Jela Krečič seje rodila leta 1979 v Ljubljani, kjer je obiskovala Gimnazijo Poljane in se po maturi leta 1997 vpisala na Fakulteto za družbene vede Univerze v Ljubljani, kjer ravnokar končuje zadnji semester kulturologije. Že od malega piše prozo in pesmi, svoje literarne izdelke pa je doslej objavljala v šolskih in študentskih glasilih.
Sodobnost 2001 I 270
Kako ubiti  vampirja
Novo ime
JELA KRECIC
Koraki brez odmeva
Kaplja
Tanke, hladne črte,
luže iz mnogoterih kapelj.
Beganje iz pike do pike neba.
Odsevi in brskanje -
kateri odsev je resničen?
Mir in tišina kozmosa
se topita v neskončen,
moker, grabežljiv objem.
Tipam, čutim vse eno,
neskončna pljuča.
Po ulici ritem korakov.
Nočni sprehod. Tap-tap.
Se zasmejem.    '
V veličino enega seže korak.
Vesolje se topi vanj:
korak ve za vesolje.
Tako se iz poplave loči kaplja -
kaplja človek.
Sodobnost 2001 I 271
Koraki  brez  odmeva
Ko pridem iz morja
Ko pridem iz morja, so sence daljše,
pripovedujejo zgodbo o dnevu,
ki se topi v večer.
Podplati vsrkavajo šume valov,
ki na končičih gostijo mehurčke
kot sanje,
ki jih čas obsoja na večni molk.
Moj odhod bo zgolj pričevanje,
da se vrnem.
Peljala te bom v naročje kraja,
ki zbuja želje, jih hrani,
tople dlani polaga na vprašujoče duše.
In razpre nebo,
da v njem poiščeš senco odgovora.
Ko umira dan, vem,
da ne bo pokopan.
Prah in večnost
Vidim, kako stopajo časi v sprevodu
za večno Zeljo...
tvoj glas se vseli v ta čudni nemir,
tvoje oči negujejo moj nasmeh
in tako se podajava v nekaj
kot resnica zunaj biti...
Postajava drobca,
neulovljiva delca,
tvoj glas skozi ogledalo vesolja,
moje oči skozi srce neba ...
Stopava v pričakovanju poslednjega Molka ...
Šele tedaj se ustavi čas
v tonu večnosti
(in naju ni več).
Sodobnost 2001 I 272
Koraki  brez  odmeva
Derviš in smrt
Se vedno vetrovna noč
in gibanje prahu v domotožje.
Vse hladnejši profili ulic,
vse bolj senčno nočno nebo.
Kot da se mora večnost okopati
v črnih valovih minevanja.
Še moja luč,
ki sega v bombaž nočnega šumenja,
in tvoja luč,
ki se tihotapi v preproge spanja.
Morda v tej dremavi želji
piševa tokove prihodnosti...
tako se zdi v bežnem nasmehu.
Šele nato - kot bi od nekdaj vedela,
da sva že vse bila,
tudi tisto, kar šele bova,
in da ni več besede,
ki bi ustavila kolesje vesolja.
Koraki brez odmeva
Kam s šumenjem v srcu?
S trpko besedo v grlu?
Lahko preiščem pločnik,
če je v njem preostanek neba.
Kam s tem kljuvanjem
v trebuhu? - Si to^ti
ali tvoj rezki glas?
Kam s tvojim grenkim obrazom,
ko mi utripa v očeh,
v vsaki celici - brez solza ...
Kam s temi vprašanji,
ki plujejo po lepljivem zraku
sobotnega dopoldneva?
Nikjer nobene sence -
vse je senca
in koraki brez odmeva.
Sodobnost 2001 I 273