_ v OB 220. OBLETNICI SMRTI ANTONA JANŠE dr. JOŽE RIHAR Pri pridelovanju medu je s poskusi ugotovil, da nanosijo čebele ob dobri paši v izdelano satje sedemkrat toliko medu kot v satje, ki ga morajo sproti graditi. Zato je pridelovanje medu zanj donosnejše kot pridelovanje voska, to pa je ugotovitev, ki velja še danes. V ta namen je shranjeval vse razpoložljive čebelje in trotovsko satje. Takoj ko je bilo satje polno, ga je odvzel, iztočil iz njega med in ga znova vstavil. Ko govori o pridelavi medu in voska skupaj z obnovo satja, pravi, da je na ta način vedno posloval z dobičkom. S tem preprečuje rojenje, dovoljuje pa ga samo toliko, da se popolni število prodanih panjev. Dobi več medu in voska, hkrati pa svoje stare panje tudi pomladi, tako da nobena družina ni v starem panju več kot dve leti. Na ta način - zaradi zapletenosti ga na tem mestu ne moremo podrobneje predstaviti - je preprečil izrojitev, satje iz 4 naklad je že med letom, pretopil v vosek, jeseni pa še v preostalih, iztisnil iz enakega števila naklad med ter obnovil satje polovice panjev. Janšev poglavitni namen čebelarjenja je bil pridelovanje medu in voska. Če se v svojem prvencu »Razpravi o rojenju čebel«, loteva osrednjega problema gojenja čebel, se ga zato, ker rojenje praviloma zmanjša količino nabranega medu. To se ne zgodi samo, če čebele rojijo ob slabi paši, neposredno pred izdatno glavno pašo (Taranov, 1947). Metode, opisane v sodobnih čebelarskih učbenikih in katerih cilj je preprečitev rojenja, povečanje pridelka medu oziroma zmanjšanje hrane, potrebne za vzdrževanje čebelje družine, lahko prikažemo na več načinov. Glede na uporabo matične rešetke, ki je sestavni in navidezno nujni del čebelarjenja v AŽ panjih, bi lahko vse postopke delili na take, ki so vezani na uporabo matične rešetke (Levicki, Simmins, Demaree z modifikacijami po Preussu, Millerju in drugih), in na tiste, pri katerih matična rešetka ni potrebna. Pri prvih je prostor za plodišče omejen, pri drugih lahko matica zalega prosto. Postopki, pri katerih lahko matica prosto zalega, imajo v biološkem pogledu nekatere prednosti, mikavni pa so tudi zaradi svoje ekonomičnosti. Ko razpravljamo o preprečevanju rojenja in Janševem načinu čebelarjenja, pa moramo ve- deti, da v Janševem času še niso poznali matične rešetke. Prvi jo je 40 let po Janševi smrti uporabljal Peter Ivanovič Prokopovič (1814) v Ukrajini, v splošno uporabo pa je začela prehajati dobrih 100 let po Janši, ko jo je vnovič odkril Avgust Hannemann (1877). Vprašanje je, kakšen odnos bi zavzel Janša do matične rešetke, če bi jo v njegovi dobi že poznali. Odgovor ne bo težaven. Če pregledamo sodobne učbenike čebelarstva, napisane v deželah, ki pridelujejo veliko medu, in v njih opisane postopke za preprečevanje rojenja, vidimo, da so protirojilni postopki, ki jih je uporabljal Janša, takšni, kakršni so opisani tudi v sodobnih učbenikih. Prav je, da temu vprašanju namenimo nekoliko več naše pozornosti. Postopke, ki jih priporočajo, bi lahko razdelili na tri skupine: 1. Odvzemanje matic (Dzierzon, Berlepsch, Quinby). 2. Ohranjanje celovitosti družine v panjih z veliko prostornino (Janša, metoda proste matice, premestitev panjev, Kirarjevi potegnjeni sati). 3. Začasno ločevanje in vnovično spajanje družin (Janša, Korževski, Vaščenko, metode matic pomočnic oziroma dvo-ali več matični sistem). Janša je tedaj rojenje preprečeval s posebnim načinom, s katerim je ohranjal celovitost čebelje družine, pa tudi po postopku, pri katerem je družine ločeval in jih vnovič združeval. Po Dzierzonovem »diamantnem pravilu» matico odvzamemo in uničimo, preden se pojavijo znamenja rojilnega razpoloženja oziroma najpozneje 11 dni pred začetkom glavne paše. Pomanjkljivost tega postopka je v tem, da postane približno petina družin brezmatičnih, preostale pa so v drugem delu sezone oslabljene. Berlepsch (in podobno Miller) matice ni uničil, ampak jo je priprl v matičnici. Pri tem postopku čebele potegnejo zasilne matičnike, in sicer zato, ker se počutijo osirotele. V tem primeru matice zalegajo manj, nekatere pa v kletki tudi odmrejo. Po Taranovu (1955) gre pri sodobnem preprečevanju rojenja pravzaprav le za dve metodi: za ohranitev celovitosti čebelje družine ali za začasno razdiranje družine. Najnaprednejši je postopek, pri katerem čebeljih družin ni treba ločevati in znova združevati. Pri tem načinu ima čebelar najmanj dela in lahko oskrbuje veliko število družin, razmeščenih na različnih mestih v več čebelnjakih. Gojenje celovitih družin v panjih z večjo prostornino je najprimernejše v krajih z zgodnjo pašo. Začasna delitev družin temelji na matici-po- močnici, priporočljiva pa je v krajih s poznimi pašami. Janša je uporabljal obe metodi. (nadaljevanje prihodnjič) POVZETKI RAZPRAV NA REGIJSKIH POSVETIH ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ M. RUNTAS, M. SKOK, J. MIHELIČ Glede na vedno težavnejši položaj čebelarjev je izvršni odbor ZČDS 16. oktobra 1993 sklenil, naj vodstvo zveze na vseh območjih pripravi posvetovanja in se skupaj s čebelarji na terenu dogovori o ukrepih za izboljšanje razmer v našem čebelarstvu. Na posvete smo vabili predsednike in tejnike ČD, predstavnike občinskih upravnih organov, pristojnih za kmetijstvo, območne veterinarske inšpekcije in veterinarje - svetovalce, odgovornega za zdravstveno varstvo čebel v regiji, predstavnika Kmetijskega inštituta Slovenije, ki vodi in opravlja raziskovalne naloge s področja čebelarstva, ter opazovalca in napovedovalca čebeljih paš. Območni posvet za notranjsko, obalno-kraško in primorsko regijo, je bil 6. novembra v Sežani, 20 vabljenih ČD pa se ga je udeležilo, 38 predstavnikov ČD in drugih vabljencev. Posvet posavske regije je bil 7. novembra lani v Krškem, od 11 vabljenih ČD, pa se ga je udeležilo 19 povabljencev. Posvet pomurske regije je bil 9. novembra v Murski Soboti, od 26 vabljenih ČD se ga je udeležilo 25 predstavnikov; za gorenjsko območje je bil posvet 13. novembra v Kranju, od 30 vabljenih ČD pa se ga je udeležilo 38 posameznikov. Posvet podravskega območja je bil 20. novembra v Mariboru in od 31 vabljenih ČD se ga je udeležilo 38 povabljencev. Posvet dolenjskega območja pa je bil 23. novembra v Sevnem na Trški gori. Od 13 vabljenih ČD se ga je udeležilo 20 posameznikov. Posvet celjskega območja je bil 24. novembra v C elju in od 42 vabljenih ČD se ga je udeležilo 50 povabljencev. Posvet ljubljanskega in zasavskega območja je bil 30. novembra v Ljubljani, od 36 vabljenih ČD pa se ga je udeležilo 43 posameznikov. Zadnji v vrsti posvetov je bil 4. decembra, v Dravogradu in od 14 vabljenih ČD koroškega območja se ga je udeležilo 19 posameznikov. Na območnih posvetih so sodelovali tudi predstavniki Zveze, bodisi predsednik ali tajnik ali urednik. Po enotnem dnevnem redu so povsod obravnavali gospodarske razmere v čebelarstvu, urejanje pasišč in izrabo čebeljih paš, zdravstveno stanje čebel in oskrbljenost z zdravili ter stike med čebelarskimi društvi in Zvezo. Predstavnik Zveze je na vsakem posvetu v uvodu seznanil navzoče z napori ZČDS za vključevanje čebelarstva v razvojno-pospeševalne načrte države, za zaščito domačega medu, za uvedbo davščin na uvoženi med ali omejitev uvoza na največ 200 ton na leto - to je že veljajo v leto 1992 in do julija 1993. Ker je vse več čebelarjev prisiljenih embalirati in prodajati svoj med, je Zveza izdala enotne barvne nalepke (navadne in samolepilne) za kozarce z medom, organizirala prodajo kozarcev za med v osmih krajih v Sloveniji, izdala reklamni letak o tem, kje porabniki lahko kupijo kakovosten domač med idr. Od maja do konca avgusta so lahko društva v štirih skladiščih blagovnih rezerv organizirano kupovala krmni sladkor po dokaj ugodnih cenah. Predstavnik Kmetijskega inštituta Slovenije ter opazovalec in napovedovalec čebeljih paš sta navzočim predstavila delo opazovalno-napove-dovalne službe, ki deluje od marca lani. Vso pašno sezono je čebelarje seznanjala z dnevnimi donosi in napovedovala čebeljo pašo bodisi na posameznih medovitih rastlinah bodisi lokacijah. Vsi podatki so bili čebelarjem dostopni po telefonskem odzivniku 24 ur na dan, občasno pa so bili objavljeni tudi v sredstvih javnega obveščanja. Navzoče sta seznanila s pripravami na novi pravilnik o urejanju pasišč, vodstva ČD pa sta prosila, naj sodelujejo pri nameščanju opazovalnih postaj medenja, sprejemanju matic za pro-geni test in pri izdelavi pašnega reda, da bi se - izrezovanje satja iz satnikov 5 sekund - odstranjevanje žice 7 sekund - rahljanje žebličkov ali odstranitev le-teh 10 sekund - strganje ostankov voska in zadelavine satnikov 180 sekund - pokrivanje okvirčka 180 sekund - luknjanje okvirčka ali čiščenje luknjic 10 sekund - žičenje satnikov 300 sekund - napenjanje žice in vnovično zabijanje žebljičev 30 sekund - namestitev okvirčka za sušenje 3 sekunde Skupna poraba delovnega časa za posamezen satnik je povprečno 725 sekund ali 12 minut. Sprašujemo se, ali čebelarji sploh razmi- S pravilno zazimijeno družino ščitimo satje pred plesnenjem. Foto: P. Zdešar šljamo o tem delu svojih čebelarskih opravil v »mrtvi sezoni« in ga vračunamo v ceno pridelka v prihodnji sezoni. Vir: Winzenz Weber »Das Wodrsbuch«, št. 81, Ehrenweit Verlag, München 1975. OB 220. OBLETNICI SMRTI ANTONA JANŠE dr. JOŽE RIHAR Janša je v nakladnem panju lahko ohranil celovitost družine. Gradilno in nabiralno vnemo čebel je uravnaval s povečevanjem prostornine panja, s tem pa je hkrati preprečil tudi rojilno razpoloženje. Prostor je lahko povečal na pet načinov, vendar jih je zaradi tehničnih razlogov zmanjšal na štiri. Panj je povečeval navpično z nakladami, podkladami in medkladami. Vzporedno je lahko dodajal priklade in zaklade, vendar se je tem zaradi nepraktičnosti odpovedal. Zaradi bioloških značilnosti, da namreč čebele v sredini ne pustijo praznega prostora, daje prednost le enemu postopku, vstavljanju medklad. Prav v tem je srčika skrivnosti njegovih uspehov. Opisana Janševa metoda je nekoliko podobna postopku po Demarreju, po svojem jedru pa je bližja metodi »proste matice«. Metoda »proste matice« je vpeljana pri standardnem LR panju v več različicah z dvema ali tremi plodiščnimi nakladami. Farrar (1949) uporablja prek vsega leta dve plodiščni nakladi, ki ju izmenjava v določenih časovnih presledkih. S tem pospešuje razvoj družine. Ravna se po načelu, da pušča matico in odkrito zalego v spodnji nakladi, pokrito in polegajočo se zalego pa v zgornji nakladi. Drugi način preprečevanja rojenja je, da čebeljo družino razdremo, nato pa jo spet združimo. Značilna je za kraje, v katerih ni zgodnje paše in se čebelja družina dolgo razvija. Ko družino delimo, nastajajo nove narejene družinice. Korženevski je odvzel staro matico in jo ohranil v ločenem panju z manjšo družinico. Medtem ko plemenjak vzreja mlado matico, se razvija rezervna družinica. Postopek je postal pri nas znan kot mirosanski način čebelarjenja, v nakladnih panjih pa ga je razvil I. Brglez. Ugodno je, ker imamo pri tem postopku vedno na voljo dovolj rezervnih družin. Z metodo Vaščenko ali »let na matičnik« si pomagamo v družini, ki že ima rojne matičnike. V plodišču pustimo le dva do tri sate, povečini s pokrito zalego in zaleženim matičnikom, druge pa uničimo. Na tako plodišče naveznemo mediš-čno naklado. Nad zamašenim vmesnim pokrovom postavimo drugo naklado z zalego, mladimi čebelami in matico, žrelo pa gleda v nasprotno smer. V sodobnem čebelarstvu dodajamo ločenim družinicam oplemenjene matice, to pa nam pov- zroča dodatno delo. Ko je Janša čebelaril v okolici Dunaja, je bila poglavitna paša njegovih čebel na strniščni ajdi. Zato je razvil postopke za preprečevanje rojenja in dosegel visoke pridelke. Družine je razdrl in jih nato spet združil. Vrhunec mladih čebel, ki bi utegnile rojiti, je iz dosedanjega panja preselil v drug prazen panj. Pri tem so mu bile potrebne matice, zato jih je vzrejal v velikem številu. Sestavil je podrobna navodila o tem, kako vzrejati matice. Vedno znova je priporočal učencem, kdaj in kako je treba dodajati matice. Znanje o narejanju rojev in vzreji matic je - po našem mnenju - drugi temelj, ki je Janši omogočil, da je dosegel tolikšne pridelke medu. (Veliko gradiva o Janševem načinu vzreje matic je v knjižici »Vzrejajmo boljše čebele«.) NAREJANJE ROJEV Če primerjamo narejanje rojev, opisano v Razpravi in Popolnem nauku, z načini, ki jih priporočajo v sodobnem čebelarstvu, bomo ugotovili, da so v Janševih sedmih načinih zajeti vsi sodobni načini narejanja rojev. Spretno pa je izrabil tudi možnosti, ki mu jih daje nakladni panj. Kot potrdilo omenjenega in zaradi preglednosti primerjajmo štiri poglavitne načine narejanja rojev po Taranovu (1955) z Janševimi sedmimi načini. Taranov navaja tele štiri načine narejanja ro-jev: 1. Oblikovanje zbirnih narejencev. Janša uči, kako iz dveh panjev narediti tri in kako iz več panjev narediti en roj. Postopa takole: Iz srednje dobrega panja B na večer izžene čebele z matico vred v prazen panj C. Izpraznjeni panj B navezne na močni panj A. Panja A in B zjutraj loči. V drugem primeru izpraznjenega panja B ne navezne, temveč ga napolni s čebelami, ki jih je nabral na bradah več panjev in jih imel nekaj časa v praznem panju. V tretjem primeru čebel, nabranih v praznem panju, ne strese v panj B, temveč jim poleg mednega sata doda le matico ali zalego. 2. Narejanje individualnih narejencev. Janša iz enega napravi dva takole: Iz živalnega panja izžene v prazen panj z matico vred toliko čebel, kolikor je potrebnih za roj. Staremu panju, ki ga odnese vsaj četrt ure daleč, doda matico ali si jo vzredi sam. 3. Delitev družine na polovico. Janša poudarja, da je ta način najboljši in najzanimivejši. Zanj je značilno, da spomladi, ko so že začeli noviti, najživalnejšim panjem naveznemo ali podložimo naklado. Ko je v novem panju toliko satja, zalege, medu in čebel, kolikor je je treba za samostojen panj, med obema nakladama prekinemo zvezo. Brezmatičnemu delu dodamo matico. Pri čebelarjenju v LR panju je ta način zaradi njegove preprostosti najbolj razširjen. Razlika je le v tem, da podklado s polegajočo se zalego postavimo poleg prvotnega panja. Ker je matica z mlado zalego navadno v zgornji nakladi, prejme novo matico podklada. 4. Metoda naleta. Janša govori o narejanju novih rojev s prevaro čebel: Živalen panj odnesemo stran, na njegovo mesto pa postavimo drug, podoben prazen panj. Damo mu matico ali sat z mlado zalego. Sosednje panje postavimo nekoliko narazen, da čebele ne bi vzletele vanje. Če primerjamo narejanje rojev, kot jih opisujeta Scopoli in Glavar, z Janševim, potem je jasno, da je Janša splošno kmečko prakso dopolnil tako, da obsegajo vse, kar je možno napraviti. Omenjena pisca opisujeta tri načine narejanja rojev, Janša pa jih navaja sedem. Kljub temu ne navaja narejanja rojev z izrezovanjem zalege, torej načina, ki sta ga opisala Glavar in Scopoli. Prevažanje čebel O pomembnosti prevažanja čebel razpravlja v 15. in 16. poglavju »Popolnega nauka o čebelarstvu«. »Paša je prvi in najpotrebnejši pogoj čebelarstva: od te žive čebele, vsled te se množe, ta edina da medu in voska. Dobri panji ostanejo dobri in se zboljšajo, slabi postanejo v kratkem času dobri. Dunaj je videl na lastne oči najbogatejši dobiček od tega, da sem prepeljal svoje čebele v druge kraje z bogato pašo. Pri več panjih računaš lahko, če je vreme ugodno, za vsak panj povprečno pol centa prirastka. Brez paše ne pomagajo nobene umetnosti, trud, čas in stroški so izgubljeni.« S temi klenimi stavki utemeljuje Janša v členu 181 potrebo po prevažanju. Janševi napotki za prevažanje so še danes upoštevanja vredni: - Prevažati je treba samo ponoči, ko ni velike vročine, čebele pa mirneje sede in tudi na paši ničesar ne zamudijo. - Močnim panjem je treba namesto zadnje končnice namestiti žičnato mrežo, da dobijo čebele več zraka in prepiha. Zato pa je treba žrela zapreti s preluknjanimi pločevinastimi zapahi ali smrekovimi ali jelovimi vejicami, da se ne bi zadušile. - Izogibati se je treba vsemu, kar bi čebelam utegnilo škoditi, jih razburjati, kar bi povzročilo šumenje v panju in kar bi panj ogrelo; uporablja voz z gugalnico, saj se na ta način izogne močnim sunkom in pretresom; ob zapiranju žrel odsvetuje premočno dimljenje; posebno priporoča spomladanske in jesenske prevoze; ve, da so čebele hude nad hrapavimi stvarmi. - Pravi, da med vožnjo ponoči čebele vedno lahko odpremo, zlasti pa tedaj, če panj premočno šumi, saj je po Janši to znamenje, da je čebelam prevroče in da potrebujejo zrak. - Med vožnjo in tresenjem čebele popijejo veliko medu, zato ga ob prevozu použijejo več kot sicer. - Janša tudi svetuje, naj bi na pašo peljali šele tedaj, ko se je ta že zares začela. Prevažanje panjev v druge kraje v tedanji spodnji Avstriji še ni bilo znano. Na Dunaju se je tedaj govorilo o »kranjskem« ali »Janševem« načinu prevažanja panjev. Čebele so vozili na ajdova polja. Tako je 3. avgusta 1773 dvorni svetnik Raab poročal, da je bil na Moravskem polju pri Dunaju pridelek medu in voska vreden 10.472 goldinarjev, izplačali pa so ga z glavnico, vredno približno 6.000 goldinarjev (Navratil, 1906). 80 LET FRANCA FARAZINA IN NJEGOVIH 50 LET ČEBELARJENJA STANKO MAVER Julija lani je Franc Farazin praznoval svojo 80. obletnico. Ker je skromen, tih in delaven, je tudi 80. obletnico praznoval tiho in delovno pri svojih čebelah. Rodil se je 3. 7. 1913 v Razvanju pri Mariboru. Veliko bi lahko napisali o Frančevih petdesetih letih čebelarjenja in o njegovem delu v čebelarskih organizacijah. Kot železniški uslužbenec je služboval v več krajih po Sloveniji in zunaj nje. Čebele so bile njegove stalne spremljevalke. Rad se spominja svojega otroštva, ko je najraje posedal pri sosedovih čebelah v slamnatih koših, saj so pogosto rojile. To je bilo zanj in za čebelarja pravo veselje. To so bili časi, ko so se čebelarji veselili rojev, pravi g. Farazin. Ob začetku druge svetovne vojne je služboval na železniški postaji Lovrenc na Pohorju in tu je čebelaril skupaj z načelnikom postaje. Veselja je bilo kmalu konec. Zaradi vojne vihre je moral nehati čebelariti. Leta 1946 je bil premeščen v Srem oziroma Rumo in tudi tam se je seznanil s čebelarji. Pridružil se je načelniku postaje in kretničarju, saj sta oba imela dobro vpeljano čebelarstvo, tako da je tudi sam znova začel čebelariti. Pravi, da so bile paše zelo dobre, takšni pa so bili tudi donosi. Čebelje družine so se hitro množile. Čez tri leta je bil premeščen v Ljubljano. V Vižmarjih se je seznanil s čebelarskim učiteljem g. Kopitarjem in tako obogatil svoje teoretično in praktično znanje. Leta 1951 je bil premeščen na železniško postajo Verd. Tudi tokrat je svoje čebele selil na novo delovno mesto. Kot pravi g. Farazin, je bila tam bogata hojeva in smrekova paša in to ga je spodbudilo k povečanju števila panjev. Tedaj je imel 40 čebeljih družin. S svojim čebelnjakom se je moral leta 1956 znova seliti na železniško postajo Ribnica na Dolenjskem. Tu je izdelal novih 30 AŽ panjev, tako da je imel že 70 čebeljih družin. Rad se spominja tudi različnih pripetljajev iz tistih časov, zlasti tistega, ko je skupaj z drugimi čebelarji in z vagonom čebel vso noč potoval na paše v Liko in obmorske kraje pri Susku ter na ajdovo pašo na Gorenjsko. Bogato in razgibano je tudi njegovo delo v čebelarskih družinah, društvih in zvezah, leta 1948 je postal član čebelarske zadruge v Rumi, leto pozneje pa član Čebelarske družine Tacen. Od leta 1951 do 1956 je bil član upravnega odbora Čebelarske družine Vrhnika. Po premestitvi na železniško postajo Ribnica je postal član upravnega odbora tamkajšnje čebelarske družine, od leta 1963 do 1970 pa tudi predsednik te družine. Lahko rečemo, da je bil g. Farazin v lastnosti so sprva v literaturi nadvse hvalili, pozneje pa o njej niso več pisali. Verjetno so s to vrsto čebel v ta prostor prenesli tudi njenega prazajedavca Varroo jacobsoni (Qudemans, 1904). Znano je, da je ta zajedavec od tam v 70. letih prišel z maticami najprej v ZRN (Ruttner) in Bolgarijo, nato pa tudi v Jugoslavijo in k nam. Sred-njeruska čebela naj bi bila ena od geografskih različic kranjske čebele (stepska ruska čebela), ki bi naj se po zadnji ledeni dobi v Evropi začela širiti iz svojega prvotnega prostora v današnji severni Grčiji in Makedoniji. To je raziskoval tudi prof. dr. Jože Rihar v 50. letih, svoja dognanja pa je objavil v mednarodni znanstveni čebelarski literaturi. V tem prikazu želimo vnovič opozoriti našo strokovno čebelarsko javnost, da nam ni treba »hlastati« za tujimi čebeljimi pasmami, saj je domača vrsta odlična, le bolje jo bomo morali izrabiti. Prevedel in priredil: Stane Sajevec ,T 'r t y r L» M»! " r T f /T Y'r t I T ' r r r f YW ) :r o 11 i t .ÜI?IhI©