Stroški za take gostije so bili različni. Gostije menj zamožnih 
gospodarjev niso prizadevale veliko stroškov: gostije bogatih velika-
šev pa so požerle pogosto črez 30,000 poljskih zlatov. Da so se 
napravljale tako bogate gostije le narimenitnišim vehkašem aH samemu 
kralju, se razumeva samo od sebe. 
Pogosto so se obhajale o raznih priložnostih svatbe med sosedi 
in prijatelji. Včasi je prosil eden izmed gostov roko gospodarjeve 
hčeri za svojega sina ali nasproti. Tedaj je bila gostija še bolj živa 
in bogata. Gostje so prijazno pozdravljali mlado nevesto in pili na 
zdravje novo zaročenim. Bila je tudi navada, da so izzuvaU nevesti 
črevelj in pih iž njega na njeno zdravje. 
Plesanje se je končalo s plesom „drabant" imenovanim, ki je 
prišel po Švedih na Poljskem v navado; podoben je bil današnjemu lansu. 
Ako se je pir obhajal na pustni večer in je bil med gostmi 
tudi duhovnik, je kar po končani gostiji vzel besedo in jel pridigati. 
Gostje, zaslišavši sveti nauk, so potihnili in ga verno poslušali. 
Zjutraj so se vsi odpravih v cerkev, izpolnovat svoje dolžnosti kot 
pravoverni kristjani. In če so ostaU še nekaj dni v gesteh, so živeU 
zmerno in trezno; ni prišlo na mizo ne kapljice vina ne vodke; tudi 
jedila same so bile priproste in so se donašale v malem številu. 
> T Mytliologicne drobtine. 
, (Po narodnih pripovedkah priobcuje Dav. Terstenjak.) ' 
.J O Raraškn. 
Raraška je že poznal kranjski pisatelj P. Marka Pohhn, ker 
nahajamo v njegovem slovniku: Rarashk „böser Geist." Slovensko 
ljudstvo o njem pripoveduje, da je mal, star možek z dolgo sivo 
brado in služabnik Vehtre-Babe. Če ga kdo razjezi, napravi viher. 
Počiva v planinskih pečinah, v sodu pa ima vetre zaperte. Tudi 
Slovaki mislijo, da zna Rarašek veter in viher napravljati (glej 
Krok, U. str.'372, in Jungmann, Slovnik III. 794.) Po poljskih po­
vestih tudi hudi duh dela veter (Woycicki, Klechdy, I, 81, 89.) Ka­
kor znajo vsi elbični duhovi bajati in device ljubijo, tako tudi Rarašek. 
Jungmann gaje primerjal indiškemu Rakšasu; vendar indiški Rak-
šasje čuvar zlatih zakladov, družnik Kuvera-ta, kteri se 
zategadelj veh: Jakšaradža, „König der Erdkluftversteckten" od 
korenike rakš, condere, tueri, iz ktere je slovenska: raka 1) con-
ditorium 2) sepulcrum. On se tudi veh: Jakša§, kar enako pomenja 
po prehodu glasnika r v J, kakor učeni Weber (Indische Studien 
477) razklada. Da se spremenja glasnik r v j, ne nahajamo samo v 
sanskritu, temoč tudi v slovenščini ; primeri : o r a t a r in o r a t a j, italj. 
librajo za librario. Ime sorabskega kralja Jakša [(glej Giese-
brecht: Wendische Gesch. II. 16) pričuje, da so ga tudi Slovani 
Glasnik 1859. — IV. zv. - V 8 

poznali. Kraj Ščavnice je Rakša psovavno ime, kakor para. Rakša 
je toraj = condens , custodiens daemon , der Schätze bergende , hü-
thende Geist. Vse drugo pomenja Rar a še k. Jaz v ti besedi vidim 
reduplikacijo, kakor v latinski m ur m ur, susuro, me m or; 
primeri še ređuplikovane besede: baba, papa, tata, mama, 
latinske: perperam, populus, ulula, cucumis, turtur (glej 
Corsen v Kuhnovi Zeitschrift für vergi. Sprachf II. Band. Jahrg. 1853 
Str. 8.) Ostaja nam tedaj korenika ras. Rasiti pa pomenja to, kar 
nemško: mit Geräusch bewegen, dalje: rütteln, wühlen.''^) „V germu 
se nekaj rasi, im Gebüsch bewegt sich etwas." Os ne rasi, wolle 
die Wespen nicht aufwühlen," V sanskritu najdem ras, sonare. 
Rarašek toraj pomenja: der rauschende, aufwühlende Geist, in tako 
ime se pristuje duhu rašečih in razrašajočih vetrov. 
• M: 0 Pikulu. 
•'1 Na Stirskem so psovke znane: Ti pikul! Tudi rodovine Pi-
kul še imamo v celjski okolici. Litvani tudi poznajo hudega duha : 
Pykulaš. Leti ga imenujejo: Pykuò, in Cehi in Polaki v pomanj­
šani obhki: Pikulik. Slovaki si Pikulika predstavljajo z rudečo 
suknjico, z trivoglastim klobukom in pravijo, da tiči pod zemljo 
(KoUar Zpiewanky I, 414, 415); pri Polacih se veli tudi: Kar žel; 
primeri slovensko besedo: Keržlavec, ein Zwerg, ein kleiner 
stockiger Mensch. A. Jungmann je celo besedo Pikul primerjal be­
sedi pekel, litevsk. pokolos, sansk. palala, ein sumpfiger Ort, Pfuhl. 
Pikul, Pikulik ima svojo razlago v litovski piktas, böse, 
schlecht, sansk. piguna, haemisch, (glej Kuhn Zeitschrift für 
vergi. Sprachforsch. I, 197.) in hudi duh Pikul, Pikulik, Pik u la s, 
Pykuc se toraj ujema z indiškim Pijača, in pervotno pomenja: 
der böse, haemische, listige Daemon, ktere lastnosti mu tudi ruske 
povesti pripisujejo (glej Hanuš Wiss. des slaw. Myth. str. 329.) 
Kraj Ščavnice- pomenja pičmut „ein boshafter, zornmüthiger 
Mensch." 
O Deseljnu. 
Med Pohorci sem našel psovko deselj. „Da bi te deselj 
odnesel!" Več nisem mogel o njem zvediti. Severni Slovani po­
znajo hudega duha imenovanega: Das, Dias, D a se k, Dasljik, 
Dasei. Jaz bi tega hudega duha primerjal z indiškim D asa, dae­
mon (Rik. L 15, 11, 2.); vendar ne bi izpeljeval te besede iz kore-
nike dap ^mordere," slovenski: dokel, ein bissiger Mensch, kakor 
Bournof (Journ. asiat. IV. 499.), temoč iz korenike sansk. das, de-
struere, perdere, odkod sansk: dasyu, wilder Mensch, Feind, 
Räuber; primeri staroirsko : (dasach, wild, wüthend (Zeus Gramm. 
Celt 771). Deselj, Das , Dasek, Dasljik pomenja toraj : destru-
*) Primeri obilne slovenske imena; Kašelj, Rašek itd. 

ens, perdens, attligens daemon. Hanns je omenil slovansko 
besedo desiti, aufregen, za koreniko , ali ta pomen je obveljal po 
lastnosti hudega besnega duha Dasa, Desa, in toraj ni pervoten. 
Tudi štirski Nemci so to bitje od Slovencov prijeli in psujejo : Du 
verflikster Da schei! 
gl 
O Buta-Batern. 
„Da te tri b u t e r i ! Ti butan t i ! je tudi na Stirskem na­
vadna psovka. Butavka pa pomenja „assa fo et i da," po nemš­
kem Teufels dr eck. Že v „Mittheilungen des historischen Vereins 
für Krain" sem tega hudega duha omenil in ga primeril iranskemu: 
Daeva Buiti, kteri se v Vendidadu (XIX, 6. 146) veli vkanlji-
vec in goljuf ljudi. Tudi stari Indi ga poznajo in rekel bi, da 
nemški Buze, Buzemann je tudi enak indiškemu, iranskemu in 
slovenskemu Butu. Ime se nahaja kot osebno pri polabsko-slovan-
skih knezih, kakor tudi pri slovenskih kmetih: But, Buta, Butej, 
But er itd. Tudi na rimskoslovenskih kamnih v družbi imen: Ad-
namat. Teta, J en t u mar itd. se nahaja ime Buto. Ze Pictet 
(v Kuhnovi Zeitschrift für vergi. Sprachf. V. B. str. 333,334) je 
razložil pomen imena bhùta, Kobold, böser Geist, in rekel, da je 
korenika Chat, decipere, fallerò, primeri iransko: „Buiti, goluf 
ljudi." Sorodne besede so latin., fa tu s, dumm, albern, staro-
irski : baith, stultus, gothski: bauths, surdus, mutus, stultus, 
slovensk: butelj, Tölpel. Pomeni: vkanljivost, hudobnost, goljufi­
vost, in pa: bedastoća, neumnost se ujemajo. Primeri nemško pri-
slovico: dummer Teufel. 
• i 
O Gospodarcku. 
Med dobrimi duhi se omenja tudi Gospod ar ček v narodnih 
slovenskih pripovedkah. On prinaša srečo k hramu, pomnožuje pre­
moženje , redi živino itd. Tudi severni Slovani poznajo te dobre 
duhe in je imenujejo; Hospodafički. Ujemajo se z latinskimi 
Lare s. Poznal sem kmeta, kteri je imel v kuhinjskem okenjaku, 
kjer je imel shrambo za sol^ malega lesenega malika, in ko sem ga 
vprašal, kaj ta dedek pomenja, mi je odgovoril: To je moj Go­
spodar če k. Latinska beseda L a r pomenja : gospodar (Döllin-
ger Heidenlhum und Judenthum stran 512, kteri na etrusko besedo 
lars-lartio pokazuje, drugač Preller: röm. Mythol. str. 72, kteri 
na larva opominja) domači duh, in učeni Lottner ima prav, 
ako lare s k nordiški: la e ri, domicilium, starovisokonemški: lari, 
Wohnung stavlja. Lar toraj = domovni duh, Gospodarček. Larva 
je še le iz lar nastalo. 0 L arih so Rimljani mislili, da so zve­
ličani duhi umerhh iz obitelji, kteri v stanovahščih in prebivališčih 
varjejo osodo in srečo svoje žlahte.