KOLUMEN PRODU«
AND ARRANGED BY
Na svetu so ljudje, ki imajo več življenj. Pa taki, ki so naredili več karier. Poznamo tudi take, ki ti pomagajo, da že z eno samo kariero prebiješ zvočni zid. Če obstaja razlika med umetniško in menedžersko kariero, ni jasno. Vse je stvar organizacije: kot vemo, je 10% uspeha odvisnih od talenta, 90% pa od programa, ki si ga pustiš vgraditi v hrbtenico. Najbolj besne kariere potekajo v ozadju. Zanimiv primer je Quincy Jones. Ta je leta 1989 posnel ploščo Back On The Block, čez čas pa se je pojavil tudi film Listen Up: The Lives of Quincy Jones, ki prikazuje vzpon organizacijskega genija. V njem nastopajo vse ameriške zvezde in pričajo o tem, kako čudovit in hkrati nemogoč je lahko Quincy Jones, kako iz njega frčijo kosci ljubezni in po naključju pljuskajo ob soljudi, kako se je trikrat poročil in v bist\>u šele v zrelih letih dojel, da svet stoji na otrocih - in ne samo na njegovi karieri. Ta je res bombastična.
Začelo se je z otroškimi travmami v Chicagu, ampak kmalu je bil na vrsti New York, kjer je Quincy trobentaril po raznih klubih in v Birdlandu spoznal vse staroste jazza. Ni bil kdovekakšen glasbenik, toda rinil je naprej, ustanovil big band in ga vozil po Evropi. Organizacija je bila krasna, samo denarni problemi so ga skoraj štrli. Nenadoma mu je nekdo predlagal, naj naredi kaj za pop. Začel je aranžirati in producirati hite. Postalo mu je jasno, da producent tudi služi, ampak se je hitro naveličal. Šel je v Hoollywood in v dveh letih posnel glasbo za več kot 30 filmov. Ker pa se mu je zazdelo skladanje filmske glasbe preveč šablonsko, se je vrnil k show-businessu in v njem delal kot zmešan. Vsi so šli skozi njegove roke: Frank Sinatra, Barbra Streisand, We Are The World in seveda Michael Jackson, ki ga brez Quincyja sploh ne bi nikoli bilo. Produkcija. Producentov, ki bi sproducirali več in boljše, zaenkrat še ne delajo. Najbrž tudi zato, ker produktivnost nekaterih ljudi prekaša njihove fizične sposobnosti. Quincy Jones je od pretiranega naprezanja skoraj izgubil glavo. Doživel je popoln živčni kolaps, v možganih mu je brnelo od ljudi, ki jih je spoznal in katapultiral med zvezde, od glasbe, ki jo je slišal in napisal, od nasilja, ki nekje zakopano leži v Ameriki. In od uspeha. Odprli so mu lobanjo, segli naravnost v možgane in jih popravili. Operacija, ki skoraj nikoli ne uspe. Quincy bi moral potem samo še počivati, pa je delal naprej.
Po vsej logiki bi moral človek, ki ga ranijo lastne obseseije, pošteno premisliti. Ponuja se paralela s producentom filmov nasilja iz Kasdanovega Grand Canyotta. Ko ga potepuški gangster ustreli v nogo in ga pri tem pohabi, se Hoollywoodar za kak teden »spreobrne« in dojame ničevost presnemavanja nasilja v denar. Toda kariera mu ne da miru, produkcija teče naprej. Če abstrahiramo
vsebino njune umetnosti, potem sta Quincy Jones in ta producent naredila isto »napako«: nista znala reči »ne«. Res pa je, da smo lahko Quincyju samo hvaležni. Z njegovo predčasno upokojitvijo bi zamudili eno najboljših plošč v zgodovini glasbe, namreč Back On The Block. «Producent je organizator,« je sredi živčno zmontiranega filma povedal Spielberg, «in Quincy je odličen organizator.« Organizator obvladuje kompleksnost tega sveta. Njegove tipalke zaznavajo najbolj subtilne vibracije in jih povezujejo v harmonične sklope. Če si pri dojemanju kompleksnosti hiter, boš šel navzgor. Tega se je mogoče naučiti. Eden od inštruktorjev se imenuje Gert Gerken, trendsetter, ki že nekaj časa nastopa v nemških medijih. K njemu hodijo, kot sam pravi, top menedžerji, ki bi bili radi še malo bolj top. Plačujejo mu tudi po 40.000 mark na dan, on pa jim razlaga, kako se lahko še hitreje poglobiš v neko tržišče in ga vključiš v svoj sistem. Njegovi nazori so: na vsak način je treba uničiti pragozd; treba si je izmisliti ideologijo, ki bo podpirala uničevanje narave itn. Zanimata ga samo učinkovitost in profit. Da se bodo v naših časih pojavili tudi takšni ekstremi, je bilo predvidljivo že v 18. stoletju, ko so pisali ode napredku. Ni razloga za preplah. Navsezadnje je take fanatike vedno odplaknilo. Gert Gerken je pač eden tistih, ki skušajo »rešiti, kar se rešiti da«, to pa je nekakšna čast človeštva: če nazaj ni več mogoče, potem odstranimo vsaj še tistih nekaj ovir, ki nam preprečujejo, da bi se nemoteno zabili v zid.
V primerjavi s tem trendsetterjem je Quincy Jones nedvomno zelo mehka oblika karierista. Vsekakor pa nas njegova zasvojenost z delom postavlja pred dilemo, do kod je še smiselno iti. Ne kot človeško, ampak kot posameznik. Je pametno, če se do zadnje kapljice svoje h~vi predajaš nekim idealom, tržišču, umetnosti, ki nazadnje niso nič drugega kot privatna obseseija? Mogoče je dobro tudi kaj obdržati zase. Konec koncev ni bilo tako malo takih, ki so tik pred vrhom poslali vse skupaj k hudiču. Karieristi so skratka tisti, ki se na vsak način trudijo, da bi razumeli, kaj hočemo. To je tako, kot je rekel eden od rapperjev v filmu Listen Up: »You know, in Europe, they analyse rap. Yes, they analyse it, they read our lyrics word for word and they know exactly what we mean.«-
19
■