Ferdinand Ossendowski
Življenje in prigode male opice
Dnevi novega  uspeha.
Zopet imam uspeh. Popolnoma drug, sicer pa ...
Hodiva s Pavelčkom po dvoriščih kakor prej. Dajeva predstave. Noge me še bole in se tresejo pri vsakem koraku. Pa vendar imam uspeh. Zakaj, ne razumem! Često naju po predstavi kličejo v sijajne sobe bogati ljudje, stanujoči v teh domovih. Lepo oblečeni otroci. lepe gospe in resni gospodje sede okoli na stolicah. Midva s Favel« čkom pa na preprogi, da razkazujeva svoje umetnosti. Plačajo nam za to. Dajejo nam sladkorčke, pomaranče. Nekoč sem celo dobila bana« no. Zelo sem bila srečna! Polovico banane sem dala Pavelčku.
Opazila sem. da so bogati otroci različni. Nekateri so — dobri. Božali so me, ljubkovali in mi dajali okusne stvari. Govorili so s ten» kimi glasovi: »Mala, revna mala opica!« Drugi niso bili dobri. Skušali so me rvati, uščipniti ali pa suniti... Podajajoč mi poslastice so me dražili, kakor da mi hočejo odvzeti jabolko ali sladkorček. Kazali so mi jezik in delali grde obraze. če bi oni vedeli, kako me to žalostil Zakaj so otroci zlobni?
Starši jih tako ljubijo, tako skrbe zanje. Mdrali bi biti srečni in ljubiti vse, ves svet... Zlobni otroci so medtem kazali jezik in mnnrali: »Opica, .ardoba!  Opica, grdoba!« Zelo sem ižalostna...
Jaz imam rajši druge obiske. Te, ki stanujejo v malih, temnih izbah. Oni gledajo naše predstave skozi mala okenca. Mala okenca, obrizgana od uličnega blata tu nad zemljo. Gledajo skozi sivo steklo. si spolščajo noske. Smejejo se nam bledi obrazki dečkov. Radost nžiga bliske v žalostnih, temnih očescih. To so — revni otroci. Otrcici revežev.
Vedno hodim pod ta majhna okenca, ki kukajo iz zemlje. Za te blede, onemogle otroke igram na trombo, tolčem po bobnu in žvižgam, kolikor morem — najgiasneje. C.e bi mogla. bi napravila zarvje tak saltomortale doublc, kakršnega ni še nihče videl.                                 
^^^   Zdi se mi, da ti revni otrocTcunjo to, kar jaz. /ajost, ki nikdar ne izgine.
Otroci iz podzemlja bogatih hiš včasih pritečejo k meni. Božajo roe, poljubljajo me, šepetajo ljubkujoče besede. Nekateri mi tlačijo v žepe košček sladkorja ali kruha..-. Nobeden izmed njih me ni raz= žalil.
Ker se jim godi krivica, nočejo delati krivice mali opici...
Dobri, mili otroci... Otroci za malimi umazanimi okenci, jedva sc dvigajočimi nad zemljo...
D a n 1 o č i t v e.
Jožef se ne more več dvigniti s postelje. Stoka in plače... Zal mi ga je! Ubogi Jožef! Danes je poslal Pavelčka v mesto.
Deček se je vrnil objokan. Za njim je vstopil človek, ki je imel bleščeče gumbe in obraz brez las. Položil je pred Jožefa zavojček denarja in dejal:
»Moj gospod kupi malo opico. Prosim, dajte mi jo!«
Pavelček me je objel in jokal na glas. Razumela sem, da zapuščam Jožefa in svojega malega prijatelja. Kaj naj naredim? Ljubila sem Pa> velčka, branila fia in mu pomagala, kakor sem znala.
Zivljenje me je naučilo, da vse mine na svetu.
Jutršnji dan ne bo podoben današnjemu. Danes se razlikuje od včeraj. Vse ima svoj konec ...
S solzami v očeh sem poljubila Pavelčka.
Kmalu sem se vozila z vozom, sedeč poleg človeka, ki je imel bleščeče gumbe in obraz brez las.
Kam me pelje? Bilo je zame vseeno.
Z ročicami sem pritiskala na prsi dnevnik. ki je bil skrit v nedrju suknjiča.
Voz se je tutro kotalil. Na obeh straneh ceste so stala visoka dre* vesa. Gledala sem nanje z malomarnim pogledom. Bila so tuja zame. Niso vzrastla iz črne zemlje moje džungle.
Ah! 2e vem. da jih nikdar več ne ugledam.
Nikdar... Strašna, neusmiljena beseda!
Dnevi novega življenja.
2e nekaj dni setn pri svojih prijateljih. Dva sta — deček in de« klica. Imata mamico in atka. Stanujejo v lepi, veliki palači. Okoli raste gozd. Pred palačo je mnogo cvetov. Solnce sije po vse dni. Je toplo, pa ne tako, kakor v džungli. Brez oblekce bi ne mogla hoditi.
Vsi so tu dobri zame. Imajo me radi in me ljubkujejo.
Zvedela sem neko stvar. Dolgo sem o tem premišljevala. Atek mojih prijateljev jim je dejal:
»Morata imeti rada malo opico. Revica se ne počuti dobro v tujem kraju. Zlobni ljudje so ji vzeli starše in svobodo. V robstvu je redko radost v srcu doma«.
189
Vedna sem mislila, da je robstvo — kletka. Sedaj razumem, da je r.ibstvo — nekaj drugega. Ce odtrgajo malo opico od staršev iz džun« sile— to je robstvo. Morda sem zato često žalostna?
Vsak dan se počutim bolje. Lahko že hitro hodim, še celo tekam mulo. Črez par dni se poizkusim prekopicniti. Hočem se izkazati hva= le/no svojim prijateljem za njih dobroto.
Danes sem se splazila na drevo. Čudno je bilo! Mesto listja — iulc. Ostre. bodeče. Moje roke so se lepile na vejah. Zakaj? Sedeč na drevesu sem mislila na OrUOrija, ZosZo, na Pavelčka in revnega Jo^ žefa... Spomnila sem se celo rdečelasega Vrabca. pegastega malo» pridneža in plešastega kramarja. Onega, ki je ldepetal brez pre* stanka...
Tako sem še mlada. pa koliko prigod sem že doživela!
Videla sem malo živalco, ki je skakala po drevesih. Rjava, z dol* aim košatim repom. Ko me je zagledala. se je prestrašila in jo odku= rila v duplo.
Ptički so peli in cvrčali okoli.
Po dvorišču so tekali psi. Eden se imenuje Filut, drugi — Nero. Prvi — bel, drugi — črn. Velika psa. a zelo krotka. Prihajata vsak dan k meni, dotikata se me z mrzlim smrčkom in mahata z repom. Dobra sta zame. Tu so vsi dobri. Počivam ...
(Dalje prihodnjič.)