II. priloga „Jutranjim Novostim“ Štev. 267 x dne 16. decembra 1923.
„RADIKAISKIGIASNIK“, št. 9. Мш »Mia flai. Л Me i Mii.
Iz naroda — za narod!
O narodni vladi.
Kakšna je bila vlada v Avstro-Ogrski ?
j v prepir cele vasi in se posluževala po- I tem orožništva, duhovništva in sploh vseh sredstev njene politike, to je, načina upravljanja države.
Ako nikdo drugi, južni Slovani prav j dobro vedo, kako je Avstrija sejala 1 razdor in sovraštvo med istokrvnimi | brati, Srbi, Hrvati in Slovenci. Mi smo i bili tudi taki eden napram drugemu, da | ni skoro nikoli eden k drugemu priha- j jal, nismo medsebojno sklepali zakonov, 1 ampak nasprotno, mi smo smatrali to j za narodno izdajstvo. Da bi Avstrija ta | svoj cilj dosegla, se ni niti najmanj sra- ! movala poslužiti se za to svete cerkve. |
Avstrija je protežirala duhovništvo ! in tako je stvorila
klerikalizem.
Ona je duhovnike bogato nagradila in dobro plačala, osobito škofe in višje duhovništvo in je tudi tako svojo oblast s pomočjo duhovništva zasigurala. —
Mnogi ljudje so na račun tega klerikalnega načina upravljanja živeli in mnogi duhovniki so svojo vzvišeno misijo, katero jim je dala sveta cerkev, podredili svojim osebnim in stanovskim interesom. Vsak nesebični narodni duhovnik, ki ni hotel služiti temu sistemu, padel je javno preganjam kot žrtev klerikalne reakcije. Avstrija je branila duhovništvo, ki je izžemalo narod čim bolj. Ona jih je sama priganjala, naj ga z raznimi desetinami izžemajo itd.
Na ta način niso bili mnogi duhovniki v službi vere, cerkve in svojih vernikov, ampak v službi vladarja in svojega žepa. Razume se, da ne bode v narodni državi kaj takega in za to na primer v Srbiji ni klerikalizma. Duhovnik mora služiti Bogu in narodu, pa nobenemu drugemu! Treba je, da bo on pravi prijatelj naroda, da ga uči in nagovarja k dobremu, plemenitemu, da preporodi njegovo dušo. Narod sam si mora izbirati duhovnike in jim s pomočjo državnega organizma preskrbeti primerno življenje, da se tem lažje posveti svojemu vzvišenemu poklicu.
In ako tako nadalje pregledujemo sredstva avstrijske politike, bomo videli, da narod sam, široki sloji naroda, niso nikoli prišli do besede. — V Avstriji se Je vladalo od zgoraj navzdol. Narod Џ moral poslušati in ubogati, gorje pa onemu, kateri bi se drznil ugovarjati, gorje onemu, kateri bi poskusil iti med narod, in ga z besedo ali peresom učiti, kako mu bo boljše.
Poznano je dejstvo, da je Avstrija zavestno držala narod v neznanju, ker je vedela, da ji ne bo več obstanka, če
se narod zave in napreduje. To so vedeli tudi avstrijski uradniki, policisti in častniki, orožniki in duhovniki in ravno radi tega so ti ljudje z vso silo branili Avstrijo in gledali na to, da bi živela do večnosti. Ti ljudje so imeli popolnoma krepko vero, da bo Avstrija vedno jaka in močna. To svojo vero so zapisovali s petimi samoglasniki.
A. E. I. O. U.
kar znači v latinskem jeziku: Austria erit in orbe ultima, kar bi se glasilo v slovenščini — Avstrija bo obstojala dio konca sveta
Kako je končala Avstrija in kako se je ta gospoda prevarila v računu, ni treba, da vam pripovedujem, ker to vsi dobro veste, pa čeprav se niste mogoče nikoli bavili s politiko.
Iz vsega tega je jasno, da je bila Avstrija absolutistična država,, njen vladar vrhovni gospodar, a avstrijska vlada v službi vladarja. Radi tega ni bila narodna in ni bila demokratska, ampak bila je aristokratska, militaristična, birokratska, policijska in klerikalna vlada.
Kakor vsaka država, katera se poslužuje aristokratskega, militarističnega, birokratskega, policijskega in klerikalnega načina vladanja, in katera podredi interese naroda interesom vladarja in od njega pooblaščenih stanov, tako je morala tudi Avstrija prej ali slej propasti. Ona je propadla in nje hvala bogu ni več.
Ko vse to poznamo, nam mora biti jasno, kakšnega vraga smo se osvobodili. Gorje nam, če bi Avstrija v svetovni vojni zmagala. Vse vojne stroške bi morali v prvi vrsti plačati mi, vso škodo, katero je povzročila strašna vojna, bi morali mi popraviti. V materinem jeziku ne bi smeli niti spregovoriti niti moliti k Bogu. V Ljubljani ne bi bilo niti ene slovenske trgovine, cela Ljubljana bi plavala v nemških in nemšku-tarskih vodah. Ne bi se čula lepa slovenska pesem, vse bi bilo mrtvo in neveselo ...
Glejte, bratje kmetje, katerim podajam- ta članek, pomislite, v kako škodo je bila avstrijska politika za cel naš narod, osobito pa za Vas, bedne in neuke. Če vse to dobro premislimo in ako si predočimo vso- to sliko, nam mora biti jasno, kaj smo s celokupnim narodnim osvobojenjem dosegli, kaj pomeni za nas svobodna narodna država. O tem bo govor v naslednji številki »Radikalnega Glasnika«.
Ljubo D. Jurkovič.
Odkod protisrbska gonja.
Neobhodno je potrebno, da malo natančneje doženemo, kakšna država je bila Avstro-Ogrska monarhija, da vidimo kakšna je bila njena vlada. Potreb- : no je, da to storimo, ker moremo edino na ta način spoznati razliko med Av- , strijo in našo svobodno narodno drža- | vo, da vidimo točno, koga smo se osvo- | bodili, kaj smo z našim osvobojenjem j dosegli, da vidimo vse dobre strani ; Prave narodne vlade.
V	-prejšnji dobi je živela nemška obitelj, ki se je imenovala Habsburg. Ta obitelj je bila zelo premožna. Pod svojim gospodstvom je imela eno samo Pokrajino, katera se je tudi nazvala Habsburg. Ta obitelj je bila vedno bolj bogata, in se je razširjala v srednjem veku, dokler ni polagoma dobila mnogo novih pokrajin, zemelj. Ko se je ta družina ojačila, je po takratnem običaju ustvarila svojo državo in imenovala za kralja člana svoje družine.
Narod, kmetski stan, ki je robo val tej družini, jo je moral vzdrževati, razen tega pa je moral vzdrževati vojaštvo, ki ji je bilo potrebno, nadalje vse uradnike, ki so nadzorovali njihovo imetje, urili vojaštvo v orožju itd.
Na ta način so Habsburžani odvzeli našim slovanskim bratom Čehom njih narodno državo in so jo podvrgli ostalim habsburškim zemljam. Ravno tako so odvzeli bratom Poljakom del njihove države in ravno tako ugrabili zemlje Slovencem in Hrvatom. En član njihove družine je bil oženjen s hčerjo- madžarskega vladarja, kateri ni imel naslednika in tako je ta žena prinesla za doto vse zemlje, katere so spadale pod madžarsko državo, —- pod takozvano »krono svetega Štefana! Na ta način so Habsburžani ustanovili državo z 52 milijoni Prebivalcev, kateri so dali ime Avstro-Ogrska monarhija.
Dasiravno je bila v habsburški monarhiji večina podanikov — Slovanov, so vendar nad njimi vladali Nemci. Vsi Slovani so bila prosta rajat, ki soi morali samo plačevati davke in služiti kot vojaki, a za vse to niso- nič dobili. Ali ne samo to-, za plačilo so tih celo še preganjali, obešali in ubijali, zlasti v starejšem času. Slovani, izmed katerih je bilo Srbov, Hrvatov in Slovencev okoli 8 milijonov, so morali sarno delati, opravljati vojaško službo Lntrati za korist Nemcev in Madžarov.
2 onim, kar bi morali dati Slovanom, iti kar bi ti krvavo zaslužili, so se bogatili Nemci in Madžari, kateri so bili habsburški rodbini edini sigurni. Od časa db časa so napravili nekaj za Slovane, ali Habsburžani in njih vlada te delala vedno le za svoje ljudi.
V	Avstriji je bil vladar vrhovni gospodar. On je ukazoval, napovedoval Vojske, sklepal mir itd. In za vse to, ni nikoli svojih podanikov niti vprašal. Vsi ti so se morali slepo pokoriti vladarjevi volji, o kateri je on rekel, da je božan-skega porekla, zato, da je sveta. Gorje ntiemu, ki bi se vladarjevi volji in njegovim zakonom protivili
Države take vrste imenujemo
absolutistične države.
V	takih državah imenuje kralj svoje titinistre, vlado, ki jo ima, dokler se mu
poljubi, a kadar se mu zdi, jo poljubno odstavi, izpremeni, zopet postavi itd. Da bi Habsburžani mogli čim bolje vladati in vse narodnosti imeti podrejene in jih izrabljati v korist nemških in madžarskih velikašev, so ustvarili gotov način upravljanja s pomočjo dobro izšolanih uradnikov. Avstrija je dala tem uradnikom veliko moč tako, da so bili ti uradniki stebri države, oni so imeli velik upliv na vse državne posle. Po večinj je Avstrija s pomočjo takih uradnikov, katere je plačala bolje kakor vse druge države v Evropi, sestavljala svoje vlade. To so bile kraljevske vlade, a ta način vladanja s pomočjo urad-nikbrv, k-er imajo ti uradniki velik upliv kako bi se kmetu pomoglo, kako 'bi rokratski«, a tako državo
birokratsko državo.
Razen takega uradništva, ki je bilo podrejeno samo vladi, odnosno samo vladarju, je imela Avstrija tudi dobro urejeno policijo. Res, policija se je brigala za javno varnost v državi ali razen tega je vršila za Avstrijo mnogo koristnejšo službo, to- je — preprečila bi vsak najmanjši poskus, da se kdo zavzame, da se kako mesto povzdigne in napreduje, da se izvrši kaka dobra stvar za narod itd. S takim
policijskim sistemom,
policijskim načinom vladanja je Avstrija z budnim očesom gledala na javno življenje svojih državljanov in bila vedno pripravljena, da prepreči vse, kar ji ne bi bilo po volji.
Za policijo je Avstrija trošila ogromne vsote denarja. S pomočjo- policije je širila avstrijsko državno idejo in razne druge pokrete, rušila je pravo narodno moč in prepovedala vsako organizacijo naroda. Društva in udruženja, ki ji niso bila po volji, pa naj so imela ta društva še tako korist, ona jih je zabranjevala in razdirala. V Avstriji je zadostovalo, da je napravil policist ovadbo, da se je v nekem društvu razpravljalo o tem, kako bi se kmetu odpomoglo, kako bi se ga naučilo čitati in pisati, takoj je Avstrija tako društvo razpustila, pod pretvezo, da hoče to društvo s pomočjo prosvete narod nahujskati na upor in revolucijo, takoj je proglasila to delo za protidržavno. Avstrija ni enako skrbela za dobrobit vseh državljanov v državi; ona je skrbela za nemške in madžarske velikaše, barone, grofe, višje uradništvo in častništvo ter višje duhovništvo.
V	Avstro-Ogrski je obstojala nad civilno oblastjo, vojaška oblast...
Militarizem,
ki je bil v Avstriji eden najjačjih državnih stebrov. Sinovi visokih »plemenitaških rodbin« so dobivali, brez vsakih sposobnosti, najvišje čine v vojski. Do teh mest seveda niso mogli priti sinovi kmetov in meščanov. —
V	Avstriji je bila vsa državna uprava podrejena militarizmu. Častniki so tvorili poseben družabni stan (kasta), ki je imel svoje interese in težnje. Kaj takega je v pravih svobodnih narodnih in demokratskih državah nemogoče.
Vsako delo za narodno stvar je Avstrija smatrala za protidržavno agitacijo. Kjer je mogla, je sejala prepir in razdor. Na tak lep način je ona spravila
Treba je pribiti, da med slovenskim ljudstvom ni prav nobenega sovraštva do Srbov. Za to tudi ni prav nobenega razloga. Pred vojsko je naš priprosti človek vedel o Srbih jako malo, a to, kar je vedel, mu je zamoglo biti samo simpatično.
Vedel je, da govore neki jezik, ki je popolnoma podoben našemu — in to mu je bilo všeč.
Vedel je, da se vedno tolčejo s Turkom in to mu je bilo še bolj všeč.
Vedel je, da so v neprijateljstvu z Avstrijo in z Madžarsko — in to mu je bilo tudi všeč.
Torej ni imel nikakršnega razloga, da bi bil neprijatelj Srbov.
Drugače je bilo z onimi Slovenci, ki so stali pod nemškim vplivom ali s takozvanimi nemškutarji. Človek, ki je neprestano živel v nemškem društvu čital samo nemške časnike, hodil na
nemška zborovanja in bil član nemških društev, se je z vsem drugim navzel tudi nemškega sovraštva do Srbov. To ni moglo biti drugače. Po vojni se pričenjajo ti izgubljeni sinovi vračati domov, priznavajo se zopet za Slovence. Kakor so poprej mnogi Slovenci iz do-bičkarije in iz strahu prehajali k Nemcem, tako se zdaj iz istih razlogov vračajo nazaj k Slovenstvu. Toda staro mišljenje je ostalo, tudi sovraštva in zaničevanja do Srbov niso opustili. To velja zlasti za kraje ob državni meji. Mnogi so bili nemškutarji iz nevednosti in te duševne bolečine ni mogoče hitro ozdraviti. Zlasti če je še združena z nadutostjo, kakor je bilo pri nemškutarjih. — Resnični »srbo-fobi« so pri nas torej samo nemškutarji in bivši nemškutarji.
Med nemškutarjem in resničnim zavednim Slovencem ni bilo pri nas jas-
no določene meje. Zamogel je kdo biti zelo navdušen Slovenec, toda v gotovih rečeh je stal čisto pod nemškim vplivom. To je bila posledica popolnoma nemške vzgoje in sploh cele nemške duševne hrane. Tako n. pr. so mnogi zelo navdušeni Slovenci imeli pretirane pojme o nemški solidnosti, ali pa veliko preziranje za francosko kulturo. Tudi to je bil vpliv germanizacije. Tako smo imeli 'slovenske inte-ligente in polinteligente, ki sicer niso sovražili Srbov, obratno so iz celega srca želeli, da se žnjimi združimo, toda so imeli o njih zelo nizke in prezirljive pojme. Tu ni mogoče govoriti o srbo-fobiji, nego samo o nepoznavanju, katero pa zamore v praktičnem življenju imeti zelo neprijetne posledice.
Vojna ni v tem oziru mnogo spre-I menila. Naš priprosti človek je šel v ! vojsko proti Srbom brez vsakega sovraštva. Ko se je vrnil, je celo z zadovoljstvom pripovedoval, kako slavno so Srbi tolkli Avstrijce. Izjemo je delalo nekoliko inteligentov in polinteli-gentov, ki so kazali protisrbsko navdušenje, toda bolj da se prikupijo svojim predpostavljenim in zadobe mate-rijelne koristi, kakor pa so iz sovraštva do Srbov.
Ponašanje onih Srbov, ki so po vojski začeli prihajati v naše kraje je bilo vedno tako, da jih ni delalo nesimpatične. Zlasti srbski oficirji so s svojim lepim in taktnim ponašanjem zadobili ugled srbskemu imenu. »Der Serbe ist ein Kavalier,« govore celo naši Nemci o srbskih oficirjih.
In vendar opažamo, da na Slovenskem narašča neprijateljstvo in celo mržnja do Srbov.
Kaj je temu vzrok.
Glavni in menda edini vzrok je »protisrbska gonja«, ki se razvija po časopisju in po shodih.
Po propadu Avstrije ni zavladal in ni mogel zavladati raj na zemlji. Treba je bilo reči ljudstvu, da se bodo posledice vojne občutile še jako dolgo in da cel človeški rod ne bo mogel popraviti, kar se je pokončalo med vojno. Toda namesto tega so razni voditelji iznašli, da je ugodnejše in lažje in uspešnejše, ako se dela z demagogijo. Začeli so obetati ljudstvu, n. pr., da odslej ne bo nobene vojaščine, da bo zavladala neka nepoznana svoboda, kar je človek razumel predvsem, da ne bo plačeval davkov, da bo lahko tihotapil itd. Ako bi bili priznali, da bo vojska imela težke posledice, bi bili morali obsoditi vse one, ki so hujskali in navduševali za vojno. Tega pa niso marali.
V ljudstvu so se vzbujale neke nade in neka pričakovanja, katerih nikakor ni bilo mogoče uresničiti. Treba je bilo uvesti državni red z vojaštvom in z davki in z vsemi onimi atributi, katere mora imeti »kraljestvo tega sveta«. Vedno bolj so začele pritiskati posledice vojne. Politične razmere se ne morejo lahko urediti a to zopet v glavnem po krivdi raznih »Prečanov«, ki z doma niso prinesli one politične vzgoje in razuma, kot je potreben za osnavljanje države.
Ljudstvu je bilo treba povedati, kaj je temu vzrok? Sebe bi bilo mogoče dolžiti, najlažje je bilo vso krivdo metati na Srba, ki se ni mogel braniti. Moraš k vojakom, kriv je Srb. Če bi bilo po našem, bi vladal na zemlji »večni mir«. Moraš plačati davek, kriv je Srb. Kriva je ona »srbska korupcija«, ki samo zapravlja, krivo je srbsko činovništvo, ki je nesposobno, leno in koruptno, kriva je srbska diplo-
Spomin iz časa taječarskega upora.
Štefan A. Stefanovič.
Glavni odbor narodne radikalne stranke in njegov arhiv.
član kvarta Djokič je govoril n N čudovito mirnemu Stevanu in !e zopet nekaj odgovarjal, med tem 1 !e odpiral veliko Wertheimovo blag£ J10 in jemal iz nje vse papirje, denar j^iige. Vse to je uvrščal na veliki, b *loPi zraven blagajne, in ko jo je i r^znil, je nadaljeval razgovor. I Prašanje člana Djokiča, je Stevan mi T) in duhovito odgovarjal, in ko je z tiježeval njegove besede, je sirom; tevan skrivoma poškilil v prodajali Ше gledal samo kako jaz vedno mo eie udarjam po sodih.
Ko je vse zapisal, je začel čl; Krbno pregledavati vse papirje. In n .^manjši košček ni ostal, ne da bi i j.1*i z obeh strani pregledali; niti i st v knjigah ni ostal neobrnjen in n “Mledan, celo debele platnice trgo /nr knjig so bile najskrbneje pregl če ni morda vložen v nje kak k 0Лк Papirja, ki bi lahko odkril, kar °lasti tako žaljivo iskale.
V tem trenotku je vsa moja pažnja bila naperjena na to, kar se je godilo v pisarni, med tem ko sem istočasno brisal z rokami prah po sodih, in pazil, da žandarji pri vratih ne zapazijo mojega zanimanja za to preiskavo.
Tisoč misli, vse v enem, trenotku, šinilo mi je skozi mojo otroško glavo. Kdo vč — mislil sem si sam pri sebi — mogoče bi policija po preiskavi blagajne preiskala tudi mene in bo seveda našla vse, kar mi je Stevan izročil. Nisem niti smel, niti mogel, vpričo žan-darjev se splaziti iz prodajalnice, ali nekaj sem moral za vsako ceno pod-vzeti, da se izvlečem iz težkega položaja in rešim one papirje, ki so me Žgali na mojih prsih kakor žerjavica.
Skozi možgane mi je šinila misel. Z malim omelom sem imenitno zagrabil celo skladalnico porcelanastih posod, ki so treščile z omare na tla in se razletele na tisoč drobcev po celi prodajalni. Velika črepinja prifrči do ušes člana Djokiča, ki odpre vrata pisarne in mi zabrusi: »Poberi se ven, ti osel! ali moraš ravno zdaj pospravljati v prodajalni?«
Nisem čakal, da mi ponovi to povelje, navidezno zelo poparjen sem izginil iz prodajalne, in pustil žandarje, da z nogami razbrskajo koščke »karls-badske posode«.
Ko sem se znaš dl na dVoirišču, sem se oddahnil, kakor da mi je vzeta z ledij največja, polna lončarska košara.
Mimo sem šel čez dvorišče pod steklen hodnik, kjer je naivno stari Da-nič zapiral okno. Z bliskovito brzino so se vrstile misli v moji glavi: kje naj skrijem ta zavoj v svojih nedrjih? In spomnil sem se.
Spodaj v dvorišču, pod stanovanjem Danićevim, bila je neka šupa, v katero so čez dan zapirali stalno tudi psico »Dijano«, ki je bila le ponoči puščena na svobodo, da kot vestni čuvar straži celo hišo. Zavlekel sem se v to mračno kolibo, polno bolh, božal sem Dijano, ki je mislila, da sem jo prišel spustiti, in ki je skakala okoli mene. V hipu izvlečem sveženj iz nedrij in ga vtaknem v temne špranje. A da ne bi zavoj slučajno, od tam izpadel, zabil sem od znotraj majhen klin, na katerega je bila naslonjena pločevinasta Posoda, kamor so sipali vsakdanjo hrano za Dijano.
Vse to se je izvršilo v par trenot-kih. Jaz pa sem se izvlekel zopet na prosto, poln bolh, kar sem hitro občutil na svoji koži.
Čakal sem kaj še bo, cepetal z nogami okoli vrat prodajalne, in zmrzoval od strahu.
Čisto mirno, kakor da se ni nič posebnega pripetilo, me pokliče pokojni Stevan v prodajalno in mi pove, da je član odšel z žandarji. Na njegovo vprašanje sem mu odgovoril šepetaje, kaj sem storil s papirji.
»Dobro,« — odgovori mi ta vrli mož. »O vsem tem seveda ne črhneš nikomur niti besedice.« Njegova resnost in pa važnost tega dogodka so napravile name tak utis, da zares o tem nikomur nikjer nisem zinil besede.
Še isti večer je bil zavoj prenesen na varnejši kraj. Kam? To je vedel samo pokojni Stevan.
Ta nenadna policijska preiskava, z namenom, da dobijo arhiv glavnega radikalnega odbora, je do danes ostala pri meni tajna, in nisem imel namena, da o tem pišem. In če me ne bi, eden najuglednejših članov radikalne stranke, ki še danes živi, naprosil, da mu dam fotografijo Stevana, ne bi mogoče še do danes popisal dogodka, katerega sedaj popisujem.
Tega dogodka sem se vselej spomnil, kadarkoli sem govoril s kakim članom glavnega odbora radikalne stranke, ki še sedaj živi in ki je bil še pred 40 leti gost Stevanove prodajalne. Vedno sem se spominjal prošlih dni mojega detinstva, in z zadovoljstvom sem se spominjal vsega, in sem si tudi
sam laskal, da sem storil nehote kaj za ljudi, kateri so se posvetili dobro-bitu države in naroda.
Ko je bil še dr. Laza Paču živ, mi je odzdravil pri vsakem srečanju z besedami »Pomozi ti Bog, dijaček!« Pokojni gosp. Stojan Protič, kateri me je pred vojno nekoč sprejel v svojem kabinetu, kot finančni minister, ko sem se mu prišel predstaviti, s svojim tankim glasom: »Hvala, poznam Vas še od prej: vi ste oni dijaček, ko ste bili nekdaj v trgovini pokojnega Steve Stevanoviča ob Savi.«
Ko niso v blagajni pokojnega Steve Stevanoviča, ki je bil blagajnik radikalnega odbora, nič dobili, so nadaljne poizvedbe opustili. Čul sem, da je član kvarta Đokić izjavil pred nekaterimi ljudmi, da je zelo nerad ravno on bil prisiljen prevzeti policijsko preiskavo in je istočasno hvalil poštenost in korektnost pokojnega Stevana. Toda čez nekaj dni je dobil še težjo nalogo.
Na Dimitrijev dan 1. 1883, ob pol L uri ponoči, se je zaslišalo močno trkanje na dvoriščnih vratih Stevanove hiše. Zvesta Dijana je ljuto lajala in napadla prihajalce, toda zaman. Član kvarta Đokić, spremljan od žandarjev, je udrl v odprto predsobo Stevanovega stanovanja, in trkajoč zahteval, da mu odpro sobo, v kateri je spal Stevan.
!!. priloga „lutranlim Novostim*1 Štev. 267 z di\e 16. decembra 1923. („ШШШМ.1К1 GUISMiK.“)
macija, ki je kratkovidna, nesposobna, indolentna itd.
To je bilo v resnici najlažje, pisalo se je, kar se je hotelo, nikdo ni mogel ugovarjati in oporekati. Sleherna slovenska hiša ima časopisje, marsikatera kmečka hišica je naročena na pet in še več listov, a velika večina teh listov si je izbrala takšno taktiko. Ni čudno torej, da se polagoma ljudstva prime in da prične omahovati. Seveda more to trajati samo nekaj časa, kajti na laži ni mogoče zasnovati trajnega dela. Toda na prihodnjost se ne gleda, kakor se ni gledalo med vojno. Dovolj je, če pomore trenotno.
Z ustanovitvijo radikalne stranke v Sloveniji in z razvojem njene ideje, smo’ mogli opaziti čudno mrzlično razpoloženje uiradniištva napram njej. Temu ni krivo morebitno idejno nasprot-stvo, ampak neumevanje položaja. Naš uradnik je postal zadnja leta brezbrižen za politična razglabljanja in ne čuti potrebe pronikniti v jedro in dušo posamezne politične grupe. Da je temu tako, nam glasno pričajo zadnje volitve, prav tako vsa pisana razkosanost in razcepljenost mišljenj, da je vsak enoten nastop že a priori zadušen.
Uradniška beda in jetična borbenost za vsakdanji kruh je spravila vse uradi-ništvo v apatijo. Nikjer ni opažati tistih smelih poletov in razmahov* nikjer ni čuti, da bi se uradništvo intenzivno udejstvovalo v tej ali oni panogi kulturnega življenja* ki bi moralo biti za uradnika integralen del življenja.
Če pogledamo v politično življenje Slovencev v današnjih dneh, moramp na svojo žalost ugotoviti le nekako po^ Mično beganje, kolebanje iz ekstrema v ekstrem. To je politična nezrelost; prav ta brezbrižnost je nam Slovencem veliko škodovala, diasi v svoji Slepoti tega niti ne opažamo.
Vsa, dejanska in izumetničena razcepljenost in razkosanost v vse mogoče politične frakcije nas odvaja od eventuelnih gospodarskih in kulturnih dobrin, ki bi jih v enotnosti in skupnem boju prav lahko dosegli. Nikdar kot danes, se še nismo tako pričkali in lasali; da bi šlo za velike principe, dobro bi bilo pričkanj e|. ali lasamo se za mar lienko&tne fantome, ki ne vsebujejo prav nič bistvenega v političnem boju.
Slovenci smo Mii že odnckdaj nat eni strani entuziasti, na drugi mrki črnogledi, skoro negativisti. V tej zadnji strasti vztrajamo že danes z vso' trmoglavostjo!. Le poglejmo v današnjo terminologijo političnega hujskanja opozi-cijonalnih listov. Kdor ne pozna naše mentalitete, kdor ne pozna težkoč naše mlade države, ta mislil, da Slovence Beograd v resnici samo izžema in izmozgava. Izgleda, kakor da bi Slovenci vzdrževali ves državni aparat, tako kriče in hlastajo naši opoziioijcmlci Res, da v zdravem političnem življenju opozicija vpliva razčiščevalnci, res* da opozicija v zdravem političnem življenju kritiku j e in nadzira delovanje aktivnih grup, toda pri nas opozicija vsega tega ne pozna, ne ve, da se opozi-cijomalno da tudi pozitivnoi delati; zato p-a hoče na vsak način izpodkopati ugled države, ugled strank in to ne iz kake idejne potrebe, temveč iz same objestne ambicijoznosti.
Vse tako kolebanje in beganje iz principa v princip vodi naše politično delovanje v neresnost. In če bo šlo to še dalje in če se v političnem oziru ne spametujemo, zna imeti za nas usodne žalostne posledice. Iz vseh teh vidikov nam je prav lahko razumljivo* da se uradništvo in tudi narod ni oprijel ideje NRS. Vsi mogoči klikarji, demagogi
Proti temu plemenskemu in proti-plemenskemu stališču je treba postaviti čisto drugačno parolo. Ne plemenska zajednica in plemenska mržnja, nego zajednica vseh delavnih in poštenih slojev, ki vidijo v tej državi svojo bodočnost proti onim, ki nas hočejo zatirati socijalno ali razbiti — zavestno ali nezavestno — našo državo. Srbski, hrvatski in slovenski kmet in delavec imasta skupne interese zoper svoje gospodarske zatiralce in neprijatelje nje- : gove države.
To zajednico hoče ustvariti Narod- | na radikalna stranka.
so namenoma raztrosili nesramnih klevet o NRS, njenih predstavnikih. Nikdar jim ni prišlo na um, idejnoi polemizirati ž njo; zato so sami impotentni, obregali so se le ob formalne nebistvenosti stranke, jih razpletli tako, kot bi idejnega obiležja stranki popolnoma nedostajalo.
V svoji slepoti so šli tako daleč, da so prezrli vse pozitivne uspehe v predzgodovini naše države in v sednjbsti in so stopili le v oseben boj z nekaterimi njenimi predstavniki. Na poziv in na klic stranke, ki je oznanjala in oznanja enotno fronto idejnega udruženja v NRS se niso odzvali in tavajo še vedno v brezplodnem1 beganju in v sfriziranih kodrastih ditirambih na našo kulturo in evropsko civilizacijo'.
Človek se mora danes čuditi* da se ravno uradništvo, od katerega bi pričakovali več uvidevnosti in razsodnosti, ne strne v enotno radikalno' fronto. Čudno je, da se ne zave potrebe skupnosti in ne uvidi nujne sile PO združitvi, s katenoi šele je mogoče stavljati pogoje zai zboljšanje položaja, socijalnega ali gospodarskega.
Zadnji čas se sicer opaža, da se mnenje o NRS čisti in da posamezniki, ki so spoznali eksistenčno potrebo nje tudi v Sloveniji* spoznali njeno plodno in resno delo, počasi prihajajo v njen tabor.
Predsodki, ki nimajoi prav nikake podlage še manj pa resnosti, sicer še begajo nekatere; da bi demokrati ne podžigali naših občutljivih negativistov, ki so tako zelo disponirani za obsojanje in kri likovanje, zdiavna bi že izginili. Mnogi* ki vedo* da so demokrati prav toliko velikosrbska1 stranka, kot radikali, se sicer smejijo raznim narodnim »pro'bluiditeljem« in njihovim našemljenim izvajanjem.
Počasi uvideva uradništvo, potem ko je bilo tolikrat in tako nečuveno razočarano* da mu ne preostaja drugega, kot oprijeti se edino močne državne stranke. Razumljivo je, diai mu male in neznatne ne morejo odlpomo-či, razumljivo je tudi* da radikalna stranka ne more podpirati opozicijot-nalcev. Zato je nujen postulat, pridiru-žiti se ji, nje program je zadosti šiirok, da se more v njej udejstvovati vsak in razmahniti v njej svoje sle dol močnega izraza.
Sedaj* ko je osebnostni boj izravnan in je stranica NRS v Sloveniji na čistem in ko se je nemoteno vrgla na delo je interes vsega uradništva, da stopi v krog radifcalnie ideje, v njej uveljavi svoje zahteve v zanosu zavesti svojih dolžnosti in pravic. Le v enotno^ sti, skupnosti, v harmoniji nazlranja je sila in možnost za dosego zboljšanja. Globoko smo uverjeni* da zboljšanje pride, kdaj in kako, to je odvisno od naše dobre volje in resnosti in od močne stranke NRS, ki se mora v Sloveniji razviti v najsilnejšo stranko.
Uradnik.
Pokret NBS
Čestitka Akc. Odbora NRS kraljevskemu domu.
Ob priliki Krstne Slave Nj. Vel. Kralja* je poslal akcijski odbor NRS sledečo brzojavko:
Njegovemu Veličanstvu kralju Aleksandru, Ilidža—Sarajevo.
Čestitamo h Krstni Slavi Vzvišenega Kraljevskega Doma.. Naj Bog živi Dom Karadjordjeviča!
Dr. Niko Županić. Ministar na razpoloženju.
Ljubljanski O.R.O.
BOROVNICA.
Tudi v našem kraju se širi NRS. Čeprav je naš KRO še mlad1, se mu je vendar posrečilo, povzročiti vsestransko zanimanje za našo stranko. NRS je danes faktor javnega življenja S.ovenije; prepričani smo, da se NRS v kratkem času posreči zbrati v svojih vrstah vse one, ki ljubijo tetino, narod in državo.
JESENICE.
Nar. rad. str. postaja vedno močnejša in bo šla na občinske volitve s četo najboljših in najpoštenejših ljudi, kar je najboljše jamstvo, da je NRS v resnici združila vse, kar je zdravega in čvrstega v našem malem mestu. KRO vstrajno dela na širjenju stranke v okolici in njenem jačanju v mestu. Neznatno število slabičev in neodločnih ljudi so pridobili zase razni politični zmedenci, in tako smo se teh ljudi vsaj prav lepo otresli. V stranki je ostalo vse, kar je za red, disciplino in idejo, kar je istinito radikalno. KRO si pod predsedništvom g. Vebera pridobiva vsak dan večje število pristašev. Živeli naši jeseniški radikali! — Ven s špekulanti!
Mariborski O.R.O.
Ustanovitev mestnega odbora NRS v Mariboru.
V	torek, dne 11. decembra t. 1. se je vršila v tajništvu NRS zelo važna seja mestnega odbora. Po strankinem Statutu tvorijo mestni odbor vsi predsedniki, podpredsedniki in po en delegat vseh 5 krajevnih pododborov, ki odgovarjajo ravno tolikim mestnim okrajem.
V	ta odbor so delegirali posamezni pododbori sledeče člane:
I.	pododbor: dr. Müller Fero, odvetnik; Pucelj Ljudevit, dimnikarski mojster; Trošt Janko, strankin tajnik.
II.	pododbor: dr. Ravnik Rudolf, odvetnik; Piree Vinko* revident drž. žel.; Tavčar Janko* industrijalec.
III.	pododbor: Lipuš Slavko, polic, oficijal; Kos Karel, trgovec; Žgank Nikolaj, vrtnar.
IV.	pododbor: Kočevar Ferdo; posestnik; Škof Franjo, profesor trg. šole; Vukašinovič Joca, brivski mojster.
V.	pododbor: Jež Janko, ravnatelj mestn. vojn. urada; Budz Ivan, naidre-vident drž. žel.; Lovec Drago, železniški delavec.
Kot starostni predsednik je otvorit sejo g. Kočevar Ferdo. Na predlog g. Ježa se je mestni odbor enoglasno ta-ko-le konstituiral:
Predsednik: dr. Ravnik Rudolf; podpredsednik:	Tavčar Janko; tajnik:
Trošt Janko; blagajnik: Lipuš Slavko.
Novoizvoljeni predsednik dr. Ravnik je na to prevzel predsedstvo seje, se zahvalil za zaupanje in naprosil vse ostale člane odbora za podporo.
Pri nadaljevanju dnevnega reda je sklenil odbor sledečo resolucijo:
»Mestni odbor NRS v Mariboru, zbran na svoji konstitucijski seji v smi-
v Slovenili.
slu strankinega Statuta, odločno zahteva na temelju ustave in iz gospodarskih razlogov čimprejšnjo ustanovitev mariborske oblasti.«
Odbor se je dalje bavil s smernicami glede delovanja posameznih mestnih pododborov ter so se pri tem ugotovile vse potrebne točke. Za komunalne zadeve se je izvolil poseben pododbor, se-stoječ iz članov: dr. Ravnik, Kos, Jež, Pucelj in Trošt.
Zai tedenske radikalske sestanke se je določil vsak četrtek v Narodnem domu.
Shod v Sp. Polskavi.
Dne 2. t. m. se je vršil v gostilni g. Leskovarja na Pragerskem dobro uspeli radikalski shod. Predsednik krajevne organizacije g. Dolničar, je pozdravil došle delegate iz Maribora gg. dr. Ravnika, Trošta in Ježa. Dr. Ravnik je v enournem govoru natančno obrazložil ideje narodnega radikalizma, program stranke in dosedanje delovanje. Omenil je Radičevo protidržavno gonjo, uspehe zadnjih državnozborskih volitev in zmago klerikalne stranke v Sloveniji. Te zmage klerikalci niso znali izkoristiti in sedaj kolebajo med Beogradom in svojimi volilci, katerim vsevprek mečejo pesek v oči, da bi jih preslepili. Toda ljudstvo je začelo spregledovati in današnji shod kaže jasno, da voditelji SLS izgubljajo zaupanje pri svojih volilcih. (Dolgotrajno ploskanje.) G. Vražarič iz Srema je častital stranki, da ima; tako izvrstnega ljudskega govornika v osebi g. dr. Ravnika in povdaril, da ga, dasiravno je on zemljoradnik, zelo veseli, da NRS tako dobro napreduje. (Živahen aplavz.) G. Trošt je v zelo živili barvah obrazložil zaupanje, ki so dali današnji samoradikalni vladi poslanci SLS, Radičevci in Spahovci in ker so se med tem časom izkazali kot zelo neresni politiki, ki prav za prav ne vedo, kaj hočejo, so začeli po nji udrihati. Samouprava je naše geslo; več občin tvori srez, več srezov oblast in vse oblasti v Jugoslaviji tvorijo državo. Avtonomija nas spominja na starodavne čase, ko je moral kmet tlačani ti svojim gospodom in ker so takrat avtonomije razpadle, ne smemo jih zopet ustanavljati, ker so se preživele. G. Jež je podal zelo razumljiv načrt organizacije NRS in povdaril, da stranko vzdržujejo krajevne organizacije, ki so obenem tudi glavni faktor. Pozval je navzoče, da širijo ideje naše stranke med domačini. G. Kancler, kmet iz Češnjevca, je pozdravil somišljenike naših idej. Vse dosedanje stranke niso mogle za nas nič doseči in s takimi beraškimi strankami hočemo obračunati. Dosti se govori o 21 klerikalnih »tigrih«, je rekel, jaz pa pravim, da se teh tigrov nič ne bojimo* ker so slamnati. (Buren aplavz.) Potem so posegli v debato še železničarji gg. Vivod in Pogorevc, katerim je zadovoljivo' odgovarjal g. dr. Ravnik. Nato je bil shod po dveurnem trajanju zaključen. Pripomnimo, da se je tega shoda udeležilo 78 volilcev iz Sp. Polskave, Pragerskega in bližnjih krajev.
Ustanovni zbor NRS v Krčevini pri Mariboru. Pripravljalni odbor NRS v Krčevini sklicuje ustanovni zbor na pondeljek, dne 17. decembra t. 1. ob 8. uri zvečer v gostilni g. Krambergerja.
Shod v Vrhlogu. V nedeljo, dne 16. decembra 1.1. se vrši v gostilni ge. Bračičeve ob 11. uri predp. radikalski shod. Pri tej priliki se ustanovi tudi krajevna organizacija NRS.	__________
:: Zahtevajte povsod :s
JUTRANJE NOVOSTI
hlaie politično življenje in uradništvo.
Ta pač ni slutil, da mu, po neuspeli preiskavi preti še večje zlo, kakor tudi njegovim prijateljem. Njegova soproga, videč v predsobi žandarje s puškami, na katerih so se svetlikali bajoneti, je preplašena vzbudila Stevana. Ko mu je povedala, da je v stanovanju policija, se je osvestil, skočil po koncu, se udaril z rokami po kolenih in rekel: »Propadel sem, vem kaj me čaka. Obvesti čimpreje očeta, da ti pomaga v nesreči.«
Na ponovno trkanje policije, so se vrata v sobi odprla, in Stevana so brez vseh formalnosti, napol golega, z že-lezjem na rokah, odvedli na hodnik.
Predno so hoteli oditi, so zahtevali policisti, da se jim odpro vse sobe, in soi po vseh vogalih, pod posteljami in po pečeh nekoga iskali. Potem, ko niso nikogar našli, je član kvarta Do-kič s strogim glasom vprašal: »Priznajte: ali je pri vas v hiši skrit Nikola Pasic!«
Dobivši negativen, pa pošten odgovor, so hoteli preiskati tudi stanovanje starega Danica, toda ko so čuli, da je ta stric Milutina Garašanina, so opustili to namero. Dva žandarja sta pograbila Stevana in ga napol oblečenega, tresočega se od mraza potisnila v voz, in ga odvedla v gornji grad, kjer so ga
zaprli v ječo. S Stevanom vred so bili prijeti in v Zaječar odvedeni še g. Raša Miloševič, ki je še sedaj živ, a potem pokojni: Stojan Protić, Pera Todorovič, Paja Mihailovič, Košta Tašanovič, Olgo Geršič in Andra Nikolič. V beogradski ječi so ostali vsi do 7. novembra tega leta, nato so vse odvedli v Zaječar. V Zaječarju so bili vsi okovani v železju, in ker ni bilo dovolj že-lezja za vse prišle, je dobil Stevan najtežje okove, katere so sneli z nog zločinca. Vsled ogromne teže okov, so bile obe noge Stevana pokrite z ranami, tako, da se ni mogel premikati. Posledica tega je bila* dla mu je moral dr. Vojeslav star. v Subotici v deželni bolnišnici amputirati celo desno nogo.
Kljub temu, da so bili v tako težkem položaju, niso izgubili nade na skorajšnjo rešitev. Prepričani, da so delali vedno le za dobrobit naroda in države, so mirno pričakovali razsodbe prekega soda, kateri je bil takoj ustanovljen v Novem Sadu, in kateri je imel nalogo, izreči razsodbo nad prijetimi rodoljubi.
Glavnega člana Radikalnega Odbora, g. Nikola Pašiča, takratnega inže-nerja, sedanjega predsednika vlade, niso mogli najti, niti prijeti. One noči, ko ga je policija iskala po sobah pokojne-
ga Stevana, je bil skrit pred policijo, baje ga je obvestil o tem njegov prijatelj iz ruskega poslanstva, in voditelju Narodne Radikalne stranke se je posrečilo, zbežati iz Beograda, ravno v tem momentu, ko je policija mislila, da ga že ima v rokah.
Takrat so mi bile jasne besede pokojnega Stevana, ki jih je izrekel nekaj dni pred njegovim prijetjem: »Pa če se kaj zgodi, je boljše, da on odnese glavo — naj gre!«
Ta »on« je bil g. Nikola Pašič, kateri je v interesu svoje stranke, in z vednostjo članov Glavnega Odbora, pravočasno zapustil zemljo, v kateri se je boril z vsemi silami za dosego cilja svoje stranke, da nadaljuje delo za blagor naroda in države, ko se vrne nazaj.
ZaječarsM preki sod je delal podnevi in ponoči. Prijetja in zaslišavanja mnogih ljudi, kateri so pripadali Radikalni stranki, so se vršila z največjo strogostjo. Toda poleg vseh teženj in truda, da se razdere Radikalna stranka, najprej njeni voditelji, uniči enkrat za vselej, vendar ni mogel preki sod najti stvarnih dokazov za smrtno obsodbo prijetih, kakor se je takrat pričakovalo.
Na smrt obsojeni so bili: g. Nikola Pašič in pokojni Pera Todorovič, a vsi
drugi ostali na 20 let ječe v Požarevcu, katere niso prestali, kar so se imeli zahvaliti političnemu preokretu, kateri se je čez malo časa izvršil.
Dva ali tri dni pred sv. Nikolajem so bili Stevan in drugi tovariši izpuščeni iz ječe in je z ladjo prispel v Beograd. Velikanska množica naroda ga je pričakovala, kot prvega boritelja za narodne pravice in ga navdušeno pozdravila. To mu je bila vsa nagrada za trpljenje, ki ga je pretrpel za Radikalno stranko in dobrobit države, katero je imel vedno pred očmi. Pravimo, edina nagrada, ker ni hotel nikoli sprejeti nobenega čina, od mnogih, ki so mu bili ponuđeni. Čeprav je bil mate-rijelno gotovo na robu propada.
Kmalu po vrnitvi iz ječe, je Stevan obolel. Inficirana rana desne noge, katera mu je bila amputirana, mu je povzročila tuberkulozo, katera ga je tirala v smrt.
Tak je bil dogodek, kakor se jaz spominjam iz časa Zaječarske bune. Jaz sem ga navedel, in zdaj še živeče člane Glavnega Radikalskega odbora, prosim, da ga v toliko popravijo, v kolikor sem ga mogoče slučajno napačno navedel.
©bjiawe.
Poziv vsem radikalom!
V	smislu dopisa glavnega odbora Narodne Radikalne Stranke v Beogradu od 5. decembra 1923 pozivamo vse radikale, da se čimprej organizirajo v Krajevne radikalne odbore in da v smislu strankinih statutov čimprej po občinah organiziraijo redne KRO in da se v vsakem političnem srezu, kjer so organizirani vsaj trije KRO, formira SRO v smislu 37. člena strankinih statutov. Ni torej potrebno za ustanovitev rednega SRO, da obstoji v vseh občinah KRO'
Glavni odbor priporoča, da se celo-kupna organizacija stranke čimprej ti' vede, da se razvidi številčno stanje naše stranke.
V	Ljubljani, 10. decembra 1923.
Predsednik: Dr. Niko Zupanič, 1. r.
Sekretar: Ljubo D. Jurkovič 1. r.
SRO Ormož.
V	delokrog mariborskega, okrožne^ radikalnega odbora spada tudi sre# Ormož. Kakor Hitro se tu ustanovi redmi SRO postaneta njegov predsednik in podpredsednik takoj člana mariborske' ga ORO.
V	Ljubljani, 12. decembra 1923.
Za akcijski odbor:
Vladimir Franke, podpredsednik, 1. r' Ljubo D. Jurkovič, sekretar, 1. r.
Odmev »Radikalskega Glasnika^ Naše članice prepisujejo razni radikalski listi; tako je n. pr. članek »Narodno edinstvo« ponatisnila os.ješka »Straža« im sarajevska »Srpska Riječ«.
јвддддддддддвДДИВДИВИИШМШИИИИМДИИИД|^
Med vrstami...
ZA SMEH VSEM, VSEM, VSEM!
Narodno-socijalistični tednik »Nova Pravda« prinaša v svoji zadnji števS* sledečo notico:
»Velik gospod je gospod Emil Stefanovič. Rad govori vsem* vsem, vsetf in kdor ga posluša v »Radikalu« izve-da je gospod Stefanovič odstavljal $ nastavlja velike župane, da je najboljši prijatelj s Pašičem in vsemi ministri da se imajo le njegovi milosti zahvaliti ti in oni politiki, da sploh še hodijo P° božji zemlji itd. Dalje je gospod Stefanovič izredno daleko vid en politik NJ mu še na misel ne pride, da bi on kot »star« radikal sprejel »ta meno« R' kazni c». Kaj bi z njo, ko je pa že bel6 navajen. Končno pravi gospod Stefanovič, da bo razkril s tvar r rili, ki so veliko hujše od onih, ki1 jih je že enkrat pripovedoval »masam« pred pošto. In če se sedaj zamislite pdeg gospoda Stefanoviča še nič manj velikega gospoda fu turista Podtoevškat, takole z jepo; modro kravato in sitimi čeveljčlri kdo še malo dvomi, da ni glasilo »delovnega lista« »Radikal«, resen list'' Kdo, vprašamo? Gotovo vsi!«
Kdo bo sprejemal Stefanovič^' »Radikal«? KdO' bo1 'tiral najnovejs6
glasilo Praproitnikove »Slavenske bauke?« -— Nihče, nihče, nihče!
Vsem, vsem, vsem!
Gospod Šemanovič je ukazal vs6111 radikalom, da vrnejo »Jutranje Nov6' sti«. — Kdo ga je ubogal? Nihče, nihče’ nihče, nihče!
Še ena »vsem, vsem, vsem!«
Gospod Šemanovič vsem; vs^-vsem prepoveduje, da se poroči s hč6^ ko blagopokojnega ministra Stojaf'
P_____ča.	u
V resnici obžalujemo g. P., ker N1 ni bilo usojeno v življenju, da bo d°' živel to srečo; — ali izvedeli smo, d je njegova hčerka že — omožena'-' Smolo pa ima ta g. Šemanovič; sin10' da se mu prav od srca smejejo vsi, vS’

vsi...
Vredno je, v nekoliko besedah ^
pisati biografijo Stevana Stevanovi1'
Je črnogorskega porekla, iz znafl1^
nite rodbine Vukotiča. Njegovi starv m ubežali z njim iz neznanih vzrok0
v Srbijo, ko je bil on še otrok. Nas^ nili so se pri Kladovu v vasi Petr0', selo. Njegovo prvo ime je bilo Sr°e\ Vukotić. V Petrovem selu ga je * * * * v ^ za svojega Nastas Stevanovič, in 11 Jal ime Stevan in svoje rodbinsko R ^ Kot mladenič je prišel v Beograd Petrovega sela, a od tu v Pančem kjer ga je vzel Stevan Krčeginac jy agenta za pivo. Priden in pošten, ü ral je velik ugledi pri vsieh svojih v slovnih prijateljih. Ko je bil star 20 * „ se mu je že posrečilo, kupiti lončari delavnico, od takratnega ugled»6^ trgovca, Dimitrija Danica, kateri Stevana oženil.
vjtl
To je pač vse, kar se ve o P°r% tega čestitega človeka, kateri je c svoje življenje posvetil napredku razvoju Narodno Radikalne st^ws Že enkrat, 1. 1881, kia se je vršil ^ Radikalne stranke v Kragujevcu,]0 ^ absolutno prepričan, da bo Ra, b0fi stranka zmagala, katera se edino!6