toliko kot sekstar prevretega mošta ali pond slanikov druge vrste ali pond najboljše slanine. Iz tega sklepamo, da cena garuma v pozni antiki ni bila višja od cen ostalih prizvodov, kot lahko to razberemo iz Plinijevih poročil. Nedvomno pa je na ceno vplivala tudi cena prevoza in višina carine. V epilogu nam avtor s pomočjo literarnih virov, npr. Rabelaisa, na kratko predstavi uporabo in predelavo ribjih omak v srednjem in novem veku. Izdelovali so jih še na Vzhodu in Zahodu vse do osemnajstega stoletja, vendar v veliko manjšem obsegu. Uporabljali so jih v prehrani in zelo cenili v medicini. Avtor domneva, da je priljubljenost omak upadla zaradi prepovedi uporabe v krščanski prehrani, ki se je še poostrila v srednjeveški in renesančni katoliški Evropi. Riba je utelešala smisel pokore le kot mrzlo, brezkrvno meso; tako je zelo narastla uporaba svežih, rečnih rib, medtem ko postane uporaba garuma očitno nezaželena, ker se ga je pripravljalo iz celih rib in celo z dodatkom krvi. Verjetno je postal garum priznano sredstvo za vzbujanje teka, pregrešno in pohujšljivo nasiten v času poštenja. Predelovanje garuma in soljenje rib se je sicer ohranilo še vse v predpretekli čas, vendar samo v lokalnem obsegu. Na Vzhodu ni nikoli utonilo v pozabo, v Turčiji ga še uporabljajo kot dodatek jedem. V prvem dodatku je avtor zbral osem ohranjenih antičnih receptov za garum, v drugem je zbral oznake v titulih pictih, v tretjem pa imena, ki se pojavljajo v njih. Sledi izjemno obsežna bibliografija, kjer srečamo vsa pomembnejša dela in članke na to temo. Enormno število citirane literature dokazuje izvrstno poznavanje problematike in nenavadno dober vpogled ne samo v zahodnoevropsko, temveč enakovredno tudi vzhodnoevropsko arheološko literaturo. Presenetljivo je suvereno združevanje humanističnih in ekzaktnih znanstvenih področij kot so antični pisani viri, epigrafika, arheološka raziskovanja in medicinska veda. Prav zato zlahka prezremo občasno razdrobljenost in neenotnost teme ter rahlo izmikanje bistva. Včasih se pojavi tudi nepotrebno ponavljanje podatkov. Za arheologe so izjemnega pomena predvsem četrto in peto poglavje o proizvodnji in trgovini ribjih izdelkov ter šesto o organizaciji in socialno- ekonomskem statusu proizvajalcev; prav tako ne smemo prezreti dodatkov o napisih na amforah. Kljub natančnim analizam pa za naše področje ne upošteva raziskav T. Bezeczkega. Zaključki po mojem mnenju ne nudijo pravega vpogleda v podrobnosti študije izjemne vrednosti in niso enakovredna sinteza obsežne analize. Knjiga je sad presenetljivega interdisciplinarnega raziskovanja in je zagotovo eden največjih dosežkov na tem področju ter nedvomno pomeni veliko pridobitev na področju arheologije in zgodovine. Vercna VIDRI II PERKO Gčza Alfoldy: Studisull'epigrafia augustea etiheriana di Romu. Vetera 8. Casa editrice Quasar, Roma 1992, str. 201, 27 tabel. Novi zvezek zbirke Vetera obsega vrsto krajših študij, ki so nastale kot preddelo za novo izdajo C1L VI, na kateri je udeležena ekipa uglednih evropskih epigrafikov. Alfoldy je prevzel suplementne zvezke spomenikov, ki obsegajo napise vladarjev in članov vladarske družine, ter visokih rimskih uradnikov (magistratuspopuli Romani)-, nekateri od napisov, ki jih objavlja v pričujoči knjigi, so bili doslej neobjavljeni, druge je avtor na novo izvrednotil in komentiral. Knjiga jc razdeljena na štiri večje dele, kijih dopolnjujejo indeksi in tabele s fotografijami in risbami napisov. Prvi del, ki nosi naslov Augusto, rinnovatore di Roma, e Tiberio, sito successore, vključuje šest študij: Un'iscrizione di Augusto nel Forum Romanum ed il restauro del Lacus Iuturnae; L 'iserizione dedicatoria del tempio di Mars Ultor; Un 'avvertenza dell'architetto del tempio di Mars Ultor; Un dono delle due Antonie nel Forum Augustum; L 'iserizione dedicatoria del tempio dei Castori risalente all'anno 6 d. C.; Aqua Augusta per Roma. Prva govori o Avgustovi prenovi foruma in želji, da bi ga ljudstvo videlo v luči dobrotnika. V drugi študiji skuša avtor s pomočjo besedila iz Kasija Diona dopolniti posvetilni Avgustov napis na svetišču Marsa Ultorja, od katerega je ohranjenih le nekaj črk. V tretji študiji obravnava napis, ki kaže, da je arhitekt Marsovega svetišča natančno premislil položaj vsakega stebra in vsakega gredbenega elementa. V četrti analizira fragmentarni napis obeh Antonij, Avgustovih nečakinj, ki sta dali na forumu nekaj poostaviti, morda slike, vsekakor sta s svojim darom, ki je bil brez dvoma dragocen, prispevali kot članici vladarske hiše k večjemu sijaju avgustejskega foruma. V peti študiji Alfoldy obravnava svetišče Kastorja in Poluksa, ki ga je dal na očetovo željo po legendarni bitki pri Regilskem jezeru (Lacus Regillus) postaviti že 484 pr. Kr. sin diktatorja Avla Postumija Albina in ga je obnovil med drugimi Lucij Cecilij Metel Delmatik po triumfu nad Delmati leta 117 pr. Kr., kot zadnja pa Tiberij in Druz, ki sta v nekem smislu veljala za "nova Dioskura". Avgust je dal v Rimu obnoviti tudi mestni vodovod, ki seje odtlej \meno\a\Aqua Augusta, kar je predmet zadnje študije v tem delu. V drugem delu (Monumenti in onore di augusto e dei membri delta famiglia imperiale), kije sestavljen iz štirih študij (A proposito dei monumenti delle province romane nel Forum Augustum; Due monumenti augustei nell Area Sacra di Largo Argentina; Un iserizione monumentale del Foro Romano; L 'iserizione deli 'arco di Druso nel Forum Augustum), Alfoldy obravnava različne epigrafske spomenike, s katerimi so bili v središču mesta Rima počaščeni vladar Avgust in njegovi najbližji sodelavci in sorodniki. To so bili monumentalni spomeniki, včasih del večje konstrukcije ali večje skulpture, ki so prispevali svoj delež k večji monu- mentalnosti Avgustovega foruma. V tretjem delu (Monumenti dell'aristocrazia romana delprimo principato) avtor analizira več napisov, ki so jih senatorju Lueiju Eliju Lamiji postavile kot patronu različne nationes in so bili postavljeni, po vsej verjetnosti skupaj s spomeniki za Marka Licinija Krasa Frugi v portiku ad Nationes. V drugi študiji obravnava mavzolej Vipsanije Agripine, Agripove hčerke, prve žene Tiberija in matere cezarja Druza, ki so mu bili pozneje dodani nagrobni napisi članov družine njenega drugega moža, Azinijev. V dodatku Alfoldy analizira počastilni napis za 1 ladrijana, ki gaje dala vladarju postaviti ena od kolonij, morda sicilska Katana, in kije bil postavljen na istem mestu (posvečeno območje na zdajšnjem Largo Argentina), kot nekateri od prej obravnavanih avgustejskih. Mnogi teh napisov so ohranjeni tako fragmentarno, da so njihove dopolnitve hipotetične. Avtor se tega zaveda, vendar je prepričan, da vsaka njegovih hipotez temelji na primerjalnem gradivu vzetem bodisi iz literarnih virov, bodisi z že znanih napisov, ki jim daje veliko mero verjetnosti in zato legitimnost. Alfoldyjeve študije lepo dopoljnjujejo dela P. Zankerja o avgustejskem forumu in o Avgustovi gradbeno-umetnostni politiki, ki je bila usmerjena v propagando monarhije in princcpsa kot suverenega, edinega in najboljšega voditelja imperija. Marjeta .UŠEL KOS Cecilia Kicci: Lettere monlanli nelle iserizioni taline di Roma. Un indagine campione. Opuscula epigraphica 3. Casa editrice Quasar. Roma 1992. 43 str. v Rimu. Predmet pričujoče analize so podaljšane črke, v epigrafiki običajno označene latinsko kot litterae longae, ki so značilen element epigrafske prakse. Avtorica študije si je postavila za cilj dopolniti hipotezo zakoncev Gordon (Contributions to the Palaeography of Latin Inscriptions, Berkeley, Los Angeles 1957), daIlonga lahko predstavlja tudi kronološki indikator. Gradivo, ki gaje avtorica vzela za bazo svoje študije, predstavlja vzorec 581 napisov iz časovnega razpona od pozne republike do 6. stoletja, od katerih jih je 471 natančno ali približno datiranih, 110 pa jih ni mogoče časovno opredeliti. Vzorec je sestavljen iz napisov z religiozno vsebino, vladarskih, iz napisov senatorskih in ekvestrskih visokih uradnikov, iz napisov vladarjevih nižjih uradnikov in obrtnikov in napisov iz kolumbarijev. Podaljšane črke se lahko pojavijo na začetku, na koncu ali na sredi besede, oz. okrajšane besede ne glede na kronološko razliko. Pojavljajo se predvsem na posvetilih božanstvom in na nagrobnikih in kot kaže, se je običaj prenesel iz privatne sfere v javno. Prvi primer podaljšane črke iz vzorca je datiran v sredo 2. stoletja pr. Kr., kar sovpada s prvim velikim razcvetom epigrafike v mestu Rimu in s tehničnim napredkom v klesanju napisov ter željo mojstrov, da bi iznašli nove tehnike in nove estetske učinke. Pogosta postane raba podaljšanih črk šele v avgustejskem obdobju, ko je mogoče opaziti, da jih mojstri uporabljajo sistematično, ne nazadnje tudi zaradi varčevanja s prostorom, zato so med najpogostejšimi podaljšanimi črkami poleg / longe, kjer prostorski razlog sicer ne igra vloge, ravno T, F in Y, pogosto pa tudi C, predvsem v okrajšavi za konzulsko datacijo, COS, vklesani tako, da je manjši O vklesan v večji C. Črke, ki se podaljšujejo, so tudi S, K, P, R, V in A, vendar so redkejše. Do 4. stoletja po Kr. je podaljšanj med najpogostejšimi podaljšanimi črkami, od tega stoletja dalje pa se v velikem obsegu podaljšujeta tudi črki F in L. Od tega časa dalje postane podaljševanje črk moda, ki začenja preraščati v pravo manijo. Avtorica zaključuje, daje pojav podaljšanih črk v napisu lahko okvirni časovni indikator, natančneje pa njihova uporaba napisa ne more opredeliti. Marjeta ŠAŠEL KOS Kicliurd Petrovszky: Studien zu romischen Bronzegefdfien mit Meisterstempeln. Kolncr Studien zur Archaologie der Ro- mischen Provinzen I. Verlag Maric L. Leidorf, Buch am Erlbach 1993. 411 pagine, 43 tavole, 6 carte. Nel primo volume di una collana (KSARP) dedicata all archcologia dellc provincie e promossa da Thomas Fischer, Petrovszky propone i risultati di un lavoro pluriennale, fondato non solo su accurate ricerche bibliografiche ma anche suH'csamc autopticodi repcrti conservati in numerosi musei, in particolare tedeschi e ungheresi. L'indagine si pone nel solco della tradizione di studi germanico-scandinava sui recipicnti in bronzo, considerati come rivelatori dellc direttrici commerciali e delle modalita di pcnctrazione romane nelle provincie e nei territori della Germania indipendente; in qucst'ambito i vasi firmati dal labbricante, se riconducibili a specifici centri di produzione, conscntono attendibili ricostruzioni storiche. Nel breve capitolo dedicato alia storia delle ricerche sui bolli, dalle illustrazioni settecenteschc dcgli scavi nelle citta vesuviane in poi, apparc chiaro il prcdominio dei ricercatori nordiei, cui solo ncgli ultimi decenni si sono affiancati studiosi di altre nazionalita, in parte sollccitati dai congressi internazionali sui bronzi antichi, che si svolgono dagli anni Settanta con cadenza quasi regolare. Inevitable dunque il confronto con gli illustri predecessori, c in particolare con Eggers, risolto ncll'claborazione di una "nuova" tipologia (Teil 1, pp. 21-138, taw. 1-4), attaa consentire una piii prccisa classificazionc dcgli esemplari e piu puntuali distinzioni cronologiche, e necessariamente corredata delle concordanze con i repertori precedenti. Campiezza degli obiettivi postisi dall'Autore in questa parte del lavoro (per ciascuno dei 66 tipi individuati, definizione morfologica, cronologica, funzionale e dei centri di produzione) ha forse costituito un limite per 1'approfondimento delle indagini, specialmente nella disamina di quella che viene - con felice intuizione - denominata "prima generazione" del vasellame romano in bronzo, cioe la produzione tardorepubblicana: i risultati di una tavola rotonda su questo tema, editi peraltro dopo la consegna per la stampa del testo di Petrovszky, apportano numerose novita, riguardo al periodo e alia distribuzione delle fabbriche, oltre che alia tipologia e alia funzione, di questi recipienti (cfr. La vaisselle tardo-republicaine en bronze. Actes de la table-ronde CNRS organisee a Lattes, 26-28 avril 1990, a c. di M. Feugere, C. Rolley [Dijon 1991]). Le parti 2 e 3 del libro, dedicate al catalogo rispettivamente dei fabbricanti e dei recipienti bol lati, costituiscono un'imprescindibile base di lavoro per ogni futura ricerca sui tema. Per ogni produttore vengono specificati (Teil 2, pp. 139- 183): sede della fabbrica; tipi realizzati; numero, luogo di rinvenimento e caratteristiche tecniche degli esemplari noti; collocazione, forma e lettura del bollo; arco cronologico di produzione. Nel catalogo dei vasi bollati (Teil 3, pp. 185-343), si rileva la volonta di dare ad ogni esemplare una "carta d'identita" il piu possibile completa, comprensiva delle citazioni bibliografiche e con le diverse letture dei bolli proposte dagli studiosi precedenti. In calce al testo, un'articolata serie di indici e tabelle favorisce le ricerche e i riscontri interni. Le tavole, esclusivamente grafiche per contenere i costi di pubblicazione (secondo gli intenti dichiarati da Fischer nella prefazione), comprendono, oltre alia presentazione della tipologia, l'illustrazione di molti dei circa 750 esemplari catalogati (taw. 5-38, con disegni di diversa provenienza), una significativa selezione dei bolli in parte rilevati dall'Autore stesso (taw. 39-43), inline sei carte di diffusione dei prodotti di alcuni fra i piu importanti bronzisti. Si tratta nel complesso di un'opera dalla struttura chiara e ragionata, un punto fermo per le prossime indagini, che potranno apportare nuovi contributi - in particolare sull' individuazione dei centri di fabbricazione, sulla struttura delle botteghe e sullo status sociale dei produttori - se volte alia raccolta e all'analisi delle testimonianze epigrafiche e prosopografiche relative allege/ito coinvolte, come gia awenuto ad esempio per i Cipii e i Trebellii. Margherita BOLLA Sabine Felgenhauer-Schmiedt: Das Kappele ("die Kupile") ob Jadersdorf. Eine spdtantik-fruhmittelalterliche Hdhensiedlung in Oberkdrnten. Aus Forschung und Kunst, Band 27. Verlag des Geschichtsvereines fiir Karnten, Klagenfurt 1993. Najdišče leži v alpskem predgorju, ki terasasto pada v Ziljsko dolino. Ker je predel znan že iz predzgodovinskih obdobij neolitika, bronaste in železne dobe, je zgodovinsko-topografski pregled povsem primeren začetek tega dela. Za rimsko obdobje je značilna gosta poselitev z razpredeno cestno mrežo. Pogoste so najdbe iz prvih treh stoletij po Kr., medtem ko so najdbe iz pozne antike redke. Za to obdobje so znane predvsem višinske utrdbe, tako npr. Gurina in Kapela. Slednjo je kot stalno naseljeno upošteval tudi S. Ciglenečki v istoimenski študiji. V drugem poglavju je avtorica predstavila gradivo arheoloških izkopavanj iz 1. 1980, ko so bile raziskane stanovanjski stavbi, cisterna in spodnja terasa. Najdbe je obdelala glede na najdiščne komplekse po posameznih skupinah. Za vsak skupek najdb daje kratek, pregleden opis predmeta in številko table ali risbe.