CENA 2 din - Leto XL Kranj, sreda, 2. decembra 1987 GLA GLASILO ZZZZ SOCIALISTIČNE ,"~r ZVEZE — DELOVNEGA ——" LJUDSTVA ZA L E T GORENJSKO V V TEH NAŠIH ŠTIRIDESET LET Ko boste, dragi bralci, prebirali to jubilejno številko Gorenjskega glasa, vas bo nemara kaj hitro zbodla v oči naša zadrega o tem, kaj pravzaprav v letu 1987 praznujemo. Na tej prvi strani objavljamo dva posnetka prvih strani Gorenjskega glasa, ki nosita tudi napis: Leto I. - Štev. 1, vendar različni letnici: 1944 in 1948. Najstarejšim in najzvestejšim bralcem tudi ni neznano, da je časopis s podobnim imenom izhajal že med vojnama, v pripravah na to številko pa smo bili opozorjeni tudi na izid časopisa z našim imenom v letu 1942 (dokaza o tem še ni). Zapletene korenine torej, mi pa po kovaško bosi z vedenjem o sebi! Kaj torej praznujemo? Kot v vseh letih, katerih letnica se je zaključila na 2 in 7, praznujemo obletnico začetka rednega izhajanja gorenjskega časopisa, ki je prvo leto (1947) nosil ime Naše delo, že naslednje leto pa postal naš GORENJSKI GLAS! Kot se jubileju spodobi, smo se ozrli v leta, ki so za nami in vam poskušali prikazati delček tega. K peresu smo povabili naše nekdanje delavce in sodelavce, predstavnike tistih, ki so naši današnji ustanovitelji ter vse to prepletli z mnenji nekaterih izmed vas. Delo pri pripravi te številke pa nas je presenetilo: ugotovili smo, da se iz lastne preteklosti lahko marsičesa naučimo! Mnogim se ob prebiranju te številke prikrade v kotiček ustnic nasmeh, morda kak članek z brado vzbudi tudi krohot — vse to smo doživljali. Nemalokrat so bila izrečena vprašanja: Kako s(m)o mogli tako pisati? Ali sem res to napisal?... Neizrečena, kot senca globoko v sebi pa: Se bodo tudi meni nekoč tako smejali? Bodo tudi moji prispevki čez čas zveneli tako enostransko? KAKO NEUSMILJENA JE SODBA ČASA IN KAKO HUD UJETNIK ČASA JEČASO-PIS! Kot reka odvisna od dna in bregov, lahkotno - a nepovratno hiti po gorski dolini, V soteski gloda si pot, ustvarja tolmun in bučne slapove. Ko prilije v ravnino postane, zavije in v morju konča svojo pot. In tako dan za dnem, leto za letom. Pravimo, da so reke le na izvirih čiste, čistost rek pa ogledalo življenja ob njih. Mnogi z reko živijo, jo uživajo, drugim teče neopazno mimo. Nekateri smo našli življenje na njej, tretjim je le odvodni kanal. Razumnim poganja kolesa (turbine) napredka, brezbrižnim s povodnijo zmoči kolena. Vihrava mladost jo ob mostu preskoči, zrelost išče na gladini življenja lepote odsev. Vse reke se rode kot rečice na svojem izviru in le z zlitjem neštetih pritokov postanejo reke. Le ena močna nevihta v povodju, le en kalni pritok, lahko skalita cel tok. Želimo si, da ne bi delili usode gorenjskih rek. Če pa jo delimo, da bi bili deležni vseh naporov za njih zbistritev. Želimo, da postanemo reka, ki bo sama izbrala svojo najnaravnejšo strugo, na katere zelenih bregovih bo veliko veselih ljudi. Ljudi, ki bodo brezskrbno zajeli iz nje čašo novic, našli v njej osvežitev, predvsem pa na gladini ne prezrli odseva Gorenjske. Morda pa se kateri zazre v tolmun, premisli modro globino, ki jo komaj zazna. Vaša zvestoba tej reki nam je največja nagrada! Glavni urednik Štefan Žargi j^A VSAKEM KORAKU V STAREM DELUMESTAJE PRAVA TRGOVINA VAŠIH NAKUPOV 2. STRAN. 40 LET GORENJSKEGA GLASA 1948 - 1957 SREDA, 2. DECEMBRA 1987 C/orenjski Poštnina plačana v gotovini GLASILO OKRAJNEGA ODBORA OF KRANJ Leto I. — Štev. 1 Kranj, 1. oktobra 1948 Cena din 2*- Uvodna beseda Ker je Naše delo leta 1947 začelo in nehalo izhajati, je okrajni plenum OF za okraj Kranj na svojem zadnjem zasedanju v mesecu avgustu sklenil, naj se v najkrajšem času organizira izdajanje novega lokalnega časopisa. Novi časopis bo prikazoval napore delovnega človeka v naših tovarnah, delo naših kmetov za dvig kmetijstva, delovni polet naših ljudi po ustanovah ir vseh ostalih delovnih toriščih. « Prva naloga časopisa bo, da bo kot kolektivni mobili-zator in organizator razčiščeval politične nejasnoti, osvetljeval prikrite špekulantske politične namere in da bo še stopnjeval politično zavest in jo utrjeval. Druga naloga bo razvijati kritiko in samokritiko. List bo prikazoval napore delovnih kolektivov. Luščil bo iz njihovega prizadevanja svetle primere. Poleg svetlih primerov bo list priobčeval tudi kritiko — kritiko dela, da se bodo slabosti in napake odpravljale in da bodo uspehi večji. Tretja naloga Gorenjskega glasa pa izhaja iz kulturnega poslanstva lista. Do danes skorajda v našem okraju nismo imeli kritičnega pretresa o svoji kulturni dejavnosti. Naše kulturno delo mora zajeti pravilno miselnost in izrazito načelnost. < Zato pozivamo vso delovno ljudstvo našega okraja naj se oklene novega glasila kot sredstva, ki nas vodi v lepšo bodočnost, in kot orožja proti vsemu, kar skuša slabiti naš boj za socializem. Marjan Telatko urednik Gorenjskega glasa od 1. oktobra 1948 do 20. decembra 1951 Preskrba Potrošniki si lahko nabavijo po 1 srajco ali 1 dolge spodnje hlače, ali dvoje kratkih spodnjih hlač na odrezke dodatne preskrbe za september. Jože Jan: Naslednik Mladine in Sobote Kot član okrajnega odbora v Kranju sem (mislim, da septembra 1947) sprožil predlog za obnovo glasila OF za Gorenjsko. Predlog je bil s splošnim odobravanjem sprejet in novi časopis je začel izhajati kot naslednik naprednega predvojnega tiska. Sicer sodelovanje pri izdajanju naprednega tiska zame ni bila novost. V letih 1936-37-38 sem delal: najprej pri izdajanju časopisa Mladina. Začetni denar za tiskanje Mladine je dal Beno Andervald (Čolnarjev) kot del svoje dote, ki jo je zahteval od mame. Izdali smo kakih osem številk. Bil sem ilegalni urednik Mladine^ odgovorni urednik pa je bil Franc Tratnik iz Struževega. Nato sem sodeloval pri urejanju Sobote, ki jo je izdajal Lojze Čolnar. Urejal sem skupno z Mirkom Koširjem in to notranjo in zunanjo politiko in sicer do konca leta 1938. Sobota seje štela kot ljudsko frontno glasilo. Imeti pa je morala dosti lokalnih novic, da leva politika ni preveč izstopala. Vse to delo je bilo seveda brezplačno. Če za naslednjo številko Mladine ni bilo dovolj denarja, smo sodelavci kaj dodali. Pred tem, leta 1935, sem dopisnik Ljudske pravice, ki jo je urejal Miško Kranjec. Spomenik v Kranju Francetu Prešernu 8. februarja bo poteklo 100 let, kar je v našem mestu umrl naš največji pesnik France Prešeren. France Prešeren je živel, delal in umrl v tem našem mestu. Vendar mu je bilo tu živeti zelo težko. Sredi temačnega vzdušja ozkosrčnih malomeščanov je dosti trpel in celo obupal. Utrujen od življenja in grenkob je pred 100 leti našel v tem mestu svoj tihi dom. Danes je Prešernovo ime spoštovano. Danes nase ljudstvo noče biti licemersko malomeščansko. Danes pravilno ocenjujemo Prešernovo polnokrvno umetnost-Morala je priti velika domovinska vojna, da zdaj vidimo, da je bil Prešeren že pred 100 leti borec za nase ideale; bil se je za svobodo in za čast svojega ljudstva, bil je oster nasprotnik vsega tistega hlapčevstva in fa-rizejstva, ki je kazilo naš narodni značaj. Bil je pesnik prijateljstva in tovarištva. Zaobljubij amo, da bo ob 100 letnici njegove smrti — Kranj postavil pesniku dostojen spomenik na svojem glavnem trgu, kjer se bodo ljubitelji in častilci našega pesnika poklonili njegovemu spomeniku v imenu vse svobodne domovine in vseh naprednih narodov. Ali vam je znano Ali vam je znano......da ni res, da ni Lavrič Jože iz Dornic v letu 1948 plačal davkov, in da je nasprotno res, da jih je plačal in da je tudi res, da nam je napako v poročanju povzročil njegov še vedno slab odnos do odkupov da v Kovorju suše učiteljske družine po razredih perilo, ki je razobešeno popoldan in čez noč, tako da so vse stene vlažne. Kaže, da to učiteljstvo zelo dobro razume zaščito otrok in njihovega zdravljada je Semen Lovrenc, bivši gostilničar v Kranju, vselil v gostilniški salon svojega konja, samo da ne bi oddal prostora čevljarski zadrugi za popravljalnico čevljev, in da se je, ko se je to zgodilo proti njegovi volji, celo pritožil. Njegova žena pa izrazila, da ima v salonu rajši konje kot Šuštarje... .. da ima upravnik državnih poslopij v Škof j i Lola Hafner Ivan žepno blagajno, v kateri shranjuje denar od najemnine. Kot znan idealist ima Hafner najbrž namen socializirati privatni sektor in ga združiti z državnim. Gorenjski Glas 11949 Kako sem živel z Gorenjskim glasom To je res, vseh štirideset let Gorenjskega glasa sem živel z njim, lahko bi rekel, celo v nekakem srečnem zakonu — saj sva si bila vsa ta dolga leta drug drugemu zvesta. Trajalo pa je to skladno sožitje kar polovico mojega življenja, kajti nabral sem si tudi sam že dvakrat toliko let, 80. Kruh sem si sicer služil drugje — sprva kot šolnik, pozneje kot muzealec — vendar mi je bilo pisanje prav gotovo najljubši konjiček. Teh sem gojil kar za celo konjušnico — bilo je tu planinstvo, taborništvo, lovstvo pa še ukvarjanje z grafiko, slikarstvom in kiparstvom. Celo z ljubiteljskim gledališkim delom sem se v določeni dobi spoprijemal, a le kot režiser in pisec nekaterih priredb. Slejkoprej pa me je prevzemalo nagnjenje do pisanja, morda bi smel reči, celo do časnikarstva. To sem si sicer tešil že v prav zgodnji mladosti. Najprej v mladinskih listih, kasneje pa tudi v resnejših revijah. Okusil sem celo blišč in bedo uredniko-vanja. A vse moje poprejšnje pisanje je bilo, kot vse kaže, le priprava za kasnejše delo, redno pisanje ni objavljanje v Gorenjskem glasu. Celih štirideset let dela, celih štirideset let sreče... , No, takega me je našel čas po osvoboditvi v Kranju. Seveda so tovariši na okraju jiajbrž začutili potrebo po tiskanem glasilu — saj je bilo tudi njim gotovo znano, da je v letih pred vojno izhajal v Kranju, tednik Gorenjec — in tako je izšlo nekaj številk Našega dela, predhodnika poznejšega Glasa Gorenjske. K pripravam za izdajanje okrajnega glasila sva bila povabljena Dušan Bavdek in jaz. Seveda, o vsebini nisva odločala, le prirejala in jezikovno popravljala sva dopise, ki so pa bili večinoma bolj akti-vistični, mobilizacijski za razne delovne akcije in podobno. Seveda je bilo tudi najino sodelovanje čisto udarniško, kot smo takrat rekli nenagrajevanemu delu. Tačas je bilo lepo in prav, delati udarniško... Kmalu pa se je pojavil Marjan Telatko-Martel, ki mu je bilo zaupano urejevanje časnika. Bil je torej prvi kranjski povojni poklicni časnikar. Mož je bil po naravi silak, sicer pa preprost in dobričina. Znal si je pridobiti manjši krog sotrudnikov, med njimi tudi mene. Seveda se je udarniško pisanje nadaljevalo, le kdaj pa kdaj je, če je bil Mar-tel pri dobri volji, potegnil iz žepa bankovec — kot nekak simboličen honorar. Seveda pa Glas Gorenjskem sam ni imel kdove kakih dohodkov, oglasov ni bilo, le neplačane uradne objave in navodila. Tudi čtivo je bilo bolj aktivistično, novic ali vaških čenč časnik ni objavljal. Tudi poročil o nesrečah ni bilo, celo osmrtnic ne. Bil je pač tak čas, resnobno delaven, čas obnove, gradnje svetlejše bodočnosti. Prav v to obdobje Martelove-ga urednikovanja pa uvrščam tudi svojo prvo prešernovsko objavo »Pesnik France Prešeren » doktor pravice slovenskega naroda.« Plaz mojega pisanja o velikemu Vrbnanu se je sprožil in odtlej je postal naš Gorenjski glas ves prešernovski. Tudi v svojih prilogah, Panorami in Snovanjih. Seveda so k tej usmerjenosti bistveno pripomogli uvidevni uredniki Andrej Triler, Tatjana Voplova. Bojan Pisk, predvsem pa resnobni Albin Učakar-Zo-ran. Le-ta mi je nekoč navrgel, da bi mu prinašal svoje prešer-novske rokopise, četudi mi ne bi zanje izplačevali honorarja. Zadel je žebljico na glavo — pisal bi ne glede na honorar. Kajti srečen sem bil vsakokrat, kadar sem videl, da je moj zapis objavljen. Na sodelovanje z Gorenjskim glasom me vežejo tudi lepi spomini s potovanj z naročniki in bralci Gorenjskega glasa. Prepotovali smo vso Slovenijo, bili na Koroškem pa tudi v hrvaški Istri. Tako se mi je takrat zazdel naš list kot dobra mati, ki razka- zuje svojim otrokom lepote d movine. Na vsaki poti sem zac til, kako se naročniki P°ču^v kot ena sama složna družina okrilju našega lista, spoznava smo se in spoprijateljevali- •*£ znanil sem se na teh poteh tu s stoterimi in stoterimi zvesti1? bralci zapisov Po Prešernovi stopinjah, kar mi je vedno zn°.a. in znova vlivalo poguma in daj lo veselje za nadaljnje pisanji-In tako je še danes: še vedfl čutim, da sem — čeprav l*1*^ delaven — član sedaj je že ta*, številne družine, ki se ji Pra Gorenjski glas. Črtomir Zoreč VSEM KRAJEVNIM OF ODBOROM OKRAJA KRANJ Z novim letom 1949 bo glasilo Okrajnega odbora OF začelo izhajati tedensko. Glede na to imajo vsi odbori OF sledeče dolžnosti: 1. Da se vsi odbori OF naročijo na »Gorenjski glas". 2. Da pridobe čimveč novih naročnikov. 3. Da pošljejo naslove naročnikov na upravo »Gorenjskega glasa" v Kranju. 4. Istočasno naj zbirajo tudi letno naročnino, ki znaša 96 din in jo naj dostavijo po poštni položnici na naslov; »Gorenjski glas" — Kranj, OLO — poverjeništvo za prosveto št. 611-90200-7. 5. Da oganizirajo dopisovanje v list o vseh aktualnih problemih in dogodkih v domačem kraju. 6. Odborom ali posameznim člandm OF, ki bodo pridobili in vplačali naročnino za več kot 50 naročnikov izplača uprava lista 20rr od vplačanega zneska. _ . •. .„ Iz sekretarijata OF okraja Kranj- 40 ur ALPETOUR VDI.ITVK V ORCANK FRONTE IN VOLITVE »Kl.H.ATOV ZA lil KOJJ-<.KKS I I J JI <;OSl.\VUK N\J BODO IIN«I\ M> IIOKA/AI.I. II \ NAS Nh III) NOBENA Ml.A OD-VRNII A s POTI V SOIT.HJZEM! < A O K K R A > J II. _ Kranj. S. marra IV l*# Caaa din 2- V*rko Gasar Ur*dnik Gorenjskega glasa od l.ja-**arja do 19. aprila 1952 Belo ljudske knjižnice Martinj vrh V ljudski knjižnici imajo 2°9 knjig. Po osvoboditvi Smo jih kupili in za nagrado Prejeli 100 knjig. Knjige se Pridno izposojajo. V letu ^48 smo prebrali 128 knjig. Ciril Rozman: Trije prispevki na teden Gorenjski glas, časopis z današnjim imenom, je bil od ustanovitve do 1. januarja 1953. leta, nakar je dobil novo ime Glas Gorenjske. Dobro se še spominjam takratnega urednika in direktorja Slavka Beznika, kateremu sem mu osem let po rojstvu časopisa s pogodbo objubil, da pripravim tedensko po tri prispevke. Takrat je bilo poklicnih novinarjev še malo, zato smo dopisniki pridno polnili časopisne stolpce. Zgodilo se je celo, da so se naši članki bahali tudi na naslovni strani, če je bilo sporočilo pomembno in odmevno. Od davnega leta 1956, ko sem začel z dopisovanjem, so se spreminjali uredniki, novinarji, spreminjala se je vsebina in »obleka« časopisa. Mislim, da je večina zvestih bralcev spremembe sprejela, čeprav so nekateri godrnjali in tožili po »starih časih«. Ko včasih prelistam po starih člankih, se kateremu nasmehnem, kajti svet se je v tridesetih in več letih pač spremenil, da ga danes že tažko dojamemo. Pravijo, kar ni zapisano v časopisju, se ni zgodilo. To me je vodilo, da vztrajam z dopisovanjem, da ujamem dogodke in jih sporočam bralcem našega glasila. Koloradski hrošč uničuje krompirišča Kranjski okraj je koloradski hrošč že močno okužil, saj se je lani pojavil v 44 krajevnih ljudskih odborih. Pri pregledih so našli 1.200 hroščev in še večje količine ličink in jajčec. Letos je še huje. Na področju občine Gorenja vas v Poljanski dolini je okuženih 43 parcel krompirja. Skupno so doslej uničili 433 hroščev in 50 ličink ter 400 skupin jajčec. Če je število ličink točno, so bili pregledi dobri. junij, 1952 POŠTNINA PIACANA V GOTOVINI Gorenjski gia (. I \ S 1 I O OSVOBODILNE FRONTE Z k GORENJSKO HM IV MARCA obrekovlana gniloba Budimpeštanski radio je P°vedal, da smo me žene iz fndustrije pletenin, rokavic ln konfekcije v Kranju bile Primorane iti na volišče na ?.adnjih volitvah v krajevne jludske odbore, da nam je bi- 0 zagroženo, če ne gremo, ne Prejmemo kart za prehrano. Ne bomo razglabljale te °Drekovalne gnilobe, ampak Ogovarjamo samo toliko, da srno ta dan šle 100 % na vo-Usče. Potem pa smo se 100 % beležile tekmovanja... Postrežemo pa lahko še s v rn, da ravno me razumemo Sas graditve socialistične dr-2ave in da bomo izvrševale ^e direktive, ki jih pred nas P°stavlja naše vodstvo s to-^rišem Titom na čelu. Posebno bomo pomagale pri J^u za socializacijo vasi. To n.a3 bo naš odgovor tistim, ki Jlrn je laž postala že obrt. Gorenjski glas, 1950 Jeseniške žene ob 8. **iarcu t ^e mislite, da jeseniške r»e praznujejo svoj praznik *ho zaradi proslavljanja, j:,a2nujejo ga z uspehi, ki so Pri svojem delu dosegle. ua?e> ki jih je preoblikovala gr osvobodilna borba in j a(^itev socializma, se zave-svoje enakovrednosti in J;luJejo na vseh toriščih jav-n-ga in ustvarjalnega življe-dlt' Žena-delavka, katere ^ 0 je bilo pred vojno plačali Polovico manj od dela mo-i.„ega' Je v novi družbeni ^reditvi vna. Provokacija, ki ni uspela V slepem sovraštvu do družbene ureditve, reakcija ne pozna meja. Pripravljena je pljuniti tudi v lastno skledo, če misli, da bo s tem škodovala ugledu naše ljudske oblasti. Tako se je peščica združenih klerikalcev in informbirojevcev spravila prejšnji teden nad kapelico pri Ocepkovi gostilni na Hrušici in jo pognala v zrak. Načrtni sovražniki socializma so več kot naivni. S porušitvijo kapelice so hoteli oblatiti naše aktiviste in prevaliti krivdo nanje. Pa jim je spet enkrat spodletelo. Naši ljudje predobro vedo, da se aktivisti s takim pobalinstvom nikdar niso ukvarjali in se tudi ne bodo. Nočni izzivači in povzročitelji škode, ki je nastala v razbitih šipah sosednjih hiš, bodo prejeli zasluženo kazen. Gorenjski glas, 1952 Nekaj pojasnil in pripomb k proračunu Kranja za leto 1952 Po predračunu bo mesto letos razpolagalo s 104.759.000 din, ki jih bo dobilo delno od akumulacije državnih podjetij (občini ostane 1,74 odstotka), deloma od davkov, ( z dohodnino razpolaga izključno občina, le od kmečkih davkov obdrži samo 71 procentov, drugo gre v višje proračune.) V decembru sestavljeni predračuni so bili precej višji, kakor so odobreni zneski. Tu je vzrok, da ima Kranj odobrenih le 21 milijonov za investicije, čeprav bo samo graditev straži-škega vodovoda stala 15 milijonov dinarjev. Lahko torej računamo, da se bo kdo, ki finančnih razmer občine ne pozna spet obregnil in očital, da Kranj slabo skrbi za ustanove, ki naj bi dokazovale pieteto in ljubezen do nekdanjega meščana, velikega Prešerna. Sredstev ni, zato na primer vsa gradnja v Prešernoven muzeju od jeseni stoji. In vendar je pot, da tudi ta problem rešimo. Ne Kranjčani sami, temveč vsi državljani, kajti Prešeren ni samo naš, niti ni samo slovenski, ampak je nas vseh Jugoslovanov. februar, 1952 povsem enakopra- decembery 1952 ORGANIZACIJA ZB V ŠKOFJI LOKI pripravlja veliko tombolo, katere dobiček bo namenjen za gradnjo doma ZB. Vsi kolektivi kakor tudi člani so se zelo potrudili in so že do sedaj zbrali veliko lepih in praktičnih dobitkov. maj, 1952 Na Gorenjski glas sem naročen odkar je začel izhajati. Najprej pogledam osmrtnice, nesreče in male oglase in še kaj zanimivega. Najbolj ga pogrešam, ko ga ne dobimo v redu. le tako naprej in bomo ostali še naprej vaši bralci. Koželj Jakob Cesta na Klanec, Kranj vi I , KRANJ. 12 SEPTEMBRA 1«U GLAS GORENJSKE Poštnina plačana v gotovini GLASILO OSVOBODILNE FRONTE OKRAJA KRANJ Leto 111. Št. 10 Kramj, 9. marca 1950 C*ma «ka 2« Dušan Bavdek urednik Gorenjskega glasa od 13. septembra do 20. decembra 1952 Gospodarstvo V Žireh so se kmetje odločili, da ustanovijo Kmetijsko obdelovalno zadrugo KOZ. Vanjo so združili 366 ha zemlje. Trdno verujejo, da bodo združeni v obdelovalno zadrugo želi lepše in dali več skupnosti, to je našemu delo vemu človeku pri stroju, v rudniku in kamnolomu. S tem so tudi žirovski kmetje krenili na pot socialističnega gospodarstva na vasi in dali odgovor vsem, ki klevetajo našo socialistično domovino, našo slavno Komunistično partijo in prvega našega borca Tita. Valentin Pivk Gorenjski glas in Plamenica Vaše vabilo sodelavcem me je v začetku malo presenetilo, misleč, da nisem pravi naslovnik. Brskanje po spominu pa je odkrilo, da se z Glasom kar tikava že dobrih petintrideset let. Bilo je v letih 1952/53, ko smo na kranjski gimnaziji izdajali »prvo« Plamnico in ko je prišla v uredništvo Gorenjskega glasa trojica mladih diplomiranih novinarjev: Jelka, Slavko in Štefan. S to mlado ekipo glasovcev smo se celo dogovarjali, da nam bi Gorenjski glas tiskal Plamenico kot prilogo časopisa, gimnazijski plameničarji pa naj bi pri glasu sodelovali z določenimi prispevki. Ideje nismo v celoti uresničili: nekaj pisnih prispevkov smo pripravili, priloga pa ni nikoli izšla; verjetno zato ne, ker smo se pobudniki ideje na eni kot na drugi strani kmalu razšli, ven iz Kranja. Drugo, še tesnejše in daljše sodelovanje z Gorenjskim glasom se mi je ponudilo v začetku šestdesetih let, ko mi je takratni urednik Makuc ponudil, naj bi bil neprofesionalni dopisnik Glasa za Škofjo Loko in okolico. Nima pregleda, kaj vse sem v tistih letih napisal, vem pa, da je bilo prispevkov kar lepo število. Kot naročnik doživljam poznanstvo z Gorenjskim glasom tretjič. Ob njegovi štiridesetletnici izhajanja lahko ugotovim, da zlasti v zadnjem času raste njegova kvaliteta, da poskuša postati kritično oko razmer na Gorenjskem in da je prav zato za Gorenjsko res potrebno informacijsko sredstvo. Zato ob 40-letnici izhajanja čestitam vsem, ki oblikujete Glas in dvigate njegovo kvaliteto in vam želim še lepih uspehov v naslednjih štiridesetih letih. Gorenjski glas, 1949 KRANJ DNE 7 FEBRUAJUA 1963 alples industrija pohištva Železniki tel.(064)67-121 sistem DOM C in ostale naše proizvode - sistem TRIGLAV, garnituro DAN - NOČ, klubske In jedilne mize, servirne mizice, cvetlična korita In kamlsa lahko kupite v vseh trgovinah s pohištvom in v nasom salonu v Založnikih. :glas4. stran 40 LET GORENJSKEGA GLASA 1958— 1967 SREDA, 2. DECEMBRAjJfi GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNIH LJUDI ZA GORENJSKO LETO XIII., ST. 3 — CENA 10 DIN SREDA, 6. JANUARJA 1960 Miro Zakrajšek urednik Glasa Gorenjske od 12. oktobra 1956 do 28. julija 1958 Ob odhodu Dosedanji predsednik OLS Kranj, tovariš Vinko Hafner odhaja na odgovorno delo v Beograd. Ob odhodu je dejal: »Odhod mi je zelo težaven, ker zapuščam okolje in ljudi, s katerimi sem delal dobrih osem let. Kot vaš odbornik in poslanec, zato želim ohraniti čimveč stikov z vami in življenjem in napredkom Gorenjske. Tu sem se vedno dobro počutil. V takem krogu ljudi verjetno ne bom imel več priložnosti sodelovati. Glas, februar, 1961 Jože Ambrožič: Petindvajset let z Glasom .Sprašujete me o zadovoljstvu vsebine Gorenjskega glasa in o mojem delu doslej zanj? Takoj po vojni, ko je ta časopis začel izhajati, se je nanj naročil moj, že pokojni, oče, po njegovi smrti pa sem naročnik postal jaz, kar sem še danes. Vsebinsko rni v glavnem še kar ugaja, morda bi ne bilo napak, seveda, ako razpolagate s prostorom, da bi sedaj, vsaj preko zime, začeli objavljati podlistek z mogoče bolj življenjsko tematiko s podeželja, saj imajo ljudje več trasa pozimi za branje. Verjetno se preveč ne motim, da naročnike preveč motijo razne reklame, kar pa se takoj najde tudi odgovor, zakaj toliko reklam?! Če ne bi bilo teh reklam, bi verjetno naročnina za Gorenjski glas takoj poskočila, seveda navzgor, kajti kakršnekoli pocenitve pri nas že dolgo vrsto let ne poznamo več! Naj Vam povem še to, da sem Vaš dopisnik že več kot petindvajset (25) let in sem verjetno takoj za tovarišem Rozmanom, ki je tudi iz Poljšice, po stažu dopisovanja, mislim. Svoj čas ste imeli v časniku tudi rubriko »Naši kraji in ljudje«, kamor sem dosti dopisoval; to je bilo še v času, ko je to rubriko urejeval pokojni novinar Trilar, bila pa je dobra in zanimiva. Lep pozdrav in morda nasvidenje?! V SELCIH BODO DOBILI NOVO ŠOLO Selca nad Škofjo Loko, 23. februarja, 1961 - Danes je komisija pregledala teren in določila lokacijo za novo šolo, ki jo bodo začeli graditi že v letošnjem letu. (Šolo so odprli 25 let kasneje — op.p.) Gorenjski glas /96/ Sonja Šolar: Jaz sem tisti iz KŽK »Glas« je bil zame prvo srečanje z novinarstvom, zato sem, preden sem se zanj odločila, približno tri mesece prostovoljno hodila v uredništvo in »preverjala« svoje znanje. Prirejala sem pisma zunanjih sodelavcev in spoznala novinarsko delo. Odločila sem se. Nekaj časa so me še gledali kot »pripravnico«, potem so mi naročili temo iz kmetijstva. Na KŽK Kranj sem dobila vse potrebne podatke, napisala približno stran in pol dolg članek o tem, koliko pšenice, rži, krompirja in podobnega smo pridelali na Gorenjskem, in ga s precejšnjo negotovostjo oddala odgovornemu uredniku, zdaj že pokojnemu Andreju Trilerju. Bolj ko se je bližal izid časopisa, manj sem bila prepričana o svojem pisanju. Kolegom v uredništvu sem potožila, da me skrbi, ker se na kmetijstvo pač slabo spoznam, in morda sem v članku kaj zamešala. Tolažili so me in mi govorili, da bo zagotovo vse v redu. No, in na dan izida mojega prvega samostojnega prispevka je pozvonilo: —Tukaj KŽK Kranj. Ste vi napisali članek ...? —Ja. Prosim? —Vse lepo in prav, vsakdo mora enkrat začeti, toda takšnih neumnosti, kot ste jih zagrešili v tem članku vi, zlepa nismo doživeli. Povejte vašemu odgovornemu uredniku, naj drugič pošlje novinarja, ki se vsaj malo spozna na kmetijstvo. —Oprostite, oglasila se bom pri vas in zadevo popravila. Pobita, osramočena in preplašena sem stopila k odgovornemu uredniku in mu iskreno povedala, kaj vse so mi natrosili po telefonu. •Bil je razumevajoč; tolažil me je, da se to včasih zgodi celo novinarskim »mačkom«. Vseeno pa naj drugič le malo bolj pazim. Čez približno dobro uro — medtem sem "*~n '** ^M'"" obupavala nad svojim novinarstvom — je vstopi' odg. u a. <: — Dober dan; Jaz sem tisti iz KŽK, ki l? 4, . .^niral .. Odpuščanje delavcev — nujna posledica avtomatizacije? Standard ni samo delo Standard delavcev ni samo delo in zaslužek ter udobnost v podjetju ob njegovi osemurni zaposlitvi. Njegove potrebe niso zadoščene niti z golim stanovanjem, če mu okolica ne nudi najnujnejši' zdravstvenih, kulturnih in drugih potreb. Tako je na posvetu direktorjev tolmačil predsednik občine Kranj Franc Puhar. Julij, 1959 V Almiri v Radovljici so februarja letos odpovedali 30 delavcem, predvidevajo pa, da bodo odpustili še nadalj nih 26. Odpovedi utemeljujejo s tem, da je zaradi rekon-strukcre treba zmanjšati število delavcev. Ta ukrep razlagajo s tem, da je ob avtomatizaciji in mehanizaciji nujno zmanjševanje števila delavcev. Glas. marec, /96/ Vojko Novak urednik Glasa Gorenjske od 17. aprila 1959 do I. februarja 1960 Nove trgovine zahtevajo poštenost Pred dvema letoma se je tudi v našem trgovskem podjetju začel aktivneje uveljavljati nov — moderen način postrežbe. To so samopostrežne trgovine. Samoizbira pa zahteva od kupcev eno mero človeške lastnosti več — to je poštenost. Ravno način proste izbire daje ljudem, ki ne spoštujejo tuje lastnine, priložnost, da izkoristijo sistem samopostrežbe za tatvino. Zato bo potrebno s« posebnimi uredbami, določiti primerne kazni.! Gorenjski glas /96/ Želim televizijski sprejemnik V sredo, 1. marca so se pred Cankarjevim domom že kmalu opoldne začeli zbirati naši naročniki, kjer je bilo tradicionalno žrebanje. Ob 15.30 je bila v dvorani taka tišina, da bi lahko slišal ne-' me želje. Komisija je začela z delom. Majhna pionirka je stokrat potegnila listič z imenom našega naročnika iz bobna. Ko je napovedovalec povedal, da si bo lahko izbral prvo nagrado — televizijski sprejemnik ali moped — Jože Žlebir iz Dvorij 15, pri Cerkljah je bilo v dvorani slišati samo — aaah... Srečni dobitnik se je naslednji dan oglasil v našem uredništvu in povedal: »Želim televizijski sprejemnik...« Gorenjski glas 1961 NAROČITE SE NA GLAS 10.000 din nagrade in 20 glasov pri žrebanju dobi, kdor do žrebanja pridobi 100 novih naročnikov Glasa. ZA KAJ VARČUJEM? Varču jem za Glas. Trikrat na teden mi bo prinašal ^'J'^njeJ branje, zavarovan bom pri DOZ - u in še veliko nagradno žreb*" lepimi nagradami me čaka. Gregor Kocijan urednik Glasa od 25. septembra 1960 do 28. decembra 1963 Slavko Beznik: i se mora tudi GLAS Gorenjsk* Na leta mojega dela v GLASU sem še vedno — ali pa celo čedalje bolj — čustveno vezan. Zato teh nekaj vrstic ob jubileju ne vzemite kot prispevek k zgodovini gorenjskega časopisa. Prej bi dejal, da so to razmišljanja prizadetega o nekaterih pomembnih mejnikih v razvoju gorenjskega tiska. Gorenjski časopis, naj se je imenoval GORENJSKI GLAS, KOVINAR, GLAS GORENJSKE, ali kakorkoli že, je vseh štirideset let izhajanja pomemben informacijski dejavnik v regiji. Njegov vzpon začenja ob združitvi GORENJSKEGA GLASA in KOVINARJA, še zlasti pa po ustanovitvi Gorenjskega tiska konec leta 1955. Pobudo za združitev tedanje Gorenjske tiskarne in Gorenjskega glasa so sprožili delavci tiskarne. Njihova delegacija nas je obiskala v redakciji, ki je bila tedaj še na Savskem bregu, v Ogrizkovi hiši, in predlagala združitev gorenjskih tiskarjev in novinarjev v eno hišo. Tako je nastal GORENJSKI TISK. Ob Slovenskem poročevalcu in Ljudski pravici je bilo to prvo združeno časopisno-tiskarsko podjetje v Sloveniji, ki so mu pozneje sledili še Primorski tisk, Pomurski tisk in Celjski tisk. Tedanji obračunski sistem je bil časopisnim podjetjem naklonjen. Oproščeni smo bili davka na dohodek in ta denar smo v celoti namenili razvoju časopisne dejavnosti, predvsem njene materialne osnove. Zategadelj lahko štejemo leto 1956 kot prelomno leto v razvoju ne le časopisne, marveč tudi grafične dejavnosti na Gorenjskem. Ne glede na poznejše spremembe v organiziranosti časopisne in tiskarske dejavnosti je ob jubileju »Glasa« potrebno posebej podčrtati pomembno vlogo, ki jo malo zalili v gostili Pri najnovejšo številko Glasa z^e širnim poročilom s te O*vor'jni To so leta, ko je Glas iz ^ ka prerasel v poltednik in.j£»t neje začel izhajati cej?j. rvnn7<.'vxXN>innri7wvvrw»<>.~^'*~v»~-------..... ASIIO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNIH LJUDI ZA GORENJSKO SREDA, 6. JANUARJA 1960 X'H., ST. 3 — CENA 10 DIN ^rel Makuc POT DO BRALCEV .Ne! Ne samo politični ko-/J^ritarji in resni članki, tudi £°ljudne oblike moramo iskati V*kaše pisanje. Tudi v duho-kal ftumornih, vabljivih obli-*h se lahko in se mora najti _ — ianko in se mora naju 3>redna, vzgojna oblika pisa-p rta »liniji« kot je dolžnost * ?s»la SZDL. Tako smo ugota-. l3ali n osebno sem se ogrel za take ^eme. Kaj kmalu se je tako jer!aVil in se uvelJavil uokvir" ni v ^ratek napis na prvi stra-?j -lsta pod naslovom — Obra- na uredniškem odboru j. Pojavi. *° Je povedal zW°t- 0snovo Je bilo potrebno IJUd nek P°Jav med narm->><a lati. Sl ga narave-poklica, ki smo V*Hi ?mi izbrali in nas nihče ni silil, moramo, rečeno v precej grobi prispodobi, tudi v družbeno močvirje, ne vedoč, ali se bomo heroično vrnili s trofejo in zato dobili priznanje, ali pa bomo končali v krokodiljem gobcu. To je bistvena značilnost novinarstva, ki je v Jugoslaviji prisiljeno delati v razmerah krize, ko družba išče pota, da bi se izvlekla. Mislim pa, da je zaradi hitrejšega procesa demokratizacije nasilja posameznikov ali skupin, predvsem političnih, nad novinarji in njihovo svobodo odgovornega presojanja manj kot drugje v državi. Kaj reči o Gorenjskemul gasu, ki sem mu zvest že skoraj dve desetletji. Novinar (ovčka) sem bil in tudi nekaj let pastir, sedaj pa sem spet novinar, ki želi sam, s svojo glavo, realno in vsestransko ocenjevati okolje. Veliko se mi je v teh letih zgodilo, zanimivo bi bilo napisati in marsikdo bi to z veseljem prebral. Vendar bi bil z opisovanjem enega dogodka do drugih krivičen. Zato nameravam reči le tole: če ne bi delal pri Gorenjskem glasu, Jože Košnjek odgovorni urednik Glasa in Gorenjskega glasa od 1. maja 1980 do 31. decembra 1985 nikdar ne bi spoznal toliko ljudi, prijateljskih, iskrenih in zelo malo pokvarjenih. Nihče me ne more prepričati, da časopis, pri katerem delam, na Gorenjskem ni bran, priljubljen, iskan. To je zame ob jubileju najpomembnejše. Jezik i in časopis h- °le k k nJe v ('lasovi praz- je za pazljivega £ ne ^aJbrž dokaj zanimivo, 2ariZt> poučno. Predvsem, ski aveva izražanje, novinar-sNok aj^n pisanja, jezik na-Pi$hj^ e trdim, da je s časoma naLlrani spuhtela že prav f'^ira • lost izrazanJa- kom" p'tri n 'n zamotan jezik, s ka- ^Vffrf10 sebi in drugim hotelo nekaJ> kar niti sami tiri Hm°gn in znali razumeti. Sna 0tletja so bila za to i r*zu .^orda zadnje čase h^iriev ^iv° izražanje hitreje in ^sif' Sa;" ga Poganja ostri-{ ajje ~v katerem smo prav J»j a-Joda, bo kdo rekel - ^o bi? štfr,mi desetletji ni-1 v podobnem položaju! Mogoče. Toda to, kar hočem povedati ni obnavljanje zgodovine; pač pa iz vsega veje razvoj slovenskega jezika, tudi razvoj novinarskega jezika. Tako kot"hitrejša voda v strugi odnaša preperelost, odmrlost in čisti breg in strugo, tako se družbena dogajanja odtisnjena na časopisnih straneh s prepihom časa, tem neusmiljenim selektorjem, odražajo tudi v drugačnem jeziku. Morda bo kdo tudi danes prepričan, da sedanji čas kulturi jezika ni naklonjen. Še posebno ne jeziku, ki ga prinašajo časopisi. Nekatere časopisne strani to prav gotovo tudi potrjujejo. Pa vendar, že dolgo za svoj jezik, za lepo izražanje slovonščine, za odganjenje mrcvarjenja materinščine, spakovanja vseh vrst in barv, nismo tako skrbeli, kot ravno zdaj. Pa če pri tem opažamo kaj napredka ali pa nad videnim le obupujemo. Vse to pa štrli tudi iz tehle časopisnih strani. Od vsakega posameznika pa je seveda odvisno, ali hoče to opaziti ali pa tudi ne. Naj mi bo dovoljeno, da ob teh štirih desetletjih, po katerih ob našem jubileju listamo skupaj, prav glede jezika dodam le še tole: menda vendar ne bodo prihodnja desetletja prinesla v jezik take spremembe, da bi stare časopisne strani naši vnuki lahko brali le skupaj s slovarji. Lea Mencinger moje sanje lepo stanovanje od 8. do 14. decembra hala A GR ljubljana poleg rednega programa vam meblo predstavlja tudi nove izdelke iz letošnjega mednarodnega sejma pohištva v beogradu 1KQ)IM1Me ko si zamišljam, da lahko P'se^M-formacije razvrednoti napore oj*^ nov — krajanov, ki z veliko m^ požrtvovalnosti in odrekanja i? L izboljšati svoje življenjske in bj. ne pogoje. Takšni primeri ptrib") jejo Glasu iz množice. Jubilej je priložnost, da se & hodimo po poteh spominov, nap1 vimo obračun minulega dela in *3 podlagi izkušenj stopimo na po*;* kateri opravičujemo svoj obstoj'^ mo o mrtvih govorimo le dopir Naš Glas pa je kot glasilo Socia^, čne zveze delovnih ljudi z vS* $ svojim razvojem dokazal, da svojim kolektivom še kako živ prisoten. Zato - poleg pohvale . di nekaj vzpodbudnih besed za P , hodnje delo. . Torek in petek sta dneva, ko *L traj najprej pogledamo, kaj °af^Jfi prinesel Glas. Množica naročm* v radovljiški občini govori o P*112 bljenosti našega glasila. Menim da bo moralo naše glasilo po^^cr ti pri oblikovanju takšnega razp0 -3 ženja, v katerem ne bo razmišlja o brezizhodnosti in apatičnost'- ^ Samo eno domovino imam°-^ težavah je. Dolžnost nas vseh je,-£.' ji pomagamo, da bomo izšli & ^ žav. Naš Glas pa naj bo glasnik Q bre volje,s katero bomo zrli v o ( uredniki so res polni ^eJ, samo da bi razveselili Jalce!); vsak naj vpraša sam be kaj o svojem delu in od- Sh°re Strne v naJveč 30 vrsti" Sem ze slišal med ljudmi o nr novinarjev? Nekoč mi je n^Rdo dejal:'Tebi je lepo; stal- 2 se voziš naokrog, srečuješ ne lrnive ljudi, pri pisanju se deiUtrudiš in nikdar ne začneš doh °b šestih" No- sedaJ Je ali ua Prožnost za vprašanje, Katera teh trditev drži! kr°o in kako se vozim na0" S? Preveč in prehitro. Prvo pero, to je se pozna na mojem starem avtu, drugo pa na mojih zrahlja-nih živcih. Nasploh bi mi bilo ljubše, če bi tudi pri nas imeli mercedes in šoferja, saj smo kar ugledna firma. Potlej bi morda večkrat odpeljal družino na izlet. S kom se srečujem? Z množico ljudi, zlasti na raznih sestankih, proslavah in drugih ljudskih zborih. Tam so res mnogi zanimivi ljudje, a žal venomer ponavljajo, ene in iste fraze. Morda smo zato novinarji čedalje manj družabni in naši sindikalni organizaciji že dolgo ne uspe kakšno množično srečanje, pa čeprav gre za zabavo. Ali se pri pisanju utrudim? Fizično niti ne, umsko pa. Če človek sliši veliko neumnega, mora namreč kar pošteno napenjati možgane, da napiše malo pametnega. Ker so enostranske obremenitve škodljive, sem se odločil za napenjanje mišic pri zidavi hiše (to terja tudi ekonomski izračun, saj je moja "umska" ura manj vredna od "fizične" ure za najpreprostejše delo). Ali kdaj začnem delati ob šestih? Redkokdaj, a tudi ne končam nikoli ob štirinajstih! Na razpolago sem, kadar si kdo želi, pa čeprav je sobota, nedelja ali praznik. Vmes pridejo kdaj pa kdaj na vrsto-tudi žena injotroci, včasih pa se celo spomnim, da že dolgo nisem prebral knjige, odšel na obisk k prijateljem ali stopil na planinsko pot. Za konec pa postavim vprašanje še vam! Ali vam je všeč tudi ta plat novinarskega dela? *°ga dopisnika pri oblikovanju časopisa ljudje pričakujejo tudi zapis o sebi Š{w.sniku kot sem sam, in še f>0 lnemu povrhu, je takole t^^oilo uredništva, da naj tt/lse kaj o svojih pogledih 8o k-.bno novinarstvo in vlo j>iv 'ska prav gotovo velik iz-^zk endar pa obenem tudi jen a. naloga, saj je sam nava-p0 Plsati le kratke novičke in ^ j ^ z različnih prireditev *ditv m°vanJ- Tudi meni se sWif1Sat' ° sodobnem novinarje s.ln vl°gi tiska sila težko, pis arno zato, ker sem le doje .lK pač pa tudi zato, ker mi Ntf- Prijeten hobi in nisem stv!,lCan' da bi sodil o novinar-V^1 ln tisku. Hj^8a dopisnika pri oblikova asoPisa Je P° mojem ^ernk11 Ze'° venka in P°" H^j °na. Novinar - profesio- tWft°Ddela običajno večje in embnejše dogodke, obde- la jih z več zornih kotov, na tak ali drugačen način. Dopisnik pa za razliko od profesionalca obdeluje "drobnarije". Vendar pa so te "drobnarije" za določen krog ljudi, na katere se nananšajo in njihovo okolico prav tako zelo pomembne. Dopisnik mora biti po mojem mnenju človek, ki svoje delo opravlja z veliko mero entuziazma in zavzetosti, saj mora biti prisoten na številnih koncih in krajih ali pa si mora v določenem okolju organizirati zelo dobro lastno mrežo informacij. Menim, da pametna uredništva stremijo za tem, da je v njihovem časopisu nekaj prostora namenjenega prav tem dogodkom, "drobnarijam", in dana možnost dopisnikom, da objavijo svoje tovrstne pri- cveto zaplotnik: Pet let, štiri mesece in enaindvajset dni Toliko časa sem pri Gorenjskem glasu in v novinarstvu. Zelenec torej! Že po prvih novinarskih poskusih sem si preskrbel mapo (na kateri je simbolično narisan sejalec) in na naslovno stran zapisal: »kunštni umotvori, sumljiva razmišljanja, prenagle sodbe, graje in hvale...«. V mapo sem vsa leta skrbno shranjeval takšne ali drugačne odmeve na članke — kritizerske in ustvarjalno kritične, zajedljive in iščoče, prijetne in neprijetne, podpisane in nepodpisane..., in si na list kratko in jedrnato zapisoval vsebino »vročih« (jutranjih) telefonskih pogovorov. Ko ob petletnici dela v novinarstvu in ob štiridesetletnici Gorenjskega glasa brskam po mapi in (ponovno) prebiram odmeve, sem po svoje vendarle zadovoljen: vsaj nekaj člankov so ljudje prebrali, se ob njih zjezili, ihto prenesli na papir ali zavrteli telefonsko številčnico... Na vsak odmev sem pripisal eno od novinarskih resnic ali izkušenj, ki je najbolj ustrezala vsebini članka in odmevu: v novinarstvu si laže pridobiš sovražnika (z veliko ali malo začetnico) kot prijatelja, novinarji smo ljudje in tako kot vsi drugi tudi zmotljivi, resnica ni v papirjih, temveč pri ljudeh, lažje je kritizirati zvezno kmetijsko politiko in zveznega ministra kot gorenjsko zadrugo in njenega direktorja, ne direktor in ne urednik — bralec je najboljši sodnik, politika je včasih močnejša od resnice, v družbi najbolje uspevajo gromovniki in lizuni... V petih letih je »treskalo« z raznih koncev in v različnih oblikah. Direktor ene od Alpe-tourovih delovnih oziroma temeljnih organizacij mi je po telefonu svetoval, naj takoj neham piti kavo, češ da pod njenim vplivom pišem »same traparije«. Bralka iz Ljubnega ali okolice je pet minut s povzdignjenim glasom govorila v slušalko, nato pa jo jezno odložila ne da bi počakala na zagovor »obtoženega«. Kmetje z Visokega, kjer so razdelili in ponovno zložili kmetijsko zemljo, so celo grozili. Bralec Gorenjskega glasa (vsaj tako se je podpisal) se je med drugim spotaknil ob statistične podatke o hektarskih pridelkih. Ali veste, vi »kunštneži«, kaj je rekel Mitja Ribičič? Na svetu so tri laži: mala, velika in statistika... Ne verjemi vsega kmetijskim strokovnjakom! Takšnim tičem ni za drugega, kot da dobro živijo. Poslušaj tudi nas, kmete! Kritik in graj je bilo več kot pohval. No, pohvala je bila pravzaprav samo ena in še ta je bila helena jelovčan: Imunost čednost Ko brskam po spominih, da bi v njih ugledala kakšnega prav posebnega, ob katerem bi se mi novinarsko srce bodisi sto-žilo ali pa radostno poskočilo,, se ne morem domisliti. Veliko lepih trenutkov je bilo, veliko novih obrazov, zanimivih sogovornikov, zadovoljnih bralcev, večkrat so me tudi kritizirali, a vsi ti drobci so pač novinarstvo. Ob pogledu nazaj se mi bolj živo kažejo slike notranje preobrazbe uredništva, ki je v neki meri najbrž tudi odraz sprememb v družbi. Še pred desetimi in manj leti, na primer, skoraj ni bilo popoldneva v tednu, ko ne bi bilo treba na kakšno "nujno" sejo, skoraj ni bilo sobote ali nedelje, ko se ne bi nekaj dogajalo. Gorje, če Glasovega novinarja ni bilo zraven. In gorje mu, če je kaj "po svoje" komentiral. Res da sedanji trenutek ni več pretirano naklonjen "sejanju", mislim pa, da smo predvsem novinarji sami bolj dozoreli, postali izbirčnejši, da znamo bolje presoditi, o čem Glas mo- — nasa ra pisati in kaj brez posebne škode lahko spusti, kaj berejo upokojenci, kaj gospodinje, kaj gospodarstveniki, mladina. Postali smo bolj pogumno kritični do dogajanj v družbi, bolj kritični do dela drugih in tudi do svojega. Postajamo vse bolj imuni za grmenje politikov, nič več se ne "hvalimo", da smo družbenopolitični delavci. F 7 da imam novinarstvo. Čeprav ima senčne plati — kateri poklic jih pač nima! — vidim v njem več lepega. Zadovoljna sem, če napišem dober članek. Če se kdo z njim ne strinja, se tolažim z osnovno človekovo in še posebej novinarsko vrlino, ki jo, mislim, še imam, s poštenostjo. Delam pošteno, po svoji vesti. Ponosna sem nanjo, čeprav se mi kdajpa-kdaj otepa. Skupaj z Gorenjskim glasom nas je tudi večina novinarjev sredi najbolj ustvarjalnega obdobja. Želim, da bi vsi skupaj še zoreli do čim popolnejše žlahtnosti. nekaj posebnega. »Lepo se vam zahvaljuje, ker ste pomagali pri telitvi naše Rože!« je na list zapisala kmečka roka. Ko sem delal anketo, se je kmet znašel v stiski, potreboval je ljudi, da bi povlekli... Službovala sem na osnovni šoli v Retečah pri Škofji Loki in sem iz tega časopisa črpala marsikatere podatke, ki sem jih uspešno uporabljala pri pouku, predvsem pri predmetu spoznavanja narave in družbe vse do upokojitve leta 1973. Tudi po upokojitvi sem ostala naročnica. Zanima me v prvi vrsti vse, kar je v zvezi s Škofjo Loko, ki je moj rojstni kraj. Sicer pa pregledam ves list. Pavla Biček Reteče, Škof ja Loka danica zavrl-žlebir: Ko se spotikaš Po šestih letih v novinarstvu se mi zdi, kot da sem pravkar začela. Ni še tako daleč čas, ko so nas, novopečene novinarje, oborožene z diplomami in zanosom, poslali "v ogenj" in kako je kmalu nato nastopil trenutek streznitve. Če ne drug, so me v šolo spoznanja nekajkrat peljali lokalni veljaki. Le utrinek Sedim na medobčinski sindikalni seji in debele tri ure prisluškujem "stališčem in usmeritvam" o najaktualnejših gorenjskih zadevah. Ko sta mera in beležnica polni, vstanem in odidem. Drugo jutro v uredništvu zapoje telefon in name se vsuje plaz očitkov kot na šo-larška, ki je "šprical" zadnjo šolsko uro. Drugič sem ošteta, ker moje poročilo ni takšno, kot so si ga zamislili v delovnem predsedstvu omenjene seje. Rodi se prvi dvom, komu je namenjena novinarjeva beseda, bralcu ali politiku. Še huje sem se zamerila konkretnemu politiku, ki ga je zbodel kritičen zapis. Na koga vse mora misliti novinar, ko piše bralcu! Ducat botrov svareče bdi nad tem, da so ljudje pravilno obveščeni in da časopisni stolpci - bognedaj - ne vznemirijo javnosti. Spet je na delu novinarjeva vest: se zameriti bralcu ali politiku? Slednja zamera utegne biti na kratek rok zelo boleča. A zamera bralcu? Raje ne, kajti politiki se menjajo, novinar pa ostane. Dobrega imena, če je pošteno zapisal svojo misel, ali pa z madežem na njem, če se je uklonil. Človeška vest in poklicno poštenje mi nalaga, da imam pri pisanju v mislih najprej bralca. Kajti številne tegobe novinarskega poklica zasenči zadoščenje, da ljudje berejo tvoje prispevke in te zaradi njih cenijo. spevke. Nekateri časopisi, ki jih poznam, in s katerimi sodelujem, ravnajo tako, vsi ne! Časopis Gorenjski glas ima tako naravnano uredniško politiko in menim, da je tudi zaradi tega poslal v zadnjem obdobju še bolj zanimiv in razširjen med Gorenjci. Gorenjski glas, ki danes praznuje 40—letnico izhajanja in prihajanja v naše domove naj bi tudi v prihodnje še vnaprej imel tak pozitiven odnos do svojih dopisnikov, saj bodo na ta način bralci v "Gorenjcu" našli vse - od zapisov novinarjev—profesionalcev do "drobnarij", ki jih zapisujejo dopisniki. Sicer pa naj za konec k čestitki ob jubileju zapišem: Brez "Gorenjca" bi mi nakej manjkalo! J. Kikel Mercator Mercator — Rožnik TOZD PRESKRBA TRŽIČ VAS VABI V blagovnico, salon pohištva, vinoteko v SP Bistrica (Deteljica) in ostale specializirane trgovine v Tržiču ter prodajni center na Planini in prodajalno v nebotičniku Kranju. UGODNI PRODAJNI POGOJI - UGODNI PREDNOVOLETNI NAKUPI - POSEBNO PRESENEČENJE ZA KUPCE V PAVILJONU MERCATORJA NA NOVOLETNEM SEJMU V KRANJU Gorenjskemu glasu čestitamo ob jubileju! Mm- «*» E U» Siliš DVE ST HA NI PRVA PRILOGA Gorenjskega glasa ZA GOSPODARSKA. POLITI C N A. I « KULTURNA V P. R A S A N J A Kranj, 8. marca !:•."»- VIKTOR ZAKELJ Pogled z roba Naj začnem hvalisavo: Če je Slovenija pušeljc, potem je Gorenjska gotovo nagelj v njem. Geografsko razgibana, bogata, tu in tam bahava očetnjava vase zaverovanih Gorenjcev. Dolgo, predolgo smo se tudi Gorenjci ponašali z dosežki indu-strializma in proletarizacijo, danes, žal, premalo zagreto iščemo svojo prihodnost v razvojno intenzivnih dejavnostih, ki jih more razvijati le poklicno usposobljeno, predvsem avtohtono prebivalstvo. Držati ogledalo temu živahnemu »prevrednotenju vrednot«, kar naj bi bila naloga tudi Glasa, priznam, ni lahko. Občinski delodajalci, vsaj nekateri, terjajo, da jih Glas dela zal-še, kot so sicer. Naročniki z osamljenih kmetij si želijo domačnosti, vse številnejše vanj pišoče razumništvo skuša biti v miselnem sozvočju z okolico. Ta slovenska okolica pa postaja iz dneva v dan bolj podobna deroči gorski reki, ki se nepredvidljivo vali prek vse bolj oglatega delavčevega vsakdanjika, dela mirne tolmune oddiha za redke izbrance, pohotno sega v neutrjene samoupravi jalske bregove, da bi že trenutek kasneje mirno klokotala po koritu, ki ga utirajo pogosto anonimne in zato neodgovorne oblastne sile. Dovčerajšnji monoliti se neizprosno razkrajajo. Vse okoli nas, pa tudi mi sami nismo izjema, postaja — vsaj videti je tako - kaotično. Kaže, da je ni sile, tiste prepotrebne povezujoče ideje, ki bi to nepovezano množico samozadostnih elementov na nov način in za nove cilje povezala v novo celoto: Človek se za-prepaščen sprašuje: Mar res ta svet na »brdovitem Balkanu« lahko poveže in povezano ohranja le otipljiv zunanji sovražnik? Sem tudi jaz eden tistih -bo kdo vprašal - ki želijo za vsako ceno ohraniti monoliti-zem, ki žaluje za izgubljeno enotnostjo... Ne! Prepričan sem, da se mora naša družba v duhovnem in organizacijskem smislu razgraditi. Mora zavreči maksimo, da je posameznik nič in družba vse, mora najti novo skladje med individualnim in družbenim, sprijazniti se mora s tem, da ni napredka brez upoštevanja konkurenčnosti kot univerzalnega družbenega principa, da bi tako končno postal sleherni Jugoslovan odgovoren za svoj in skupen razvoj. To ne bo ne lahko ne naglo dosegljivo. Zakaj pod kožo nam je zlezla nenaravna egalitarnost, slepa vera v moč države, družbo jemljemo kot upnika, ki mu ni potrebno vračati izposojeno, smo maliki količin in praktični hedonisti. Zato smo v krizi. Kriza pa je, med drugim, križpotje, na katerem je vsakemu prepuščena izbira nadaljnje poti - torej tudi nam. Ali bo naša samoupravna socialistična realnost jutrišnjega dne pluralna in dialoška -skratka demokratična družba, temelječa na mešanem gospodarstvu, ali nasprotje tega. To je sedaj vprašanje, bi rekel Hamlet! In časopisna beseda mora odslikavati to protislovno realnost, še več, v pogosto nerazvid-nem razumerju sil mora pronicljivo odkriti tista posamična in družbena stremljenja, ki morajo zagotoviti nadaljnji gospodarski in družbeni napredek in jih podpreti. Le tako novinarstvo je lah ko svobodno, inovativno, napredno in zato produktivno. Zapisal sem novnarstvo, a mislil sem na tistega konkretnega nemirnega, iščočega, nikoli povsem s seboj in družbo zadovoljnega, razgledanega novinarja, \zrelo osebnost, ki je sposobna imeti lastno mnenje in ga javno braniti. Mislil sem na povsod, kjer se kaj pomembnega dogaja, prisotne oči in ušesa, na poštenega, moralnega, pokončnega razumnika, ki iz dneva v dan izrisuje življenjski utrip našega burnega časa. Idealiziram! Morda? Pod pezo poklicne izkušnje pišem. Ta pa ni rožnata. Iz dne- va v dan spoznavam, kako neiz-perljiva je laž, s katero tako pogosto del našega tiska poliva posameznike, kolektive, pa celo narode in narodnosti. Opljuvani in onečaščeni zapre-pašČen spoznava, da se pravzaprav ne more več oprati, da ga, če nič drugega, poslej spremlja neprijeten vonj polivke. Tisk, širše sredstva obveščanja, povedo, kaj obstaja oziroma kaj ne obstaja, ubijajo in oživljajo mrtve — zato je sedma sila. Se tega Glas vedno zaveda? In dalje: Tisk mora biti zavezan napredku. Toda, kaj sploh je napredek oziroma napredno? Težko bi se zedinili. Ostanimo zatorej na ozkem področju ekonomije. Gorenjska, sodim, je že dosegla stopnjo gospodarske in širše družbene razvitosti, ko mora nujno odločneje stopiti na pot gospodarske terciarizacije. Pogoj temu pa je spremenjena zavest odločujočih, učinkovit, a de- mokratičen način odločanja o gospodarskih in družbenih vprašanjih ter prevladujoči tržni način povezovanja gospodarskih subjektov. Ker tudi najnovejši ukrepi ZIS niso kaj prida naravnani v to smer — to pomeni, da jugoslovanska družba še naprej ostaja znotraj realsocialistične paradigme — se relativno razviti Gorenjski ne piše dobro. Elementi krize se bodo množili. Za obstoječo produkcijo bo vse manj domačega in tujega plačilno sposobnega povpraševanja, priče bomo hkratnemu višku in manjku delovne sile, za nove programe ne bo akumulacije. Le počasi se bo opuščalo delovno intenzivne, tehnološko zaostale, ekološko vse manj sprejemljive in energetsko potratne programe, konvertibilni izvoz ne bo želeno naraščal, tehnološko intenzivne nove enote t.k. drobnega gospodarstva se ne bo ustanavljalo. To vse bo šlo z roko v roki z družbeno inertnostjo, duhovna lenoba vodilnih pa bo počasi prešla v samozadovoljno konzervativnost. Črna prerokba! Da, a le zato, da bi se zavedli usodnosti trenutka. To je poziv zoper fatalizem, ki se nas, po vsem, kar se dogaja v Jugoslaviji, počasi loteva. Ne bom pozval k spreminjanju sveta (to smo prepogosto počeli), ampak k temu, da se končno začnemo prilagajati svetu, ki nas obdaja in katerega marginalni del smo. In Glas bodi eden izmed glasnikov zoper balkanizacijo, zoper fikretizaci-jo naše države. V gospodarstvu in družbi mora iskati elemente naprednega, se zavzemati za prevlado kvalitet, za afirmacijo znanja, profesionalnosti, poslovnosti, za dejavno socialistično pluralnost itd. In ne nazadnje: Tudi Glas mora biti zavezan aktivnemu slovenstvu. To pa seveda ne pomeni slepo zazrtost v preteklost našega naroda, ne sovražnost do tujerodnega, to ni izključujoča samozadostnost, ne brambovstvo, ki potrebuje sovražnike, ampak je to tista človeška drža, ki slehernega od nas dela ponosnega, pokončnega in samozavestnega člana rodu, ki se je uspel obdržati na tem križpotju Evrope prav zato, ker je vso svojo zgodovino dajal okolju, kar je najboljšega imel, in od njega sprejemaj. j je moral, zmogel in potreb0 Gre pa tudi za to, da Glas poj^ jih močeh seže prek republ1^, meja, v zamejstvo in zdom . • in tako prispeva k vseslove*1 povezanosti. je V tem prelomnem trenutk?^ nujno vsestransko pretehta0 sedanji ekstenzivni gospoda^ razvoj. Hlastali smo (v °aapa človeka je to) po napredku, w ^ "lit danes že lahko rečemo bil vedno skladen z naraVl|.aj8 in drugimi danostmi tega pod Triglavom. Mnogi ina-uaCjni ski giganti, dovčerajšnji PaT^ konji, naši simboli n^P^fje zgubljajo tla pod nogami, k» s še včeraj pomenilo razvoj, o 0\ pomeni ne-razvoj. Ugotavlja j6 model dosedanjega razvoja s nepreklicno izčrpal! Toda n ^ ni mogoče začeti z oblastnim kretom. Rasti mora iz samo«jjj. znanj županov, direktorjev, tičnih delavcev - skratka tistih, ki imajo po nujni °e^0y dela dolžnost pripravljati ratj v ne odločitve. Te pa morajo D ^ skladu s svetovnimi trend1 r-naravno, civilizacijsko in ku fy no dediščino našega nar0 tega ne bo, bomo začeli izf?u ^ ti stik s svetom, obenem Pa 9, začela slabeti narodova P0^.^ tista njegova specifična ne v1' ^ moč, ki je dejanski vzvod^ predka. Gorenjska, kot re \- je na robu tega. Prepolna je f0-spodarskih pogonov (bolje Y^ gramov), ki nimajo prihodn. rastejo stanovanjska geta P jj) žno nekvalificiranih priseU ^jo delavcev, narava počasi izg -pc svojo alpsko specifiko - jfl je, da se njeno gospod ar stj\,jr>' družba postopoma prestruK ^. rata na temelju evropske j g nje in lastnega civilizacij . izročila, na avtohtoni delovfl> t-ter v skladu z naravnimi da tr mi. To nas bo notranje urav" jjp žilo, naredilo odprte v S'oV. 0rt>° in Jugoslavijo, le tako pa ^ v mogli ostati iskani kamen mozaiku Evrope. Nič slovesnega ni v teh dah'. Skozi optiko svoje po* s\-deformiranosti sem - z r kal v cer - za trenutek P°kUJa D" osrčje Gorenjske. Upam. :V. za koga ta pogled celo zan ^ Pa res, da ne pozabim: ČeS k vašim zrelim letom! EDO T0RKAR Preveč besed Pred vstopom skozi vrata novinarske prihodnosti V tistem trenutku, ko pristanemo na trditev, da je v slovenskem novinarstvu zabeležen ogromen korak v smeri večje svobode in demokracije, naredimo tudi medvedjo uslugo zgodovini slovenstva. Ta primerjava je namreč umestna samo v toliko, kolikor pristajamo na indoktrinirano pojmovanje slovelv ske zgodovine, ki naj bi se začela šele leta 1945, vse prej (razen seveda ne: katerih junaških dejanj v štirih letih vojne) pa naj bi ne bilo omembe vredno. Molk je zlato, govorimo. Lahko je molčati ribi v vodi in orlu na nebu. Toda vsi tisti, ki smo vsaj malo pogledali za črno zaveso preteklosti pred štiridesetim letom tega stoletja, smo lahko ugotovili, da slovenski tisk v zdajšnjih, torej osemdesetih letih dobiva bitke (če se izrazijo v vojaškem izrazoslovju, ki nam je v zadnjem času tako pri srcu) na tistem ozemlju, ki je bil nekoč že osvojen. Zaradi vsega do sedaj omenjenega ni zato prav nič presenetljivega, če smo morali slovenski novinarji še pred leti proslavljati štirideset let slovenskega novinarstva", kot da bi pred tem n.aš narod živel brez časnikov In njihovih ustvarjalcev. Ko Pa primaj amo na primer naše časnike iz tridesetih, dvajsetih, ali še prejšnjih let tega stoletja s tistimi, ki so izhajali po drugi svetovni vojni, potem zlahka ugotovimo, da štiriletna vojna ni porušila samo domovine, temveč tudi zgodovino. Dva osrednja slovenska časopisa iz predvojnega obdobja - klerikalni "Slovenec" in liberalno "Jutro" sta namreč veliko točneje zadela bistvo boljševiške revolucije, kot novoustanovljeno" povojno novinarstvo. V "Slovencu" in "Jutru", pa še marsikaterem drugem časopisu, lahko prebiramo verodostojne zapise o kolektivizaciji v Sovjetski zvezi, čistkah v vodstvu partije in med množicami, trpljenju ujetnikov na Solovjetskih otokih, Kolimi in v Sibiriji itd. Zakaj torej praznik "Gorenj-skegaglasa" zaznamovati tudi s takim opozarjanjem na našo preteklost? Zato, da se bomo vsi sedanji in bodoči novinarji, publicisti, sodelavci... zavedali tega, da je sedanja demokraci ja sicer lep napredek, vendar samo v luči tistih let, kolikor jih poznamo na podlagi priučenega poznavanja zgodovine. Novinarstvo v predvojni Jugoslaviji je namreč že imelo urejene nekatere temeljne civilizacijske norme, katere skušamo sedaj ponovno doseči s prizadevanjem za vzpostavitev civilne družbe. Niso še tako daleč leta, ko je na primer znani slovenski pravnik, publicist in predvsem zagreti borec za spoštovanje zakonitosti, Matevž Krivic, širil prostor demokracije v osrednjem slovenskem dnevniku, a bil hkrati s strani tedanjega uredništva deležen popolne diskvalifika- cije, ki se je navsezadnje kazala celo v tem, da tedanje vodstvo v zakonitem roku ni objavilo članka, ki mu ga je naložil sklep sodišča. Ko je kasneje, z veliko zamudo, to vendarle storilo, pa si je dovolilo ciničen pripis. Predvojne norme pa so bile jasne. Ko je nekdo dobil tožbo proti časopisu, je uredništvo brez najmanjšega pomišljanja sodbo objavilo na prvi strani časopisa, levo zgoraj, brez kakršnegakoli komentarja ali pripisa. Teh norm se bo v prihodnjih letih demokracije še treba naučiti. Prav tako kot se bo tudi politika morala sprijazniti z dejstvom, da si časopisje in novinarstvo, vsak dan bolj, utrjujeta svojo neodvisnost in vedno manj prostora ostaja za njene pritiske. To spoznanje je seveda za marsikoga, ki je bil navajen suverenega daja- nja in odvzemanja podatkov, boleče. Zato se ravno v tem obdobju nahajmo v prepletanju teženj starih odločevalcev, da ohranijo svoje pozicije in moč, s prizadevanji novinarjev po osamosvojitvi. Dogodki v širši jugoslovanski javnosti so na površje potisnili obe skrajnosti. V Bosni in Hercegovini smo bili priče padcu vsemogočnega klana Pozdercev (še pred kratkim bi bilo kaj takega popolnoma nemogoče), v Srbiji pa opazujemo neusmiljen pohod totalitarne politike, ki v svojem zagonu pred seboj gazi novinarje in njihove časopise ter reviie. V Sloveniji gre razvoj, zaenkrat, dokaj mirno naprej. Nekdaj radikalni Mladini so se pridružili vsi mladinski mediji, pa tudi mnoga glasila SZDL od republiške do občinskih navzdol. Pri slednjih se ena bolj, druga manj uspešno postavljajo na samostojno pot. Velja pa predvsem to, da bo časopis imel tolikšen mane-verski prostor, kolikor si ga bo izboril sam. V tistem trenutku, ko mu ga ponudi politika, namreč ne moremo govoriti o samostojnosti, čeprav se razmere spremenijo na bolje. V tem oziru se je torej treba vprašati tudi, kakšna je vloga "Gorenjskega glasa". Njegova pozicija je opredeljena z dveh strani. Na eni strani obveščanje in zadovoljevanje potreb dokaj nekritičnega množičnega bralstva ( k njemu je bil časopis usmerjen vsa ta leta), na drugi strani pa želja, da se ujame korak v pohodu novega slovenskega novinarstva, ki spet daje novo bralstvo, a hkrati v svojem izzivu pred uredništvo postavlja vsak dan nove dileme. Hoja po tej poti je izredno zanimiva in privlačna, vendar niti slučajno ne prinaša mirnega spanja. Mislim, da je Gorenjski glas v zadnjem času v nekaterih takih dilemah utrdil svojo hrbtenico in ravno zaradi tega lahko še strumne je zakorači v prihodnja desetletja. Lahko je molčati kmetu. (Saj seje in žanje.) Lahko je molčati jeklarju pri elektropeči. (Saj je trušč prevelik, da bi ga sploh kdo slišal.) Lahko je molčati občinskemu delegatu. (Dovolj je, če dvigne roko pri glasovanju.) Lahko je molčati nogometašu. (Če ugovarja sodniku, je izključen iz igre.) Lahko je molčati kiparju. (Michelangelu in Rodinu ni bilo treba govoriti o njunih kipih, da bi jih ljudje razumeli.) Lahko je molčati glasbeniku. (Glasba pove več kot beseda.) A kako naj molčimo mi, ki živimo od besed in za besede: politiki, pridigarji, časnikarji, gluma-či, rimači? Mi, ki naj nam bi bila beseda orodje in orožje, postelja in streha, kruh in sol — pa nam je prepogosto le zlomljen meč, prekratka odeja, neslana juha in prevret čaj. Z bakrenimi novci nas podkupujejo, da ne bi molčali, in mi trumoma deremo . v to štacuno: en zlat cekin molka za en bakren novec besed, dokler nam ne ostanejo samo še besede, prazne in plehke besede ki brez zlate podlage molka nimajo več ne cene ne teže. Pisati je treba tako, da je besedam tesno in mislim prostorno, je učil Puškin. Le kdo od nas se tega drži? Drevesa padajo, gozdovi se redčijo, papirnice delajo dan in noč — papirja pa še zmeraj zmanjkuje. Kako ga ne bi, ko pa pisatelje plačujemo od pole, pesnike od verza, novinarje od vrstice! In tako pisatelji v ljuti borbi za ljubi kruhek pišejo slabe romane namesto dobrih novel, pesniki zlagajo svoje verze čedalje bolj navpično, (pa jim to ne pomaga, da bi segli visoko do neba in globoko do srca), novinarji pa polnijo časopisne stolpce, še preden so si napolnili praznino v glavah. V začetku je bila beseda. Z vsakim otrokom, ki prvič reče mama, avto ali kak, se* svet znova rodi. In na koncu bo besda. Ko bo naš planet že dolgo prazen in pust, bodo na njem pristala bitja z drugih svetov, našla bodo cinkove plošče z našimi besedami, nesla jih bodo s seboj, razvozlala jih bodo, plošče bodo oživele in morda bodo tudi njim pomagale živeti. Zato ni vseeno, kaj nanje stavimo. Samo besede iz mesa dosežejo meso. Samo besede iz krvi vznemirijo kri. Samo besede iz luči razsvetljujejo temo. Vse drugo je toliko kot nič. FRANC ZAGORIČNIK Kako sem postal lažni novinar Qb štirideseti obletnici Gorenjskega glasa se spominjam svojega prvega novinarskega poskusa. Danes je to anekdota. Če bi o *em pisal takrat in bi bilo kje objavljeno (pa najbrž ne bi bilo), bi "H to pamflet, s posledicami, ki so vsebovane že v sami anekdoti. Ze od mladih nog sem si želel Postati novinar. To je bilo naj-VeČ v zvezi z delovanjem nekdanjega poklicnega Prešernovega gledališča, ki je bilo gotovo najbolj svetlo kulturno središče v v.sej povojni kranjski kulturi. Po "stem, kar se je o njegovih Predstavah pisalo v Glasu, se mi ^ zdelo, da bi znal tako tudi jaz. Vendar se nisem upal vmešati v e'° takratnih recenzentov Predstav. Priložnost se mi je ponudila pozneje, v času Kocbekoma Strahu in poguma, 1951 ali J°52, ob koncu ali na začetku zime. y Glasu je bil polkrepko na-lsnjen članek o nekem javnem ^anku. Skorajda pomembna tvar, vendar zame dovolj ne-j^Pričljiva. In jaz kot komaj Pečeni komunist, prepričan, da moram biti ves čas buden in se boriti za Resnico in Pravičnost, sem se takoj podal na »teren«. Mož, ki so ga v članku napadli, je bil dovolj razsoden, da me je napotil še na druga mesta, da bi se tako dokopal do različnih resnic in ne do ene same. Njegov napotek me je malo zmedel, ker sem si zadevo z Resnico zamišljal bolj preprosto. Kakor da bi bilo vse v redu, če bi bila Resnica vsaj prepričljiva, brez lepotnih napak, kot bi danes rekli. Nisem niti pomislil, da je lahko tudi Laž prepričljiva, ali pa da pri Resnici ne gre za nekakšno kozmetiko. Čeprav razorožen, sem moža poslušal. Še posebno zato, ker se mi je zdel pošten, ker me je napotil tudi k svojim »nasprotnikom«. To je bil danes že pokojni Franc Šumi, ki je bil pred vojno z družino pregnan iz Trsta, ker so se šteli za zavedne Slovence. Med vojno pa so bili pregnani v Dachavsko taborišče ali nekaj takega. Tako sejn se potem šel novinar- ja. Obiskoval sem različne ljudi, vstopal v pisarne in pri tem tudi užival. Opazil sem, da me vsi jemljejo zares in da se me včasih tudi bojijo. Tudi takšni so me dobronamerno sprejemali, vendar z rahlo grožnjo, da bodo protestirali, če bom kaj narobe napisal. Užil sem prepovedani sad. Še tega nisem vedel, da bi moral imeti kakšno potrdilo ali izkaznico, ali bi moral nastopiti s kakšno beležko v roki ali z magnetofonom. A v tej svoji ilegali sem se počutil tudi varnega. Jaz šele bom pisatelj, jaz šele bom novinar, ali pa bom že od tistega trenutka naprej. Odgovor na članek v Glasu sem tudi napisal in ga tudi oddal. Uredništvo je bilo v neki visoki hiši na Roženven-skem klancu: Če se ne motim, je bil takrat urednik Martel, mar-jan Telatko; prebral sem si njegova dva mučna in neverjetna dramoleta V borbi za kruh in Mrtva sreča. ' V intervjuju s sinom Egistom sem to zadevo samo omenil: »Tudi jaz sem se v tvojih letih šel novinarja, pa sem jih že nasled- nji dan dobil po glavi: Ne da bi bil moj članek sploh objavljen, mi je bil namenjen zapor...« (Slovenska ruleta, Naprej, 1987, št. 4). Mogoče ni bilo ravno takoj naslednjega dne, lahko da je bilo kak dan ali dva pozneje. Klican sem bil na mestni komite. Ta je bil na Majstrovem trgu, nad današnjo Delikateso. Predsednik partije je bil tovariš Andrej Brovč, ta me je tudi »vzel v roke«. Če je bilo tako, da sem bil namesto objave članka vabljen na zaslišanje na partijski komite, sem si kar mislil, da se moram toplo obleci, da me ne bi zeblo, kdo ve, v katerem arestu. Tovariš Brovč je to mojo ugotovitev tudi potrdil. Namreč, da že vem, kje bi se lahko znašel, če bi bil jaz starejši. Mislil je, da gre za mojega očeta, bivšega partizana, s katerim se je očitno namenil opraviti drugače. Jaz sem bil v resnici skromen mladenič, slabokrven in boječ. Glavni očitek je bil namenjen moji samovoljni raziskavi. Polkrepko natisnjeni članek dejansko pomeni, da je to »njihov« članek, tako rekoč »uradno sta- lišče«. — V to ne bi smel dvomiti. Franc Šumi naj bi bil celo kapo v nemškem taborišču, se pravi, kot je bilo rečeno, izdajalec naših ljudi. Temu je sledilo zelo odločilno vprašanje tovariša Brovča: »Ali ti ne veruješ v partijo?« Odločilno zaradi tega, ker sem namah spoznal, da ne morem biti nič več vernik komunizma, da zame komunizem ni več vera, ampak samo nenehen boj. Moja Resnica je kar naprej trpela, a mi je bilo jasno tudi to, da jo slabo poznam. Rabil bi prijazno pomoč, pa sem bil kar naprej sam. Sekretar komiteja, Peter Tulipan, se je večkrat sprehodil po sobi, pa ni rekel nič. Bil sem v drugih rokah, a bi vseeno lahko kaj rekel. Takrat je bil »na tapeti« Edvard Kocbek s svojim Strahom in pogumom. Povsod so razpravljali o tej literaturi in jo po dolžnosti obsojali. Tako da je bila Kocbekova knjiga tudi neke vrste legitimacija, nekakšen referendum, na katerem se je izkazalo, na kateri strani je kdo. Tovariš Brovč je tudi mene povprašal, če sem knjigo prebral. Knjigo sem zelo dobro sprejel. Spričo poznavanja svetovne književnosti in mojega celotnega obzorja se mi je Kocbekovo obravnavanje nekaterih vojnih dogodkov zelo prileglo. Name je delovalo osvobodilno. Pričakoval sem, da se bo takšna literatura nujno nada ljevala. Kocbek je prinesel sprostitev, pa naj so se odnosi do tega v politiki in javnosti še tako zakomplicirali. Ker sem bil že pripravljen na zapor, bi šel po tej poti, čeprav ne samo zaradi neobjavljenega članka. Tovariš Brovč je takoj odnehal, kar me je presenetilo. Jasno mi je bilo, da knjige pravzaprav ne pozna, tako kot v današnjem času mnogi »kritiki« Nove revije 57 sploh niso brali in mogoče niti videli. Brovč je nahitro zaključil z repliko o svoji strožji nameri in o moji oprostilni mladosti. Ostal je praznik rok, jaz pa sem odšel z zavestjo o svoji uspešni, čeprav nebogljeni premišljenosti. Novinar sem postal pozneje, bolj natančno publicist. Na tem področju sem bolj ali manj še zme-' raj samozvanec. Še zmeraj na začetku, bi kdo dejal hudobno. (mimmmmGiAs 12. stran 40 LET GORENJSKEGA GLASA 1987 SREDA, 2. DECEMBRA 1987 RADO JAN Ogledalo ali zgolj odsvit tistega, kar je moralo biti zapisano Mala ljubka deželica med Alpa mi in Dinarskim svetom s svojim glasilom Glas, ali, če hočete. Gorenjski glas slavi štiridesetletni«) svojega regionalnega glasila — ogledala zadnjih štiridesetih let! Ali zares pravega ogledala ali zgolj odsvita tistega, kar je moralo biti zapisano? Ogledalo je lahko prispodoba tudi za zgolj pasivno odslikavanje tega, kar je in kakor je. časopis pa mora biti tudi gospodarska, politična in kulturna, skratka, moralna vest družbe. Seve, če dodamo še ta kriterij, se zahteve zelo povečajo. In prav tak mora biti pravi časopis. Ne sme zgolj zapisovati tega, kar se dogaja in kakor se, spraševati se mora venomer tudi po tem, ali je v tem, tistem, kar se v družbenem tkivu dogaja tudi kal jutrišnjega in prihodnjega, kar nas vodi naprej ali se nemara v današnjem dnevu dogajajo (na vseh področjih) tudi stvari, ki nas bodo jutri vlekle nazaj. Dokler smo namreč bili kot družba zazrti v kvantitativni razvoj in smo naš napredek merili s številom zaposlenih delavcev (teh je bilo vsako leto več — in s tem tudi problemov) in dokler smo merili napredek v tonah in kubičnih metrih, se je zdelo, da se vse dogaja skladno z našimi željami, hotenji in načrti. Čim več dimnikov je zasmrajalo okolje, tem bolj smo bili ponosni na našo industrijo. In bili so časi, ko se je pred četrt stoletja govorilo in pisalo o tem, da je Gorenjska (obsežena v kranjskem okraju) najbolj razvito področje v Jugoslaviji. Danes — četrt stoletja pozneje — se je ta naša Gorenjska znašla na kakem dvajsetem mestu, kar pomeni, da že dolgo nazaduje, čeprav navidezno, zlasti količinsko še vedno napreduje vse v osemdeseta leta. Toda le po kazalcih kvantitativnega razvoja, medtem ko so kakovostni vidiki močno zanemarjeni. Ti kakovostni vidiki so najbolj očitno zapostavljeni na kadrovskem področju, saj ima Gorenjska manj kadrov z visokošolsko izobrazbo kot Slovenija v poprečju in tudi prihodnost v tem smislu ni nič kaj rožnato začrtana. Starši (in miselnost, da je važno le to, da o*Tok čimprej pride k kruhu) zelo kratkovidno določajo usodo svojih otrok s tem, ko jih ne rao-t vi rajo za večje študijske napori pri doseganju višjih stopenj zahtevnosti znanja, ki bi v osnovi zagotovilo in omogočilo preobrazbo gorenjskega gospodarstva v kakovostno smer v odpra-vljenje tiste industrije, ki potrebuje veliko mišic, malo znanja, zaostalo tehnologijo in s tem tudi nizke stopnje dohodka. Glas je o vsem tem pisal in še več bi moral pisati. Toda vse se tako zdi, da regionalno glasilo ne more imeti tako analitične vloge kot osrednja glasila in tudi vprašanje je, v kolikšni meri bi bile strukture, ki list financirajo, zadovoljne, če bi preveč kritično obravnavali dosežke (tudi nesporne) na gospodarskem, zlasti industrijskem polju. List je, glede na to, da ima svojo posebno strukturo bralcev, dokaj močno obrnjen h kmetu in k zemlji, kar je prav in zdi se mi, da je bilo poročanje o kmetijski problematiki učinkovitejše kot na industrijskem področju. Zelo pestro Glas predstavlja gorenjske kraje, mesta, vasi in zaselke in prav te strani mu dajejo največjo privlačnost. Te strani ods-vitajo zavzetost krajanov pri reševanju vseh vprašanj, ki jih žu-lijo: preskrba z vodo, zagotovitev električne energije, urejanja cest in poti, kanalizacijske mreže, gradnja gasilskih, kulturnih in zdravstvenih domov, šol vseh vrst in domov za ostarele. Če bi ljudje lahko razvijali tolikšno pobudo in zavzetost tudi v gospodarskih vprašanjih, kot se to kaže pri urejanju komunalnih vprašanj, bi naša industrija danes ne bila tako zaostala, kot je. Veliko premalo se piše o drobnem gospodarstvu in njegovem pomenu za socializacijo (stroškov) industrije. Seve pa so svetli primeri. I BI, na primer, ki ste ga začeli zelo kasno popularizirati. Tudi na Gorenjskem neradi priznamo, da je kdo boljši. In vendar je Omanov IBI zares svetal vzgled, kaj lahko dosežeš, če se ves posvetiš enemu samemu cilju: ustvariti moderno sodobno tekstilno tovarno, v vsakem pogledu. In tu so še Elan iz Begunj, Alpina Žiri pa številne manjše pa tudi večje delovne organizacije, o katerih pozitivnih dosežkih bi kazalo še več povedati na način, da bi se tudi drugi lahko učili in zgledovali pri dobrih gospodarjih, dobrih samoupravljalcih. Poglavje zase je kultura. Kulturna rubrika je zadnje desetletje precej bogatejša kot nekoč, kar priča po eni strani o razvejanosti kulturnega življenja v naši deželici, o porastu kulturnih ustanov in umetniških organizmov vseh vrst, od ljubiteljskih do poklicnih oziroma polpokli-cnih. Ne da bi komu solil pamet, marveč iz globokega poznanja naj zapišem, da je prav kulturna stopnja (udružbljenosti in učlo-večenosti človeka) tisti limit, ki določa vse drugo naše nehanje in dejanje. Zavrite kulturno rast, zavrite zorenje ljudi kot ljudi, zaman bodo vsa prizadevanja na drugih področjih, zato posvečajte kulturnemu življenju tako kot kritiki in kot spodbujevalci ter popularizatorji kar največjo pozornost. Toda če se komu danes slabo piše, se kulturi zagotovo. Zato moramo storiti vse tudi s samopomočjo, da ne bomo kulturno nazadovali. Sedanja naša proizvodno delovna kultura na svoj način govori o nas in doseženi kulturni stopnji razvoja. LEOPOLDINA BOGATAJ Korak k sožitju različnosti Odločilni pomen vidim v pospeševanju, spodbujanju in priznavanju inovatorske, racionali-zatorske, izumiteljske in spioh stvariteljske dejavnosti. Osvobajati ustvarjalnost ljudi na vsakem koraku in omogočati prodor naprednejših in boljših rešitev vsepovsod. Tem vprašanjem bi zlasti kazalo odpreti prostor na Odprtih straneh vašega lista, če morda ne bi bila najboljša rešitev, da bi bile vse strani zmeraj odprte tudi bralcem, da lahko izrazijo, povedo in predlagajo svoja mnenja, predloge, stališča in kritične pripombe ali zapise o vsem, kar nas v tem našem osebnem, skupnem, gospodarsko političnem in kulturnem življenju vznemirja, togoti ali razveseljuje in navdaja z upanjem in (ne)zaupanjemv prihodnost. Na Odprtih straneh naj bi se po eni strani pojavljale povratne informacije in pogledi bralcev iz vseh struktur družbenega tkiva in življenja, zlasti pa tistih, ki bi lahko (najrazličnejši strokovnjaki, družbeni delavci) dali listu ob določenih pomembnih družbenih vprašanjih posebno osebno noto. Strani naj bi se tematsko odpirale za tista vprašanja, ki so najbolj aktualna in potrebujejo globljih razjasnitev. Predstavljale bi obogatitev lista na eni ter osvežitev, hkrati pa razbremenitev sodelavcev, ki morajo pisati o vsem, kar se dogaja, čeprav ne morejo določenih vprašanj obravnavati (kar je razumljivo) dovolj kvalificirano in poglobljeno oziroma suvereno. Zapisal bi lahko še to in ono, kar me včasih razjezi, zlasti če navajate male investicijske zneske v starih milijardah, ne da bi to povedali. Seve pa sem s tem tako dolgo odlašal, da so se nove milijarde medtem skoroda spremenile v stare. Hočem reči, uporabljajte zmeraj isto merilo. Tudi mi ni všeč, ko se včasih spakujete v narečnem govoru z vokalno redukcijo (s pojedenimi samoglasniki) in s tem še pospešujete govor, ki nam je bolj v škodo kot korist, če nam je res toliko do slovenščine, kot trdimo. Jezikovno je Glas sicer dokaj napredoval, kar pa nas ne sme zavajati v samozadovoljstvo, da ne bi pisali še bolj v neposredni pristni slovenski govorici, kot pišemo, saj s tem venomer znova kultiviramo tudi jezikovno raven bralcev. Ob koncu naj vam ob šlirideset-letnici čestitam in zaželim še obilo desetletij plodn c;a c ^ za dobro vsega našega liud Iva in_ te naše ljubke deželic , Ki bi bila lahko najlepša med vsemi, pa smo jo v svojem industrijskem napuhu, ubožico, dokaj pohabili. Veliko dela in truda bo potrebnega, da jo v nadali jih preobrazbah ozdravimo. Največji napredek, ki smo ga naredili v zadnjem času je prav gotovo večje odpiranje časopisa različnim mnenjem, pobudam in razmišljanjem. Zavedamo se, da zaposleni pri Gorenjskem glasu nismo požrli vse pameti in, da nismo le poklicni novinarji tisti, ki lahko ljudem povemo nekaj novega in zanimivega. Zato smo veseli vseh, ki so in še želijo obogatiti vsebino časopisa s svojimi mislimi in pogledi na dogajanja, našim bralcem povedati kaj novega, problem osvetliti z druge strani, povedati svojo kritiko. Nikakor ne mislimo, da smo dosegli vse, kar se doseči da. Nasprotno. Naredili smo komaj prve korake in včasih smo še negotovi in nas zanese vstran. Odprtost časopisa namreč zahteva predvsem posluh za kulturen dialog, demokracija ni le pravica temveč in predvsem velika odgovornost. Kaj hočem povedati? Korak od agitpropovskega novinarstva, ko je bila novinarjem točno določena vloga, ko se je natančno vedelo kaj se sme in kaj ne, ko smo bili novinarji najbolj odgovorni forumom oziroma je bilo veliko bolj pomembno kaj misli sekretar občinske konference ZKS kot pa naši naročniki in bralci, k demokratičnemu, pluralističnemu časnikarstvu, je bil namreč zelo hiter. Desetletja je bilo znano, kaj je za časopis primerno in kaj ne, kaj smejo ljudje zvedeti in kaj bi jih lahko vznemirilo. Naj se sliši še tako neverjetno, takšno novinarstvo je bilo udobno in predvsem varno. Sedaj si moramo časnikarji te meje postavljati sami. (Včasih naši delodajalci — beri, ugledni možje s funkcijami — še želijo učiti kaj ni dobro za ljudi. Toda kje so meje? V času zaplotarstva smo pozabili nanje, ni bilo problemov z novinarsko etiko, služili smo monolitni resnici in zato nismo ustvarili meril za različnost mnenj, za spoštovanje posameznika, za kulturni dialog in demokratično izmenjavo mnenj. V želji za večjo odprtost časopisa, za različnost mnenj in bogatitev dialoga med ljudmi, se je v začetku leta 1987 rodila naša mala priloga Odprte strani. Mitja Ribičič je v njej govoril o av-nojskih izročilih, Emil Milan Pintar o perspektivah sodobne Jugoslavije. Igor Torkar je pisal o hinavščini, Matjaž Kmecl naš je pokaral, kaj se mali, lokalni Gorenjski glas loteva vprašanja slovenščine v jugoslovanskem parlamentu. (Pol leta kasneje Martin Mlinar v Beogradu govori slovensko. Nič nimamo pri tem, o problemu pa smo pisali). Zelo smo bili kregani, ko smo Odprte strani odprli mladim in njihovi kritiki razmer in pohvaljeni, ko smo pisali o čebinskem izročilu. Očitali so nam pisma o slovenskem jeziku prof. Janeza Svoljška in marsikdo se ni strinjal s Francijem Zagoričnikom. Z ostro besedo proti mačehovski politiki do kulture se je večkrat oglasil Vladimir Kavčič, z bogastvom misli in lepe besede sta jo bogatila Viktor Zakelj in Milan Meden. Sveto Kobal je povedal marsikatero grenko na račun jugoslovanskih financ, preudarni Rado Jan je prispeval svojo premišljeno besedo. Prilogo smo odprli alternativni kulturi in z Odprtimi stranmi so prelepili stene republiške konference ZSMS. Veliko avtorjev sem izpustila, naj mi oproste, ni bilo namenoma, veliko se jih je nabralo. Tudi mojih dragih kolegov in kolegic iz domače hiše, teh večno jeznih mladenk in mladeničev, včasih veselih, drugič nejevoljnih in težkih za celo tono vsak, brez katerih pa ne bi bilo nič. Ne tega časopisa in ne priloge, čeprav so včasih »problem številka ena« (ko komu stopijo na prste) in drugič spet opevanja vredni (propagandisti) novinarji. Predvsem pa so mladi, bistri ljudje, s svojimi stališči in prepričanji in katerim ni vseeno pod kakšen izdelek se bodo podpisali. Kaj torej želim povedati? Komu mar ta zmeda misli in imen? Mislim, da smo se skupaj za droben korak približali tistemu, čemur pravimo sožitje različnosti. Za vsakim teh imen (in vseh tistih, ki jih nisem mogla zapisati v skopo odmerjeni prostor) je velikanski prostor različnih besed in misli, ki iščejo sporazumevanje dobromislečih, različnih in svobodnih. KAJ MANJKA GLASU, DA BI BIL PRAVI ČASOPIS? Z vzpostavljanjem političnega dialoga se zadnje čase v Sloveniji širi tudi polje demokratizacije. Premik, ki so ga začeli mladinski mediji, počasi osvajajo tudi »režimski« časopisi, kar v končni fazi vodi k objektivnejšemu novinarstvu. Teh sprememb se mora zavedati tudi tak lokalni časopis, kot je Gorenjski glas, saj le na ta način lahko konkurira ostalim. Večkrat se poudarja, da je Glas namenjen' preprostemu kmečkemu ali delavskemu človeku in skladno s tem se kroji uredniška politika. Ob tem pa se pozablja, da javni mediji Ustvarjajo javnost in krojijo interese ljudi, da potemtakem morajo tudi »vzgajati« svoje bralce in jim ponuditi kaj več od zgolj novice. Predvsem je treba preseči zgolj politične pamflete, kjer je vedno edina pomembna izjava političnih forumov. Graditi je potrebno komentarje, kjer naj končno pride na dan mnenje določenega novinarja, naj si ta novinar na ta način tudi ustvarja svoje ime v javnosti. Lahko bi rekla, da manjka večje angažiranosti in udarno- sti, ki jo lahko zasledimo le občasno v prilogi Odprte strani. Dandanes so ljudje naveličani praznih obljub, ki jih prinaša vsakodnevna politika, Časopisi pa jih nekritično povzemajo. Sicer pa je težko ocenjevati delo starejših in izkušenj polnih kolegov, še prav posebej ob dejstvu, da slavijo tako častitljiv praznik, kot je 40-letni-ca. Mladinska zagnanost naj vam bo v spodbudo! GORENJSKI GLAS BODI ČIM BOIJ GLASEN V TEJ DRUŽBI! Petra Škofic JANEZ SVOLJŠAK: Novinarji ali časnikarji Nadvse spoštovana, draga tova-rišica urednica. Po Savi in po triglavski Bistrici je steklo že kar precej vode, kur sem dobil Vaše povabilo, ne j s svojim prispevkom »obogatim« jubilejno številko Go-r< njskega glasa ob njegovi šti-*\iesetletnici. Mamljivo vabile. Ob njem se je moj, zmerom bolj boleče delujoči, perpetum n.obile skorajda raznežil. * F o pravici Vam povem, kot je rt kel Levstikov Martin Krpan dunajskemu cesarju, da sem v&eh jubilejev in obletnic ne le de grJa, ampak čez glavo sit. Ni dolgo tega, kar sem v Delu prebral pametno misel nekega bolj majhnega, nič kaj prida 'A anega partijskega funkcionarja: »Bomo v neskončne časi' postavljali spominske plošče povsod, kjer se je od strahu podelal, pa potem pritisnil na petelina?« Cisto zares: Imenujte mi deželo, v kateri bi dan za dnevom s takim rom-oon pomom in razkošjem praznovali in obhajali krajevne, občinske, pokrajinske, republiške in državne praznike? V kateri deželi na svetu sklicujejo vsak dan toliko sej, sestankov, posvetovanj, simpozijev, kongresov kot pri nas? Povejte mi: Kje na svetu imajo še toliko predsedstev kot v naši ljubi inflacijski domovini? Pa kaj bi s samimi predsedstvi! Kje pa so potem sveti republik in pokrajin, vsemogočni, ves denar vase sesajoči sisi, skupščine — ljubi Jezus, kdo bi našteval vse, ki nas iz dneva v dan odirajo iz kože! Ob takemle premišljevanju človeku kri lahko tudi malo zavre. Veste, kdaj sem zadnjič zaploskal? In komu? Janezu Stanoniku, ko je na (več ali manj bedasti) ljubljanski televizijski okrogli mizi s svojim sopranom nadrl zveznega sekretarja za finance Rikanovi-ća v Beogradu: »S kakšno pravico pa mi, star- ci, ki smo tole našo ljubo domovino do amena in čez vrh zadolžili, smemo zdaj te < oje dolgove prelagati na naše vnuke?« Prepričan sem, da tedaj nisem bil edini Slovenec, ki je v tišini svojega doma zaploskal Janezu Stanoniku. Koga sem pooblastil, da me je zadolžil za take nore milijarde ne le v mojem imenu in imenu moje žene, temveč tudi v imenu mojih otrok in mojih vnučkov? Kdo, prekleto, si sme v mojem imenu prilaščati pravico za organizacijo olimpiad, univerziad, padalskih in jadralskih svetovnih prvenstev? Bomo morali zdaj v hiši stiskati vsak inflacijski dinar samo zaradi Fi-kreta Abdića? Ali zaradi vseh tistih sto tisoč in nekaj Pož-dercev (to sem prevzel od Mateja Bora), ki nemo stiskajo svoje trebuhe? Moji pokojninski prosvetarski dinarji pa odtekajo po Savi v sklad za nerazvite. Malo sem "zašel s poti, kar ste mi jo pokazali v Vašem pismu. Malo sem zašel s poti, kakor ste mi jo pokazali v Vašem pismu. Sprašujete, — kaj mislim o sodobnem novinarstvu, — kaj menim o vlogi tiska in — kako ljudje danes berejo Gorenjski glas. Naj se lotim najprej novinarstva. Davi, v četrtek, 19. novembra leta Gospodovega 1987, že od pol šestih polnijo moja ušesa poročila o srečanju novinarjev v Novi Gorici, o pomembnosti novinarstva. Ali mi dovolite, da Vas smem spomniti na dr. Antona Breznika? Pred davnimi desetletji se je ne le učeno, ampak tudi duhovito razpisal o jeziku naših časnikarjev — ne novinarjev. Samo še deset let nam manjka, pa bomo Slovenci praznovali dvestoletnico od izida prvega sloven- skega časnika (Vodnikovih Lublanskih Noviz). Dvesto let že na Slovenskem beremo časnike in časopise. Zdaj bi pa radi vedeli, kaj mislim o sodobnem slovenskem novinarstvu? Težko je reči, kakšni časi se mu pišejo, temu slovenskemu novinarstvu. MLADINO je poplavil David Tasić. V DELU so se razbohotili Dragiša Bošković, Jelena Gaćeša, Milenko Šakotič, Vojko Radulovič, Vojko Šoštarič. Manjka le še Kosovska devoj-ka. Ni kaj reči: Stolpce v slovenskih časnikih polnijo zmerom bolj novinarji in novinarke. Dobrih slovenskih časnikarjev zmanjkuje. Koliko pa jih je med njimi, ki bi bili kos Bogdanu Pogačniku? Ko listam po časnikih, zmeraj najprej pogledam, kdo je napisal članek. Saj je danes težko kaj pametnega povedati. Še teže kaj bistrega napisati. Ljudstvo kaže osle vsem, ki vsak dan govore in pišejo. Siti smo večnega flancanja. Mlač-ve prazne slame, ki nam jo že desetletja tlačijo v usta. Vseeno pa dobre (beri: poštene in pogumne) časnikarje (predvsem pa urednice in urednike) ne visoko cenim, ampak tudi v resnici spoštujem. Zapisal 1 »m heretično misel: Gorje narodu brez dobrega, poštenega, pogumnega, bojevitega tiska! Takšnega, ki se ne ustraši ničesar in nikogar. Vse kaže, da se takšnemu tisku in takšnim časnikarjem previdno bližamo. Tudi vsi, ki delate pri Gorenjskem glasu. Da bi svoje nadvse pomembno poslanstvo še bolj pogumno nadaljevalj, Vam, spoštovana tovarišica urednica iz vsega srca želi Janez Svoljšak Mojstrana, četrtek, dne 19. novembra 1987 Leto XXXII. Številka 89 Ustanovitelji: občinske konference SZDL Jesenice, Kranj. Radovljica, Škof}* Loka in Trti« - Izdaja Časopisno podjetje Glas Kranj - Glavni urednik Igor Slavec - Odgovorni urednik Andrej Zslsr Kranj, torek, 13. 11. 1979 Cena: 5 din List izhaja od oktobra 1»47 kot tednik, od januarja 1SM kot poltednik, od januarja 1M* trikrat tedensko, od januar)« 1M4 kot poltednik ob sredah in sobotah, od julija 1»74 pa ob torkih in petkih. GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA GORENJSKO *gor Slavec: 40 let delovne dobe — pa vedno bolj mladosten! Igor Slavec urednik Glasa od L septembru l975 do 31. decembra 1994 To resnico prav lahko zapi-Senio, da se je Gorenjski glas Prav v zadnjem času prijetno •Pomladil«. Uniformo iz prejš-nJih let je zamenjala splošna Pestrost oblike in vsebine časopisa in prispevkov. Večina strani je skrbno urejena. Naj-Večji vsebinski in »ideološki« naPredek pa je Gorenjski glas napravil prav v tem letu, ko je uyedel polemične Odprte stra-ni- Z Odortimi stranmi se tudi na Gorenjskem začenja javno sporočanje lasnih mnenj bral-Cev» javna polemika med zavetimi in Razmišljaj očimi ljudmi dobre volje, med ljudmi ramenih prepričanj, naziranj in 2lyljenskih opredelitev. Začenja se polemika o različnih gledanjih na probleme in na pjihovo reševanje. Veliko tehtnih misli smo že prebrali v ~h »straneh« in tudi izzival-nin. s katerimi smo se lahko strinjali, ali pa tudi ne. Toda, Priznati moram, da so me objavljene misli vedno močno 2aPoslile, in ne samo mene; to Pa je bil resnični namen in ves smisel Odprtih strani: zbuditi 2animanje bralcev za odkrivale in predvsem reševanje Problemov in problematike življenja in dela naših (gorenjskih) ljudi. Nekaj tega smo lahko že brali, marsikaj pa bo koralo še slediti, saj je problematike na pretek. V času mojega urednikova-nJa ( od 1. 1975 do 1. 1985), pričam, take ideje nismo imeli ln čeprav bi se pojavila, bi bila težko uresničljiva. Ukvarjali smo se s popolnoma drugo problematiko: kako svoj položaj gorenjskega časopisa med Gorenjci urediti, in kako postaviti temelje za hitro napredovanje v prihodnosti. V letu 1975 je kolektiv štel 18 delavcev in od tega le 6 pišočih novinarjev in fotoreporter. Tudi denarja je močno primanjkovalo, komaj dovolj za preživetje, kaj šele, da bi se lahko kakorkoli kadrovsko ojačali. Z zavistjo smo gledali druge pokrajinske časopisne kolektive, ki so v tistem času dobivali precejšnje dotacije-pomoči svojih ustanoviteljev, saj so jim pokrili tudi do 40 %stro-škov, med tem, ko je Glas dobil v najboljšem primeru komaj 11 %.Tak odnos'ustanoviteljic (petih gorenjskih občinskih konferenc SZDL) nas je prisilil, da smo opustili nerealne iluzije in stopili na trda tla realnosti vsak dan bolj zahtevnega življenja: oprli smo se na lastne sile (dejansko in ne formalno!), na lastno pamet in lastne sposobnosti. Takrat pa smo začeli počasi, a nezadržno napredovati. Zaživela je samouprava, nagrajevanje po opravljenem delu smo uvedli v delu novinarjev in komerciali; povečali smo število naročnikov, kadrovsko smo se močno okrepili, postali smo poslovno in finančno trdnejša delovna organizacija. Kar najbolj smo se skušali tržno organizirati in zdravo gospodariti z zaupanimi nam sredstvi. Razširili smo se tudi prostorsko, saj smo na cesti JLA kupili poslovne prostore, kamor smo preselili vse razen novinarjev in tehnike. Razpisali smo štipendije za študij novinarjev in fotografije; ti kadri so sedaj tu in že uspešno delajo. V kratkem času smo se organizirali in usposobili toliko, da nihče od nas ni bil več nezamenljiv. Nobena odgovornost ali odhod še tako pomembnega delavca ni kolektiva v nobenem primeru mogel spraviti v kakršne koli kadrovske in tudi siceršnje težave! V času mojega urednikova-nja smo prenehali z izdajanjem kulturne priloge Glasa s Snovanji. Snovanja v vsem dolgoletnem obdobju, ko so izhajala 6 krat v nakladi 22000 izvodov, nikoli niso bila deležna kake posebne skrbi občinskih kulturnih skupnosti, posebno pa ne izdatne finančne pomoči, čeprav so v vsem času opravila veliko kulturno poslanstvo na Gorenjskem. Kolektiv Gorenjskega Glasa sam ni mogel nositi vseh stroškov izdajanja, pomoči pa ni bilo, zato so Snovanja prenehala izhajati. Od takrat gorenjski kulturniki nimajo nadomestne publikacije. Prepričan sem in trdim, da so se kadrovske in materialne »revščine«rešili izključno zaradi zavestnega hotenja in velike pripravljenosti celotnega kolektiva Glasa, da po najboljših močeh napravi vse, da se postavi na lastne noge, in da ustvari novo podobo Gorenjskega glasa. Za uspešno uresničevanje zastavljenih nalog, je naš kolektiv od 35-letnici obstoja (1982) prejel visoko državno odlikovanje: Red zaslug za narod s srebrno zvezdo. Mnogo tega, kar ^rio načrtovali pred leti je kolektivu uspelo doseči po mojem odhodu. Med drugim se je Glas preimenoval spet v Gorenjski glas, kar je bila pravzaprav naša dolgoletna pobuda, vendar ne ostvarjena v mojem mandatu. Kadrovsko ojačana redakcija danes ustvarja zdravo konkurenco med novinarji in s tem kvalitetnejše prispevke. Z mladostjo je v kolektiv prišla tudi smelost (ne samo vihravost), prišla je neobremenjenost od preteklosti in sedanjosti, in ne nazadnje tudi široka razgledanost ter s tem povezana kritičnost. To pa je Glasov največji kapital za prihodnost, garancija za uspešno nadaljnje delo, da bo Gorenjski glas še bolj razgiban, pester, zanimiv, bran in še bolj upoštevan. V to smer je naravnana tudi moja čestitka ob 40-letnici Gorenjskega glasa, z zahvalo vsem, ki so mi omogočili, da sem nekaj let bil član tega kolektiva, s katerim sem delal, za katerega sem delal in od katerega sem se mnogo česa tudi naučil. darinka sedej: GRADITE HITRO, GRADITE SODOBNO GRADITE POCENI-GRADITE Z NAMI ""** najsodobnejšo strešno kritino iz pravih kanadskih bitumenskih skodei TEGOLA CANADESE Izolacijske materiale — lendapor, novoterm, perlit, stiropor, tervol keramične ploščice najboljših jugoslovanskih proizvajalcev ~- sanitarno keramiko -~ opaž in furnirane stenske in stropne obloge *** ladijski pod rejeli za svojega. Do leta M7 je bilo povpraševanje po em že toliko razširjeno, da so senjske občine (tudi nekdanje občine Bled in Bohinj) sklenile ustanoviti svoje časopisno podjetje v Kranju; potom poverjenikov v podjetjih pa pridobivati nove naročnike med delavci in kmeti na terenu. Naročnik pa je postal sleherni, ki ga je poverjenik obiskal na domu, ali pa iz družbeno-političnih organizacij v podjetjih in s terena. Poverjeniki smo zato imeli lahko delo, pa tudi naročnina je bila znosna. Ko je kasneje preimenovani »Gorenjski glas« začel obveščati tudi o razmerah v podjetjih in o športnih prireditvah, ter o turizmu, je bilo to dovolj, da smo ga sprejeli povsem za svojega. Ko pa je poltednik začel prihajati po pošti in smo tudi naročnino >oki gorenjski kraji in ljudje nadaljevanka s Šolskih ■ inski J^MtfHpHMRj^^1 in iJ^J« nadaljevanka Mm p^BkA50VAk ...-a ^^^^HR^re4a^^^^^^^R|^eW^rjAta teden iske zSa^^H^H|^^HHPBHt>lea še marsikaj dru« •ski Škrat gorenjske tanisivoati reportaža problem in zaceli plačevati pismonošam, je bilo naročnikov vse več. Takrat so le redke družine imele radio, televizije pa še ni bilo, zvestoba naročnikov pa je bila vse trdnejša. Ponosni smo bili že zato, ker je »Gorenjski glas pisal o nas...« Kot aktivni mladinski, druž-beno-politični delavec sem začel pošiljati »dopise« v uredništvo in zadovoljen sem bil, tako tudi terenske organizacije, če so lahko o svojem kraju kaj resničnega prebrali. Zaradi resničnosti vesti je bilo skoraj vse objavljeno, ni bilo pa nikoli problemov zaradi neresnične vsebine, kar je bralcu in dopisniku dajalo vse več moralne volje. Znano mi je, da je marsikateri bralec zbiral zanimive zapise Črtomira Zorca, kar pri Gorenjskem glasu vsi še najbolj pogrešamo... Vem, da ie marsikateri prija telj — bra' že med pokojnimi, naros. a pa je šla kar iz roda v rod: mnogi pa so ostali /vesti tradiciji, zato ga domači že zaradi spoštovanja do matere, očeta, moža, žene, brata... še dandanes prejema na isti hišni naslov, to pa je 40 let zvestobe, kar je tudi za CZP »Glas« izreden jubilej! Upam, da bo tako ostalo tudi v bodočih rodovih? Vovk Alojzij, Bled Kdo ve,kaj me je zaneslo v novinarske vrste. Morda potepanje? Od otroka ven sem se najraje potepala. Največja pote-pinka sem bila na Orehku. Kjer so bih otroci, kjer se je kaj dogajalo, sem bila zraven. In domov nisem šla, dokler zadnja mama ni zadnjega otroka odvlekla domov. Moja mama me je seveda tudi klicala na drugem koncu vasi, da je bila že čisto brez glasu, a brez uspeha. In ko sem potem le prišla, je seveda padalo. Ni pomagala ne palica, ne velika kuhalnica, ne rdeča ušesa. Otroška družba na ovinku, na Savi, za gmajno je bila močnejša od vsega. Ostala sem nepoboljšljiva potepinka. In ker sem bila vedno sredi živih dogajanj, sem tudi svoje domače in šolske naloge doživeto pisala. No, vidite, drugo z drugim, še malo šol, malo novinarske žilice, pa postaneš novinar. No, tako enostavno res ni, toda recimo, da je bilo pri meni tako. Spominjam se, ko sem včasih, ko sem še kot tajnica na občinski socialistični zvezi pisala kot čreva dolge zapisnike s konferenc v dvoranah občinske skupščine, občudovala tistih nekaj sivih glav tam zgoraj na balkonu. Ko bi bila jaz lahko Kdaj tamle gori z njimi... Pa se je zgodilo in zdaj tudi jaz z vrha opazujem bolj ali manj plešaste glave delegatov, poslušam dolgovezno frazarje-nje in se kar našpičim, kadar se dvigne delegat, ki zna povedati kratko in jedrnato, udariti po mizi. Tako je treba, tovariši, samo mlačnosti, vodenosti ne. Ko bi vi vedeli, kako kra-dete čas sebi, bogu in nam! Včasih sem sanjarila, da bo prišel nov predsednik, ki bo vrgel te gladke klopi ven in postavil pulte za naslonit. Če bi delegati stali, bi bilo sej zago- tovo prej konec. A je bilo še . huje: novi predsednik je res vrgel klopi ven, toda zamenjal jih je z oblazinjenimi sedeži... In frazarjenje je bilo vse hujše. Jaz sploh nisem znala več pisati. Neka predsednica sindikata je prepovedala, da bi sploh še kdaj pisala o sindikatu. Ljudje božji, kaj pa naj pišem, če vsaj trideset let, od prvih ozimnic pa vse do štrajkov ni bilo v sindikatu nič otipljivega! Imam pa kot novinarka tudi lepe trenutke. Zaradi njih sem še vedno novinarka. Lepo mi je na primer, ko se kakšnega lepega sončnega dne peljem proti Gorenjski. Spomladi so travniki rumeni od regratovih cvetov, jeseni gozdovi rdeče žare, zadaj pa se belijo vrhovi. Teh užitkov mi še bolj zoprn urednik ne more vzeti. In lepo mi je, ko slišim ubrano pesem kakšnega vaškega pevskega zbora, nastop mladih glasbenikov, ko srečam prijetne sogovornike, ljudi, ki jim nikoli ni bilo z rožicami postlano, pa se znajo poveseliti, znajo vreči skrbi čez ramo, kajti zdavnaj so že spoznali življenjsko resnico, da je bogat in srečen le tisti, ki ima majhne želje, materialno bogastvo pa je breme, ki ga je težko nosti skozi življenje. Tudi bojim se v mojem poklicu. Bojim se na primer ledene in zasnežene ceste. Takrat bi bila najraje arhivar v kakšni luknji, ki nima ne okna ne vrat. Toda ne dolgo, le do prvega lepega sončnega dne... Tudi slabo vest imam. Če s člankom koga nehote prizade-nem, če pridem v kakšno stanovanje, skrbno pospravljeno, čisto kot laboratorij. Meni za pospravljanje vedno zmanjka časa. Tolažim se s tem, da ima tisti, ki samo "puca'\ presneto malo od življenja... Ko tole pišem, mi hči od daleč zavpije, naj napišem, da naj se ljudje ne odločajo za novinarje, ker pri tem najbolj trpe otroci. Pa še prav ima. Ni srede, ni nedelje, ko moram trdo sedeti za pisalnim strojem, da ne bi "težila", kot-pravi ona. Sicer me pa že pozna. Takrat, ko najbolj grizem, gre v svoj kot in me pusti pri miru, kajti ve, da bom, čim bo napisan zadnji članek, čisto druga, spet prava, vesela, dobra, razumevajoča mami, ki se je znebila tone težkega bremena... "Kot porodnica si", mi pravi teta Mara. "Nosiš v sebi, rojevaš, in ko je "otrok" tu, si lahka, zadovoljna, ves svet je lepši..." Pa še res je, posebno, če mi članek uspe. Skoraj ne morem verjeti, da je preteklo že 40 let, kar smo naročili Gorenjski glas. Ob prebiranju vaših zapisov hitro mine ura. Dobro vem, da sem bila najprej naročena na časopis, ki se je drugače imenoval, vendar se ne spomnim kako. Mogoče sem kaj zamešala, vendar naj mi bo oproščeno , saj sem stara 73 let. Mislim, da tole pismo velja, čeprav ga je napisal moj vnuk. Angela Kuhar Srednja vas, Šenčur V svetu so ponosni, če se lahko pohvalijo s sejmom Sejem (ni) sam sebi namen »Predvsem in odločno moram poudariti, da ima kranjsko umetno drsališče števec za merjenje stroškov in ne posluje tako kot morda prenekate-ra druga tovrstna drsališča pri nas. Ko smo v skladu s samoupravnim sporazumom projektirali in gradili večnamensko halo, ni nihče mislil na tisočkratne indekse pri povečevanju stroškov, še manj pa, da bomo zgradili prostor, ki bo vsem na voljo brezplačno,k pravi direktor Poslovno prireditvenega centra Gorenjski sejem Franci Ekar. Upajmo, da se bodo stvari razpletle in bo koza ostala cela, volk pa sit. Trenutno pa je obratovanje kranjskega drsališča še vedno pod nekakšnim vprašanjem. Čeprav je večnamenska dvorana v Savskem logu na prireditvenem prostoru Gorenjskega sejma v začetku meseca dobila led, je mesec dni časa, da se enkrat za vselej in konkretno opredeli obratovanje (vzdrževanje) drsališča, namenjenega rekreaciji, drsanju in najbrž tudi hokeju (čeprav za slednjega in zgolj zanj dvorana ni bila nikdar grajena). »Vsako leto, ko se začenja sezona in se pogovarjamo o pokrivanju stroškov za obratovanje drsališča, nas po malem zba-dajo, da je to dvorano zgradilo kranjsko združeno delo. Ne poznam v Kranju delovne organizacije, ki ne bi od družbe prevzela (dobila) v upravljanje določena osnovna sredstva (pa naj bo gospodarstvo ali kdorkoli), C, vendar se dogaja, da ležijo izgubo in jim mora družba pomagati še naprej. Delovna organizacija PPC Gorenjski sejem do zdaj nikdar ni bila med zgubaši. Res pa je, da si je kolektiv tudi na račun gospodarjenja, posodabljanja, razvoja, kakovosti, izobraževanja pritrgal prenekateri dinar za oddih in rekreacijo na morju, za standard, v kakršnega so nekateri kar precej vlagali.u Takšne ugotovitve in pou darki direktorja Poslovno prireditvenega centra Gorenjski sejem niso novi in zato tudi ne presenečajo. Preseneča pa, zakaj jih je pravzaprav treba ponavljati. V razvitem svetu so danes vedno bolj ponosni, če se ob predstavljanju navzven lahko pohvalijo tudi s sejemskim prostorom, organizacijo in tovrstnim poslovnim in gospodarskim uspehom. V Kranju, mestu z bogato in tudi dolgoletno sejemsko tradicijo, pa se velikokrat zazdi, da je sicer nekakšen sejem, ki pa je predvsem samemu sebi namen in je, kadar gre za kakšno pomembno širše dogajanje sicer zelo dobrodošel, ko pa ta prostor ni več zastonj, postane hitro trn v peti ali pa nepotrebno zlo. Pa vendar ta prostor tudi je velikorat zastonj, če tako re-čemu minimalnemu prispevku ali pa brezplačni udeležbi ali zagotovitvi prostora za takšno ali drugačno prireditev. »Ker pa imamo na drsališču vse naprave priključene na električni števec, cena za to pa je ob 30-odstotni obremenitvi 2 do 3 stare milijarde na mesec (zgolj elektrika), potem 15-članski kolektiv delovne organizacije najbrž ni tisti, ki bo v pretežnem delu pokrival te stroške,« razlaga Franci Ekar. Skratka, Kranj se bo moral odločiti, ali bo imel drsanje in drsališče za rekreacijo in šport, ali ne. Pet let je veljal samoupravni sporazum združenega dela in poseben odbor je dal kolektivu Gorenjskega sejma ob prenehanju veljavnosti sporazuma vse priznanje. Takšno priznanje pa je prej kazen kot slaba tolažba, če bi zdaj v pretežni meri ta kolektiv moral skrbeti za zimsko rekreacijo v Kranju. .(KS)IMIKIqU©IMGLAS Pišem^o življenju, iščemo perdan: Nobenega slikanja, jaz sem karakter Če bi moral še enkrat tako začeti kot sem, potem ne bi bil nikdar fotoreporter Glede na današnje razmere pa bi se mogoče §e enkrat odločil. Če bi /ačel na svoje, bi imel mirnejše življenje, vendar pa bi bil prikrajšan za ^arsikaj. Temu poklicu se imam zahvaliti, da sem bil veliko med ljudmi, sredi življenja, sredi dogajanj. Prva leta smo se navduševali, če smo odprli še tako majhen obrat, poročali smo z vseh občnih zborov, kasneje pa smo odpirali velike stvari, ki pa l'h hitro pozabimo. Največjo vrednost mojega poklica vidim v spoznavanju ljudi. Oni poznajo teoe, ti njih, in lažje je delati. Po naravi sem vesel in zaradi tega Je bilo mnogokrat lažje. Vedno sem pozoren, da je slika dobra, Posebno če gre za obraze. Ko se novinar s človekom pogovarja, 8a jaz opazujem, študiram njegov obraz, izraz, tuhtam, kako Sa najbolje, najbolj naravno zadeti. Iz rok mora dober izdelek, Pa naj bo posnetek moj ali od novinarja. Vse mogoče sem slikal, vse kar se je zadnjih 30 let na Gorenjskem pomembnega zgodilo. Čast mi je bilo slikati *ita, po drugi strani pa tudi strah in nervoza. Ni bilo teleob-Jektivov in blizu' je bilo treba Priti. Na Novo leto sem nekoč Prišel na Brdo, edini fotoreporter sem bil, in Tito mi je voščil Novo leto. Spomnim se Bijediča m njegov vzpon na planiško ve-"kanko, kjer je dejal: baš su hrabri ovi momki. Uživam na velikih prireditvah, še posebej športnih. Le redki ljudje so mi doslej odklonili slikanje. Če se le da, skušam vsakogar omehčati. Še živ pa mi je primer z Bleda, ko je neka ženska odklonila fotografiranje z besedami: jaz sem karakter, mene že ne boste slikali! Ko se danes vrnem v ta ali oni gorenjski kraj, kjer sem pred 20 ali 30 leti slikal dogodek, otvoritev, ali kaj podobnega, se nehote vprašam: ali je od tedaj res minilo že toliko let. Če bi moral iz svojega 30-let-nega fotoreporterskega dela izdvojiti najbolj vesele in žalostne trenutke, pa bi med vesele, prijetne, uvrstil prireditve in novinarske večere po krajevnih skupnostih, med žalostne pa težke prometne nesreče, ki sem jo sam preživel, letalsko nesrečo na Brniku in tragedije na cestah, kjer smo bili novinarji večkrat med prvimi zraven in tudi pomagali. resnico Takoj, ko sem natipkala naslov, mi je prišlo na misel, da bi lahko začela tudi drugače — na primer Moje prve novinarske izkušnje ali Dve leti z Gorenjskim glasom. Morda pa je le bolje, da ostane pri gornjem naslovu, kajti leta pravzaprav niso najpomembnejša, čeprav mnogokrat ne morem mimo dejstva, da sem najmlajša Glasova novinarka, da se moram še marsičemu privaditi, marsikoga spoznati in ne nazadnje zato še marsičesa naučiti. Spominjam se, kako sem letos maja po porodniškem dopustu prišla spet v službo. Dogovorili smo se, da bom v začetku pisala o turizmu in kot najmlajša v redakciji tudi o delu mladinske organizacije In mladincev. Kmalu po tistem sem morala v tovarno Planika, kamor so prišli na obisk planinci, ki so prvi ponesli letošnjo štafeto mladosti. Po ogledu tovarne smo se usedli za mizo, planinci so spregovorili o svojih izkušnjah pri nošenju različnih vrst planinske obutve, sama pa sem pridno zapisovala, kaj je kdo rekel. Nato je začel govoriti brkat in zanemarjeno obrit mladinec*, v ponošeni jakni, s pomečkanimi hlačami. Že med potjo po tovarni sem ga opazovala in premišljevala, da za nami hodi eden izmed Plani- gorazd šinik: Biti fotoreporter »Napiši vsaj 15 vrstic pa, da si najmlajši v 'uredništvu,... no«, me je spodbudila urednica. »Ali pa, kako si delal reportažo v dis-cu Primadona na Trebiji.»Deležen sem bil še specifičnega posmeha šefice, tako jaz kličem urednico Bogatajevo, in vedel sem, da sem ravnokar prejel delovno nalogo. In res, kaj naj sedaj napišem? Da me delo novinarskega fotografa, fotoreporterja zelo privlači. Verjetno, če ne si ne bi poiskal take službe. Že v osnovni šoli sem bil že zgodaj član šolskega fotokrožka. Potem pa mi je padlo v glavo, da bi bil televizijski snemalec, ka- merman. »Raje ne, terensko delo, mraz, veter, dež, sonce...« so me pregovarjali doma. In postal sem fotograf. Prva generacija iz Šole za oblikovanje in fotografijo, se pravi v usmerjenem izobraževanju. Najprej kot štipendist in praktikant, zunanji sodelavec sem bil povezan z Glasom. Sedaj pa imam službo na terenu, mrazu, vetru, dežju,... Po lepi Gorenjski za Gorenjski glas. S fotoaparatom v roki. Neprestano za volanom, s službeno stoenko, po lepih gorenjskih cestah in stezah. Joj, kaj bo pozimi? Če se samo spomnim letošnjega marca, Bohinja, ob odhodu zvezne štafete. Kar neprijet- Dušan humer: Od metalurga, železarja, lesarja do novinarja . Rojen Jeseničan se težko upre !deJi, da bi zatajil tradicijo svojega rodu in postal kaj drugega kot železar. In taka je bila tudi m°ja pot. Začel sem delati kot železar, se nato prelevil v meta-'Urga, ker sem hodil na srednjo tehnično šolo, smer metalurgija. ^°pet je sledilo delo v Železarni. Ne za dolgo, kajti kmalu sem se zaposlil kot lesar v ZLIT Tržič. • A tudi ta moje lesarska pot ni bila dolga. Ni mi prijala. Bilo je leto 1965 in takrat sem po nasvetu Nenada Antoniča in pokojnega Andreja Trilerja začel pisati sPortne prispevke v takratni Go-renjski Glas. Sicer sem bil kot Mladenič zagnan športnik v smučarskih skokih, pozneje na Jesenicah pa sem zajadral med atlete v teku na kratke proge. **rav zato sem zvest športu še čeprav nisem sam akti-"en športni rekreativec... Če bi mi v mladostniških letih kdo dejal, da bom novinar, mu ne bi verjel. A taka so pota življenja. Moj prvi objavljeni intervju je bil z motokrosistom iz Tržiča Janezom Ratarjem. Leta 1965. Nato sem s pisanjem v Gorenjski Glas , Glas in spet v Gorenjski Glas nadaljeval. Zame so nepozabni dnevi leta 1969. V tej zimski smučarski sezoni je Tržičan Bojan Križaj kot dvanajstletni pionir na mednarodnem tekmovanju na Semmerin-gu dosegel svoj prvi velik smučarski uspeh. Sam sem moral po tem uspehu z njim narediti pogovor. In uspelo mi je. Nato so se moja novinarska pota nadaljevala. Vse več in več je bilo velikih in odmevnih uspehov Bojana Križaja in tudi drugih naših športnikov. Prišel sem v Kranj in začel pod taktirko Andreja Trilerja in Petra Čolnarja vse bolj in bolj pisati o vaterpolu, plavanju, atletiki in še vedno smučanju. Nepozabne bodo noči in dnevi, ko nisem znal in vedel, kako čimbolje napisati članek, pogovor in samo vestičko o športu ali športniku. Nepozabni bodo tudi dnevi, ko sta Borut in Dar-jan Petrič na evropskem prvenstvu v Splitu s prvim in tretjim mestom na 400 m kravi uspela osvojiti prve članske plavalne medalje. Nepozabni bodo dnevi smučanja Bojana Križaja, kolesarja Bojana Ropreta, plavalcev Boruta in Darjana Petriča in va-terpolistov in še in še bi jih lahko našteval. A pota so pač taka, da raje molčiš in se ne hvališ. In še ena stvar mi je pri srcu. Nepozabna. Napisal sem članek in ga dal v roke Andreju Trilerju. Ta ga je prebral in vrnil, češ da imam eno napako v stavku. Kar petintridesetkrat mi ga je vrnil. Ves besen sem mu zabrusil v obraz: »Jaz je ne najdem.« Sam pa je dejal: »Postavi vejico pred ki.« BLIŽA SE PRIPRAVITE SE NANJO i\rr\o vam SNt*...^ zahodnonemške firme ADLu^ » raz\ičn\h \z\/edban: • »snežna dama« — širine ~° ~m s>kolesci • alu snežna \opa\a \ermop\as\ična snežna \opa\a >M vsestranska \opa\a so na ^o\\o z rota\i ali brez. JTETA - PRmOtHA UP iebno ugodno \ahko \opa\e kupite v '"»m centru Deteljica, na ' 9° po^^ no mi postane, ko doživljam vožnjo po zasneženi cesti. Pa kako je bilo vse pripravljeno v Bohinju. Najbolje bi bilo, da bi avto nesel s seboj v hotel, ker ga ni bilo nikamor za parkirat. Za fo-toreporterje pa je bilo poskrbljeno skoraj tako, kot povsod pri nas na malo večjih prireditvah. Minimalno. A slikali in prerivali smo se. In v tem je bil čar. Zanimivih stvari, kolikor si hotel. Spektakel je bil. Občutek, ki ga dobiš z velikostjo prireditve, dogodka, pa raste ali pada. Zvezna štafeta je bila v letošnjem letu zelo aktualna in komentirana. Vsega tega sem se zavedal, s tem pa tudi, da mogoče spremljam zadnjo štafeto v Sloveniji. Ves ta ali podoben občutek mi vedno daje zagon. Zagon za delo, moč. Za kasneje, ko recimo fotografiram manj zanimive stvari. Najlepše ti ostane v spominu, mnogo tega pa na slikah. Zatem pa čakam, da se pripeti kaj, kar mi bo dalo novega izzi- va. Za dobro sliko. Za dober občutek ob zanimivi stvari. Novega, nenavadnega terena. Na koncu pa komentarja v redakciji ob oceni zadnje številke. Na uspelost ali neuspelost. Kritiki. Kaj mi bo rekla šefica? In pa tisti, ki me poznajo. Moje delo se vidi. Vsak lahko ve, kje sem bil in kaj sem počel. Vsak me tudi lahko oceni. In kritike so ponavadi ostre, kot se spodobi za novinarje ali fotoreporterje. Konkurenca pa tudi ni zanemarljiva. Spet sem pripravljen, da se kaj zgodi. Najprej pa bo Šefica povedala, ali bo sprejela tole pisanje. Nisem opisoval, kaj vse se mi je že pripetilo, tarnal ali hvalil. Veliko je tega. Ne bi vedel, kje začeti. Jutri je nov dan. Ne vem še, kaj bom slikal, kod se bom vozil. Mogoče pa bo že jutri kaj velikega. Trudil se bom narediti dobro sliko, to je moj poklic. Gorazd Šinik kinih predstavnikov mladinske organizacije, ki je pravkar prišel od stroja. Predstavnico Planike, ki je sedela ob meni, sem vprašala, ali ga pozna. Ni vedela, kdo je. Kaj bi ovinkarila, sem pomislila, kar njega vprašam, informacija iz prve roke je najbolj gotova. »Anderlič«, mi je odgovoril in me pogledal, češ kakšno čudo sem, da ne poznam predsednika slovenske mladine. Kaj sem hotela, še nikoli ga nisem videla od blizu, po televiziji pa se mi je zdel drugačen.. Malo mi je bilo nerodno, sprašujem pa še vedno, vendar navadno raje novinarske sodelavce iz drugih redakcij, s katerimi smo skupaj na sestankih, ali pa koga, ki ga na prireditvi poznam. Ker živim v prepričanju, da so pobude mladih vredne vsaj toli-kot kot izkušnje starejših, na svoje delo gledam z optimizmom. Čeprav mnogi še danes trdijo, da časopisi (in z njimi novinarji) lažejo, sama dobro vem, da smo novinarji predvsem poročevalci o življenju, o sončnih in senčnih plateh življenja. Predvsem pa iščemo resnico. Kadar jo najdemo, je naše delo dobro opravljeno. Moj pokojni oče je bil naročnik v družini. Na Gorenjski glas se je naročil leta 1947. Naročen je bil vse do konca svojega življenja l. 1976. Še nekaj let je potem časopis prihajal na njegovo ime, potem pa sem ga naročil na svoje. Vsi v družini ga ves čas prebiramo. Novinarji so dobri, le včasih se mi zdi, da so premalo objektivni. Radi pa ga beremo, ker prinaša novice iz domačih krajev. Cveto Zaplotnik zelo dobro spremlja kmetijstvo in nam veliko zanimivega pove. Alojz Tomaž Visoko 47 Šenčur SOZD MERKATOR - KIT, n.sub.o. Kmetijsko živilski kombinat Gorenjske TOZD AgrOmehamka Kranj, Hrastje 52 a Centrala (064) 36-461,36-751, 36-764 34-033, 34-834, 34-032 PSC Hrastje (064) 34-035 KREDIT ALI POPUST TRAKTOR TOMO VINK0VIĆ 732 tudi za traktorje IMT sprejemamo vplačila z ugodnim dobavnim rokom za oba programa smo vedno dobro preskrbljeni s priključki, rezervnimi deli in imamo organizirano servisno službo. TRAKTOR IMT 539 PRI DELU za vse tipe traktorjev Tomo Vinkovič ponujamo naslednje nakupne pogoje: A. popust v višini 10% B. kredit, 50 % udeležba, ostalo brezobrestni kredit do 4 mesece Omenjeni nakupni pogoji veljajo le pri generalnem zastopniku za področje SRS. Za vse proizvode lastne proizvodnje nudimo naslednje pogoje: popust do 25 % ali kredit do 50 % s trimesečnim rokom odplačila brezobrestno PRODAJA: PSC HRASTJE 52/a pri Kranju Kranj, Koroška 25 ( v središču mesta), tel.: (064) 24-786 PSC Maribor, 4 * Primorska 9, tel.: (62) 38-980, 38-861) (g(Q)3MlB5ciJ©IESGLAS 16. STRAN 40 LET GORENJSKEGA GLASA SREDA, 2. DECEMBRA 1987 H tiskarna Ljudske pravice 61000 Ljubljana, Kopitarjeva 2 Telefon: (061)323-841 Telex: ljudne 31177 fotoštavek časopisni tisk ofset tisk knjigoveznica plastificiranje Naročila opravljamo solidno in po konkurenčnih cenah če želite spremeniti 500-kilogramsko kravo v poipete ali 200-kilogramskega prašiča v klobase in ćevapčiće, boste zelo dokjo mleli. Z motorno mesoreznico MME 10 iz Titana gre pa mnogo hitreje Namenjena je za mletje mesa in za polnjenje klobas V eni uri boste lahko zmleli 100 kg mesa. Motoma mesoreznica MME 10 je lahka in prenosna, funkcionalna in sodobno oblikovana ter zelo pnpravna za upravljanje in vzdrževanje. Prav zato je izredno primerna za kmečka gospodinjstva, gostinske obrate, mesarje na terenu če vas še kaj zanima, nas pokličite na številke 1 061 831-811 ali pošljite kupon TITAN karnnik Pošljite mi informacije in prospekt o motorni mesoreznici Titan MME 10 na naslov IME IN PRIIMEK ULICA IN HIŠNA ŠTEVILKA POŠTNA ŠTEVILKA. KRAJ ------- ->--- Kupon pošljite na naslov TITAN Kovinarska 28 61240 Kamnik oP • bela tehnika in akustika • mali gospodinjski aparati • svetila • gospodinjska galanterija, PVC galanterija ter vse vrste posod, porcelan, steklo, keramika • elektro potrošni material talne obloge tapisoni. topli podi preprogo, kože stenske obloge tapete vseh vrst pluta - stenska m talna dekorativni tekstil in zavese karnise čistilna m pralna sredstva PVC kanalizacija m žlebov: izolacija : termo, hidro UGODEN na obročno odplačevanje na 6 (šest) obrokov s takojšnjim plačilom prvega NAKUP obroka in zneskom obresti v višini 29,7% na vrednost nakupa zmanjšanega za prvi obrok. Kupujete lahko vse blago iz ponudbe Blagovnice Kranj. Opozarjamo vas na limit: .maksimalni znesek nakupa - do višine prostega dela 1/3 povprečnega OD zadnjih treh mesecev, minimalni znesek nakupa je 120.000- din. Brezplačen prevoz do 15 km! ■UstrjII Blagovnica .....Kranj Prešernova 10 tel.: (064) 22-080, 22-081 Zavarovalna skupnost Triglav Gorenjska območna skupnost Kranj svetuje ZAČENJAJO SE »GLADKA« PRESENEČANJA Še trenutek pred tem je bilo vse v redu. Koncentracija na cesto, ker je bilo cestišče malce vlažno, pozornost na prihajajoče vozilo, pravočasno zasenčenje luči... Avtomatskemu popuščanju plina se je pridružil rahel pritisk na zavore zaradi pričakovanega srečanja in takoj nato tudi ovinka... Potem pa: avto je nenadoma postal mehak, kot bi bil pijan. . Krmilo peresno lahko, kolesa, kot da so na zračni blazini, zavore, kot da jih nikdar ni bilo. . . Namesto normalnega srečanja je vozilo spremenilo smer, kot bi hotelo obračunati z bližajočim se nasprotnikom. . . Do čelnega obračuna na srečo ni prišlo. Nekaj podobnega se je namreč dogajalo tudi nasproti vozečemu vozilu. Vozili sta se za las zgrešili, pristali vsak na svoji, vendar drugi strani ceste. . . Zamolklo je počilo; enkrat, dvakrat... Zvita pločevina, razbite luči, izruvan cestni mejnik in polomljen količek, ki pozimi označuje rob ceste pri prometnem znaku... Lahko pa bi bilo tudi drugače, težje; ob malce večji previdnosti, upoštevanju, da je na tem kraju rada nenadna poledica in morda ob malce drugačnem trenutnem ravnanju, pa bi se vse skupaj izšlo brez zastoja in ugotovitve obeh voznikov: »Ta presneta poledica«! Vozniki, cestarji, zaposleni v Zavarovalni skupnosti Triglav — Gorenjski območni skupnosti Kranj dobro poznajo nekatere odseke na Gorenjskem, kjer je pozimi pogosto nenadoma poledica. Takšni so na primer Delavski most v Kranju, viadukt Peračica, križišče pri Petrolu v škof-ji Loki, soteska v Selški dolini, Trata pod Plevno, viadukt v Žirovnici, da ne rečemo kar vsi mostovi in viadukti ob nenadnih vremenskih spremembah pozimi. • Nasvet: Naj se vam še tako mudi, vzemite si čas. Zaradi previdne vožnje na spolzki cesti boste morda pet minut zamudili... To pa je vedno manj, kot če bi nepremišljeno hiteli in (nenadoma) zaradi razbite pločevine sploh ne bi prišli na cilj. V takšnem primeru pa je samo razbita pločevina lahko tudi velika sreča... MERKUR Kranj, Tozd Prodaja na drobno Poznate prodajalno Partner v Kranju? Konec julija letos oziroma 1. avgusta, ko je praznik občine Kranj, so v Gregorčičevi ulici 8 v Kranju, kjer so v isti stavbi tudi poslovni prostori Herkurjevega tozda Prodaja na drobno, je Merkur odprl novo prodajalno, ki nosi ime Partner. Morda je ne poznate najbolje, najbrž pa ste že slišali zanjo. Ko smo se pred dnevi, dobre štiri mesece po otvoritvi, oglasili v njej, smo izvedli, da kupci vanjo kar radi zahajajo. M MERKUR kranj Naj takoj na začetku povemo, da je Merkurjeva prodajalna Partner v Kranju med številnimi Merkurjevimi prodajalnami na Gorenjskem in v Sloveniji, vse pa spadajo v tozd Prodaja na drobno, malce drugačna od ostalih. Predvsem je to specializirana prodajalna, kakršnih irna Merkur sicer več. Vendar Pa je v njej blago oziroma izdelke moč kupiti za devize in plačilom predpisanega zneska v dinarjih. Posebnost te prodajalne je torej konsignacijska prodaja. Pravzprava je bil osnovni namen ureditve in otvoritve te prodajalne ta, da bi izdelke iz uvoza, ki jih je moč pri nas dobiti za devize, pokazali. Z razstavami pa je tako, da so sicer zanimive za ogled, še bolj privlačno pa je vse skupaj,če potem nekaj, kar potrebuješ, iščeš ali si želiš, tudi lahko kupiš. Merkur Kranj je danes velika, poznana in priznana delovna organizacija. Svojevrstno priznanje, bi lahko rekli, za njeno poslovno uspešnost pa je zaupanje Merkurju, da le-ta danes na jugoslovanskem trgu tudi zastopa nekatere poznane tuje firme oziroma proizvajalce. In prav izdelke tujih proizvajalcev, za katere je Merkur Kranj generalni zastopnik za Jugoslavijo, lahko dobite v prodajalni Partner v Kranju. Naj vam jih predstavimo: • Principal Sandvik iz Švedske je znan proizvajalec opreme za gozdarstvo. Še posebno priznane so Sandvikove škarje za obrezovanje sadnega drevja, trte in za vrtnarjenje. Mizarji, rezbarji pa poznajo njihova dleta. • Aipina iz Italije je poznana po motornih in električnih žagah. • Alko iz Avstrije dela električne, motorne in ročne kosilnice, ročne električne škarje in kombinirane hobi stroje za obdelavo lesa. • Alko-Polar iz Zahodne Nemčije je proizvajalec toplotnih črpalk. • Klockner je tudi zahodno-nemška firma in dela plinske in oljne gorilnike za centralno kurjavo. • VVirkus iz Zahodne Nemčije je znan po tračnih žagah. • Rems je na zahodnonem-škem trgu poznan proizvajalec rezilk za vrezovalnje navojev in električnih rezilk za rezanje cevi. • Neupro iz Zahodne Nemčije dela brusilne in kontaktne plošče • Belzer v Zahodni Nemčiji pa dela orodje za električar je, za mehanike, ki nimajo opravka s hladilno tehniko in še razna druga drobna orodja. »Pravzaprav so kupci našo prodajalno kmalu spoznali. Zadnje čase pa je obisk sploh velik. V okviru tako imenovane podkonsignacije namreč zdaj razstavljamo in prodajamo tudi akustične aparate, televizorje, videorekorderje in podobno elektroniko firm Blau-punkt, Fischer, ITT, Tensai, Audioline, Benvtone. Po deviznem in dinarskem plačilu kupci aparate po nekaj dneh lahko dobijo v naši trgovini in jim ni treba ponje v konsigancij-ska skladišča. Navodila za uporabo so v slovenščini, servisi so zagotovljeni, garancij- ski roki pa so 1 leto,« je pov dala poslovodkinja Marina B lehar. Za zdaj je prodajalna Partn v Kranju odprta vsak dan od do 16. ure, ob sobotah pa od do 12. ure. Če smo vas spoi nili na kakšen nakup, vam sv tujemo, da se oglasite v Pa? nerju, v Gregorčičevi ulici 8, Kranju. Pri izbiri vam bodo p magali z nasveti. Informacije f. dobite tudi po telefor (064)24-654 int. 360. Pa še tu Prodajalna Partner se bo z z bavno elektroniko predstav tudi na decembrskem novole nem sejmu v Kranju. kovi kovinote kovinotehna >vinotehna rtehna is KOMPAS JUGOSLAVIJA V3Š poslovni partner doma in m mm m v tujini SMUČANJE ZIMA -87/88 • JUGOSLAVIJA • ANDORA • AVSTRIJA • BOLGARIJA • ČSSR • FRANCIJA • ITALIJA • ŠPANIJA • ŠVICA • 63 smučarskih centrov • 6000 ležišč • hoteli • apartmaji • zasebne sobe • prevozi z letali za Jugoslavijo, Andoro, Španijo in Bolgarijo • S POSEBNIM LETALOM V FRANCIJO NA SMUČANJE V JANUARJU IN MARCU! • V ČASU POČITNIC dodatne zmogljivosti v ITALIJI (AN-DALO) in AVSTRIJI (ZEL AM SEE in FLACHAU) • DODATNO V FEBRUARJU IN MARCU: ITALIJA (Olang, Falcade, Obereggen) NA SMUČANJE S KOMPAS KLUBOM • TRIJE KLUBI • TRI MOŽNOSTI ZA ZIMSKE POČITNICE DRUGAČE • BOGATI PROGRAMI • ZABAVA • ŠOLA • IGRE NA SNEGU • PROGRAM ZA OTROKE • • ORGANIZIRANI PREVOZI • BOVEC • IGMAN/BJELAŠNICA • MALLNITZ/Avstrija OBIŠČITE KOMPASOM POSLOVALNICE. Letališče BRNIK (064)22-347 25-761 JESENICE. Ulica Maršala Tita 18. tel 10641 81-768. KRANJ Koroška cesta 2 tel 1064128-473 BLED. Ljubljanska cesta 7 1054177-245 m (064188-162 m 88-J37 Ob 40-letnici Časopisnega podjetja GLAS Kranj, j iskreno čestitamo! '5EHSSoJJ©IEnGLAS 18. STRAN 40 LET GORENJSKEGA GLASA SREDA, 2. DECEMBRA 1987 MURKA V SVOJIH POSLOVALNICAH NA BLEDU. LESCAH. JESENICAH IN RADOVLJICI NUDI BOGATO IZBIRO ženske, moške in otroške konfekcije, športne konfekcije in rekvizitov, pohištva priznanih proizvajalcev, bele tehnike po ugodnih pogojih obročnega odplačevanja brez obresti in pologa. Pričakuje vas Murka! ljubljanska banka , Temeljna banka Gorenjske AGR0C00P - AIK NOVI SAD z enotami : TOZD NEOPLANTA TOZD FARMACOOP TOZD AROMA - FUTOG TOZD KULPIN - N. SAD v skladišču v Kranju, Cesta Staneta Žagarja 51, (tel.-.064/25-268 in 064/25-267) nudimo: sveže meso, mesne izdelke, mesne konzerve, sveža jajca in perutnino, čips in vse vrste začimb, konzervirano sadje in zelenjavo. Ponudba pohištva, ki jo ima lesnina Kranj — Primskovo, spominja na stare dobre čase! Za 40 % ceneje vam Lesnina nudi dva opuščena pohištvena programa «MAJA« in »VESNA«—proizvajalca BREST iz Cerknice. Iz teh programov dobite: — otroško sobo že za 288.465. - din — šestdelno spalnico za 775.535. - din — regal za dnevno sobo za 532.899. - din Samo pri nakupu spalnice prihranite več kot 500.000 - novih din. Ker so količine omejene, vam v Lesnini priporočajo, da jih čimprej obiščete: Poleg ugodnih cen vam: 1. Pri izbiri in načrtovanju stanovanjske opreme svetuje diplomirani arhitekt — svetovalec 2. Imajo tudi plačilo na obroke 3-6-12 mesecev 3. Kupljeno pohištvo vam Lesnina Kranj pripelje do 30 km brezplačno. KARTONAŽNA TOVARNA LJUBLJANA TOZD LEPENKA TRŽIČ čestita Gorenjskemu glasu ob jubileju KRANJ ELEKTROTEHNIŠKO PODJETJE KRANJ, Koroška 53 PROJEKTIRA PROIZVAJA INSTALIRA PRODAJA SERVISIRA SERVISIRA: V garancijski dobi servisiramo vse akustične aparate, kasetofone, video rekorderje, TV in TVC aparature naslednjih proizvajalcev. ISKRA, El, RUDI ČAJEVEC, GRUN-DING in skupinske antenske naprave IMP Ljubljana. Razen tega servisiramo elektromotorje tovarne SEVER iz Subotice, ročna električna orodja ISKRA - Kranj in varilne transformatorje RADE KONČAR Skopje ZUNAJ GARANCIJE SERVISIRAMO: —vse vrs^e radijskih sprejemnikov —kasetofone —el. gramofone —HI-FI naprave — avtoradijske sprejemnike in kasetofone—TV črno — bele aparate —TV barvne aparate —video rekorderje — posebej opozarjamo, da poceni regeneriramo in menjamo oslabele črno-bele in barvne ekrane — izvajamo meritve in popravljamo skupinske antenske naprave —vse vrste elektromotorjev do 100 kw, črpalke, ventilatorje, varilne transformatorje in električna ročna orodja Za servisiranje imamo na razplago najmodernejše pripomočke in merilne instrumente. JELOVICO iz Škofje Loke dobro poznamo kot dolgoletnega proizvajalca stavbnega pohištva in montažnih objektov, fn kaj vse izdelujejo delavci Jelovice v svojih proizvodnih obratih? To so kvalitetna okna in balkonska vrata, ki jih kombiniramo s polkni, žaluzijami ali roletami, priljubljena notranja, vhodna in garažna vrata ter montažne stanovanjske in počitniške hiše, ki po kvaliteti popolnoma konkurirajo klasično zidanim hišam, na pogled pa so še prikupnejse. Jelovica je ves čas imela razloge za tako prodoren nastop na trgu prek lastne trgovske mreže trenutno na 25 mestih. Videla jih je predvsem v od povprečja odstopajoči kvaliteti. V mislih imamo predvsem skupino kontrolorjev (25), ki neprestano bdijo nad kvaliteto izdelkov, lastne sodobne testirnice proizvodov in laboratorija.ki skrbi za ustrezne impregnacije in kvalitetne površinske premaze. Pojma kvalitete Jelovica ne predstavlja le na domačem trgu, saj izvaža okna, vrata in montažne hiše na zahtevna Z-evropska tržišča. Z okrepljeno razvojno službo in izdelavo vzorčnih modelov pa skuša slediti svetovnemu razvoju teh izdelkov. JELOVICA obutev iz f r zisk« tovarn« 40 LET GORENJSKEGA GLASA 19. STRAN ®®IMiSgojJgIMGLAS ODKAR OBSTAJA TRGOVANJE, OBSTAJA TUDI TRG! Videm Seveda to tudi za papirno industrijo. Tovarna celuloze in papirja D juro Sa/aj iz Krškega že leta slovi kot vodilni jugoslovanski proizvajalec celuloze in rotacijskega — časopisnega papirja. Za proizvode te vrste je vedno veljalo, da je pri njihovem plasmanu na trgu kljub nekaterim prvinam trženja odločala predvsem tehnika distribucije. V mozaik našega poslovanja pa vgrajujemo čedalje več elementov sodobnega trženja. Zato so tudi naši novi proizvodni programi po komercialni plati vse bolj zanimivi s priključitvijo tovarne paprija iz T. Drvarja v naš poslovni sistem pa se tudi obseg naše ponudbe širi in postaja bolj raznolik. Partnerjem lahko ponudimo vedno več! V trgovanju dostikrat velja, da kupec poišče prodajalca, čeprav velja tudi obratno - da prodajalec poišče kupca sam in ga seznani s svojo ponudbo. Zato smo organizirali serijo promocij na področnih trgih: da bi se vam predstavili, da bi se med sabo čim bolj podrobno spoznali, se dogovorili o nadaljnjem sodelovanju. Promocije bodo pote kale.po naslednjem programu: 3. december (za področje osrednje Srbije in Vojvodine) 7. december (osrednja Hrvatska) 9. december (Slovenija) 14. december (Bosna in Hercegovina) 16. december (Dalmacija) 18. december (Črna Gora) 21. december (Makedonija, južna Srbija in Kosovo) V kolikor vas sodelovanje z nami zanima, vas prosimo, da nas pokličete na številko (068) 71-010, Komerciala in (068) 71-157, Marketing. Tovarna celuloze in papirja Djuro Salaj Krško Gorenjski glas skozi oko kamere V uredništvu Tehnični urednik Marjan Ajdovec Z Gorenjskim glasom na Veliki Polani- NAROČILNICA Izpolnite naročilnico in jo pošljite na naslov: ČP Glas, Moše Pijadeja 1 Ime in priimek_:_ Naslov. Naročnino bom plačal po prejemu položnice Datum_:_L_ Podpls- Naša Klavdija pri stavljenju teksta Reprofotograf Tone Guzelj 4^ TOZD INEX POTOVALNA AGENCIJA TRAVEL AGENCY POSLOVAi^ilCA Bi . oIOOC UUPwA»4A. ' ' , i'. Top lista poslovnih partnerjev ČP GLAS 1. Merkur Kranj 12.294.200 din 2. Ljubljanska banka 10.131.360 din 3. Kokra Kranj 8.969.502 din 4. Gorenjski sejem 7.163.424 din 5. Aljpetour 6.506.200 din 6. KZK Kranj 5.244.590 din 7. Alples Železniki 4.596.428 din 8. Peko Tržič 4.325.255 din 9. Jelovica 3.199.875 din 10. Nama Ljubljana 2.855.510 din 11. Zavarovalnica Triglav 2.844.300 din 12. Murka Lesce 2.776.560 din 13. AlpinaŽiri 2.753.100 din 14. Lesnina 2.538.250 din 15. Kompas Jugoslavija 2.502.420 din 16. ZLIT Tržič 2.487.900 din 17. Kovinotehna 2.113.200 Skupen promet: vse vrste objav in poslov - do 31.10.1987 TURISTIČNA POTOVANJA: —PRAGA, avtobus, 3 dni — BRATISLAVA, nočni skpk — DUNAJ - BRATISLAVA, avtobus, 2 dni — BUDIMPEŠTA, avtobus, 2 in 2 in poldnevni izlet — PADOVA - VERONA - BENETKE, avtobus, 1 dan — SAN MARINO - BOLOGNA - RIMINI, avtobus, 1 dan — TUNIZIJA - HAMMAMET, 8 dni, odhod vsak petek — OTOK DJERBA - TUNIZIJA, odhod 27. november, letalo, 8 dni — LIECHTENSTEIN, avtobus, 3 dni — MEDJIMURJE - GURMANSKA NOČ, avtobus, 2 dni — ENKRATNO IN PRVIČ - 9 DNEVNO POTOVANJE V SIRIJO (DAMASK, BOSRA, PALMYRA, ALEPPO), letalo, odhod 24.12. in 31.12.1987 — CUBA - letalo, 13 dni, odhod: 6.1.1988 STROKOVNA POTOVANJA: — INTERBUILD BIRMINGHAM, MEDNARODNI GRADBENI SEJEM, letalo, 4 dni, 24. november 87 — HEIM t HANDWERK MUENCHEN, avtobus 2 dni, odhod 30. november 87 — BATIMAT - INTERCLIMA PARIZ, mednarodna strokovna razstava gradbenih materialov, gradbenih delov in notranje opreme/mednarodna strokovna razstava klima tehnike, letalo, 3 dni, odhod 13. december 87 — BAU 88 MUENCHEN, mednarodni strokovni sejem gradbenih materialov, gradbenih sistemov in novogradenj, avtobus, 3 dni, odhod 20. januarja 88 in 21. januarja 88 — SIMAVIP 87 PARIZ, mednarodna strokovna razstava intenzivne vzreje živali, letalo 5 dni, odhod 30.11.87 Za kolektive, Šolske skupine in skupine s strokovnim programom pripravljamo po naročilu želene aranžmaje! Prodajamo domače in mednarodne letalske vozovnice! SOZO MERCATOR WT MERCATOR - KMETIJSKO ŽIVILSKI KOMBINAT GORENJSKE n. sol. o., KRANJ, JLA 2 Na izletu z najstarejšimi naročniki TOZD KOMERCIALNI SERVIS, KRANJ SKLADIŠČE GRADBENEGA MATERIALA HRASTJE, tel.: 36-462 GRADITELJI! PO UGODNIH CENAH VAM NUDIMO: — strešno opeko IMG STREŠNIK Dobruška vas — vse vrste ostale strešne kritine — modularno opeko OGRAD Ormož — betonsko železo in armaturne mreže — demit in perlit fasade NA ZALOGI IMAMO TUDI: — apno, maltit in mleti kalcit — mivko — dimnike SCHIEDEL, betonske bloke, stavbno pohištvo — ves ostali gradbeni material POLEG OSTALEGA NUDIMO: — prodajo cementa po ugodnih pogojih, po železnici - vagonske pošiljke direktno za posameznega kupca — sprejemamo naročila kupcev za izdelavo oblog iz marmorja po želenih merah proizvajalca MARMORJA iz Hotavelj — sprejemamo naročila za material za centralno kuravo — organiziramo dobavo betona po individualnih naročilih kupcev Če ste graditelj in ste v zadregi, kaj in koliko gradbenega materiala kupiti, pridite k nam z gradbenim načrtom in svetovali vam bomo, vi pa se boste odločili. OBIŠČITE NAS IN SE PREPRIČAJTE!