/. Koželj:
Kaj se je Ivančku sanjalo?
K^^^daj pa le idi počivat!« so rekli mama Ivanu, l^i|«ji] ki se je pridno pripravljal za prihodtiji šol-W^'^^M\ ski dan. Zaprl je brž Ivan knjigo, jo položil na polico poleg drugih in odšel v svojo sobico. Ob-leko je zravnal in položil na stol poleg postelje, po-tem je pa pokleknil in izmolil večerno molitev. Ob koncu je pa pristavil: »Daj, ljubi Bog, da se mi bo tudi kaj lepega sanjalo.« Ivanu se je namreč več-krat kaj lepega sanjalo, in tega je bil zelo vesel,
Minole počitnice, ki so bile radi vojne malo daljše kot prejšnja leta, sta prebila z mamico pri teti, doli na Dolenjskem v prijazni vasid pod Gor-janci,
Za hišo je bil velik sadni vrt, na prisojni strani pa ograjen vrtiček, koder so cvele raznobojne cve-tice. Po njih so se zibali pisani metuljci, in drobne čebelice so srkale med iz njih čašic.
Ta vrtec je bil Ivanov raj. Najljubši prostor, kjer je presedel dan za dnem. Okopaval in p1el je cveticam in se čudil marljivim čebelicam.
Tako so mu hitro potekle počitnice. A mati so ga morali vpisati v šolo, zato sta se poslovila od dobrc tctke in odšla nazaj v mcsto.
Ivan ni imel več očeta. Umrl mu je, ko je bil on star šele štiri tedne. Mati ni mogla preboleti bridke izgube. Večkrat je tihoma jokala, da bi je otrok ne videl.
Leto 26____________ANGELČEK_________Stran 117
Toda Ivan je imel bistre oči. Videl je materine mokre oči, in. v srce se mu je smilila uboga mamica.
Počasi je zlezel ta večer Ivan v posteljo in je kmalu zadremal. Ko je prišla mati v sobo in mu že-lela »laKko noč«, je zamrmral Ivan le v polsnu: »Lahko noč!«
Ponoči je pa imel čudovite sanje. Bil je v gozdu pod Gorjanci. Ondi sc je tudi rad izprehajal ob počitnicah, ko je nabiral gobe in jagode. Od dre-vesa do drevesa so spretno telovadile gibčne veve-rice; po vejah in grmovju so pft prepevale drobne ptičke. Živalce se niso Ivana karnič bale, kakor bi ga poznale že izdavna. Po gozdu so rastle pestre cvetice, ki so vonjale tako opojno, da se mu je ho-telo kar zadremati na tistem mehkcm mahu.
Ivan sede blizu velike skale in zre zadovoljno po krasnem gozdu.
Kar začuje poleg sebe tenak glasek: »Ivan, ali me več ne poznaš?« Deček ostrmi in uzre na kamenu zeleno žabico1 — ono žabico, ki jo je bil v počitnicah ujel in imel zaprto v prostorni steklenici.
Žabici se ni godilo slabo. Ivanček ji je pridno stregel, a pogrešala je zlate prostosti.
Preden je odšcl Ivan v mcsto, jo jc izpustil in vesela je odskakala čez vrt.
»0, ljuba žabica, ali si ti?« se zavzame deček. »Kaj si vendar počela med tem, ko nisi bila pri nas?«
»Bila sem prav pridna,« odgovori žabica. »Opraviti sem imela dovolj. Morala sem nadome-stiti, kar sem zamudila takrat, ko sem bila ujeta pri tebi.«
»Tudi delala si?« se začudi Ivan. »Ali delajo tudi žabice?«
»Scveda tudi!« odgovori žabica. »Pomagamo ljubemu Bogu in angelcem, kolikor pač moremo!«
»0 tem pa še nisem čul,« de Ivan. »Povej mi, kaj si delala?«
»Ker si dober otrok,« pravi žabica, »pa povem. kaj sem delala. Pojdi za menoj!«
Stran 118__________ANGELČEK__________Leto 26
Žabica skoči pred skalo ter zareglja. In glejl Hipoma se odpre skala: žabica in Ivan vstopita in gresta po stezi dalje in dalje.
Po stenah je bilo vse polno kresnic. Svetile so jima na temni poti.
Kar prideta v veliko prostorno dvorano. Kra-sno je bila razsvetljena. Na tleh so lcžali kupi bise-rov. Ivanu je jemalo vid, tako se je bleščalo. Ni si pa upal stopiti bliže. Le oddaleč je strmel in se čudil blestečim biserom,
»Čigavo je pa to bogastvo?« je vprašal žabico.
»Glej, Ivan, to so solze otrok, ki so jih potočili - v srčni žalosti ali pa so jih potočili iz usmiljenja. Bogu so take solze tako všcč, da jih ne pusti pre-sehniti. Angelci pridejo vsako noč na zemljo in jih pobero v zlate kanglicc. Ako se pa katcra izgubi, jo pa poberemo me in jili znosimo na te kupe, ki jih . vidiš tu.«
»Ali imam tudi jaz tod svoj kupček?« vpraša Ivan. »Saj sem tudi jaz že večkrat jokal.«
»Vidiš ga,« mu ga pokažc žabica. »Kolikor solzic si že potočil za očetom ali iz sočutja do raa-mice, toliko jih je na tem kupu.«
Ivanček gleda ves srečen, kako lepo se blest6 njegove solze.
»Kje je pa kupček moje mamice?« vpraša dalje.
»Ta je pa tukajle!« pokaže žabica na velik kup solza najlcpšega si^aja.
»Oh, uboga mamica, koliko si že prejokala solza!« vzdihne Ivan. »Še vedno žaluje po očctu in ga ne bo pozabila nikoli!«
»Čemu pa hrani Bog te solze?« šc poizvedaje Ivan.
Žabica odvrnc: »Kadar umre dober človek, mu posujejo angelci pot v nebesa z njimi, tako da pride pred večnega sodnika ves v nebeški svetlobi«
»Moja mamica bo pač najlepša v nebesih!« vzklikne Ivan.
»Morda!« pravi žabica. In še dostavi:
Leto 26                   ANGELČEK      '         Stran 119
»Ljubi Ivan, pazi, ,da ne potočiš nikoli nobene      ™ solze iz trme ali iz zavisti.   Takih solz ne zbiramo
za pot v večnost!«                                                      ^t
V tem hipu se Ivan prebudi, Izprva ne ve p-rav,     M kje je. Ko se pa zave, da je v posteljci, brž vstane
in pohiti k materi in ji de: »Mamica, najlepša boš v     j
nebesih — najlepša boš v nebesih!«                             H
Mati ga vpraša začudena, zakaj to pravi. Ivan-     fl
ček pa sede k nji in ji pove o svojih lepih sanjah.        H