115
Sled Ciriloviga obreda   (ritus)  na
Krajnskim.
Kristjanstvo je po raznih potih do Slovanov dospelo. Bu Ig ari in Ser bi, ki so po Mezii in Ma-cedonii do Tesalije in Epira se raširili, so bili verjetno pervi, kteri so svetlobo prave vere zagledali. Veruje se, de je bil Cesar Justinian njih rodii. Primorce dalmatinske in hr o vaške so kerstili rimski duhovniki v sedmimu veku. Korošce so spreobernili Talijanski lnisionarji okoli osmiga, ali devetiga stoletja. Skoraj ravno v tem času so dali se kerstiti Slovani v Pano ni i in Moravii. Ko je Svatoplukovo kraljestvo nar lepši precvcialo', so panonski poslaniki podali se v Carigrad (Con-stantinopel), prosit kristjanskih učenikov, tacih, kteri bi slavijanski jezik razumeli. Cesar Mihajl jim da v letu 882 dva brata, modrijana sta bila, Konstantina iri Metoda iz Tesalonike, gerške dežele, ki sta slavijanski jezik gladko govorila. Ne ve se prav, če sta bila rojena Slovana, ali sta se jezik slavijanski naučila od Slovanov, ki so blizo njih stanovali. Ko med Slovane v Panonijo prideta, precej začneta prestavljati sveto pismo iz gerškiga v slavijanski jezik, sveto mašo vslavijan-skimu jeziku sta brala in pela, Slovanam sveti evangelji oznanovaia v domači besedi tako ročno, kakor de bi bila med njimi zrejena. Slovani, ko so božjo besedo v svojim jeziku oznanovati slišali, so se jakp veselili, de jim se nar sveteji reči v damači" besedi oznanujejo, in de se sveta maša po slavijansko  poje. — Ali zavid in nevošljivost,  ki
sta povsod doma, sta jela tudi Slovanam in njih učenikam to nedolžno radost ogreniti. Nemški škofje so se v Rimu pritožili čez ravnanje tih posiljenih gerških prenoviteljev: tode sveti Oča, po imenu Ivan osmi, je potem, ko seje bil Konstantin v Rimu opravičil, slavijanske pismena pohvalil, in Konstantinoviga brata, Metoda, postavil veli-kiga škofa čez Panonijo in Moravijo. Pohvalil jih " Je papež tudi v svojimu pismu do Svatopluka v letu 880 s temi besedami: ^Pismena slavijanske, ki so od nekiga Konstantina modrijana, iznaj-dene, de bi se z njimi Bogu, kakor mu gre, čast in slava izkazovala, hvalimo in zapovemo, de naj se v tem jeziku slava in dela Jezusa Kristusa na-šiga Roga oznanujejo. Tudi ni pravi veri in nauku zoperno, sveto mašo in vse druge uroslovne službe (horarum officia"), v tem jeziku peti, ali sveti evangelji in sveto pismo noviga in stariga zakona dobro prestavljeno in iztomačeno, v slavijanskimu jeziku brati, zakaj kteri je naredil tri poglavitne jezike, namreč: judovskiga, gerškiga in latinfkiga, ta je tudi vse dr uge stvaril v svojo hvalo in slavo."
Metod je potem, ko je njegov brat Konstantin, po imenemu Ciril v samostan (Tdošter) šel, še blizo 30 let marljivo delal v vinogradu Gofpodovimu v svoji škofii, ki se je razprostirala med Dunajem in Kolpo, ob Savi, Dravi in Moravi i. t. d. V slavijanskim jeziku, kakor je bilo gori rečeno, je vredil božjo službo, in tako je slavijanski jezik postal jezik, pismeni in cerkveni. — Ta blažena in sveta vredba je bila od Metoda upeljana med Slovane, de bi jim prijazno božja beseda od oltarja in is prižnice v domačim ljubkim glasu na ušesa vdarjala in v serce segala; tode tega njim modro pripravljeniga užitka so oni nar manj savžili. Komej , ko je Metod oči zatisnil, so že njegovi zoperniki, nemški in talianski duhovniki in misio-liani na noge vstali, preganjali slavijansko božjo službo in vfe tiste, kteri so se je stanovitno deržali. Morala je sapustiti Slovane: Krajnce, Korošce,
Štajerce, Hrovate in Slovake, in se je k njim zrod-nim bratam proti Severju in Jugu obernila, kjer jih še dan današnji oblažuje okoli petdeset miljonov ljudi. Ako ravno ni ne duha ne sluha od Cirilove in Metodove vredbe med Slovenci, se vender sled in oftanki še najdejo. Govorica ali pripoved se še dan današnji med ljudmi na Trebelnim (gornjim Mokronogu) hrani, de so pervi navestniki (oznanovavcf) svetiga evangelja skrivali se po samotnih krajih in gorah, in kažejo cerkvico, v kteri so skrivaje sveto mašo brali. Ta cerkvica stoji na desni strani ceste gori grede nekaj stopinj od s Petra v griču. Ostermiš na pervi pogled, ko noter stopiš, ker vidiš nekaj, kar na Krajnskim nikjer ne najdeš. Tu zapaziš zidanje, ki te na šege izhod, ne cerkve opomni in v stare veke prestavi; Cerkvic j, je okrogla in precej visoka, z lahkim kamnam so-zidana, zgorej lepo obokana (Velbana); iz pod oboka na križ stoji tak kinč (Terzierung), ki v naših starili cerkvah se nikjer ne najde; okna ima vozke podolgovate, za oltarjem prostor prizidan, kjer je mašnik poCirilovimu obredu fritus) maše val. Po;l cerkvicoje prostrana raka, ki sojo zdaj z mertvaški-mi glavami iz grobja s. Petra tako nametali, de sč noter iti ne more. Razumni možje jo v defeti vek postavljajo; gotovo se pa reči zna, de je nas stareji na Krajnskim.  Desiravno nima nobeni
¦i                         '¦                                                         i                            11               m                                                     --------;tr
strehe, se vunder le že tolikanj let innogoverstnim vremenam v bran stavi, in kakor de bi jo božja previdnost čudno obraniti hotla. je obrašena z zelenim beršlenam, čigar rozge in korenine ji se raz-valit ne dajo: mislil bi od strani, de je visoka pečina z zelenmo okinčena. Spomladi in poleti čbele okoli nje tako buče in gomazijo, de bi človek mislil, de se več rojev na njo vsesti hoče. Vsa je še nepokvarjena, samo iz pod prizidaniga svetiša so se začeli kamni izmikati, in razvalina "bo zmeraj veči postajala, ako se ne podzida. Gospod Andrej Rojic, ondešnji kaplan, so obljubili, to na svoje potroške storiti, ali so pa besedi zvesti ostali, tega nevem. Gotovo bi dobro in koristno bilo, de bi se ta stari spomenik za našo  cerkveno  zgodovino še
dolgo  Ohranil.             _____________        Jure Sodevski.
116