DVOJNA ŠTEVILKA - CENA 50 LIR Katoliški Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Podnredništvo: Trst, Vicolo delle Rose štev. 7 Polletna naročnina . Lir 800 Letna naročnina . . Lir 1,500 Letna inozemstvo . . Lir 2.500 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 g Leto IX. - Štev. 51 Gorica - četrtek 17. decembra 1957 - Trst Posamezna številka L. 30 Ko so se dopolnili časi... * Kdo ne ljubi sadu svojega truda? Hudo mu je, če se kvari. Gleda, kako bi ga ozdravil, ohranil, rešil. Tako je človeško srce. Ali se ne zjoka deklica, ki ji umori slana skrbno gojeno cvetko? Kmeta grabi žalost, ko gleda po viharju oklesten vinograd, uničeno pšenico. Kdo naj popiše tugo, ki greni očeta in mater, ko jima smrt ugrabi sina edinca? Ali ni trpka in temna bridkost zajela Jobovo dušo, pustil sprijenemu mišljenju, da so počeli, kar se ne spodobi, vsakršne krivičnosti, hudobije, lakomnosti, zlobnosti, polni zavisti, ubijanja, prepira, zvijače, malopridnosti, podpihovalci, klevetniki, Bogu sovražni, nasilniki, ošabneži, bahači, izmišljevalo hudobij, staršem nepokorni; brez pameti, brez zvestobe, brez usmiljenja... Prepustil jih je v željah njih src nečistosti, da so skrunili svoja telesa... Za-menili so božjo resnico z lažjo in so ča- ko mu je bilo sporočeno, da se je dvignil silen vihar iz puščave, podrl hišo in mu pokopal pod njo sedem sinov in tri hčere? Ali menite, da je božje mišljenje do nas drugačno, brezsrčno? Berite preroka Jona. Ta se je pritoževal, da na njegovo prerokovanje Bog ne pokonča Ninivljanov, obenem pa je žaloval, da je usahnil bršljan, ki mu je delal v vročini senco. Bog ga je poučil: »Žaluješ zavoljo bršljana, za katerega se nisi trudil, ne storil, da je rastel, in jaz naj ne bi prizanesel Ninivam, velikemu mestu, v katerem je več kot dvajset tisoč otrok?« Kakšno sočutje pa ima Bog šele z vsem človeškim rodom? Nevihta izvirnega greha je pretila onesrečiti vesoljno človeštvo. Ali naj bo Bog brezsrčen? Ali naj ne nudi roke v pomoč? Kako naj to naredi, da bo obenem zadoščeno tudi njegovi pravičnosti in svetosti. Dobri Bog se je usmilil in obljubil Odrešenika. Obljubljenega Odrešenika je pa Bog poslal šelč, ko so se dopolnili časi. POLNOST ČASOV Kaj pomeni to: Polnost časov? Bog je prepustil ljudi gotovo dobo njim samim: Spoznati morajo na posledicah hudobijo greha, spoznati lastno nezmožnost rešiti se. Sv. Pavel v listu Rimljanom opisuje zablode In gorje samemu sebi prepuščenega človeštva. Takole piše: »Bog jih je pre- Ta je posredoval drugim narodom božje obljube o Odrešeniku. Prerok Izaija je že okrog 750 let pred Kr. tolmačil hiepenenje svojega ljudstva in poganskih narodov po njem: »Rosite ga nebesa od zgoraj in oblaki dežite Pravičnega; odpre naj se zemlja in naj rodi Zveličarja.« BOG IZPOLNI OBLJUBO Časi so se dopolnili, Bog je obljubo izpolnil, poslal je napovedanega in zaželenega Odrešenika. Na betlehemskih poljanah je božično noč angel naznanil pastirjem, ki so čuli pri čredah: »Oznanim vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Rojen vam je danes v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod. In to vam bo znamenje: Našli boste dete v plenice povito in v jasli položeno.« In v hipu je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so Boga hvalili in govorili: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji! LJUDJE GA NE SPREJMEJO Skoraj 2 tisoč let je minilo od tedaj. Ali so bili narodi in ljudstva v tej dolgi dobi vedno veseli tega veselega oznanila o Odrešeniku? Ali so ostali Odrešeniku zvesti? Ali so se dali poučiti po zgodovini, kako bridko je, odpasti od Boga in hoditi pota, ki jih jim kaže njihov otem-njeni razum in h katerim jih vleče k slabemu nagnjena volja? Poglejmo le današnji čas. Ali ni silno podoben razmeram, ki jih opisuje zgoraj sv. Pavel, ali se ne pogreza v nemoralnost, kakršna je poplavljala rimsko cesarstvo? Ali ni uživanježeljnost na strašnem po- hodu, pa poglejte privatno, družinsko in javno življenje. Ali ni za mnoge greh prazna beseda? Zveličar, Bog, čemu? Še več! Cele države in svetovne organizacije nastopajo, da bi ime božje zbrisali s površja zemlje! Toda Bog je usmiljen! Luč, ki je zasvetila v Betlehemu še gori in sveti vedno bolj. Kristus živi v svoji ustanovi, sveti Cerkvi. Ta razsvetljuje in vodi stalno vse narode, vsakega posameznika, ki je dobre volje. Ni kot nekdaj preroki, da se ne sme praznovati božični praznik; otroci, dijaki, morajo v šolo; uradniki v pisarne; delavci na delo! BOŽJE USMILJENJE TRAJA V VEK Pa glejte. Odrešenik, naš Gospod Jezus Kristus, nas je hotel še prav posebno opogumiti in obvarovati, ise tiste, ki so Bogu po volji. »Osservatore Romano« z dne 11. 12. lanskega leta potrjuje za resnico vest, da se je prikazal Jezus sedanjemu papežu Piju XII. Od tedaj, kot sem sofeudnitom, Gcalcem, podpocniliom fcc osema našemu IjutLslou o njecjooifi cedfcifi cadosiifv in otilnem trpljenju jefinvo *od Gobjega tovo bo tudi letošnji zelo važen, saj preživlja človeštvo, in zlasti Evropa, zelo odločilne čase. NAŠ TEDEN V CERKVI 22. 12.nedelja, 4. adv., kvatrna: sv. Demetrij, m. 23. 12. ponedeljek: sv. Viktorija, dev. 24. 12. torek: sv. Adam in Eva, prvi starši; božična vilija, strogi post 25. 12. sreda: Botič, Rojstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa, zapovedan praznik 26. 12. sv. Štejan, prvi mučenec, nezap. praznik 21. 12. petek: sv. Janez Evangelist, ap., m. 28. 12. sobota: Nedolžni otročiči, m. 29. 12. nedelja, po Božiču: sv. Tomaž Moore, šk. 30. 12. ponedeljek: sv. Evgenij, šk. 31. 12. torek: sv. Silvester, p.; sv. Katarina Laburi, dev. 1. 1. 1958. sreda: Novo leto, Obrezovanje N. G. J. Kr. 2. 1. četrtek: nez. praznik sladkega imena Jezusovega 3. 1. petek, prvi: sv. Genovefa, dev. 4. 1. sobota, prva: sv. Tit, škof, učenec sv. Pavla * * * SV. SILVESTER, papež, je vladal Cerkev od 314-337. Eno leto poprej, 313. — je cesar Kon- stantin dal Cerkvi, ki se je dosedaj skrivala v katakombah, prostost, javno državno priznanje. Državni poglavarji, ki menijo, da je Cerkev človeška tvorba, jo preganjajo, v svojo škodo, seveda. To učijo od preganjalca Nerona dalje vsi mogotci, učijo s svojim porazom. Tudi tako imenovano »znanstveno brezboštvo« čaka isti konec. Silvester je krstil cesarja Konstantina. Na kraju krsta je cesar dal sezidati cerkev, ki je sedanja, večkrat prenovljena Lateranska bazilika. Tu je bil tudi sklenjen konkordat med sveto stolico Jn italijansko državo (1929). Za Silvestrovega papeževanja se je vršil pod predsedstvom njegovega odposlanca Hozija, škofa v Kordovi na Španskem, prvi vesoljni cerkveni zbor v Niceji, v Mali Aziji, ki je' obsodil Arijevo zmoto. Bil je posebno skrben za uboge. Napravil je velik seznam, knjigo sirot, vdov, ubogih, in jih je vedno podpiral. V našem, modernem, naprednem času po nekaterih državah ne dovoljujejo Cerkvi karitativnega dela, celo oropali so jo sredstev, da ne bi pomagala! Zakaj in ah je to prav, premisli sam! IZ SV. EVANGELIJA A petnajstem letu vlada-L I / nia cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj v Judeji in Herod četrtni oblastnik v Galileji in njegov brat Filip četrtni oblastnik v Tureji ter deželi Trahonitidi in Lizanija četrtni oblastnik v Abi-leni, in ko sta bila velika duhovnika Ana in Kajfa, je Gospod govoril Janezu, Zaharijevemu sinu, v puščavi. In prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst pokore za odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi pregovorov preroka Izajija: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze; vsa ka dolina naj se izpolni in vsak hrib in grič naj se zniža; in kar je krivo, naj bo ravno, in kar je hrapavo, naj postane gladka pot: in vse človeštvo bo videlo zveličanje božje.« ★ Še stoji pred nami sv. Janez Krstnik, učitelj in zgled življenjske modrosti in potrebne svetosti. On, ki je bil tako velik svetnik, neutrudljiv pridigar in neustrašen borec za božje kraljestvo, oznanja tudi nam potrebno pokoro in zveličavno modrost. Kliče namreč vsem ljudem, vsem nebeškim kandidatom vseh časov in vseh krajev : Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze! Vse vaše življenjske vrzeli naj bodo izpolnjene, vse moralne pomanjkljivosti popravljene, vse dolžnosti opravljene! Naj bo odstranje- na in naj zgine vsakršna ošabnost in preneha naj uporniška zakrknjenost napram Bogu! Vaši grehi naj bodo skesani, spovedani in spokorjeni! Vse vaše krivde in stranpota poravnana! Vaše duše naj bodo očiščene in čiste, vaše življenje urejeno po božji postavi in posvečeno! Naj bo odpravljena vsakršna greš-nost, naj bo konec z dušnim in življenjskim neredom, odmaknite vse božje ovire in naredite Bogu prosto pot! Pripravite pot Gospodovo in videli boste zveličanje božje! O-mogočite Bogu dostop v vašo dušo in našli boste srečo! Boga in vašo srečo ovirajo vaši grehi, vaša ošabnost, vaša zakrknjenost, vaša plitvost in brezbrižnost, pomanjkljiva vera in dobrota, verska mlačnost in površnost, vaša hladnost in pomanjkanje ljubezni, pomanjkanje veselja in. navdušenja za Boga in božje stvari, pomanjkanje ognja in ognjevite ljubezni; pomanjkanje pokore, ponižnosti, skromnosti, čistosti, treznosti, življenjske urejenosti, pomanjkanje molitve in svetosti; pomanjkanje ljubezni do Evharističnega Jezusa in sv. obhajila; pomanjkanje iskrenosti, poštenosti, plemenitosti, sočutnosti, zna-čajnosti, prave ljubezni do bližnjega; pomanjkanje splošne čistosti in resne priprave na večnost. Vse to ovira božji prihod in kali vašo srečo. Odstranite vse ovire, spokorite se in posvetite, če hočete priti do Boga in do nebes! življenja ■i Spreobrnjenje pisatelja Med preprosto slovesnostjo v benediktinski opatiji Downside je angleški pisatelj Siegfried Sassoon prestopil v katoliško Cerkev. Pisatelj je star 71 let in je za svoja literarna dela prejel več nagrad. Povedal je, da je njegovo spreobrnjenje sad čudovitih dogodkov v življenju in da se šele sedaj čuti popolnoma varnega. ★ Lep zgled solidarnosti 500 delavcev neke angleške tovarne v Chester-ju je zbralo potreben denar, da je mogel njihov bivši tovariš na delu poromati v Lurd. Delavec Tom Jones j J postal hrom zaradi paralize, ki ga je zadela lani. Njegova žena pa si je pri avtomobilski nesreči pred devetimi leti zlomila hrbtenico in je tudi ostala hroma. Poromala sta v Lurd skupaj z edinim sinom, ki ga imata. Romanje jima je prineslo veliko notranjega veselja. ★ »La Rocca« o romanjih v Jugoslaviji Italijanska verska revija »La Rocca«, kt izhaja v mestu Asizi, prinaša tole novico o romanjih na Trsat: Tudi v tem letu so prihiteli v Marijino svetišče na Trsatu pri Reki tisoči romarjev, da bi klicali na pomoč Marijo na kraju, kjer se je po tradiciji najprej ustavila naza- Misijonski napredek v Siamu Misijonsko delo je v Siamu v preteklem letu lepo napredovalo. V Bangkoku so zgradili dve novi cerkvi. V misijonskem središču Ratburi so postavili vrsto šolskih poslopij, da morejo sprejeti večje število mladine. Jezuiti uspešno delujejo med akademiki. Spreobrnilo se je nekaj boncev. Preveč enakih imen V' Bobo-Tounovv v Afriki vodijo Bratje krščanskih šo) dobro obiskovano šolo. Gojencev je 460. Učitelji pa so se znašli pred veliko težavo, kako ločiti posamezne gojence, ker imajo skoraj vsi enak priimek. 318 se jih imenuje Sanou. Vodstvo šole je končno težavo rešilo tako, da je dalo vsakemu gojencu svojo številko. Lepa družina Zakonca Hotze sta hotela praznovati svojo zlato poroko v majhnem kraju ob reki Missouri, kjer sta se prvikrat srečala kot učitelja in sta se potem poročila. Imata osem otrok, od katerih se jih je šest posvetilo redovniškemu stanu: tri je sinovi so misijonarji in tri hčere so šolske sestre. ★ Zasluženo odlikovanje Francoska Akademija znanosti je podelila nagrado 100.000 frankov usmiljenki Othildi, ki že nad dvajset let deluje med gobavci v Novi Kaledoniji. Ko se je tudi sama nalezla bolezni, je pogumno nadaljevala z delom. Ko je ozdravila, je hotela ostati na svojem mestu in je tako dala prelep zgled junaške ljubezni do bližnjega. Zgodovina knjige »Povest duše“ reška hišica, preden je bila prenesena v Loreto. 15. avgusta in 12. septembra ja pisana množica napolnila trg in cesto ter potrpežljivo čakala v vrsti, da je mogla priti v svetišče. Hrvaška in slovenska govorica se je mešala z beneškim dialektom, a vsa srca so bila združena v isti prošnji: Marija, kraljica miru, naj bi s svojega svetišča, ki je postavljeno na mejo med dva svetova, prosila za mir in slogo med narodi. ★ Ugled katoličanov na Japonskem Japonska je skoraj 90-milijonska država in ima samo okrog 200.000 katoličano/. Vendar je ugled maloštevilnih katoličanov precej velik. To nam dokazuje tudi določitev vlade, ki je v komisijo za pre-osnovo vzgojnega sistema v šolah dala tudi dva katoličana: sestro Takamina, ki je ravnateljica ženskega vzgojnega zavoda in prof. Jnatoma iz katoliške univerze »Sophia«. ★ Štirje bratje pred oltarjem Že v rednih razmerah je nekaj izrednega, da bi bili štirje bratje duhovniki. Če se pa to zgodi v misijonskih deželan, vzbuja to še večjo pozornost. Na Javi j -jezuitski pater Friderik Basoeki Prana-taividjaja opravil prvo sveto daritev ob asistenci treh bratov duhovnikov. (Radio, dne 15. dec. 1957 - Zorko) Med verskimi knjigami je za evangeliji verjetno najbolj čitana knjiga Povest duše, ki jo je napisala sveta Terezija Deteta Jezusa tik pred smrtjo. Knjiga je letos ponovno izšla, toda v zelo spremenjeni obliki. Tudi naslov je drugi: Ziv-ljenjepisni rokopisi svete Terezije Deteta Jezusa in ne več Povest duše. Novo izdajo knjige so celo nekatoliške knjigarne naznanile kot veliko knjižno novost tega leta. — Cemu je bila potrebna ponovna predelana izdaja knjige? SV. MALA TEREZIKA PIŠE SPOMINE NA OTROŠKA LETA Zgodovina življenjepisa karmelske svetnice ima na sebi skoraj nekaj pravljičnega, kakor se večkrat dogaja pri delih, ki so Bogu posebno ljuba. Nekega mrzlega decembrskega dne leta 1894 so bile zbrane v času rekreacije okrog peči, ki se je bolj kadila kot grela, tri sestre karmeličanke: Terezija in njuni sestri s samostanskim imenom Neža in Marija. V tem intimnem krogu je Terezija začela obujati spomine na tiste čase iz mladosti, ko so bile še vse tri doma pri očetu in materi, pri Alojziju in Celiji Mortin. Povedala je več zanimivih podrobnosti. Njeno sestro Marijo- so ti spomini vso prevzeli in je nehote vzkliknila : »Kakšna škoda, da te stvari niso zapisane. Zakaj ne ukažemo sestri Tereziji, naj spiše za nas svoje mladostne spomine!« Tereziji-na sestra Neža — v svetu se je imenovala Pavlina — je bila tedaj predstojnica karmelskega samostana v Lisieux-ju. Terezija jo je ljubila kot drugo mater. Sestra Neža je nekaj časa oklevala. Bala se je, da je ti spisi ne bi motili pri njeni popolni odtrganosti od vsega posvetnega. Premišljala je m se končno odločila. Sama pravi takole: »Rekla sem ji, naj zapiše, česar se spominja iz svoje mladosti. Ker sem bila njena predstojnica, je morala ubogati. Pisala je samo v prostih trenutkih in 20. januarja leta 1896 mi je na dan pred mojim godom izročila zvezek.« SV. MALA TEREZIKA PIŠE O MALI SKRIVNOSTI V noči velikega četrtka, 4. aprila leta 1896 je Terezija prvič bruhnila kri. Minilo je točno dva /neseca in pol, odkar je izročila rokopis. Sama piše: »Komaj sem položila glavo na blazino, ko sem začutila curek, ki se je dvigal grgrajoč vse do mojih ustnic.« Bilo je oznanilo bližajoče se smrti. Sedaj so se vrstili dnevi olajšanja z dnevi trpljenja. Meseca septembra je na željo sestre Marije na nekaj lističev napisala skrivnost svoje male poti ljubezni do Boga. V postelji in v naslanjaču je Terezija v ostrem mrazu, ki jo je vedno mučil, prebila svojo prvo in zadnjo zimo v bolezni. Proti koncu pomladi leta 1897 je Terezija vsak dan bolj bledela in hujšala. Kri je bruhala vedno bolj pogosto. Samo na vozičku je še mogla iti na vrt, da je uživala malo sonca. Medtem je bila izvoljena nova predstojnica v samostanu, Marija Gonzaga. Ta je imela svoje posebne skrbi. V karmelskili samostanih je navada, da obvestilo o smrti kakšnega člana pošljejo po vseh samostanih. Predstojnico je skrbelo, kaj naj piše v poročilu po smrti male Terezije, ki je živela v samostanu le malo časa in ni storila nič posebnega. SV. MALA TEREZIKA PIŠE O ŽIVLJENJU V SAMOSTANU Terezijina sestra Pavlina je izrabila skrbi predstojnice in ji je povedala, da ima rokopis Terezijine mladosti. Svetovala ji je, naj naroči Tereziji, da popiše še svoje življenje v samostanu. Tako je res Terezija med neprestanimi bolečinami v juliju popisala svoje samostansko živ- ljenje v skromen in majhen zvezek. S popolno odkritosrčnostjo in preprostostjo je razodela skrivnosti svojega samostanskega življenja. Pripoveduje o predstojnici, ki je večkrat trda in hladna, o sestri, ki ji je pri kosilu potiskala svoje ostanke v prepričanju, da Tereziji naredi uslugo; o sestri, ki jo je pri pranju škropila z umazano vodo, nekaj za šalo, nekaj iz nagajivosti; o sestri, ki jo je v kapeli namenoma raztresala tako, da je ropotala z rožnim vencem... Sprva je v zvezek še pisala s črnilom, zadnje besede pa je morala pisati s svinčnikom, ker roka ni mogla več držati peresnika. Ponovila je geslo svojega kratkega, a silno bolečega zemskega življenja: Po zaupanju in ljubezni! — Po triurnem smrtnem boju je Terezija izdihnila 30. septembra leta 1897. Predstojnica Marija Gonzaga je sedaj z lahkoto napisala poročilo za vse samostane o mali, ponižni in nepoznani sestri, saj je imela tri njene rokopise: Zvezek, ki ga je Terezija izročila sestri Pavlini, liste, ki jih je dala sestri Mariji, in še zvešček, ki ga je napisala zanjo. NJENO »ŽIVLJENJE« POPRAVLJAJO Bog pa je kmalu začel svoje delo. Mala svetnica je Iz svojega groba izžarevala toliko duhovne luči in milosti, da so postali nanjo pozorni mnogi ljudje. Nekateri so svetovali, naj bi objavili Terezijine rokopise, a mati Marija Gonzaga je sodila, da ni primerno, da bi poznali vsi vse tiste vsakdanje malenkosti iz življenja samostanske skupnosti, ki je sestavljena iz ljudi in zato v njej ni vse popolno. Terezijina sestra Neža je bila istega mnenja in tako so sklenili, da bodo v rokopisu kaj popravili po izrecni Terezijini želji, ki je rekla: »Dodaj, črtaj, uredi... vse, kar boš naredila, naj do, kot bi jaz sama.« ' Slabo pa je bilo, ker je sestra Neža preveč izrabila dovoljenje in je toliko popravila rokopis, da nam ne podaja več čisto popolne slike svetnice. Podaja nam mrzlo podobo, ki ne odgovarja resnici. Terezijina podoba je mnogo bolj topla, bolj živa in bolj človeška. Našteli so kar 7000 popravkov. IZVIREN ŽIVLJENJEPIS MALE TEREZIKE Po večletnem delu je sedaj Terezijin rokopis očiščen vseh popravkov, v svoji izvirni obliki. Rokopis je izšel v Franciji, opremljen s fotografskimi posnetki rokopisa. V Italiji je knjiga izšla v lepem prevodu pri založbi Ancona v Milanu. V knjigi je tudi Terezijina fotografija, ki doslej ni bila še nikjer objavljena. Posnela jo je Terezijina sestra Celina — s samostanskim imenom sestra Genovefa, ki še seaaj živi v Lisieux-ju — v septembru, leta 1896 — eno leto pred smrtjo. * * * Terezija, ki je obljubila, da bo uživala nebesa tako, da bo trosila cvetje na zemljo, se tako vrača med nas, da nas uči ljubiti Boga, ki je Ljubezen. Vrača se med nas s svojim pravim obrazom, s svojim resničnim značajem, s svojim ne-potvorjenim trpljenjem. Za duše, ki si želijo spreobrnjenja ali popolnosti, je to verjetno najvažnejši dogodek leta 1957. Brez bojazni pred posmehom smemo trditi, da je to mnogo bolj važno kot ruski sputnik in iznajdba ameriških medcelinskih izstrelkov. Za vse verne Slovence pa bi bil neprecenljiv užitek, če bi dobili v lepem slovenskem prevodu novo izdajo Terezijinega življenjepisa, da bi tudi mi lahko spoznali pravi obraz ljubljene svetnice in jo posnemali. Razgovor o romanju v Lurd DEKLE: Sredi pirenejskih gora, kjer je ob reki Gau toliko lepih gozdov kakor na Gorenjskem proti Bohinju, leži Marijino mestece Lurd; tam je pod hribom masabjelska votlina, ki si jo je nebeška Kraljica izbrala za svoj prestol, s katerega je slovesno potrdila deklici Bernardki razodeto resnico o svojem brezmadežnem Spočetju. To je bilo štiri leta po Marijini zmagi in slavi v Rimu, ko je sv. oče Pij IX. 8. decembru 1854 slovesno razglasil versko resnico o Brezmadežni in je sonce v trenutku razglasitve naenkrat obsijalo Kristusovega namestnika. FANT: Marijina slava v Lurdu se je začela tiho, skromno in ne brez težav. Deklica Bernardka je veliko trpela, a končno je vera premagala nevero. Marija je naročila Bernardki, da hoče imeti tam pod lurškim hribom kapelo in da naj mnogo ljudi tja prihaja. Komaj leta 1866 so pozidali prvo cerkev in nato gradili naprej in urejevali vse okrog lurškega Marijinega prestola. Za 50-letnico Lurda 1908 so že prihitele ogromne množice iz vsega katoliškega sveta. Takrat je ljubljanski škof Jeglič pripeljal v Lurd množico 800 romarjev, vernih sinov našega slovenskega naroda. Od 1908 do danes, drugih 50 let Marijine neizrazne slave in zmage v Lurdu, ki je ne otemni brezbožna pisateljska roka Emila Zolaja in njegovih, ki se Lurdu posmehujejo in ga sramotijo tudi \ našem jeziku. Lurd je že skozi sto let Marijina trdnjava, Lurd je skozi sto let Marijina prižnica, s katere nas uči molitve in pokore, Lurd je pred vsem svetom skozi sto let kakor Jezusova Palestina od 30. do 33. leta, ko je hodil od kraja do kraja, ozdravljal in dobrote delil. VODITELJ: Ko sem bil v Lurdu, sem videl Francoze pred Marijino votlino, kako so celo uro in več klečali s široko razprostrtimi in dvignjenimi rokami, molili m v takem stanju delali veliko pokoro. Marija v Lurdu — danes, kakor pred sto leti — to je vsebina, to je neizpodbitno zgodovinsko dejstvo Lurda. V Lurd ne hodijo romarske množice v prvi vrsti zato, ker se je tam pred sto leti Marija prikazala; v Lurd se zgrinjamo zato, ker je to mesto njen pravi in resnični prestol, edinstven kraj na vsem svetu; spreobrnjenja, telesna ozdravlje- nja, vse, kar se dogaja samo v Lurdu, nam je ne le stoletni spomin, ampak stalni dokaz Marijine materinske skrbi, ki jo je Mati božja sprejela pod križem. Zato se za stoletnico Marijine lurške slave in zmage odpravljajo na pot prave milijonske množice in med njimi moramo biti na svojem mestu tudi mi katoliški Slovenci. DUHOVNIK: Za stoletni Marijin jubilej pripravljamo tržaški, goriški in tudi koroški Slovenci skupno romanje v Lurd. Romanje vodimo duhovniki. Po romarskih izkušnjah, ki smo si jih pridobili na drugih romarskih poteh, upamo pripraviti ltfpo in našega katoliškega naroda viedno veliko skupno romanje. Pri vsem je trenutno samo ena velika težava. FANT: Kakšna vendar? Ob stoletnem lurškem jubileju se o težavah sploh ne govori. DUHOVNIK: In vendar so in še velike težave. Prva in glavna težava je ta, da se mora odločiti naše romanje sedaj v decembru. Dne 8. decembra se je začelo povsod vpisovanje, ki se 31. decembra povsod in brezpogojno zaključi. Januarja moramo sporočiti v Lurd končno število romarjev in dati predplačilo, da si tako zagotovimo že sicer naročena prenočišča v hotelih. DEKLE: No, saj to ni težko; kdor misli, se prijavi takoj in romanje je urejeno. DUHOVNIK: To je seveda hitro po- vedano. Kaj, ko jih je toliko, ki se oglasijo komaj takrat, ko so že vrata zaprta. Lansko leto bi nas šlo še veliko več v Marijino Celje, če bi sprejemali čez določeni čas. FANT: Sicer pa je v »Kat. glasu« tako točno napisano in razloženo, da pač Lurd ni Barbana in udeleženci morajo na to misliti; tam na prvo nedeljo v januarju bomo povedali število vseh romarjev in le verujte mi, da ne bo majhno. DUHOVNIK: Več skrbi skrbi nam povzroča romanje samo. Za prenočišče bo že vse v redu in vožnja tudi, upamo. Toda kam se bomo dali tam v Lurdu, če nas pride skupaj na zadnjo julijsko nedeljo več deset in deset tisoč? — (Nadaljevanje na 3. strani) Ljudsko štetje ob Jezusovem rojstvu »Tiste dni je od cesarja Avgusta izšlo povelje, naj se popiše ves svet. To prvo popisanje se je vršilo, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In hodili so se vsi popisovat, vsak v svoje mesto. Šel je torej tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem — bil je namreč iz hiše in rodbine Davidove — da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča.« (Luka, 2,1. 5). Kakor vidimo, popisovanje, o-ziroma ljudsko štetje ni iznajdba modernega časa in ni torej nič novega, ker so se tega že v najstarejših časih posluževali, in sicer so to delali predvsem iz dveh glavnih namenov. Prvi namen je bil ta, da so tako laže ugotovili število onih, ki bi lahko služili v vojski, drugi namen pa je bil, da so državljanom laže naložili davke. In to je bil pravzaprav tudi glavni razlog, ki je rimski vladi narekoval ljudsko štetje. Rim sam bi si z lastno pomočjo namreč nikoli tako ne opomogel, kajti država sama ni toliko zmogla. Zato je bilo nujno, da je denar, ki ga je Rim potreboval, oziroma razsipal doma, zajemal iz provinc. Sedaj torej razumemo, odkod je bilo v Rimu toliko razkošja in razsipnosti. Rimski cesarji so se narodu včasih hoteli izkazati radodarne s tem, da so mu dali »panem et circenses« (kruh in igre). Žito, ki je za to bilo potrebno, so dobivali iz Egipta, ki je bil tedaj rimska žitnica, za arene pa, kjer so se igre vršile, so poskrbeli sužnje. »Census«, tako se je ljudsko štetje uradno nazivalo, se je v rimskem imperiju vršil vsakih 14 let. Tako štetje je bilo obvezno za vse državljane, tako za one, ki so bili pravi rimski državljani, kot za one, ki so bivali v Španiji, Galiji, Egiptu in Palestini ali drugje. Tedanji cesarski namestnik v Siriji, Kvirinij, nam je znan kot senator, pod imenom P. Sulpicij Quirin, ki je omenjen v rimskih zapiskih. Zaradi svojih izrednih vojaških in upravnih zmožnosti je bil cesarju Avgustu posebno ljub. Rodil se je pa Kvirinij v jako revni družini v Tuskulu, v Albanskih gorah, kamor so rimski plemenitaši radi hodili na počitnice. Tako se je s svojo radodarnostjo iz niča povzpel do častnega mesta. Leta 6. po Kr. je Kvirinij prišel kot legat (poslanik) v Sirijo. Skupno z njim je rimska vlada poslala še Koponija, ki naj bi v Judeji postal prvi upravitelj. Med leti 6 in 7 po Kr. sta Kvirinij in upravitelj Koponij izvršila še eno ljudsko štetje, ki pa ne more biti ono, o katerem poroča evangelist Luka, kajti v tem času je bil Kristus star že več kot 10 let. Po sve- topisemskem poročilu pa naj bi se štetje, ukazano od cesarja Avgusta, vršilo približno v letu, ko je bil Kristus rojen. Ali se je torej evangelist Luka, ki je bil vendar zdravnik, mogel tako zelo zmotiti, da je štetje postavil 10 let prej, kot se je v resnici izvršilo? Več časa se je tako sodilo. Šele tedaj, ko so v Antijohiji odkrili neki rimski napis, so z velikim začudenjem ugotovili, da je Kvirinij nekoč že bil upravitelj v Siriji, in sicer poslan od cesarja Avgusta, in to za časa prokonzula Saturnina. Razlika pa je bila v tem, da je takrat Kvirinij skrbel izključno za vojaške naloge. Vodil je tudi boje proti nekemu narodu, ki je prebival v Mali Aziji, v gorovju Taurus. Kot upravitelj pa je Kvirinij svoj vladni sedež in glavni stan ustanovil v Siriji med leti 10 in 7 pred Kr. Torej ravno v času, ko naj bi bil Kristus rojen, kot so izračunali. Zato se poročilo sv. Luka o ljudskem štetju pod Kvirinom ujema tudi s podatki arheologije. Tako imamo en dokaz več o verodostojnosti evangeljskih poročil. HCl Lei4i Prvi krščanski božič so praznovali na Japonskem leta 1565. Tiste čase je bila vojna med dvema fevdalnima gospodoma, ki sta i-mela pod oblastjo velike pokrajine. Med vojaki obeh vojsk, ki so taborili v bližini mesta Sakai, je bilo več kristjanov. Neki jezuitski pater, ki je bival v tem mestu, je dosegel, da so lahko prišli k božični polnočnici, ki se je vršila v neki zasilni kapeli, vojaki obeh sovražnih si vojsk. Tako so vojaki, kleče drug ob drugem, praznovali spomin Gospodovega rojstva v bratstvu in ljubezni. Po polnočnici, predno so odšli vsak v svoje taborišče, so se vojaki med seboj objeli in prosili odpuščanja, da se morajo, proti svoji volji, boriti drug proti drugemu. ^ezušček sanja V Marijinem naročju Jezus spi, sladko se v spanju Materi smeji: po sinjem nebu z angelčki igra se, ovčice bele na meglicah pase... Marija srečna gleda mu v obraz — to njen najlepši je, najslajši čas... O, da bi vedno mu ob strani stala, ga pred trpljenjem težkim [varovala... Ko dan zasveti se izza gora, bo na livade betlehemske šla in si naročje s cvet jem napolnila. Lepo, lepo bo domek okrasila. In ko se v jaslih Jezušček zbudi, se hlevček mu kot rajski vrt [zazdi... Ljubka Šorli V tem duhu so praznovali na Japonskem Božič tudi pozneje, dokler ni izbruhnilo krvavo preganjanje kristjanov leta 1614, v katerem so umrli mučeniške smrti misijonarji in so bile cvetoče cerkvene občine razpršene. A tudi dolga leta, ko so bili kristjani brez misijonarjev, Božiča niso pozabili. Zbirali so se dne 25. v mesecu mraza opolnoči, kjer so jim starešine pripovedovali o rojstvu Jezusovem. Ko so se leta 1865 misijonarji vrnili na Japonsko, so zopet začeli praznovati Božič po starem običaju. Ker pa še ni bil preklican zakon o preganjanju, so polnočnico morali obhajati na skrivnem. Ko so pozneje Japonci dobili versko svobodo, je tudi božični praznik dobil svoj poseben sijaj. Katoličani , ga praznujejo z vso slovesnostjo in od zadnje svetovne vojne ga praznujejo tudi pogani. Seveda ti ga praznujejo po barih s tem, da si ta dan bolje postrežejo pri mizi. Vendar je božični duh prodrl že globlje. Po izložbah trgovin v večjih središčih je opaziti božična drevesca in tudi jaslice. Preteklo leto je skladišče Matsuzakanja v Tokiju priredilo posebno božično razstavo o krščansko zgodovinskih spomenikih na Japonskem. Središče te razstave so bile velike jaslice. Letos pa bodo misijonarji po radiu in televiziji s posebnimi konferencami razložili 90 milijonom poganom pravi pomen rojstva Odrešenikovega. (Iz »Oss. Romano«) Kako lepa je tiha božična sreča, ki sije iz otroških oči... Razgovor o romanju v Lurd (Nadaljevanje z 2. strani) VODITELJ: To je res vprašanje, toda v Parizu in drugod v Franciji imamo gospode, ki bodo uredili vse za službo božjo v našem jeziku. Seveda na primer pri nočnih procesijah ne bo druge pesmi kakor samo mednarodna melodija: Zvonovi zvonijo... Ave Marija. FANT: Mene in moje vrstnike tudi zanima, da bi videli poleg Lurda tudi druga francoska mesta. VODITELJ: V načrtu je, da se ustavimo več časa v Marseju, kjer je največje zapadno sredozemsko pristanišče. Skozi druga mesta se le peljemo in sicer nazaj grede po drugi poti do Turina, kjer je prav tako veliko zanimivega in dragocenega za vernega romarja in tudi izletnika. DEKLE: Sliši se, da je prav sedaj v Franciji dosti stvari narobe in se spreminja vrednost denarja. Ali se bo tudi spremenila že določena vsota za romanje? DUHOVNIK: Vsota za romanje se ne bo spremenila, to je gotovo; točen spored in ves potek romanja bo objavljen pravočasno v posebni romarski knjižici. Možno pa je, da bo tudi na našem romanju kar dosti prilike za pokoro. Sicer pa gremo na božjo pot, ne pa turistično potovanje. Tisti, ki smo že bili na naših skupnih romanjih, dobro vemo, kako lepo je biti ob Marijinih svetiščih enega srca, enega duha. Trdno upamo, da bo tako zlasti v Lurdu, kamor gremo na našo najdaljšo in največjo božjo pot v življenju. FANT: še to bi rad vedel: kaj pa drugi naši verni rojaki, ki ne morejo v Lurd, kaj bo zanje tudi kakšno skupno romanje? DUHOVNIK: Seveda bo in še prav lepo točko izberemo, ko pride čas. Sedaj v decembru se zaključi glavno delo za Lurd, kjer se bomo katoliški Slovenci predstavili vsemu svetu, ki ljubi Marijo. — Božične navade V nekaterih nemških deželah obstaja lepa navada, okrasiti domove z rožmarinom: po prastarem izročilu ima namreč rožmarin skrivnostno moč in prinaša voščilo sreče. Med nekaterimi narodi Srednje Evrope (posebno na podeželju) se dogaja, da za-puste na božično vilijo odrasli svoje domove s praznimi vrči v rokah in se molče napotijo, v vrsti eden za drugim, do najbližjega izvira. Ne sprašuj jih na tej poti, kam gredo in po kaj. Po neki stari tradiciji ima voda, ki se zajame opolnoči božične noči, čudežno moč; treba pa jo je zajeti v popolni tišini. Danci pogostijo na božični dan tudi živali. Pes, ptička, konj, govedo: vsi dobijo ta dan priboljšek. Neudomačenim živalim pa položijo hrano na hišni prag ali pa jim postrežejo pred okni. Na Skandinavskem imajo navado pripraviti za božični obed en prostor vei pri mizi, kot običajno za družinske člane. To pa zato, da bo prazno mesto zasedel prvi, ki bo potrkal na vrata. Historicus: 0 Cusanijevem slov, katekizmu Ob dvestoletnici druge izdaje slovenskega katekizma Fr. Klapšeta (prva se leta 1943 žal ni mogla niti omeniti) je dobro, da skušamo tu razčistiti neko ma- lo vprašanje, ki se je prav zadnji čas pojavilo v slovenski literarni javnosti, a ima, vsaj za Primorsko, le svojo važnost. V »Zgodovini slovenskega slovstva«, ki jo je lani izdala v Ljubljani Slovenska Matica, se na str. 314 namreč omenja med raznimi drugimi, menda prvič, tudi goriški pisatelj Josip Cusani kot avtor asketičnega priročnika za umirajoče »Christianus moribundus« ter nekega katekizma, »katerega pa že dolgo ni znan noben izvod«. Gre tu vsekakor za tisti »Catechismus slavonicus«, ki ga v svojem pregledu fur-lansko-avstrijskih piscev Goričan P. A. Codelli pripisuje Cusaniju kot izdajatelju, »nekemu Klepšetu« pa kot verjetnemu avtorju. * In prav iz tega je menda nastalo vprašanje zagonetne knjige, katera bi bila brez dvoma nadvse zanimiva, ako bi bila res kdaj obstajala. Ker pa vse do danes se ni še nikjer našel niti en njen izvod, je sklepati, da knjiga ni bila nikoli izdana kot taka. Skoraj gotovo gre za netočnost Codellija pri navajanju neke druge knjige, za katero je Cusani morda res prispeval ali celo poskrbel, da je šla v tisk, bila pa je delo Franca Klapšeta iz Tomaja in je z naslovom »Synopsis Cha-techetica« prvič izšla leta 1743, drugič pa leta 1757. To indirektno potrjuje sam Codelli, ko pravi v svoji knjigi (v slov. prevodu): (v. Izdal je (Cusani) knjigo z naslovom: Catechismus Slavonicus, ki jz menda delo nekega Klepšeta... To delo, povzeto seveda iz obširnega katekizma blaženega Bellarmina... vsi-buje lepo in modro razlago vsakdanjih evangelijev, zelo koristno za župnike in kaplane, ter snov, ki jo ti navadno pridigajo ljudstvu.«) Poleg drugih dveh, treh vrstic biografije je to vse, kar Codelli ve o Cusaniju. Odkrito povedano, to je zelo malo in še to nepopolno in netočno. Upoštevajoč tudi dejstvo, da je Codelli edini med italijanskimi in furlanskimi literarnimi zgodovinarji, ki piše nekaj o Cusaniju in omenja Klapšeta, lahko brez težave opažamo še sledeče: 1) Codelli ne po,'na edinega res Cusa-nijevega dela »Christianus moribundus;. pa čeprav je njegov sodobnik. 2) Codelli sam trdi, da je Cusani »nek katekizem« le izdal, ne pa tudi sam z gotovostjo spisal. 3) Codelli sam domneva, da je katekizem delo »nekega Klepšeta«, o katerem mu je moral gotovo kdo govoriti, a ga on ravno tako gotovo ne pozna, če ga že omenja tako bežno in površno, ne da bi mu privoščil vsaj par vrstic med pisci svojega pregleda. Kakorkoli že, je jasno, da je Codelli sicer vedel o nekem Cusanijevem delu v zvezi s slovenskim bogoslužjem, ni pa vedel za njegov naslov (Christianus men ribundus), niti za vsebino in je delo kratko in malo zamenjal z drugo slovensko knjigo — »nekim slovenskim katekizmom« —’ katerega prav tako ni poznal, vsaj po naslovu ne, in so mu poleg tega še povedali, da pravzaprav niti ni Cusanijevo, ampak delo »nekega Klepšeta«, o katerem pa se on ni hotel ali mogel dalje zanimati. Tako je iz Cusanijevega priročnika »Christianus moribundus« in Klapšetove- ga katekizma »Synopsis Chatechetica« nastalo v nejasnih Codellijevih pojmih »novo delo«, ki naj bi bilo plod Klapšeto-vega peresa ter Cusanijevega truda za njegovo izdajo pod enostavnim naslovom »Catechismus slavonicus« (medtem ko je znano, da so se zlasti tedanji avtorji zelo ogibali preprostih naslovov). Na žalost ni v Gorici dosegljiva Klap-šetova »Synopsis«. Želeti bi bilo namreč še kontrolirati, koliko se Codellijevi podatki o Cusanijevem »slovenskem katekizmu« ujemajo z izdajami in vsebino Klapšetovega, pri katerem je Cusani verjetno res tudi kaj prispeval, morda celo poskrbel za izid ene od obeh izdaj (naj brž zadnje, iz leta 1757). A tudi v slučaju, da bi se podatki ne ujemali, bi se človeku vsiljevala misel, da jih je Codelli površno povzel iz splošne vsebine tedanjih katekizmov (ki so vedno več ali manj podobni) in jih pripisal temu skupaj s priložnostnim splošnim naslovom. O Cusaniju pa vemo naslednje: J. Cusani (Kosan?) spada med manj znane nabožne pisce. Rodil se je verjetno v Šempetru pri Gorici okoli leta 1698 in bil najprej kapucin, pozneje konventual. končno pa svetni duhovnik (verjetno na Goriškem). Ni znano, kje in kdaj naj bi umrl. Za primorsko duhovščino je leta 1749 izdal v Benetkah priročnik »Christianus moribundus«, kjer je tudi mnogo slovenskega teksta (skoraj tretjina), zanimivega za zgodovino slovenskega jezika. Dva izvoda sta v goriški sem. knjižnici. Peter Anton Codelli, goriški plemič, ae je rodil v Gorici leta 1754 in tam umrl po letu 1792, verjetno v začetku 19. stoletja. Po šolah pri goriških jezuitih jo nadaljeval študije v Rimu, se vrnil nato v Gorico kot duhovnik in tu ostal potem do svoje smrti. Spisal je dolgo vrsto večinoma neobjavljenih italijanskih del, med katere je prištevati tudi pregled pisateljev Gorice in goriške Furlanije: »Gli serittori friulano-austriaci«, Gorica 1783, 1785 in 1792. Franc Klapše se je rodil v Kaštelu v Istri leta 1688. Postal je duhovnik in celih 40 let pastiroval v Tomaju, kjer je leta 1772 tudi umrl. Napisal je lep slovenski katekizem: »Synopsis Chateche- tica«, tu je »Sbrani Nauk Karshanski...« (Ljubljana 1743 in 1757) in poskrbel za drugo izdajo pravilnika duhovniškega društva presv. Trojice. I) kulturnem svetu ^ »o Človek na obeh straneh stene Buenos Aires, 1957. Izdala Slovenska kulturna akcija. Str. 170. Knjiga »Človek na obeh straneh stene« je kljub svoji realistični in deloma avtobiografsko resnični vsebini simbolična za življenje izobražencev srednjih let v času, ko »bobne skoz noč koraki zgodovine« (Mole) in ko usoda posameznikov ne pomeni nič, ker pač kar izginejo v svetovnem metežu, kot izgine prah v viharju na morju. Pisatelj je to viharno ozadje primerno nakazal; ne poudarja ga preveč, a tudi omalovažuje ga ne. Ozadje je pač le ozadje; potrebno je sicer zaradi razumevanja dejanja, a važna je predvsem zgodba tipičnega zastopnika današnje srednje družbe razumnikov, ki je zrasel v nekem določenem okolju, iz katerega se ne dviga in se tudi noče dvigati. Dogodki, ki so močnejši od njega, ga vlečejo za sabo. Mimogrede naj omenim, da je na tej povesti to in ono zgodovinsko resnično, n. pr. smrt in pogreb v Trstu pisateljevega brata, pisate- ljevo bivanje v Trstu, njegova pot čez morje, ugrabitev dr. Martelanca (avtor ga imenuje dr. Mučnik) in še kaj drugega. Simčičeva stena je železna zavesa. Veliko rojakov je z osebnimi, sorodniškimi, prijateljskimi vezmi zvezanih z ljudmi tam preko. Te. vezi so močnejše kot državne in ideološke meje. Stena je tudi razlika v mišljenju: tu pristaši svobode, tam zagovorniki in podporniki nasilnega režima. In ne na koncu se mi zdi ta stena tudi etična: na eni strani občutek za dobro in slabo, na drugi, po nietzschejansko »onstran dobrega in slabega«, neka nova morala ali bolje moralna anarhija. Vse to je Simčič prikazal na enem samem primeru. Način pripovedovanja je pa nenavaden, nov vsaj za naše leposlovje. Pisatelj pripoveduje na 170 straneh dogodke enega samega večera. To je podroben prikaz ZORA b % v • v PIŠČANČEVA: {JOZICMI iz naših dni Tiho je zaprla vrata za seboj in stopila v temo. Še za hip je prisluhnila pri vratih. Grobna tišina jo je zamrazila okrog srca. Ne bo se zbudil, predno se vrnem, je pomislila. Vso noč ni zatisnil oči, sedaj je utrujen in izmučen zaspal. Ni več štela noči, ki jih je prebdela pri bolnem možu. Takim računom bi ne prišla do zaključka, še manj trpečim mislim, ki so se zarile vanjo s tako vsiljivostjo, da so vse ostalo prevpile. Svetilka v njenih rokah je medlo razsvetljevala razdrapano pot v dolino. Nebo je bilo oblačno, kazalo je na sneg. Od cerkve sem je zazvonilo vdrugič. Pohiteti moram, je pomislila, da zornic ne zamudim. Dolga je pot do cerkve. Za prvim ovinkom se ji je zazdelo, da vidi pred seboj belo prikazen, ki nepremično stoji kraj poti. V grozi se je stresla in se prekrižala. »Smrt...« ji je šinilo kot puščica skozi razbolele možgane. Ojunačila se je in šla dalje. Prikazen se je razblinila, pred njo je stalo le s srežem obsuto drevo. »Moj Bog, daj, da bi ne umrl... ne, on ne sme umreti nepripravljen. Življenje ti darujem zanj, muke in bolečine, kakor želj, hrepenenja, misli, duševne borbe med načeli, s katerimi je glavni junak zrasel, in med hrepenenjem po prepovedanem, seganje s spominom v preteklost. V spominu obnavlja predzgodovino dejanja. To je skoraj fotografski posnetek — če bi se duševni procesi dali slikati — miselnega toka, ki ga preživi v nekaj urah človek, ki je duševno razdvojen, ki stoji pred odločitvijo: ali rdeča agentka Katja, ki je prišla za njim v Buenos Aires, ali pa žena, ki je drugi dan imela dospeti po dolgih letih ločitve. Opis tega duševnega dogajanja je sicer nekoliko utrudljiv in nepregleden, a je mojstrovina svoje vrste. Je kakor Leta 1955. je prenehal prihajati k nam iz Amerike »Akademik«. Urednik je tedaj napovedal kot nadaljevanje te »revije« kar zbornik. Drzna zamisel, ki je osupnila in izzvala malodušje, nevero in celo strah! A vendar je pred letom že ležala na moji mizi prva, na stroj razmnožena izdaja Slovenskega Visokošolskega Zbornika. Dolgo sem ogledoval njeno skromno, toda okusno zunanjost predno sem nabral toliko poguma, da sem obrnil prvo stran. Tu je že prežalo prvo presenečenje: trije uredniki, a med njimi tisoči kilometrov in morja. Kaj neki je lahko iz tega izšlo? Naj govore sami: »In naša silna razkropljenost! V Gorici, Celovcu, Trstu in Gradcu, v Clevelandu, Londonu, Madridu, Buenos Airesu, Torontu, Louvainu in Sidneyu, povsod najdete danes slovenskega vseučiliščnika, ki dela, trpi in pozablja, kuje načrte in pije žlahtno vino in mamljivi strup tuje učenosti. In ti vseučiliščniki študirajo na tujih vseučiliščih; nekateri niso nikoli ob: skovali slovenskih šol in ta ali oni že več let ni slišal sladke slovenske besede... Vkljub takim in podobnim težavam je slovenska visokošolska mladina veselo, odločno in pogumno zastavila plug v ledino. Ve namreč, da mora v tej dobi težkih preizkušenj in skoraj popolne navezanosti le na svoje mlade moči rešiti naj-piej svoj slovenski obraz in čisti mladostni idealizem. Zraven tega pa se hoče v teh usodnih časih izrednih potreb in priložnosti v dvojni meri zavedati svojega velikega poslanstva v narodu...« Besede!? Hm, čeprav bi bile same besede — iskrena hvala zanje! Vendar med prebiranjem 160 strani razmnožka uvidiš, da niso le besede, da ta mladež daje svojo slovensko dušo, da seje bogato setev na nezorano ledino. Ali bo iz tega semena vzklilo vsaj borno, kilavo drevesce, na katerem bo tudi sad, droben, neznaten sad, iz katerega bo kapljal boš ti hotel, samo ne dopusti, da bi u-mrl brez tvojega odpuščanja..« Skoro glasno je molila to svojo vsakdanjo molitev, ki jo je v stiskah in mukah ponavljala stokrat na dan, tisočkrat na noč. Ko mu je zadnjič omenila duhovnika, je vzrojil in jo nagnal: »Poberi se, ničvrednica! Farjev nočem okrog postelje.« Potem je bil vse do večera mrk in molčeč; v bežnih trenutkih spanja pa je ječal kot na smrt obsojeni. Lojza je vedela, da to ni od telesnih bolečin. Drugi dan ga je prišel obiskat Tone iz Podkraja. Velika prijatelja sta si bila. Skupaj sta pred leti odšla v partizane in, ko sta se po vojni vrnila, sta vsak večer tičala skupaj. Dolgo se je tisti dan Tone mudil pri bolniku. Lojza je le v presledkih prihajala v sobo, a vedno sta utihnila, kadarkoli sta jo zagledala na vratih. »Ti, Lojza,« ji je dejal, ko je odhajal in zapičil vanjo svoje sršenaste oči, »glej, dr. mi ne boš klicala kakšnega farja, tudi brez njega lahko umrje.« »In kdo si ti, ki mi to ukazuješ?« je v njej vstal odpor in moč, da se ji je sama čudila. Toneta se je bala vsa vas. »Kdo sem jaz?« se je odurno zasmejal. »Vprašaj raje, kdo je tvoj mož, nič boljši ni od mene...« Z grdo kletvijo je izginil v nastopajoči večer. Od takrat se je moževo stanje še poslabšalo. Duševne muke so mu pile še zadnje iskrice zdravja in moči in zgodilo stara grška drama, ki se tudi izvrši v kratkem času, v nekaj urah ali največ v dveh dneh. Škoda samo, da jezik, pa naj bo še tako izbran in učinkovit, kot ga piše avtor, sam po sebi ni dovolj polno izrazno sredstvo. To bi bilo treba videti, ne brati. Če je še res, da je vsaka resna literatura izraz svojega časa, oziroma da ima vsak čas svoj literarni odsev, potem je Simčič ustvaril zares sodobno delo, ki v enem primeru verno predstavlja današnje človeštvo: v duši razklano, brez pravih ciljev, obupano, pesimistično nastrojeno, brez prave volje, kot trs, ki ga maje veter; ne vidi izhoda in je nezadovoljno z vsem. Simčič ima fino, ostro in nekoliko brezobzirno pero. To je jamstvo, da »Človek na obeh straneh stene« ne bo njegovo zadnje delo. življenjski sok te mladeži v poznejše rodove? Drevesce je zraslo! Pred nami je drugi letnik Slovenskega Visokošolskega Zbornika. Ponovno se je »Zbirateljem in Urednikom« posrečilo zbrati stare sodelavce in še nekaj novih ter napolni'i 160 drobno natipkanih strani razmnožka. Lepo se predstavi ta sešitek in že pogled na zunanjost vzbuja radovednost: kaj KNJIŽNE Fran Erjavec: KOROŠKI SLOVENCI Pri Družbi svetega Mohorja v Celovcu je izšel tretji zvezek te temeljite zgodovine koroških Slovencev. Avtor obravnava 17. in skoraj celo 18. stoletje. Podrobno se bavi z opisovanjem trenja in borb med deželnimi stanovi in vladarsko hišo, ki peljejo ob stalno rastoči moči vladarjev ir, vedno strumnejši centralizaciji državne uprave v vladarski absolutizem; vzporedno s tem pa vpliv plemstva pada. Ta razvoj se je zaključil z Marijo Terezijo. Erjavec opisuje položaj slovenskega kmeta v času, ko je izginilo staro slovensko pravo ter je nastopilo nemško in potem rimsko pravo. Zanimajo ga verske razmere po zatoru protestantizma. Posebej raziskuje božično narodno pesem in ljudske pasijonske igre, nabožno in svetno književnost. Ugotavlja, da so se sodne razprave za Slovence vršile v slovenskem jeziku, kar dokazuje še ohranjena vetrinjska prisega. To dejstvo je važno zlasti danes, ko gre na Koroškem za isto vprašanje. Govori o koroških pisateljih Slovencih, ki so pisali v latinščini, kot Marko Hanžič, Ferdinand Jaurič in Anton Košutnik, ki je bil doma iz Trbiža, dalje o prvi ti- se je, da je v podzavesti večkrat presunljivo zavpil. Njegov krik je šel Lojzi do mozga. Ko se je zbudil, jo je gledal z očmi polnimi groze, kakor da je več ne pozna. Pri cerkvi je zazvonilo vtretjič. Podvizala se je, ugasnila svetilko in jo skrila v grmovje kraj pota. Hiše v vasi so bile že razsvetljene. K zornicam se odpravljajo, je pomislila in boleča otožnost jo je obšla... Nekoč sva se tudi Pavel, in jaz tako odpravljala k zornicam... Nekoč... kot da bi cela večnost minila od takrat. Z vzdihom je stopila v razsvetljeno cerkev. Teža odgovornosti za dušo bolnega moža jo je vso prevzela, da je ves čas samo na to mislila. Po maši se je ojunačila in stopila za župnikom v zakristijo. »Hvaljen Jezus,« je s tresočim se glasom pozdravila, potem pa jo je zlomil jok, da ni mogla do besede. Gospod župnik jo je s sočutjem molče gledal. Poznal je njeno žalostno zgodbo, ki se je začela takrat, ko je mož odšel v partizane in se nadaljevala v še večji trpkosti, ko se je vrnil spremenjen in poln nerazumljivega sovraštva do vere in duhovnikov. »Gospod, ko oi vseeno poizkusili...«, je skozi solze zaprosila, »tako je slab, ne bo več dolgo.« Gospod župnik se je ozrl .na Križanega na steni in vzdihnil: »Moli, Lojza, da se nas usmili. Njemu m nič nemogoče.« neki zajemajo platnice. Uredniki postajajo samozavestnejši, ker vidijo svoje u-spešno delo: »Ujeli smo drobec, ki ga v tem zvezku poklanjamo svojemu narodu. On naj nas sodi — obsodil nas ne bo!« Drobec na 160 straneh!! Kako mora biti bogastvo teh mladih ljudi! Poglobite se v branje in zaslutili ga bodete! V pestrem zaporedju slede pesmim in črticam članki in razprave, osebe in obrazi, poročila in odmevi. V brstju in cvetju iz slovanskih logov nam B. Pistivšek prevaja iz poljskih, slovaških in jugoslovanskih pesnikov. Edi Gobec razpravlja o vzgoji, o temeljih sodelovanja, a premišlja tudi o sodobni slovenski problematiki. Andrej Bratuž brska pri Haydnu za sledovi slovanske narodne pesmi. Mitja Bregant pa skuša zdravniško doumeti Kristusovo trpljenje. Ga. S. Lubie-niecka nam prisrčno naslika naj mlajšo Varšavsko pesnico Boguslavvsko in njen prehod v nesmrtnost... In še, in še! L. Boh, R. Vodeb, J. Paternost itd. ter končno celo Poljaki Z. Slomovvski, Mgr. <> Lubieniecki, J. Tokarski. Naši Tržačani pa so nam poklonili šopek, prijetno dišeč šopek, vezan in nevezan šopek. Vsem iz toplega stca prisrčna hvala. Da bi jih sodili, je malo prezgodaj, kajti vse ogromno gradivo je treba prej dobro presnovah, predno se lahko izreče dokončna beseda. Mislim pa, da je delo samo na sebi tako, da ga ne bo mogel nihče — obsoditi. Spectator NOVOST! skarni v Celovcu, v kateri so izšle tudi prve slovenske knjige na Koroškem, itd. »Koroški Slovenci« so dragoceno delo. Ko bo končano, bo doseglo menda kakih deset takih zvezkov, ter bo, če Bog da piscu zdravja in veselja do dela, postalo temelj historiografije za slovenski del Koroške. Vinko Beličič: DOKLER JE DAN Buenos Aires, 1958. Natisnila tiskarna »Graphis« v Trstu. Str. 75. »Dokler je dan« je zbirka petnajstih že objavljenih in novih črtic, liričnih premišljevanj in orisov. Svoje motive išče avtor ob robu in ob posledicah državljanske vojne in zadnje svetovne vojne. V vseh je središče pisec sam ali pa o-sebe in kraji, ki so z njim tesno povezani. To so zelo osebne izpovedi, polne intelektualizma, in obtožbe zaradi usode, katero moia nositi od maja 1945 dalje, ko se je umaknil iz domovine. Preveva jih neka slabo prikrita zagrenjenost in svetobolje. Napisane so v izredno izpiljenem in preciznem jeziku. V opisovanju pokrajine je mojster; ko bereš, se ti počasi odvija pred očmi natančna risba — ne slika — kraške ali kake druge pokra- Dobro ji je delo njegovo sočutje. Zaupala je v moč njegove besede bolj kot na svojo pripravljenost na največje žrtve. »Pod večer pridem, ti pa skušaj pripraviti moža. Ljubezen vse premore.« »Hvala, gospod, Bog naj nam pomaga,« je odšla z velikim upanjem v srcu. Naglo je stopila v hrib, kakor da bi bil vsak hip odločilen. Na obzorju so se prikazali sončni žarki. Kako naj ga pripravim, kaj naj mu rečem, je trepetala v negotovosti in vsak korak ji je postajal težji. Vzela je iz žepa rožni venec in začela moliti. Mati vseh bolečin jo bo razumela. Prebudila se je, ko je odprla vrata v njegovo sobo. Opazil je, da je praznično napravljena, in zaničljiv nasmeh mu je spačil obraz. »Kje si bila, spodaj pri farjih, kajne?« »Pavle, kako vendar govoriš,« se je zgrozila, »v cerkvi sem bila pri zornicali.« »...In si tudi zame molila in za moje zdravje, kajne..?« je nadaljeval s sarkastičnim naglasom. »Seveda sem molila, saj si vendar kristjan. Tvoja mati te je v mukah rodila, dala te Krstiti, pripravila te za prvo sv. obhajilo in ko sva se poročila, je utrujena legla v grob... Še pomniš, kako si ze njo žaloval in jokal. Ko bi danes živela, bi jokala ona nad teboj...« »Lojza!« Njegov klic je bil poln pridržanega ihtenja. »Ne muči me, saj sam dovolj trpim... a dal sem besedo...« jine. Iz vse knjige hladno veje negotovost glede bodočnosti. »Dokler je dan« je tehten prispevek nove slovenske književnosti na Tržaškem. Luigi Salvini: UNA TENDA IN RIVA AL PO (Racconti di Bosgattia). Editr. Marzoc-co, Firenze. 1957. Str. 187. Italijanskega slavista L. Salvinija imamo še vsi v dobrem spominu zaradi objektivnega poročanja o slovenski književnosti in kulturi sploh. Da je bil poleg znanstvenika tudi pesnik, je znano, saj je mnoge pesnike prevajal. Po njegovi smrti (umrl je 5. junija 1957 star 46 let) pa je izšla knjiga, ki ga kaže v novi luči, kot pripovednika, namreč »šotor na bregu Pada«. To delo se je porodilo iz bega iz hrupne civilizacije velemesta v preprosto, še nedotaknjeno prirodo med prirod-ne ljudi, ki živijo na nekem otoku ob dolnjem teku Pada in se bavijo z lovom in ribištvom; ribe lovijo vsi že od tretjega leta naprej, moški in ženske. Tam je pisatelj vsako poletje preživel nekaj prijetnih tednov med drobnim ljudstvecem, katero prikazuje z veliko ljubeznijo; de-lcma se poslužuje tudi njihovega jezika. Tam se je popolnoma strnil z naravo. Kako opisuje na primer lov na velikega štrka; v spomin ti prihaja Finžgarjev o-pis »Na petelina«; razlika je le ta, da leži med obema petdeset let literarnega napredka, s katerim se Finžgar še ni mo; gel okoristiti. Salviniju pomaga silno izrazno bogastvo italijanskega jezika, ki ima primerno besedo za vsak pomenski odtenek, za malenkostne razlike ter po svojem ustroju zelo ustreza risanju raznih položajev. Salviniju je jezik gibčno in ubogljivo sredstvo. Zgodbe, katere o-pisuje, so čisto vsakdanje; je pa v njih neka privlačna lepota, ki bralca zgrabi in pusti v njem lep vtis še nepokvarjenega koščka zemlje in ljudi. n n_ Izid tekmovanj osnovnošolskih otrok Pokrajinski odbor je izbral štiri predložene predloge za nagraditev najpridnejših osnovnošolskih otrok. Med njimi sta tudi dva slovenska otroka in sicer Nadja Zavadlav iz Sovodenj in Vladimir Klemše iz Rupe. Prvo nagrado in 15 tisoč lir je dobil 9-letni Orlando Paoli iz Tržiča, drugo nagrado in znesek 10 tisoč lir je prejela 9-letna Nadja Zavadlav, učenka drugega razreda osnovne šole v Sovodnjah. Nagrado je prejela za svojo marljivost v šoli, a še bolj za svojo pridnost in dobroto doma. Se predno je začela hoditi v šolo, je že pomagala mami in pazila na bratca in pripravljala hrano za starega, očeta. Nikoli se ne igra z drugimi otroki, sadje in sladkorčke, ki jih doibi v dar, nese raje svojemu mlajšemu bratcu in sestrici. Tudi s sošolkami je vedno dobra in prijazna ter jim rada pomaga. Tretjo nagrado v znesku 5 tisoč lir je prejel slovenski učenec 11-letni Vladimir Klemše, ki obiskuje V. razred slov. osnovne šole v Kupi, z motivacijo, da je letos v februarju rešil življenje enoletnemu otroku, ko ga je s tveganjem lastnega življenja naglo potegnil izpred drvečega avtomobila. Vladimir Klemše je bil najboljši učenec V. razreda ru-penske osnovne šole. Četrto nagrado ,c prejel klO-letni Amaliji Pessotto iz Gorice. »Komu si jo dal, nesrečnež!« je zaslutila strašne prepade v njem. »Ne izprašuj, to niso tvoje stvari.« »Tvoja žena sem pred Bogom in pred ljudmi in imam pravico vedeti.« »...A pomagati mi kljub temu ne moreš,« je bil njegov glas kot glas obupanca. »Pavle,« je Lojza pokleknila k njegovi postelji in obsula s poljubi njegove roke, »Eden je, ki te lahko reši, ki ti lahko pomaga. Oh, daj, vrzi od sebe to strašno težo, tako ne moreš več živeti.« »Kaj veš?« se je tedaj Pavle v smrtnih mukah vzpel na postelji. Gledal jo je z osteklenelimi očmi in trepetal po vsem životu. »Ti si prisluškovala?« »Nisem, a Bog te je slišal, on ve v st. Kako boš stopil predenj s to strašno težo na duši?« »Saj ni Boga, Lojza, pusti me, da se dokopljem do tega prepričanja.« »Pavle, tvoja mati te ni tako učila. Poslušaj me! Veš, kako zelo te ljubim. Pod srcem nosim najino prvo dete, ki nama ga je Bog poslal po tolikih letih. Pri tem nedolžnem bitju te rotim, imej usmiljenje s svojo dušo.« »In dana beseda..?« »Komu si jo dal? Njemu, kajne, največjemu podležu v vsej vasi, Tonetu! Njega se bojiš, večnega Sodnika, pred katerega lahko vsak čas stopiš, pa ne?« Pavle ji ni odgovoril. Zaprl je oči. Lojza ga je pustila samega. Morda se odloči, je pomislila, šla je za svojim delom in se od časa do časa vrnila v sobo. Slovenski Visokošolski Zbornik 1957 Atlantska zveza Sn njeni cilji Ta teden so se zbrali v Parizu voditelji vseh držav članic Atlantske zveze. Prišli so: Eisenhovver, Adenauer, Zoli, Mac Millan in o-stali vladni voditelji članic zveze. Skupno tvori Atlantsko zvezo 15 držav: ZDA, Kanada, Anglija, Nemčija, Francija, Belgija, Holandska, Danska, Norveška, Luksemburg, Italija, Portugalska, I-slandija, Turčija in Grčija. Njen namen je nuditi državam članicam obrambo pred morebitnim napadom od strani sovjetske Rusije ali kake satelitske sovjetske države. Atlantska zveza ima torej odločno obrambni značaj. Združuje one države iz zapadnega sveta, ki so po zadnji vojni sprejele ali ohranile demokratičen način političnega življenja. Zato ni v njej Frankove Španije. Izpadle so tudi Finska, Švica, Švedska in Avstrija, štiri države, ki so se izrekle za nevtralnost ali zaradi svojega zemljepisnega položaja (Švedska in Finska), ali zaradi svoje ustave (Švica in Avstrija). NASTANEK ATLANTSKE ZVEZE Značilen je . nastanek te velike ■obrambne zveze; nastala je leta 1948, torej komaj tri leta po končani drugi svetovni vojni. Njen zametek je zahodnoevropska zveza, ki so jo osnovale Anglija, Francija, Belgija, Holandska in Luksemburg 1. 1948. Tedaj so namreč Sovjeti proglasili znamenito blokado Berlina, malo prej pa so pripravili komunistični u-dar v Pragi. Pod vtisom obeh teh dogodkov so se omenjene države zvezale z bruseljskim paktom v skupno obrambno zvezo. Sovjeti so takrat celo poletje omrtvili delavnost Združenih narodov, ki so zasedali v Parizu. Napetost je bila velika in strah pred Rusijo še večji. Zato so se odločile tudi ZDA in Kanada, da pristopijo k zahodno-evropski obrambni zvezi, ki se je tako razširila preko A-tlantskega oceana in dobila zato ime Atlantska zveza. Razgovori so se vršili več mesecev. V tem času so povabili še druge države, naj pristopijo, med njimi Italijo. Pogodba o Atlantski zvezi je bila dokončno podpisana v Washingtonu dne 4. aprila 1949. Podpisalo jo je 12 držav. Pozneje so pristopile še Grčija, Turčija ter Zah. Nemčija. Strah pred rusko ekspanzijo in obramba svobode so torej narekovale ustanovitev Atlantske zveze. RUSKA OSVAJANJA O ruski ekspanziji v preteklosti smo v našem časniku pisali pred nedavnim. Danes bi v zvezi z nastankom Atlantske zveze poudarili, kako se je ta osvajalna sila ruskega imperija spet oživila pod Sovjeti ravno v zadnjih 20 letih. Od revolucije 1917 do leta 1939, torej več kot 20 let Sovjeti niso mislili na kako osvajanje sveta. Morali so doma priboriti zmago revoluciji in pa zgraditi težko industrijo. Ko so dosegli prvi in drugi cilj, je Stalin zasnoval načrt, kako začeti z osvajanjem sveta z orožjem in z ideologijo. Zato vidimo, kako Rusija brez pravega vzroka napade Finsko v začetku leta 1939. Vsi smo se tedaj spraševali, zakaj se je to zgodilo. Trdili so, da zato, ker so Sovjeti hoteli zavarovati leningrajsko o-zemlje, ki so ga ogrožali Finci, ki so imeli preblizu svoje državne meje. To je bil samo izgovor močnejšega, ki se je hotel polastiti , zemlje šibkejšega. Vsi se tudi še spominjamo, kako hrabro so se Finci takrat borili, kako so se sami upirali ruskemu kolosu. Ves svet jih je občudoval, a tudi ves svet je molčal iz strahu pred Sovjeti. Seveda Finci so se morali predati in Rusija je diktirala mir, kakor je sama hotela. V tem spopadu je Stalin preizkušal moč svoje armade in zmožnosti svojih poveljnikov. Tedaj voditelji držav tega niso vedeli, danes pa vemo. Od tega spopada dalje se je prebudila ruska osva-jalnost kakor v dnevih Petra Velikega. Vsled tega je Stalin prevaral Anglijo in Francijo leta 1939 ter za njunim hrbtom koncem avgusta istega leta sklenil pogodbo z Riben tropom o razdelitvi Poljske, ki je postala tako druga žrtev novejšega ruskega pohlepa. S tem se je začela druga svetovna vojna, v katero je Rusija šla z določenim ciljem: poraziti nacistično Nemčijo s pomočjo zaveznikov, ošibiti Evropo, da bi mogla tako laže raztegniti svojo nadoblast nad srednjo in vzhodno Evropo z ustanovitvijo satelitskih vazalskih režimov v obmejnih državah, dočim bi si dhige kratkomalo anektirala. Tudi to je v celoti dosegla. Anektirala je tri baltske države, Litvo, Estonsko in Letonsko, dalje del Poljske, Vzhodno Prusijo, Besarabijo, Pod-karpatsko Rusijo; v sosednih državah je pa poskrbela, da so prišli na oblast njeni vazali domači komunisti. Zadnja je v to vrsto pri- šla Češkoslovaška meseca februarja leta 1948. Seveda pa s tem ruskega apetita še ni bilo konec. Osvajalni nagon, ki se je prebudil leta 1939, je gnal Sovjete dalje. Izrabili so revolucijo na Kitajskem, da so tam vpeljali Maocetungov režim, izzvali so napad na Koreji, kjer jim je ostala severna Koreja pod komunističnim režimom. Potem so se obrnili na jug ter pomagali Hočiminhu v Vietnamu. V zadnjih štirih letih so obrnili vso pozornost na Srednji Vzhod, na a-labske države in tudi tu želi znatne uspehe: Egipt in Sirija sta že postala njihova satelita. V zadnjih dneh se sliši, da grozi ista nevarnost v Indoneziji, če zmagajo komunistični sindikati. To je seznam sovjetskih osvojitev v zadnjih 20 letih. Težko najdemo v zgodovini vladarja, ki bi v tako kratkem času osvojil toliko ozemlja in ga spravil pod svojo oblast. To so dejstva v sedanji svetovni politiki, ki so odprla oči demokratičnim državam, da so se u-strašile in se povezale v Atlantski zvezi. Njih strah je vedno večji posebno v zadnjih mesecih, ko vidijo, da Sovjeti ne žanjejo uspehov samo na političnem polju, nego tudi na tehničnem, ko so pognali v vsemirje prvi umetni satelit. Ta zadnji uspeh Sovjetov v perspektivi njihovih političnih in vojnih uspehov v zadnjih 20 letih nam razjasni, zakaj so se ta teden zbrali voditelji držav Atlantskega pakta .v Parizu in zakaj so uvideli potrebo, da razširijo pakt iz vojnoobrambnega tudi na politično, gospodarsko in tehnično polje. S tem velikim strahom v kosteh in s temi cilji so se zbrali pri zeleni mizi. ZBOROVANJE V PARIZU Zasedanje Atlantske zveze, ki se je uradno začelo v Parizu pretekli ponedeljek, neuradno pa že v soboto, je naj slovesnejše in tudi najbolj odločilno od vseh zasedanj, kar jih je imela Atlantska zveza od začetka do danes. Na zunaj so poudarili važnost tega zasedanja s tem, da so se ga udeležili prav vsi prvi ministri držav članic z edino izjemo Salazarja, ki je obolel ter je zato poslal svojega namestnika v osebi podpredsednika vlade Caetana Marcela. Drugo znamenje važnosti tega zasedanja je bilo dejstvo, da so v nedeljo, dan pred začetkom konference, vsi prvi ministri šli k bogoslužju vsak po svoji veri. Ei- senhovver je šel v baptistično cerkev, Mac Millan v presbiterian-sko, Menderes, turški predsednik, v mošejo, Adenauer, ki je bil še vedno zdravstveno nerazpoložen, je bil pri maši v svoji sobi. Drugi ministri so bili pri bogoslužju kje drugje. Ravno to dejstvo, da so vsi čutili potrebo vsak po svoji veri počastiti Boga na dan pred veliko konferenco, je znamenje, da se vsi zavedajo važnosti pariške konference in pa da vsi potrebujejo tudi pomoči od zgoraj. To je lepo povedal Eisenhovver v svojem pozdravnem govoru na letališču v Orly: »V teh dneh težkih preizkušenj je prav, da ne mislimo samo na resnost trenutka, nego tudi na pogum in vero.« Že ta sam začetek pariške konference nam pove, kako različen je značaj zapadnih voditeljev in njih narodov od vzhodnih, ki so pred enim mesecem s slično slovesnostjo obhajali 40-letnico komunistične revolucije v Moskvi. S potrebno resnostjo, s pogumom in z vero v Boga so začeli politiki v Parizu svoje delo. Zato so tudi vsi njihovi razgovori, ki so se začeli v ponedeljek, pokazali, da hočejo zares doseči cilje, ki so si jih zastavili. Te cilje je zopet naj lepše označil Eisenhovver, ki je na konferenci najbolj vidna osebnost. Dejal je med drugim : »Komunisti so nas izzvali na svetoven dvoboj na gospodarskem polju, kjer hočejo prevladati na svetu. Prisotnost vladnih poglavarjev dokazuje, da se mi vsi zavedamo važnosti tega izzi- va. Mi bomo morali pregledati, kaj nam je storiti, da mobiliziramo vse naše sile. Toda kar koli bomo sklenili, vse bo iz ljubezni do miru.« Potem je poudaril, kako so si zapadnjaki prizadevali ob raznih priložnostih za mir, ko so imeli še sami v posesti atomsko bombo, -in pozneje -na ženevski konferenci štirih velikih. Povedal je tudi, da morajo ostati združeni kakor v času vojne. In če hočejo zmagati, da bodo morali doprinesti masikako žrtev. Toda izplača se žrtvovati za mir. Prav tako da se je treba žrtvovati za svobodo. »Ta nas ni zapustila, tudi mi je ne zapustimo. Zato pa bo potrebno pustiti to in ono razvado, ki smo je vajeni.« Končno je opozoril še, da je zelo napačno, če kdo misli, da čas dela za nas zapadnjake ne glede na to, kako čas izrabljamo. Prav tako tudi je Eisenhovver obsodil misel, da je napredek v svobodi vedno nujno večji kot v diktaturah. Obsodil je tudi mnenje, da morejo danes zavezniške države živeti vsaka zase ločene v svojem narodnem egoizmu. Po smernicah, ki jih je začrtal Eisenhovver, so se potem razvijali razgovori za utrditev miru in povezanosti med zavezniki zato, da si ohranijo neodvisnost in svobodo. Vse kaže, da se bo konferenca zaključila z novim poskusom, začeti s Sovjeti razgovore za mimo ureditev spornih vprašanj in za mirno sožitje, prav tako kakor se je končalo tudi zasedanje Združenih narodov. — Bulganinove poslanice Predsednik Sov. zveze Bulga-nin je poslal tik pred pariško konferenco večini zahodnih državnih poglavarjev poslanice, v katerih grozi tistim državam, ki bi dale Amerikancem oporišča za lakete. Dalje predlaga sestanek med Vzhodom in Zapadom za u-reditev vseh spornih vprašanj. Predlaga tudi sklenitev nenapadalne pogodbe med Atlantsko zvezo in varšavskim paktom ter u-stanovitev tako imenovanega brez-atomskega področja v Srednji Evropi, in sicer na področjih obeh Nemčij, Češkoslovaške in Poljske. Bulganin in Hruščev v eni sapi grozita in prosita. Obljubljata mir, ki bi si ga gotovo vsi želeli, a izkušnja nas na žalost uči drugače. Sovjeti požro vsako državo, če jim ne pokaže svojih zob. Tudi brezatomsko področje v Evropi bi koristilo le Sovjetom, ker bi preprečilo združitev Nemčij in bi Zapadu odvzelo bistveno sestavino njegove obrambe: Zapadno Nemčijo, medtem ko bi vzhodna vojaška sila ostala v glavnem nedotaknjena. To pa ne pomeni, pravijo na Zapadu, da bi kar na slepo odklanjali pogajanja s Sovjeti. Pogajanja so nujno potrebna in so edini izhod iz sedanje mednarodne zagate. Toda Zapad mora prej narediti red doma, se okrepiti in se dogovoriti, potem bo šele lahko mislil na pogajanja s Sovjeti. Če bo pa Zapad šibek, se Sovjeti sploh ne bodo pogajali z njim, temveč si ga bodo skušali podvreči. Če Sovjeti mislijo na resna pogajanja kot se spodobijo med prijatelji, potem jih bo atlantsko zasedanje samo olajšalo. Če pa nastavljajo pasti, bo pa Zapad še bolj previden. Ljubezen ni slepa, le daljnovidna je: šele ko se začne oddaljevati, vidi napake. (Zamacois) ★ Malopridnežev nihče ne spoštuje, niti njim enaki ne. (Alkej) JANUAR 1958 - MESEC NAŠEGA KATOLIŠKEGA TISKA Nič več mu ni rekla, le gledala ga je ljubeče in polna materinske nežnosti. Sredi popoldneva jo je poklical. Bil je mirnejši. Poznalo se mu je, da je dobo-jeval. »Lojza, pa pokliči tistega tvojega... •duhovnika mi pokliči,« je naglo povedal in skušal skriti pod navidezno krinko biezbrižnosti svojo ganjenost. »Pavle, tako bo res najbolje,« se je tudi •ona delala brezbrižno, v njej pa je vse -vriskalo in pelo kot radostna pesem božičnih zvonov. »Takoj ga grem poklicat,« se je odločila. Naproti mu grem, je pomislila, saj ni treba, da ve, kako sva se domenila. Kar stekla je po hribu navzdol. Še de-tece pod njenim srcem se je zganilo, kakor da bi bilo veselo očetove odločitve. »Ti moj mali angelček,« se je z njim ljubko pogovarjala, »gotovo si ti to izprosil, saj očka ne boš nikdar videl na tem svetu, v nebesih pa bi ne mogel biti brez njega.« Na pol pota je srečala gospoda. Pozna- lo se mu je, da ga je pot upehala. »Utrudili ste se, gospod,« je Lojzo prevzelo; tako rada bi mu podala roko, pa si ni upala. »Ej, Lojza, staramo se, staramo; a u-pam, da mi bo Bog pred smrtjo naklonil že zadnjo milost. Kako je z bolnikom?« je naglo vprašal. »Sam mi je rekel, ijaj vas grem klicat,« je Lojza srečna povedala. »Saj sem ti rekel, Bog je velik.« Ni ji povedal, kako je vse jutro preklečal pred tabernakljem v mrzli cerkvi in molil za dušo svojega zakrknjenega otroka. Lojza se mu je čudila, kako prožno je sedaj stopal v hrib. Kakor da bi ga gnala nevidna sila. »Pavle!« Presunjen ga je gledal župnik. Zdelalo ga je, je pomislil, res ne bo več dolgo. Pavle je odprl oči. Ko je zagledal duhovnika poleg postelje, je v grozi zavpil in se obrnil vstran. »Proč, proč od mene, kaj mi očitaš?« »Pavle, ne boj se, jaz sem, tvoj župnik.« Sedaj ga je šele spoznal. »Ah, odpustite, blede se mi,« je dejal. Lojza je tiho zapustila sobo. V kuhinji je pokleknila pred sliko žalostne Marije in se zatopila v molitev. Dolgo je molila, niti opazila ni, da je že tema in da razsvetljuje kuhinjo le plamen iz ognjišča. Končno so se vrata odprla in v kuhinjo je vstopil gospod župnik. Na obrazu se mu je brala silna ganjenost in trpka poteza okrog ustnic ga je delala še starejšega. »Molila si, Lojza, kajne, prav, prav, nikdar se ne bomo Bogu dovolj zahvalili za to milost, lutri po zornicah mu prinesem sveto popotnico. Hvala Bogu, hvala Bogu!« »Pospremim vas, gospod, temno je že,« se je Lojza ponudila. »Ne, ne, Lojza, hvala, le pri bolniku ostani, pa tudi nase pazi, preveč se ženeš.« »O, zdaj bo že boljše, največja teža se mi je odvalila od srca.« Pospremila je župnika do prvega ovinka in se počasi vrnila na svoj dom. Nekaj slovesnega je ležalo v ozračju, kakor da so nevidne toke stkale vezi iz zemlje v nebo. Pavle jo je čakal. Slovesen mir je bil razlit tudi čez njegovo obličje. Pokleknila je k njegovi postelji, on pa je položil svojo trudno roko preko njenih ramen. »Lojza, naj ti Bog povrne, vrnila si mi življenje. A ne za ta svet...« je tiše dodal. Mirno je spal tisto noč. Lojza je vse pripravila za sv. popotnico. Pavle je sledil vsakemu njenemu gibu, potem je skupaj z njo molil iz knjižice. Sam bi se bržkone ne znašel več. Ko je vdrugič zazvonilo pri cerkvi, se je naglo odpravila. »Saj boš lahko sam, kajne, Pavle?« »Le pojdi, Lojza, čas mi bo hitro minil.« Po sv. maši se je cela procesija razvrstila v hrib. Ljudje skoro niso verjeli, da.nesejo Hribarjevemu Pavletu sveto popotnico. »Pa da se je izpreobmil, moj Bog, kakšna milost!« so vsi presunjeni govorili. Pavle je z največjo pobožnostjo prejel sveto popotnico. Potem mu je gospod župnik podelil še sveto maziljenje. Lojza sama je klečala v sobi, vaščani so se že razšli. Župnik je v svoje tresoče se roke prejel Pavlove, da bi jih mazilil. Tedaj se jc Pavle zgrozil: »Ne, gospod, nisem vreden, te roke so umorile duhovnika, vi veste.« Lojza je kot okamenela obklečala na svojem prostoru, še pogleda si ni upala dvigniti. Srce ji je stiskala taka bolečina, da se je bala, da bo umrla. »In če bi bili tvoji grehi rdeči kot škr-lat, bi po sveti spovedi postali beli kot sneg. Priznal si svojo krivdo, zakaj se zdaj vznemirjaš?« Pohlevno kot otrok je sledil svetim obredom. Lojza je globoko sklonjena tiho ihtela. Slovesnost trenutka in Pavlova strašna izpoved jo je presunila do dna duše. Vse dopoldne je Lojza ostala pri njem. Delo je počivalo kakor ob največjem prazniku. Pavle jo je držal za roke, njegov pogled pa je govoril o sreči, ki je napolnjevala njegovo srce do roba. »Sedaj se ne bojim umreti, le če pride Tone, tisti ničvrednež, ne pusti ga k meni... Pa saj živega me ne bo več našel. Mrtvemu pa mi ne more več škodovati.« »Pavle!« »Dobro je, da veš, on je kriv, da sem umoril duhovnika. On ga je izdal, on mi jc pomagal...« »Ne muči se več s temi mislimi. Bog je dober in ti je vse odpustil.« »A vsak greh zahteva svojo kazen. Jaz sprejmem smrt iz Njegovih rok v zadoščenje za ta strašni zločin.« Proti večeru je izgubil zavest in, ko je pri farni cerkvi zazvonilo zdravomarijo, je mirno ugasnil. Lojza mu je zaprla utrujene oči in se zgrudila na kolena ob njegovi postelji. * * * Pridrvel je kot vihar že naslednje jutro. Lojza se mu je postavila na vrata, a odurno jo je odpahnil, da je skoro padla. Ženice, ki so molile pri mrtvem, so prestrašeno kriknile. Tone je obstal na vratih. Lice mu je piebledelo in zaškrtal je z zobmi. Nato se je zagnal do mrtvega in ga s pestjo udaril preko obraza. Pograbil je križ, ki je visel ob vzglavju, in ga skozi odprta vrata zagnal preko smrek v dolino. Ženice v sobi so okamenele, nato so zagnale strašen vrišč in se pognale skozi vrata. Lojza je smrtno bleda pristopila k Tonetu in ga trdo prijela za prsa. »Ven iz moje hiše, ven, ubijalec duhovnika!« Nato se je nezavestna zgrudila ob Pavlovem mrtvaškem odru. * * * Ko so Pavla nesli k pogrebu, je pridrvel k župniku Tonetov sosed Lipe. Trepetal je po vsem životu in Lojza je slišala, kako je z drgetajočim glasom izpovedal : »Gospod, v mojem gozdu visi na smreki Tone, mrtev je!« »Bog ga je sodil!« je tiho odgovoril gospod župnik in nadaljeval s pogrebnimi molitvami. Stran 6 Leto XI. - Štev. 51 Najtežji problem modernih družin Brez dvoma je najtežji problem modernih družin — število otrok. Ne toliko tistih, ki so že rojeni, pač pa onih, ki jim je sebičnost staršev preprečila prihod na svet in jih tako oropala sreče nebes. MLADA ZENA PIŠE »Že tri leta sem poročena,« piše mlada žena, »imam moža, ki bi si boljšega ne mogla želeti, imam dva otroka, lepa in ljubka kot angelčka. Lahko bi bila zadovoljna, ponosna na svojo družinico, v polni men srečna. Vendar vsega tega nimam. Že dalj časa sem pod vplivom velikega nemira in zbeganosti, ki grozi, da bo uničil vso mojo družinsko srečo. Sem katoličanka, ne samo po besedah, temveč po veri. še pred nedavnim sem bila tudi zgledna, praktična katoličanka. Sedaj nisem več. Bila sem primorana zapustiti Cerkev, ker mi moj spovednik ni hotel dati odveze, ko sem mu razodela svoj namen in namen svojega moža, da za gotovo dobo ne nameravava več imeti otrok. Spovednik mi je odgovoril, da se to lahko zgodi, le da bi morala živeti kot brat in sestra. Toda oba sva še tako mlada... Ko bosta najina otroka dorasla, bova imela še druge. To je najin trden namen, ki pa me kljub temu ne more pomiriti. Skušala sem že večkrat, da bi se vrnila v cerkev in pokleknila pred spovednika, a nekaj mi brani, da bi to storila. Predvsem mi mož odsvetuje, ker je prepričan, da ima prav. Tako postaja moj nemir iz di:eva v dan večji in mučnejši...« Tako je pred kratkim pisala mlada žena in mati nekemu ital. časopisu. Tej žalostni izpovedi bi lahko sledile še stotine in stotine enakih. Mlada žena je odkritosrčno priznala svojo krivdo, ker pozna božje postave, ki se ne dajo spremeniti. Toda koliko je mladih zakoncev, ki v podobnih slučajih obsojajo Cerkev ter ji očitajo vsiljivost in vmešavanje v privatne stvari, ali pa krutost in pomanjkanje pravega socialnega čuta, ko hoče s »svojimi« zakoni pahniti človeštvo v še večjo bedo in preobljudenost. BOŽJI ZAKONI SO NESPREMENLJIVI Sveta Cerkev je danes morda edina varna in nezrušljiva trdnjava, ki se dviga proti progresivni nevarnosti izumiranja človeštva. Vendar moramo takoj dodati, da izvira temeljna zmota prav iz dejstva, da pripisujejo sv. Cerkvi oblast, ki je ne more imeti. Cerkveni zakoni se lahko v teku stoletij spreminjajo po potrebi časov (n. pr. večerna sv. maša in sv. obhajilo, evharistični post). Ne pa tako božji. Sv. Cerkev je poklicana, da božje zakone brani, o njih svoje vernike pouči, jih razlaga tudi z vidika najmodernejših iznajdb, nikakor pa jih ne more spremeniti. Od večnosti nespremenljivi Bog je te zakone dal in on jih ne more preklicati. Zaupal jih je sv. Cerkvi, da jih brani in hrani skozi vsa stoletja do konca sveta nespremenjene. Postava, ki se tiče glavnega namena zakona, ki je rednja otrok, je tak božji in naravni zakon, ki ga mora sv. Cerkev ščititi in spoštovati. V veliki zmoti bi bil, kdor bi Cerkev zaradi tega obsojal. Cerkev je dolžna, da vrši svojo najvišjo o-blast, katero ji je poveril sam Kristus, in se tej oblasti ne more odreči. Sveta Cerkev čuti s svojimi otroki, ve za njihove težave, vedo in čutijo to tudi spovedniki v svoji čestokrat tako mučni službi. Toda nihče jih ne more prisiliti, da bi vsled napačnega usmiljenja pozabili na svojo veliko odgovornost pred Bogom in zavrgli njegovo postavo. PAPEŽEVA BESEDA Zadnja dva papeža, Pij XI. in Pij XII., sta o tem spregovorila jasno in nedvo- umno besedo, kakor mogoče noben papež ne pred njima, in to v teh zadnjih desetletjih, ko se toliko stvari »spreminja«. Zakonska zveza daje zakoncem pravico, da lahko zadovoljijo svoja nagnjenja, a s tem jim nalaga tudi dolžnost, da skrbijo za ohranitev človeštva. To je glavni namen zakona in kdor ga izpolnjuje, vrši božjo voljo in božjo postavo. Posameznik in skupnost, narod in država, Cerkev sama dolgujejo svoj obstoj rodovitnosti zakona. Kdor bi se v zakonu izneveril temu namenu in zlorabil pravice, ki mu jih je Bog naklonil, bi grešil proti Bogu in proti naravnim zakonom. To so brez dvoma težke besede, a druge poti ni. Lažje je izpolnjevati božje zapovedi, kakor pa prenašati očitke grizoče vesti. Sveti oče Pij XII. dobro razume težave današnjih družin, ko pravi: »Ta postava ima polno veljavnost včeraj kakor danes in jo bo imela vse čase, ker to ni nava- den ukaz človeka, temveč volja in ukaz samega Boga.« Ni torej v človekovi moči, da bi ta zakon spremenil ali omilil, kakor tudi ni v moči duhovnika, ali bolje spovednika, ki ima dolžnost, da je dušam ne samo vodnik in svetovalec, temveč tudi sodnik in zdravnik. So sicer gotovi izredno težki slučaji, pri katerih se mora sodba o moralni odgovornosti omiliti, toda nikakor ni mogoče omiliti greha, kajti ta pred Bogom ne pozna olajšav. EDINA POT Zakoncem, ki bi hoteli iz tehtnih razlogov omejiti število rojstev, ne preostaja druga pot, kot pot popolne zdržnosti, ali pa omejitev občevanja na dobo, ko je ženska nerodovitna. A to bodo zmogli le tisti, ki so pred zakonom čisto živeli in ki jim je božja postava sveta. Najbolj pa bodo izpolnili božjo postavo tisti starši, ki bodo iz božjih rok sprejeli novo rojstvo z vso hvaležnostjo, zavedajoč se neskončne vrednosti človekovega življenja in njegovega dostojanstva. IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI Durček: c§(lta cupcnskifi [cinto d V BOŽIČNI NOČI Ozrite se, bratje, vsaj nekoliko v nas fante, ki smo vzbrsteli iz rodne grude; poglejte malo, kako se gibljemo, kam nas žene usoda...! * * * Tiho šumi Vipava; kolikor more, se sklanja k rupenski zemlji, kot da hoče izraziti ljubezen do rupenskih ljudi; posebno še do nas jantov — listov z njenih bregov. — Se skrbneje poljublja pe-čanske bregove, ker se noče nikomur zameriti. Samovoljno se nato preliva proti jugu, kjer jo naposled sprejme v naročje gabrska zemljica... Oj, reka Vipava ljubi z vsem srcem rodno grudo! * * * Mi fantje iz Rupe se še zmenili nismo za vodo... Z radostjo v srcu smo jo rezali proti farni cerkvici, kjer naj bi nam skrita želja zagorela v ljubezni do novorojenega Zveličarja. Svečano so se oglasile pesmi iz naših mladih src, dobrohotno so se nekatere oči srečavale in si brale odpuščanje... S sladko ljubeznijo smo se vračali iz hrama božjega; ustavili se na vasi, čakajoč, da se vrnejo ovce v svoje staje in naposled še pastir... Ko je zavladal na vasi mir, tedaj je zaorila iz naših prsi tista večnolepa, vedno nova in prisrčna Jenkova: »Pobrati-mija«. Sledile so še nekatere narodne pesmi, ki so se ujemale z božično idilo... Radovedno se je ozrla luna na naš zbor, z veseljem je zrla na mladeniče zdravega, veselega humorja in iskrene nesebičnosti. Na vsakega izmed nas se je ozrla. Smo vitke postave, kakor topoli ob Vipavi. Naše misli so lepe, idealne... Ganjen od lepega petja, nas nekdo povabi v hišo in nam postreže s kozarcem domačega pridelka, da bi tem lepše pe- li — ko liščki žgoleli. Trčili smo s kozarci in pili na zdravje gostitelja... Združeni pri mizi smo zapeli še nekaj pesmi in odkorakali v noč... * * * Mesec se je smejal na jasnem nebu, Vipava je tiho šumela... Pot nas je vedla preko valovitih rup proti Sovodnjam. Kako lepo smo korakali v vrsti. Govorica nam je bila živahna in veselo ukanje je odmevalo od Krasa; čez zimsko ravan pa so se glasile pesmi naših mladih src. Prisluhnila je gruda in rekla: »To so ti pravi listi!« Prispeli smo v Sovodnje, kjer si podajata roko Vipava in Soča... Pot nas je peljala v Škrlje, kamor vleče srce enega izmed naše družbe. Predno dospemo do cilja, žgolimo skozi vas, kakor liščki. Pred hišo sovodenjske rože pa se zberemo v krog in v noč zadoni pesem: »Dober večer, ljubo dekle...« Na dvorišču zalajajo psi, a nas ne odžetiejo. Dasi je bilo že pozno v noč, je družina že zmeraj bedela pri jaslicah, v topli izbi. Sovodenjcem se pač ne zdi božična noč dovolj preživeta, če je ne prečujejo do jutra. V živahnem pogovoru smo jih našli. Čisto nič nismo motili družine, ko smo po pozdravu zapeli pri jaslicah božično pesem. Sovodenjci so jako gostoljubni ljudje in so nam pripravili gorke kave. Kako nam je pa prijala! Pokramljali smo o tem in onem... In skoro smo se poslovili, želeč srečne in vesele božične praznike... Gluha noč je vladala nad pokrajino. Dramile so jo le naše pesmi. Te pesmi pričajo, da biva tu narod, ki se ne sramuje lepih šeg svojih dedov... Ko je korakala četa mimo pilja Matere božje, smo se poklonili — in zginile so čepice z glav... Sladka pesem: »Sveta noč, blažena noč«, je tedaj zadonela iz mladih src... Božja Mati nam je dala tedaj poseben blagoslov. Tega blagoslova smo se nevede vzradostili, saj nam je naznanjal srečo in mir, katerega more prinesti le Dete Marijino... Le pojmo, bratje, kakor lišček, saj rada nas Vipava ima; žgolimo po slovenski zemlji — naš glas je pesem iz srca!'! + Skvarča, C. M. V soboto 7. decembra popoldne so v Mirnu pokopali č. g. Skvarčo, misijonar ja z Mirenskega grada. Pokojni je bil doma iz Slavine na Pivku. Na Mirenskem gradu je živel veliko let še pred zadnjo vojno. Bil je tih in skromen duhovnik, ki je rajši spovedoval nego pridigal. Po vojni se je vrnil na Grad. Tam je sedaj umrl v precejšnji starosti. — Naj počiva v Gospodu. Nekaj poročil iz Argentine V Argentini so te dni obhajali obletnico blagoslova »Slovenske hiše«. Skromno, pa vendar domače slovensko ognjišče. Po enem letu obstoja se zavedajo, koliko to pomeni. Bog jim je lepo pomagal, da so za obletnico končno plačali ves dolg na hiši. V treh letih so zanjo zbrali okrog pol milijona peset. To je veliko. Skoraj enako vsoto so zbrali tudi za liste. Fašizem je primorskim Slovencem pač škodoval, da nimajo toliko čuta za domače organizacije. Drže se kar ob strani od tamkajšnjih slovenskih ustanov. Le posamezni pridejo ziaven. »Oznanilo« je tednik, ki ga slovenskim vernikom delijo zastonj. Mnogi hodijo, ker so tako na daleč raztreseni, k argentinski službi božji, ne k skupni slovenski pobožnosti. V enem oziru je dobro, da *£veta hoč Čez nebeške tihe grede mesec nit srebrno prede; v plašč Marijin rož bo vtkal, da se ves bo lesketal. Z njim ogrne se Devica, soncu samemu družica, ko nocoj iz rajskih gred Dete nesla bo na svet. Božji angeli v višavi se ob zvezdni razsvetljavi v trume lahkih kril zbero in naproti ji gredo. Po prosojni mesečini s serafi in kerubini gre Marija v dol solza, nese Jezusa — Boga. Srca luči tej odprimo, Sina božjega sprejmimo — lije milost mu iz rok, Z Njim nihče ne bo ubog. Ljubka Šorli se privadijo na cerkev v tujini, v drugem pa je slabo, ker iščejo večinoma mašo brez pridige in se njih versko znanje poplitvuje. Slovenski dušni pastirji stalno poudarjajo vernikom, naj skrbijo za vzgojo mladine in naj ljubijo družinsko življenje. Civilni zakon se tudi med Slovenci pojavlja, ali zakon razporočenih. Včasih se spozabi tudi kateri, ki ima ženo doma, in se tam civilno poroči. To bi bili naredili lahko tudi doma ia se jim ni bilo treba z neštetimi težavami seliti in bežati pred komunizmom preko morja. Duhovne vaje, prilika za redno spoved> in organizacije pomagajo, da se Slovenci sicer dobro držijo. Dramatsko društvo »Lilija« v Clevelandu je otvorilo letošnjo sezono 3. nov. s predvajanjem veseloigre »Svojeglavček*i ki je sicer po snovi zelo preprosta, a polna posrečenih šaljivih prizorov. Ob koncu svojega obširnega poročila o igri podaja pisatelj Karel Mauser med drugim' to-le misel: »Načrtno in vztrajno delo, tudi če je skromno, nas bo kulturno reševalo. Televizija, magacini in podobne stvari nas bodo kulturno izvotlile, če ne bomo segali po domačem blagu, ki kulturno ne zaostaja za tujim. Pa ima veliko svojo ceno že v tem, da je bolj zdravo in bolj sočno.« Slovenski mesečnik v Kanadi V Torontu (Kanada) izhaja že osetn let nabožni mesečnik »Božja beseda«, ki mesec za mesecem obiskuje slovenske ljudi po širni Kanadi, pa tudi po sosednji Ameriki. Iz lista veje duh cerkvenega leta, v njem najdeš odgovore na vsakodnevna vprašanja, prinaša novice iz katoliškega sveta ter prikazuje rast in razvoj slovenske skupnosti na področju župnije Marije Pomagaj v Torontu. Ferdo Kozak Dne 8. dec. je umrl v Ljubljani podpredsednik republiške skupščine Slovenije, književnik Ferdo Kozak. Po poklicu je bil srednješolski profesor. Udejstvoval se je tudi kot pisatelj ter umetnik. Po svetovnem nazoru je bil marksist. Kot dolgoletni urednik »Sodobnosti« pred drugo vojno je bil sokriv, da se je tako močno ukoreninil marksizem. Sedanji režim ga je zato vedno zelo odlikoval. IZREKI Ko ugasne veselje, ostane ljubezen; ko je zgubljena ljubezen, vam ostane upanje; ko izgine še upanje, vam ostane še vedno, kot prava, zadnja ideja, vaša duša; in dokler boste v sebi čutili dušo, ne boste smeli obupati nad življenjem. (Guerrazzi) ★ Ljubezen se rodi iz toliko stvari, umre lahko za en nič. (V. Hugo) R. L.: SPismo iz Nemčije Pri peš potovanjih sem večkrat premišljeval, zakaj so stare steze, poti in ceste tako vijugaste, brez pravega razloga polne ovinkov, ko bi lahko šle naravnost in bi bile krajše in lepše. Prvi naseljenci so hodili za živino ali vsaj za kakšno tovorno živaljo, ki jim je nosila najpotrebnejše stvari. Živali niso hodile naravnost, obračale so se na desno ali levo, kjer so videle travo ali grmičevje. Zadaj se človek ni dosti brigal kako in kam, stopical je za živaljo, zadovoljen, da mu je delala pot. Včasih je tudi zgrabil žival za rep, samo da je šlo lepše naprej. Drugi so gonili živino na pašo, sami pa hodili zadaj. Tako je živina začrtala prve poti, človek je samo posnemal, hodil je rajši po izhojeni poti. Kadar zapade v hribih v eni noči dosti snega, čaka vsakdo, da bodo drugi šli pred njim. Je laže hoditi po zgaženi poti, kakor si jo sam delati, čeravno ima ovinke, je daljša in ne vodi vedno v pravo smer. Lahko se pripeti, da se človek znajde v gostilni namesto v cerkvi. Vsakdo hodi rajši po izhojeni poti, kakor da bi si sam utiral svojo lastno. Nekam podobno se godi po duhovnih potih življenja. Iz malomarnosti, udobnosti, neodločnosti, lenobe in tudi nepoznanja sledi človek tiskani in še bolj govorjeni besedi, ne da bi prej vsaj malo pomislil, preudaril. Podoben je otroku, ki se pusti voditi za roko od starejše osebe — hodi po miselni poti drugih. V vlaku, avtobusu, na cesti, v kavami in gostilni slišimo pogovore, ki so — v kolikor ne obravnavajo zasebnih zadev — samo odmev tega, kar -so čitali in slišali. Tako zvano javno mnenje je samo mnenje nekaterih oseb, ki znajo s tiskom in še bolj z besedo ustvariti primerno ozračje. Posebno kar človek večkrat čita in posluša, mu polagoma preide v meso in kri, dokler ne začne sam tako misliti, ne da bi se tega zavedal. Ker smo že na tem, še nekaj besed o shodih, zborovanjih, kongresih in ne-številnih manifestacijah vsake vrste, ki se povsod vršijo zadnja leta in zvabijo velike množice ljudi iz enega mesta v drugo. Praktične koristi je prav malo; nekaj ur po vrnitvi je že vse pozabljeno. Kadar se v oblačni temni noči zgubljam na nepoznani poti, mi blisk nič ne koristi; pokaže okolico v nenaravni luči, kar me še bolj zmede. Oljnata lampa, ki jo je rabil stari oče v hlevu pri živini, ali Iojeva sveča, ki jo lahko vedno nosimo pri sebi, bi mi v takem položaju dosti več pomagala. Ker je zaenkrat že tako na svetu in se tega stanja ne da premeniti, bi bilo dobro, da bi prišli stekleni govorniki bolj v modo; lahko bi dosegli med ljudmi več razumevanja ali vsaj manj zmede. DEUTSCHES MUSEUM V seznamu znamenitosti mesta Miinche-na stoji med drugim »Deutsches Mu-seum (izg. doičes), nemški muzej. Sami dve besedi brez vsake druge o-značke, pa vendar se skriva zadaj največji, naj popolnejši, tehnični, zgodovinski in znanstveni muzej na svetu. Ustanovil ga je 1. 1903 državni svetnik Oscar von Miiller z namenom, zbrati in ohraniti vse dokaze izvora, razvoja in napredka znanosti in tehnike. Pomagali so vsi Nemci brez razlike, ves čas do otvoritve 1. 1926. Zato so ga imenovali samo na kratko »Nemški muzej«. Nahaja se v mestu, na otoku reke Isar, na prostoru, ki ga je dalo na razpolago županstvo mesta Miinchena. Velika modema pravokotna stavba, ki pokriva skoraj 50.000 kvadratnih metrov se vedno bolj širi, ker tak muzej ni nikoli dovršen. Z novimi iznajdbami in spopolnitvami se mora neprestano večati. Poslopje je razdeljeno v tri nadstropja in podzemlje, kjer je v velikih dvoranah razstavljeno vse, kar je človeški um izumil in roka naredila, pri vseh narodih in v vseh časih. Da prehodiš vse dvorane, moraš napraviti kakih 20 km poti. Cesar ne morejo, zaradi velikosti, obseči pokriti prostori, n. pr. žerjavov, mlinov na veter ipd., stoji zunaj na prostem, med poslopjem in reko. Ob strani je 64 m visok stolp z velikanskim toplomerom, tlakomerom in vlagomerom, da se vidijo številke več km daleč. Znotraj ima stolp »otipljiv« dokaz, da se zemlja suče okoli svoje osi. Na vrhu je obešeno veliko nihalo, ki sega do tal. Spodaj je uri podoben kvadrat s številkami. Ako zaženemo nihalo v eno smer in čakamo, opazimo, da se polagoma obrača, oziroma pomika kakor kazalec na uri. če bi stali zraven 24 ur, bi videli, da je »prehodilo« ves krog. Nemogoče je opisati vsega, kar vsebuje, ker bi potrebovali več knjig; omejimo se na nekaj primerov iz posameznih oddelkov. (Nadaljevanje) Trst bo dobil tri senatorje Rimski senat je te dni odobril zakon, ki določa, da bodo občine Trst, Zgonik, Nabrežina, Repentabor, Dolina in Milje samostojno volile okrožje. To okrožje bo imelo pravico, da izvoli tri senatorje. Ker gre za ustavni zakon, bodo potrebne še razne formalnosti, predno bo končnove-Ijavno odobren. Cestna železnica se bo podražila S prvim januarjem bodo morali Tržačani plačevati za tramvajske listke 30 lir, namesto dosedanjih 25. Tako je odredil Prefekturni komisar dr. Mattucci. Nadalje bodo z novim letom povišali tudi cene električnega toka za domačo uporabo za 2 liri na KW, cene plina za 3 lire na kubični meter, cene vode pa celo za 30 odstotkov. Vse te ukrepe so podvzeli, da bi uravnovesili finance Acegata, ki so v Zadnjem času zašle v deficit. Sedmi mesec spora tržaških kovinarjev Stavkovno gibanje tržaških kovinarjev je nastopilo že sedmi mesec svojih borb. Stavke so skoro na dnevnem redu, a odločnosti delavcev odgovarja enaka zagrizenost delodajalcev. Pred dnevi so predstavniki strank, ki imajo svoje zastopnike v italijanskem parlamentu, energično nastopili za skorajšnjo rešitev spora. Podpredsednik poslanske zbornice Ma-crelli je parlamentu predložil interpelacijo za rešitev spora v obratih CRDA in Tržaškem arzenalu. Nejevoljo tržaških delavcev je še povečalo dejstvo, da so delodajalci suspendirali za nedoločen čas- 11 delavcev iz ladjedelnice Sv. Marka, češ da so bili krivi neredov dne 2. dec. Pokojnemu organistu Benediktu Trampužu v slovo Nepričakovano nas je zapustil naš zvesti organist g. Benedikt Trampuž. K zadnjemu počitku smo ga spremili v torek 17. dec. Rodom je bil iz Kostanjevice na Krasu, v Komnu pa je 20 let vodil cerkveno petje. Ko pa se je med zadnjo Vojno naselil v Rojanu, ga je takratni slovenski kaplan g. Jože Gregor povabil, da bi sprejel orglanje pri slovenski službi božji. Od takrat dalje je nepretrgoma 'odil cerkveno petje, dokler mu tega ni Preprečila bolezen. Pa tudi še potem, ko ni mogel več sam prihajati zraven, se je Neprestano zanimal, kako gre s petjem. Ko sem ga med zadnjo boleznijo obiskal doma, je bilo njegovo prvo vprašanje: »Kako gre s petjem? Prihajajo k vajam? škoda, da mladina ni bolj vztrajna, da ne pridejo še novi zraven!« Ce je imel lepo število pevcev okrog sebe, se je kar pomladil. Veliko se je trudil za naše cerkveno Petje. Le neznatno nagrado je prejemal za svoj trud. Zato pa prosimo Boga, naj ®u On bogato povrne in poplača, česar niu mi nismo mogli. Z nebeškimi zbori naj večno slavi Boga, za čigar čast je že na zemlji delal. — Njegovi gospe in celi ■družini iskreno sožalje. Po namenu našega cerkvenega zbora bo 16. januarja ob šestih zjutraj za pok. g. Trampuža peta črna sv. maša. Ker mu nismo mogli zapeti pri pogrebu, bi mu radi vsaj v cerkvi. S. Zorko, kaplan Rojan Zadnjo nedeljo smo imeli v dvorani igro Kraljevi škrlat. Uprizorili so jo člani Slovenskega odra. Podali so jo dovršeno. Z velikim zanimanjem smo sledili igri, ki je pokazala lep zgled krščanskega junaštva, ne iz daljne preteklosti, ampak iz našega časa. Na dan pred Marijinim praznikom smo Pokopali brata g. župnika od Novega sv. Antona Emilia Grego. Pokojnik zasluži, da sc ga spomnimo tudi v našem časopisu. Bil je zelo dober in požrtvovalen do vseh. Vneto je delal pri Vincencijevi konferenci in pomagal našim ljudem. Naj Pri Bogu uživa zasluženo plačilo! Na Štefanovo bo minilo 50 let, kar je začela naša Marijina družba z gledališkimi nastopi. Prva igra se je imenovala Raz Marijino srce (Na Marijinem srcu). V tem času je imel dramski odsek Marijine družbe gotovo nad pet sto raznih prireditev. Bog daj, da bi tudi v bodoče cvetelo kulturno življenje v naši župniji, da zanimanje za lepo slovensko besedo ne bi nikdar zamrlo. — V skromno počastitev tega lepega jubileja bomo imeli v nedeljo po božiču igro Nezadovoljni Jezušček. Nabirka za naš novi Marijin dom u-godno napreduje. Mnogi mesec za mesecem vztrajno dajejo svoj prispevek, kar je najlepši dokaz njihovega idealizma in požrtvovalnosti. Če bomo dobili kakšno pomoč še odkod drugod, se bodo naše sanje uresničile. Dramski odsek Marijine družbe v Rojanu priredi v nedeljo 29. dec. igro v treh dejanjih: NEZADOVOLJNI JEZUŠČEK Začetek ob 17. uri. — Med odmori srečolov! Vabljeni ! Gropada V petek 6. decembra smo pokopali našo babico. Dolgo let je vestno izvrševala svoj poklic. Težka je bila njena pot. Vendar je trpljenje potrpežljivo prenašala. Bila je priljubljena pri vseh domačinih. Bodrila jih je in vzpodbujala, čeprav je bila sama potrebna tolažbe. Pred petimi leti je bila bolna na smr1;. Okrevala je nekoliko. Lansko leto pa je legla in ni več vstala. K pogrebu je prišla velika množica ljudi, kar kaže, da je bila naša babica pri vseh zelo priljubljena. Naj v miru počiva; vsem domačim in sorodnikom pa naše iskreno sožalje. Bazovica Pred petimi oz. šestimi leti je Bazoviški oder z velikim uspehom priredil Ger-žiničevo spevoigro »Miklavž prihaja«. Ljudje niso mogli tega pozabiti, zato so izrazili željo, da bi jo spet ponovil. Potrebno je bilo mnogo truda, vaj in požrtvovalnosti igralcev in prirediteljev — pa tudi šivilj. Večer za večerom so presedele in pripravljale nove kulise, s čimer so mnogo pripomogle k lepemu uspehu igre. Spevoigro je Bazoviški oder priredil 8. decembra. Dvorana je bila nabito polna. Ljudje so bili nestrpni. Vedeli so že, da bodo poleg mlajših moči nastopili tudi starejši igralci-pevci. To je vsekakor hvalevredno. Angelci in parkeljni so z igranjem in petjem napravili pri ljudeh zelo dober vtis. Balete je pridno naštudirala gdč. Polnočnica v cerkvi sv. Ivana Tudi letos bo sv. maša polnočnica v cerkvi sv. Ivana v Gorici. Vabimo vse naše vernike, da bi se je polnoštevilno udeležili. Med sv. mašo bodo cerkveni pevci prepevali naše miloglasne božične pesmi. Po sv. maši bo običajni ofer za cerkev sv. Ivana. Osebni promet med Italijo in Jugoslavijo Videmski inšpektorat obmejne policije je izdal poročilo o osebnem obmejnem prometu čez štiri glavne bloke in sicer v Trbižu, Čedadu, Gorici in Trstu. Ti podatki se nanašajo na osebe, ki so potovale iz Jugoslavije v Italijo in obratno, najsibo s potnimi listi, kakor z navadnimi propustnicami. Čez blok Bela peč je prišlo v Italijo 39.620 Jugoslovanov, odšlo pa v obratno smer 15.875 Italijanov; pri Stupici je prekoračilo mejo 66.166 Italijanov in 131.625 Jugoslovanov; čez tržaške obmejne bloke je odšlo 2 milijona 878 tisoč Italijanov, prišlo pa 2 milijona 929 tisoč 'Jugoslovanov, čez goriške bloke pa 445.335 italijan- Silvana Križmančič, za kar so jo ljudje toplo nagradili. Lepo sta zaigrala in zapela tudi sv. Kri-špin in sv. Gerard, edina igtalca, ki r.ta nastopila pred petimi leti. Lucifer je s svojim lepim baritonom osvojil občinstvo. Pavle Fonda pa je dobro spremljal pri klavirju vse prizore s petjem. S to prvo predstavo v letošnji sezoni je Bazoviški oder pokazal dobro voljo do kulturnega udejstvovanja, veliko požrtvovalnost mladih ljudi, ki imajo še svetle ideale pred seboj. Naj občinstvo spremlja delo Bazoviškega odra s toplo hvaležnostjo in mu daje priznanje s tem, da se v tako velikem številu udeležuje njegovih predstav, kot se je udeležilo te prve predstave. Aldi Salež V »Delu« z dne 30. nov. t.l. smo brali dopis iz Zgonika, v katerem neki občan piše o neresničnih trditvah v »Kat. glasu« z dne 7. nov. Dopisu je dodana tudi izjava Ivana Miliča, ki naj isto potrjuje, čudno je pri vsem tem, da nosi »izjava« datum 9. nov. 1957, dočim jo je »Delo« objavilo komaj 30. nov. Zelo čudno! Op. ur. — Na uredništvo »Kat. gl.« smo dobili omenjeno izjavo Ivana Miliča šele 3. dec., čeprav nosi datum 9. nov. Tej »izjavi« je dodano spremno pismo, podpisano od štirih članov zbora »Rdeča zvezda«. Toda to pismo nosi datum 29. nov. in smo ga prejeli 3. dec., kot smo zgoraj omenili. Podpisniki pisma grozijo z nekakšno tožbo. Zanimivo je, da je »izjavo«, ki zahtevajo, naj jo priobči »K. G.«, objavilo »Delo« tri dni, predno smo jo mi prejeli. Mislimo, da je pri takem postopanju vsaka razlaga odveč. Sv. Jakob Kakor že prejšnja leta, bodo tudi letos na božični večer vabili zvonovi šentjakobske cerkve k slovenski polnočnici ob 21. uri. Prijazno vabimo vse tržaške slovenske vernike, naj sc temu vabilu odzovejo v čim večjem številu. Pridite vsi, da slišite našo lepo pesem, katera je zlasti v božični noči izraz naše velike, miroljubne duše. Naj bo božje Dete v jaslicah porok naše medsebojne iskrenosti, ljubezni in razumevanja, ki so nam prav tukaj, na tržaških tleh tako zelo potrebni. Cerkveni pevski zbor bo pod vodstvom požrtvovalnega prof. Humberta Mamola izvajal vsem tako lepe božične pesmi, ki jih bo naš radio oddajal ob polnoči in katere bodo lahko poslušali tudi naši bratje v tujini. skih državljanov ter 849.197 jugoslovanskih državljanov. Tem številkam moramo dodati še kmečka dovoljenja in sicer skupno število Italijanov in Jugoslovanov. Trst 6,012.285, Gorica 1,535.412, Čedad 244.963, in Trbiž 82.519. Skupno število osebnega obmejnega prometa preko jugosl,- ital. meje znaša 7 milijonov 875 tisoč 179 oseb. To je prav veliko in priča, da se izmenjava oseb in blaga med Italijo in Jugoslavijo ugodno razvija. Dan šolske kinematografije V petek 13. decembra so v Gorici v šolski dvorani Leonardo da Vinci proslavljali VII. dan šolske kinematografije ob navzočnosti prefekta dr. Nitrija, šolskega oskrbnika De Vetta, profesorjev in učiteljev ter velikega števila učencev. Ob tej priliki so razdelili kinoprojektorje slovenskemu liceju in gimnaziji kakor tudi didaktičnima ravnateljstvoma v ulici Croce in v Doberdobu. Nagrado za najboljši sliki po šolskem filmu sta dobila Enzo Mocchiutti v znesku 100.000 lir ter slovenska dijakinja Jolanda Uršič v znesku 75.000 lir. Doberdob V deževnem in mrzlem nedeljskem večeru nas je oktet »Planika« SKPD iz Gorice, ob priliki IV. kulturnega večera v župnijski dvoranici, povedel v prelep svet naše slovenske pesmi in vsega tega, kar nam lepo zapete pesmi pomenijo. V prvem delu nam je oktet lepo podal osem zahtevnih pesmi, katere je občinstvo toplo pozdravilo; od »Soče« do »Hej, kupil si jaz pipo bom«. — V drugem delu je nastopil mešani zbor s spremljavo klavirja; vsem je zelo ugajala posebno Wagnerjeva »Poročna koračnica«. •— V pestrem tretjem delu so nas ponesle domače pesmi v domače življenje ljubezni, ★ ★ ★ Izšla je MLADIKA * ★ ★ ★ *★*★*★★★*★ razočaranja in smeha, tja do ljubezni do domače slovenske zemlje. — V imenu domačega cerkvenega zbora in D.K. je vse pozdravil Karel Lavrenčič, jim čestital in želel obilo uspeha, posebno pa požrtvovalnemu pevovodji Francetu Valentinčiču. Z lepim šopom rdečih nageljnov, ki jim ga je podarila zastopnica D.K., in z burnim ploskanjem smo se poslovili od nedeljskih dragih gostov. Slišimo, da pripravlja šolska mladina svojo vsakoletno božično proslavo pod vodstvom skrbnih gg. učiteljev. Tudi občinska podporna ustanova (E.C.A.) bo poskrbela otrokom vsakoletna darila sladkarij. — Baje bo nekaj najpotrebnejših otrok dobilo celo posebne darove od predsednika države. Zato je hvaležnost naša dolžnost, posebno ob praznikih božje ljubezni. RAJBELJ Zaradi intervencije od zgoraj je družba RAIBL-PERTUSOLA morala rudnik po. 10 dnevih zapore zopet odpreti. Tako so se rudarji vrnili na delo v rudniku dne 13. dec. Drugi dan so se v Vidmu zopet začela pogajanja med družbo in zastopniki sindikatov. Verjetno bodo ta nova pogajanja privedla do kompromisne rešitve. Želeti je, da bi se našla rešitev pogubnemu sporu vsaj pred prazniki, da bodo na ta način ti za vse delavce lepši in mirnejši. Radio Trsi A Nedelja, 22. decembra: 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Kronika sedmih dni v Trstu. — 17.00 Dramatizirana zgodba: Jolm Gielgud ■ Janko Golias: »Glasba v somraku«. — 20.30 Glasbeni mozaik. — 22.00 Nedelja v športu. Ponedeljek, 23. dec.: 12.00 Iz lovčevih zapiskov: »Ježev rod«. — 18.55 Male slovenske vokalne zasedbe. — 19.15 Radijska univerza. Kako nastane dnevnik: »Fotografija in reklama v službi dnevnika«. — 20.30 Ruggero Leoncavallo: »Glumači«, opera v dveh dej. Torek, 24. dec.: 12.00 Opoldansko predavanje: »Na sveti večer po deželah Evrope«. — 18.00 Pisani balončki. — 20.30 Božič v pesmi (pripravil Jože Peterlin). — 21.00 Edvard Gregorin: »Kralj z neba«, božična legenda, nato Orkester Ma-lacrino. — 22.30 Vivaldi-Pergolesi: Dva koncerta. Sreda, 25. dec.: 9.00 Brahms: Trio št. 1 v H-duru op. 8. — 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Božič v pesmi (ponovitev). — 16.00 Božične pesmi, poje mešani zbor iz Skednja. — 17.00 Pavel Golia: »Betlehemska legenda«. — 18.20 Havdn: Simfonija v Es-duru, št. 103. — 18.50 Koncert tenorista Mira Brajnika, Slovenski samospevi. — 19.15 »V svitu zvezd«, božična novela, spisal Jože Peterlin. — 19.30 Album božičnih motivov. — 21.00 Pedro Calderon de la Barca: »Veliki oder sveta«, božični misterij. — 22.20 Čajkovski: Prvi koncert v b-molu op. 23. četrtek, 26. dec.: 9.00 Beethoven: Godalni kvartet v B-duru op. 130. — 10.00 Predavanje: »Božič v Južni Ameriki«. — 12.00 Predavanje: »Detetovo rojstvo v podobah velikih mojstrov«. — 15.15 Ravel: španska rapsodija. — 17.00 Fran Milčinski: »Krpan mlajši«, komedija v 4. dej. — 19.15 Josip Stritar: »Priletnega samca sveti večer« - novela. — 20.30 Iz opernega sveta. — 21.00 Ilustrirano predavanje: Iz zgodovine Vikingov: »Izgubljeno odkritje«. — 21.40 Pri domačem ognjišču. — 22.00 Lahka glasba. — 22.15 Viotti: Koncert v g-molu za klavir in orkester. Petek, 27. dec.: 12.00 Opoldansko predavanje: »Bilijon zemelj v vesoljstvu«. — 18.55 Koncert violinista Karla Sancina. — 19.15 Utrinki iz znanosti in tehnike. — 21.00 Velika dela slavnih mojstrov. — 22.00 O glasbilih: prof. Pavle Merku: »Glasbila s klaviaturo«. Sobota, 28. dec.: 12.00 Življenja in usode: »Letošnji Nobelovi nagrajenci za kemijo in fiziko«. — 16.00 Radijska univerza: O zdravstvu in higieni dela. — 17.00 Vokalni kvartet iz Ljubljane* — 18.00 Oddaja za najmlajše: »Božično spreobrnjenje«. — 20.30 Teden v Italiji. — 21.00 Max Real in Max Ferner: »Trije vaški svetniki«, komedija v treh dej. — 22.40 Schumann: 'Simfonija v C-duru op. 61 št. 2. Jezuščkoti pomočniki Ob božičnih praznikih prejmejo ameriški poštni uradi nad 300 tisoč pisem, ki jih otroci pišejo Jezuščku z željo, da bi jim kaj prinesel Mnogi se potožijo, da jt njihovo pisemce prejšnjega leta ostalo brez odgovora. Poštno ravnateljstvo poziva zato vse dobre in plemenite osebe, naj jim priskočijo na pomoč. Na mnoga pisma odgovorijo uradniki sami in seveda skušajo tudi zadovoljiti prosilca. Mnogo pa je tudi drugih dobrih oseb, ki se vsako leto ponudijo kot Jezuščkovi pomočniki. Niso vsi bogati, največ je med njimi revnih, ki morda vse leto mislijo na te neznane otroke in si od ust pritržejo, da jih lahko zadovoljijo. Zaupanje otrok v Jezuščka je prav tako veliko kakor njihovo zaupanje v odrasle osebe. Ce prvo izgubi, bo izgubil tudi drugo. To resnico potrjuje pisemce nekega otroka, ki pravi: »Dragi Jezušček, lansko leto sem bil zelo priden, prosil sem te, da bi mi poslal vlak, a ti si me pozabil. Letos sem bil dvakrat tako priden in, če me boš ponovno pozabil, nima nobenega pomena, da sem bil priden.« In les Jezušček ga ni pozabil. Za dotco ooljo Na 21. kongresu Sovj. kom. partije V Pragi so si izmislili tole zgodbico: Na 20. kongresu Sovj. kom. partije je delegat iz Kazakstana zadremal pri poslušanju nekega dolgoveznega poročila. Bil je ravno zaspal, ko se je dvignil Hru-ščev, da bi spregovoril. Ko je sovjetski mogotec prišel do tistega dela svojegt govora, s katerim je ostro napadel Stalina in obdolžil starega diktatorja vseh grozotnih zločinov, ki so se zgodili v preteklosti, ga je nenadoma prekinil klic tovariša iz Kazakstana, ki je v spanju zaklical: »Hruščev je lažnik, Hruščev je lažnik! Izdajalec je!« — Grobna tišina je zavladala v kongresni dvorani. Delegat, ki je sedel poleg tovariša iz Kazakstana, je tega sunil v rebra, da se je prebudil, ter mu pošepnil na uho: »Kaj vendar žlobudraš? Ali ne veš, da si na 20. kongresu partije?« Nesrečnež pogleda okrog sebe in pravi: »Žal mi je, moral sem pač zadremati. Pravkar se mi ;,e namreč sanjalo, da sem bil na 21. kongresu Sovjetske komunistične partije.« LISTNICA UPRAVE Ponovno prosimo vse naročnike, da poravnajo naročnino za preteklo leto. Še vedno je precejšnje število onih, ki so z naročnino zaostali. List, ki se živi samo od naročnin, kot je naš, ne more izhajati, če so naročniki nemarni. Cena »Katol. glasu« bo ostala tudi za prihodnje leto 1958 ista kot letos, in sicer posamezna številka 30 lir, polletna 800 lir, celoletna 1500, za inozemstvo letna 2500 lir. LISTNICA UREDNIŠTVA Ker padejo božični prazniki na sredo in četrtek, ko se naš list lomi in tiska, in ker ni prav, da bi v tiskarni morali delati na tako velike praznike, zato prihodnji teden KG ne izide. Pričujoča številka je torej zadnja v tem letu. Prihodnja izide v četrtek 2. januarja 1958. OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 1% davek na registrskem uradu. Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici Božična proslava v goriški stolnici Zadnjo nedeljo v letu, dne 29. decembra 1957 ob 15. uri se bo vršila božična proslava za vse naše vernike v goriški stolnici. Proslava vsebuje verski govor, koncert božičnih pesmi, ki jih bodo izvajali združeni cerkveni zbori, ter slovesni blagoslov z zahvalno pesmijo. Prisrčno vabljeni vsi čč. gg. duhovniki in vse naše vemo ljudstvo. Duhovska zveza ter SKPD NB! Skupna vaja za cerkvene zbore iz Gorice in okolice bo v nedeljo 22. dec. ob 15.30 v dvorani Brezmadežne na Placuti. Priporočamo polno udeležbo! Za kraške zbore bo skupna vaja dne 26. dec. ob 15. uri v župnišču v Doberdobu. Leto XI. - štev. 51 UeJ V v ajic in J> tečne uava Leta * ELEKTRODELAVNICA <~>ltaui&L eten uintMciv GORICA, UL. MATTIOLI 11 - TEL. 32-71 ZALOGA DRV IN PREMOGA IVAM VETRIH gorica; ul. lantieri 5 - tel. 25-27 TRGOVINA ČEVLJEV Anj« '€»e!car> GORICA, UL. RASTELLO 34 - TEL. 36-67 g® $ ROMANJE V LURD ODGOVARJAMO TUDI danes na zadnja vprašanja, , ki smo jih dobili v zvezi s skupnim romanjem v Lurd. : , * 1. Kakšna je razlika med prvo in drugo skupino? Kako je na vlaku v vozovih prvega razreda, kako v hotelih prvega razreda? Ali so to resnično hoteli prvega razreda ali kako drugače? — Kdor hoče res spoznati razliko med prvim in drugim razredom na železnici, naj pogleda vlak na kakšni postaji in bo takoj najlepše spoznal. Razlika je vsekakor velika in za dolgo pot je prvi razred priporočljiv vsem, ki zmorejo plačati. O hotelih pa povemo, oziroma popravimo takoj v začetku, da ne bo julija v Lurdu presenečenja. Točno je in ostane tako: Prva skupina (cena 38.500 lir) se vozi v vagonih I. razreda, v Lurdu pa ima vso o-skrbo v hotelih II. razreda. Druga skupina (cena 28.500 lir) se vozi v II. razredu, v Lurdu pa ima vso oskrbo v hotelih III. razreda. V prvem dopisu in na letakih smo to razlago opustili in kratko označili vse za prvo skupino v prvem razredu, vse za drugo skupino pa v drugem razredu; današnje pojasnilo je koristno za vse, ki hočejo točno razlago Da ne bo zmešnjave naprej, bomo redno pisali samo o prvi in drugi skupini. V sobah II. razreda sta po dve postelji, v sobah III. razreda pa največ štiri postelje. Hrana in vsa oskrba je povsod prvovrstna. Tako nam piše potovalni urad iz Milana, ki skrbi za naše bivanje v Lurdu. 2. Kako je s tistimi, ki imajo polovično ali brezplačno vožnjo na železnicah? — Polovična vožnja ne pride v poštev, Ker imamo vsi skoro polovično vožnjo. Kdor ima brezplačno vožnjo, bo lahko potoval z našim posebnim vlakom, če ga bomo dobili in če bomo točno sedaj v januarju vedeli, koliko imamo takih potnikov, ki imajo brezplačno vožnjo. Ne čudite se, ker smo napisali: če bomo posebni vlak dobili. Mora nas biti namreč zadostno število, da dobimo svoj posebni vlak, drugače bodo naše vagone priključili k rednemu vlaku in vsa pot bo drugače izgledala. Sedaj je glavno, da se jih veliko prijavi, da dobimo tako svoj posebni vlak. Tisti nekateri, ki imajo brezplačno vožnjo, dobijo potrebno navodilo pri duhovniku, pri katerem se vpišejo. 3. Kako je s potrdili? Ali velja eno potrdilo za vse obroke? — Ce tudi pla-čuješ za stroške v Lurd v treh ali več obrokih, obdržiš vedno isto potrdilo, ki ga vedno prinesi s seboj, številka na listku ima pomen le za osebo, ki vpisuje in nič drugega. 4. Nekateri niso zadovoljni, ker se bomo vozili po Sinji obali pred Marsejem ponoči. Radi bi videli lepoto teh krajev, čeprav bi se romanje podaljšalo za eno noč. — Tako naredimo: sedaj je prva zadeva vpisovanje do 31. decembra (!), pozneje imamo še toliko časa, da lahko naredimo demokratične volitve za način potovanja in večina bo zmagala tudi tukaj. Seveda naj vneti prijatelji Sinje o-bale vedo, da je treba tudi tam jesti in da se tako naše potovanje podaljša kar za deset ur. Sicer pa bomo videli, komaj prve dni januarja, koliko kaže naša lur-ška »ura«. Ponovimo najpotrebnejše za vpisovanje: 1. V mestu Gorici se vpisujte na upravi »Kat. glasa« in pri fotografu Klein- dienstu. Goričani se tržaškemu romanju pridružijo kot gosti. 2. Na Tržaškem in povsod drugod se prijavite pri svojem duhovniku v domači župniji. To romanje je namenjeno slovenskim vernikom. Kakor slišimo, se bo vršilo skoro istočasno drugo romanje za italijanske vernike iz Trsta. Ker bo toliko različnih romanj, zato bodo tudi različne cene. Cene le primerjajte, toda v Lurd in nazaj vodijo različne poti in tudi po poti in v samem Lurdu bo vsako romarsko vodstvo po lastnem načrtu skrbelo za romarje. 3. Romarji iz Rima in Spodnje Italije se vpišite na tem naslovu: Slovenska pisarna, Via dei Colli 9, ROMA. — Vsi drugi romarji iz Gornje Italije se vpišite pri našem listu; naslov: »Katoliški glas«, uprava, Riva Piazzutta 18, GORIZIA. Vsi ti boste dobili točna navodila po pošti. 4. Svetujemo vsem romarjem: dobro si spravite letak, na katerem je risba naše poti v Lurd in nazaj. Ce so kje takšni letaki ostali, naj jih gospodje ohranijo. 5. Ker ne bo več »Kat. glasa« v tem letu, zato še zadnjič ponovimo: vpisovanje se povsod zaključi v torek 31. de-dembra! To velja tudi za Rim in velja za vse vrste romarjev, ki mislijo z nami na skupno božjo pot v Lurd. Za odstop bo pozneje vedno čas, le prijaviti se po tem letu več ne moreš! Samo izkušnja nam narekuje, da toliko ponavljamo, kdaj se zaključi vpisovanje. Kmalu v januarju bomo objavili, koliko nas gre v Lurd in tudi, kako so po številu zastopane posamezne župnije in vasi. Skrbi, odloči se, da bo tvoja župnija zastopana ob stoletnici Lurda tudi po tebi! TRGOVINA ČEVLJEV ..ALPINA” GORICA, CORSO VERDI 34 - TEL. 25-17 UčlUl TISKARNA GORICA - RIVA PIAZZUTTA 18 - TEL. 26-76 URARNA-ZLATARNA GORICA, UL. MONACHE 9 KAVARNA-BUFET-BAR RUDI BRA TUŠ GORICA, UL. MAMELI 4 - TEL. 34-73 ZALOGA DRV IN GRADBENEGA MATERIALA RUDOLF-ŽULJ AN GORICA, UL. DUCA D AOSTA 29 - TEL. 27-08 TRGOVINA ČEVLJEV CKosic Benedikt GORICA, UL. RASTELLO 1 TRGOVINA JESTVIN IN PEKARNA PAVLETIČ VILJEM ŠTANDREŽ, TRG SV. ANDREJA 10 Marij anišče na Opčinah vošči čč. gg. duhovnikom in vsem svojim dobrotnikom po župnijah blagoslovljen božič in vso srečo v letu 1958. Slovensko katoliško akademsko društvo želi vesele božične praznike in srečno novo leto prijateljem, kolegom in vsem zamejskim Slovencem. župni urad sv. Martina v Doberdobu vošči vsem bralcem K. G., njihovim sorodnikom in vsem župljanom vesele in blagoslovljene božične praznike in milosti polno novo leto 1958. Vodstvo Slov. Alojzijevlšča v Gorici želi blagoslovljene božične praznike vsem dobrotnikom, znancem, nekdanjim in sedanjim gojencem ter njihovim družinam. Odbor Sirotišča sv. Družine vošči blagoslovljen božič in novo leto čč. sestram, vsem dobrotnikom, gojencem in njihovim družinam. Dekliška Marijina družba v Gorici vošči svojim sedanjim in bivšim članicam ter njihovim družinam mir, ljubezen in blagoslov božjega Deteta za božične praznike in novo leto. Odbor Doma kat. Slovencev v Gorici želi vsem darovalcem, prijateljem in vsem rojakom, tu in po svetu, božični mir in blagoslov z željo, da bi mu ostali zvesti tudi v prihodnjem letu, ki bi moralo biti odločilno za to našo skupno zadevo. Duhovska zveza Srca Jezusovega v Gorici izraža za božične praznike svoja vdana voščila prevzv. g. nadškofu, vsem sobratom in vsem ljubim vernikom, naj ostane božji mir in blagoslov z nami vsemi. Mladeniška Marijina kongregacija v Gorici vošči vsem članom doma in po svetu ter njihovim svojcem blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto. Slov. Vlncencijeva konferenca v Gorici vošči vsem rojakom, naj jih ob božičnih praznikih in v novem letu Dete Jezus blagoslovi z vsem svojim blagoslovom. Slov. katol. prosvetno društvo v Gorici vošči blagoslovljene božične praznike ter srečno novo leto katoliškim prosvetnim društvom na Goriškem, Tržaškem in Koroškem ter vsem Slovencem doma in po svetu. MLEKARNA ŽAGAR-BOŽIČ TRST-ROJAN Zveza Dekliških krožkov v Gorici vošči vsem našim ljudem, zlasti pa vsem dekletom vesele božične praznike. Odbor za gradnjo novega Marijinega doma v Rojanu vošči vsem dobrotnikom in prijateljem blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto. Slovenska demokratska zveza v Gorici vošči vesele in blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto vsem Slovencem in sploh vsem ljudem na zemlji, ki so dobre volje! — Naj vsem Slovencem in vsem ljudem na svetu zasije za božič in za novo leto magična luč iz betlehemske štalice in naj jim kaže pravo pot v življenju. Vodstvo SDZ v Gorici Odbor Slovenske Vinc. konference v Trstu vošči v imenu svojih članic in podpi- j ranih vsem dobrotnikom in prijateljem vesele božične praznike in blagoslovljeno novo leto. GLAVNA SKUPŠČINA ZN KONČALA Z ZASEDANJI V New Yorku so zaključili zasedanje skupščine Združenih narodov. Na tem zasedanju so razpravljali v glavnem o razorožitvi, sirsko-turškem sporu, o Alžiriji, o Madžarski in o Cipru. Največ uspeha je imela skupščina s sirsko turško zadevo, ki so jo Sovjeti umetno sprožili. Glede Madžarske niso opravili ničesar, ker Sovjeti ne marajo umakniti svoje vojske in Kadar še mori ljudi, ki so sodelovali pri lanskem uporu. Sovjeti in Madžari niso ubogali Združenih narodov. Ubogljivost zahtevajo le od drugih, kadar je njim v korist, sicer se pa za sklepe in zahteve ZN ne zmenijo. Glede Alžirije so sprejeli skupno resolucijo, ki priporoča pogajanja med Francijo in Alžirijo ; vprašanje Cipra pa je ostalo nerešeno. Kakor madžarsko vprašanje, je ostalo odprto tudi vprašanje o razorožitvi. Pred razhodom so zastopniki sprejeli resolucijo Indije, Švedske in Jugoslavije s pozivom na vse države, naj delajo za mednarodni mir in sodelovanje ter rešujejo vse sporne zadeve z miroljubnimi sredstvi. DAROVI ZA ALOJZIJEVIŠCE: V spomin na dragega moža, sina in svaka mag. Žabkarja ga. Marica Abuja 10.000; N. N. 1000; Stemberger Frančiška 1000; ga. Z. Lapanja 3000; F. P. 2500 lir. Vsem blagim dobrotnikom naj božje Dete obilo povrne! ZA MARIJ ANIŠČE: Marija Vodopivec, Bergamo 500; N. N. Rojan 2000; N. N. Opčine 1000; N. N. Kairo 9000 lir; župtii-ja Bazovica je darovala nekaj vreč krompirja in repe. ZA MIKLAVŽA NA OPČINAH: G. 500; gosp. Podobnik, Opčine 500; N. N. Opčine 1000 lir. ZA SLOV. SIROTIŠCE: Plešivo: 200 kg krompirja, 250 kg koruze v štoržih. — Gospa Daddi Gabrijela - Milan 5000; gospa Abuja v spomin na pok. dragega moža, sina in svaka Žabkarja 2500; Podporno društvo - Gorica za sveti Božič 25.000; F. P. 2000; N.N. 1000; Stemberger Frančiška 1000 lir. * Vsem plemenitim dobrotnikom voščimo obilo božičnega miru in sreče, ki je svet ne more dati, ampak jo Gospod deli njim, ki so blage volje.