SEZONA 1951-52 ŠTEVILKA 3 GLEDALIŠKI LIST PREŠERNOVEGA GLEDALIŠČA V KRANJU IVAN CANKAR: Qakah (Huda France Trefalt Dobnik, posestnik in gostilničar.........Mirko Cegnar Alma, njegova hči • • • • ............Nika Juvanova Koželj, inženjer.........................Jože Kovačič Justin, učitelj..........................Marijan Cigoj Delavci, gostje Vrši se na Drčnovem v naših dneh Inspicient: Marijan Cigoj — Tehnično vodstvo:' Lado Štiglic Odrski mojster: Janez Kotlovšek — Razsvetljava: Mirko Cegnar Sceno izdelala gledališka mizama in slikama — Kostume izdelala po osnutkih Mije’ Jafčeve gledališka krojačnica Vinjeta na naslovni strani je posneta po Cankarjevi lastnoročni risbi na robu prvega rokopisa komedije Za narodov blagor. Ivan Cankar: Pesem Kako si prostrana, dolina šentflorjanska’ Otrok, kakor sem bil, sem te premeril, če sem šel s sklonjeno glavo in z butaro na hrbtu skozi ozko globel; zdaj te ne premerim z jasnim očesom, če stojim na hribu! Tvoje meje so se razmikale kakor spoznanje moje duše in bridkost mojega srca. Zakaj prej si mi bila svet, zdaj si mi več nego svet, si mi dom! Vse tvoje sladkosti sem spoznal, vse tvoje lepote. Ampak ljubil sem te šele, ko sem trpel zaradi tebe. Spoznal sem tvoj resničen obraz, ko sem ugledal njegove sence. Iz tvoje blagoslovljene zemlje rastejo tenke, visoke korenine in se oklepajo kakor slak mojih! nog, mojega telesa, moje duše. Od začetka sem sc jih prestrašil; zdaj jih božam, pritiskam jih k sebi. Pobegnil sem, da bi bil sam gospoadr: svoja prst, svoj cvet in svoj sad; list, ki ni bil rojeni ne na drevesu, ne na grmu: kamen, ki ni bil izluščen iz skale. Ko sem ozdravel, sem te spoznal in sem videl, kako je bilo predrzno in nespametno moje početje. Le kdor je močan onstran tebe in preko tebe, te lahko zavrže. Jaz te nisem zavrgel, ker sem slab in ker je ljubezen prevelika v mojem srcu. Tako velika, tia je mati moje moči: kako bi jo zavrgel, dolino šentflorjansko? Ti studenec vseh mojih sanj in vsega mojega trpljenja — lahko te ljubim, lahko te sovražim, nikoli ne pozabim nate, tako, kakor tudi ti ne boš pozabila name! — S Lojze Filipič: Drama o grehu, „ki se ne da izbrisati44 e Jakob Ruda je po časovnem zaporedju nastanka drugo Cankarjevo dramatsko delo, a izšlo je leta 1900 kot njegov dramatski prvenec. Romantične duše, ki jih je Cankar napisal julija in avgusta 1897 na Vrhniki, je namreč mogel Schwentner izdati šele po pisateljevi smrti, ker je z natisom tega mladostnega in po lastni, sodbi nezrelega dela za življenje odlašal, češ da ga bo predelal. Jakoba Rudo je Cankar pisal leta 1898. V pismu bratu Karlu pravi avgusta 1898, da bo „kljub vsej poeziji žaloigra tako dramatična, da bo celo za slovenski oder dobra" in nadaljuje: „V prenesenem pomenu bo vsebina razpad tihe, starodavne, sentimentalne poezije v hrupnem modernem življenju ... Godila se bo na velikem posetvu... — nedaleč od malega mesta." — Nekaj dni pozneje piše o drami J. Regaliju in v teh pismih je že zelo zaskrbljen. „Moja drama se je od velike noči do zdaj popolnoma izpremenila", pravi in nadaljuje: „Nii ostalo skoro niti sledu od prejšnje ideje in vsebina Časih mi ugaja, kar sem napravil, takoj potem pa se mi zdi ničvredno in filistejsko... Dejanja je še precej, — a vidim, da sem ravnal z dejanjem kakor s postransko stvarjo in da mi je bilo glavno neko temno, nejasno pričakovanje, ki vlada z vso silo junaka Rudo ter ga naposled — z jako nesmiselnim zunanjim povodom — zavede v samomor." Cankar je računal, da dramo konča že v zgodnji jeseni 1898 in da s honorarjem odpotuje na Dunaj. Vendar se je delo zavleklo in rokopis je mogel predati Schwcntnerju in intendanci Deželnega gledališča šele v začetku leta 1899. Krstna predstava v Deželnem gledališču v Ljubljani je bila 16. marca, ponovitev pa 13. oktobra 1900. Uprizoritev drame v deželnem gledališču in knjižna izdaja sta izzvali žolčne kritike, pa tudi odobravanja in neizogibne polemike z osebnimi, političnimi in strankarskimi podtikanji ter obračunavanji. Tako odklonilna kot pohvalna kritika in polemika je z redkimi izjemami neobjektivna lin nestrokovna. Za nas je danes dokument, ki priča, kako je Cankarjev čas sprejel to njegovo mladostno dramo, ki že ima v sebi umetniško silo in prepričevala ost, ki pa ima v sebi tudi še znake idejno umetniške neizoblikovanosti, nejasnosti, nedognanosti, zorenja — človeškega in umetniškega — in raznih vplivov. — Vihar, ki ga je dvignila drama v neprezračenih, solzavih, cukrenih, romantičnih zatišjih slovenske literature, kaže, da je njegov čas že tedaj v tem delu — rad ali nerad — začutil iskro genija, ki se je v nadaljnih Cankarjevih dramah razplamtela in ustvarjala s slovensko klasično dramo doslej najbolj resnično podobo ljudi, kakor jih je rodila naša zemlja. Jakoba Rudo naša gledališča zelo malo igrajo. — Po osvoboditvi drama še ni bila. na repertoarju nobenega poklicnega ali pol-poklicnega gledališča. — Res je sicer, da delo ni tehtno, globoko, pomembno in dognano kot Cankarjeve pogumne in ostre družbeno satirične komedije ali realistične drame, toda če ga odrivamo z repertoarjev s površno utemeljitvijo,'da je kot dramatski prvenec mladostno nepopolno in nedognano, mu ^delamo krivico. — Krivico zategadelj, ker vse prerodi spregledamo globoko etično jedro drame in veličine problema, ki se ga je triindvajsetletni Cankar v njej lotil, problema, ki je star kot človek: problema zločina -in kazni, — greha in odpuščanja. O prvotni zamisli, o- kateri govori v omenjenem pismu, v drami res ni sledu. Drama se mu je med delom izprevrgla v nekaj — dejal bi — docela drugega: v portretno studijo z grehi, da ne rečem zločini, obremenjenega silaka, življenske sile in sle polnega, trdega in egoističnega moža in očeta, človeka s svojo lastno etiko, t. j. Is svojimi posebnimi pojmi o dobrem, o dovoljenem, o moralnem in nemoralnem. — Izprevrgla se mu je v portretno študijo takega človeka v trenutku, ko se je zavedel, da je bila njegova etika nepravilna, da je bila zločinska in ko se mu podro na glavo pogubne posledice njegovega dotedanjega življenja spozna: „Greh se ne da izbrisati" — in gre v smrt. Cankar sam pravi, da gre v smrt zaradi jako neznatnega zunanjega povoda, vendar pripominja, da ne gre za zunanji pov-od samomora. Gre za spoznanje, da se greh nei da izbrisati in če se ne da, potem ni vrat, ni praga, preko katerega bi mogel stopiti v novo življenje, v kakršnega popelje na primer Ibsen konzula Bemiicha, po njegovi izpreobrni-tvi. Jakob Ruda ni realistična drama. — Gospodarski propad zlomljenega — predvsem človeško zlomljenega — in ob ziid pritisnjenega »Kralja na Drenovem", je le ozadje dramskega dogajanja. Tudi ljudje, karakterji so vse premalo jasno očrtani, da bi mogli v njih spoznati tipične predstavnike določenega časa lin okolja in njihov psihološki razvoj je preveč sunkovit, poln skokov in prenaglih odločitev, da bi jiim mogli verjeti, da so živi ljudje, ki govore, delajo, se odločajo in bore iz notranje nujnosti. Tudi dejanje se v drami zatika in zaustavlja, da ga mora pisatelj umetno — seveda na škodo delu — poganjati naprej. — Tega se je Cankar dobro zavedal, kot omenja v že navedenem pismu J. Re-galiju. Z »dejanjem je ravnal kot s postransko stvarjo in glavno mu je bilo temno, nejasno pričakovanje" junaka Rude. —: To temno pričakovanje Jakoba Rude je zavest krivde in spoznanja, da se „greh ne da izbrisati". Greh in zločin nad človekom, nasilje in teptanje njegovih pravic se ne da nikoli izbrisati — kako veličastna misel, kako veličastna resnica! Izbrisati! se res ne da. Popraviti, da, mogoče. Tudi odpustiti in pozabiti, morda, morda tudi to. Toda izbrisati rukoli, pa če je bilo zagrešeno v imenu še take vitalnosti, še take življenjske sile, še take velike ideje! In tu je idejno jedro drame, tu je njena umetniška vrednost, ki živi in bo živela. — Avgusta Danilova, najstarejša živeča slovenska igralka. Na krstni predstavi je igrala Rudino sestro Marto. Slika je posneta le nekaj let kasneje: 1904. Ignacij Borštnik, veliki slovenski traged in igralski pedagog, je bil prvi Jakob Ruda — igral je naslovno vlogo na kratni predstavi v Ljubljani dne 16. marca 1900. H. G.: Zapisek o nesramnosti Gledališki ljudje smo nesramna svojat. Dovoljujemo si reči — in to' poi navadi brez hudih preglavic — ki bi si jih sicer nihče drugi ne drznil. Tu mislim predvsem na to, kako se največkrat vedemo nasproti svojim poglavitnim ..dobaviteljem surovin", nasproti avtorjem dramskih tekstov. Z njihovimi besedili postopamo včasih tako kakor svinja z mehom: nič nam ni svetega, niti pred največjimi imeni nimamo spoštovanja in zmerom mislimo, da smo pametnejši kot oni. Navada, da se dramska besedila „izčrtavajo“ e („izčrtati“ ali kratko „črtati", pomeni v teatrski latovščini toliko kolikor v navadnem jeziku ..krajšati") — ta navada je prišla dramaturgom in režiserjem že tako zelo v kosti, da skoraj ne znamo več uprizarjati neokrnjenih del; vsaj kaj malega je treba vreči ven, drugače žilica ne da miru. Res, v večini — in to v veliki večini — primerov je to črtanje nujno potrebno. Občinstvo bi se nam lepo zahvalilo, če bi uprizarjali nekatere klasične (|ali tudi moderne) drame tako dolge, kakor so napisane. Tempo in živčni nemir naše dobe gledalcem ne dopuščata, da bi mimo prenašali dolgoveznosti, ki bi trajale do polnoči in čez. Drugi razlog za črtanje so možnosti in sposobnosti vsakega odra (cd tehničnih do umetniških). Zgodi se dostikrat, da je v neki vlogi stavek, ki igralcu „ne leži", pa ga režiser izvrže, ker se zaveda, da sc bo nosilec te vloge tako laže preigral preko tega mesta, ne da bi zavoljo tega bistveno trpela jasnost dogajanja, karakterizacija in razpoloženje. Tretja vrsta „črt“ pa je najbolj zanimiva lin tudi najbolj problematična. Gre za tiste okrajšave in zgostitve, s katerimi dramaturg in režiser ostreje izoblikujeta, nazorneje izklešeta sam avtorjev umetniški namen — ali pa celo z njimi znatno preusmerita avtorjeve težnje. Zdaj smo pri dveh zaporednih premierah ..zagrešili" znatne črte in prav hude posege v avtorjevo besedilo: pri Veselih Wind-sorkah in tokrat pri Jakobu Rudi. Napaznemu poslušalcu bi se zdelo, da je bila naša samovoljnost pri Shakespearu večja kot. pri Cankarju. Onega smo skrajšali domala na-polovico, izpustili smo r cele prizore, pri drugih prizorih spet združili dva ali tri v enega, razen tega pa smo dodali mojstrovemu besedilu še vezalni tekst iz lastne pismarske ..delavnice" — vse to na ljubo hitrejšemu tempu in krajšemu trajanju predstave. (Občinstvo nam je bilo menda samo hvaležno, ker ga nismo gnjavili s številnimi in dolgimi pavzami, in ker mu ni bilo treba sedeti v dvorani do pol pdlnoči, temveč je bilo igre konec že nekaj minut po deseti.) — Pni Cankarju na videz nismo storili tako radikalnih ukrepov: „izčrtali“ smo besedila razmeroma malo, nič več kot je povprečno običaj. V resnici pa smo storili mnogo več. Jakob Ruda je začetniško delo Cankarjevega dramatskega ustvarjanja. Mnogo hib in slabosti je v njem. Najhujša je ta, da se vse tretje dejanje toliko govori o Rudincm samomoru — še preden skoči s skale —, da gledalec ne samo sluti, temveč natanko ve, kako se bo stvar iztekla. Namesto da bi bližajočo se smrt samo čutili v razpoloženju in vzdušju, nam Cankar (skozi Dobnikova in Dolinarjeva usta) že kar na pladnju v naprej servira razplet, in na mesto plašnega , negotovega pričakovanja je stopila sicer mučna, a nedvomna gotovost, ki v gledalcu ne more več vzbuditi zani- manja. Poglavitni dramatični učinek Budine tragedije je s tem šel po zlu. Tu smo s črtami posegli vmes in ohranili pri Dobniku in Dolinarju samo nejasna namigovanja na samomor, kar je — mimogrede povedano — tudi psihološko mnogo laže utemeljiti in razumeti. A šli smo še dalje. Izvirni konec je pravzaprav, če natanko pregledamo, kljub Budini smrti pravi pravcati „happy end“ (filmski „srečni konec"): Buda mora v smrt, da bi se Anica lin Dolinar lahko združila. — V resnici pa jel v delu samem nakazan drugačen, manj ljubezniv, a bolj globok in človeško bolj resničen zaključek. V prvem dejanju pravi Dolinar takole: „Vsaka lizprememba pride prepozno. Človek čaka nanjo toliko časa, da izpije v tem pričakovanju vse, kar je v nji resnično dobrega." — V smislu te otožno-trpke misli smo (z neznatnimi tekstnimi spremembami, a z drugačno odrsko razipostavo in interpretacijo) zastavili konec Jakoba Bude: Anica in Dolinar se sicer „dobita“, a srečna v tej svoji, sreči ne bosta, ker je ta izprememba prišla prepozno! Zdaj bo vse življenje visela med njima senca Budine smrti, in Dolinar se vprašuje: ali sem ga pognal v smrt iz čuta pravičnosti ali iz preračunljivosti v svojo korist? Sreča z Anico mu je padla v naročje kakor zrelo jabolko, a zdaj ne ve več, kaj bi z njo. Tako postane v naši interpretaciji tudi Dolinar tragična figura. Cankarju smo popravili konec. Ali je to prav? Mar ni to znamenje najhujše nesramnosti, o kateri sem govoril spočetka? Gledališče je nastalo kot verska, begočastna ustanova. Z razkrojem evropskih religij je izgubilo ta smoter in to vez. Ohranilo pa je iz pradavnih časov vsaj smoter, da ljudi navdušuje, jih spravlja v nadvsakdanji zanos. Gledališče je najbolj patetično med vsemi umetnostmi. — Če hoče biti tako, pa mora biti vsekdar aktualno, vsekdar mora rasti iz svojega časa — in nobena sentimentalnost, niti ozir na najveličastnejša imena, ga ne sme zadrževati. Zato so in morajo biti gledališki ljudje ..nesramni", drzni, brezobzirni. To n;ei pomeni ..maličenja in pačenja" avtorjev. Pomeni le pomlajevanje in vselej novo oživljanje. Vsaka doba pojmuje velike pisatelje preteklosti časov po svoje, najde v njih vedno kaj novega, in prav s tem jih časti. Vsaka izprememba pride prepozna. Človek čaka nanjo toliko časa, da izpije v tem pričakovanju vse, kar je v nji resnično dobrega. In to je žalostno. (Jakob Buda, I. dejanje, Dolinat) N. G.: Jakob Ruda za naš čas (Odlomek iz predavanja na razčlembeni vaji) Če gledamo zgodovinsko, j c psihološki problem Jakoba Rude tak: v generaciji, ki jo slika naša drama, so praktično, življenjsko že povsem zmagovala načela pridoibltniške amoralnosti, pač pa je bil ta rod le še toliko blizu otroški dobi kapitalizma, da so v njegovem spominu še živo vztrajala načela idealne morale svobodnjaštva in krepostnosti. Ta generacija je praktično že korumpirapa, počenja umazano nečednosti — vendar jih še meri z merilom stare razsvetljenske morale, torej se zaveda, da so njena dejanja nečedna. (Šele naslednji, t. j. zadnji rod je tudi v teoriji amoralen in ciničen.) Ta globoki notranji razkol med teoretično moralno (moralnimi ideali) in praktično moralo (načeli ravnanja) je vzrok duševne razrvanosti, živčnosti, nevraštenije ali — kakor pravijo' temu v pogovornem je- • ziku z ne čisto točnim izrazom — histerije. Zaradi te živčnosti padajo ti ljudje iz skrajnosti v skrajnost, ne znajo svojih problemov razumno pretehtavati in v hipu segajo do skrajne konsekvence — smrti, tudi če bi to ne bilo potrebno. Celo Dobnik — ta v Rudini druščini najbolj trezni in mirni — je tak in prav s tem žene prijatelja—tekmeca v samomor. Kaj je v tej problematiki takega, da je zanimivo tudi za sodobnega človeka? (Zavedati se namreč moramo, da so gledališko zanimivi tisti motivi, ki bodisi zrcalijo življenje gledalcev, bodisi so načinu tega življenja ravno nasprotni.) Moralni problem kot tak v tej obliki danes ni več aktualen, zanimiv bi bil le| zgodovinsko, to pa tokrat ni naš namen. Pač pa nam je jasno na prvi pogled, da je kaj podobna zunanja oblika preživljanja usodnih dogodkov in prelomov. Iz čisto drugih vzrokov (zdajle jih ne bom našteval, saj jih predobro poznamo) je doživljanje modernega človeka po vsem svetu, zlasti pa v Evropi na zunaj enako doživljanju Rudine družbe: živčnost, nervoza, zintelektualizirana nevrastenija, neugnan nemir. Zato mislim, da bomo Jakoba Rudo modernemu človeku približali (kot „zrcalo“, ne kot ..nasprotje") s tem, da bomo dajali poglai-vitni poudarek na ta nervozni stil doživljanja, ne pa da bi se izživljali v razčlenjevanju moralnega problema, ki se je v tej zastavitvi že davno preživel. Naši moralni problemi so čisto drugačni, a svoje sedanje probleme preživljamo sodobni Evropejci na podoben, skoraj enak način. Tako bo postal Jakob Ruda zopet zanimiv za nas, ko ga bomo obdelovali, in za naše občinstvo, ko nas bo gledalo. Zapiski iz kranjske gledališke zgodovine (Nadaljevanje) Da člani Gledališkega odra po vojni niso držali križem rok, zgovorno priča število uprizorjenih del in predstav. Do leta 1933 je bilo na domačem odru 118 predstav več, kakor pa vseh predstav v dobi petdesetih let pred vojno. Kljub velikemu napredku in marljivosti sodelujočih, se delo ni razvijalo tako, kot bi bilo želeti. Vzrok temu so bili v začetku neprimerni prostori. Dvorana pri Petru Mayrju že davno ni več ustrezala. Resnici na ljubo pa bodi povedano, da je pri večini predstav bila še ta prevelika. Kranjski meščani niso pokazali razumevanja do resne dramatike. Privlačevale so jih le plehke burke in veseloigre. Kmet in delavec pa nista prestopila praga, ker je bilo ukoreninjeno mnenje v njih, da so predstave v Čitalnici samo za izvoljence. Se manj pa je ustrezal oder. Nobeno večje delo se ni dalo uprizoriti. To stanje pa se je bistveno spremenilo, ko se je Gledališki oder v sezoni Z 1925-26 preselil v noive prostore v Narodnem domu. Veselje do dela je na novem odru oživelo, saj je bil kljub pomanjkljivostim ((nesorazmerje med širino, višino in globino qdra, nezadostna akustičnost) takrat najmodemeje urejen oder v Kranju in okolici. Navzlic temu, da je bila otvoritvena predstava v novih prostorih šele 28. novembra (Jurčič-Vošnjakova Lepa Vida v režiji Ignaca Reša), je ansambel pod vodstvom štirih domačih režiserjev do konca sezone 28. junija 1926 postavil na oder nič manj1 kot 12 premier. V novih prostorih se je izboljšal tudi poset predstav. Polagoma so prihajali k predstavam tudi preprosti ljudje in s tem je oder nedvomno dosegel svoj namen in poslanstvo. Od svoj .ega početka dalje se je oder boril z velikimi težavami glede sodelavcev. Večina, del v posameznih sezonah je bila odigranih z enimi in istimi igralci. Poskušalo se je temu odpomoči. Že v letih 1887 in 1889 naletimo na dramatične šole, katere je vodil prof. Ivan Franke. Koliko sta ti šoli imeli uspeha ni znano. Tudi e po prvi svetovni vojni je v sezoni 1928-29 priredila Čitalnica skupno s Sokolskim odrom iz Stražišča dramatično šolo pod vodstvom prof. Osipa Šesta. Zanimanje zanjo je bilo v početku precejšnje, proti koncu pa je vidno popustilo. Ostali so samo oni, ki so pri odru redno sodelovali. Ti so vsekakor mnogo pridobili in to tudi izpričali ob zaključku tečjaja z Molnarjevo legendo Liliom v Šestovi režiji. Naraščaja pa tudi ta šola ni rodila in vse delo je kakor prej slonelo na starih igralcih, katerim so se pridružili v 'poznejših sezonah maloštevilni ljubitelji odra iz vrst v Kranj prestavljenega urad-ništva in kranjskih abiturientov. Iz vrst obrtništva in delavskega sloja kranjskih tovarn dotoka ni bilo, čeprav je stalni ansambel Najstarejša slikovna priča slovenskega odra v Kranju: prizor iz uprizoritve neke (neugotovljene) modne igre na odru »Narodne čitalnice« leta 1878. sodelavcev ne dovoljno število iger, oder sploh obstojal. Pri režiji mu je pomagal Karel Pec, kulise pa sta slikala tudi slikar Jožef Egartner in učitelj Edmund Lacheiner. Za njim so se do prve svetovne vojne kot režiserji udejstvovali igralci Ivan Cof, Avgust Drukar, Ciril Pirc, Hinko Rebolj, Leopold Mikuš, Janko Sajovic, Janko Rozman, Vinko Kovačič in dr. Janko Leskovic. Od teh živi danes samo še Janko Rozman. (Nadaljevanje sledi.) združeval v sebi vse sloje. Tudi za strokovno usposobljenost režiserjev se je pobrigala Čitalnica. Nekateri izmed njih so se udeležili režiserskega in šminkarskega tečaja v Ljubljani, tako da so predstave po prvi svetovni vojni na kvaliteti veliko' pridobile. Režijsko delo na odru je v vsej dobi njegovega obstoja slonelo le na posameznikih. Največ zaslug za oder si je od ustanovitve dalje pridobil vsekakor prof. Ivan Franke. Posvetil mu je z vso ljubeznijo vse svoje znanje in prosti čas. Ni bil samo režiser in dober igralec, bil je tudi vzgojitelj igralcev in je v ta namen, in pa da bi odru pridobil novih, mladih moči, priredil dvakrat dramatično šolo. Bil je obenem tudi inscenator, slikal je kulise, maskiral in napravil načrte za naravnost umetniške kostume. Predvsem njegova zasluga je, da je v začetni dobi, ko ni bilo na razpolago' ne Iz gledališke pisarne Gledališke odre obveščamo, da izposoja dramska knjižnica Prešernovega gledališča v Kranju vsa dramska dela po en izvod v prepis za dobo enega meseca. Kavcija za vsak izvod znaša din 500, izposojnina din 100. Knjižnica posluje vsak dan — razen nedelje — od 9. do 12. ure. * * * Gledališka pisarna posluje vsak delavnik od 9. do 14. ure. Telefon št. 355 in št. 450. • • • Predprodaja vstopnic pri gledališki blagajni: a) na dan pred predstavo od 13. do 15. in od 18. do 20. ure; b) na dan predstave od 13. do 15. ure in dve uri pred predstavo; c) za nedeljske predstave je predprodaja od 11. do 12. ure ter dve uri pred predstavo. Vstopnice lahko rezervirate tudi telefonično vsak dan od 9. do 14. ure. (jTelefon št. 355.) Rezervirane vstopnice dvignite najkasneje na dan predstave do 12. ure. * e * Naše obiskovalce vljudno prosimo, naj ne hodijo v dvorano v površnikih, z dežniki i. dr., ampak naj vse to odlože v garderobi! Obenem jih prosimo, da prihajajo k predstavam točno! O 4444 81 Lastnik in izdajatelj: Uprava Prešernovega gledališča v Kranju. Predstavnik: Lojze Gostiša. Urednik: Ivan Fuglna, Tiska: Gorenjska tiskarna. Vsi v Kranju. — Naklada 600 izvodov. Obseg X pole.