Vas zanimajo italijanski običaji & šege iz srednjega veka? Ce bi videli film Magnificat (Pupi Avati), bi vsaj za hip pomislili, da je bil izraz splatter izumljen že nekje v srednjem veku, na italijanskem podeželju, se razume. Dva poklicna rablja se namreč preživljata tako, da nekje globoko na italijanskem ruralnem podeželju pobijata grešnike, potemtakem ljudi, moške & Ženske, zaradi te ali one stvari obsojene na cvretje v peklu. Najprej nečisto krasotico utopita v nečem, kar je le malce večje od potoka, denimo, Logašcice, toda to storita strokovno — zgrabita jo & potunkata. Kmalu zatem pa sredi mestne ulice & pred očmi ne posebej evforičnih množic na tla razpneta d zvežeta grešnega debeluha, si rutinsko nadeneta usnjeni firtah, ekspertno pogledata, Če je vse pripravljeno, malce pomodrujeta, se spogledata, mu Še rahlo naravnata okončine, preverita, če vezi tesnijo — in takoj začneta s svojim mesarskim giljotiniranjem. Možakarja razsekata na kose, jih zbašeta v vreče, nekaj malega pa pustita tudi za lokave lokalne pse. Vidimo sicer le pni zamah, okrvavljeni oder & vreče, v katere sta zbasala debeluha, toda vendarle se zazdi, da tu ni vse v redu. Kaj nas moti? Rablja sta prikazana kot vrhunska eksperta, prava & korektna profesionalca (ves čas tudi trenirata, akoprav drži, da jima glede na obilnost dela tega sploh ne bi bilo treba) — kako to, da potem, vsakega grešnika pokončata na drugačen način, drugače rečeno, kako to, da pri vseh ne uporabita iste metode, iste tehnike? Avati mora pač malce goljufati, če hoče demonstrirati pestrost italijanskih srednjeveških šeg & običajev.
cannes junior
Tatovi teles
DM »TUM
režija:
Abel Ferrara scenarij:
Stuart Gordon, Dennis Paoli, Nicholas St John
fotografija:
Bojan Bazelli
glasba:
Joe Delia
igrajo:
Gabrielle Anwar, Teny Kinney, Billy Wirth, Forest Whitakei
ZDA, 1993
lh27'
Ali imamo lahko grozljivko za levi, radikalni film? Ali je grozljivka sploh lahko levi film? Nikar ne pozabite, da v grozljivki normalnost vsakdanjega sveta & ljudi vedno ogrozi nenadni vdor pošasti, tujega bitja, ki ga skuša ta normalni svet—kar naj bi bilo seveda normalno — za vsako ceno potolči, uničiti sans merci, medtem ko levico — in z njo tudi levi, radikalni film — vedno definira prav njena strpnost & nesovražnost, celo solidarnost do tujih bitij, »drugosti«, ek-stremov, socialnih, kulturnih & političnih. Body Snatchers, mala orto-žanrska moj-
strovina Abela Ferrare, je bazično grozljivka, sicer remake klasičnega & močno kultnega Sieglovega hladnovojnega, hiper-paranoičnega šokerja Invasion of the Body Snatchers (1956), ki je dal svetu najpopolnejši »mind management«, predstavlja pa prav dokaz, da je grozljivka lahko tudi povsem radikalni film (zakaj lahko to isto vedno rečemo tudi o grozljivki The Night of the Living Dead, kmalu ne bo treba več pojasnjevati). »Na prvi pogled je vse zgledalo isto«, na začetku filma Invasion of the Body Snatchers ob vrnitvi s potovanja opozori pripovedovalec, Dr. Miles Bennell (Kevin McCarthy), splošni zdravnik v malem kalifornijskem mestu Santa Mira, nakar dramatično doda: »A ni bilo—mesto je nekaj obsedlo«. Prijatelji & sosedje se mu ne zdijo več taki, kot so bili prej: »Ko so se prej pogovarjali z mano, je bil v njihovih očeh vedno neki blesk. Zdaj ga ni več. Ni emocij. Besede so sicer iste, toda v njih ni ničesar«. Kmalu se izkaže, kaj je obsedlo to normalnost — prav sama normalnost, ali natančneje, is-tost, identičnost, podobnost, konsenz, če hočete politični podton tega filma: najdejo namreč trupla, ki predstavljajo replike živih bitij, kar pomeni, da so tuja bitja privzela obliko normalnih človeških bitij & jih s tem spremenila v armado mehaničnih, avtomatičnih robotov z izpranimi možgani. Z drugimi besedami, sovražnik tu ni tuje bitje, ampak prav podobnost, identičnost, istost, konsenz, yes, normalnost, potemtakem svet, v katerem so si vsi ljudje podobni. Uvrstitev Ferrari nega filma Body Snatchers, tega preveč »žanrskega« filma (le kako je lahko film sploh preveč žanr-ski?), v tekmovalni spored letošnjega can-neskega festivala se v glavnem nikomur ni zdela samoumevna, toda kot vedno, se je tudi tokrat izkazalo, da so pretirano žanrski filmi praviloma zelo osebni, auteurski. Ferrara, ki seje lani s svojim filmom Bad Lieutenant znašel le v netekmovalnem sporedu, je že na prelomu sedemdesetih v osemdeseta — predvsem s filmoma The Driller Killer & Angel maščevanja — zaslovel kot mračni, obsceni, grizlijevski kirurg newyorske low-life, paranoične & dobro nasmetene psycho—ulice, ki jo je na prelomu osemdesetih v devetdeseta mojstrsko pritegnil novim časom najprej v filmu King of New York & takoj zatem še v filmu Bad Lieutenant. Ferrarini filmi so bili za mainstream publiko, kakršna je, denimo, tudi canneska, vedno too much, prej narobe, njegove vivisekcije velemestnih smeti — grizlijevskih ubijanj & grizli-jevskih umiranj — so bile daleč od tega, v čemer uživa mainstream publika. In film Body Snatchers je bil v svoji navidezni žanrski nevtralnosti le priložnost, da je šel
Abel Ferrara do konca, da je potemtakem pokazal, daje pravi vir groze prav konsenz, življenje brez ekstremov, normalnost, človeška toplota. Zgodba je klasična, le da se tokrat vojaki & okoličani alabamske vojaške baze Fort Daly, kamor z ženo, hčerko iz prvega zakona & sinom iz drugega zakona pripotuje ekspert agencije za zaščito okolja, menda pod vplivom tajnega eksperimentiranja z jedrsko energijo spremenijo v same sebe, natančneje, njihova telesa postanejo svoje lastne replike, ritualno napumpane z istostjo, totalitarno par excellence, kateri se mora ukloniti vsakdo. S tem, ko postane človek identičen samemu sebi, potemtakem s tem, ko najde svojo pravo identiteto, postane identičen prav vsem ostalim »mutantom«, s čimer njegov problem nenadoma ni več njegov notranji. Ko mladi vojak Tim & ekspertova hči Marti nenadoma ugotovita, da je že vsa njuna okolica mutirala, skušata iz tega paranoičnega inferna zbežati s helikopterjem, toda ko spoznata, daje tudi njen mlajši polbrat Andy v resnici že mutant, ga s helikopterja hladnokrvno vržeta novim globinam naproti. Kaj dobimo? Družino, ki jo Ferrara zmasakrira sans merci, predvsem mater & otroka, ki sta v Sieglovem filmu pripadala tistemu nemočnemu & brezpravnemu razredu, čigar percepciji (»Glejte, vse se je spremenilo«), emocijam, subjektivnosti & ekstremnosti ni nihče verjel, še najmanj policija, znanost ali pa vojska. In dalje, če že hočete vedeti, kaj je to Fer-rarin auteurski touch: če bi člane te družine zmasakriral, preden so mutirali, bi bilo to nekaj gnusnega, nemoralnega & neznosnega, nekaj, kar bi se upiralo festivalskemu okusu & užitku, potemtakem nekaj, s čimer se mainstream srce ne bi moglo identificirati. Ker pa družinske člane zmasakrira potem, ko so že mutirali & postali negativni, okusa & užitka mainstream publike ne ogrozi, prej narobe, gledalec lahko zdaj nemoteno uživa v pobijanju žensk & otrok, pri čemer seveda pozabi, da so to v resnici le ljudje, katerih edina negativnost je v tem, da so mutirali sami vase, potemtakem prav v tem, da so postali le še bolj podobni sami sebi, kot so bili prej. Z eno besedo, gledalec uživa v masakrih, ker spregleda, da so to — kljub mutaciji — isti ljudje kot na začetku filma, uživa potemtakem v masakrih običajnih, normalnih ljudi. Ferrara gledalca prisili, da začne uživati v stvareh, v katerih uživa tudi on sam — in v katerih so uživali njegovi prejšnji filmi. In dovolj je bilo že to, da je gledalcu dal mutacijo, ki ne spremeni ničesar, daje potemtakem pokazal, da je najbolj nevaren prav konsenz o istost & človeški toploti.
MARCE STEFflPJCIC, JR.
9