Zapisek k Šerkovi involutivni parafreniji
Psihiatrično delo Šerkovo je še posebej odlikovala njegova skrbnost v diagnostiki. V dobi, ko je^Bleulerjeva shizofrenija posr-kala malone vse dotedanje diagnostične skupine in skupinice in je shizofrenija vse bolj in bolj postajala lonec, v katerega so metali vsako psihozo, ki je ni bilo mogoče pridelati drugi endogeni ali pa kaki organ-ski psihozi, je Šerko budno pazil, da ni zašel v tako diagnostično zvodenelost.
Kot svoječasni učenec Kraepelinov se je predvsem trudil, da bi uveljavil digniteto Kraepelinove parafrenije kot bolezenske enote. Tako je šerko miroo Kleista, — ki pa izhaja iz druge Šole —, verno in vredno na-daljeval napor svojega učitelja, da bi vse bolezenske oblike, ki ne končavajo z de-fektom, oddelil od shifofrenije.
Diagnostična bistroglednost Šerkova se najbolje odraža v njegovi koncepciji invo-lutivne parafrenije. Šerko je s tem opredelil v krogu parafrenih psihoz1 še posebno bo-lezensko obliko, ki ji priteče lastna simp-tomatologija. Prepričevalno je nasproti Kleistovi involutivni paranoji utemeljeval upravičenost naziva involutivna parafre-nija \z čisto kliničnih, simptomatoloških ra-zlogov, ki niso bili samo negativno kritični nasproti Kleistu, marveč v polni meri pozi-tivno konstruktivni. Svojo pomembno pu-blikacijo2 končuje s skromnostjo, vredno resnega klinika: »Če torej govorimo o invo-lucijski parafreniji kot posebni bolezenski obliki, ne rečem s tem, da ima ta bolezen, vzeta kot celota, za podlago specifičen in samo njej svojski bolezenski proces; tudi ne, da predstavlja morda samo različi-co občnega parafrenega procesa;  na-
sprotno, ta psihoza je zame, kakor vsaka druga, značilen konglomerat elementarnih kompleksov kot posamičnih procesov, ki so po svoji pretežni množini soudeleženi tudi ob zbroju drugih bolezenskih oblik, vendar pa v drugačnih razmerah in dru-gačni zaporednosti. S tem pa nočem reči, da bi zaradi tega ne šla tej bolezni vrednost svojske bolezenske oblike.«
Ne smemo pa zamolčati, da današnja psihiatrija že dober čas ne priznava več parafrenije za samobitno psihozo. Že nekaj let po Šerkovi publikaciji o involutiv-nih parafrenijah je VVilhelm Mayer s kata-mnestičnimi ugotovitvami pokazal, da se je pri bolnikih, ki je bila njih psihoza prvotno diagnosticirana kot parafrenija, razvejala bolezen naprej v smislu prave shizofreni-je.s
Pozneje so tudi genealoško učvrstili, da parafrenije ni mogoče principialno ločiti od shizofrenije, prav tako kakor pripada shizofrenemu krogu npr. predsenilna ukratitvena blodnjavost ali pa pozna kata-tonija. Tako prevladuje dandanes mnenje, da je prištevati parafrenije v Kraepelino-vem smislu k paranoidnim shizofrenijam. Naziv parafrenija se zdi dandanes odvi-šen, češ da tudi sicer ne uporabljamo v diagnostiki za različne razvojne stopnje iste bolezni različnih imen.
Šerku so bila seveda ta dognanja in mnenja znana. Ni se pa vdal, marveč se je pripravljal, da bi svojo tezo kot znanstvenik trezno dokazal. Prav nič ne dvomimo, da bi to bil zrel poskus, ki bi mu tudi uspeh ne bi-lizostal, če bi prezgodnja smrt ne bila skončala samorodnega psihiatričnega dela Šerkovega.
dr. MIHA KAMIN