Wulfena (1728—1805), ki je bil nekoliko mlajši od Scopolija in ga je imel med vsemi sodelavci najbolj v čislih. Wulfen je pošiljal Scopoliju predvsem rastline in žuželke iz okolice Gorice, Trsta, Furlanije in severne Istre. V teh krajih (v Go rici) je Wulfen bival v letih 1755 in 1761, torej pred Scopolijem. Dve leti, 1762. in 1763., se je Wulfen mudil tudi v Ljubljani in v tem času prepotoval skoraj vso Kranjsko. Med drugim je obiskal Julijske Alpe, Karavanke, Kamniške pla nine z Grintavcem, okolico Ljubljane, Notranjsko in Dolenjsko s Kočevjem, kamor Scopoli ni prišel. Scopoli se Wulfenu zahvaljuje za mojstrske opise in opombe, ki jih je pri pisal k rastlinam za drugo izdajo Flore (1772): »Eximia in Floram nostram merita sunt R. P. Francisci Xaver Wulfen e S. I. qui indefessa industria collec- tas circa Goriziam plurimas plantas benevole communicavit« (1772: Uvod). S podobno zahvalo se srečamo tudi pri žuželkah (Entomologia carniolica, 1763: 235), kjer je Scopoli imenoval Wulfenu na čast metuljčka Phalaena wulfeniana. Najlepši spomenik mu je postavil dunajski botanik, profesor in sodobnik J. N. Jaquin, ki je imenoval novo rastlino v čast najditelju koroška vulfenija (Wulfenica carinthiaca J. N. Jacq.). V svojem največjem delu Flora norica pha- nerogama (1858) navaja Wulfen pri več kot 200 redkih vrstah nahajališča iz Kranjske, med njimi jih je veliko iz okolice Škofje Loke. Rušnato zvončnico (Campanula caespitosa Scop.) in številne druge rastline je Wulfen nabiral na Tošču, ki ga imenuje Mons Utozke, včasih piše tudi Mons Utozsce (glej geogr. skico). Bil je na Gori nad Polhovim Gradcem (Mons S. Laurentii), kjer je našel rumenkasti luk (Allium ochroleucum). S tem je bil tudi na tedaj še neodkritem klasičnem nahajališču igalke (Daphne blagayana), katere odkritje je sredi 19. stoletja razburkalo duhove tedanjih floristov skoraj po vsej srednji Evropi. Več zanimivih vrst cvetnic je našel v gozdovih in na vrhu Šentjošta nad Kranjem, ki mu pravi Mons Sancti Jodoci. Srebrenko (Lunaria rediviva) je trgal v gozdovih Lubnika, ki ga opiše in tudi ekološko karakterizira: »In monte civitati Locopolitanae (Bischoflaag) adsito, versus ejusdem sumitatem loco syl- vestri umbroso praecipite rupes inter, copiosa Julio« (1858: 599). Obiskal je tudi Porezen ter nabral za svojo zbirko dlakavo trebelje (Chaerophyllum hirsutum). Ime nahajališča je zelo sodobno zapisal: »... In monte Poresen alpium Tolmi- nensium . . .« (1858: 357). Scopoli, Hacquet in Wulfen so bili sicer tujci, ki jih je k nam privedlo naključje, toda niso nam ostali tujci. Vživeli so se v naše kulturne in narod nostne razmere ter stopili v živ stik z našim ljudstvom. Kot bi prižgali prome- tejski ogenj naravoslovnih znanosti, nam še danes ideali njihove dobe svetijo skozi mrakove in jasnine in vse dotlej še niso izgubili lepote in privlačnosti, bi rekel naravoslovni poet Pavel Grošelj (1939). 164 Literatura C. Clusius, 1583: Rariorum aliquot stirpium historia. Antwerpiae; 1601: Rarioram plantarum historia. Antwerpiae. — P. P. Glavar, 1768: Vorschlag — Beantwortung zur Verbesserung der Bienen-Zucht in denen k. k. Erblandern. Priv. Arhiv XIV. — J. Gregori, 1976: Ornitologija na ozemlju današnje Slovenije do leta 1926. Proteus, 38: 244—245, Ljubljana. — P. Grošelj, 1939: Prirodoznanska prizadevanja med Slo venci. Zbornik Prirodoslovnega društva 1: 7—22, Ljubljana. — B. Hacquet, 1778—1789: Beobachtungen und Heilungsmethoden einzelner Hornviehkrankheiten, welche durch Gifte aus den drey Naturreichen verursachet werden. Vierte Sammlung Nutzlicher Unterrichte. . . 4: 40—43, Lavbach; 1782: Plantae alpinae Carniolicae. Viennae. — F. Kocbek, 1888: Dr. Ivan Anton Scopoli. V spomin stoletnice njegove smrti. Učitelj ski tovariš, ponatis, 1—16, Ljubljana. — J. Lazar, 1960: 150 let botaničnega vrta v Ljubljani. Ad annum Horti botanici Labacensis solemnem CL Universitas Laba- censis, Ljubljana. — A. Martinčič-F. Sušnik, 1969: Mala flora Slovenije. Ljubljana. — P. A. Mattioli, 1569: Commentarii in sex libros Pedacii Dioscoridis Anazarbei de Medica materia. Venetiis. — E. Maver, 1952: Seznam praprotnic in cvetnic sloven skega ozemlja. Dela IV. razr. SAZU, 5, Ljubljana; 1972: Dvesto let »Kranjske flore« J. A. Scopoli j a. Proteus, 34: 299—305, Ljubljana. — S. Mihelič, 1976: Peter Pavel Gla var, čebelar, čebelarski pisec, učitelj in organizator. Ob 200-letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu, 20—65, Ljubljana. — A. Miillner, 1906: Dr. J. A. Scopoli als Werksarzt in Idria 1754 bis 1769. Nach den Akten des k. k. Hofkammerarchives. Berg- und Hiittenmannisches Jahrbuch der k. k. montanistischen Hochschulen zu Leoben und Pribram, 54: 261—292, Wien; 1907: Balthasar Hacquet als Werkschirurg in Idria vom 20. September 1766 bis 15. Dezember 1773. Nach archivalischen Quellen. Ibidem, 55: 339—371, Wien. — V. Novak, 1974: B. Hacquet in slovenska ljudska kul tura. Traditiones, 3: 17—68, Ljubljana. — V. Petkovšek, 1977: J. A. Scopoli, njegovo življenje in delo v slovenskem prostoru. Razprave SAZU, 20/2: 1—104, Ljubljana. — F. Planina, 1968: Občina Skofja Loka. Krajevni leksikon Slovenije, 1: 368, Ljubljana; 1976: Skofja Loka s Poljansko in Selško dolino. Skofja Loka. — V. Strgar, 1969: Botanični vrt. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, Ljubljana. — I. Tominec, 1955: Franc Ksaver Wulfen. Planinski vestnik, 55: 161, Ljubljana. — J. W. Valvasor, 1689: Die Ehre des Herzogthums Krain. Laibach-Niirnberg. — W. Voss, 1884: Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain (1754 bis 1883). Jahresbericht der Staats-Ober- Realschule in Laibach, 1: 7—17, Laibach. — J. Wester, 1954: Baltazar Hacquet, prvi raziskovalec naših Alp. Naši veliki planinci, 2: 5—63, Ljubljana. — T. Wraber, 1969: Iz zgodovine o botaničnih raziskovanjih v Julijskih Alpah in Karavankah. Jeseniški zbornik Jeklo in ljudje, 2: 269—293, Jesenice. — F. X. Wulfen, 1858: Flora Norica Phanerogama. Wien. LA VILLE DE SKOFJA LOKA ET LES CHERCHEURS DES SCIENCES NATURELLES A L'?POQUE D1LLUMINISME En Slovenie, on initia des recherches en sciences naturelles presqu'a Fepoque ou, en Europe, les premiers incunables virent le jour. H s'agit avant tout des textes publies etant en meme temps des recueils d'expressions morphologiques et de no- menclature biologique comme p. e. les livres des auteurs P. Trubar, J. Dalmatin, A. Bohorič et H. Megiser ou bien des descriptions ou des enumerations en latin, alle- mand, italien ou en francais de toutes sortes de produits de sol, surtout dans les oeuvres de lTtalien P. A. Mattioli (1500—1577), du Hollandais C. Clusius (1526— 1609) lesquels avaient passe quelques annees dans notre pays recueillant des donnees sur notre flore, faune et sol. Les oeuvres litteraires des auteurs protestants et les gros livres de deux auteurs de la Renaissance, fameux botanistes et medecins, prouvent que chez nous, ainsi qu'en Europe, l'epoque de 1'histoire de la biologie commenca il y a plus de quatre cents ans, et elle continua jusqu'aux auteurs illumines Z. V. Popovič (1705— 1774, voir photo), I. Anton Apostel (1711—1784), M. Pohlin (1735—1801), Z. Zois (1747—1819), K. Zois (1756—1800), A. T. Linhart (1756—1795), V. Vodnik (1758—1819), F. Hladnik (1773—1844) et autres. Dans la deuxieme moitie du 18e siecle, notre histoire culturelle fut enrichie et les efforts des chercheurs slovenes furent appuyes par la majeure partie d'oeuvres 165 spirituelles de J. A. Scopoli (1723—1788), B. Hacquet (1739—1815) et F. X. Wulfen (1728—1805) lesquels avaient vecu longtemps en Slovenie en decouvrant les richesses de la nature slovene. Dans leurs oeuvres, ils citent souvent la ville de Skofja Loka et c'est pourquoi on a observe de pres ces trois auteurs interessants. J. A. Scopoli (voir photo) travaillait pendant 15 ans, a partir de 1754, a Idrija comme medecin et parcourut en conditions difficiles une grande partie de Carniole et de Litoral slovene de l'epoque. Pendant ses voyages (photos), il s'interessait a tout ce que la nature lui offrait: aux animaux, aux mineraux, aux habitants se vouant le plus a 1'etude des plantes et a la critique des conditions sociales precaires du paysan slovene et de 1'ouvrier de la ville d'Idrija du 18e siecle. Dans les deux editions du livre La flore de la Carniole (Flora carniolica, 1760, 1772, reimpression en 1792, voir photo n° 7), 1'auteur essaya d'embrasser et de pre- senter toutes les sortes des fleurs autochtones ou cultivees en Slovonie ainsi que les groupes mineurs des plantes. Son eouvre la plus importante sur la faune, Ento- mologia carniolica (1763, reimpression en 1792, voir photo), ne comprend pas seulement les insectes mais toute la famille d'artropodes connus jusqu'ici sur le territoire slovene. Tres importante aussi la contribution qu'apportat a notre ornito- logie le chercheur Scopoli. Dans son traite Les descriptions des oiseaux (Descritiones avium, 1769: 1—168), il decrivit plusieurs especes nouvelles d'oiseaux en y ajoutant souvent les noms slovenes de la meme maniere que dans la premiere edition de sa Floro (1760) ou il avait cite cent noms slovenes des plantes. A part cela, Scopoli publia plus de vingt traites et livres des sciences naturelles. Le chercheur illuministe B. Hacquet (voir photo) fut nomme de sa propre volonte a Idrija ou travaillait le celebre Scopoli. Par sa monographie Oryctographia carniolica (1778—1789, voir photo n° 13), il devint le fondateur de la geologie, de la petrographie et de la mineralogie de la Terre. Dans son traite Plantae alpinae car- niolicae (1782, voir photo n<> 15), il decrit plusieurs plantes du monde alpin slovene completant ainsi la monographie de Scopoli. Dans ses etudes ethnologiques, il decrivit les Slaves du Sud (1801—1808). Parmi ses collaborateurs, M. Scopoli mentionne le plus souvent F. X. Wulfen qu'il respectait le plus. Dorigine suedeise, Wulfen fut ne a Belgrade et s'interessait a la botanique, a la mineralogie et a la zoologie. Dans lintroduction a son ouvrage Flora carniolica (1772) Scopoli le remecie de ses descriptions et notes souveraines des plantes qu'il avait cueillies dans le Litoral slovene. On trouve des remercie- ments semblables dans son livre sur les insectes (1763: 235). Dans son ouvrage le plus important, Fiora nordica... (1858), Wulfen cite plus de deux cent especes de plantes qui se trouvent en Carniole dont plusieurs dans les environs de Skofja Loka. II cite comme habitats Tošč (Mons Utozke), Mont au dessus de Polhov Gradec (Mons S. Laurentii), Sentjošt au dessus de Kranj (Mons Sancti Jodoci), Lubnik (Mons civitati Locopolitanae adsitus), Šmarna gora (M. Gallenberg), Porezen (Mons Poresen) et d'autres. 166