1914. April
Vrejiije ga: KLEKL JOŽEF vkop. pleb. v Čerensovcih. CSERFOLD (Zalamegye.)
Balkanyi Erno Alsolendva i Muraszombat
MARIJIN LIST
Nevtepeno Poprijeta Devica Marija,
Zmožna Gospa Vogrska. = POBOŽEN MESEČEN LIST. =
Dari.
Na podporo lista, liki poštnino za lansko leto so plačali v roke Plej Ivana v Cliicagi sledeči: Griiškovnjak Štefan 25 c; Prša Ivan, Rajtar Martin, Markoja Anton, Tornar Ivan, Farkas Anton, Vučko Števan, Zver Anton po 10 c ; Sobočan Jožef, Škerget Ivan, Špiclin Ivan, Horvat Martin, Jožef, Lovrenčec Ivan, Nežič Ivan, Balažic Martin, Horvat Štefan po 5 c. Id. 30 c. Naročniki za Marijin list so plačali v roke Plej Ivana v Chicagi: stari 29 d. 30 c; novi pa 36 d. 65 c. Ti najnovejši so ešče ne v računi. Od listov je tak više dar 119 K 45 f, kaj se obrne na podporo lista (na kepe) i novin. Marija povrni vsem jezerokrat!
Na luster v čerensovsko cerkev.
Tkalec Jožef z G. Bistrice 2 K, Magdič Orša z G. Bistrice 2 K, Pucko Verona z D. Lendave 1 K, Horvat Kata z Hotize 1 K, Bogdan Bara z Hotize 1 K, Šomen Bara z Žižkov —"50 f, Žalik Štefan z Trnja 20 K, Kornin Fana z Brovklyn-a 4 K, Ros Matjaš z Čerensovec 8 K, Čačič Jožef kaplan čerensovski 2 K, Farkas Ana z Hotize —.40 f, Roža z D. Lendave 4 K, Kreslin Marija z D. Bistrice 1 K, Kolenko Ivan z Čerensovec 10 K, Klekl Jožef z Čerensovec 10 K, Tretji red 28 K, Kiizma Matjaš z Chicage 5 K, Cuk Anton z Chicage 5 K, Tompa Matjaš z Chicage 5 K, Tompa Števan z Chicage 5 K, Žalik Jožef z Chicage 5 K, Čurič Števan z Chicage 5 K, Griiškovnjak Matjaš 5 K, Špiclin Ivan z Chicage 2 K 50 f, Šarjaš Števan z Chicage 1 K 25 f. Tei ame-rikanci so plačali v roke Plej Ivana (7 d. 75 c.) vkup 133 K 65 f. Duga je lani ostalo ešče, šteri je plačeni XII/20. 1913. 77 K 25 f. Ostane na viktorinski posvet 56 K 40 f.Bog plati vsem darovnikom.
Kak smo pri Marijinom listi lani gospodarili ?
a) Dohodki. Od vel. g. Baša Ivana sem prekvzeo 702 K 75 f, Naročnina leta 1913-ga je zanesla 6888 K 03 f, Stara naročnina 1. 1912-ga 200 K 92 f, Dari na kepe 31 K 82 f, Od Kovin prišlo 31 K 36 f, Ki so više naročnine dariivali, posebno amerikanci 219 K, vkup 8073 K 88 f.
Obtadana je strahšna smrt .
Obladana je strahšna smrt, Vpekeo je znova vrag zaprt', Z banderov v roki Jezusa Pomladni vetrič se igra.
Veselo kliče nas na boj Presladki naš nebeški Voj, Na boj, gde greh se umori, Kde večni žitek se dobi.
Krščanska srca le za njim! Ve vodi sam nas Boži Sin, Vu njeg'vih rokaj plahota Bandera, ki nam zmago da.
Ar jasno-zmožen boj je to, Borit' se v njem veselo bo Za dušo i za Jezusa Za našega Zveličara!
O le naprej na sveti boj! Krščanska duša ino poj: ,,Hozanna Sini Davida, Alle-, alle-* alle-luja !"
Trplenje našega G. J. Krištuša.
Spisao sv. Alphonz Ligouri.
Vil. Jezuš pred velkimi duhovniki. Na smrt ga
osodijo.
Oni pa zgrabivši Jezusa, pelali so ga k Kaifaši, k pog-lavari duhovnikov, gde so pismoznanci in starišinjc vkup zbrani bili. (Mt. 26. 57.) Pred ništernim dnevom so ga z pošten-jom, z hvalnimi pesmami, slovesno sprevodili v Jeružalem. Zdaj pa zvezanoga, kak kakšega razbojnika pelajo v mesto nad vrata.
Vnoči, pri posveti, z groznov larmov, rabukov idejo po vulicaj i liidje so si ne mogli drugotni si iti, kak da so kakšega hiidodelnika zgrabili.
K okni se paščijo z postele, radovedno zpitavlo: Koga so zgrabili? Pa čujejo odgovor: Jezuša Nazarets-koga; seje zvedilo, ka je upornik, lažlivec, krivi prorok, zato je smrti vreden!
Kakše odorjavanje, zaničiivanje se zoselilozdaj v srca; ve so zvedili pa vidli, da mož, koga so tak slovesno prvle v Jeružalem sprevodili, je ne Meššiaš, pa zdaj kak zapelivca so ga na zapoved pravde zgrabili. Poštuvanje se v odorjavanje spremenilo, žao i sram jih je bilo, ka so ednoga prostoga hiidodelnika za Meššiaša meli.
Celo slovesno so pelali Jezuša. Zdaj je pred njim stao Jezuš, sam je stao pred njim, ešče njegovi so ga odstavili, pa to se njemi vidlo.
Duša moja! glej sladkoga tvojega Zveličara! Ka^ hiidodelnik zvezani, z zaprtimi očmi,tali krotko i ponižno stoji pred gizdavim prednjim duhovnikom. Sveto i jasno njegovo lice je med vnogim trpleniom tudi obdržalo svojo prijaznost.
Jezuš moj! ka sam naj čineči, ve si ne od slaveči angelov, nego od brezbožnoga liidstva obdani? Dozdaj
sam te vnogokrat zvezao z mojimi grehi; zdaj naj tiidi med nje stopim? Ne, raj merjem, ali to ne včinim več nigdar. Ne! dokeč bom le živo, te liibiti ščem ino poštii-vati, kak si vreden. Ti bodi moja jedina liibav, vse moje! Bog moj, ti si vse!
Velki duhovnik ga od vučenikov pa od njegovoga včenja spitavle, naj najde kakši zrok za sodbo. Jezuš njemi ponižno odgovori: Jas sam očivesno gučao tomi sveti — ovo ti — ki okoli mene stojijo - - znajo, štera sam gučao. (Jan. 18. 20—21.) Svoje protivnike pozove za svedoke.
Na krotki, pravičen odgovor je odgovor dobo. Pred njega skoči eden divji sluga, močno ga vdari po lici, kak či bi Jezuš ta najpozadnješa smet bila med liidmi, ino njemi pravi: tak viipaš gučati z velkim duhovnikom? Gda je pa to pravo, eden z med tam stoječih slugov je pliisno Jezuša rekoč'. Tak odgovarjaš velkomi duhovnikiP (Jan. 18. 22.)
Bog moj! kak je mogoče tak božno delati na tak krotki, ponižen odgovor? Velki duhovnik je vido to pa je slugo le ne zavrno za to grobjanstvo, muči, i z tem mučanjom pravico da slugi.
Ne muči pa Jezuš. Ne je šteo, da bi ga tožili, da ne poštuje velkoga duhovnika: Či sam božno gučao, posve-doči hudobijo; či pa dobro, zakaj me biješ? (Jan. 18. 23.)
Ltibeznivreden Jezuš moj, ti vse to trpiš, naj samo zadosta včiniš za mojo hudobijo, za moje grehe, z šte-rirni sam tvoje veličanstvo razdreselo. Odpusti mi, za vrednosti toga trplenja te prosim, odpusti mi!
Krivo svedočanstvo so iskali proti Jezuši, naj ga na smrt osodijo pa so ne najšli. (Mt. 26. 59.) Da so ne najšli krive zroke za obsodjenje Jezuša, velki duhovnik se znova k Jezuši obrno, lehko ž njegovih rečih zvedi kaj, zakoj volo ga za grehšnoga slobodno imenuje: Prisilim te na živoga Boga, povej nam, či si ti Kristus, Sin boži? (Mt. 26. 63.)
Vimeni božem je prisilo Jezusa, zato je svedočanstvo mogeo dati od pravice, etak je odgovoro: Jas sam i vidli bodete sina človečega sedeti na desnoj moči bože i pridti v meglaj nebe. (Mk. 14. 62.)
Tak je, jas sam; vidli te ešče to, ali te ne bom tak poniženi, kak zdaj, nego na troni dike v oblakaj nebeški mo sedo, kak sodeč vseh liidi.
Velki duhovnik čOjec to, je včesno svojo obleko, po pravici bi pa se na obraz mogeo vrčti i moliti svojega Boga i sodca: Poglavar duhovniški je te razčesno svojo obleko rekoč: Preklinjao je! Ode so potrebni ešče svedocje: Ovo zdaj ste čiili preklinjanje. Kci sodite? Pa na to so vsi z ednov rečjov odgovoriti: Vreden je smrti! (Mk. 26. 65.)
Jezuš moj! to sodbo je že Nebeški tvoj očavopove-dao, gda si se njemi poniido, da zadostavčiniš za naše grehe! Sin moj, je pravo, či zadoščenje ščeš dati za grehe liidi, te si smrti vreden, pa moreš tiidi mreti. Te so njemi v obraz plavali i za šinjek so ga tukli, ništemi ga pa pliiskali i pravili: Vgoni Kristus, što je,kiteje vdaro? (Mt. 26. 67.) Odzdaj je vsaki samo priliko iskao, kak bi mogeo Jezuša šaliti; ve je na smrt obsojen, kak hiidodelnik, zdaj lehko delajo ž njim ka ščejo. Pliivali so ga, z pesnicami bili, pluskali pa kak sveti Marko pravi: / ništemi so ga začnoli pliivati i njemi obraz zakrivati. (Mk. 14. 65.) Norca so se redili ž njega, kak z krivoga proroka pa kričali: Či si prorok, povej što te je vdaro?
Sveti Oremoš pravi, da samo na sodnji den zvedimo, kelko špota so spravili to noč Jezuši.
Jezuš moj, ednoga hipca si ne meo to noč mernoga, tam si stao ošpotani med grobjanskim lOdstvom.
LOdje, ste mogoči duže gizdavi ostati, gda Jezuša tak poniženoga vidite? Ste mogoči se na Jezuša zgled-noti, pa njega ne lObiti?
Bog moj, kak je mogoča živeti edna verna dOša, štera v evangeliji čte, kelko je trpo za nas Jezuš, kak
je le mogoča živeti brez lubezni, gda to nezgruntano lubezen vidi? Ne je prisiljeno njeno srce goreti, goreti od ognja večne lubezni do toga dobrotivnoga, ltibezni-voga Boga?
Povekšavao je trplenje Jezusovo Peter, ki je priseg-no, da ga ne pozna.
Hodi moja duša, poiščiva gori Jezusa tam v ječi, potolaživa toga trpečega, ošpotanoga Zveličara, zahvaliva se njemi za lubezen, pokažva njem svojo žalost nad najnimi grehi, ar je bio čas, gda sva ga midva tiidi ošpotala, gda sva ga celo zatajila. Povej njemi, da bi rada mrla od žalosti, gda si zmisliš, kak si razžalila njegovo vrelo liibeče srce. Povej njemi le, da ga zdaj zaistino liibiš, da ne želeš nikaj drugo, kak trpeti pa mrejti za njegovo lubeznost.
Jezuš moj, pozabi vnogo žalost, štero sam ti spravo, zgledni se na me z tvojimi blagimi očmi, kak si se zgledno na Petra, ki je od toga pogleda do smrti objokavao svoj greh.
Sin boži, ti neskončana liibav, ti ešče zdaj trpiš za tiste ludi, ki te odorjavlo, ki si z tebov božno denejo! Radost nebes si ti i dika. Velko dobroto bi včino ti že z tem nam, či bi nam dopiisto kušnoti tvoje svete noge! Ka te je pripravilo, da si se ta postavo na špot božnomi ludstvi ?
Povej mi, liibi Zveličar, z čem sam ti mogoči nazaj dati ono diko, štero so ti nesramni liidje vzeli ? Čiijem tvoj odgovor: liibi zaničiivanje za moje liibavi volo, kak sam je jas liibo za te.
Včinim to, Jezuš moj! Tebe so zavrgli za me, naj zavržejo mene tiidi za te.
VIII. Jezuša pred Pilata, potom pred Heroda pelajo; Baraba odpustijo.
Vgojdno so se pa tanačivali... proti Jezusi, naj ga na smrt. dajo. I zvezatioga so pelali i prekdali Poncii Pilati, de-želnomi glavdri. (Mt. 26. 1., 2.) Komaj se zorilo. Duhovniški poglavarje znova vopovejo, da je Jezuš smrti vreden, ino ga pelajo k Pilatuši, naj ga na smrt osodi. Pilat vozpita židove, potoni pa Jezuša tudi. Jezuša za nedužnoga spozna; sprevidi, da tožba je samo ogrizavanje, zato voide ino pove židovom, da ne najde zroka, za šteroga volo bi toga človeka na smrt mogo osoditi: Vo
o	o	o
je šo k židovom i pravo je njim: Jas nikšega zroka ne najdem v njem. (Jan. 18. 38.)
Ali židovje so stalno želeli smrt Jezuša, zato Pilat, gda je čuo, da je Jezuš z Galilee, ga je k Herodi pos-lao, naj se po takšem reši sodbe.
Herod se veselio, kda so Jezuša pred njega prinesli, vupao se je, da de Jezuš zdaj za njegovo volo čude delao, čuo je naime od čudodelne moči Jezuša. Vu vel-kom veselji je vnogo pitao od Jezuša, — ali Jezuš muči, edne reči ne odgovori, naj z tem pokaštiga grehšno radovednost: Pita ga pa z vnogim gučom, ali on njemi nikaj ne odgovori. (Lk. 23. 9.)
Nesrečna je duša, k šteroj že reči ne govori Jezuš! Gospod moj! zaslužo sam si, naj več niti reči ne gučiš k meni i me odstaviš zcela, ve sam tak vnogokrat ne posluhno tvoje blage reči; ali prosim te, ne zavrži me, smiluj se mi, guči znova k meni: G uči Gospod moj, ve posliiša tvoj sluga. Povej, kaj Želeš, pa včinim.
Gda je Herodeš vido, ka Jezuš nikaj ne odgovarja, je čemeren gratao, kak z norcom si je djao ž njim, beli plašč je obeso na njega z norije, ošpotao ga je, pa v to m so ga naslediivali ovi drugi. iMed smehom ga je poslao nazaj k Pilati: Herod ga je pa zavrgeo z svojimi
vojaki vred i v beli plašč ga je oblekeo na špot, i nazaj ga je poslao k Pilati. (Lk. 23. 1 1.)
Le glej moja duša, v obleki norcov vlačijo Jezusa po Jeružalemi! O, ti moj zavrženi Zveličar! ravno to šče falilo, naj si kak z norcom denejo z tebov!
Glejte kristjani, kak si dene te svet z večnov mod-rostjov. Blaženi je, ki se veseli, gda ga svet za norca ma, ki nešče nikaj drugo znati, poznati, kak razpetoga Jezusa, ki Ribi trplenje pa zaničiivanje, ki si etak zdehne z svetim Pavlom: Ne sam si mislo kaj drugo znati med vami, nego samo Jezusa Kristusa, i toga razpetoga. (Kpr-I. 2. 2.)
Židovski narod je meo pravico odsloboditev ednoga voznika prositi, od rimskoga namestnika. Zato Pilat Jezusa i Baraba ponuvle: Koga ščete, naj vam ga odpustim, Barabaša, ali Jezusa? (Mt. 27. 17.)
Vupao se je, da de ludstvo Jezusa bo želelo, ar Baraba je odoren hiidodelnik, morilec bio. Ali poglavarje žinagoge so že nahujštili vnožino, štera je brez vsega premišlavanja Barabaša želela: Oni so pa pravili: Baraba.
Pilat vidoči, da na mesto nedužnoga raj ednoga hii-dodelnika odslobodijo, je čemerno pravo: Ka pa naj te z Jezusom včinim? 1 vsi so kričali: Razpi ga! Ali ka hudoga je včino? — pita znova Pilat. Oni so pa ešče bole kričali rekoč: Razpeti naj bo! (Mt. 27. 23.)
Gda sam grehšio, sam ravno tak delao kak židovje. Zbirati mi trbelo i jas sam si raj grehšno veselje zvolo kak tebe liibi Jezuš. Tak sam pravo: le veselje, ka meni to, či zgubim Boga, ali ne! Tak sam gučao te, ali zdaj si raj zvolim tvoje milošče, ar je za vekše poštiijem kak celoga sveta veselje i bogastvo. Jezuš moj, neskončani Bog moj! Ober vsega te liibim, samo tebe si želem!
Kak so židovje meli pravico, si Jezuša, ali Baraba zvoliti, tak je tiidi nebeški Oča mogeo odločiti, koga naj odslobodi, Jezuša, ali Baraba pa on je etak pravo: Naj
merje moj sin, grehšnik pa naj sloboden bo. Apostol tudi pravi: Ki je lastivnomi sini nej odpiisto, nego za nas vse ga je dao. (Rim. 8. 32.) Celo sam naš Zveličar pravi: Tak je liibo Bog te svej, da je svojega jedinorojenoga sina dao. (Jan. 3. 16.)
Lepo spevle sv. Maticerkev na vuzem: »O čudovit no ponižanje tvoje dobrote do nas! O neprecenjeno svedočanstvo ltibavi, prekdaš svojga sina, naj slugo odkupiš.«
Pa kak je le mogoče, da eden veren človek ne zgori od velke liibezni do Boga, ki je tak liibo človeka. Če bi le vsigdar pred očmi meli to velko liibezen!
IX. Jezusa zbičiijejo.
Te je zato Pilituš dao vzeti Jezusa i zbičiivati. (Jan. 19. 1.)
Pilatuš je vido, da je vse zobstom. Sodbe pravič-noga se po takšem ne mogeo ognoti, ar so židovje z nesramnov silov želeli smrt Jezusa. Ešče si je nekaj zmislo. Či ga je že Herod nazaj poslao, či so židovje raj Baraba odslobodili; dobro je, za njihovo volo pokaštiga Jezuša, ali te ga ta pusti.
Zato k sebi pozove židove pa njim etak pravi: Pred mene ste prinesli toga človeka — pa ovo jas sam ga pred varni vospitao, ali nekše krivice sam ne najšeo v n jem z med onih, z šterimi ga vi tožite. Pa Herod tudi ne. Zato se n jemi oprotim pa ga odpustim. (Lk. 13., 14- 15.)
Bog moj, kakša krivica! Za nedužnoga ga spozna: Nekše krivice sam ne najšeo v toni človeki, — pa ga le zbičiivati da!
Jezuš moj, ti si nedužen, jas pa ne; ti zadosta ščes včiniti božoj pravici, zato je ne nekrivično, nego pravično tebe pokaštigati.
Ali povej le Pilat, na kakšo kaštigo si osodo ne-
dužnoga? Na bičiivanje? Nedužnoga si na najbole neš-mileno kaštigo osodo! Ali zgodilo se je, ne je nači: Te je Pilat prijeti ddo Jezuša i zbičiivati.
Glej tvojga Odkupitela, le glej, kak nesmileno zvršijo nadnjim krivično sodbo! Divje se vržejo na njega slugi, i med velkov hrabukov i kričom ga k ednoj sohi privežejo.
Pa ka dela Jezus? Prnižno, vdano vzeme gori kaštigo za naše grehe, kakšteč je teška i sramotna.
Zgrabijo biče i na dano znamenje začnejo mrcvariti sveto telo našega Zveličara.
Stojte! mešate se vi biričje, ne je on grehšnik, nego jas, jas sam vreden bičiivanja.
Jezuša sveto telo je zaprva sivo-zeleno postalo, potom je pa skočila vu tiidi krv. Vse je že razčesani, rana na rani: Povnožali so bolezen mojih ran. (Psalm. 68. 26.) Duša moja, bi znala ti tiidi merno gledati tvojega zbi-čiivanoga Boga? Glej mantre tvojega Jezuša, ali ešče bole njegovo liibav, z šterov te velke mantre« za te prestoji.
Pod bičuvanjom si je gotovo na tebe tudi mislo Jezuš. Či bi ga samo ednok vdarili za tebe, že te bi goreti mogeo od lubezni i praviti: Eden Bog se da za mene bičiivati! On pa več včini, vkup si da sčesati celo telo za tvoje grehe: On se pa raniti dao za naše krivice. (Is. 53. 5.)
Nema farbe, rtekše lepote i gledali smo ga i ne je meo pogleda. Tak so ga zmrcvarili, ka je ne za poznati. Za-krio je svoja lica, kak ki je ocloren, zato smo ga niti ne poštuvali.
I( gobavci je bio zdaj spodoben, od pete do glave ranjeni! O kak so ga znizili i zmantrali: / mi smo ga za gobavca meli i za zbitoga, ponizanoga od Boga,
Pa zakaj vse to? Zato, ar je dobroga srca Jezuš
Sam želo pretrpeti vse, ka smo si mi zaslužili: Zaistino on je noso naše betege i prenašao naše bolezni.
Blagoslovlena naj bode tvoja smilenost, Jezuš moj!
0	kelko si trpo, naj mene rešiš večnoga trplenja. O kak revno, nesrečno stvorjenje je on, ki ne liibi tebe!
K^a je delao naš liibleni Odkupiteo, gda so ga ho-harje tak nesmileno bičuvali? Ne guči, ne toži se, ne zdihavle si, potrpežlivo daruje vse nebeskomi Oči za odpiiščenje naših grehov. Muči: Kak ovca pred svojim brivcom, i ne odpre svojih v ust. (Is. 53.)
Jezuš moj, ti nedužna ovca! ovo ti brezsrčni ti vuno dolbrijejo — o več včinijo, kožo ti dologiilijo, razčešejo tvoje sveto telo! Ovo, to je tisti krvavi krst, šteroga si si v živlenji tak želo: Z krstom se pa morem okrstiti — si pravo — i kdk bom stiskani, dokečnede dokončani. (Luk. 12. 59.)
Idi duša moja, skopli, operi se v tistoj krvi, od štere je zemla omamlena gratala!
O kak bi mogeo ešče dvojiti v tvojoj liibeznosti, gda te tu vidim, za me ranjenoga, spotretoga!
Spoznam, vsaka rana je svedočanstvo tvoje velke liibezni. Čutim, da tvoje rane lubezen prosijo! Edna kap-lica tvoje sv. krvi bi dojšla za moje zveličanje — ti si jo pa vso stočo za mene, naj jas tudi z cela tvoj bom!
Tvoj sam Jezuš moj, samo moč mi daj, da zvesten ostanem!
X. Jezuša koronajo.
,,Te so vojacje deželnoga namestnika v zborno hižo pelali Jezuša, i vkiip so spravili okolj njega celo trumo;
1	doli so ga slekli pa rdeči plašč prestrli na njega; i z trnja spleteno korono so njemi na glavo položi lii trstiko dali v roke." (Mt. 27. 27 29.) Hodrno, poglejmo zdaj to novo nesmilenost, kak si denejo z na smrt zniantra-nim Jezušom grobjanski vojacje. Vkiip so prišli na dvori,
rdeči plašč so njemi na rame prestrli, mesto kraleske palice so njemi trstiko vtisnoli v roke, za korono pa trnavi venec položili na glavo. Ali trnavo korono so ne mogli z golov rokov na ranjeno glavo pritisnoti, vzeli so zato trstiko i pliivajoč so zevsov močjov ga bili po glavi: ,,I na njega pliivajoč, vzeli so trstiko i bili so ga ž njov po glavi." (Mark. 27. 30.)
O ti nesrečno stvorjenje, ti trnje, ka delaš? Kak si mogoče tak mantrati svojga stvoritela? Ali ka gučim jas odte, ve ne ti, nego grehšne misli liidih smicajo sv. glavo našega Odkupitela! Jezus moj! mi smo ti djali na glavo to trnavo korono, gda smo v greh privolili. Ali zdaj se mi rnrzijo grehi, i močno žalujem za nje! Ponižno te prosim, ti od krvi Jezušove posvečeno trnje! prehodi mi srce, naj stalno čutim bolezen za razžaljenje Boga.
Jezuš, ti lubezen moja! či si že tak vnogo trpo za me, prosim te, odslobodi me od stvorjenj i od sarnoga sebe, naj slobodno povem, da sam več ne svoj, nego boži.
O kak so te ponizili, kral sveta, ti trpeči, žalosten moj Odkiipiteo! Na špot si postavleni tu, celi Jeružalem se nad tebov smeje. Tvoja sveta krv pa teče, v potoki teče dol po lici na tvoja blaga prsa!
Jezušmoj,ne morem zarazmiti nesmilenosttogaludstva. Ne njemi je zadosta, da si celi krvavi, nego ešče se norca redi z tebe.
Ali ešče bole čiidovitna je tvoja lubav i krotkost, ve si vse to potrpežlivo prenašao. ,,Ki gda so ga preklinjali je ne preklinjao, gda je trpo se ne protio, nego prek se je dao nepravičnomi sodci." (Pet. I. 2. 23.)
Spuniti se moglo Jeremiašovo prorokiivanje, da Zve-ličara bolezen i sramota napuni. ,,Lice svoje k tistomi obrne, ki ga bije, i napuni se z zaničiivanjom. (Jer. Žal. 3. 30.)
Ešče vam je zdaj ne zadosta vi nesmileni hoharje? Ne, ar: „1 poklekali so pred njim i šalili ga rekoč:
Zdravo kral židovski." (Mt. 27. 29.) Ešče to so tudi ponavlaii: njemi so šli i pravili: Zdravo kral židovski i pluskali so ga." (Jan. 19. 3.)
Bog moj, kelko je trpela Jezušova glava: vse pres-micana je bila, i trnava korona njemi nezmerne mantre redila, či si je samo geno glavo; ka pa gda so ga bili po glavi ?
Idi, idi duša moja k Jezusi, vrži se pred njim natla, kak pred Gospodom nebe i zemle, ar je zaistino kral, ali spoznaj ga tudi za krala bolezni i lubavi, zahvali se njemi za to i lubi ga, lubi ga močno, ve samo zato trpi, naj lubi njega ludstvo.
XI. Ecce homo! Ovo človek!
,,Vo je šo zato Pilatuš i pravo je njim: Ovo človek.' (Jan. 19. 4- 5.) Po bičuvanji i koronanji so znova pred Pilata pelali Jezuša. Pilat je mislo, da či toga na smrt zmantranoga človeka pokaže ludstvi, je zlehka na sočutje gene. Zato je vo šo na trnac z Jezušom zmantranim i pravo je: ,,Ecce homo, Ovo človek!"
Kak či bi to pravo: Židovje, naj vam zdaj dojde, ka je te nedužen mož pretrpo: Ovo je človek. Le glejte tu toga človeka, vi ste se tak bojali njega, ali jas ne verjem, da bi se vam za krala poniivao: le glejte, ka je ž njega. Morete se ešče bojati ednoga tak zmantranoga človeka, v šterom že skoro živlenja ne? Pustite ga slobodno, že tak dugo ne de živo.
,,Vo je pa šo Jezuš trnavo korono i rdeči plašč noseč." (Jan. 19. 5.) Glej ta na trnac! Tvojega Odkiipi-tela vlačijo tam biriči! Na pol nagi je. Sama rana i krv je. Sveto telo njem vse razčesano, špotna obleka na njem. Nesmilna korona njem na glavi, štera njemi niti hipca ne da mera.
O, ka je gratalo z tvojega pastera samo zato, naj tebe, zgiibleno ovco, gori najde. Jezuš moj! Kelko boš ešče trpo!
Liibi moj Zveličar! Zverini bi se sinilo, liidje se pa ne smilijo nad tebov: ,,Gda so ga zato vidili velki dii-hovnicje i slugi, kričali so rekoč, razpi ga, razpi ga! (Jan. 19. 6.)
Bog moj, ka do pravili liidje na den slednje sodbe, gda do te kak sodca vidili sedeti od dike svetečem se troni ?
Ali jaj meni Jezuš moj, ve sam jaz tiidi vsigdar to kričao: ,,razpi ga, razpi ga!" kelkokrat sam grehšio proti tebi. Ali zdaj mi je močno žao, bole kak či bi kajšteč dobroga zgiibo na sveti! Liibim te Bog moj, kak vse dobro moje! Odpusti mi, na vrednosti tvojega svetoga trplenja te prosim, odpusti mi, i daj mi doživeti, naj te na on velki den nilostiynoga i ne name srditoga vidim.
Pilat pokaže židovom Jezuša, na njega kaže na trnaci: ,,Glej človeka!" Ravno te nebeški Oča tudi na njega kaže, naj gledamo v tom strahšnom stani bodočega Jezusa: ,,Glej človek!"
Tak je, le glejte liidje toga človeka, z kem ste si vi tak božno djali, koga ste tak zavrgli; moj liibleni Sin je to, za vaše grehe da zdaj zadoščenje, ar vas neskončano liibi — pa zdaj nezgovorno dosta trpi. Dobro ga poglejte, zahvalte se njemi, liibite ga!
Bog moj, Oča moj, veliš mi, naj se na toga tvojega sina zglednem, ali jas te prosim, glej ga ti mesto mene. Zgledni se na njega i smiluj se mi za tvoje velke lubezni volo, z šterov liibiš svojega Sina.
Židovje so v pamet vzeli, da je zaman vsa kriča, Pilat le odpustiti šče Jezuša, zato so ga zdaj že prisilili na sodbo, kričali so njemi, da ga obtožijo pri casari, či ga ne obsodi. „Ali židovje so kričali rekoč; Či odpustiš
toga, ne si prijateo casara, ar vsaki, ki se za krala dene,
proti casari je." (Jan. 19. 12.)
To je valalo. Nesrečen Pilat se na to zosagao, da
zgubi prijatelstvo casara; znova pred se pozove zato
Jezuša, doli si sede ino ga obsodi na smrt. „Zato Pilat
gda je te reči čiio, vo je dao pripelati Jezuša, ino si v
sodniški stolec seo. (Jan. 19. 13.)
Ali dušnavest ga je mantrala, znao je, da je ne-dužnoga osodo, zato se ešče ednok proti zidovom obrno: „Glejte, vaškral! Vašega krala naj dam razpeti! Oni so pa kričali: V kraj ž njim, v kraj ž njim, razpi ga!"
(Jan. 19. 14—15.)
Z cela so zbesneli zdaj židovje. Ka nam gučiš ti
Pilatuš? To bi naš kral bio? Kelkokrat nam ga ešče naprej prineseš, kak krala? V kraj ž njim, v kraj ž njim. Odpelaj nam ga z očih, na križ ga razpni!
Bog moj, Gospod moj! ti vtelovlena Reč! Ti si doliprišeo z nebe, naj tu na zemli med nami hodiš, naj nas zveličaš, ludje te pa ne morejo trpeti, i vse včinijo, naj te samo vmorijo, naj so te ne prisiljeni viditi!
Ali Pilat njim znova proti stane: ,,Vašega krala naj križam?" Velki diihovnicje so pa odgovorili na to: ,,Nemarno krala, nego samo casara.*' (Jan. 19. 25.)
Jezuš moj! glej, neščejo te za svojega gospoda poznati, tak pravijo, ka oni nemajo driigoga gospoda, kak casara; glej, jas te spoznam za krala, Boga svojega, ino te zagviišam, da moje srce ne žele zviin tebe driigoga krala! O jas nesrečen, bilo je vremen, gda sam te vozapro z svojega srca, ali od zdaj ti kraluj nad menom, ti mi zapovedavli, i jas bom te bogao. Z svetov Trezov tak bom kričao k tebi: Liibeznivi moj Odkiipiteo, ti me bole liibiš, kak sam jas to zarazmeti mogoči, dopusti mi zato, naj tebi po voli služim. ,,Jas" naj vmerje v meni, i naj žive eden drugi ,,jas." To je naj sam jas več ne takši, kak sam bio, nego z cela novi. Ka^ blažena je duša, ki jedino Jezuša spozna za svojega krala!
XII. Pilat na smrt osodi Jezusa.
»Te n jim ga je pa v roke dao, naj ga križajo.« (Jan. 19. 16.) Glejte! Pilat očivesno svedoči nedužnost Jezusa, ravno zdaj je znova to gučao, roke si prao i se brano, da je on ne kriv nikaj, židovje naj bodo odgovorni, či pravično krv želejo. »Vodo je vzeo ino si oprao roke [pred ludstvom rekoč: Jas sam nedužen pri krvi toga pravičnoga, vi glejte.« (Mt. 27. 24.) Pa glejte, le vopove sodbo, le na smrt da Jezusa.
Grozna nepravičnost! V ednom hipci osodi i za nedužnoga spozna obtoženoga. Istina, samo je prekdao Jezusa židovom, naj delajo ž njim, ka ščejo: »Jezusa njim je pa na njihovo volo nehao. (Luk. 23. 25.) Ne-dužni se navadno tak osodijo, v roke je dajo njihovim neprijatelom, naj je vmorijo, naj si spunijo želo.
Nesrečni židovje! Te so kričali: »Krv njegova ober nas i naših sinov! (Mt. 27. 25.) Sami ste se zakunoli, i segnolo vas zakunenje; trpi vaš rod ešče i zdaj zavolo nedužne krvi i trpo bode do konca sveta.
Goriprečtejo pred Jezusom smrtno sodbo. Jezuš posluhne i merno spriine pravično sodbo svojega Oče, ar ga je on osodo na križno drevo; ponižno vzeme gor, ne za krivičnih zrokov volo, štere so židovje na njega zmislili, nego za naše grehe, ar se je ponudo nebes-komi Oči, da zadosta včini mesto nas z svojov smrtjov.
Pilat vopove tu na zemli: Mreti more Kristus! Oča nebeški pa potrdi to sodbo: Naj merje moj Sin! Sin pa odgovori: Ovo tu sam! bogao bom, merjeni, sprimem smrt na križi. »Ponizo se je, pokoren bivši do smrti, celo do smrti na križi.« (Phil. 2. 8.)
Lubeznivi Jezuš moj, ti na rame vzemeš križ, šte-roga sam si jas zasltižo ino z smrtjov svojov mi večno živlenje spraviš! Hvala ti, lubezen moja! Viipam se, da bom na veke hvalo tvojo velko milenost. »Na veke bom spevao od smilenosti Gospodove,«
Ar ti, nedužen Odkupiteo moj na sebe vzemeš križno smrt, zato jas tiidi radovolno sprimem ono smrt, štero mi ti odločiš. Sprimem jo ze vsemi bolečinami, ino zdaj jo že prikapčim k tvojoj svetoj smrti i tak jo darujem nebeskomi svojemi Oči.
Ti si mro, ar si me liibo, jas bi tiidi rad mro za tvojo liibezen!
Jezuš moj! na vrednosti tvoje britke smrti te prosim, dopusti mi v tvojoj milošči i v žarnom ognji tvoje liibeznosti mreti!
XIII. Jezuš na Kalvario nese križ.
Smrtno sodbo so razglasili! Nesrečno ludstve veselo kriči:- Veselmo se! Jezuš je Že osojen! Le- hitro! hitro le, ednoga hipca ne zamudmo! Naprej z križom, naj merje ešče dnes, ar viitro de že vuzem!
Na njega so se vrgli, dol so strgali ž njego rdeči plašč, na njega so dali znova njegovo lastno obleko, naj, kak sv. Arnbruš pravi, ga spozna ltidstvo kak zape-livca, koga so pred nešterimi dnevi za Meššiaša držali ino ga slovemo sprevajali: »Dol so slekli ž njega plašč ino ga v lastno obleko oblekli ino so ga voodpelali, naj ga križajo.« (Mt. 27. 31.) Vzeli so dve žmetnivi brvni, križ so napravili, po tom pa njemi zapovedali, naj ga na ramah nese vo na mesto smrti.
Bog moj! Kakša nesmilenost, takšo žmečavo naklasti na človeka, koga so že vse zmantrali, ki že komaj hodi!
Ali naš Odkupiteo je liibeznivo obimno teški križ. »Noseč križ vo je šo na ono mesto, štero se za mesto glav zove.« (Jan. 19. 17.) Le glej moja duša, glej idejo sodci z osodienim, med njimi pa vkupkaple Jezuš pod žmečavov oltara, na šterom svoje živlenje za nas daruje!
Sto bi si mislo, da židovje toga povsem ranjenoga Jezuša vidoči, do ešče bole čemerni na njega i ešče
bole silili križanje? Ne ešče živo dozdaj tak nesmilen človek, ki kakšega na smrt zmantranoga hudodelnika bi na to prisilo, naj si sam nese vešalo! Glejte z Jezu-šom so to tudi napravili!
Groza nas obide, gda si premislimo, kelko vsega je pretrpo Jezuš v polovici dneva. Edna mantra za driigov: Zvezali so ga, pluskali, pliivali, šengarili se ž njega, zbičiivali, z trnjom kronali so ga i zdaj ga ešče na križ pribijejo, pretrpeti more vse smrtne bolezni, pa samo tak slobodno merje! Židovje i poganje, duhovniki i ne-diihovniki vsi so se združili, naj našega liiboga Zveličara za moža sramote i mantre včinijo. Sodeč brani neduž-nost Jezuša, ali ravno ta branitev njemi povekšavle sramoto i trplenje; ar, či bi ga Pilat bo včasi zaprva na smrt osodo, ne bi ga te za norca meli, ne bi ga zbičiivali tak nesmileno i z trnjom koronali.
Obrnmo oči na čiidovitno postavo Jezuša! Glejte, Sin boži na smrt ide, naj merje ravno za tiste ki ga na smrt nesejo. Spunilo se prorokiivanje Jeremiaša: »I jas, kak krotka ovca, štera se na klanje pela.« (Jer. 11. 19.) Zaistino, kak krotko ovčico, vlečejo nedužnoga Zveličara na mesnico.
O, ti nezahvalno Mesto! Z takšim zaničiivanjom vlečeš vo nad tvoja vrata svojega odsloboditela, ki ti je telko dobra včino? Bog moj! Ali ne čini spodobno tiidi on, ki gda je že vnogo milošč dobo od tebe, te nezahvalno znova splodi z svojega srca?
Jezuš je z tak tužnim licom šo po poti na Kalvario, da vidoče ga ženske so se skuzile nad njim. »Sla je pa za njim velka vnožina liidih z vnogimi ženskami, ki so se jokale i dreselile nad njim.« (Lk. 23. 27.) Ali Jezuš se k njim oberne ino njim pravi, naj se ne jočeje nad njim, nego nad svojmi sini: »Ar či z zelenim drevom to delajo, ka de te z suhim? (Lk. 23. 31.)
To nam je želo Jezuš z tem naznaniti, kak grozno
velke kaštige so vredni naši grehi. Ar či Jezuš, nedu-žen Sin boži telko trpi samo zato, ka je samovolno na se vzeo naše grehe, z čem vekšega trplenja vredni smo mi, mi pravi grehšnicje?
Glej na trpečega Odkiipitela! Telo njemi raztrgano, razčesano, na glavi trnava korona, na ramah njem teški križ leži. Tak ide med svojmi neprijateli, ki ga po celoj poti dregajo i preklinjajo.
Bog moj! Telo njemi je že vse razčesamo. Kelko-krat se gene, ga vse rane znova zabolijo. Ešče je ne razpeti, ali križ ga že mantra. Spotere njemi rame i znova gorztrga na njih rane.
O, kakše mantre pretrpi pri vsakom stopaji! ali križa le ne pusti, nego ga ešče bole k sebi stisne, ar po križi si šče srca pridobiti. Že Izaiaš je prorokuvao: »Ki na ramah ma svoje vladarstvo. (Iz. 9. 6.)
Jezuš moj, z kak velkov lubeznostjov si se pribli-žavao te k bregi Kovane, naj prikažeš tam velko daritev tvojga živlenja!
Liibi moj, obimni ti tiidi križ za liibav sladkoga Jezuša, ve je on tak vnogo mogeo trpeti za tvojo liibav. Glej, pred tebov ide z svojim križom, ino te zove, naj ga nasleduješ: ,,Či što za menom šče idti — naj vzeme svoj križ i naslediije mene." (Mt. 16. 24.)
Ne odstavim te Jezuš moj, do smrti bom tebi sliižo, ali za volo vrednostih te žmetne tvoje poti mi daj moč, naj trplenje potrpežlivo prenašam! Ti si me navčo liibiti bolezni i trplenja, ar si je ti sam tudi vsigdar liibeznivo prenašao.
,,Najšli so ednoga Simon imenuvanoga cirenenskoga človeka, toga so prisilili, naj nosi križ njegov." (Mt. 27. 32.) ,,I na njega so djali križ, naj ga za Jezušom nese." (Lk. 25. 26.)
Lehko z smilenja delajo to? O ne, nego z hudobije. Vidli so, da Jezuš pri vsakom stopaji zna dušo pustiti,
bojali so se zato, da njim na poti merje. Zato so njemi pomogli, ar ne samo mrtvoga, nego na križi razpetoga so ga želeli viditi. Po takšem de križna smrt večna sramota v njegovom spomini, ar na križi vmorjeni so pre-kunjeni bili. ,,Prekleti je od Boga, ki na drevi visi. (Moz. V. 21. 23.)
Zato so židovje ne samo smrt želeli Jezusi od Pila-tuša, nego so divje kričali: Razpi ga! Razpeti naj bo, da po tom njegovo ime zavrženo grata na zemli, da niti vopovedati ne do vupali njegovoga imena, kak Jeremia to prorokuje rekoč: »Strebimo ga vo iz zemle živočih, ino ime njegovo naj ne de več v spomini.« (Jer. 11. 19.)
Dol so zdignoli zato ž njega križ, naj samo živ pride na breg, naj se njim spuni le žela: na križi, na drevi sramote ga viditi mreti. O zapuščeni Jezuš moj! Ti si moje viipanje i jedina moja lubezen!
Romanje po ostanke Sv. Martina v Tur na Francuško.
VI.	1913. maj. 27. 28.
Genova.
Zdaj nej dugo sam čuo, kak so se mi tožili ništerni liidje. Pravili so, ka sam eto od »Čertosa di Pavia« telko pripovidavao, ka so se že vnogi navolili posluhšati i poleg čtenja so zaspali. No, gledaj ti ga to -- ka se njim je to nej pripetilo. Ali nikaj njim nezamerim. Znam, da največ liidi poleg posveta ma v rokaj Marijin list v tej dnevaj. K posveti so pa nej navajeni. Zato njim pa hitro oči vkradne, tak zaspijo. Nego zdaj že naj dojde dremati. Tašek, Jožek, z mesta! Sprotoletje je tu. Vuzem se približava. Anika, pa ti si tudi zaspala? Ne bi vervao
to. Vsi gorigledajte. Zdaj idemo od Čertoze dale proti morji. Sem poslušajte, pa či ste nikaj nej čiili od Čertoze, končibar si to zapomlite, kaj mo vam pravo od Genove.
Kak se je vlak mimo Čertoze zblisno, za eden čas je henjao pri »Pa vi a« varaši. Tu si je malo odehno. Pavia varaš je tak velki, kak naš Szombathely. 33 jezer ludi prebiva v njem. Nikši veseli smo bili, gda smo te varaš zavarali. Tu so nindri meli zernlo i hižo oča ino mati Sv. Martina. Či bi stalno znali, ka gde ravno, bi doli šli i poglednoli. Nego ar smo to nej znali, doli smo tudi nej hodili. Zadosta vu velkom varaši je Sv. Martin za svoja mlada leta prebivao. No vej naš Szombathely je tudi tak velko mesto; i jas to mislim, ka gda v Szom-bathely prinesemo njegove sv. ostanke, de tak zadovolen ztem, kak da bi domo k starišam v Pavio je prinesli. Pavia je ovači nigda sveta imenitno mesto bilo. Velko vseučelišče je melo, gde ravno tak, kak v Padovi so vnogi velkašje: svetniki hodili v šolo.
Mimo Pavie kak odidemo, vseokoli samo rižo vidimo po polaj posejano. Mesto brazd jarki skopani ležijo vdiljek po njivaj, v njih pa voda teče i polehva, vlago dela riži. Zato je pa tii vse zeleno, či je ravno velka vročina. Pomali k ednoj vodini pridemo. Tičino se zove. Ta vodina velko i globoko jedro ma; ali vode malo v njej. Samo ka ta je bistra; tak žlebra, ka kaksa brbrava deklička. Drugi bi se znabiti zosago nje, ali naš čaren baulaš, vlak nikaj nej. Zaprva jo proso, naj tiho bode, naj ne žlebra telko. Večkrat njej je djao: pst,- pst-,pst,- pst . . . nego gda vido, ka ona li klepeče, brezi pitanja samo po ednom m osti prejk nje odišo pa nas tudi prejk odpelo. Dobro je včino; kaj bi pa človek brbravce telko poslušo. Po Tičini nej dugo druga vodina se spravi pred naš vlak. Ali tii že ne moremo šale meti. Talijanskoga najvekša vodina je to. Zove se pa: Po. \{ak vosko ime ma, tak šiirko jamo. Pa je vse vreh v njej voda. Se je nindri

skališala, zdaj pa tak grda se dale kota. Vekša je, kak naš Dunaj. Vlak se je zosagao nje; zato pa gda je k njej prišo, henjao je. Si premišlavo, je li bi nas prek pelo, ali nej. Ve volo ma, nego boji se, ka pa či most ne de držo, te pa on znami vred v vodo čopne. Što de pa te šo v Tur po Sv. Martina svete ostanke ? Naslednje njemi izdaj nikša kuraža prišla, i napoto se je prek vodine. Ve je že dostakrat tu prek hodo. Do tegamao je most držo, pod Martinovi romari se znankar tiidi ne de potro. Strašanski železen most je bio to. Odspodi pod njim je vse škripalo, na dva kraja pa vse zabijalo. Oda smo prek prišli, vsi smo si zdehnoli; vlak tiidi i naednok veselo z nami dale fiičko, dokeč je nej do »Voghera« postaje prišo. Tu so nam vseštere ponujali za jesti i piti. Jas sam si edno pivo voščo. Ali spiti sam jo nej bio mogoči. Tak motna i topla je bila, tak če bi si prle što roke zeprao v njej. Drugi so pa jestvino kupili. To tudi zastareli žmaj melo. Nej jestvina bila to, nego zjedi. Obltibo sam si zdaj, ka več nigdar pri že-leznicaj nikaj ne bom kupiivao. To je najbole nej zdravo. Prišestna postaja je bila: Tortona. Pri njej mi je napa-met prišla edna dobra torta. Po tom pride postaja: »Novi.« Ne pozna se, kaj tak preveč novi bio, te bi nikaj lepše mogo voviditi. Ešče edna postaja: Serravalle Skrivia i te pridemo k planinan Appenninskim. I tii znovič mam priliko viditi človeka znanost i božo zmožnost. Zemelska lepota je spodobna k onoj, štero sam vido pri Semmeringi i Ponteba varaši. Ešče tak lepo vremen smo meli, kak pri Pontebi tak da smo vso lepoto lehko vži-vali. Nej menje, kak 24 votlin (Tunnel) smo se skoz potegnoli. Edna čudovitnejša od druge. Bregovje so se šteli proti postaviti človeki, ali on je vse presmekno. Nej njemi je Oospodni Bog zobstom razum dao. Kakšteč se veliki vidijo bregovje, izdaj so pod oblastjov človeka, Ešče »Ronco« breg je mogo to dopustiti. Votlina pela
ešče skoz toga brega. Takše votline sam ešče nej vido, kak je ta. 8294 metrov je duga. To je ravno tak duga votlina, kak pa či bi človek z Sobote v Beltince šo pod zemlov. Sam vlak je orjao prle, kak bi se pod to votlino spravo. Gda pa že notri bio v tmici, tak da bi ga strah zgrabo. Sploh si je fiičkao, kak on dečko, či vnoči v velkoj tmici ide domo z klantuvanja pa si fiička. Jas sam pa li čakao, gda prine pa svetlošča. Čakam-čakam, vlak pa izdaj nemre vo z tmice priti. Te samo čujem, ka muvi ino ednok v najvekšoj tmici na sredi po poti notri v brejgi henjao ino tii z celov močjov začno zdaj trobiti. Zakaj je ravno tii henjao; lehko se šče skem vkiipvdariti; ali zakaj breči. Po malom čakanji se pali zažene i ide vu z votline. l(ak se te velke votline odslobodi, menši bregovje ga ščejo zastaviti; ali skoz teh se zblisne. Tak da bi nanč nej bili. Ta najslednja je ešče dugša, 714 metrov dužine ma več; San Lazaro je ime toj votlini. Kre železnice na obadva kraja bele pečine. Vapno sekajo žnjih. Gori na bregaj gradi, ville se kažejo okoli vzete z zelenimi travnikki i logmi. Čudovitni so ti bregovje. Pri Semmeringi sam to vido, ka odspodi je zeleno, na višini je golo. Tii je nači. Poleg Genove so taksi bregovje, gde odspodi vse golo i odzgoraj vse zeleno. Lehko tak pravim, ka zaistino lepa pot je bila, po šteroj smo v Genova varaš prišli.
Že sedem vora bila, gda naša železnica se stavi na Genovi. Postaja na sredi varaša stoji. Notri v mesti smo se eden čas pelali, prle kak bi postajo dosegnoli; priliko sam meo tii viditi Genove zvunejšnji del. Hiše dosta višiše ma, kak Milano. Okroglina tiidi lepa, nego Varaš je odznotra zamazani. To sam vpamet vzeo, prle kak bi z železnice dolistopo. Pa tiidi gda sam doli stopo z želecnice, tudi sam to mogo viditi, ka zobstom : Genova, kakšteč lepo okroglino ma, varaš sam daleč-daleč zaostane na lepoto stran od Milane. Hotel Konti-
nental je bio odebrani za stanje. Preči daleč je vkraj od kolodvora, zato smo se skrbeli za priliko, štera bi nas v to gostilnico odselila. Priliko sta pa služile dvej sirotivi parici. Malo zato bošivi kakše smo vidili v Čertozi.
Nanč prav smo se z kočujami nej genoli, gda so mi na pamet prišli naši slovenski Amerikanci. Kak si je pa mogoče v Genovi misliti na Amerikančare ? Celo lehko. Pred onov postajov, gde smo se mi na kola pa-kivali, se eden velki steber vidi. Gori na stebri K°llimba Krištofa podoba sedi. K°lumbus K.i"ištof je pa bio on možak, ki je Ameriko gori najšao. Genove stanovnik bio, tu se je narodo 1447-oga leta. Vi, ki ste tam daleč od materinske hiže, ki ste mogli naš slovenski kraj osta-viti, kem zdaj slabo ide, ne da bi K0'urnka Kr's*0fa psiivali za to, da je Ameriko gori najšao. Ameriko odkriti je velka dobrota, ali v Ameriko iti, to je nej vsigdar velika dobrota. Največ ludi nejde ta z dobre vole; sila ga ta žene. Taksi, či se v Bogi viipa, ešče si kaj spravi, ali pa či si nikaj ne spravi, tudi nikaj ne zapravi. Nego samo zatoga volo ta iti, naj se tam što samo obogati, pa bi njemi ta nikak nej trbelo iti, taksi se tam največkrat vkani. Jelibar Amerikančarje, ka istino pravim ? Vi, ki ste tam, vse Bogi na diko opravlajte; iščite prle ta boša, i vsa druga se vam pridajo. Pa de vam te čeravno nej preveč dobro, tudi nej preveč božno. Vi pa, ki ste doma, zvun či bi kakša velika potrebčina nej bila, ostanite na tom kraji. Dober človek tu tudi najde delo, dober delavec tu tudi lehko dobro žive.
Tak sam si premišlavao od Amerike, gda drugo nej ka edno velko zidino zavaram. Ve so vse zidine visike, ali ta posebno. Palazzo Reale je to. Tu so prebivali nigda, gda ešče Genova ravno tak, kak Milano, ali Venezia samostojno kralestvo bilo, njeni kralovje. Prek te zidine na ovom kraji tudi edna stara zidina stoji. To je pa: Palazzo Universita. Genovansko Vseučelišče. Jezusove
družbe je bilo to nigda. Dnes je prazna ta palača, ravno tak nigdašnja kraleska palača. Tidve zidine se dnes samo gledata, kak dvej starivi materi, štere so sinovje od kruhšnoga spravili. Drugo kaj vrednoga sam nindri nej vido po poti. Gde-gde samo kakša cerkev se je skazala z svojim tormom. Ceste varaške so zvekšega zosuknjene i brežne. Gde more gori iti na breg, gde pa pali doli leteti v dol. Hotel Kontinenta!, kam smo tak okoli 10 minut prišli, je pošteno mesto. 5 štokov ma. Nas so v najvišišega djali. Sreča, ka pali lift je bio tu, ki nas je zdobrote vsigdar na višino vlačo.
Radi smo bili, ka smo v hiže vujšli. Tu smo se itak lehko malo vred vzeli. Zamazani smo tak bili, kak rorašje, ki saje z dimnikov doli zmečejo. Či človek po zeležnici ide, se vsigdar zamaže; najbole te, či što ešče vo na okna gleda. Mi pa tem bole smo se zdaj zamazali, ka smo se po votlinaj skoz vozili. Gda smo že to tiidi opravili, po lifti se dol puščamo v obednico na večerjo. To je tiidi edna nepozabliva večerja bila za nas. Nej zatoga volo, tak da bi ve ga Bog kaj dobroga jeli i pili, nego zato, ar je mesto večerje eden med nami v varaši blodo. Šteo je v obednico iti, pa je tak razmišleni bio, ka mesto obednice je v varaš odišo. Mi smo pa vse trepetali za njega. Ka pa či se gde zgubi? ni o pa te račun davali od njega. Hvala Bogi zato se je nej zgiibo; nazaj prišo, gda smo mi že vse opravili ino šli vo varaš gledat, kakši je vrtoči pri posveti. Nikaj nej tak lepo, kak v Milani, Lampašje tak svetijo, kak da bi se njim dremalo. Genova varaša 270 jezer liidi bi bošega posveta vredno bilo. Edno se mi je pa ndjbole naopačno vidlo: fiakarje so tak velke biče meli, kak naši berošje i žnjimi so tak pokali, tak da bi si stem kruh služili, lndašnji naši svinjarje so nej to prasko delali, kak tei tu delajo. To se mi je bar tak zamerilo, ka njim nigdar to ne pozabim,
Prle, liki bi se z mojim prijatelam počivat spravila, svoje notice sva si naprej vzela, ino kak vsepovsedi, tu tudi sva goripoškrebetala, ka sva celi den vidila. To je že naša navada bila, ka ali po poti, či pa je to nej bilo mogoče, te večer smo dolispisali, ka smo si bole zapomliti želeli. Ovači bi to vse pozabili, ka smo gde kaj vidili. To pa bi škoda bila. Samo od sebe se razrni, ka nej lepo bilo to dolispisano. Samo tak za silo, ka smo lehko prečteli. Na železnici nanč ne more lepo pisati.
Pokopališče v Genovi.
Včasi sam takše kluke napravo, kak naša jara, gda je pijana. Spomin smo si tak tiidi okrepili, ka od vsega smo si karte kupili. Jes sam napriliko denem iz cele poti 400 kart domo prineso. Zdaj samo notic naprej vzemem, karto poglednem i vse znam znovič, ka sam gde vido. V Marijin list vam je moj prijatel nameno pisati. Jas nej. Jes sam samo za sebe dolipisao. Pa tak se zgodilo, ka moj sosed je z velkim delom blagoslovlen v novoj fari. Pisati nikak i nikak nernore. Zdaj so pa te rednik vašega lista mene zgrabili, naj jes pišem. Jas
sam nej šteo; bežo sam, kak sam mogo; pa li so me zgrabili. Ka si zdaj vem, morem pisati, ovači mi Gradec pokažejo. Rednik Sombotelskih novin je v sosednoj hiži tiidi piso v svoje novine od nas domo. Vsi smo pisali, i gda smo že vse dolispisali, ka smo po poti vidili, te smo si počivali.
Na drugi den najprvo naše delo je bilo mešuvat iti. Nej daleč vkraj od Hotel Kontinentela je bila edna cerkev. Baračka cerkev je bila to. Sv. Sirus je bio cerkvi patron. Štirje smo se naednok v šegeštijo postavili. Baratje se zosagajo. Telko tuhinski popov nakupi so ešče tak nigdar nej vidili. Radi so nam dali vse, ka nam je samo potrebno bilo za mešuvanje. Pri ednom čiidodelnom kepi sam meo srečo mešiivati. Po sv. meši sam nahitroma veliki gospod gratao. Kak? Kak? To je tak bilo. Kak se slačim po sv. meši, eden pater mi veselo pomagajo. Gda so že vse doli zmene potegnoli, naslednje so . reverendijo (cimado) zavarali. Nova je bila ešče te. Pa to tudi ne bom tajio, ka poštena. Takse reverendije pa talijanski popi nemajo, pa ne poznajo, kakše mi Sombotelske pušpekije mešniki nosimo. Niti kanoniki talijanski nemajo takše, kakšo sam jas te tam meo. Pitajo me zato pater po dijačkom :•
—	Jelibar, vi ste kanonik?
—	Jas?! Prosim, nej, — njim odgovorim.
-— Te ste pa znankar kakši bogati plebanoš, ka
takšo lepo reverendijo nosite!
—	Jas ? — pravim znovič, — hvala Bogi, to ešče tiidi nej!
—	Ja, ka pa ste te za božo volo ? — pitajo z čii-divanjom.
Jas ? ! Samo — eden nevolen — kaplan ! sam njim pravo.*)
—	No, čiijete, •— pravijo pater, — či pa že vi kaplanje tak hodite, kak pa te morejo hoditi vaši piišpeki ?
*) Zdaj že namestnik plivanoški. Vrejevavec.
Po tom so pa kazali svojo reverendijo. Resan, njihova je zvoščena bila i grbavo stala. Po tistom se pa nazaj zglednem, — ino ka vidim ? Gospon tajnik romara eden drugi barat ravno tak za rokav šlatajo, kak so mene moj starec. Lepo sva zahvalila njihovo dobroto, ino sva s mehom odišla z tajnikom iz šegeštije, ovači bi naj ešče znabiti što vo z te reverendije sleko.
Ob devetoj vori smo si šli takšo mesto iskat, odked celi varaš smo mogoči poglednoti. Najlepše mesto na te stran g-ledoč je tak imenuvani »Righi« breg. Samo ka pali što de šo na te visiki breg gori peški? Mi nej. Stopance.si moremo šparati, tak mo mogli ešče dnes dosta staplati. V Hotel Kontinentali so nam eden gospod že prle, kak bi odtistec odišli, pravili, ka či ščemo na »Righi« iti, najležej je ta po »funikolare» priti! Ka je to funikolare ? To je taksi elekteriš, šteroga'blisk na breg za edno železno vože gorivleče. Resan se mi na funikolare sedemo. I te nas je lepo za ništerno čentezimo gori-odpelo. Ravno tak vnemar smo šli vujškar, kak da bi nas što od zastrfhša proti slemeni gori pelao. Gori pri-doči na »Righi« zaistino lepi razgled se postavi pred nas. Genova je znotra zamazana, ali ozdaleč lepi varaš. Malo je to škodilo, ka megleno bilo. Kak bi pa ešče te vovido celi varaš, ci bi svetlo sunce nanjega sijalo! Najlepše je morje. Celo se naslani k varaši. Varaš pa tak da bi se šteo zgrabiti za morje, 14 zobov stihi pusti notri v nje. Tii privežtijejo ladje, gda odked sem pridejo. Zaistino lepi razgled dava človeki »Righi».
Ali tak pravijo, ka Genova ma ešče nikaj bole lepoga kak je lepi njeni razgled iz »Righi«-ja. To lepo delo bi pa bilo: Genovansko pokopališče (cintor, briitiv.) No-pada či resan. Hodimo i poglednimo! Odišli smo i pog-lednoli smo. Doli z brega smo peški klukali. Je hujše bilo doli iti, kak gori. K tonu deli smo mi nej navajeni bili. Po takšem samo brežni goričanci znajo dobro stopati.
Za četrt vore smo eden elekteriš srečali; na njega smo se spravili i ž njim, na cintor odišli. Ali ludje istino vam pravijo, ka to more biti to najlepši pokopališče na svejti. Od toga lepšega znankar nindri nega. Istina, ka sam jas Milanski cintor tudi vido, ino se mi je dopadno. Samo to je falinga, ka je malički proti tomi; pa to se mi je tudi zamerilo v Milanskom pokopelišči, ka v njem so samo bogatašje bili; siromacke so zosed meli svoj brutiv. Tu so pa lepo vsi vkuper zakopani.
Ja, ka je pa te razloček med našimi cintori i Geno-vanskim pokopališčom ? Nikšega razločka ne ga pod zemlov. Tu ali tam, vsako telo more sprhneti. Ne ga razločka na smrt gledoč. Ki je dobro živo, on mirno merje, ki lagoje. on bojazlivo, naj de te že merao ali prinas, ali v Genovi. Razloček je samo na oni spominov stran gledoč, štere Genovančarje i štere mi ober groba naših pokojnih postavlano. Mi leseni križ potisnemo v zemlo ober glave pokojnoga na njegov spomin, oni pa v Genovi marmor. Naši leseni križi so dostakrat nanč nej pofarbani, v Genovanskon pokopališči pa vsaki marmor tak lepo vozdelani, ka samo pogled na njega že človeka na dobro živlenje nagne. Te lepše podobe so pod strehov te. Na štiri kikle vse okoli hodnik je gori-postavleni; tu najde človek najlepše podobe. Na ednom grobi na priliko denem 1) je tole vonapravleno: Oča mrtvi ležijo; mati skuznatimi očmi malo dete proti oči drži, naj dete kiišne svojega mrtvoga očo. Či bi vi to tam vidli, bi se jokali; tak je to lepo tam vonapravleno. Ali pa 2) oča merajo; mati pa edno slepo dete poleg očeta križajo, naj detece za očo bogamoli. Dugo brezi skuz to tudi nemre gledati. To sam tiidi vido 3) kak eden človek na smrtnoj posteli, roke i oči proti nebi drži ino si etak zdihava, (to je odspodi gori zapisano): Pekkavi, mizere: to je: Pregrehšo sam, smiluj semeni. Te kep se mi je ešče najbole v spomin vtisno. Na ed-
nom driigom mesti 4) edno dete mera, angel čuvarje poleg njegove glave i njemi pot v nebo kaže. Zaistino, taksa more biti nedužne deče nedužna smrtna vora, kak je tu vonapravleno: ka se dete zasmehe, i angel ttidi se veseli. Ne smem pozabiti 5) to tudi nej: kak eden seri starec pri jami sedi; edna noga že notri, druga pa bluzi. Te grob najraj pobožni starčeki gledajo i tak dale. Vsepovsedi genlive zgodbe v marmor pritišnjene.
Cintor je vo sforme velki. Pol ga je na ravnici, pol ga je pa na brejgi. Na sredi v njem edna kapela, gde se navadno služi sv. meša za pokojne. Više smo mi nej hodili. Tri vore bi mogli meti časa, či bi celoga šteli poglednoti. Ništerni bogati za svojo familijo lepe kapelice z marmora so dali goripostaviti. Keliko jih je pokopani, teljko tormecov ma. Drugi siromaki pa eden križec niajo samo pri zglavniki. Nego te križ je tudi z marmora. Ne ga na njem imena, samo število. Či što šče znati što je gde pokopani, more število poglednoti, i v ednoj velikoj knigi pod tov številkov včasi zvedi, što tam počiva.
V toni cintori vsaki spomin, ali zid tiihinca na po-božnost nadigne, samo edna kamura nej: štera se po latinskom etak zove: Krematorium. Ka je pa to za edne čude? Krematorium se zove ona hiža, gde ki ščejo, svoje mrtvece, mesto pokapanja, lehko zažgejo. Te pa to tudi delajo ludje, ka mrtvece žgejo? Je mogoče, ka se znajdejo takši, ki nemajo smilenja do mrtvoga? Ja, so taksi ludje, šterim se to vidi. Istina, ka dober tek more meti človek, ki to dela. Samo na sebi bi nikaj božnoga nej bilo mrtvece žgati; to je te že vseedno, jeli mrtvoga pokopajo, ali zežgejo, ali prah grata v zemli, ali v peči. Nego to je falinga, ka slobodno-zidarci, tej neverni ludje, ki se obprvim dajo žgati, si nepremišlavajo tak krotko, kak sam prvle jas pravo, liki stem žganjom na to ščejo navčiti lustvo, naj verjejo, ka kak telo človeka po žganji pepeo postane, štero se vu vetri razkadi, ravno tak duša
še tiidi po smrti razkadi, ne ga je več. Ve bi tem razbojnikom dobro spadnolo, či bi duša na ovom svejti nej živela, ka bi njim te nikaj nej trbelo trpeti; ali Sv. Mati Cerkev to vči, ka naša duša je nemrtelna, ino mi vsi to verjemo i želemo ešče, naj duša žive, ka ki se po siro-maškom ta kolemo na toj zemli, li na ovom sveti mo vživali nebeško veselje. Na Milanskom cintori je tudi eden krematorium. Te očivesno kaže zakaj se nastavlajo takše peči. Na te krematorium je to gorispisano: »Tii se od črvov rešimo, z čistim ognjom zjedinimo; nespametno je to prepovedavati, ar modri to vsi želejo.«*) Vi slobodno zidarci to pravite, ka nespametno je vaše delo prepovedavati? Jes pa to pravim, ka nespametno je vam takše gori postavlati! Vi neverni to pravite, ka modri to vsi želejo? Jas pa to pravim, či bi vaše delo človečoj naturi tak preveč želno bilo, te bi se več ludi žgati dalo. Kak je pa te li to, ka telko jezer ludi vmerje v Milanoi, i vendar v ednom leti či dva mrtveca žgete, je dosta ? Genovanski krematorium pa ščista pražen!
Poldne se je približavalo; gda v diihi vsem tii po-čivajočim smo želeli, naj vsi počivajo v miri, idemo z pokopališča. Na etekteriš se spravimo ino žnjim lehko pol vore dugo idemo vdilen po varaši na kopanco Ge-novansko, štera se zove: Lido. Od ednoga Lidoja smo že čtili; te je vu Venezii bio. Genova tiidi ma svojega: ali te je prazen; zdaj ga ešče delajo. Tii sam vido velke morske valove; ništerni stakšimi čemeramo je šo k bregi, da sam mislo, ka vse zraznese. Pa siromaček, li on je mogo popustiti. Pri pečini se je vsaki val zrazmožo. Dobro nam je spadno obed poleg takšega morja. Okoli tretje vore nazaj odidemo vu varaš. Med vnogimi cerkvami smo samo stolno cerkev poglednoli: San Lorenzo se zove. Sv. Romualda ostanki počivajo tii. Cerkev je lepa,
*) Verniibus erepti puro consumimur igni; indocte vetitum, mens re-novata petit.
ali nikaj zviinrednoga nema v sebi. Z tov cerkvov smo dokončali naše vandranje v Genovi. Okoli pete vore slovo vzememo od Hotel Kontinentala ino idemo na kolodvor. Na kolodvori sam šteo gučati z ednim mojim romarom. Iščem ga, ne najdem ga. Gde pa te je? Ovi ga tudi iščejo i tudi ga ne najdejo. Pa nej samo on fali, nego prijateo njegov tudi. Samo šest nas je tu; dva falita. Mati boža, ka bo zdaj z nami ? Gdekoli sta te njidva ? Hodimo, pa njidva iščimo, lehko jidva pa najdemo! ?
Alleluja.
Od praznoga groba se razliva te veseli glas: Alleluja! Kaj pomeni to ? Še včeraj je tam bridke skuze točila žalostna mati Marija ar je tam bio pokopani Jezuš, kakti njenoga deviškočistoga tela dragi in jedini sad. Te skuze so se že posušile, ne joče več!
Resurreksit! gori je stano !
To glasi viizemska zorja z svojim rožnoerdečim plaščom. To glasi mlačen slap sprotoletja, šteri v gibanje spravi tiidi drevje in logove, naj svojim mahanjom širijo te veseli glas. To glasijo potocje, in travniki z svojimi mladimi rožicami. Pri grobi stoječi angel tudi tak pravi pobožnim ženam : Ne je tu, gori je stano!
V jeruzalemskih vulicaj vkup vrejo liidje in si pogučavlejo, da Mešter žive. O kak strašen je te glas v dvoraj višešnji popov in nasprotno kak blaženi je v Marijinoj žalosnoj samoti, v Peti o-vom žaliivajočem srci, v Magdaleninoj jočečoj duši in zburkanoj veri prestrašenih vučenikov!
Resurreksit! gori je stano!
Postavimo si pred naše duševne oči njegovo odičeno telo in glejmo Ga. Obraz ma krotek in praznični, šteroga videnje žele krščanska maticerkev vsakomi z toga sveta odhajajočemi. Neskončno mili pogled sija ž njegovih očih. Celo telo je pa kak edna zarja svetlo, odičeno, štero več ne more trpeti.
Z ovih vnogih ran samo pet se jih sveti na njegovom teli, štere si je obdržao kak znamenja svoje zmage nad smrtjov in peklom. Obleč je na njem, kak daoi ga nebeške duše setkale, nebeška dišava se razleva ž njega.
Ali kak je to, da te sv. reči štere so se pred dve jezero leti godile, nam ešče zmerom nove spominke zasadajo v srca? To ne pitajmo! Viizemska radost, štera je te prevzemala človeča srca, je zdaj ravno takša, kak je te bila ; še kem duže žive člo-večanstvo, tem globše prerazumi to nebeško dobroto.
Mi vživamo to dobroto, daritev viizemskoga Agnjeca; zato poklekni mo pred noge odičenoga Zveličitela in se njemi zahvalimo, da nas je z šatanovoga robstva oslobodo.
Veselimo se ! Viizem je den mera. Neba se je razvedrila, srditi Bog se je zmero z nami. Nedužen Jezuš je z svojov smrt-jov nebeskomi Oči zadostio za grehe sveta.
Hodimo v šolo Jezušovoga terplenja in se včimo dobro-volno terpeti. Jezuš je nedužen bio pa je li dobrovolno vse preterpo! Mi pa, ki smo grešniki, in smo že nešternokrat si pekel zaslužili, ne bi dobrovolno trpeli? Ne bi se bojevali zato lepo nebo, štera ednok naša večna domovina postane? Naše živlenje je kakti edno veliko morje križov, nevol in britkostih! Ali pred duševnimi očmi držimo, ka či dobrovolno prenašamo ta vse dni našega živlenja, gotovo bo enkrat za nas tiidi napočila slavna in vesela zorja večne Alleluje!
Marijin.
b) Stroški. V štamparijo 1. štrtino leta 1042 K 08 f, v štamparijo 2. štrtino leta 1008 K 58 f, v štamparijo 3. štrtino leta 930 K 43 f, v štamparijo 4. štrtino leta 954 K 12 f. Marijina skrvonost knižica 341 K 70 f. Tri številke „Novin" 278 K 42 f. Kalendarje i narodne pesmi 1140 K 60 f, pošta od kalen-darov zvtin amerikanskih, šteri bodo letos obračunani 97 K 56 f. Dvanajset meš za naročnike 12 K. Za potroše i poštnino uredništva i devetih pisatelov 680 K, vkiip 6485 K 49 f.
8073 K 88 f 6485 K 49 f Ostane čistoga 1588 K 39 f
Z toga je 363 K pri g. Horvat Lovrenci bivšem turjanskom kaplani, zdaj Amerikanskoin duhovniki na posodi. Čisto je tak ostalo 1225 K 39 f. Interes od naročnine, štera se je lansko leto naprej plačala 103 K 88 f. Za samostan se je v sobočko kaso vložilo: 1329 K 27 f. Za samostan je cela šuma dozdaj 2931 K 46 f. Z toga 400 K v akcijah ova svota pa v staroj sobočkoj hranilnici. Od toga dneva mao, kak to prečitete, začnem v Mari-inom imeni nabirati na samostan po listi. Te najmenjši dar tiidi vzemem. Jezušovo srce naj vam srca na darovitnost blagoslovi!
Klekl Jožef.
Popolni odpustki.
Za tretji red: aprila 16, 24, 28-ga i maja 3-ga za čeren-sovsko občino.
Za Srca Jezušovoga bratovčino: maja 1, ali 3-ga, 5-ga, i eden prostovoljni den meseca.
Za oltarskoga Svestva bratovčino: maja 7-ga i eden šterikoli den meseca.
Za bratovčino karmelske Dev. Marije: aprila 19-ga, maja
■5-ga.
Za bratovčino živoga rožnoga venca: aprila 19-ga.
K zadoblenji popolnih odpustkov je potrebno spoved, pre-čiščavanje opraviti i v namen materecerkve moliti. Navadno se moli 5 očanašov, 5 zdravimarj. Da je k zadoblenji večih popolnih odpuskov tiidi obiskanje cerkve naprejspisano, (tretjeredniki majo več takših) naj po obhajili z cerkvi idoč se v njo ešče ednok povrnejo i tekrat zmolijo zapovedanih 5 očanašov i 5 zadravimarj. Najbolše je pa več zmoliti, da na den zavolo večih bratovčin več popolnih odpustkov zamore človek dobiti. Edno čislo bi za vse zadostovalo. Ki vsaki den, ali konci 5-krat na tjeden hodi vredno k sv. obhajili, brez spovedi dobi vse popolne odpustke na te dneve spadajoče. (Ac. S. S. XXXIX. 62. 1906. febr. 14.)
Na znanje.
Cena Marijinoga lista je za domače 2 K., za amerikance tri.
List se more naednok naprej dolplačati. Ki je to ne mogoči vči-niti, sme na pol leta 1 korono, ali na edno štrtino leta 50 filerov plačati naprej.
Vsaki naročnik, ki se toga predpisa pri plači drži, dobi k listi brezplačno proti konci leta kalendar leta 1915-ga.
Vsi naročniki so spisani v serafinsko lubezni družbo „i zato se za nje žive i pokojne na leto više tri jezero sveti meš služi". Ta družba je v Linci i oskrbliva siromaško, sirotinsko deco.
Za širitele, pisatele i druge podpirače se vsaki mesec z pozosed služi edna sveta meša z vsemi vernimi dušami v vicah vred.
Peneze i vsa pisma naj se pošilajo samo na te naslov:
Klekl Jožef
vpok. plebanoš v Čerensovcili. Cserfold, Žalam..
Vsebina.
Miroslav: Obladana je strahšna smrt........97
Sv. Alphonz Ligouri: Trplenje našega G. J. Kristuša . . 98 Romanje po ostanke sv. Martina v Tur na Francuško . .115 Marijin: Alleluja...............127