Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni urednik: Vojko Černelč, odgovorni urednik: Bojan Samarin
DELAVSKA ENOTNOST
št. 23 — leto XXXVIII
Še o domnevnih nepravilnostih pri dodeljevanju in zamenjavi stanovanj v Celju S seje predsedstva občinskega sveta ZS Celje:
Delavci terjajo resnico
Stališča in ocena frontnega predsedstva OK SZDL Celje
Preberite na 8. strani
Demokratizacija odnosov in krepitev kolektivnega dela ter odgovornosti v Zvezi sindikatov Slovenije
Celovit odgovor naj da široka javna razprava
Ivan Godec
Družbenopolitična aktivno?' osnovnih organizacij in organov Zveze sindikatov Slovenije mora biti po svoji vsebini in metodah dela takšna, da bo omogočila neposreden vpliv članov zveze sindikatov na oblikovanje stališč v sindikalni organizaciji. Prav tako pa je pomembno, da mora zveza sindikatov zagotoviti delavcem vpliv na oblikovanje odločitev: v SZDL, skupščinah, organih oblasti in celotni družbi. Zato pomeni uresničevati načela demokratizacije odnosov in krepitev kolektivnega dela ter odgovornosti v Zvezi sindikatov Slovenije hkrati uresničevati eno najpomembnejših funkcij sindikatov. Temeljno vprašanje pri uresničevanju pobude tovariša Tita na VIII. kongresu ZSJ je zato: kaj storiti, da bomo pobudo o kolektivnem delu in skupni odgovornosti uresničili v njeni vsebini in v vsej njeni celovitosti?
Celovit odgovor na tako vprašanje bodo dali člani Zveze sindikatov Slovenije v široki javni razpravi, ki bo trajala do jesenske konference Zveze sindikatov Slovenije. Te dni predsedstvo republiškega sveta pripravlja predlog izhodišč za to razpravo, ki jih bo sprejel republiški svet ob koncu junija. Med sklepi, ki jih je oblikoval Republiški svet, je zahteva, da vse osnovne organizacije zveze sindikatov in vsi organi sindikatov temeljito analizirajo vsebino, metode in oblike svojega dela. Med drugimi so posebej izpostavljena naslednja vprašanja:
— v osnovnih organizacijah oceniti, če pri odločitvah osnovne organizacije sodeluje večina članov; kako člani izražajo svoje neposredne interese in se dogovarjajo o skupnih interesih, upoštevaje pri tem razredno vlogo zveze sindikatov in kako poteka proces odločanja v osnovnih organizacijah; kakšna je vloga sindikalnih skupin; kako so člani osnovnih organizacij povezani z izvršnim odborom osnovne organizacije in obratno; ali člani izvršnega odbora osnovne organizacije dobro opravljajo svoje zadolžitve; kako ocenjujejo člani zveze sindikatov povezavo osnovne organizacije z drugimi organi zveze sindikatov;
—	v konferencah zveze sindikatov v delovnih organizacijah in koordinacijskih odborih sindikata v SOZD analizirati metode in oblike delovanja teh organov. Posebej je potrebno preučiti, če konference in koordinacijski odbori ne prevzemajo funkcije osnovne organizacije in ne predstavljajo nadomestila za njeno aktivnost; prav tako je potrebno oceniti tudi primere, ko konference in koordinacijski odbori ne opravljajo tistih funkcij, ki jih ti organi morajo opravljati zaradi potrebe po aktivnosti zveze sindikatov pri pripravi na odločitve samoupravnih organov na ravni delovne organizacije in SOZD;
—	v občinskih organizacijah zveze sindikatov preučiti aktivnost v povezavi z osnovnimi organizacijami, način pripravljanja sklepov in način odločanja na sejah, javnost dela občinskega sveta in njegovih organov, aktivnost organov sindikatov dejavnosti in njihovo organiziranost v občini, uresničevanje funkcije člana občinskega sveta zveze sindikatov in člana njegovega predsedstva ter uresničevanje vloge profesionalnih delavcev v občinskem svetu pri krepitvi demokratičnosti;
—	v medobčinskih svetih zveze sindikatov organizirati razprave zlasti o vsebini koordinacije programov in akcij občinskih svetov na območju medobčinskega sveta kot tudi zunaj njega;
—	v Republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije še nadalje krepiti tiste metode in oblike dela, ki bodo omogočile čimbolj množično sodelovanje članov in organov zveze sindikatov pri odločanju v republiškem svetu; analizirati aktivnost članov republiškega sveta ZSS in njegovega predsedstva ter sekretariata; zagotoviti takšno delo odborov, komisij in svetov pri Republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije, ki bodo vključevali v oblikovanje stališč in akcij zveze sindikatov interese članov v občinskih organizacijah in v sindikatih dejavnosti;
—	v sindikatih dejavnosti dosledneje uresničiti statutarno načelo o oblikah in metodah dela sindikatov. Zato je potrebno oceniti, ali je aktivnost posameznega sindikata organizirana
tako, da prihajajo do veljave avtentični interesi delavcev posameznih dejavnosti in v kolikšni meri je še vedno uveljavljeno fo-rumsko delo.
Hkrati ugotavljamo, da je za demokratizacijo odnosov in kolektivno vodenje pomembno tudi uveljavljanje enoletnega mandata predsednika. Vendar menimo, da je za celovito uresničitev te zamisli potrebno še proučiti nekatera vprašanja. Ocenjujemo, da je pri realizaciji tega načela potreben različen pristop v različnih okoljih. Prav tako moramo natančno preučiti, kako doseči, da pri poudarjanju kolektivne odgovornosti ne bo zmanjšana osebna odgovornost, kako bomo uspeli doseči kontinuiteto političnega dela in koordinirati naše odločitve z ZK in SZDL. Zato je potrebno tudi temeljito preučiti vprašanje mandatov v času do konference, na konferenci pa bomo o tem vprašanju sprejeli konkretne usmeritve.
Večkrat smo že ugotovili, da je bila aktivnost Zveze sindikatov Slovenije po 9. kongresu usmerjena v bistvena in vsebinska vprašanja položaja delavca v združenem delu. Res je ta aktivnost še vedno preveč skoncentrirana na razprave v organih in še vedno premalo v povsem neposrednih akcijah v osnovnih organizacijah ZS, a vendar lahko rečemo: sami s seboj se nismo pretirano ukvarjali. Zato je sedaj priložnost, da ob programiranju aktivnosti za drugo polletje letošnjega leta temeljiteje analiziramo tudi navedena vprašanja in s tem prispevamo k osnovnemu smislu ideje o demokratizaciji odnosov in krepitvi kolektivnega dela ter odgovornosti.
Doseči moramo, da bo vpliv delavcev na vse odločitve v naši družbi in število članov zveze sindikatov, ki pri tem sodeluje, eden najpomembnejših elementov za oceno uresničevanja pobude tovariša Tita na VIII. kongresu ZSJ. In v zvezi s tem čaka dovolj konkretnih nalog vse osnovne organizacije zveze sindikatov, vse organe ZS in vsakega člana posebej.
Josip Šoštar	(Foto: A. Agnič)
Pogovor na gradbišču
Joža in »praznovanje«
Ivo Kuljaj
Te dni naj bi vsi gradbinci tako ali drugače proslavili svoj praznik — dan gradbincev. Takšna je vsaj želja njihovega sindikata. To nas je vodilo tudi na gradbišče ljubljanske »Tehnike« za Bežigrad. Naš pomenek je stekel z Josipom Šoštarjem, visokokvalificiranim tesarjem, ki je pred več kot desetimi leti poprijel za delo v Ljubljani. Prišel je iz Virovitice.
Rokujemo se s fantom, ki je v najlepših letih. Značilne poteze njegovega obraza pa nam govorijo, kot bi jih imel Joža nekaj več. Deluje resno, kar se tudi spodobi za vodjo tesarske skupine pri gradnji dvaindvajset-nadstropne stanovanjske stolpnice.
»Kako, Joža?«
»Dobro, ni kaj reči, le vročina iz dneva v dan bolj pritiska. Toda delati je vseeno treba. Vsak dan po dvanajst ur in še več ur, pa kljub temu že zamujamo. Saj veste, pritisk je velik, ljudje čakajo na stanovanja. Ta, ki bodo zgrajena tu, so bila oddana že tedaj, ko je na gradbišču rasla še trava.«
»Kaj pa vaš praznik?«
»Kakšen praznik?«
»Ja, dan gradbincev vendar!«
»Nič ne vem za to. Pred časom smo nekaj tekmovali, vendar smo izpadli^tako mislim, da se je praznovanje za nas že končalo.«
»No ja, ne gre le za osrednjo slovesnost v Metliki. Mislimo na to, ali se boste na vašem gradbišču kaj pogovorili ob tej priložnosti. Denimo, pregledali rezultate, se dogovorili za prizadevanja v prihodnje?«
»Sicer sem član izvršnega odbora sindikalne organizacije, toda tudi o kakšnem sestanku, pogovoru nisem ničesar slišal.«
»Ko smo že pri sindikatu, s čim se ukvarja vaša organizacija?«
»Razpravljamo o prošnjah, če je treba komu pomagati. Saj veste, ljudje večkrat zaidejo v stiske. Poleg tega v sindikatu razpravljamo tudi o tem, če se kdo ponesreči in ga potlej po potrebi razporedimo na lažje delovno mesto. Ja, prav zdaj, ko smo se združili s podjetjem Slovenija ceste, se pogovarjamo tudi o boljšem preskrbovanju s hrano naših delavcev. Pa tudi o izboljšanju razmer v samskem domu, kjer prebiva precej naših delavcev.«
»Kakšne pa so te razmere?«
»Delavci se pritožujejo, da nimajo tople vode in se zvečer, ko pridejo utrujeni domov, ne morejo sprhati. To bi jim morali zagotoviti, kajti če ves dan delaš v tej vročini... Pozimi pa da nimajo dobre kurjave, da jih večkrat zebe. Tako pravijo.«
»Pa ste se o tem v sindikalni organizaciji kaj zmenili?«
»Za zdaj še ne. Saj veste, kako je, stvari se počasi premikajo na bolje. Vse preveč vidimo delo, delavca pa bolj malo.«
»Prej ste dejali, da ste v zamudi. Zakaj pa?«
»Večkrat imamo nepredvidene zastoje. Zadnjič se je pri nas ponesrečil delavec. Bil je iz moje skupine. Štirinajst dni nismo mogli na gradbišče. So hodili tod sami direktorji in inšpekcija.«
»Pa je bilo hudo?«
»Dva sta padla s četrtega nadstropja. Plošča je počila. Smrtno se je ponesrečil 22-leten delavec iz Zenice. Komaj je prišel k nam. Vedno je bil zelo tih, zato mi je bilo še bolj hudo, kar nisem vedel, kaj bi storil. Toda počasi človek pozabi. Spomin je sicer grenak, delati pa je treba dalje, kajti ljudje čakajo na stanovanja...	w
KAJ SMO STORILI
Sestalo se je predsedstvo mestnega sveta ZS Ljubljane
Praksa opravila Kmalu bo kar dobro s pomisleki
Andrej Ulaga
Damjan Križnik
Že vrsto let v Sloveniji ugotavljamo, da smo vse premalo storili za dopustovanje naših delovnih ljudi. Premalo smo storili za obnavljanje počitniških domov in vse preveč počasni in togi smo bili, ko naj bi se odločali za nove investicije, za gradnjo novih počitniških zmogljivosti. Zato smo veliko zamudili, saj je pot do lastnega počitniškega doma danes težja in napornejša, kot pa je bila kdajkoli doslej. Ob vsem tem pa je seveda najbolj zaskrbljujoče to, da ostaja polovica naših delovnih ljudi v času svojega rednega letnega dopusta še vedno doma. Razlog je preprost: zmogljivosti počitniških domov delovnih organizacij so precej bolj skromne od povpraševanja, storitve komercialnega turizma pa so glede na osebne prejemke naših delavcev še vedno veliki večini nedostopne.
Zato so se slovenski sindikati že pred časom odločili, lahko bi zapisali že pred svojim osmim kongresom, da bodo spodbujali delavce k ustanavljanju samoupravnih interesnih počitniških skupnosti, to je k skupnemu iskanju najugodnejših in perspektivnih rešitev na področju dopustovanja.
In, če v začetku ni bilo malo pozameznikov, ki so dvomili v učinkovitost počitniških skupnosti, je že razmeroma kratka, komaj nekajletna praksa opravila z vsemi pomisleki. Prednosti samoupravnih počitniških skupnosti so namreč v primerjavi z individualnim reševanjem dopustovanja delavcev več kot očitne. Koliko laže in hitreje se da, denimo, pogovarjati na občini, če se pogovarjajo delegati več delovnih kolektivov hkrati za nekaj sto ležišč, v primerjavi s predstavniki posameznih delovnih organizacij, ki želijo prostor pod soncem za deset, petnajst, dvajset postelj? In, koliko bolj preprosto delo imajo urbanisti, arhitekti, izvajalci, predstavniki komunalnih organizacij in drugi, če lahko hkrati oziroma istočasno poskrbijo za počitniške zmogljivosti več delovnih kolektivov? Da pri vsem tem sploh ne omenjamo ekonomičnejšega poslovanja, skupne ponudbe, boljše izkoriščenosti kapacitet in ka-
drov, preprostejšega reševanja gradnje infrastrukturnih objektov, brez katerih ni sodobnega letovišča in še vrsto stvari, ki vse govore »za« povezovanje in ustanavljanje samoupravnih počitniških skupnosti.
Skratka, če smo imeli še pred časom opravka s številnimi pomisleki in nezaupanjem do gradnje skupnih počitniških zmogljivosti, danes dvomov skorajda ni več. Ne le v enem, temveč v več primerih so slovenske samoupravne počitniške skupnosti, najmanj kar lahko zapišemo, opravičile svoj obstoj in potrdile pravilno odločitev sindikatov. Spomnimo se, denimo, le počitniške skupnosti Krško, ki ima svoje naselje v Nerezinah na Lošinju, ali počitniške skupnosti Murska Sobota, ki si je postavila prelepo »počitniško vas« na zahodni obali Istre. V omenjenih dveh, pa tudi v drugih primerih, je zadovoljstvo obojestransko. Zadovoljni so lastniki počitniških naselij in zadovoljni so, nemalokrat tako zelo »sporni« občinski možje, ki lahko na svoji zemlji s prstom pokažejo, kako se je treba lotiti vprašanj domačega turizma, da je »volk sit in koza cela«.
Navkljub vsemu pa slovenski sindikati ugotavljajo, da poteka akcija za ustanavljanje samoupravnih počitniških skupnosti še vedno prepočasi. Mnogi se namreč še vedno ne morejo sprijazniti s tem, da bi delili zmogljivosti z drugimi, da ne bi bilo vse, čeprav skromno in nesodobno, zares povsem in samo njihovo. In mnogi se še vedno sentimentalno oklepajo povojnih let, ko je bilo v vsakem primeru in povsod na dopustu lepo, ali v trhli baraki iz lesonita ali v razbeljenem vagonu na stranskem tiru. Saj je bilo. Vendar marsikaj, kar je bilo dobro in v redu pred dvajsetimi in več leti, danes ni več. Ne za delavce in še manj za inšpekcijske službe.
Vremena Kranjcem se jasnijo! Vsaj v Ljubljani. Tako je moč sod iti po zadnji seji predsedstva mestnega sveta Zveze sindikatov .Ljubljana, na kateri so govorili tudi o »nekaterih vprašanjih s področja stanovanjske politike«, o prilagajanju poslovnega časa trgovin na drobno in gostinskih ter storitvenih dejavnosti resničnim potrebam delovnih ljudi in občanov, obravnavali pa so tudi osnutek pravilnika o pomoči nezaposlenim članom sindikata.
Najprej o stanovanjih:
Tisti, ki so na sam dan zmage, 9. maja letos, stali v kačasti vrsti pred Staninvestovo zgradbo na Kersnikovi, niso čakali povsem zastonj na Fužine. Res je, da je bil razpis razveljavljen, zato pa bo imelo teh 1500 evidentiranih kandidatov po ponovnem natečaju to prednost, da jih bo Sta-ninvest morda povabil na razgovor prej kot druge. Kdaj? Nov, sedmi natečaj naj bi že zagledal luč sveta, vendar je bil MS ZSS proti objavi, ker je v njem premalo kriterijev in preveč stališč. Zato je predsedstvo sklenilo, naj gredo ti kriteriji v javno razpravo v organizacije združenega dela, kjer jih bodo delavci še dopolnili
in konkretizirali. Verificirani bi naj nato veljali za vse enako. Mimogrede velja poudariti, da bodo v ljubljanskih občinah do 1982. leta zgradili 8.207 stanovanj, izmed katerih jih je 634 že prodanih, 2.833 rezerviranih, prostih pa je še 4.740. Prihodnje leto bo zgrajenih 1.275 prostih stanovanj, 1981. leta 2.004, 1982. leta pa 1.461. Za brezdomce vsekakor spodbudni podatki!
O prilagajanju poslovnega časa:
Ob sobotah popoldne je v Ljubljani odprtih že 22 trgovin z živili, dežurne prodajalne pa odpro vrata tudi ob nedeljah dopoldne. Po ugotovitvah svetov potrošnikov turističnih organizacij in SIS za preskrbo Ljubljane pa to še vedno ni dovolj. Zato se je predsedstvo MS ZSS Ljubljana pridružilo predlogu komiteja za preskrbo, cene, gostinstvo in turizem, da je treba z drugačno razporeditvijo poslovnega časa tudi v ožjem središču mesta — Nazorjeva, Miklošičeva do križišča z Dalmatinovo, Stritarjevo, Wolfovo ter Mestni in Stari trg — ob sobotah in nedeljah odpreti več trgovin in gostilnic. Tako bi
naj ob sobotah do 9, in ob nedeljah do 12. ure delalo pet različnih poslovnih enot živilske stroke in najmanj po ena poslovalnica naslednjih dejavnosti: tekstil, obutev in usnjena galanterija, steklo in keramični izdelki, papirnica, sadje in zelenjava, cvetličarna, izdelki domače obrti in spominkov ter drogerija. Ob vikendih doslej bolj mrtva Ljubljana utegne torej že kmalu postati živahnejša, med drugim tudi zato, ker bi naj bilo do 30. septembra namesto 50 odprtih kar 80 odstotkov vseh gostinskih kapacitet. Seveda se v sindikatih zavedajo, da bodo spremembe v poslovnem času povzročile vrsto težav pri delavcih (91 odstotkov teh zaposlenih so ženske), zato zahtevajo, naj izvršni svet skupščine mesta čimprej pripravi predloge za spremembo delovnega časa za posamezne dejavnosti, v te predloge pa naj vključi tudi otroško varstvo. OO ZS v teh temeljnih in drugih organizacijah združenega dela se morajo posebej zavzeti za ustrezno materialno stimulacijo teh delavcev, ki bodo delali ob sobotah popoldne in nedeljah dopoldne, kar pomeni, da morajo zagotoviti
dosledno uresničevanje »stališč« RS ZSS. Predsedstvo je tudi predlagalo, da imajo lahko poslovne enote, ki bodo obratovale čez vikend, zaprto ob ponedeljkih.
O osnutku pravilnika o pomoči nezaposlenim članom sindikata:
Vsak začasno nezaposlen član sindikata, ki je ali ostal brez zaposlitve (ne po svoji krivdi!) ali išče novo, bo imel po novem pravilniku pravico do enkratne denarne pomoči v višini do največ 60 odstotkov povprečnega osebnega dohodka v SR Sloveniji za preteklo leto. Če pa je kdo prišel iskat službo v Ljubljano iz drugih jugoslovanskih krajev, pa je ni dobil, bo imel odslej pravico zahtevati od strokovnega sodelavca za socialno politiko in pomoč članom sindikata naročilnico za vozovnico do svojega doma in še 100 dinarjev za prehrano. To so le nekatere iskrice iz osnutka novega pravilnika, ki ga je predsedstvo po obravnavi sprejelo kot predlog in bi naj začel veljati po naslednji seji MS ZSS.
Kratka seja in velik korak naprej, torej.
IO RO sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije
Po soočanju akcija
Marjan Horvat
Izvršni odbor republiškega odbora sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije je na zadnji seji namenil največ pozornosti akcijskemu načrtu o uresničevanju stališč RS ZSS o delitvi po delu. Dogovorili so se za devet posvetov, na katerih se bodo sindikalni aktivisti temeljito seznanili z »rdečo knjižico« o delitvi po delu, hkrati pa bodo izmenjali tudi izkušnje s področja samoupravnega urejanja odnosov v pridobivanju in delitvi dohodka ter delitvi sredstev za osebne dohodke. Temu sledi akcija v temeljnih organizacijah združe-
nega dela, kjer bodo morali soočiti dosedanje rešitve z zakonskimi določbami in po vrsti, z organizirano politično akcijo, odpravljati vse pomanjkljivosti v samoupravni zakonodaji in praksi delitve po delu. Po sodbi izvršnega odbora pa napak, neustreznih rešitev ter stranpoti tudi v njihovi dejavnosti ne manjka. Ker pa gre za širok splet vprašanj, bo bržkone nujno izoblikovati »prioritetni red problemov« ter se v vseh okoljih dogovoriti, kaj smo sposobni urediti, denimo, do konca letošnjega leta in kaj nas čaka v prihodnjem letu. Tako
oblikovani akcijski načrti, ki bodo opredeljevali odgovornosti vseh dejavnikov, bodo prav gotovo v mnogo večji meri zagotavljali, da bo delo steklo tako, kot smo se dogovorili na vseh ravneh samoupravnega odločanja.
V zvezi z delitvijo po delu pa je na seji stekla beseda tudi o samoupravnih sporazumih dejavnosti za pridobivanje in razporejanje dohodka ter o nalogah sindikata prometa in zvez ter njegovih organov pri oblikovanju družbenih dogovorov. Pravzaprav je delo na tem področju že steklo; komisije podpisnic že de-
lajo, v cestnem transportu pa so že pripravili osnutek dopolnil za novi dokument. Obstaja tudi nekaj dilem s področja družbenega sporazumevanja o razporejanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke. O njih pa se bodo pogovorili z ustreznimi družbenimi sveti pri RS ZSS in na skupnih komisijah podpisnic samoupravnih sporazumov.
Vsem občinskim in osnovnim organizacijam sindikata
Dragi tovariši,
Ob 50-letnici zahrbtnega umora organizacijskega sekretarja CK KPJ Djura Djakoviča in sekretarja centralnega odbora Rdeče pomoči Nikole Hečimoviča v Šelovi grapi na Kozjaku je založba KOMUNIST-LJUBLJANA izdala priložnostno značko KOZJAK 79 z likoma obeh revolucionarjev. Ker je dohodek od prodaje značk namenjen ureditvi spominskega parka obema revolucionarjema jugoslovanskega delavskega gibanja na Duhu na Kozjaku, je založba izdala značke v večjem številu, zato vam priporočamo, da jih tudi vi naročite v večjem številu in s tem prispevate k čim lepši ureditvi omenjenega spominskega parka.
Cena značke je 15 din. Izdelal jo je ing. arh. Matjaž Bertoncelj iz Maribora 6 raster tehniki in predstavlja tehnični in tehnološki dosežek.
Tovariško vas pozdravljamo!
Predsednik RS ZSS VINKO HAFNER
Republiški odbor Sindikata delavcev komunalnega in stanovanjskega gospodarstva Slovenije
Še veliko dela
Marjan Vrabec
Obsežen program dela republiškega odbora sindikata delavcev komunalnega in stanovanjskega gospodarstva Slovenije nalaga tako izvršnemu odboru kakor tudi komisijam tvorno vključevanje v dejavnost občinskih odborov in tistih osnovnih organizacij, kjer ni občinskih odborov. Posebej pa program zahteva proučevanje gospodarske problematike v tistih TOZD in DO, kjer so v preteklem letu poslovali z izgubo. Tako izvršni odbor kakor tudi komisija za družbenoekonomske odnose sta se pri izpolnjevanju tega programa resno lotila dela.
Izvršni odbor je tako pred dnevi v razširjeni sestavi zasedal v Idriji. Tema razprave je bila obširna, saj sta bila na dnevnem redu tako organiziranost in družbenoekonomski položaj komunalnega gospodarstva v
Idriji s programom sanacije, kakor tudi aktivnost osnovne organizacije ZSS TOZD Komunale Idrija.
Lansko leto je idrijskemu komunalnemu gospodarstvu prineslo dokajšnjo izgubo. Že prej pa tudi na seji je bila večkrat izrečena ugotovitev, da je izguba iz lanskega leta minimalna in da je večina izgube prenesena iz preteklih let. To je vsekakor opozorilo, da velja v bodoče temeljito proučiti številke, ki so posredovane v zaključnem računu in jih primerjati z dejstvi. Očitno je naša skupna akcija »zaključni računi 78« obrodila uspeh! Tudi v bodoče je potrebno delavcem naliti »čistega vina«, saj se le tako lahko resno in s polno odgovornostjo spoprimejo s svojimi ekonomskimi problemi.
Pomembna tema razgovora je zadevala tudi integracijski pro-
ces. Pred novim letom je prišlo do združitve gradbene, obrtne in komunalne dejavnosti v Idriji v skupno delovno organizacijo Zidgrad Idrija, v kateri je komunala oblikovana kot samostojna temeljna organizacija. Iz razprave mnogih udeležencev pa je bilo razvidno, da je pri tej združitvi še marsikaj nedorečenega, odprtega, z eno besedo; potrebno bo še temeljito delo in usklajevanje interesov — vendar ne s podjetniško miselnostjo — da bo nova delovna organizacija zaživela svoje polno življenje.
Ravno pri ekonomskih odnosih med TOZD je nujno izpostaviti komunalno dejavnost z vidika posebnega družbenega pomena.
Pravkar sprejeti zakon o skupnih osnovah svobodne menjave dela omogoča rešitev vrste obstoječih problemov tako glede medse-
bojnih cen kakor tudi uspešnejše notranje organiziranosti.
Osnovna organizacija sindikata mora v bodoče še temeljiteje kakor do sedaj obravnavati probleme gospodarjenja, delitve po delu, družbenoekonomska izhodišča planiranja — predvsem pa zagotavljati učinkovito informiranje in komuniciranje v delegatskem sistemu. Prav tako je dolžna tekoče ocenjevati nadaljnje postopke združevanja. Tudi zaradi tega je potrebno čimprej oblikovati konferenco osnovnih organizacij in s skupno sprejetim programom dela zagotavljati delavcem v tej dejavnosti enakopraven družbenoekonomski odnos. Tvorno sodelovanje vseh družbenopolitičnih dejavnikov v občini, posebej pa občinskega sveta ZS Idrija je spodbuda za boljše poslovanje v bodoče.
m
Razvoj samoupravnih odnosov v prometni sferi med železnico in porabniki storitev
Vsi se peljemo na istem vozu
Boris Rugelj
Teče četrto leto, odkar se je tudi v prometni politiki uveljavilo načelo predaje administrativnih, se pravi »državnih« pravic o odločanju in urejanju vprašanj v roke delavcem. V letu 1976 je bila namreč ustanovljena republiška samoupravna interesna skupnost za železniški in luški promet. Po vsej Sloveniji so bile v združenem delu oblikovane delegacije in konference delegacij, prek katerih naj bi delovni ljudje posegli v delovanje in razvoj tako pomembne dejavnosti, kot je prometna in ki je bila doslej v bistvu povsem zunaj »dosega« njihovega vpliva. Tarife v potniškem in tovornem prometu pa razvojna politika so bile »stvari«, ki jih je bilo treba zgolj jemati na znanje, sprejeti takšne, kakršne so izoblikovali drugi — železnica in zvezni oziroma republiški organi. V kolikšni meri se je v omenjenih treh letih položaj spremenil, v kolikšni meri se že čuti vpliv in volja združenega dela na prometno politiko v tej dejavnosti prometa in kako deluje delegatski sistem, smo se nedavno tega pogovarjali v Ljubljani in Mariboru z obema stranema — z uporabniki železniških storitev in njihovimi izvajalci, železničarji.
Nemara je najbolje ponazoril odnose med železnico in združenim delom — v-okviru SIS — Anton Miklič, delegat temeljne SIS za luški in železniški promet Ljubljana, sicer pa zaposlen v Železniško transportni organizaciji Ljubljana, TOZD za promet. Dejal nam je naslednje: »Čutimo, da nas delavci v »onem drugem« združenem delu nimajo več za nekaj tujega, kar bi bilo nad njihovimi interesi. Spoznali so, mi pa seveda tudi, da se pravzaprav vsi peljemo na istem vozu. Takšno spoznanje je nedvomno posledica ali pa, če hočete, zasluga spoznavanja naših značilnosti, težav, načrtov — vsega tega v okviru sestankov v samoupravni interesni skupno-
sti« .
Seveda pa za zdaj delegatsko urejevanje železniške prometne politike in reševanje težav, s katerimi se bojuje železnica, ni poseglo tudi po vseh ključnih vprašanjih. Vpliv administracije je še vedno preveč odločilen v vseh ključnih vprašanjih prometne politike, od cen storitev do razvojnih vprašanj. Zavoljo tega moramo kar na začetku povedati, da tu veliko ni bil o storjenega, če malce karikiramo — z besedami Avtona Mikliča in tiho pritrditvijo Marjane Rous, tajnice republiške SIS za železniški in luški promet (z obema smo se pogovarjali istočasno) — od sistemskih ukrepov so bili doslej izpeljani le varčevalni ukrepi zavoljo nafte. Vse drugo je ostalo v »papirnati fazi«, se pravi — dogovori, sporazumi so sklenjeni, kaj dosti več od tega pa ni bilo storjenega. Tu se seveda samoupravne pravice združenega dela najbolj spotikajo ob administrativne ovire, ki so pogosto prav nerazumljive.
Anton Bezjak, z železniškega gospodarstva Ljubljana, nam je ob tej priložnosti navedel primer, ko je združeno delo proti administraciji še vedno brez moči. Znano je, da se sprejeta prometna politika zavzema za čim večji prenos tovorov na železnico — sem sodijo tudi težki kamioni, ki jih povsod v svetu vse bolj prevažajo po tirih. Pri nas tak način prevoza nekako ne more zaživeti, razen v zelo omejenem obsegu. Vzrok je v tem, da mnoga železniška gospodarstva
nimajo ustreznih naprav na nakladanje in razkladanje tovornjakov z vagonov, drugi pa, da takšnih posebnih vagonov močno primanjkuje. Toda čeprav je združeno delo pripravljeno zbirati sredstva za nakup vagonov in sredstva tudi so na voljo, zvezna administracija že dve leti ne dovoli uvoza. Domači proizvajalci pa zahtevam železnice (in združenega dela) ne morejo ustreči, ker takšnih vagonov ne izdelujejo. Ali lahko trdimo, da so družbeni interesi povsem drugačni, kot interesi velikega dela združenega dela, ki bi s prevozom kamionov po železnici želelo prihraniti lastni in tudi denar družbene skupnosti (za popravila cest)?
Administracija je preprečila tudi uresničenje dogovora med železnico in uporabniki železniških storitev o povečanju tarif za prevoz. Čeprav se je združeno delo strinjalo s povečanjem tarif, saj je bilo na dlani, da železničarji s sedanjimi tarifami ne zmorejo tekočega vzdrževanja. Toda administracija je tudi v tem primeru bila »nad« samoupravnim dogovarjanjem v združenem delu...
Samoupravni odnosi pa se prek delegatskega sistema v SIS kajpak bolj uveljavljajo pri razreševanju »manj pomembnih«, internih vprašanj. V veliko pomoč so pri tem lani ustanovljene temeljne SIS, deset jih je v Sloveniji, je povedala Marjana Rous, ki so prevzele reševanje lokalnih zahtev in težav prometne politike na »svoja pleča«, hkrati pa tudi splošno pomembna vprašanja, s katerimi se sicer »ubada« republiška SIS, približale širšemu krogu združenega dela.
Delegatski odnosi v temeljnih SIS in delegatske povezave rred temeljnimi in republiško SIS kljub nekaterim objektivnim, pa tudi subjektivnim težavam dobro delujejo. Tako so nam zatrdili v Temeljni skupnosti prometnega središča Maribor, kjer smo se pogovarjali z njenim predsednikom Marjanom Žlendrom, ki je sicer delegat združenega dela — izhaja namreč iz Tovarne Dušika Ruše, ki je zelo pomemben partner železnice.
Temeljne SIS so nastale zavoljo tega, ker so potrebe uporabnikov železniških in luških storitev v raznih krajih zelo raznolike z vrsto različnih majhnih problemov in mikro povezav, za katere je nesmiselno, da o njih samoupravno razpravljajo in jih rešujejo na povsem drugem koncu Slovenije ali v dejavnostih, ki nimajo med seboj nikakršne zveze«, nam je dejal Marjan Žlender. »Tako je na primer, vprašanje usklajevanja transportnih naprav med železnico in porabniki njenih storitev in še kaj. Je pa prek temeljnih SIS moč organizirati mnogo učinkovitejšo razpravo tudi o skupnih problemih o vprašanjih, ki zadevajo celotno gospodarstvo na eni in prometno dejavnost na drugi. Tu so se doslej temeljne skupnosti pokazale kot zelo učinkovit dejavnik pri uveljavljanju in poglabljanju samoupravnih pravic delavcev v združenem delu.«
Prav zdaj se na primer v temeljnih SIS po vsej Sloveniji dogovarjajo porabniki storitev in železničarji o tem, kako bi čim-
več blaga prepeljali po železnici. Kako? Eden izmed načinov je hitrejše nakladanje in razkladanje vagonov, kjer lahko združeno delo prispeva odločilni delež in pa gradnja novih industrijskih tirov: Samoupravno sfe je tfeba
dogovoriti le, da bi v delovnih organizacijah, kjer je le mogoče, vagone raztovarjali in nakladali tudi prek vikenda — zdaj čez soboto in nedeljo stoji na industrijskih tirih na stotine vagonov. Gradnja novih industrijskih tirov je pravzaprav že dogovorjena, pripravljena je tudi finančna konstrukcija: 40 odstotkov potrebnih sredstev naj bi prispevalo združeno delo samo, ostalo pa naj bi bila posojila bank in železnice s tem, da bi del sredstev, ki jih gospodarstvo namenja za razvoj železniškega prometa, porabili za industrijske tire. Sredstva, ki bodo za uresničenje te akcije potrebna, niso majhna, toda gospodarstvu se bo naložba sorazmerno hitro vrnila v obliki dosti manjših transportnih stroškov.
V mariborski temeljni SIS je, na primer, tudi v teku akcija, v kateri naj bi delegati te SIS v svojih sredinah »propagirali«, da bi združeno delo v svojih srednjeročnih razvojnih načrtih upoštevalo tudi potrebe po transportnih napravah. Tako celoviti investicijski načrti so za zdaj še redkost, nam je zatrdil Marjan Žlender, in dodal: »V mnogih delovnih organizacijah, tudi velikih, še do danes niso uspeli izračunati, koliko jih pravzaprav velja ta ali ona vrsta transporta blaga.«
Zavoljo tega je kajpak razumljiva težnja mariborske temeljne SIS za železniški in luški promet, da v srednjeročni načrt razvoja družbenoekonomskih odnosov tega področja za obdobje 1981—1985 obvezno pride tudi projekt gradnje železniškega prometnega terminala in da bi v vseh bodočih industrijskih conah že pri načrtovanju predvideli industrijske tire oziroma vsaj rezervirali prostor zanje.
Težavam navkljub torej samoupravni sistem reševanja pomembnih in krajevnih vprašanj prometne železniške politike kar dobro deluje. Večje, pogosto celo rešljive težave pa nastanejo pri dogovarjanju v medrepubliškem merilu. Nemara je eden glavnih vzrokov za zastoje pri dogovarjanju o konkretnih rešitvah prometnih zagat in usklajevanju razvojnih teženj različna stopnja uveljavljenosti samoupravnih odnosov v prometni sferi in delovanje delegatskega sistema. Tu kajpak ni dogovorov o dohodkovnih povezavah med železnico in porabniki, kot je to primer z slovensko akcijo za gradnjo industrijskih tirov, ni se moč dogovoriti niti o tako imenovanem »nočnem« skoku niti o prevozu tovornjakov z železnico. Kolikšna je škoda od tega, lahko vsaj približno razberemo iz mnenja inž. Igorja Kajzerja, vodje obrata ferokroma v tovarni dušika v Rušah:
»Po cesti moramo prepeljati 3000 ton elektrodne mase iz tovarne elektrod in ferolegur iz Šibenika, ker železničarji v Šibeniku niso ničesar storili, da bi lahko to blago prepeljali z železnico. Drugi porabniki elektrodne mase iz Slovenije pa pripeljejo iz Šibenika še 15000 ton te surovine. Cena za prevoz s kamionom je 400 do 500 din na tono (odvisno od prevoznika), po železnici bi nas pa veljal prevoz ene tone 329 dinarjev.«
Prav tako pa Ruše prepeljejo s kamioni skoraj polovico svojih izdelkov, ker je mnogo kupcev v krajih, kjer je železniška dostava nemogoča (toda nekateri so v krajih, kjer teče železniška proga).
Vsekakor drži: najprej velja
sistem samoupravnega odločanja v prometni politiki uveljaviti in v podrobnostih uresničiti doma, v naši republiki in potem z globalno utrjeno »vizijo« razvoja nastopati v zveznem merilu. Toda drobne, lokalne težave je moč prav gotovo reševati vsaj vzporedno, če ne že prej. To lepo
dokazujejo delegatski odnosi v SIS za železniški in luški promet v Sloveniji, za katere lahko brez skrbi lahko trdimo: lokalni problemi in tudi že nekatera skupna vprašanja se prek delegatskega sistema lepo rešujejo, tako na primer dohodkovni odnosi med železnico in združenim delom,
odnosi med železnico in krajevnimi skupnostmi (odpiranje novih ali pred časom opuščenih potniških prog). Toda senca administracije je še »pregloboka«, da bi lahko združeno delo ta vprašanja reševalo, kot mu je v korist in predvsem hitro in učinkovito.
Tale industrijski tir se zdi hudo zaraščen in zanemarjen —se »lastniki« nemara ne zavedajo njegovega pomena za znižanje transportnih in s tem proizvodnih stroškov ?
Moderne, prekladalne naprave so na mnogih postajah še redkost od tod tudi izvira počasnost železnice pri pretovarjanju blaga in slabit izkoriščenost vagonov
lil. mednarodna sindikalna konferenca solidarnosti z delavci in ljudstvom Palestine
Vsak narod ima pravico sam odločati o svoji usodi
Branko Cvetkovič
V Damasku je bila od 15. do 17. maja letos tretja mednarodna sindikalna konferenca solidarnosti z delavci in ljudstvom Palestine. Udeležila se je je tudi delegacija Zveze sindikatov Jugoslavije. Tretjič so se zbrali predstavniki sindikalnih organizacij in gibanj iz številnih držav sveta, da bi izrekli podporo in pomoč pravičnemu boju palestinskega ljudstva v uresničevanju pravic do samoodločbe in ustanovitve lastne države. Organizatorji konference so bili mednarodna sindikalna organizacija arabskih držav, mednarodna organizacija dela arabskih držav, svetovna sindikalna federacija ter sindikati Sirije in Palestine.
Jugoslovansko sindikalno delegacijo je vodil član predsedstva sveta Zveze sindikatov Hrv3«te Mirko Mečava. Zaprosili smo ga, naj nam odgovori na nekaj vprašanj o tem pomembnem sreča-niu. V okviru skupnih akcij jugo-slovanskin sindikalnih glasil je razgovor pripravilo uredništvo RADNIČKE NOVINE iz Zagreba.
VPRAŠANJE:	»Katere so
najpomembnejše značilnosti III. mednarodne sindikalne konference solidarnosti z ljudstvom Palestine, ki je bila nedavno v Siriji.«
M. MEČAVA: »Konference se je udeležilo 80 delegacij, ki so zastopale nacionalne sindikalne organizacije posameznih držav Azije, Afrike, Evrope in Latinske Amerike. Zastopanih je bilo tudi več mednarodnih sindikalnih organizacij kot so: konfederacija afriških in arabskih sindikatov (ICATU), konfederacija dela arabskih narodov, ki je bila eden izmed pobudnikov tega srečanja in svetovna sindikalna organizacija.
Poglavitna značilnost konference je bila v tem, da so se vsi delegati in delegacije ne glede na nekatere razlike v stališčih strinjali s pravičnim bojem palestinskega ljudstva za svobodo, za pravico do samoodločbe in ustanovitve samostojne države palestinskega ljudstva na ozemlju lastne domovine. Vsi so podprli upravičen boj palestinskega ljudstva, ki že vrsto let tipi zaradi preganjanja, povračilnih ukrepov, brutalnega trpinčenja in nenormalnega življenja. Zavzeli so enotno stališče, da je treba temu ljudstvu pomagati v vsakem pogledu —materialno, družbenopolitično ter z moralno akcijo na mednarodnem področju in pa z drugimi oblikami.
Sklenili so, da se vse organizacije, vsaka v svoji državi, zavzamejo za mobilizacijo lastnih organizacij in drugih naprednih sil z namenom nuditi moralnopolitično in materialno podporo v boju palestinskega ljudstva.
Vsi delegati in delegacije so obsodili sklepanje vsakršnih sporazumov in dogovorov, to je reševanje tako imenovanega palestinskega vprašanja in problema na Bližnjem vzhodu brez palestinskega ljudstva in mimo njega. Enotni so si bili v tem, da nihče nima pravice krojiti usode palestinskega ljudstva brez njegovega soglasja.«
VPRAŠANJE: »Katere so temeljne značilnosti in cilji sedanjega boja palestinskega ljudstva?«
M. MEČAVA: »Poglavitna značilnost in cilj tega boja je vrnitev palestinskega ljudstva v njegovo domovino, da na ozemlju Palestine ustanovi svojo samostojno državo, ki bi bila, sodeč po tistem, kar smo slišali od predstavnikov palestinskih
organizacij, demokratična in svobodna država. V tem trenutku je njihov poglavitni cilj postaviti se po robu sporazumu med vladama Egipta in Izraela in njegovemu uresničevanju, saj s tem ni rešeno vprašanje zagotovitve pravice Palestincev do samoodločbe in državnosti. Njihova akcija je usmerjena tudi h krepitvi vojaške dejavnosti na območju Izraela, da bi s tem ustvarili razpoloženje in ozračje, s katerega pomočjo bi zagotovili možnosti za uresničitev njihovega končnega cilja.
Na območju arabskih držav, kjer zdaj živijo Palestinci, je dejavnost usmerjena k urjenju borcev in pripravljanju oboroženih akcij ter socialni skrbi, zaposlovanju, izobraževanju in vzgoji mladega rodu.
Nadaljnja značilnost tega boja je krepitev enotnosti palestinskega ljudstva ne glede na to, kje živijo in v kateri organizaciji so. Znano je, da v okviru palestinskega ljudstva deluje več organizacij, ki imajo različne poglede na metode boja za uresničitev skupnega cilja palestinskega ljudstva. Zdaj je poglavitna skrb, da se zagotovi enotnost vseh organizacij v okviru PLO, to je Palestinske osvobodilne organizacije pod vodstvom sveta za nacionalno osvoboditev in predsednika Jaserja Arafata.
Sodeč po tem, kar smo lahko slišali med pogovori s sindikalnimi aktivisti palestinskega ljudstva, vse te organizacije v celoti priznavajo PLO kot edinega zakonitega predstavnika palestinskega ljudstva.«
VPRAŠANJE: Kako se zdaj kaže organizirana mednarodna solidarnost s Palestinci in katere so njene značilnosti?«
M. MEČAVA: »Na konferenci solidarnosti smo slišali, da
je ta solidarnost v organizacijah delavcev, ki so bile zastopane na konferenci, vsestranska, soglasna in raznovrstna. Bistvo je v moralnopolitični podpori, dajanju materialne in denarne pomoči, še zlasti pa pošiljanju zdravil, hrane in oblačil ljudstvu in borcem Palestine ter izobraževanju kadrov. Tudi Jugoslavija daje znatno pomoč, kar palestinsko ljudstvo zelo ceni.«
VPRAŠANJE: »Katera so najpomembnejša sporočila letošnjega srečanja solidarnosti s palestinskim ljudstvom?
M. MEČAVA: »Na konferenci smo sprejeli sedem sklepnih dokumentov in to po razpravi, ki je trajala 3 dni in v kateri so sodelovali skoraj vsi delegati. V razpravi je sodeloval tudi predsednik sveta za nacionalno osvoboditev palestinskega ljudstva Jaser Arafat. Najpomembnejši dokument je prvi — gre za poziv delavcem in sindikalnim organizacijam sveta, v katerem so nakazane nekatere naloge teh organizacij, da podpro boj delavcev in ljudstva Palestine.
Sprejeta so bila tudi pisma generalnemu sekretarju Združenih narodov Kurtu Waldheimu, dalje predsedniku republike Sirije Asadu, predsedniku Arafatu, pisma generalnemu direktorju UNESCA in drugim. Vsako izmed pisem vsebuje specifična sporočila, za vsa pa je značilen poziv k podpori pravičnemu boju palestinskega ljudstva.
Dokumenti terjajo, mislim, da je to zelo pomembno tudi za nas, da se pojasni in popularizira boj sicer majhnega palestinskega ljudstva oziroma njegove cilje. Tako dokumenti zahtevajo organiziranje dnevov in tednov solidarnosti z bojem palestinskega
ljudstva ter pošiljanje materialne, finančne in druge pomoči. Mislim, da lahko storimo v tem pogledu več, kot smo doslej, še zlasti kar zadeva prikazovanje boja palestinskega ljudstva za svobodo ter pošiljanje materialne in finančne pomoči.
Želim poudariti, da smo se imeli priložnost srečati z več člani sindikalnega vodstva palestinskih delavcev in z aktivisti palestinske osvobodilne organizacije. Obiskali smo klub mladih deklet, palestinsko šolo, kjer se dekleta — hčerke in prijateljice padlih borcev učijo za pridobitev kvalifikacije. Srečali smo se z delovnim kolektivom neke palestinske delavnice, kjer v glavnem izdelujejo obleke za palestinske borce in obleke za starše padlih borcev ali siromašnih družin. Na teh srečanjih smo občutili iskreno spoštovanje in prijateljstvo do naše države in tovariša Tita. Vsi poznajo in cenijo našo solidarnost in pomoč in vedo, da izhaja po eni strani iz tega, da smo sami prehodili trnovo pot boja za lastno svobodo, po drugi strani pa iz značilnosti našega političnega, samoupravnega in socialističnega sistema, da ima vsako ljudstvo, veliko ali majhno, pravico do lastne domovine, svobodo in samoodločbe.«
VPRAŠANJE: »Kako ocenjujejo naše sodelovanje na konferenci glede na že navezane stike s sindikalnimi organizacijami tega območja?«
M. MEČAVA: »Jugoslavija ima že dolgo stike in zveze s sindikalnimi organizacijami vseh arabskih držav, še zlasti s sindikati Sirije in palestinskih delavcev. Mislim, da je nemogoče, da ne bi sodelovali na takšni konferenci, ne glede na to, da se na
takšnem srečanju pojavljajo težnje, razmišljanja in izjave, ki jih ne podpiramo. Ker je poglavitni cilj takšnega srečanja solidarnost z bojem palestinskega ljudstva, ki ga podpiramo, je povsem razumljivo, da smo bili navzoči. Našo udeležbo na konferenci so toplo pozdravili. Bili smo priča prijateljskih srečanj s številnimi delegacijami. Posebne pogovore smo imeh z vodstvom generalne federacije sindikata Palestincev. Naš nastop so pozdravili tudi zato, ker smo navedli predloge, ki so povsem skladni s stališči in izhodišči naše celotne zunanje politike. Gre za stališča, ki temeljijo na načelih neuvrščenosti, stališča, ki se zavzemajo za to, da se palestinskemu ljudstvu zagotove svoboda, samoodločba in država na lastnem ozemlju, vendar teh ciljev ne moreta zagotoviti bloka s svojim tekmovanjem na območju arabskega ozemlja, niti ločeni sporazumi posameznih arabskih držav z Izraelom, niti skrbništvo katerekoli velikih sil.
Potemtakem smo se zavzeli za to, da se je treba boriti za pravice palestinskega ljudstva, podpirati njegov pravičen boj ter se postavljati po robu izraelski napadalni politiki in doseči umik Izraela z okupiranih arabskih ozemelj.«
Z obiska delegacije ZSS v Kataloniji (II.)
Pogovor z vodstvom delavskih komisij Barcelone
Ivan Godec
Najtehtnejše informacije o organiziranosti katalonskih delavcev v boju proti buržoaziji smo dobili med izčrpnim pogovorom z vodstvom delavskih komisij Barcelone. Po prihodu na sedež njihove organizacije so nam pripravili kratke informativne pogovore v strokovnih sindikatih: prometa, tekstila in kovinarjev. Opazili smo množico obiskovalcev, ki so čakali po hodnikih. Kasneje smo na pogovorih ugotovili, da so to delavci — člani delavskih komisij, ki prihajajo po razne nasvete v zvezi z nerešenimi vprašanji in krivicami, ki se jim dogajajo. Skupno smo ugotovili, da take množice konkretnih opravil v vodstvu barcelonskih delavskih komisij ne bodo mogli dolgo zdržati. Obenem so ponosni, da se člani tako množično oglašajo pri njih, a to kaže tudi na premajhno ra-"zvitost dela v sekcijah delavskih komisij v podjetjih.
O tem, koliko članov delavskih komisij je med barcelonskimi delavci, nismo mogli dobiti povsem točnega podatka. Približne ocene kažejo, da imajo
med člani 35% vseh delavcev. Takoj po legalizaciji so imeli izredno velik porast članstva. Pravijo, da je bilo razlogov za to več. Najpomembnejša sta dva: mnogo delavcev je mislilo, da gre za obvezno včlanjevanje kot je to veljalo v času frankizma za njegove »vertikalne« sindikate; na drugi strani pa je mnogo delavcev bilo prepričanih, da gre za organizacijo, ki bo predvsem le organ pomoči in so bili po prvih stikih razočarani. Zelo odkrito so nam govorili tudi o težavah in organizacijskih pomanjkljivostih, ki so krive tudi za zmanjševanje članstva v zadnjem letu.
Glede vsebine dela v delavskih komisijah, torej v sekcijah v podjetjih, ki imajo svoj izvršilni organ, imenovan izvršni svet, so še zelo nezadovoljni. Glavno vprašanje, ki prevladuje tako pri sklepanju pogodb z delodajalci kot tudi ob vsakodnevnih nasprotjih z delodajalci in vlado, je pogajanje o mezdah. Z uspehi niso zadovoljni. Povedali so primer, d? ocenjujejo porast življenjskih stroškov v letu 1978 za 16,5%; vlada je odobrila 13%
povečanje mezd; sindikati pa so uspeli izboriti 14%. Nikakor pa ne uspejo poseči v izboljšanje na drugih področjih življenja delavcev. Zdravstvo, šolstvo in druga pomembna vprašanja niso uspeli spremeniti na bolje niti z ostrejšimi oblikami boja. Tudi s stavkami ne.
Zakonodaja se v glavnem še ni spremenila in veljajo zakoni iz časa frankističnega režima. Sindikatom tako ni ostalo drugega, kot da uporabijo vsako najmanjšo možnost, ki so jo dovoljevali že prejšnji zakoni. Tak primer je pravica voljenega predsednika posameznega sindikata v komite podjetja, da je v mesecu 40 ur odsoten z dela zaradi dolžnosti v zvezi s sindikalno aktivnostjo. V barcelonskih podjetjih je v teh komitejih pet do šest tisoč delegatov, kar vendarle predstavlja veliko množico neposrednih delegatov in aktivistov, ki bi ob še bolje organiziranih akcijah lahko imeli večje uspehe. Vedno so nam sproti razložili, da je štiridesetletna diktatura pustila težke posledice v zavesti delavcev in da so morali
mnogo aktivnosti začenjati povsem na novo, kljub temu, da je bilo sindikalno gibanje pred špansko državljansko vojno že močno razvito.
Na naše vprašanje, kaj so strateški cilji borbe delavskih komisij, so podobno kot v sindikatih drugih zahodnih kapitalističnih družb odgovarjali, da sindikat ni politična organizacija in njihova borba sega le do bližnjih ciljev v okviru obstoječega sistema.
Sprehod po barcelonski rambli
Že ob prihodu v Barcelono in nato skoraj vsak večer smo šli na kratek sprehod po rambli. To je neke vrste avenija, ki pelje iz centra mesta v smeri morja. Gre za široko prometnico, ki ima na vsaki strani enosmerno cesto, vmes pa je mnogo prostora za pešce. Na posameznih odsekih ramble so specializirane prodajalne. Po tem, kaj te trgovinice prodajajo, se imenujejo tudi deli ramble: rambla rož, rambla živali itd. Posebej zanimive so prodajalne živali, kjer je mogoče dobiti na desetine različnih živa-
li, od ptičev pevcev do opic. Te trgovine so odprte vso noč. Večer in noč pa sta na rambli tudi najbolj zanimiva. Ponosno so nam Katalonci razlagali, da je čilski pesnik Pablo Neruda dejal, da ni lepše ramble na svetu od barcelonske. Obenem pa so pošteno povedali, da je on opisoval ramblo v dvajsetih letih tega stoletja. Vzdušje je res nekaj posebnega in enkratnega. Malo spominja na naš dalmatinski korzo. Vendar je treba upoštevati, da gre za več kot trimilijonsko mesto in da to vpliva na raznovrstnost in originalnost tega dela Barcelone. Del ljudi sedi ob pijači, nekaj jih postava in pričakuje nekoga, s komer so zmenjeni, a ta seveda ni bil točen; večina pa se jih sprehaja in živahno pogovarja. Vtis sem imel, da se jih presenetljivo dosti med seboj pozna, kar je pripisati latinskemu načinu zgovornosti in pripravljenosti na klepet. Promet na rambli počasi upada okoli druge ure zjutraj in zamre šele tja proti četrti uri. Kmalu po peti se že ponovno odpirajo kioski s časopisi in začenja se novo dru-
žabno življenje na rambli. Nisem videl mnogo sveta, a rad verjamem Nerudi, še posebej zato, ker v njegovih časih čudovitega vzdušja na rambli niso motili avtomobili s svojim rohnenjem.
Srečanje na UGT
Na našo pobudo in ob popolni podpori vodstva delavskih komisij smo se srečali tudi s predstavniki UGT. Bili smo na njihovem sedežu, kjer v lepih prostorih deluje vodstvo barcelonske in katalonske Generalne zveze delavcev (UGT). Glede na svoje cilje in povezanost s socialistično partijo (PSO E) niso pokazali veliko volje in veselja za sodelovanje z našimi sindikati, pa smo jim vseeno rekli, da naj njihova študijska delegacija obišče Slovenijo. Vabilo so sprejeli.
Sindikat v sestavljenih organizacijah združenega dela
Zaveje naj svež veter
Marjan Horvat
Če bi sodili le po številkah, ko bi nas ne zanimalo življenje, konkretni odnosi, samoupravni akti kot »pravila igre«, če že tako rečemo, bi bržkone lahko marsikdo dejal, da smo v naši republiki na področju povezovanja temeljnih organizacij združenega dela in delovnih organizacij v sestavljene organizacije združenega dela mnogo storili. Ta čas imamo v Sloveniji 56 organiziranih SOZD. Registriranih je 43, šest je po podatkih za lani priglašenih, kot se temu reče... Toda to so le številke, ki v resnici nič ne povedo. Za njimi se skrivajo številne pomanjkljivosti v samoupravni zakonodaji sestavljenih organizacij, pa tudi resnica, da so delavci premalo obveščeni o tem, kakšne prednosti in obveznosti jim prinaša združevanje ter da je SOZD sicer neobvezna oblika organiziranja, vendar pa se obveznosti, ki so jih sprejele temeljne organizacije združenega dela s samoupravnimi sporazumi, v bistvu ne razlikujejo od tistih, ki jih imajo v temeljni organizaciji združenega dela ali v delovni organizaciji.
Resnici na ljubo moramo povedati, da se zapisane obveznosti v samoupravnih sporazumih o združevanju v SOZD le s težavo prebijajo v našo zavest tudi tedaj, ko smo se v okviru sestavljene organizacije dogovorili o skupnem planiranju in določili s tem povezane skupne naloge. Lahko slišimo — praktično ni republiškega odbora sindikatov, kjer te trditve na seji ne bi vsaj omenili, da o ekonomskih, tehnoloških in socialnih vidikih, ki morajo biti podlaga utemeljevanja in opravičenosti SOZD, premalo govorimo. Delavci o tem skoraj ne vedo. Zategadelj pa le redkokje zvemo, denimo, za razpravo o možnostih, ki nam jih ponuja takšna oblika združevanja v zvezi s tipizacijo, standardizacijo in specializacijo proizvodnje ter i ' litve dela s prenosom in dopolnjevanjem tehnologije, serijske proizvodnje, usklajenosti .tehnoloških postopkov; da ne govorimo o masovni proizvodnji, razvoju znanosti in raziskovanja za proizvodnjo in podobno. To pa so kajpak zelo konkretne zadeve,
kjer »filozofiranje« res ni potrebno. Čisti račun je pomemben in tudi konkreten dogovor o tem, katera temeljna organizacija bo v proizvodnji kaj »pokrivala« in kaj bo delala tista, ki je morebiti imela podoben, če ne celo isti proizvodni program.
Na ta in druga vprašanja v zvezi s problematiko sestavljenih organizacij združenega dela nas opozarja tudi poročilo družbenega pravobranilca samoupravljanja, ki temeljito analizira dogajanja v sestavljenih organizacijah združenega dela, odgovarja na zakonsko že dogovorjene rešitve in slabo prakso, pa tudi odpira dileme v takih primerih kot so, denimo, tiste povezave, kjer je združenih več delovnih organizacij trgovine na drobno, proizvodnih delovnih organizacij različnih dejavnosti, ki nimajo ničesar skupnega v proizvodnji, menjavi ali dopolnjevanju ponudbe; v zvezi s tistimi sestavljenimi organizacijami, kjer je več delovnih organizacij iste dejavnosti, čeprav ne poznajo medsebojne dobave surovin in polizdelkov, medsebojne delitve dela
ali skupnega nastopanja na trgu in podobno. Ne nazadnje ne smemo pozabiti tudi na številne enovite delovne organizacije, kjer združuje delo zelo majhno število ljudi, vendar se bržkone s »vključitvijo« v SOZD izogibajo učinkovitemu povezovanju v okviru delovnih organizacij. Pa še bi lahko naštevali... Tako pač lahko govorimo o razlogu več, da se v republiških odborih sindikatov »vzamejo v roke« in presodijo, ali so združene zares take delovne organizacije oziroma dejavnosti, ki zagotavljajo ob večji družbeni produktivnosti tudi večji dohodek.
Podlaga za združevanje je torej ekonomika. V tem smislu pa kaže iskati tudi razloge, zakaj širši družbeni interesi ne »prestopijo« praga podjetij. Ali prevladuje ponekod — bržkone še v mnogih okoljih — podjetništvo? Nepotrebna konkurenca? Pravzaprav pa bi veljalo v vseh sestav Ijenih organizacijah iskati tudi odgovor na vprašanje, zakaj se premalo uveljavljajo kot nosilke razvoja na posameznem področju proizvodnje, kot po-
budnice skupnega planiranja, organiziranja dela in tudi združevanja sredstev izven lastnih institucionalnih okvirov. Odgovorni družbeni dejavniki morajo tem vprašanjem nameniti več pozornosti že tudi zato, da bi v povezovanju po merilu »panoga« in »dejavnost« omejili spontanost ter ga zamenjali z argumenti tehnologije in ekonomije.
Splet vprašanj, dilem in nalog v sestavljenih organizacijah združenega dela prav gotovo zahteva akcijo subjektivnih dejavnikov. V sindikatih že dlje časa teče razprava o nalogah sindikata na vseh ravneh organiziranosti v zvezi s sestavljenimi organizacijami združenega dela. Osnovni nosilci dejavnosti so v vsaki sestavljeni organizaciji združenega dela koordinacijski odbori sindikata, oprti na osnovne organizacije zveze sindikatov in konference v delovnih organizacijah. Prav posebne naloge pa imajo republiški odbori sindikatov, ki morajo v sodelovanju z drugimi dejavniki takoj spodbuditi pripravljanje temeljite analize odnosov v vsaki se-
stavljeni organizaciji posebej, na osnovi teh analiz in ocen pa pomagati koordinacijskim odborom, konferencam sindikata in osnovnim organizacijam sindikata pri premagovanju ovir pri uresničevanju zakona o združenem delu na tem področju. Prav gotovo pa je politična osnova za razreševanje številnih vprašanj sestavljenih organizacij združenega dela v poročilu družbenega pravobranilca samoupravljanja SRS, skupščinskih gradivih ter v razpravi delegatov zbora združenega dela skupščine SRS in, ne nazadnje, v stališčih RS ZSS in njegovega predsedstva v zvezi z združevanjem v sestavljene organizacije združenega dela.
Izkušnje EM Hidromontaže pri gospodarskem sodelovanju s tujino
Med čermi na tuje
Ciril Brajer	*
Delavci EM Hidromontaže so zelo ponosni na uspeh, ki so ga dosegli pri zahtevnih delih na hidroelektrarni in namakalnoenergetskem objektu Tarbela Dam v Pakistanu.
Mariborska EM — Hidro-montaža je lani praznovala tridesetletnico obstoja. Največje uspehe je požela na področju velikih montaž celovite elektro in strojne opreme energetskih in industrijskih objektov, to dejavnost pa uspešno dopolnjujejo njene samostojne produktivne enote. V Jugoslaviji so njeni delavci montirali več kot 450 objektov, večje število pa tudi skoraj po vseh celinah. Dolgoletne izkušnje so bile vzrok, da so v Hidromontaži skupaj s slovenskimi sindikati pripravili posvetovanje o vključevanju slovenskega gospodarstva v mednarodno delitev dela in borbo za nove mednarodne ekonomske odnose. Ob tako zbranih izkušnjah in spoznanjih se bodo sindikati lahko uspešneje vključevali tudi v prizadevanja za stabilizacijo gospodarstva v Jugoslaviji.
Hidromontažo prav tako kot druge delovne organizacije gospodarsko bilančni vzroki in naši politični cilji postavljajo pred zahtevno nalogo: treba se bo vse bolj uveljaviti na tujih tržiščih. Naši politični odnosi s svetom, predvsem z manj razvitimi deželami, so se uspešno razvijali, gospodarstvo pa jim ni moglo slediti v tolikšni meri, kot si želimo. To bo treba doseči — že zato, ker gospodarsko sodelovanje politiki ustvari trdnejša tla. Približno sedem let si delavci Hidromontaže z vsemi silami prizadevajo doseči ta pomembni cilj, predvsem se skuvijo vključevati v investicijska Jela v tujini. Zdaj ustvarja' za 15 milijonov dolarjev takš h del, predvsem v deželah trr ega sveta in v obeh Nem-čijah s ako sodelujejo v slovenske? investicijskem izvozu s 16 dr 7 odstotki. Zgradili so že 20 e .ergetskih in drugih bazičnih ■bjektov, opravljali pa so predvsem montažna dela. Dobava opreme je pomanjkljiva, le pri dveh hidroelektrarnah v Shri Lanki se je vključilo jugoslovan-
sko gospodarstvo in ju postavilo v celoti.
Hidromontaža je dela vedno uspešno opravila in tako kot jugoslovanski delovni kolektiv v teh deželah zapustila dobre sledi. Njenemu gospodarskemu uspehu se je tako pridružil tudi politični. Vedno je skušala v svoje delo vključiti pravilno predstavo o naši domovini v precejšnjem krogu domačinov. Tak način »političnega« delovanja je prav gotovo najuspešnejši, saj je neposreden mnogokrat nemogoč (v Pakistanu so bili naprimer delavci vključeni v 36 sindikatov različnih političnih tokov!)
Presedlajmo z uspehov še na zapreke, zaradi katerih le-ti niso še večji: Hidromontaža je v tujini izredno težko konkurenčna, kar je posledica nizke produktivnosti doma. Prav zdaj imajo za več kot 100 milijonov dolarjev ponudb, uspeli pa bodo le malokje — kljub politični naklonjenosti-dežel — ponudnic investicijskih del. S storitvami, se pravi z montažo, še nekako gre, močno pa šepa dobava. Doma imamo pač konjunkturo in trg »posrka« vse, kar hočeš. Zunaj je tako naša ponudba v ostrem konkurenčnem boju tudi do 30 odstotkov dražja. Pri tem razvite dežele ugodno kreditirajo dela in opremo za takšne posle, Hidromontaža, (izrazito za storitve specializirana organizacija) pa dobi posojila le za opremo. Spet smo pri opremi — ne moremo nuditi celovitih ponudb, saj celo sami uvažamo (ne le, ker potrebujemo kredite tujih dobaviteljev opreme, pač pa enostavno zaradi nekompletnih tehnologij). Vzemimo za primer tovarno sladkorja v Ormožu, kjer slovensko gospodarstvo res 70-od-stotno sodeluje z opremo, a dobro vemo, kako se zapleta pri cenah in rokih. Že pri samo organiziranosti je naše gospodarstvo šibko, če pa se že uspe organizirati, se sreča s finančnimi in
»strokovnimi« ovirami. Še nekaj bi morali urediti — jasno je, da je sklepanje poslov z deželami tretjega sveta marsikdaj politično tveganje, saj se situacija včasih tam spremeni čez noč. To tveganje pa ni porazdeljeno na vno družbo, ampak nosi posledice delovna organizacija sama.
Težave, ki smo jih našteli, veljajo verjetno za naše gospodarstvo v celoti, poglejmo si še one, s katerimi se delavci Hidromontaže spopadajo pri izvajanju investicijskih del.
Delovna organizacija, ki izvaža blago, je svoje delo s sklenitvijo pogodbe v večini opravila, pri investicijskih delih pa se šele prav začne. Dela bo treba strokovno in pravočasno opraviti, za kar je potrebno tudi poznavanje dežele, njenih družbenoekonomskih, kulturnih, političnih, verskih značilnosti, jezika... Vse to terja še kako zahteven in odgovoren pristop, predvsem kadrovski. Takšni posli torej zahtevajo v tujini najcelovitejši in najodgovornejši nastop, status delovnih organizacij, ki jjh opravljajo, pa ni dorečen. Že razpolaganje s čistim deviznim prihodkom, ki ga tako ustvarijo, ni urejeno.
Na vsem naštetem se »zlomi« marsikateri objekt. Dokler ta vprašanja ne bodo nekako rešena, bodo gospodarski odnosi s tujino »capljali« za političnimi. Tudi nerazvite dežele, ki so gospodarsko šibkejše od naše, so se od bivših kolonialnih gospodarjev naučile vsaj nečesa — trgovanja in finančnih poslov. Najsi so nam še tako naklonjene, bodo posle sklepale z razvitimi državami, ki nudijo celovite inženiringe in tujci bodo tako pogodbeni partnerji, mi pa njihovi soi-zvajalci. Naposreden odnos s tretjim svetom, ki si ga želimo doseči, je tako prekinjen.
Takšno sliko smo si, žal, ustvarili na posvetovanju, ki je bilo minuli ponedeljek V Mariboru,
Dopolnimo jo še z nekaj mnenji strokovnjakov Hidromontaže, ki so si pri poslih v'tujini nabrali številne izkušnje, žal ne ravno svetle:
Težave se začno že pri kadrih, ki takšne posle vodijo. Dobiti je treba strokovnjaka, ki ustreza vsem našim predpisom in obvlada vse lokalne pogoje. Poznati mora deželo, njene zakone, poskrbeti mora za ustrezno nastanitev delavcev, prehrano, rekreacijo, obveščenost... Kaj bi naštevali, takšnih ljudi kratko malo nimamo. Kar jih je, se spet srečajo s konjunkturo, ki vlada pri nas tudi na tem področju. Delo na tujem še zdaleč ni dovolj stimulirano. Ena možnih rešitev je mejitev uvoza poslov, ki smo sposobni opraviti sami. To bi ,'risililo« sposobne ljudi, da bi posle vodili, kar bi bila tudi obra šola za odhod v tujino — vsekakor cenejša, kot če se ljudje usposabljajo na objektih na tujem.
Pogrešajo tudi določen pregled kadrov, ki so vendarle usposobljeni in tudi pripravljeni voditi dela na tujem. Tega ni niti v Mariboru, kaj šele v Sloveniji. Slišali smo tudi, da zakonodaja dejavnost Hidromontaže pov^ sem enači z blagovno menjavo. Izvoz storitvenih dejavnosti bi moral biti bolj stimuliran. Zakonodaja je sploh preveč toga, tako da je običajno zelo težko zadovoljiti kupca, če hočeš ustreči vsem zakonom. Lahko je govoriti b ekspanziji na tujem, ko pa se pri objektu pojavi potreba po dodatnih storitvah, zavoljo nedomišljenih ukrepov in predpisov še ni gotovo, da boš prišel do potrebnih soglasij. Pri izenačenosti z blagovno menjavo se Hidromontaža in druge tovrstne delovne organizacije love kar med tremi čermi — našo, tuje zakonodajo in zahtevami poslovnega partnerja.
Še nekaj drobcev z razprave: polno je seminarjev in na njih
»filozofiranja« o ekspanziji in celovitih objektih »na ključ«, ovire smo pa že našteli. Pa še jih je nekaj. V tujini so naše ambasade povsem ločene od predstavnikov gospodarske zbornice, podatkov pa tako ne dobijo ne od enih ne od drugih. Marsikdaj nimajo niti spiska jugoslovanskih delovnih organizacij, ki nastopajo v določeni deželi. Predlogov, naj ambasada in gospodarska zbornica delujeta usklajeno, je cela gora — a pri njih tudi ostane. Tako so nam zatrdili, da vse podatke poiščejo (in tudi dobijo) na nemških ambasadah s tremi delavci, medtem ko jim naših sedem ne more pomagati. Na vprašanje gostov iz republiških sindikatov so povedali še to, kako skrbe za svoje delavce v tujini in kakšen vpliv imajo le-ti na sklepanje poslov s tujino. Spoznali smo, da, čeprav vseh ponudb ne obravnavajo na referendu-
mih, delavci še kako spremljajo to področje, se zanj zanimajo in vse bolj o njem tudi odločajo. Tudi tu pa ne gre brez težav. Ko se kolektiv za nek posel z vso zavestjo in odgovornostjo odloči, kar naenkrat ni ljudi, ki bi hoteli v tujino tudi oditi. Prisiliti seveda ne morejo nikogar, skrbe pa, da so pogoji za takšno delo čimbol j-ši. Že osebni dohodek je 1,5-krat večji kot v domovini, poleg tega pa dobe terenski dodatek v lokalni valuti, brezplačno nastanitev, trudijo se, da dobe delavci takšno prehrano, kot so je vajeni doma. Vse bolj uspešno organizirajo športno in kulturno življenje na tujih deloviščih in tudi pri družbeno političnem delu in obveščanju so z vsako izkušnjo »srečnejše roke«. Zdaj si prizadevajo, da bi vsakemu delavcu zagotovili obisk doma vsakih šest mesecev, tudi iz najbolj oddaljenih in nedostopnih gradbišč.
Žgoči problemi cementne industrije
Zgodba o »zlatem prahu«
IZ PRAKSE SODIŠČ ZDRUŽENEGA DELA
Piše: Ivan Žužek
Ivo Kuljaj
Sporazum o prenehanju delovnega razmerja ne more biti pogojen
Po podatkih zborničnega koordinacijskega odbora za tržišče ter za ustvarjanje in delitev dohodka je prvem tromesečju letos v naši republiki poslovalo z izgubo kakih 130 temeljnih organizacij združenega dela. Več kot polovico vse izgube so izkazale organizacije s področja industrije, predvsem v proizvodnji cementa ter električnih aparatov.
In če si malce pobliže ogledamo izgube v cementni industriji, potlej lahko že kar na začetku ugotovimo, da je stanje zelo zaskrbljujoče. Ne tolikanj zavoljo tega, ker v Jugoslaviji po prvem tromesečju ni bilo niti ene cementne organizacije združenega dela, ki ne bi poslovala z izgubo, temveč predvsem zato, ker ob polletju lahko pričakujemo še bolj porazne rezultate.
In kje iskati vzroke za takšno stanje? Če razmišljamo na osnovi podatkov, ki smo jih dobili iz Anhovega in iz Trbovelj, potlej lahko brez dvoma zapišemo, da so razlogi za negativno poslovno bilanco globlje narave. Vendarle ne toliko, da jih ne bi mogli razvozljati. Več kot očitno dejstvo je, da cementarne poslujejo z izgubami največ zavoljo izrednih podražitev osnovnih energetskih virov (mazut in električna energija), ki v proizvodnji cementa predstavljajo 40 odstotke v vseh stroškov. Poleg tega so zelo porasle tudi cene drugih surovin (gips, tuf) in storitev (transport), ki prav tako v dokajšnji meri vplivajo na ceno cementa. Za primer lahko navedemo trditev Tomislava Kusa, direktorja trboveljske cementarne, ki je dejal, da je cement blago, ki ne »prenese« dolgega transporta. Po njegovem mnenju se ga splača voziti največ 200 km daleč. Do kakšnih katastrofalnih računic je torej prihajalo, ko smo v Sloveniji pred časom uvažali cement celo iz Skopja in ko je bil prevoz celo dražji od samega cementa, je bržčas odveč pisati.
Seveda si cementarji ne bi delali posebnih skrbi, če bi lahko tudi oni dvignili ceno cementu. Resda so to letos dvakrat tudi storili, ko se je cena cementa v začetku leta dvignila najprej za 11 in pred kratkim še za 10 odstotkov, vendar je to po besedah Tomislava Kusa le kaplja v morje, saj s tem v trboveljski cementarni krijejo zgolj narasle stroške osnovnih energetskih virov. Pri tem je treba vedeti, da znaša dejansko povišanje cen mazuta in električne energije za cementarno Trbovlje (torej tudi druge niso izvzete, kar 65 oziroma celo 88 odstotkov. Seveda ob vsem tem, ko astronomsko naraščajo cene tudi drugih surovin, izgube niso nikakršen čudež. So slej ko prej posledica jugoslovanske zgodbe o cementu, ki je ne bi mogli uvrstiti v noben ekonomski učbenik, kot je nedavno tega zapisal Gospodarski vestnik. In zakaj cene cementa ne morejo biti odraz povečanih proizvodnih stroškov? Predvsem zato, ker so v pristojnosti zveznih organov za cene, kar pa seveda ne velja tudi za ne-
katere surovinske vire pri proizvodnji cementa, katerih cene oblikuje vsaka republika zase. Tu se torej srečujemo z določanjem cen, ki ne priznava ekonomske logike. Da je to res, nam zgovorno priča dejstvo, da proizvodnja blaga (beri: cementa), po katerem je zelo veliko povpraševanje in ki se prodaja na »črni borzi«, leta in leta tako počasi narašča.
Pri vsem tem pa je treba pou-
dariti, da še vedno živimo v prepričanju, kako drag je naš cement. To je popolnoma zgrešeno gledanje, saj je bila lani cena cementa, kot pravijo proizvajalci, na domačem trgu celo za 50 do 60 odstotkov nižja od cene, po kateri smo cement kupovali v tujini. Če k temu prištejemo še carino, je uvoženi cement dražji od domačega. »In če koga tudi vse to ne more prepričati, da je naš cement veliko prepoceni, nikakor ni drag zavoljo nas — proizvajalcev, marveč slej ko prej zaradi visokega (31,5 odstotka) prometnega davka«, razmišlja naš trboveljski sogovornik. Bržkone im prav, kajti zdi se, da bi si zvezna administracija, ki v pisarnah reže kruh proizvajalcem, morala malce pobliže ogledati, v kakšnih razmerah delajo nekatere cementarne. Prah, vročina, naporno delo in za nameček še izguba, je resnica, ki prizadene predvsem proizvajalce. Pa nikar misliti, da slabo delajo. V Trbovljah, denimo, so povečali letošnjo proizvodnjo v prvem tromesečju v primerjavi z enakim lanskim obdobjem za čistih 7 odstotkov. Če bi se ravnali po čisti ekonomski logiki, bi torej morali Trbovlj-čani ob tromesečni poslovni bilanci izkazovati boljši poslovni rezultat od lanskega, ne pa proizvajati izgubo. Žal se je to zgodilo, zato še predvsem delavci v kamnolomu, pri pečeh, nakladalci in drugi terjajo jasno pojasnilo, kako je nastal ta »čudež«. Drugače pomeni to, da je v cementarnah čutiti vse večje negodovanje, kar je povsem razumljivo, kajti organizacije združenega dela si morajo sposojati denar celo za izplačevanje osebnih dohodkov, da o kakšnih sredstvih za enostavno, kaj šele za razširjeno reprodukcijo sploh ne govorimo. »To, kar počnemo zdaj, je »roparski« način izkoriščanja proizvodnih sredstev,« je s tem v zvezi poudaril Tomislav Kus.
Zunanji vzroki so dosti »težji«
Drugi slovenski proizvajalec cementa Salonit Anhovo pa je še v veliko večji stiski kot cementarna v Trbovljah. Cementarna v Anhovem je ob zaključnem računu za lansko leto izkazala
več kot 95 milijonov dinarjev nekrite izgube. Največ te izgube gre seveda pripisati na novo zgrajeni proizvodni zmogljivosti, ki se sicer še sooča z začetnimi proizvodnimi težavami. Potemtakem je precej vzrokov za porazen gospodarski rezultat »notranje narave« toda še več pa bi jih seveda lahko našli zunaj delovne organizacije.
Zadnje čase smo lahko na več posvetih o problemih cementne industrije slišali, kako je slovenska cementna industrija slabo dohodkovno povezana s potrošniki, kjer da so velike možnosti za premostitev sedanjega žgočega stanja. Takemu razmišljanju delno lahko pritrdimo. Zakaj delno? Bržkone bi na to vprašanje še najlažje odgovorili v anhovski cementarni, ali pa njeni sovlagatelji, ki imajo s sovlaganjem v nove proizvodne zmogljivosti v Anhovem kaj »bridke« izkušnje. To sklepamo lahko tudi po nedavni odločitvi skupščine delegatov podpisnic samoupravnega sporazuma o združevanju dela in sredstev za proizvodnjo cementa v Anhovem, ki se dobesedno glasi takole: »Skupščina delegatov podpisnic samoupravnega sporazuma je sprejela stališče, da kolikor pristojni organi republiške in zvezne skupščine v najkrajšem času ne rešijo vprašanj, ki kot zunanji vzroki vplivajo na gospodarjenje v delovni organizaciji Salonit Anhovo, sovlagatelji za leto 1979 niso več pripravljeni sodelovati pri pokrivanju morebitne izgube v tej delovni organizaciji, « Omeniti velja, da so sovlagatelji po veljavnem samoupravnem sporazumu pokrili približno polovico vse nekrite izgube v anhovski cementarni. V Trbovljah se ob tem seveda sprašujejo, kdo bo pripravljen sovlagati v njihove načrtovane bližnje investicije, ki naj bi po sedanjih cenah znašale približno 3 milijarde 300 milijonov dinarjev.
Bržčas pa je ob tem spodbudno dejstvo, da so se stvari vendarle začele premikati z mrtve točke. Sodimo po tem, ker je nedavno tega republiški izvršni svet obravnaval »vlogo« delovne organizacije Salonit Anhovo in na osnovi le-te poslal zveznemu izvršnemu svetu po-
sebno pismo s predlogom, ki se glasi takole: »Realno oblikovati cene vseh vrst cementa, posebej visoko kakovostnih vrst, odstopiti od dela davka na promet s cementom, ki naj bi šel proizvajalcem, pristojnost oblikovanja cen cementa naj bi z nivoja federacije prenesli na republike in avtonomne pokrajine.«
Poleg tega naj bi bili proizvajalci cementa poslej tudi oproščeni 20-odstotnih davščin na mazut, hkrati pa terjajo tudi ugodnosti pri oskrbovanju z električno energijo. V Trbovljah smo tudi zvedeli, da si cementarji prizadevajo za ponovno uvrstitev v tako imenovane »prioritetne gospodarske panoge«, za kar da imajo kot proizvajalci »strateške surovine« tudi vse pogoje.
Najsi bo tako ali drugače, ukrepati je treba hitro in učinkovito, sicer se bomo poslej srečevali še z večjimi anomalijami pri preskrbovanju s cementom, kot smo jim priča sedaj. Tega pa si naša družba nikakor ne more in ne sme privoščiti, kajti tisti, ki se dobro spoznajo na gradbeništvo, trdijo, da bo ceno za pomanjkanje cementa plačala stanovanjska gradnja. Gradbeniki namreč lahko pripišejo zamude pomanjkanju cementa, v resnici pa bodo pri graditvi dajali prednost tistim objektom, največ seveda gospodarskim, pri katerih zaslužijo več kot pri stanovanjih. Je to samo namig, ali je v njem tudi kaj resnice? Ali pomeni to, da se bodo ob »popestrenih« družbenih prizadevanjih v reševanju stanovanjskih vprašanj v zadnjem času, vrste čakajočih na stanovanja še povečale? Sama vprašanja, ki se jim izognemo lahko le, če bomo pravočasno zgradili nove proizvodne zmogljivosti in izenačili pogoje pridobivanja in razporejanja dohodka naše cementne industrije. Namreč le tako se bomo otresli takšnih slabosti, kot je, denimo, ta, da v času, ko nam cementa zelo primanjkuje in ga na tujem plačujemo za drage denarce, nekateri cement celo izvažajo, ker si s tem zagotavljajo goli obstoj ...
Delavcu preneha delovno razmerje v temeljni organizaciji, če se s pooblaščenim organom pismeno sporazume, da mu preneha delovno razmerje (2.točka 167. člena zakona o delovnih razmerjih). V tem primeru preneha delovno razmerje tako po volji delavca, kot tudi po pristanku pooblaščenega organa temeljne organizacije. Ne glede na to, kdo je dal pobudo za sklenitev sporazuma, ni mogoče razlagati, da bi se značaj sklenjenega sporazuma spremenil, če delavec po prenehanju delovnega razmerja ne bi izpolnil ob-veznosti, prevzetih po sporazumu.
Delavcu je prenehalo delovno razmerje potem, ko je bil sklenjen pismeni sporazum na odboru za delovno razmerje, v katerem je bilo tudi navedeno, da mora delavec v določenem roku po prenehanju delovnega razmerja izprazniti stanovanje, ki ga je dobil v zvezi z delovnim razmerjem. Delavec se je namreč obvezal, da bo poskrbel za izpraznitev, saj mu bo delovna organizacija, v kateri se bo zaposlil, nudila stanovanje.
Po prenehanju delovnega razmerja pa delavec o izpraznitvi stanovanja ni hotel ničesar slišati. Delovna organizacija, pri kateri je začel delati, mu stanovanja ni preskrbela, zato je temeljna organizacija odpovedala stanovanjsko pogodbo, s tem da je sprožila spor pred sodiščem združenega dela. Temeljna organizacija je svoje stališče pojasnila tako, kot da je delavcu delovno razmerje prenehalo po
lastni odpovedi. Če bi namreč odbor za delovna razmerja vedel, da delavec pogoja o izpraznitvi stanovanja ne bo izpolnil, se ne bi strinjal s sporazumnim prenehanjem delovnega razmerja. Delavec bi imel edino možnost, da poda odpoved delovnega razmerja, s tem pa bi temeljna organizacija pridobila pravico odpovedati stanovanjsko pogodbo.
S tako razlago pa se sodišče združenega dela ni strinjalo. Značaj pismenega sporazuma se po prenehanju delovnega razmerja ne more spremeniti, čeprav delavec prevzetih obveznosti ni izpolnil. Delovno razmerje mu torej ni prenehalo po lastni volji, ampak po sporazumu, zato ni podan razlog po členu 67. zakona o stanovanjskih razmerjih, po katerem bi temeljna organizacija lahko odpovedala stanovanjsko pogodbo. Temeljna organizacija bi delavcu tak pogoj lahko postavila prej, preden je pristala na sporazum, in delavec bi lahko izbiral med izpraznitvijo stanovanja ali pa lastno odpovedjo delovnega razmerja. Ker pa je v sporazumu jasno navedeno, da delavcu preneha delovno razmerje določenega dne, pomeni, da ne gre za enostransko izjavo delavca, ampak za enotno voljo tako delavca kot tudi temeljne organizacije.
Pri delitvi sredstev za osebne dohodke moramo za gotoviti enakopravnost delavcev
Delavci v temeljni organizaciji z merili določijo, kako se izkazuje izpolnjevanje posameznih osnov oziroma obseg in vrsta prispevkov delavca k delu (105. člen zakona o delovnih razmerjih). Določijo se količinski podatki in kazalci, s katerimi se delavčev prispevek ugotavlja, meri in vrednoti. Zelo pogosto ta merila ne temeljijo na takih kazalcih, ki bi jih bilo možno preverjati, ampak so s samoupravnim splošnim aktom predvideni kriteriji, ki se ugotavljajo zgolj po subjektivni oceni. Subjektivna ocena pa je odvisna od mnogih faktorjev, ki vselej niso v zvezi z delom in delavčevim prispevkom k ustvarjenemu dohodku temeljne organizacije, pač pa nanjo vplivajo druga merila, kot npr. delavčeva priljubljenost med sodelavci, družbenopolitična angažiranost itd. Nekateri samoupravni splošni akti predvidevajo ocenjevanje, kot bi šlo za šolske ocene, zato je razumljivega nastajajo v delovnih skupnostih številnih konflikti.
Delavci so se začeli čedalje pogosteje obračati na sodišča združenega dela zaradi varstva pravic, in sicer zaradi tega, ker menijo, da take subjektivne ocene ne ustrezajo dejanskemu njihovemu prispevku k delu. Nekatera sodišča prve stopnje so bila mnenja, da delavec v takih primerih sodnega varstva ne more zahtevati, saj je ocenjevanje delavčevega prispevka neodtujljiva pravica delavcev temeljne organizacije. Sicer pa takih ocen, ki temeljijo zgolj na vtisu ocenjevalne komisije, ali zgolj na opažanjih posameznih delavcev, sodišče ne more preveriti.
Sodišče združenega dela SR Slovenije je že v nekaj primerih, ki zadevajo sporno ocenjevanje delavčevega prispevka, zavzelo stališče, da ima delavec, ki misli, da je prizadet v svojih samoupravnih pravicah, pravico zahtevati sodno varstvo. Ne glede na subjektivne ocene, ki jih z objektivnimi podatki ali kazalci ni možno preverjati, saj tak samoupravni akt ni v skladu z zakonitimi predpisi, je potrebno zagotoviti enakopravnost delavcev, saj gre vsakemu delavcu iz dohodka temeljne organizacije tak osebni dohodek, ki je v skladu z načelom delitve po delu in v skladu z rastjo produktivnosti njegovega in celotnega družbenega dela. Ustrezati mora rezultatom njegovega dela in osebnemu prispevku, ki ga je dal k povečanju dohodka temeljne organizacije (22. člen Ustave SR Slovenije). To pomeni, da bi moralo sodišče primerjati sprejete ocene med delavci, ki so opravljali enako ali podobno delo v spornem času, ugotavljati njihove dejanske prispevke k delu in jih primerjati s sprejetimi ocenami, nato pa te ocene primerjati s sporno oceno delavca, ki je zahteval sodno varstvo.
KDO JE KDO
KOMUNIST ZA DE
Demokratični centralizem in socialistična zveza
DOM MINTOFF predsednik malteške vlade
Zadnji gostitelj predsednika Tita na njegovi nedavni sredozemski turneji malteški premier Dominic Mintoff je na krmilu svoje domovine že od leta 1971 naprej, ko je v volilni bitki na čelu laburistov premagal svojega konservatovnega tekmeca. Čeprav ima v malteškem parlamentu tudi danes le večino enega samega poslanskega mesta, sta njegova stranka ter on osebno izredno priljubljena med nekaj več kot 300.000 Maltežani. Ta energični 63-letnik je po svojem osnovnem poklicu arhitekt (arhitekturo je študiral v Oxfordu, in sicer z britansko štipendijo, za katero se svojim štipenditorjem ni »najustrezneje« oddolžil, ^aj jim je pred kratkim dokončno odpovedal gostoljubje in jih izgnal iz njihovih malteških oporišč) in je, predno je postal državnik, projektiral več hotelskih objektov na Malti. Morda je v tem tudi nekaj simbolike, saj se prav Dom Mintoff že leta zavzema za to, da bi nekdanjo stoletno vojaško trdnjavo Malto zdaj čimprej spremenili v turistični paradiž, da bi torej vojaške obiskovalce kar se da hitro nadomestili z miroljubnejšimi gosti, turisti.
Že kmalu po prevzemu državnega krmila je ta mož nizke rasti, značilne za večino njegovih sonarodnjakov, pokazal svojo močno voljo. »Prišel je čas sprememb,« je napovedal brez pompa in po vrsti »izgnal« z otoka generalnega guvernerja
Dormana, ki ga je imenovala britanska kraljica, poveljnika pomorskih sil pakta NATO Birin-dellija ter samo ameriško šesto ladjevje, ki se ni smelo več ustavljati v malteških pristaniščih, nazadnje pa je pokazal vrata tudi Britancem, ki so zadnji dan marca letos dokončno zapustili svoja oporišča v tej državi. V razumljivi težnji, da ohrani neodvisnost, se je Mintoff potem usmeril proti gibanju neuvrščenosti, ki se mu je Malta pridružila kot tretja evropska članica. S tem pa je njen premier znova dokazal, da je državnik z globokim čutom za realnost in najpomembnejše politične tokove sodobnega sveta.
M. O.
TA TEDEN V ŽARIŠČU
COLOMBO — Šrilanški predsednik Junius Džajavordene je v sredo odprl ministrski sestanek koordinacijskega biroja neuvrščenih držav. Udeležuje se ga 91 delegacij. Jugoslovansko vodi zvezni sekretar za zunanje zadeve Josip Vrhovec. V pozdravnem govoru se je zavzel za novo politično in gospodarsko ureditev v svetu ter prenesel pozdrave predsednika Tita.
Koordinacijski biro razpravlja o aktualnih vprašanjih gibanja neuvrščenih, pripravah na jesensko konferenco neuvrščenih na vrhu, mednarodnih gospodarskih problemih in drugem. Največ pozornosti zbuja sprejem novih članov Irana, Pakistana, Surinama in Bolivije. Njihove prošnje so soglasno podprli na pripravljalnem sestanku veleposlanikov, ki so med drugim razpravljali tudi o predstavništvu Kampučije na zasedanju v Co-lombu ter o statusu Egipta v gibanju neuvrščenih.
BEOGRAD — Jugoslovanska državna delegacija, vodil jo je član predsedstva SFRJ Vidoje Žarkovič, je obiskala Singapur, Tajsko in Indonezijo. Pogovori s tamkajšnjimi državniki so zadevali najpomembnejša mednarodna vprašanja in medsebojno sodelovanje. Udeleženci pogovorov so soglašali v oceni, da se je treba odločno upreti vsem poskusom spreminjanja temeljnih načel gibanja neuvrščenih.
MANILA — Peta konferenca OZN za trgovino in razvoj UNCTAD “še je končala s sprejetjem 40 resolucij. Med njimi je najpomembnejša resolucija o integralnem programu za surovine, ki pomeni poziv razvitim državam, da se bolj zavzamejo za zagotovitev pogojev, v katerih bi
lahko začel delovati skupni sklad za surovine. Za pravičnejšo svetovno gospodarsko ureditev so pomembne tudi resolucije o reformi mednarodnega denarnega sistema, o dolgovih držav v razvoju, o sodelovanju teh držav ter o krepitvi tehnoloških zmogljivosti v njih.
RIM — Rezultati italijanskih parlamentarnih volitev kažejo, da bo zelo težko sestaviti novo vlado, ki bi zagotovila politično stabilnost v državi. Krščansko demokratska stranka je dobila 38 odstotkov glasov, komunistična partija je izgubila 4 odstotke glasov, vendar je s 30 odstotki glasov ostala druga najmočnejša stranka in se bo verjetno umaknila v opozicijo. Presenetile so stranke centra, socialdemokratska, liberalna in republikanska, ki so se relativno okrepile.
AKRA — 4. julija je skupina mladih oficirjev z državnim udarom strmoglavila vojaško vlado generala Akuffa. Državo zdaj vodi »revolucionarni svet oboroženih sil« z letalskim poročnikom Jerryem Ravvlingsom na čelu, ki je napovedal strog obračun s korupcijo v vojski ter parlamentarne in predsedniške volitve za 18. junij, da bi Gana po 7 letih vojaške vladavine spet dobila civilno vlado.
ŽENEVA — Jubilejnega zasedanja ob 60 -letnici Mednarodne organizacije dela se udeležujejo predstavniki vlad, delavcev in delodajalcev iz 139 držav članic. Glavne teme so zaščita pristaniških delavcev, položaj delavcev v cestnem prometu, problemi ostarelih delavcev in finančna vprašanja organizacije.
MIK
Vlajko Krivokapič
Četudi se aktualna vprašanja nadaljnjega razvoja socialistične zveze v tem trenutku ne zastavljajo kot akademska ali polemična vprašanja, je vendarle čedalje pogostejše vprašanje: ali je potrebno SZDL in (druge družbenopolitične organizacije) prilagoditi organizaciji ZK ali ne. To pomeni, ali velja v socialistični zvezi (in drugih družbenopolitičnih organizacijah) uvesti demokratični centralizem kot načelo organiziranosti, na katero se opira celotna organizacijska struktura v ZK. Če bi to načelo uvedli, bi to razumljivo pomenilo v nekem smislu, kakor je poudaril Mitja Ribičič na zadnji seji predsedstva CK ZKS, ki je obravnavala aktualna vprašanja nadaljnjega razvoja SZDL, »smrt« frontnega delovanja socialistične zveze kakor tudi samoupravnega interesnega plu ralizma. Socialistična zveza v tem primeru ne bi združevala mnoš-stva idejnih, kulturnih in drugih tokov, ki obstajajo danes v naši družbi. Ti interesi se ne bi mogli pokazati, to pa pomeni, da ne bi bilo tudi možnosti, da jih bodisi uveljavimo, bodisi izločimo.
Že tovariš Kardelj je opozarjal na ta dejstva in navajal, da ti interesi objektivno obstajajo ter da bi bilo zelo škodljivo, če bi jih izločili. V tem primeru, je poudaril, bi se sleherna družba in tudi naša znašla v zelo težavnem položaju. Zato socialistične zveze (kakor tudi drugih družbenopolitičnih organizacij) ni treba prilagajati organizacijski strukturi ZK. Nasprotno, socialistično zvezo velja graditi kot ljudsko in izvirno organizacijo, ki ima svojo zgodovino, tradicijo, posebnosti, svojo ustavno vlogo, svojo širino in dolžino. Veljajo grabiti od temeljev do vrha, ne pa od vrha k temeljem. Zadnji čas pa je žal pogosto slišati predloge, da bi jo vendarle kazalo graditi od vrha k temeljem, pa nato šele začeti od temeljev. To pa je resnično nemogoče.
Socialistična zveza, organizirana od temeljev do vrha, bi v celoti ustrezala potrebam delegatskega sistema in njenega polnokrvnega delovanja. V takšnem oblačilu bi socialistična zveza zagotavljala močnejše in globlje razvijanje socialistične demokracije, zagotavljala bi vpliv svojih članov na podružbljanje politike itd. Pomeni, da ne gre za zidanje ‘hiše iz kart, marveč za odpiranje procesa demokratizacije oblasti, kakor je to slikovito povedal Mitja Ribičič na navedeni seji predsedstva CK, gre za odpiranje vodstev vplivu in kontroli množic in javnosti. Gre torej za demokratizacijo odnosov, za to, da naredimo korak naprej v graditvi delegatskega sistema in intenzivno širimo krog odločanja, vendar ne v imenu delovnih ljudi in občanov, ampak je, nasprotno, treba ustvariti pogoje, da sami odločajo. Kajti kolikor širši je ta krog, toliko manjša je osebna oblast posameznika v njem, in obratno.
Doslej je bila v razvoju socialistične zveze vedno poudarjena njena frontna sestava. V tej zvezi je bil močno podčrtan vpliv organiziranih družbenopolitičnih sil v fronti. Zato je bilo večkrat rečeno, da gre za organizacijo organizacij. V tej zvezi je bila poudarjena vloga delegatov družbenopolitičnih organizacij ter njihova funkcija in vloga v fronti. Toda zdaj bo treba bolj kakor doslej navajati, da je socialistična zveza množična organizacija, torej organizacija množic. Zato mora zagotoviti pogoje, da bodo te množice vplivale, da bo njihov vpliv širok in globok, da bo resnično postala fronta, se pravi fronta množic in ne fronta forumov. To pa pomeni, da mora zagotoviti, da bodo prišla do izraza vsa hotenja, pa naj prihajajo od delavca, kmeta, intelektualca, študenta ali drugih ljudi.
Danes ljudje ne živijo tako kot nekoč. Na voljo jim niso samo avtomobili, ampak še druga
Teden solidarnosti minil, akcija traja
Delovnim ljudem in občanom!
Teden solidarnosti narodov in narodnosti Jugoslavije —od 1. do 7. junija — predstavlja zaokrožitev celoletne solidarnostne aktivnosti vseh delovnih ljudi in občanov.
Teden solidarnosti sovpada letos z razgibano akcijo zbiranja solidarnostne pomoči Črni gori po potresu. Zato bomo našo dejavnost usmerili tudi v ocenjevanje poteka dosedanje akcije solidarnostne pomoči Črni gori v vseh organizacijah združenega dela, krajevnih skupnostih, družbenopolitičnih organizacijah, družbenih organizacijah in društvih.
Pri aktivnosti v Tednu solidarnosti moramo upoštevati tudi sklep Skupščine SR Slovenije o delovanju enotnega sistema organizacije, odgovornosti in obveznosti ob naravnih in drugih nesrečah v''SR Sloveniji. V skladu s tem sklepom morajo vsi dejavniki temeljito in odgovorno oceniti in preveriti svojo pripravljenost glede organiziranosti, usposobljenosti, opremljenosti -
za ravnanje v primerih naravnih in drugih nesreč ter pregledati (po potrebi tudi dopolniti) samoupravne in normativne predpise, s katerimi urejamo ukrepe za preprečevanje naravnih in drugih nesreč, ravnanja ob morebitnih nesrečah in ob odpravljanju posledic. To aktivnost je treba povezati tudi z akcijo »Nič nas ne sme presenetiti«, ki že poteka.
Izvršni odbor Predsedstva RK SZDL Slovenije poziva vse delovne ljudi in občane, organizacije združenega dela, krajevne skupnosti, družbenopolitične in samoupravne skupnosti, družbenopolitične organizacije, družbene organizacije in društva, da tudi letos z vso odgovornostjo organizirajo in sodelujejo v vseh solidarnostnih akcijah. Tako bi morali oceniti svoj prispevek v preteklem obdobju, pripraviti programe lastnih solidarnostnih aktivnosti, sodelovati v vseh oblikah zbiranja solidarnostnih. . sredstev (prispevki
sredstva. Zlasti so zanje pomembna tista komunikacijska sredstva, v katerih izražajo svoje interese. Ne živijo več od danes na jutri. Nasprotno, načrtujejo svoj in tudi družbeni razvoj. Danes se čedalje bolj zanimajo za tista vprašanja, za katera še včeraj niso kazali nobenega zanimanja. Zatorej mora socialistična zveza zagotoviti vpliv množic, vpliv javnosti, s tem demokratičnim vplivom mora preseči forumsko delo in delovanje. Interesov je torej iz dneva v dan čedalje več. Kolikor višji sta življenjska in kulturna raven, toliko raznovrstnejši so interesi; kolikor se povečuje družbena zavest, toliko večja postaja potreba po demokraciji in odpiranju za javnost.
Vsega tega seveda ni mogoče uresničiti v organizacijskih okvirih in načelih, na katerih je organizirana ZK. To je mogoče uresničiti, če imamo konkretno v mislih Socialistično zvezo Slovenije, tako, kakor je to začrtala Osvobodilna fronta skupaj z vso dediščino plodnega delovanja socialistične zveze do danes. Zatorej ni nobene potrebe, da bi o tem vprašanju razpravljali.
Razpravljajmo in delajmo pa tako, da bo socialistična zveza postala tribuna, na kateri bodo komunisti najbolj aktivni in v njenih okvirih vodili tisto politiko, za katero je Gramsci dejal, da spreminja svet. Spreminjati svet pa je cilj socialistične zveze, te organizacije vseh organizacij, te tribune, ki s svojim demokratičnim vplivom izrinja forumsko samovoljo in delovanje.
enodnevnega ali večdnevnega osebnega dohodka delovnih ljudi in občanov, dohodek organizacij združenega dela, prostovoljni prispevki občanov, dohodek od prodaje znamkic solidarnosti). Še posebej poziva delovne ljudi, da v proizvodnih organizacijah združenega dela solidarno prispevajo enodnevni osebni dohodek iz dodatno organiziranega dela prek 42-ur-nega delovnega tedna.
S sodelovanjem v solidarnostnih akcijah in zbiranjem ter združevanjem solidarnostnih sredstev bomo znova, kot smo že tolikokrat do sedaj, potrdili in dokazali svojo enotnost v razvijanju ter uveljavljanju socialistične solidarnosti, humanih in etičnih vrednot. To vse pa je osnova za ustvarjanje pogojev za enotnejši razvoj naše celotne družbe, predvsem pa tudi za krepitev socialne in družbene varnosti nas vseh.
Izvršni odbor predsedstv a RK SZDL Slovenije
OD SOBOTE DO SOBOTE
Sobota, 2. junij
— Na Vrheh nad Trbovljami je bila osrednja revirska proslava jubilejev KPJ, revolucionarnih sindikatov in SKOJ ter 40-let-nice posvetovanja vodilnega partijskega aktiva Slovenije. Na slovesnosti je govoril sekretar predsedstva CK ZKS Franc Šetinc.
Nedelja, 3. junij
— V Dolenjskih Toplicah so proslavili petin tridesetletnico 1. topniške brigade. Govoril je predsednik predsedstva SRS Viktor Avbelj-Rudi.
— Začele so se republiške mladinske delovne akcije v Slovenskih goricah, Kožbani in Brkinih.
Ponedeljek, 4. junij
— Predsedstvo CK ZKS je obravnavalo aktualna vprašanja nadaljnjega razvoja SZDL.
— V Kranju so odprli 7. sejem opreme in sredstev za civilno zaščito.
Torek, 5. junij
— Predsednik SFRJ Josip Broz Tito se je vrnil v domovino s prijateljskih in uradnih obiskov v DLR Alžiriji, socialistični dža-mahiriji Libiji in republiki Malti.
— Na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču so odprli Salon pohištva 79.
— Izvršilni odbor Gospodarske zbornice Slovenije je kritično ocenil počasno podpisovanje samoupravnega sporazuma o temeljih plana razvoja letališke mreže v SRS.
Sreda, 6. junij
— Predsednik zveznega izvršnega sveta Veselin Djura-novič je na skupni seji obeh zborov skupščine SFRJ podal ek-spoze o aktualnih vprašanjih pri uresničevanju srednjeročnega načrta. Nadalje so delegati zveznega zbora razpravljali še o sistemu blagovnih rezerv, o razvoju agroživilskega kompleksa in o delovanju jugoslovanskega energetskega sistema.
— Izvršni odbor RK SZDL je pozitivno ocenil programsko usmeritev Centra za družbenopolitično izobraževanje, ki bo jeseni spet začel delovati kot samostojna enota ljubljanske Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo.
Četrtek, 7. junij
— Partizanski pevski zbor je imel jubilejni koncert ob petin-tridesetletnici delovanja.
Sobota, 9. junij
Pri planinskem domu na Jančah je bila slovesnost ob 37-let-nici bitke II. grupe odredov.
Predsedstvo občinskega sveta zveze sindikatov o nepravilnostih pri dodeljevanju in zamenjavi stanovanj v Celju
Delavci terjajo vso resnico
Janez Voljč
V zadnji številki našega lista smo v člankih pod skupnim naslovom »Natolcevanje ali žalostna resnica?« pisali o nekaterih domnevnih nepravilnostih, ki so se do nedavnega dogajale v Celju pri dodeljevanju tako imenovanih kadrovskih stanovanj »delavcem širšega družbenega interesa«, pri zamenjavi manjših in starih stanovanj za nova in večja, ki so bila zgrajena s sredstvi solidarnostnega sklada in pri razpolaganju s sredstvi amortizacije splošnega stanovanjskega sklada. Poudarili smo tudi, da so akcijo za razkritje teh napak sprožile njihove družbenopolitične organizacije in občinska skupščina, ki je aprila letos zadolžila družbenega pravobranilca samoupravljanja, da podrobno razišče, kako v Celju uresničujejo samoupravno zakonodajo glede dodeljevanja in zamenjave stanovanj.
Rudi Peperko, družbeni pravobranilec samoupravljanja, je v minulih mesecih zbral obilo gradiva, iz katerega je razvidno, da, žal, res gre za resne nepravilnosti. Povzetek iz tega gradiva je sredi minulega tedna posredoval vodstvom družbenopolitičnih organizacij in zborom občinske skupščine.
Minuli ponedeljek pa so komite občinske konference ZKS, predsedstvo občinske konference SZDL in predsedstvo občinskega sveta zveze sindikatov naredili nekakšen delovni osnutek skupnih stališč in pogledov na ta vprašanja pod naslovom »Družbenopolitični vidiki nekaterih pomanjkljivosti pri dodeljevanju kadrovskih stanovanj in zamenjavah«, ki naj bi ga ta vodstva čimprej obravnavala, dopolnila in sprejela.
Še istega dne se je sestalo predsedstvo občinskega sveta zveze sindikatov v Celju. Naj zapišem nekaj misli iz njihove obširne in tehtne razprave.
»Zadnji čas je, da v koreninah odstranimo takšne pojave«
Na sejo so prišli vsi vabljeni. Prišli so z Delavsko enotnostjo v rokah, kajti delovnega osnutka dokumenta vodstev družbenopolitičnih organizacij še niso razmnožili, zato so ga brali in po vsakem poglavju razpravljali. Tudi povzetka iz gradiva družbenega pravobranilca samoupravljanja še niso dobili.
Na dnevnem redu so imeli eno samo točko, seja pa je trajala pet ur.
Stane Mele, predsednik občinskega sveta zveze sindikatov, in Rudi Peperko sta povedala, kaj vse so družbenopolitične organizacije in družbeni pravobranilec samoupravljanja doslej storili, da bi odkrili nepravilnosti pri dodeljevanju in zamenjavi stanovanj.
»Zdaj pa se moramo soočiti s tem problemom, priznati pomanjkljivosti, ne se zavijati v »plašč odbranaštva« in trditi, da se take napake dogajajo tudi drugod ali pa da gre samo za formalno-pravne slabosti in da o vsej zadevi nismo vedeli.«
Že takoj v začetku je bilo rečeno, da skoraj vse trditve, objavljene v Delavski enotnosti, temelje na resnici in da so pri dodeljevanju in zamenjavi stanovanj kršili samoupravne pravice delavcev, ki s svojimi sredstvi oblikujejo vse stanovanjske sklade.
V prej omenjenem osnutku skupne izjave je med drugim rečeno: »Orientacija je bila jasna: v kratkem času zgraditi več stanovanj, vzporedno s tem (zlasti po letu 1974) pa zgraditi tak sistem samoupravnega vpliva, ki bo zagotovil kar največji vpliv in nadzor združevalcev stanovanjs-skih sredstev na način in strukturo gradnje, na oblike sodelovanja uporabnikov in izvajalcev in končno ali predvsem na način in obhke oddajanja stanovanj in uporabe stanovanjskih sredstev.« V minulih trinajstih letih
je bilo v Celju zgrajenih 4.231 družbenih stanovanj, kar pomeni, da je v tem času uredilo stanovanjske razmere kakih 13.000 občanov). »Zlasti družbenopolitične organizacije so vseskozi spodbujale samoupravne strukture, tako v organizacijah združenega dela kot v stanovanjski skupnosti, da se lotijo obravnav o temeljnih vprašanjih in s tem odpravljajo tudi nepravilnosti, ki se lahko v tem obdobju pojavljajo. Prav nezainteresiranost, počasnost in odpori pri razreševanju odprtih vsebinskih vprašanj so često vodili do tega, da so bile odločitve sprejete hitro, premalo široko verificirane in celo (sicer često objektivno pogojeno), ne da bi vedno o vseh odločitvah sklepali samoupravni organi«.
S temi ugotovitvami se je predsedstvo strinjalo.
Ko pa so prebrali poglavje o dodeljevanju tako imenovanih kadrovskih stanovanj (podatki, kdo je dobil takšno stanovanje, so bili objavljeni v Delegatovem poročevalcu), v katerem je med drugim rečeno, da je odbor za dodeljevanje teh stanovanj »kljub nekaterim formalnopravnim napakam v postopkih in pri nekaterih odločitvah deloval in odločal skladno z družbenimi interesi celjskih združenih delavcev na področju kadrovske politike«, so delegati predsedstva odločno nasprotovali takšni formulaciji. Predvsem so trdili, da ni samo formalno-pravna napaka, če je odbor, v nasprotju z določili pravilnika dodeljeval kadrovska stanovanja tudi delavcem iz Celja, pač pa je to kršitev samoupravnega akta. Dejstvo, da strokovna služba skupščine samoupravne stanovanjske skupnosti v dveh letih ni sestavila osnutka novega pravilnika, ki bi omogočal, da bi kadrovska stanovanja dobili tudi Celjani, v ničemer ne opravičuje samovolje odbora, ki zdaj trdi, da je že doslej odločal v duhu predvidenih sprememb samo zavoljo koristi združenega dela.
Predsedstvo je podprlo stališče vodstev družbenopolitičnih organizacij, da je potrebno »skladno z ugotovitvami družbenega pravobranilca samoupravljanja« v novem pravilniku jasneje določiti, kdo je delavec širšega družbenega interesa, natančneje opredeliti merila, ki naj bi upoštevala stanovanjske potrebe, število družinskih članov, socialne in premoženjske razmere, določiti tudi za kadrovska stanovanja soudeležbo, toda ostaja vprašanje, zakaj že doslej tega niso storili. Zakaj že lani ob prvih opozorilih niso poklicali na odgovornost ljudi, ki so delili ta stanovanja?
Mimo tega pa je izvršni svet občinske skupščine sam dodelil dve kadrovski stanovanji, kar je tudi protizakonito.
Predsedstvo je sodilo, da se morajo vse družbenopolitične organizacije, samoupravna stanovanjska skupnost in občinska skupščina dogovoriti, kaj bodo zdaj storili. Če je bila kadrovska opredelitev pri dodeljevanju teh stanovanj zgrešena, so potrebni odločni ukrepi. Hkrati je potrebno poklicati na odgovornost vse tiste ljudi, ki so zagrešili nepravilnosti.
»Vedeti pa moramo, da človeka lahko zelo hitro umažeš, umiješ pa ga težko. Zato je potrebno proučiti vsak primer posebej«.
Sindikat je izredno počasi reagiral
Naj omenim še mnenje delegata, ki je dejal:
»Naš predsedstvo bi moralo že ob prvih primerih nezakonitega ravnanja s sredstvi sklada za kadrovska stanovanja in tudi s sredstvih drugih stanovanjskih skladov bolj odločno ukrepati. Kje smo bili doslej? Tudi mi imamo velik del odgovornosti«.
Stane Mele se je strinjal s to trditvijo:
»Res smo izredno počasi in premalo učinkovito reagirali na te pojave in to velja za vse druž-
benopolitične organizacije. Vso zadevo smo prepustili,cesti’, delegatskim vprašanjem nismo posvetili dovolj pozornosti. Ves čas so nam zatrjevali, da .stvar ni tako črna’ in da ne gre za resne kršitve, tudi na političnem aktivu so nam zagotavljali, da je ,vse v redu’.«
Mimo ustave, zakonov, družbenih dogovorov...
Tudi pri delitvi sredstev amortizacije splošnega stanovanjskega sklada so se dogajale nezakonitosti, osnutek skupne izjave pa je, kot je ugotovilo predsedstvo, skušal prikazati ' so zadevo v »lažji obliki«.
Izvršni svet celjske občine je namreč samostojno namenil iz sredstev amortizacije najprej
900.000	dinarjev komiteju občinske konference ZKS, potem pa še 250.000 dinarjev za adaptacijo nekega stanovanja in
200.000	dinarjev za doplačilo pri nakupu treh stanovanj, ki jih je že prej kupil izvršni svet. Vse to »mimo ustave, zakonov, družbenih dogovorov, samoupravnega sporazuma in pogodbe«, kot je na seji dejal družbeni pravobranilec samoupravljanja.
»Gre za staro prakso« so menili delegati, »ki ni nujno zlonamerna, toda ostane dejstvo, da je izvršni svet neopravičeno razpolagal s sredstvi amortizacije in tako je potrebno tudi zapisati. Nikakor ni dovolj, če rečemo: »Sredstva amortizacije splošnega stanovanjskega sklada so bila vseskozi namensko uporabljena. Zato je tudi izvršni svet smatral, da ravna pravilno, še posebej zato, ker je taka praksa veljala že v preteklosti«.
»Tako lahko porušimo vso našo solidarnost«
Tudi med razpravo o zamenjavi stanovanj se predsedstvo ni strinjalo s formulacijo osnutka skupnega dokumenta, v katerem je rečeno, da »postopek ni bil vedno ustrezno formalnopravno voden in ga je potrebno v
tem smislu dopolniti«. Delegati so podprli stališče družbenega pravobranilca samoupravljanja, da nikakor niso dopustne zamenjave majhnih in starih stanovanj iz splošnega sklada za velika in nova iz solidarnostnega sklada. Tako so namreč v Celju pri dvanajstih zamenjavah (skupno jih je bilo 60) oškodovali namenski sklad za 160 kvadratnih metrov stanovanjskih površin, če ne upoštevamo dejstvo, da je z zamenjavo dobil ta sklad manjvredne stanovanjske površine.
To pa ni samo formalnopravna slabost. »Na tak način lahko porušimo vso našo solidarnost,« so rekli razpravljala, »in pri tem, žal, sodelujejo nekateri vodilni ljudje v občini.« Sprejeli so načelno stališče: kdor ima družbeno stanovanje, naj, si svoje večje želje ureja brez družbene pomoči.
Isto velja za Mitja Pipana, podpredsednika izvršnega sveta občinske skupščine, pri katerem je »splet okoliščin« povzročil »dokaj negativen rezultat«, saj gre za več adaptacij in zamenjav, ki so se začele in končale v krogu njegove družine.
Predsedstvo je sklenilo, da bo potrebno tudi to gradivo poslati v delegatsko bazo in objaviti v Delegatovem poročevalcu.
Politično oceno vseh nepravilnosti iiodo naredili v temeljnih organizacijah združenega dela in v krajevnih skupnostih, kjer morajo družbenopolitične organizacije spoznati vso resnico (tudi poročilo družbenega pravobranilca samoupravljanja) in zavzeti svoje stališče. Dokončne sklepe bodo oblikovali na frontnem predsedstvu, kjer bodo dopolnili skupni dokument (te dni sta se sestala tudi komite ZKS in predsedstvo konference SZDL). Ugotovili bodo kolektivno in osebno odgovornost vseh ljudi in organov, ki so tako ali drugače zapleteni v to stanovanjsko afero — in takoj ukrepali.
Stališča in ocene frontnega predsedst va občinske konference SZDL Celje
1.	Frontno predsedstvo Ol SZDL Celje ocenjuje, da so bili n področju stanovanjske izgradnje dc seženi pomembni rezultati, ki pa nis samo odraz dela strokovnih služb SI in gradbene operative, temve predvsem učinkovite akcije družb« no-političnih organizacij in skupne sti ter velikega interesa združenih d« lavcev za spreminjanje odnosov n tem področju. Pomembno je tu( dejstvo, da je stanovanjska probl« malika postala v zavesti delavcev i občanov sestavni del kadrovske pol tike kot elementa za hitrejši razve družbeno-ekonomskih odnosov občini Celje. Odločno se zavzemam za nadaljnjo samoupravno preobr: zbo stanovanjskega gospodarstvi ker edino ta zagotavlja delavcem, 1 združujejo svoja sredstva, da o nji odločanje.
Uresničevanje novih odnosov zž jema vrsto vprašanj, kot so:
—	samoupravna organiziranost i uveljavljanje delegatskih odnoso'
—	planiranje in sprejem kratke ročnih, srednjeročnih in dolgoročni programov na področju stanovan skega gospodarstva,
—	financiranje in združevanj sredstev za stanovanjsko gradnji
—	uresničevanje dohodkovni odnosov na področju proizvodnj stanovanj in potrebnih reprodui cijskih materialov,
—	revitalizacija starih mestni naselij ter vzdrževanje obstoječi stanovanj,
—	podružbljanje prostorske i urbanistične politike.
Organiziranosti pri izgradnji novi stanovanj ni istočasno sledila st
moupravna, strokovna in delovna organiziranost v samoupravnih organih, ki so zadolženi za izvajanje dogovorjene stanovanjske politike.
2.	Predsedstvo OK SZDL ugotavlja, da s podeljevanjem kadrovskih stanovanj ni bila kršena dogovorjena stanovanjska in kadrovska politika v občini Celje in je bila v skladu s samoupravno sprejetimi in politično dogovorjenimi dokumenti o nadaljnjem družbeno-ekonom-skem razvoju Celja.
Ta ugotovitev pa ne opravičuje cele vrste pravno-formalnih pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene pri postopkih za dodeljevanje kadrovskih stanovanj in zamenjavah. Zaradi tega predsedstvo podpira stališče Komiteja občinske konference ZKS Celje, ki zadolžuje osnovno organizacijo ZK v strokovnih službah samoupravne stanovanjske skupnosti, upravnih organih — zadolženih za stanovanjsko problematiko in IS skupščine občine Celje, da temeljito ocenijo, predvsem politično in delovno odgovornost delavcev, ki so vodili omenjene postopke in so dolžni skrbeti za zakonitost, pravočasno sprejemanje in spoštovanje samoupravnih aktov.
Odgovornost za nespoštovanje postopkov in nepravočasnost sprejetih ustreznih samoupravnih aktov pa nosijo tudi družbenopolitične organizacije, vključno s Komitejem občinske konference ZKS Celje, kajti pioleg odgovornosti za kreiranje politike je odgovornost družbeno-poli-tičnih organizacij tudi nenehno spremljanje uresničevanja dogovorjene politike. Ugotavljamo tudi, da
so delavci v OZD pravočasno postavljali vprašanja in dajali zahteve za informiranje o uporabi namenskih sredstev, zlasti za kadrovska stanovanja in zamenjave. Kljub postopku, ki je bil sprožen celo v delegatski skupščina, pa je bilo reagiranje nanje prepočasno.
Pravilna je bila pobuda odbora za dodelitev stanovanj delavcem širšega družbenega interesa in izvršnega sveta SOb, s katero sta predlagala spremembo pravilnika, da lahko dobijo kadrovska s stanovanja tudi delavci širšega družbenega interesa iz Celja. Vendar ni 'pravilno, da sta odbor in izvršni svet ravnala mimo veljavnega samoupravnega sporazuma in pravilnika, čeprav so bile njune odločitve v interesu opredeljene politike družbenoekonomskega razvoja občine. Sredstva amortizacije splošnega stanovanjskega fonda so bila vseskozi namensko uporabljena, zato je tudi izvršni svet smatral, da ravna pravilno, še posebej zato, ker je taka praksa veljala tudi v preteklosti. Vendar morajo s temi sredstvi razpolagati delegatski organi skupščine samoupravne stanovanjske skupnosti.
3.	Prepričani smo, da so zamenjave stanovanj odraz spremenjenega položaja na področju razpoložljivih stanovanj v občini Celje in so odraz potreb, dogovorjenih znotraj posameznih delovnih skupnosti. Prav tako so sestavni del normalnega postopka učinkovitega reševanja odprtih stanovanjskih vprašanj.
Glede na potrebo po spremenjenih družbeno-ekonomskih odnosih
na področju stanovanjske problematike se bodo takšne zamenjave pojavljale tudi v bodoče kot sestavni del stanovanjske politike za vse delovne ljudi in občane. Problem pa je zaostren zaradi dejstva, ker so bila iz namenskih solidarnostnih sredstev kupljena stanovanja dodeljena nenamensko. Pri zamenjavah stanovanj, kupljenih iz namenskih sredstev, morajo biti dosledno spoštovana merila za uporabo sredstev za družbeno pomoč.
Predsedstvo OK SZDL zahteva, da se da delegatom občinske skupščine temeljit odgovor na vprašanja o stanovanjski problematiki, ki so bila postavljena na zboru KS in zboru združenega dela. Podpiramo zahtevo Komiteja občinske konference ZKS Celje, ki zadolžuje komuniste v strokovni službi SIS, da pripravi poimenski seznam vseh voljenih in imenovanih funkcionarjev v občini Celje, ki so v zadnjih dveh letih pridobili stanovanje ter na kakšen način in iz katerih sredstev.
Obsojamo pogoste zamenjave stanovanj, s katerimi si posamezniki brez lastne udeležbe izboljšujejo stanovanjski standard, ki izstopa iz uveljavljenih kriterijev in meril, še posebej pa, kadar gre za odgovorne družbenopolitične delavce.
Kot ključno vprašanje izpostavljamo še kolektivno in individualno odgovornost organov, med njimi zlasti SDK pri samoupravni stanovanjski skupnosti in strokovne službe SSS, kakor tudi moralno-politično odgovornost posameznikov, ki ob premajhnem upoštevanju splošno
uveljavljenih norm izboljšujejo svoj stanovanjski standard.
4.	Frontno predsedstvo sprejema stališča Komiteja občinske konference ZKS Celje, da tovariš Mitja PIPAN nosi moralno politično odgovornost za vselitev v stanovanje, ne da bi bili predhodno opravljeni formalno-pravni postopki prenosa stanovanjske pravice od prejšnjega na novega imetnika stanovanjske pravice in se skupno s Komitejem OK ZKS Celje ograjuje od takega ravnanja. Podpira tudi stališče Komiteja OK ZKS Celje, ki zahteva od komunistov samoupravne stanovanjske skupnosti in strokovnih služb, da takoj preverijo potek celotnega postopka za tako hitro pridobitev stanovanja Pipan Ide v Vojniku in da o tem obvestijo Komite občinske konference ZKS Celje, ki bo predlagal ustrezne ukrepe.
5.	Frontno predsedstvo ugotavlja, da so družbeno-politične organizacije prepočasi reagirale na razprave o podeljevanju kadrovskih stanovanj in zamenjavah in so s tem dopustile, da je celotno vprašanje družbenoekonomskih odnosov na področju stanovanjske politike dobilo senzacionalistično in politično dimenzijo. Posamezniki in skupine so se lahko na ta način celovite stanovanjske problematike lotevali, parcialno in tudi nekonstruktivno, kar ne poglablja družbenopolitičnih in samoupravnih naporov za nadaljnje dograjevanje samoupravnih odnosov v stanovanjskem gospodarstvu in ■ b-čini.
Družbeno-politične o> .ije, občinska skupščina, izvrš,., svet, sa-
moupravni in drugi organi morajo v prihodnje skladno s sprejetimi stališči še pozorneje spremljati uresničevanje novih družbeno-ekonomskih odnosov na področju stanovanjske politike.
6.	Predsedstvo OK SZDL Celje ne soglaša s senzacionalnim in tendencioznim pisanjem novinarjev DELAVSKE ENOTNOSTI in bo o tem obvestilo uredništvo DELAVSKE ENOTNOSTI, osnovno organizacijo ZK DE, CK ZKS, Zvezo sindikatov Slovenije in republiško konferenco SZDL. Od pisanja v Delavski enotnosti se ograjuje tudi družbeni pravobranilec samoupravljanja v občini Celje.
7.	O gradivu »Družbeno-poli-tični vidiki nekaterih pomanjkljivosti pri podeljevanju kadrovskih stanovanj in zamenjavah« sta razpravljala Predsedstvo občinskega sveta ZSS Celje in Komite občinske konference ZKS Celje. Frontno predsedstvo OK SZDL Celje pa je na seji 6. junija 1979 sprejelo enotna stališča in ocene, ki jih bo posredovalo delegatom občinske skupščine in organom skupščine samoupravne stanovanj-ske skupnosti. Prav tako je sprejelo stališče, da družbeni pravobranilec samoupravljanja oblikuje za občinsko skupščino poročilo na osnovi delegatskih vprašanj.
V Celju, junija 1979 Frontno predsedstvo OK SZDL Celje
Komite občinske konf. ZKS Celje Predsedstvo obč. sveta ZSS Celje Družbeni pravobranilec samouprav.
, Celje
Patolog ni več, kar je bil
Damjan Križnik
Dandanašnji si niti približno ne bi mogli predstavljati razvitega zdravstvenega varstva, ki bi si dovolilo postavljati diagnozo resnejše okvare organov (na primer jeter, ledvic, prebavil, pljuč itd.) in jih zdraviti, ne da bi poprej poskušalo z odvzemom tkiva ali celic prizadetega organa potrditi diagnozo in upravičenost kirurškega posega ali medika-mentnega zdravljenja. Sprotno odvzemanje tkiva vzorcev in njihov pregled ter vrednotenje pa pomeni za kliničnega zdravnika tudi sprotno preverjanje, kako se bolezen razvija in kako zdravljenje vpliva na njen potek. Če je še pred desetletjem patalog postavljal diagnozo pretežno na mrtvem, kar je služilo le za preverjanje upravičenosti posegov in zdravljenja oziroma priznanje ali odklonitev osnovne diagnoze, je danes postavlja vnaprej in s tem prevzema nase velik del odgovornosti za življenje človeka in njegovo nadaljnjo usodo.
Tako smo še pred nekaj leti videvali patologa, tega anonimnega sodelavca lečečega zdravnika, zgolj, v mrtvašnici. S silovitim razvojem medicinske znanosti pa ga danes vse češče videvamo v skupini zdravnikov, kako aktivno in neposredno vpliva na uspešno zdravljenje pacienta. Postal je desna roka kirurga. Slednji med operacijo odvzema del tkiva, za katerega
ne ve, ali je maligno ali ne. Ni odveč poudariti, da je prav od tega odvisno, kakšen bo operativni poseg. Patolog mora kirurgu v nekaj minutah odgovoriti na to vprašanje, saj pomeni operacija v narkozi tveganje za pacienta, vsak zastoj pa podaljševanje operativnega posega.
Vsega tega pacient ne zve pred operacijo, med njo ali po njej. Anonimni strokovnjak za mikroskopom odgovori na vprašanje, ki večkrat pomeni življenje ali smrt, bolezen ali ozdravitev.
Opozoriti pa velja tudi na eksperimentalno patologijo, ki s poskusi na živalih izziva bolezensko stanje in spremembe, kakršne doživlja človek. S primerjavo teh poskusov poskuša vplivati na potek in zdravljenje osnovnih bolezni pri človeku. Ta mlada veja patologije, ki se je ponekod, zlasti pa v razvitejšem svetu, že dodobra uveljavila, je doslej razjasnila že marsikaj, kar je v zvezi z boleznimi, ki jih pri človeku povzroča okolje.
Seveda pa ostaja raztelešenje trupel najstarejša »obrt« vsakega patologa. Ti pregledi služijo v vzgojne, torej učne namene medicincem in specialistom najrazličnejših medicinskih strok ter neprekinjenemu izpopolnjevanju vseh zdravnikov. Mimo tega pa služijo tudi za sprotno preverjanje kliničnih diagnoz in ustreznosti zdravljenja v širšem
smislu ter za analizo narodne patologije, iz tega pa izvira načrtovanje zdravstvenih kadrov ter njihovo usmerjanje na področja, ki jih patologija tudi terja.
Zakaj tako dolg uvod? Da bi se vsaj približno lahko seznanili z vsakdanjim »delokrogom« patologov, ki so se pred nedavnim sestali na Bledu na svojem 3. kongresu, pod pokroviteljstvom izvršnega sveta skupščine SR Slovenije.
»Kongresi so priložnost za merjenje sil in dokaz, do kod smo uspeli priti v razvojni stopnji patologije«, je povedal prof. dr. Anton Dolenc, predstojnik inštituta za patologijo pri medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in ob tej priložnosti tudi podpredsednik organizacijskega odbora kongresa. »Ker pa so na njem sodelovali tudi kolegi iz zamejstva, je bil kongres hkrati tudi priložnost za spoznanje, koliko zaostajamo za razvitejšimi deželami. Bistveno je tudi, da se patologi na takih ravneh srečamo v tvornem razgovoru in izmenjamo izkušnje. Izdelali smo tudi kongresni zbornik, ki bo še leta in leta naprej predstavljal pomembno vrednost.
Na kongresu, na katerem so se pojavila ugledna imena iz ZDA, NDR, ZRN, Francije, Nizozemske in Jugoslavije, smo ugotovili, da smo navzlic vsej skromnosti v nekaterih vejah (urološke bolez-
Prof. dr. Anton Dolenc
ni, bolezni prebavnega trakta...) ujeli korak z razvito Evropo.«
Prof. Dolenc je še povedal, da je v naši patologiji še nekaj nerazvitih področij, da pa upa na korak naprej že ob sprejemu novega zakona o zdravstvenem varstvu. Omenil je tudi kulturni program, ki so ga izvedli patalo-gi...
Patologovo delo je eden ključnih členov znanstveno-razi-skovalnega dela v medicini nasploh. Poleg bazičnih raziskav patolog že s svojim vsakdanjim delom skupaj s kliničnimi zdrav-
niki in drugimi strokovnjaki prihaja do znanstvenih izsledkov, ki neposredno koristijo bolniku. Dokaz za to, kako prizadeto spremljajo gibanje, zdravljenje in preprečevanje bolezni, je tudi dejstvo, da so si jugoslovanski patologi v letu, ki ga je svetovna zdravstvena organizacija razglasila za mednarodno leto otroka, za osnovno delovno nalogo na svojem kongresu izbrali prav obravnavanje otroške patologije. Da bi svojo usposobljenost, svojo skrb in ljubezen dokazali prav najmlajšemu, najbolj občutljivemu in obenem tudi naj-
bolj izpostavljenem delu prebivalstva.
Naj ob koncu še zapišemo, da gre skozi roke patologov in S. nikov v laboratorijih na tis-drobnih preparirani’’ in posebej obravnavanih koščkov tkiv, ki po pregledu pojasnjujejo bolezni prebavil, jeter, ledvic, kože, kr-votvornih organov, dihal, celo bolezni možganov. V Sloveniji je takih pregledov več kot 100.000, v Jugoslaviji pa se številka povzpne nad milijon. Na 146 patologov v SFRJ pride na leto kar 15.990 obdukcij, 257.260 biopsij, 272.068 citoloških pregledov, 3.353 histokemičnih, imunofluorescenčnih in 205 primerov elektromikroskop .KO obdelanih primerov. Ob vsem tem pa velja poudariti, da izredno primanjkuje kadrov, saj pride—po podatkih iz 1977. leta — en patalog na več kot 100.000 prebivalcev...
Nevsakdanje težave	V Celju SC je pobratila Evropa
HCJkCga 3 Ul U|l	J	Pevski festival, ki nima primere v svetu — Tri dni se pesem razliva po vsej Sloveniji—Letos že 76 pevskih
zborov s 4172 pevci
Ciril Brajer
Nemalokrat lahko slišimo ali preberemo, kako neodgovorno vedenje posameznikov ovira hitrejše in uspešnejše uveljavljanje socialističnega samoupravljanja. Sestanki (pustimo ob strani, ali jih je preveč ali premalo, ali so predolgi ali prekratki) izzvene v prazno, ker niso sklepčni; mnogi zamujajo, predčasno odhajajo... Pripravljavci morajo pošteno paziti, kdaj in kje sklicujejo sestanke, če nočejo gledati praznih stolov.
To gotovo ni majhen problem. V mariborski Hidromontaži pa so se srečali z nič manjšim, le da je bil obrnjen na glavo. Sive lase jim je povzročila prevelika zavzetost njihovega delavca. Poslali
so ga na svoje gradbišče na Cejlonu, kjer je bil delovodja in od njega je bilo odvisno delo precejšnjega števila naših in cejlonskih delavcev. Kljub takšni obremenitvi in odgovornosti pa ni pozabil na svoje samouprav-Ijalske dolžnosti, saj je bil namreč član delavskega sveta. Kar naenkrat pa se mu je na Cejlonu posvetilo, da so seje delavskega sveta v Mariboru vsak mesec in da se jih je pač potrebno udeležiti. Menda so mu le z veliko mujo vbili v glavo, da je njegovo delo na Cejlonu pomembnejše kot obisk seje, na katero se tako ali tako ne bi mogel pošteno pripraviti. Da o stroških takšnega samoupravnega delovanja sploh ne govorimo!
J. Sever
Mladinski pevski festival v Celju, letošnji je bil trinajsti po vrsti, je osrednja kulturna prireditev v mestu ob Savinji. Že dolgo pa je tega, kar je ta festival, ki v svetu nima primere, prerasel v enkratno srečanje mladine Evrope; zato ni neskromno, če rečemo, da v Celju poje vsa Evropa. O tem, kako je do tega festivala prišlo, in v kaj se je festival v resnici razvil, je tekla beseda v pogovoru z JURČEM VREŽETOM, očetom ideje o srečanju mladih pevcev Evrope, generalnim sekretarjem festivala.
V svet s harmonijem na hrbtu
JURČE VREŽE se je rodil pred 73 leti v Šmarju pri Jelšah. Kot ta sivolasi, vedno skuštranih las in smejočega obraza mož sam pravi, sega njegovo življenje v začetek tega stoletja. Sicer pa svoje življenje deli na dva dela. Tistega pred in onega po prvem srečanju pojoče mladine 1945. leta v Celju, ko so mladi pevci za nagrado dobili vsak po toplo žemljo.
»Tistega dne ne bom nikoli pozabil. V Celje smo zbore prevažali z lojtrniki. Povsod so bile sledi vojnega opustošenja, toda kako smo peli! Pesem je kar vrela iz nas. Čeprav ni bilo ne kvalificiranih zborovodij ne not, je bila pesem ubrana, da so ljudem stopile solze v oči. Šele nekaj tednov smo bili v svobodi ...«
Po končanem učiteljišču v Mariboru je Jurče Vreže dobil zaposlitev v Šoštanju. To je bilo za njegovo življenje usodno. V Šoštanju je srečal veliko naprednih delavcev in komunistov, ki so bili nosilci naprednega političnega in kulturnega življenja.
»Zato smo seveda takoj dobili vsak svojo senco. Detektivi so
nas spremljali noč in dan. Ko so nam prepovedali en zbor, smo ustanovili drugega. Imeli smo najboljši pevski zbor v Sloveniji, če odštejemo Slavčka iz Trbovelj. Ker so nas nenehno metali iz prostorov, smo harmonij ponoči kar na hrbtih vlačili iz te v ono oštarijo pa spet v šolo. Po trinajstih letih so me izgnali na eno najslabših takratnih šol, na Pečice, na vrh Orlice. Tistega slovesa ne bom pozabil. Na železniško postajo je prišlo pol Šoštanja. Fantje, Mencej, Božo Mravljak, Biba Rock in Koren pa Olga Vrabič so znali zadevo tako ošiliti, da je žandarmerija še dolgo besnela v svoji nemoči...«
Ko naenkrat zadoni pesem iz 3.000 grl
Že nekaj tednov po osvoboditvi so se na Celjskem znova ustanavljali pevski zbori. Takrat je v Jurčetu Vrežetu dozorela misel, ki so jo v Šoštanju samo sanjali, da bi zdaj končno lahko organiziral pevski festival. In ga je. Na dvorišču okrožne šole v Celju je dirigiral več kot 3.000 pevcem.
»Zdelo se mi je, da sem bog. Kako lepo je bilo. Pesem je preplavila Celje. Kaj potem, če je pol zbora zaneseno pelo refren, za katerega smo se predtem dogovorili, da ga izpustimo, pol zbora pa drugo kitico. Ko sem dvignil v strahu roke, je zbor onemel. Dvignil sem dva prsta, češ, zdaj je druga kitica. In je šlo. To je bil najlepši trenutek v življenju. Ker sem bolj majhne rasti, so mi morali zložiti celo vrsto zabojev drugega na drugega, da so me lahko pevci videli. Stal sem tam na tistih zabojih, dirigiral in jokal od sreče...«
Takšen je bil začetek celjskih pevskih festivalov. Ti so se spreminjali iz okrajnih v republiške, potem tekmovalne, medrepubli-
ške, dokler niso postali festivali Evrope.
»Ne gre samo za to, da poješ, da zmagaš, da si najboljši. Gre za srečanja, ki se ne dajo opisati. Danes ima Celje navezanih nešteto prijateljskih vezi po vsej Evropi. Udeleženci tega festivala — ne pozabite, da gre tu za več tisoč ljudi — bivajo pri celjskih družinah, v domovih celjskih šolarjev. Tu se spletajo zgodbe in doživetja, saj vsakdo hoče čim-bolje pogostiti gosta. Že nekaj let nazaj pa vztrajamo pri tem, da imajo posamezni zbori svoje koncerte drugod po Sloveniji. Letos bo v Sloveniji kar 28 takšnih koncertov. V samem Celju nastopa letos 76 zborov s 4.172 pevci. Na zaključni prireditvi na drsališču v mestnem parku pa je nastopilo 1.700 pevcev ter 11 zborov iz različnih držav.«
Organizacija takšne prireditve zahteva veliko časa in ljudi. Danes Jurče Vreže priznava, da si ne more predstavljati, kako je bil lahko toliko let vodilni mož pri organizaciji festivala, pri vsem tem pa je normalno opravljal še svojo pedagoško službo. Zadnjih enajst let je v pokoju in polovico leta porabi za organiziranje festivala. Pravi, da bo izpregel. Toda to je rekel tudi že ob prejšnjem festivalu...
Iz Celja križem kražem po vsej Sloveniji
»Danes sem srečen, ker nam je uspelo uresničiti sanje predvojnega društva mladinskih pevovodij, ki sem ga ustanovil skupaj z Maksom Pirnikom, Jožetom Zornom in Emilom Ulago. Danes sem ponosen, da se je tisti krik svobode petinštiridesetega leta razvil v takšno manifestacijo, ki je zajela vso Slovenijo. Poglejte, zbor iz Nemčije nas je prosil, če bi mu lahko omogočili
podaljšano bivanje pri nas. Našli smo prostor v novem hotelu v Zrečah. Tako bo ta zbor na svojih izletih in med bivanjem spoznal še del naše lepe domovine, srečal še več naših ljudi. Zbor iz Finske bodo gostili Jeseničani, Angleže celjski gimnazijci. Angleži bodo pristali na zagrebškem letališču, od koder bodo potem potovali na koncerte v Novo mesto, v Zagorje ob Savi, pa spet v Slovensko Bistrico in svoje bivanje pri nas končali na Polzeli. Prepotovali bodo skoraj vso Slovenijo. Jeseničani bodo svoje goste vodili v železarski muzej, med narcise na Planino pod Golico, v Vintgar in Bled. Ze samo priprave za bivanje enega zbora zahtevajo veliko dela. To je težaško garanje, vendar si poplačan z zadovoljstvom, da si uspel. Kaj je lahko vrednejšega od zadovoljstva pevcev, ki so toliko videli in doživeli. In to doživljajo vsi zbori.«
Nekoč je neki novinar zapisal, da Celje živi s festivalom. Danes bi lahko mirne vesti to misel razširili in rekli, da s celjskim mladinskim pevskim festivalom že živi vsa Slovenija, kajti na stotine anonimnih vodij šol, kulturnih animatorjev in staršev po vsej Sloveniji je poskrbelo v tistih dneh ob koncu maja, da se je 4.172 mladih pevcev in nekaj sto njihovih spremljevalcev pri nas lepo in dobro počutilo.
Seminar za inventivno dejavnost večkrat preložen
Anton Strajn
Zavod za tehnično izobraževanje Ljubljana prireja v sodelovanju z IO združenj TOZD posameznih panog pri Gospodarski zbornici SRS ciklus treh seminarjev funkcionalnega izobraževanja za inventivno dejavnost.
Izobraževanje je namenjeno delavcem-organizatorjem inventivne dejavnosti v OZD, ki so že na tem delovnem mestu in jim je ali bo ta dejavnost delovna dolžnost.
Zavod je sprejemal prijave v mesecu septembru 1978. leta. Zaradi premajhnega števila prijavljenih kandidatov so seminar prenesli v naslednje šolske mesece. Zadnji rok seminarja je bil junija letos. Tudi za ta rok ni bilo dovolj prijavljenih kandidatov in
preložen je bil na novo šolsko leto 1979—80.
Doba čakanja na nov rok osemdnevnega seminarja bo trajala leto dni. Kaj je temu vzrok, si težko razložimo. Zakon o združenem delu na široko odpria vrata produktivni gopodarski inventivni dejavnosti. Odziva za ožje ali širše izobraževanje kadra pa na tem »novem« področju dela res ni. Posluh za razvoj in delo te dejavnosti bi morale pokazati zlasti delovne organizacije in družbenopolitični dejavniki, ki vedo, da to organizirano delo prinaša gospodarstvu velike materialne koristi, ugled naše družbe v svetu, avtorjem pa materialno in moralno korist.
Družbenopolitične organizacije SAP Kosovo o gospodarjenju
Vojvodinska izkušnja ali »primer« Nafta-gas
Delavci še nimajo prave besede
Dobiček ni sramota
Tomislav Kadič
O gospodarskem položaju na Kosovu je najprej nekajkrat razpravljal svet Zveze sindikatov Kosova, potem pa Izvršni svet skupščine, nazadnje pa še pokrajinski komite Zveze komunistov.
Na vseh sestankih so soglasno ocenili, da je gospodarski položaj na Kosovu bolj zapleten kot drugje v državi, zlasti nizka je stopnja razvitosti, gospodarska struktura je neugodna, izgube so velike, obseg proizvodnje je zelo nizek, poleg tega pa tarejo gospodarstvo še druge težave in pomanjkljivosti.
Na omenjenih posvetih so nadalje. poudarili, da so za gospodarska gibanja v pokrajini na začetku leta kljub pozitivnim rezultatom v posameznih panogah značilne nekatere neugodne težnje, ki se vlečejo iz prejšnjih let, kažejo pa se predvsem v zmanjševanju industrijske proizvodnje in finančnih rezultatih. Vse to pa vpliva na akumulativno in reproduktivno sposobnost gospodarstva. Posebej so govorili o otež-kočenih .možnostih za prodajo, to pa povzroča, da zaloge naraščajo, dalje so govorili o inflacijskem pritisku in upadanju izvoza.
Da bi odpravili te pomanjkljivosti, se je treba lotiti dograditve začetih objektov, obnoviti zmog-
ljivosti, odpraviti ozka grla, več denarja pa vložiti v malo gospodarstvo, s tem da je treba dati prednost objektom, ki so predvideni v družbenem načrtu.
Priporočili so, da SDK uskladi gibanja sredstev za splošne, družbene in skupne potrebe z družbenim dogovorom o omejevanju te porabe.
Zaradi zapletenosti položaja, v kakršnem se je znašlo kosovsko gospodarstvo, so govorili tudi o kadrih, ki vodijo to gospodarstvo. Na posvetovanju na pokrajinskem komiteju ZK Kosovo je Mahmud Bakali dejal, da je treba zaostriti politično odgovornost vodilnih kadrov v vseh okoljih, zlasti pa v tistih organizacijah združenega dela, kjer zaradi notranjih pomanjkljivosti in nezadostne zavzetosti ne uresničujejo proizvodnih nalog in razvojnih načrtov.
Na vseh posvetovanjih so se dogovorili, da se je treba izogniti dosedanji praksi, da o tem razpravljajo samo vodstva in forumi. Razpravo je treba prenesti v temeljne organizacije združenega dela in v sindikate, da bi tako delavci lahko sami o tem neposredno razpravljali. Delovni ljudje morajo biti temeljni nosilci gospodarske stabilizacije. Prav zato mora biti celotna ak-
cija usmerjena k uresničevanju proizvodnih načrtov, k nadaljnjemu razvoju samoupravnih družbenih odnosov. Te odnose pe je treba, kot so poudarili, uresničevati na podlagi zakona o združenem delu in drugih pozitivnih predpisov. Delovni človek mora priti v položaj, ko bo resnično obvladal celoto dohodka, rezultate svojega dela, pa tudi delovne razmere.
Na zadnji seji je svet Zveze sindikatov Kosova sprejel sklep o zamrznjenju osebnih dohodkov v negospodarskih dejavnostih, da bi tudi tako vplivali na zmanjšanje skupne porabe. Hkrati so na tej seji poudarili, da je potrebna večja lastna zavzetost vseh delovnih ljudi pri odpravljanju subjektivnih pomanjkljivosti in utrditvi kosovskega gospodarstva. Ta zavzetost se mora predvsem odražati pri boljši delovni organiziranosti, večji storilnosti pri opravljanju delovnih nalog in uvajanju učinkovitih akcij ter mobilnosti v vsej pokrajini.
Predsedstvo sveta Zveze sindikatov Srbije
Kolektivno vodenje na jesen
Zorica Bosnič- Vujadinovič
• Od jeseni bo tudi predsedstvo sveta Zveze sindikatov Srbije politično izvršilni organ s štiriletnim mandatom, predsednika sveta pa bodo volili za leto dni. Za to so se odločili na nedavni seji predsedstva sveta Zveze sindikatov Srbije, ko so sprejeli osnutek temeljev za uresničevanje pobude tovariša Tita o kolektivnem vodenju.
Sekretar sveta Milun Tadič je poudaril, da želijo ustvariti možnosti za učinkovito kolektivno delo, kolektivno in posamično odgovornost, enakopravnost članov pri dogovarjanju in pripravljanju nalog. Tako bi predsedstva na vseh ravneh od občine do republike volili s štiriletnim mandatom, presednike svetov pa z enoletnim mandatom. V osnutku temeljev pa ne predlagajo sprememb, kar zadeva mandat izvršilnih odborov osnovnih sin-
dikalnih organizacij, niti tega, da bi predsednika osnovne organizacije izvolili za leto dni. Menijo, da je bistveno, da se pri delu angažira celotna osnovna organizacija sindikata, medtem ko je izvršni odbor kolektivni organ, z dejavnostjo naravnan k slehernemu članu. Z nenehnim stikom s članstvom je pravzaprav treba krepiti kolektivno delo izvršilnega organa, posamično in kolektivno odgovornost, kar bo samo pospešilo demokratično sodelovanje članstva pri oblikovanju stališč in utrjevanju organizacije.
Kar zadeva sekretariat predsedstva, so mnenja deljena. To vprašanje bo najverjetneje rešeno v javni razpravi. Sicer pa bo, kot je bilo slišati na seji, potrebno predlagane rešitve dopolniti s priporočili in prijjom-bami iz javne razprave v sindi-
kalnih organizacijah. Vse to bo treba uskladiti z rešitvami v organizacijah ZK, mladine in socialistične zveze.
Osnutek temeljev bo v javni razpravi v osnovnih sindikalnih organizacijah do 20. julija, da bi lahko članstvo o tem zelo konkretno razpravljalo in dalo predloge. Konstituiranje presedstva in izvolitev presednika sveta bodo opravili do konca novembra.
Predsedstvo je obravnavalo tudi probleme uresničevanja stanovanjske politike in pri tem ugotovilo, da stanovanjska graditev zaostaja zaradi nezadostnega dohodkovnega povezovanja vseh udeležencev v graditvi stanovanj in slabega vpliva združenega dela na sredstva, ki so namenjena graditvi stanovanj.
Izvirna slovenska študija o velikem humanistu Erichu Frommu:
Dr. Vladimir Sruk:
FROMMOVA
HUMANISTIČNA
VIZIJA
Knjigo lahko naročite po ceni 290 din na naslov: ČGP Delo — TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4 ali kupite v naši knjigarni na Tavčarjevi 5 v Ljubljani.
< o 3 E h!
'8 < O t-
Z ^
J c X
>op
cc s
<5
z 'Z
Ea
11
> 0
I	o'
II
I
i
5	^
'8 3 fc! >o as ra Z CC
Joszef Nagy
Dvorana je bila nabito polna. Sejo je imel pokrajinski odbor sindikata delavcev energetike, petrokemije in nekovin Vojvodine.
Razprava traja že več kot eno uro. Razpravljalci govorijo iskreno in brez govorniškega zanosa. Opisujejo in pojasnjujejo, kako jim je uspelo v njihovi delovni organizaciji uresničiti suhoparne člene zakona.
Na govorniškem odru se je pojavil mlad človek v praznični obleki. Očitno ni vajen govoriti. Delavec je. Položaj pa je vseeno jasno in razumljivo opisal: »Pri nas, v Nafta gasu...«
Da. kako v Naftagasu, najmočnejši sestavljeni delovni organizaciji v pokrajini ustvarjajo dohodek, kako in na podlagi kakšnih meril ga delijo, v kolikšni meri je odsev storilnosti. To so bila vprašanja, na katera smo iskali odgovore, ko smo se te dni pogovarjali z Milom Rade-kom, direktorjem sektorja za ekonomiko in organizacijo delovne organizacije Nafta-gas, ene od desetih v sestavi istoimenske SOZD . Radeka je ekonomist, magister ekonomskih ved.
V desetih temeljnih organizacijah združenega dela v Naftagasu je zaposlenih 4.000 ljudi. To je pravzaprav ena od organizacij s področja temeljnih dejavnosti kombinata- raziskujejo in črpajo nafto. Od prihodka, ki znaša 4 milijarde dinarjev, ustvarijo poldrugo milijardo dinarjev dohodka, to je približno tretjino skupnega dohodka kombinata, kot tudi imenujejo svojo SOZD. Od štirih dislociranih TOZD, ki se ukvarjajo -z osnovno dejavnostjo, ustvarita dve temeljni organizaciji — Severni Banat in Srednji Banat — polovico dohodka delovne organizacije Nafta-gas.
Teritorialna razdeljenost! Ali ne pomeni, da to samo po sebi prinaša določene razlike v pogojih pridobivanja dohodka, če vemo, da geološka struktura Vojvodine ni povsod enaka. Vsi vrelci ne dajo enake količine nafte, tega tekočega zlata.
— Vsekakor, nam je povedal Mile Radeka. Razumljivo je, da ne moremo spreminjati naravnih pogojev, lahko pa nekaj drugega. Pravilneje lahko razporejamo svoj dohodek.
S tem smo načeli bistvo vprašanja. Temeljna organizacija Severni Banat je najbolj donosna temeljna organizacija Nafta-gas.
Polovico proizvodnje nafte in zemeljskega plina daje ta temeljna organizacija, ki ima sedež v Kikindi. Pri opredeljevanju dohodkovnih odnosov je eno najpomembnejših načel medsebojna odvisnost temeljnih organizacij. Lani je na primer de-'ovna organizacija 40,3 % čistega dohodka namenila za razširitev materialne osnove. To je razumljivo samo poprečna številka. Rentabilnejše temeljne organizacije združenega dela namenjajo razvoju več.
Severni Banat iz Kikinde nameni na primer 63,9% čistega dohodka za razširitev materialne osnove, TOZD Tehnika pa le 15,9%. Ali je to prelivanje, ali pa gre za notranje obdavčevanje? Ne, to je zavestna politika delitve, ker je, kot pravi direktor, treba misliti tudi na jutri. Na odkrivanje novih vrtin, na razširitev izkoriščanja in podobno. Razvijanje delovne organizacije kot celote je interes tudi rentabilnih delovnih organizacij. Prav zato postavka »rudno blago« (med materialnimi stroški razvoja) dosega približno pol milijarde dinarjev.
Ko govorimo o medsebojni odvisnosti temeljnih organizacij, moramo poudariti, da v času od opravljenih geofizičnih raziskav pa do izkoriščanja na eni vrtini delajo delavci iz več temeljnih organizacij. Končni proizvod je tudi v primeru Severnega Banata dohodek za skoraj vseh 10 temeljnih organizacij združenega dela.
Seveda v razmerju vloženega dela in sredstev. Ugotavljajo ga z zapleteno formulo, bistvo pa je vseeno vrednost vloženega dela. 480 zaposlenih v delovni organizaciji Kikinda dobro ve, da sadovi njihovega dela niso samo njihovi, ampak tudi vseh preostalih delavcav Nafta-gasa in da je njihov dohodek odvisen od tega, kako je delalo in ustvarjalo preostalih 9 temeljnih organizacij. Še več, za tiste iz Kikinde ni vseeno, kakšen je dohodek v temeljni organizaciji Južni Banat. (Eno zelo pomembnih dejstev v njihovem pravilniku, eden izmed elementov delitve je, da je polovica osebnega dohodka odvisna od lastne proizvodnje, druga polovica pa od ustvarjenega dohodka delovne organizacije).
Štiri tisoč delovnih ljudi v Nafta-gasu je sklenilo in vneslo v pravilnik, da tudi delo skupnih služb prispeva k uresničevanju dohodka. 17 zaposlenih v oddelku Mileta Radeka (od
tega jih ima 11 fakultetno izobrazbo) natančno ve, kaj je treba storiti, kaj je treba nuditi temeljnim organizacijam. Na seznamu del je kar 78 postavk. Opravljanje vseh teh del je izraženo v norma urah, ki jih za načrtovano delo ne smejo preseči. Zato v skupnih službah le večji učinek lahko prinese tudi višji zaslužek.
Tako nekako so v Nafta-gasu uredili dohodkovne odnose, določili medsebojno odvisnost, tako pridobivajo in delijo dohodek. Morda bi morali znova poudariti, da je zelo pomemben element v njihovem gospodarjenju, prek tega pa tudi v oblikovanju in razvijanju samoupravnih ekonomskih odnosov, zavest o jutrišnjem dnevu. Prav zato so v samoupravne sporazume z velikimi črkami zapisali, da se osebni dohodki ne morejo povečati bolj, kot narašča dohodek.
Zdaj pa poglejmo, kako so zaslužili zaposleni v Nafta-gasu in v Severnem Banatu. Lansko poprečje v delovni organizaciji je bilo 8.530 dinarjev, delavci TOZD »Vrtanje« so zaslužili 10.077 dinarjev, v TOZD Posebnih del 9.743 din, v skupnih službah 9.104 din (strokovnjaki s fakultetno izobrazbo so zaslužili po 13.000 dinarjev), poprečni zaslužek v oddelku Mileta Radeka je znašal 7.900 dinarjev.
Lanski popreček v temeljni organizaciji Severni Banat je bil 8.331 dinarjev, poprečni osebni dohodek visokokvalificiranih delavcev je znašal 9.112 dinarjev, priučenih in nekvalificiranih pa približno 6.000 dinarjev.
Kuverte so bile torej na začetku meseca debele. Delovni ljudje, ki so zaposleni v Nafta-gasu^so zaslužili znatno več,kot je vojvodinsko poprečje. Ali so to zaslužili? Po vsem sodeč da, saj je velik dohodek prinašal velik »dobiček«, ta pa visoke zaslužke. Dobiček ni sramota, še zlasti ne, če je bil ustvarjen s prizadevnim delom.
Resnici na ljubo pa je vseeno treba dodati, da smo prikazali delovno organizacijo izjemnega pomena za gospodarstvo Vojvodine, organizacijo, ki pripada prioritetni gospodarski panogi.
Vendar to ne spreminja bistva stvari. Dohodek in zaslužke je namreč treba meriti z delom.
»Bolniške« niso samo pojav, ki vzbuja skrb
Stoletja izgubljenih delavnikov
Esad Njemčevič
Delovni ljudje v Bosni in Hercegovini so bili lani »bolni« nič manj kot 11 milijonov 134 tisoč in 804 dni. Če to številko izostankov iz dela razdelimo s 365, kolikor je dni v letu, dobimo podatek, ki vzbuja skrb: delovni ljudje te republike so bili bolni 30.514 let, ali povedano drugače 305 stoletij!
Odveč bi bilo še naprej naštevati, saj so številke že tako astronomske, vendar bi lahko poudarili, da so teh 305 stoletij upravičenih ali neupravičenih izostan-
kov dosegli v enem letu! Po drugi strani, če bi te nedelovne dni pomnožili s povprečnim dnevnim zaslužkom v Bosni in Hercegovini, bi dobili znesek, ki bi bil prav tako velikanski in s katerim bi lahko zgradili številne šole, tovarne, ceste, bolnišnice. Gotovo ni treba posebej opozarjati, koliko bolniška prizadene ne samo sklada kolektivov, ampak tudi blagajne socialnega zavarovanja, ki že tako vrsto let poslujejo z izgubami.
Ko bi vse te izostanke le nekoliko zmanjšali, bi gospodarstvo te
republike mnogo bolje poslovalo.
Izostanki zaradi »bolezni« v Bosni in Hercegovini, to pa ni pojav, ki je značilen samo za to republiko, postajajo že kar grozljivi. Zato tudi je postalo zelo značilno naslednje: ljudje ne pravijo več — grem k zdravniku, ampak grem na bolniško. Takšna navada nedvomno vzbuja hudo skrb.
a
Strukturne spremembe v usnjarski industriji
Razvoj na razpotju
/
Komentatorjev stolpec
Spodbuda
malemu gospodarstvu

Božidar Meglič
Stanimir Božanič
V razvojnih prizadevanjih sta se znašli usnjarska in usnjar-sko-predelovalna industrija Slovenije na razpotju. Očitno je, da bo sedanje ekstenzivno gospodarjenje potrebno zamenjati z intenzivnejšim, kar bi bilo tudi v skladu z nujnostjo prestrukturiranja našega gospodarstva. Po kakšni poti naj bi to dosegli, ni jasno, opaziti pa je različna prizadevanja, ki pa se, žal, včasih tudi premalo dopolnjujejo v skupno družbeno korist povečanja storilnosti in dohodka. Ob tem ne smemo prezreti objektivnih pogojev gospodarjenja, ki narekujejo takšne ali drugačne rešitve.
Sedanje gospodarjenje v TOZD usnjarske in usnjarske predelovalne industrije temelji na stoletni tradiciji in že precej široko zasnovanih vzporednih programih kemične, kovinskopredelovalne in trgovinske dejavnosti. Značilna za dosedanjo rast celotne panoge je samoniklost, kjer so bile družbene intervencije prava redkost. To kaže na zelo veliko zrelost kolektivov, ki so svoj razvoj načrtovali in uresničevali predvsem z lastnimi silami in nemalokrat tudi s precejšnjo mero samoodpovedo-
vanja. Poleg graditve lastnih zmogljivosti in modernizacije so bila precejšna sredstva vložena v gradnjo vzporednih dejavnosti in poleg rednih obveznosti še v družbene dejavnosti (šolstvo, zdravstvo). To zmanjšuje reproduktivno sposobnost, kar se kaže v usnjarstvu že v izgubah, v celotni panogi pa v nizkih osebnih dohodkih, ki so bili v letu 1978 za 7,9% nižji od povprečja gospodarstva v Sloveniji. Vsekakor tak položaj terja odločne ukrepe za zagotovitev dolgoročnega razvoja te panoge. Pri tem bo gotovo potrebno v celoti angažirati lastne moči, vendar tudi družba ne bi smela stati ob strani.
Ocene povezanosti v panogi so zelo različne — glede na to, kaj uporabljamo za merilo te povezanosti. V horizontalni povezavi se kaže precejšnja delitev proizvodnih programov, precej medsebojne tenične pomoči ter nekaj manše sodelovanje pri prodaji izdelkov in nabavi surovin. V vertikalni povezanosti pa gre za zelo dobro povezanost v lastni trgovini, medtem ko je povezanost med usnjarji in predelovalci na ravni njihovih medsebojnih materialnih tokov, ki ne dosegajo polovice proizvodnje usnja
za potrebe slovenske usnjarsko predelovalne industrije.
Med usnjarji so očitna prizadevanja za sanacijo tovarne usnja UTOK Kamnik, ki že kaže prve pozitivne rezultate in bo po programu do leta 1983 spet močna delovna organizacija predvsem na račun posodobitve in specializacije. Žal pa optimizem in pogum iz Utoka ne sežeta do Šoštanja, kjer tamkajšnja us-njarna želi v celoti opustiti to dejavnost. Podobno razmišljajo o preusmeritvi tudi v Konusu v Slovenskih Konjicah in še posebej v Lenartu. Največje težave usnjarjev so prav gotovo visoke dajatve na že sicer nenehno rastoče cene surovih kož na svetovnem trgu. Zmanjšanje obsega proizvodnje usnjarjev bo prav gotovo v prihodnje vplivalo predvsem na predelovalce. Medtem si v usnjarsko-predelovalni' industriji predvsem čevljarji prizadevajo za prodor na svetovno tržišče, kjer so Alpina iz Žirov, Peko iz Tržiča in Planika iz Kranja dosegli že zelo lepe rezultate, saj izvozijo že polovico svoje proizvodnje. Tako je celotna usnjarska in usnjarsko-predelo-valna industrija devizno visoko pozitivna, pri tem pa izvoz še po-
Z obiska v tovarni Elektroelement Izlake
Ambicije in možnosti
Marjan Horvat
Nekoč Elektroporcelan Izlake, danes Elektroelement Izlake. Tak naziv je nedavno sprejel 730 članski kolektiv izlaške tovarne elektroelementov, ki ga še najbolj poznamo po proizvodnji varovalk. Pa ni bistvo našega zapisa o Elektroelementu Izlake v preimenovanju. Z besedo in številkami bi radi prikazali kolektiv, ki zelo dobro gospodari, je v svoji občini znan po dobrih samoupravnih odnosih.. .Pa še ambiciozen je, so nam dejali predstavniki občinskega sveta ZSS Zagorje ob Savi.
Letos bodo v treh TOZD tovarne Elektroelement Izlake ust varili okrog 250 milijonov dinarjev skupnega dohodka. Nekaj čez 50 milijonov dinarjev blaga bodo izvozili na konvertibilno področje, poleg tega pa velja zapisati, da so se pred kratkim povezali z zahodnonemškim partnerjem, ki jim bo v prihodnje na osnovi poslovno-tehnič-nega sodelovanja omogočil še večji izvoz na zahodno evropsko
tržišče. Letošnje poslovno leto pa je za izlaške »keramičarje« neke vrste prelomno leto, saj so se odločili za obsežne investicije v proizvodnji. Namenjene so posodobitvi dosedanjih zmogljivosti, razširitvi in tudi uvajanju novih proizvodnih programov s področja varnostne tehnike v električnem omrežju. Skupna investicijska vsota bo presegla 75 milijonov dinarjev, kar je za takšen kolektiv prav gotovo velik zalogaj. Vse pa kaže, da si zaradi tega ne belijo glave, saj bodo v investicije, ki spadajo že tudi v prihodnje srednjeročno obdobje, vložili kar 40 odstotkov lastnih sredstev, del sredstev bodo dobili z bančnimi in komercialnimi krediti doma, nekaj pa tudi s komercialnimi krediti tujih poslovnih partnerjev.
Že ti podatki, ki smo jih zapisali, pričajo o ambicioznosti delovnega kok ktiva Elektroelement Izlake. Ko pa smo nedavno poslušali ob obisku Mirana Potrča, podpredsednika RS ZSS,
predstavnike izlaške tovarne o gospodarjenju, o rezultatih poslovanja, smo bili na moč presenečeni. Fizični obseg proizvodnje bodo letos v primerjavi z lani povečali za 20 odstotkov, dohodek so povečali v prvih treh mesecih v primerjavi z enakim razdobjem lani za 98 odstotkov, povprečni osebni dohodki pa znašajo 6520 dinarjev, kar nedvomno sodi v vrh osebnih dohodkov v slovenski kovinsko predelovalni in elektroindustriji. K zapisanim številkam pa velja dodati, da sorazmerno mnogo sredstev vlagajo tudi v sklad skupne porabe, v stanovanjsko gradnjo in v izboljševanje delovnih pogo-jev.
Bržkone pa si velja zastaviti takšno vprašanje: kje je ključ uspeha tovarne Elektroelement Izlake? Po razgovorih z nekaterimi delavci, ko smo si mimogrede ogledali proizvodni proces, po sestanku z najbolj odgovornimi delavci v vodstvu delovne organizacije in z družbenopolitičnimi delavci v tovarni sodimo, da gre za kolektiv, ki je iznajdljiv, ki gre v svojih snovanjih proizvodnje v korak s časom, ki že danes razmišlja, kaj bo lahko na svojem področju proizvodnje ponudil čez pet let ali pa še kasneje. In še nekaj je: to delovno organizacijo vodi sorazmerno zelo mlada ekipa strokovnjakov, ki je »doma« na strokovnem, političnem in samoupravnem področju. V to smo se lahko prepričali v razgovoru o takšnih vprašanjih, ki zadevajo skupni prihodek, uveljavljanje stališč RS ZSS o delitvi po delu in drugih, ki so ta čas aktualna v našem gospodarskem in samoupravnem življenju.
/■ \
OBIŠČITE KNJIGARNO »DELAVSKE ENOTNOSTI« v Ljubljani, Tavčarjeva 5
Poleg vseh edicij naše založbe (knjižnica SINDIKATI in družboslovna zbirka), publikacij ZKOS in prilog tednika Delavske enotnosti lahko dobite tudi knjige drugih založb (marksistična literatura, zbrana dela, leposlovne uspešnice, izdani zakoni in likovne edicije...). Knjige, ki jih sicer nimamo stalno na zalogi, vam naročimo.
Poleg knjig pa lahko tudi izbirate med slikami slovenskih umetnikov, izdelki ljudske obrti, revijami, časopisi...
v___________________________________________J
večuje, saj je bil izvoz večji od uvoza 1977,leta za 22 milijonov dolarjev. Zanimivo je, da je izvoz zanimiv, čeprav še nismo odpravili velikih razlik med uvoznimi dajatvami in izvoznimi premijami. Druga značilnost us-njarsko-predelovalne industrije Slovenije je, da se kažejo prizadevanja za delen prenos dejavnosti na nerazvita področja Jugoslavije, kjer je dragoceno vsako novo delovno mesto.
Nedvomno je perspektiva usnjarske in usnjarsko-predelo-valne industrije v njenem skladnem razvoju, nadaljnji modni in izvozni usmerjenosti, povečani produktivnosti in izboljšanju kakovosti. Delitev programov, specializacija in uvajanje novih tehnoloških dosežkov, predvsem avtomatizacije pa bo potrebno še pospešiti. Razviti bo treba programe spremljajoče industrije, kar bo zmanjšalo zastoj in omogočilo hitrejše sledenje modnim tokovom po svetu. Veliko več pozornosti pa bo potrebno posvetiti neposredni kakovosti, saj so še velike možnosti za prihranke.
Za vse to pa bodo potrebni ustrezno usposobljeni kadri, ki jih sedaj še primanjkuje. Medtem ko so poklicni in tehnični profili manj zanimivi zavoljo nizkih osebnih dohodkov, pa višje in visoko izobraženih kadrov s področja usnjarsko in us-njarsko-predelovalne industrije v Sloveniji še ne izobražujemo.
6 labirintu, v katerem mojstri iščejo delo, delo pa mojstre, pri čemer pa račun plačajo občani zaradi divjih servisov in izgubljenega časa, so razpravljali tudi v zvezni konferenci SZDL. Drobno gospodarstvo, kot je to predvideno tudi z resolucijo o uresičevanju družbenega načrta v tem letu, daje znatne možnosti tako za odpiranje novih delovnih mest kot tudi za nudenje hitrejših in cenejših storitev občanom in gospodarstvu. Podobnih ocen smo bili vajeni že prej, vendar še vedno nismo krenili z mrtve točke. Ovire povzroča tudi dejstvo, da v vsakem mojstru pogosto vidimo potencialnega »gospodarja.«
Razprava v zvezni konferenci je pokazala, da je nujno čim-prej sprejeti poseben družbeni dogovor, katerega poglavitna naloga bi bila, da bi znatno hitreje spodbujal razvoj tega področja človekovega dela in da bi drobno gospodarstvo prenehalo biti družbena sirota.
Kar zadeva ustanavljanje pogodbenih organizacij združenega dela, je le malo storjenega. Izjema pri tem je le nekaj slovenskih primerov. Če gremo od republike do republike in od pokrajine do pokrajine, bomo ugotovili, da je ustanavljanje in poslovanje obrtnih delavnic zakonsko urejeno zelo različno.
Dileme so pri iskanju odgovora na vprašanje, kako določiti velikost delovnih enot drobnega gospodarstva — po številu zaposlenih ljudi ali po vrednosti poslovnih sredstev, katere dejavnosti postaviti na seznam bodisi zasebnih ali pogodbenih organizacij, kaj dati v pristojnost občinam in kaj v pristojnost republik in pokrajin.
Kar zadeva predlagano besedilo družbenega dogovora lahko rečemo, da je zajelo vsa pomembna vprašanja. Načrtovanje razvoja, spodbujanje z različnimi ukrepi, vodenje politike cen, preskrba s potrebnim materialom in orodjem — vse to se je prvič našlo na dnevnem redu zveznih organov družbenopolitičnih organizacij, ko so razpravljali o drobnem gospodarstvu.
Za obrtnike pa ni dilem. Iščejo lokacije, želijo dobiti dovoljenje za delo, ugodnejše možnosti za najemanje posojil, možnosti za zaposlitev določenega števila delavcev in realno davčno politiko. Zadnje vprašanje je bilo nekajkrat omenjeno, čeprav nihče ni delil občine na tiste, ki »preganjajo«, in tiste, ki »sprejemajo« zasebne obrtniške delavnice, je bila ugotovitev očitna: takšna praksa obstaja.
Tretja stran — občani — se je že ničkolikokrat izrekla za povečanje števila obrtnikov v novih naseljih, da ne bi izgubljali dneve in dneve za to, da najdejo mojstra, ki popravlja likalnike ali čevlje. In se bi lahko naštevali.
V______________________________________________________________
Pet uspešnih let Samoupravne stanovanjske skupnosti občine Maribor
S sredstvi gospodari, kdor jih je ustvaril
Ciril Brajer
V samoupravni stanovanjski skupnosti občine Maribor se je glede na težave in zaplete drugod res užitek pogovarjati. Saj ne, da bi se hvalili — pripovedujejo tudi o še neizpolnjenih nalogah, ki pa se jih zavzeto lotevajo.
Se vedno niso dosegli zaželene zainteresiranosti bodočih stanovalcev, ki jih spodbujajo, naj se bolj vključujejo v reševanje vprašanj nastajajočih naselij. Delo hišnih svetov in zborov stanovalcev bo moralo bolj zaživeti, gradbena operativa ni dovolj samoupravno povezana, plani vseh udeležencev stanovanjske gradnje niso usklajeni, komunalno opremljanje Maribora zamuja. Vse to pa ovira in draži stanovanjsko gradnjo.
Menda prav to, da se zavedajo vseh pomanjkljivosti, vpliva na to, da jih tako odgovorno rešujejo. To niso prazne besede, za njimi stoje razveseljivi podatki: v zadnjih štirih letih so v Mariboru zgradili vsako leto poprečno 1.353 družbenih in zasebnih stanovanj, prej pa nekaj več kot 700. Tržno gradnjo so praktično opustili, saj se trdno drže načel in meril družbeno usmerjene gradnje, uspešno uveljavljajo soudeležbo prosilcev stanovanj ob nakupu, dodeljevanje stanovanj socialno ogroženim je vse uspešnejše, neplačanih najemnin ne poznajo...
Čeprav je uspehe prijetno naš-
tevati, si raje oglejmo vzroke zanje. Mariborska samoupravna stanovanjska skupnost se že od začetka svojega petletnega delovanja načrtno uveljavlja nove družbeno-ekonomske odnose v stanovanjskem gospodarstvu. Da ne spregledajo nobene nove izkušnje, da iščejo nove oblike urejanja tega družbeno tako pomembnega področja, kaže že število zgrajenih stanovanj. Prav tako pomembna pa sta vsebina in način njihovega dela, samou-pravna*organiziranost, ki v vodenje stanovanjske politike vključuje vse širši krog delovnih ljudi in občanov. V Mariboru so uspeli tesno povezati in uskladiti združeno delo, družbeneopoli-tične organizacije ter skupnosti in tako oblikovati skupne smernice razvoja stanovanjske politike. Ker te smernice tudi upoštevajo, so jih tudi pripeljale do zastavljenih ciljev. Predvsem jim je uspelo pridobiti zaupanje in s tem vse več soustvarjalcev stanovanjske politike. Leta 1975 so v Mariboru prvi uvedli dvodomni sistem organiziranosti. Načrtno in dolgoročno reševanje vprašanj s tega področja pa omogoča tudi dobro delovanje odborov in komisij za posamezna področja. Vse odločitve in ukrepe pripravijo na podlagi stališč i n ocen, ki se oblikujejo v organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih. Širok krog ljudi se
vključuje že v načrtovanje novih sosesk in sodeluje v vseh nadaljnjih stopnjah gradnje. Tudi pri solidarnostnih stanovanjih se drže tega načela, saj so spoznali, da nekajčlanska komisija ne zmore presoditi, komu solidarnostno stanovanje v resnici gre... Če dajo delavci v združenem delu sredstva, pripada vloga odločanja le temeljnim organizacijam združenega dela. V razpravo o ekonomskih najemninah se že dobro leto vključujejo vsi hišni sveti in krajevne skupnosti, zato je tudi plodna. Ljudje se vse bolj zavedajo svoje odgovornosti, da bodo morali sami gospodariti s sredstvi.
Omenimo še Kreditno banko Maribor, ki se zaveda, da le upravljanje in gospodarjenje s stanovanjskimi sredstvi prek samoupravne stanovanjske skupnosti zagotovlja neposreden vpliv delavcev in občanov na to pomembno področje gospodarskega in socialnega razvoja družbe. Banka ni tista, ki s sredstvi upravlja in gospodari, opravlja le svojo vlogo pri njihovem zbiranju in oblikovanju in se vključuje v oblikovanje in izvajanje skupno zastavljene politike stanovanjskega gospodarstva.
Igre v Prlekiji
V tednu, ki se je iz maja prevesil v junij, so bile v Ljutomeru, Veržeju, Križevcih in Razkrižju zaključne prireditve XXII. srečanja gledaliških skupin Slovenije
Na XI. skupščini Združenja gledaliških skupin Slovenije v Ljutomeru so sklenili, kdo bo letos zastopal slovenske gledališke amaterje na različnih gledaliških prireditvah. GLEDALIŠČE POD KOZOLCEM Prosvetnega društva Šmartno ob Paki bo s svojo uprizoritvijo »Musical za dobro jutro« (Andersen- Veras-Podjed) sodelovalo na festivalu dramskih amaterjev Jugoslavije v Trebinju. Predlagali bodo, naj bi skupina s to predstavo obiskala tudi naše delavce v Zahodnem Berlinu. Na » Večerih bratstva« v Prizrenu bo sodelovalo LUTKOVNO GLEDALIŠČE KAMNICA KUD Kobanci s predstavo »Ha« (Frane Puntar). Na Beograjski reviji amaterskih malih scen bo sodeloval ODER MLADIH — TREH HEROJEV KUD Komandant Stane iz Pirnič z uprizoritvijo »Evgena« (Tankret Dorst). Predlagali bodo, naj bi skupina s to predstavo sodelovala tudi na srečanju malih odrov v Novi Gorici. Na Borštnikovem srečanju naj bi pokazal svojo uprizoritev »Žalujoči ostali« (Nušič) MLADINSKI KLUB MURSKA SOBOTA. Organizatorjem tedna slovenske drame v Kranju pa bodo predlagali, naj bi vključili predstavo ŠENTJAKOBSKEGA GLEDALIŠČA LJUBLJANA »Brezjansko polje« (Željko Kozinc).
Sonja Gašperšič
Prizorišče sklepne prireditve letošnjega srečanja gledaliških skupin Slovenije je bilo v Prlekiji.
V	občini Ljutomer so si želeli te prireditve, da bi z njo še bolj obogatili praznovanje 60-letnice KPJ, SKOJ in revolucionarnih sindikatov, praznovanje občinskega praznika in 75-letnice gledališke dejavnosti KPD Ivan Kavčič v Ljutomeru. Predlagali so, da predstave ne bi bile le v Ljutomeru, katerega gledališko občinstvo obiskujeta tudi poklicni gledališči iz Maribora in Celja. Nekaj predstav naj bi bilo tudi v bližnjih Križevcih, v Razkrižju in Veržeju, kjer gledališče ni čest gost. In prav so storili. Nemara je bilo na zunaj res bolj slovesno ob otvoritvi srečanja amaterjev pred poslopjem že skoraj docela obnovljenega ljutomerskega kulturnega doma s fanfarami, govori, zastavami, olimpijskim ognjem pa z Linhartovo mislijo »Eden drug’mu ogenj dajmo«, že po tradiciji izpisano za to priložnost na pročelju doma. Toda tudi dvorane v treh manjših krajih so bile polne občinstva z veliko pričakovanja, kljub neznosni opoldanski sopari, ki je tiste dni pritiskala na zeleno gričevje ljutomerskih goric, kljub obilici še nedokončanega poljskega dela, ko je na večer rdeče razžarjeno sonce zahajalo na murskem polju.
Gostoljubnost in prijaznost ljudi, ki so v imenu pokroviteljev — delovnih kolektivov, sindikalnega sveta, kulturne skupnosti, zveze kulturnih organizacij in skupščine občine Ljutomer sprejeli za teden dni medse več kot 300 gledaliških amaterjev — poleg publike seveda —zadolžujejo, da o teh krajih in ljudeh in njihovih prizadevanjih povemo nekaj več kot to, da so bili odlični organizatorji in gostitelji.
Prlekijo najbolj poznamo po dobrem vinu, Ljutomer nemara po konjskih dirkah. Kulturni svet ve, da je bil tod rojen veliki slovenski skladatelj Slavko Osterc.
V	narodnostni zgodovini je zapisan Prvi slovenski tabor v Ljutomeru 1868. leta, še pred tem in po tem čitalnice, ki so s slovensko pesmijo in slovensko besedo in igro dramile narodnostno zavest.
V	-godovino slovenskega lepo-slc ja se je zapisala iz časov med ob ma vojnama usoda izkorišča-nef a, nerazgledanega, kulturno in socialno zaostalega viničarja, dana njega vinogradniškega delavca, ki se je začel prebujati šele po dri p vojni.
• 'bčina Ljutomer še danes sodi mt slabo razvite občine z na-roc nim dohodkom, ki dosega komaj nekaj več kot polovico slovenskega poprečnega narodnega donodka. Označuje jo še vedno razdrobljenost kmetijske proizvodnje (42 odstotkov prebivalstva je še kmečkega), zaposlena je do -ra četrtina prebivalstva, na de;	tujini je še kakih 600 občana	Toda hotenje po napredku
do	a vedno nove rezultate. Ob-
ča že pet let združujejo samo-pr evek za investicije v zdrav-stv in izobraževanju. Prav v času gle al iške ga srečanja so v Raz kn ju odprli eno najlepših os ivnih šol, zgrajeno za celod-ne\ no šolo in za potrebe vzgojno-varstvenega zavoda; hkrati pa so v tem kraju odprli nov zdravstveni dom, v Ljutomeru pa nove proizvodne prostore AGROP-LOG Ljutomer, SOZD Emona Ljubljana. Lani in letos so obnovili tudi oder in avditorij kulturnega doma v Ljutomeru, ki mu hočejo polepšati še fasado in dozidati Trstenjakovo galerijo.
Kulturno življenje ljutomer-
skih občanov je organizirano pretežno po krajevnih skupnostih; poklicnih kulturnih ustanov tu ni. Močno je razvit gledališki amaterizem pa zborovsko petje in instrumentalna glasbena dejavnost. Organizatorji kulturnega življenja v OZD si šele utirajo pot, načrtujejo različne proslave, toda z drugimi večjimi uspehi se zaenkrat še ne morejo postavljati. Vendar pa delovne organizacije kažejo veliko razumevanja, kadar je treba prispevati denar bodisi za kulturne prireditve bodisi za investicije, ki so potrebne za kulturni razvoj. Nekoč zaostala, od slovenskega kulturnega središča odmaknjena pokrajina, se vse bolj vključuje v slovenski kulturni prostor, daje to, kar ima, in hvaležno sprejematkar ji ponujajo drugi. Že leta je Ljutomer gostitelj jugoslovanskega festivala amaterskega filma, vzdržuje tesne kulturne stike s pobratenimi mesti Titovo Užice in Fulneh na Češkem ter s kulturnim društvom Ivan Cankar na Dunaju in z mestom Friedberg v Avstriji.
Ob 75-letnici dramske dejavnosti v Ljutomeru pa je tudi potrebno nekaj zapisati. Začetek pomeni delo gledališke skupine v Murskem Sokolu v letu 1903. Med obema vojnama sta možnost za razvoj gledališkega amaterizma nudila odra v novozgrajenih sokolskem in katoliškem domu. Skupine, ki so jih vodili prizadevni ljutomerski naprednjaki, so uprizarjale dobra dramska dela, denimo Revizor, Lepa Vida, Vdova Rošlinka pa tudi operete. V času fašistične okupacije se je tudi Ljutomer pridružil kulturnemu molku, zavedne Slovence je okupatorpregnal v Srbijo, Hrvaško in v koncentracijsko taborišče. Po vojni so gledališki amaterji znova začeli z delom in že leta 1946 je bila ob 5-letnici O F na Glavnem trgu v Ljutomeru revija dramskih skupin takratnega ljutomerskega okraja, ki si jo je ogledalo več kot 12.000 ljudi. Ko so se kasneje posamezne kulturne skupine združile v kulturno amatersko društvo Ivan Kavčič, se je pod njegovim okriljem nadaljevala tudi bogata gledališka tradicija v dramski skupini. Številna so imena prizadevnih amaterskih režiserjev, ki so pripravljali predstave z odraslimi igralci pa tudi z otroki in mladino, in številna so dela, ki so jih uprizarjali. Gledališka skupina je pod vodstvom Staneta Kralja, ki je letos prejel tudi Linhartovo plaketo, sodelovala na več področnih prireditvah s Celjskimi grofi, Hlapci in Raztrgana. Pod vodstvom Julke Bezjak je skupina leta 1973 sodelovala z igro Manevri na srečanju gledaliških skupin Slovenije v Kočevju. Pod vodstvom Iva Žnidariča je skupina sodelovala s Sumljivo osebo na področnem srečanju v Mežici in z Našimi tremi angeli v Slovenski Bistrici. Ob letošnjem srečanju slovenskih gledaliških amaterjev v občini Ljutomer je skupine pokazala svojo uprizoritev denetovičeve Hvarčanke.
Bolj Haskov kot Brechtov Švejk
Gledališki amaterji KUD Zarja iz Trnovelj so ta čas močno zaposleni z gradnjo novega društvenega doma. Kljub temu so letos pripravili uprizoritev Brechtovega »Šve jka v drugi svetovni vojni« v režiji njihovega stalnega režiserja Štefana Žvižeja, ki zna skupino izredno motivirati za igranje. Brechta amaterji ne igrajo pogosto, ta skupina drugič. Brechtovo gledališče je pač politično gledališče in igrati bi ga morali takrat, kadar amaterji čutijo, da so dovolj močni, da s predstavo lahko kaj povedo tudi današnjemu občinstvu. Predstavi v Ljutomeru so očitali, da je bila premalo dramaturško razčlenjena (pomoč poklicnega dramaturga bi bila koristna!). Tako je po oceni na kritičnih pogovorih bil to bolj Haškov Švejk kot Brechtov, ki mu je Haškov motiv bil samo pretveza za lastno sporočilo. Posebej pa so pohvalili nekaj igralskih kreacij, zlasti Srečka Centriha, v svoji prvi večji vlogi (Švejka), ki je našel povsem lasten izraz, brez posnemanja, kar je tudi pohvala režiserju, ki je začutil, kdaj je mlad igralec stranskih vlog postal sposoben ustvariti večjo igralsko kreacijo.
Prijetno presenečenje iz Štan-dreža
Skupina prosvetnega društva Štandrež pri Stari Gorici je v Križevcih pokazala predstavo Bar-rasha Moorea komedije »Cvetje hvaležno odklanjamo«. Skupina je že šest let na področnih prireditvah Primorske opozarjala, da dela zavzeto in s posebno discipliniranim odnosom do gledališča. S skupino je dolga leta delala amaterska režiserka Mira Štrukelj iz Deske! pri Anhovem in prav z eno izmed uprizoritev, ki jo je režirala, je skupina letos gostovala pri ameriških Slovencih. Njihova predstava »Cvetje hvaležno odklanjamo« v Križevcih (v režiji poklicnega gledališčnika Emila Aberška) je bila režijsko in igralsko urejena, za marsikoga veliko presenečenje: z odra je izžarevala velika ljubezen do igra-n ja, zanimive igralske kreacije — razen morda v dveh obrobnih vlogah — izreden temperament igralcev, ki ga je bilo čutiti prav v odrski izreki, kultura govora, prizadevanje za čistost slovenske besede, ko skoraj ni bilo čutiti, da prihajajo iz zamejstva.
Tudi uprizoritev je segla komaj do srednjih vej
Gledališki amaterji kulturnega društva Dušan Jereb iz Novega mesta so v Ljutomeru zaigrali komedijo Petra Ustinova »Komaj do srednjih vej«. Duhovita komedija, ki nam skozi realnost in irealnost gledaliških situacij izrisuje več plasti medsebojnih človeških odnosov (večna nasprotja med generacijami, med tradicijami, beg pred odgovornostjo, lažno malomeščansko in klerikalno moralo), je uprizoritveno zahtevna, če naj bi do nas prodrla vsa ostrina Ustinova, hkrati pa tudi igrivost njegovih komedijskih situacij. Predstava Novomeščanov (režija Vlada Bajca, njegova prva režija) je bila, žal, premalo dinamična, igriva, ne vedno dovolj sporočilna »o svetu, ki je pokvarjen« (ne samo angleški!). Toda, žal, tudi razgovor o predstavi ni bil tak, da bi skupini pomagal »iz napak se čim več naučiti'«, preveč
časa se je izgubljal v obrobnih razmišljanjih o perfekciji angle-škosti v karakterizaciji vlog. Kot da je to najpomembnejše.
V programu predstav tudi pionirji, mladinci, lutkarji in domačini
Program srečanja gledaliških skupin Slovenije je vključeval tudi dve predstavi, ki sta predstavili ta čas najbolj značilno v gledališkem snovanju pionirskih in mladinskih skupin (Naša beseda 79); v Veržeju Nine Černetove »Dežek« v uprizoritvi pionirske skupine KUD Jože Stup-nik iz Svečine in v Ljutomeru Tankreta Dorsta »Evgena« v uprizoritvi Odra mladih — trije heroji KUD Komandant Stane iz Pirnič. V Križevcih pa so z enakim namenom pokazali Daneta Zajca »Petelin se sestavi« v uprizoritvi Lutkovnega gledališča Jože Pengov iz Ljubljane.
Tudi domači amaterji KPD Ivan Kavčič Ljutomer, ki so v počastitev 75 let dramskega delovanja v Ljutomeru naštudirali Benetičevo »Hvarčanko«, so se vključili v program predstav. Lotili so se renesančnega teksta, ki je uprizoritveno zahteven za vse amaterske odre, saj terja izredno kulturo telesa in izenačenost igralskih izkušenj v vseh vlogah, tudi najmanjših. Predstava, ki si jo je tokrat poleg domače publike lahko ogledal tudi širši krog slovenskih amaterjev, je v določenih trenutkih lepo zaživela, zlasti takrat, kadar so igralci dojeli režiserske domislice. Neizenačenost v igralskem ansamblu pa seveda ni nekaj, kar bi lahko merili z merili poklicnega gledališča.
stari, je vedno prav), s skalo človeških napak in bridkih resnic z voza potujočih komedijantov, ki se spreminja v svet, le v zadnji ugledališčena pravljica odkriva, da ljudem niso lastne le napake (Cesarjev slavec). Režiser je ob zelo skromnih dopolnilih (scena, kostumi) privedel predstavo do kraja v harmonično napetem loku, ritem predstave je bil tekoč, ob njegovih domislicah je bila Andersenova sporočilnost živa, ostra, nabrušena z ironijo. Seveda pa brez izrednega radoživega soustvarjanja celotnega ansambla režiser svojih hotenj ne bi mogel ustvariti, so še posebej poudarili na kritičnih pogovorih.
Komedija vsakdana
V Veržeju se je predstavila skupina DPD Svoboda Preva-Ije-Mežica. Njihov repertoarni izbor ni bil najboljši, saj so posegli po nekakšni komediji vsakdana »Gugalnik«, ki jo je napisal Novak Novak, avtor TV nadaljevanke Gledališče v hiši. To je komedija, ki jo je težko povezati v dramaturško celoto, nekakšna nanizanka šal, že malo neaktualnih satiričnin bodic, ima pa v sebi precej situacijske komike, toda na odru amaterjev s Koroške je bila premalo izkoriščena. Predstava, ki jo je režiral Vili Strel, bi lahko bila bolj dinamična, bila je preveč razmišljajoča o stvareh, ki niso resne, premalo je zabavala, kar pa bi morala kot igra komedijskega žatira. Škoda, kajti ta skupina nam je v preteklosti (seveda se igralci v njej z leti tudi menjajo) pokazala nekaj zelo uspelih komedijskih uprizoritev.
Gledališče teija nenehno ustvarjalno iskanje
Primoža Kozaka »Afero« v režiji Janeza Drozga je Prešernovo gledališče Kranj pokazalo ljutomerski publiki ob koncu srečanja. Uprizoritev so Kranjčani pripravili ob 60-letnici KPJ in tudi ljutomerski organizatorji srečanja gledaliških skupin so jo želeli pokazati svoji publiki. Na kritičnih pogovorih pa so to predstavo zelo različno ocenjevali (seveda nihče nima pravice Kranjčanom očitati ta repertoarni izbor kot zgolj priložnostni, saj »Afera« še vedno sodi v vrh povojne slovenske dramatike!). Ustvarjalno razmišljati ima pa seveda vsak pravico, ali ni bilo mogoče to izrazito govorno dramo, idejno in tezno sporočilno, uprizoriti tudi drugače; da ne bi z odra le »izvedeli« za tragedijo med nosilci različnih misli in idej o odnosih v revoluciji, marveč da bi z odra »zaživela« tudi z bolj človeškimi liki. Predstavo Kranjčanov so ocenjevali kot konvencionalno, izrazito racionalno ugledališčeno, vizualno hladno (sicer urejeno in funkcionalno), skoraj recitalno urejeno predstavo. Kako počlovečiti to tragedijo, kako ji vliti življenje — to je seveda stvar nadaljnjega ustvarjalnega iskanja. Kranjčani so imeli doslej že veliko predstav »Afere« in publika si verjetno ni zastavljala tako težkih vprašanj. Ni pa narobe, če si jih iz poštenih namenov in ustvarjalnih hotenj zastavljajo gledališki amaterji.
Predstava iz enega kosa — žlahtni komedijanti
Gledališče izpod kozolca prosvetnega društva Šmartno ob Paki nam je s predstavo »Musical za dobro jutro« v Razkrižju pripravilo imeniten gledališki dogodek. Bil je to pravi ogenj radožive amaterske gledališke ustvarjalnosti, ki je dal komedijantski pečat štirim Andersenovim pravljicam v priredbi in režiji Bogomira Verasa in z glasbo Franca Podjeda. Verasova priredba treh pravljic je pravzaprav zelo črn Andersen za nas velike otroke (Svinjski pastir, Cesarjevo novo oblačilo, Kakor pravi
Letošnja
Linhartova odličja
Za dolgoletno in kvalitetno amatersko gledališko delo je Zveza kulturnih organizacij Slovenije letos podelila 7 Linhartovih plaket. Prejeli so jo Mara Furlan iz Štor pri Celju, Vladimir Kocjančič iz Ljubljane, Marija Kolar iz Velenja, Stane Kralj iz Ljutomera, Janez Pešec iz Radeč pri Zidanem mostu, Cveto Sever iz Kranja in Ferenc Toplak iz Lendave.
Poleg 13 zlatih Linhartovih značk, ki jih je ZKO Slovenije tudi podelila posameznikom za enkraten gledališki dosežek v tej sezoni, je zveza prvič podelila tudi 37 jubilejnih Linhartovih značk posameznikom za desetletno, petindvajsetletno in tridesetletno aktivno amatersko gledališko delo.
Vsa odličja so odlikovamcem izročili na prireditvah v Prlekiji.
Si
Pančevo se pripravlja na delavsko »olimpiado« Vojvodine
Radeški papirničarji imajo dobre športnike
Na predtekmovanjih Aktivni vse leto 100.000 delavcev!
JoszefNagy
Ivo Virnik
Delavske športne igre, telesna vzgoja delovnih ljudi, rekreacija — vse to ima tradicijo v Vojvodini. Pred štirimi leti so v Novem Sadu priredili prvo delavsko olimpiado, zdaj pa bo takšna olimpiada od 22. do 25. junija v Pančevu. Nastopilo bo 1200 delavcev — športnikov, ki bodo zastopali več kot 100.000 delavcev športnikov Vojvodine.
Predsednik občinskega sindikalnega sveta v Pančevu Živorad Marčeta je v zvezi s to olimpiado poudaril, da delavski šport danes ni več samemu sebi namen, ampak je rezultat zavestne akcije. Finale delavske olimpiade bo potemtakem nekakšen pregled, ki naj bi odgovoril na vprašanje, na kakšni razvojni stopnji je gibanje, ki je usmerjeno v telesno vzgojo delovnih ljudi.
Na vprašanje, kakšna je razlika med finalom pred štirimi leti v Novem Sadu in letošnjim v
Pančevu, je podpredsednik organizacijskega odbora Ivan Pfaf povedal, da je razlika velika. Štiri minula leta so namreč prinesla velik napredek. Pred novosadsko prireditvijo je bil delavski šport razvit v 30 občinah, lani pa so bili na tekmovanjih predstavniki vseh 40 občin. Ob tem pa je treba še povedati, da je kraj druge delavske olimpiade določen s samoupravnim sporazumom. Tretja olimpiada pa bo čez štiri leta v Sremski Mitroviči.
V Pančevu se že pripravljajo na sprejem delavcev — športnikov fz Vojvodine. Doslej so v gradnjo novih objektov in v obnovo starih vložili več kot 50 milijonov dinarjev. Zgradili so popolnoma nov rekreacijski center, uredili mestni stadion, rekreak-cijski center poleg tovarne stekla in še več šolskih športnih igrišč.
Dela za drugo olimpiado delavcev športnikov Vojvodine so
se začela pred 4 leti. Najprej so določili koncepcijo slovesnosti, s pomočjo natečaja poiskali scenarista, potem pa so začeli pripravljati učence, ki bodo sodelovali na slavnostni otvoritvi.
Scenarij je pripravil profesor Milan Begin, sodelavec pedagoškega zavoda. Olimpijski ogenj bo zagorel v eni izmed najpomembnejših in najmočnejših delavskih organizacij pokrajine — v steklarni, kjer se je začela delavska športna dejavnost v Pančevu, in kjer so leta 1950 ustanovili prvi delavski svet v Vojvodini. Olimpijski ogenj bodo iz steklarne odnesli na stadion.
Pančevo torej pripravljeno pričakuje delavce — športnike Vojvodine. Mestu je mnogo do tega, da se izkaže kot dober gostitelj tudi ob tej priložnosti, ko se bodo delavci — športniki zbrali na telesnovzgojnem zletu delovnih ljudi Vojvodine.
Druga letna Mercatoriada
Pod žgočim soncem Portoroža
V soboto, 26. maja, je bila v Portorožu druga letna Mercatoriada — finale športnih iger delavcev in združenih kmetov ter učencev in upokojenih delavcev SOZD Mercator. V finalnem delu je sodelovalo 86 ekip z nekaj več kot 500 tekmovalci iz 23 delovnih oziroma temeljnih organizacij in delovne skupnosti SOZD Mercator.
Tekmovalci so se pomerili med seboj v štirinajstih športnih panogah, in sicer v malem nogometu, balinanju, vlečenju vrvi, namiznem tenisu, mini golfu, kegljanju, streljanju, košarki, odbojki, rokometu, tenisu, krosu, šahu in plavanju.
Organizacija letošnjih športnih iger je potekala načrtno, me-
todično, predvsem pa enotno usmerjeno. Tokrat je resnično prvič zaživel novoustanovljeni koordinacijski odbor, ki usmerja rekreacijo in šport v Mercatorju. Začel se je tudi uresniče\.j i dogovor s prve Mercatoriade, naj igre postanejo tradicionalne in tako stalna spodbuda za kontinuirano športno dejavnost in srečevanja med kolektivi v SOZD Mercator v prid njihovemu razumevanju in sodelovanju na vseh drugih področjih.
Letošnji organizator in izvajalec športnih iger je bila TOZD Preskrba Portorož (Mercator-Nanos), pokrovitelj pa generalni direktor SOZD Miran Goslar.
Na svečanem zaključku 2. letnih športnih iger so tri najboljše
ekipe prejele pokale v trajno last. Tretje mesto je pripadlo ekipi Mercator — Rožnik iz Ljubljane, drugo so zasedli športniki iz delovne organizacije Mercator — Slovenija sadje. Na' zmagovalnem odru pa so se na najvišjo stopničko povzpeli Ptujčani; ekipa MIP (Mercator Izbira — Panonija) je tako že drugo leto zapored kot najboljša ekipa osvojila tudi prehodni pokal.
Naslednje leto bodo tretje letne športne igre Mercatorja v Krškem. Organizatorji bodo kar tri delovne organizacije: M-Agrokombinat, M-Preskrba in M-Hoteli gostinstvo, TOZD Sremič.
Mile Bitenc
Velenje
Prvi FITA turnir lepo uspel
V nedeljo, 20. maja, so se na pomožnem igrišču stadiona ob jezeru pomerili jugoslovanski lokostrelci v enojnem FITA krogu. Ob jezeru se je zbralo kar 33 lokostrelk in lokostrelcev iz Kranja, Zagreba, Varaždina, Ljubljane, Ljutomera, Mute, Maribora in Velenja. To je bil v Velenju tudi prvi FITA turnir na prostem, lokostrelstvo pa se je v tem mestu že uveljavilo s številnimi zimskimi turnirji v Rdeči dvorani.
Lokostrelci so bili v Velenju presenečeni predvsem zaradi imenitnega okolja, čeprav je nekaj puščic tudi zaplavalo v jezeru. Igrišče se širi proti vodi, prav na še neutrjenem delu pa so morali postaviti tarče na razdalji 90 metrov. Seveda to ni motilo lokostrelcev, saj je le malokatera puščica zgrešila cilj. Velenjčani pa računajo, da bodo že kmalu dobili travnato površino na razdalji več kot 120 metrov, tako da bodo imeli enega najlepših lokostrelskih stadionov pri nas.
Tudi dobrih rezultatov v Velenju ni manjkalo, saj je kar deset članov doseglo več kot 1100 kro-
gov. Pri članih je presenetil Kranjčan Oblak, saj je bil po prvi disciplini na 90 metrov šele osmi, zmago in pokal pa si je priboril na najkrajši razdalji, to je na 30 m. Med članicami je zmagala Ljubljančanka Roethelova, vendar je tisoč krogov zgrešila le za 3 kroge! V konkurenci mladincev pa sta bila oster boj Kranjčan Podržaj in Zagrebčan Puntarec, vendar je Kranjčan bil v vseh razdaljah za nekaj krogov boljši in je skupno dosegel 1192 krogov ali 11 več kot zasledovalec.
Ekipna članska zmaga je pripadla lokostrelcem Maribora. Nasploh pa je turnir, čeprav prvi na prostem po pravilih FITA, izredno lepo uspel. Tekmovalci so kljub hudi vročini vztrajali ves dan, saj so morali kar 144-krat izstreliti puščico, pri čemer mora tekmovalec obvladati tudi do 25kg v vsaki roki. Nato morajo še trinajstkrat po puščice na razdaljah 90 in 70, pa štiriindvajset-krat po puščice na krajših razdaljah — 50 in 30m! Tako je odločilna tudi vzdržljivost in ne le ostro oko in mirna roka!
Rezultati prvega FITA turnirja v Velenju: člani — L Oblak (Exoterm Kranj) 1165 krogov (235, 304, 289, 337 — rezultati na razdaljah 90, 70, 50 in 30m), 2. Groz-danič (Zagreb, Dubrava) 1160 (240, 301, 293, 326), Narath (Maribor) 1154 (260, 279, 282, 333), 4. Zorman (Koka Varaždin) 1150, 5. Klofutar (Zagreb) 1127, 6. Matkovič (Varaždin) 1121, 7. Miholič (Zagreb) 1117, 8. Ploj (Maribor) 1115,9. Škorič (Zagreb) 1107, 10. Dundič (Zagreb) 1101, 11. Pitamic (Maribor) 1094... Ekipno— 1. Maribor 3368, 2. SK Zagreb 3351, 3. Koka Varaždin 3301, 4. Dubrava Zagreb 3292, 5. Gorenje Velenje 2535.
Članice — L Roethel (Jugobanka Lj.) 997, 2. Major (Zagreb) 947, 3. Topol (Koka) 902.
Mladinci — L Podržaj (Exo-term) 1192 (275,299,300 in 318 na razdaljah 70, 60, 50 in 30 m), 2. Puntarec (Zagreb) 1181, 3. Nerat (Exoterm) 912.
Veterani: 1. Skorič (Zagreb) 1107, 2. Drobne (Maribor) 992.
H. JERČIČ
V Radečah imajo prav, ko trdijo, da spregovorimo o športnikih, članih delovnih kolektivov združene slovenske papirne industrije le ob vsakoletnih republiških igrah, čeprav je njihovo delo marsikje čutiti skozi vse leto. Zato smo se odločili pobliže predstaviti TVD Partizan — Tovarna dokumentnega in kartonskega papirja v Radečah, ki deluje že vrsto let in združuje v svojih vrstah številne krajane, med katerimi jih je največ iz papirnice.
Radečani so ubrali svojevrstno pot, saj se pri njih akcije za aktivno preživljenje prostega časa papirničarjev in ostalih krajanov odvijajo v okviru sekcij domačega Partizana. Vsako sekcijo vodi najprizadevnejši športnik — papirničar, ki je običajno že prenehal s tekmovalnim športom in se posvetil amaterskemu delu z mlajšimi. Delo sekcij prihaja do polne veljave ob številnih te-lesnovzgojnih in drugih prireditvah množične rekreacije krajanov, ki jih organizirajo v Radečah v okviru krajevnega praznika in sindikalnih športnih iger občine Laško.
Vendar si večjih prireditev v zadnjih letih ne morejo predstavljati brez športnikov radeške papirnice, skratka brez njenih prizadevnih organizatorjev in tekmovalcev. Med priljubljene
športne manifestacije, ki uživajo med krajani največjo popularnost, sodijo vsakoletna atletska tekmovanja, posebno pa nočni tek po ulicah Radeč. To je tudi osrednja športna prireditev ob praznovanju krajevnega praznika. Vse ostale sekcije TVD Partizan, ki jih zvečine vodijo športniki papirnice, pa organizirajo svoja tekmovanja v ostalih dneh praznovanja krajevnega praznika. Kot zatrjujejo v tovarni dokumentnega in kartonskega papirja, znajo njihovi delavci kot dobri organizatorji privabiti k sodelovanju tudi delavce iz ostalih delovnih organizacij na rade-škem območju, predvsem pa šolsko mladino.
Najbolj so se delu z mladimi v zadnjem času posvetili člani strelske družine. Pod njihovim mentorstvom so na radeški osnovni šoli nedavno ustanovili strelsko sekcijo in zanjo priskrbeli dve zračni puški. Radeški šolarji so iz vrst papirničarjev prav tako dobili prizadevnega strelskega'trenerja. Športniki papirnice se namreč zavedajo, da bodo njihovo vsestransko razvejano aktivnost lahko nadaljevali le tisti, ki se bodo za šport in množično rekreacijo ogreli že v najmlajših letih. Takšno umerjanje mladih je edino pravilno, saj ne gre prezreti dejstva, da
razen letnega kopališča in nekaj manjših športnih objektov Radečani ne razpolagajo s tako urejenimi igrišči, ki bi omogočila množično športno in rekreativno dejavnost.
V Radečah pa niso ponosni samo na lepe dosežke v delu z najmlajšimi, pač pa tudi na uspehe, ki so jih v zadnjih letih dosegli papirničarji na občinskih in republiških tekmovanjih. Tako so na lanskih 20. jubilejnih delavskih športnih igrah papirničarjev Slovenije v Ljubljani osvojili v skupni uvrstitvi odlično četrto mesto, strelke in kegljavke pa so prepričljivo zmagale v svoji konkurenci. Med posameznicami sta bili Kožarjeva s 165 krogi oziroma Kačurjeva s 342 podrtimi keglji daleč najboljši in šta prispevali največji delež k lepim zmagam radeških papirničarjev v obeh panogah. V finalnem nastopu posameznic pa so Radečanke slavile trojno zmago, saj so Kržanova, Kačurjeva in Kaičeva osvojile prva tri mesta. Na drugi strani pa so v konkurenci članov radeški strelci zasedli drugo, kegljači pa peto mesto. Na letošnjih letnih igrah papirničarjev Slovenije nameravajo poseči v boj za najvišja mesta tudi v ostalih panogah, v katerih doslej niso zabeležili večjih uspehov
Delavke Gorenja na krosu
Prvenstvo Gorenja v krosu
Letošnjega prvenstva Gorenja v spomladanskem krosu se je udeležilo doslej največ tekmovalcev, posebej vredna pohvale pa je bila udeležba delavk, saj so bile zastopane v vseh starostnih kategorijah. Tekmovanje so lepo organizirali ob velenjskem stadionu, najboljšim posameznikom pa so podelili priznanja. Posebno nagrado so pripravili tudi za najboljšo temeljno organizacijo združenega dela. Za najštevilnejšo udeležbo
je nagrada pripadla temeljni organizaciji Plastika.
Rezultati: Ženskedo 30 let: L Širnik (Pralna tehnika), 2. Žižmond (DSSS), 3. Jovičič (Pralna tehnika) itd.
Ženske od 30 do 40 let: L Kac (Galvanika), 2. Oder (Galvani-ka), 3. Pevnik (Plastika) itd.
Ženske nad 40 let: L Podlesnik (Plastika), 2. Časi (Plastika), 3. Sila (Galvanika) itd.
Ekipno ženske: 1. TOZD Pla-
stika 10 točk, 2. Galvanika 11 točk.
Moški do 30 let: L Anič (Orodjarna), 2. Popetru (Servis), 3. Maslar (Promet) itd.
Moški od 30 do 40 let: L Movh (Servis), 2. Pisane (Galvanika), 3. Alekšič (Avtopark) itd.
Moški nad 40 let: L Osrajnik (SOZD), 2. Radulovič (Pohištvo), 3. Kožel (SOZD) itd.
Ekipno moški: L Galvanika 17 točk, 2. Plastika 17 točk, 3. Pohištvo 22 točk.	H. J.
Ob 60-letnici ustanovitve KPJ, SKOJ in združitve revolucionarnih sindikatov Jugoslavije
Rojstna leta in prvi boji delavskega razreda
lili IIIIII«I H—■ I lili I il I
IX.
Vinko Blatnik
»Zato
smo nastopili«, je pisal Engles, »proti demokratičnemu malomeščanstvu povsod, kjer je hotelo zamolčati svoje razredno nasprotje v odnosih s proletariatom s preljubo frazo:: Mi vsi hočemo vendar isto, vse razlike so zasnovane le na čistih nesporazumih.«
Marxova genialnost se v tistem času izraža prav v dejstvu, da v buržoaznih revolucijah ni videl vrha, marveč šele začetek resnične socialne preobrazbe družbe. Glavna razlika med Marxom in malomeščanskimi demokrati je obstajala v tem, da je bila malomeščanom združena Nemčija končni cilj, za Marxa pa je bilo le sredstvo za nadaljnjo revolucionarno preobrazbo in demokratizacijo državnega življenja. Ko je Marx razčlenil maloburžoazne demokratične stranke in navedel njihove zahteve, je izjavil... »Naša naloga je, da naredimo revolucijo trajno, in sicer vse dotlej, dokler ne bodo vse več ali manj posedujoči razredi pregnani z oblasti, dokler se ne bo proletariat polastil državne oblasti in bo organizacija proletariata ne samo v eni državi, temveč v vseh vodilnih državah sveta toliko napredovala, da bo medsebojnafconkurenca proletarcev v teh državah prenehala in bodo vsaj odločilne proizvajalne sile združene v rokah proletarcev«.
Bistvo Marxove teorije stalne revolucije je v sodbi, da med meščansko revolucijo in socialistično ni nujno dolgo obdobje mirnega razvoja. V revolucionarnih razmerah je naloga proletariata, da premaga frakcije buržoazije drugo za drugo in da naredi revolucijo trajno, dokler ne bodo vsi več ali manj posedujoči razredi pregnani z oblasti in dokler se proletariat ne bo polastil oblasti. V obdobju tako imenovanega mirnega obdobja razvoja kapitalizma Marxova ideja o permanentni revoluciji pri teoretikih druge internacionale ni naletela na razumevanje. V razmerah imperializma je teorijo preraščanja buržoazno demokratične v socialistično revolucijo razvil in uresničil šele Lenin.
Tudi kmetje v kleščah istega izkoriščevalca
Teorija o stalni revoluciji je bila tesno povezana z mnogimi Marxovimi teoretičnimi spoznanji, ki jih izrecno in posredno vsebuje Komunistični manifest. Mednje sodi Marxova misel o potrebi nujne povezanosti delavskega gibanja z revolucionarnim kmečkim gibanjem; Marx je dokazal, da se resnični interesi delavskega razreda z interesi kmetov povsem skladajo, ker se kapitalistično izkoriščanje kmetov le po obliki razlikuje od izkoriščanja delavcev. Izkoriščevalec je isti: kapital. Posamezni kapitalisti na osnovi hipotek in oderuštva izkoriščajo posamezne kmete, kapitalistični razred pa izkorišča kmete z državnimi davki. Marx je poudaril, da bo le s strmoglavljenjem kapitalističnega reda konec revščine in družbene zapostavljenosti kmetov. Ta aktualna teoretična ugotovitev v programih socialističnih in socialdemokratskih strank druge interna-
cionale prav tako dobila pravega odmeva. Voditelj nemške socialne "demokracije, ki so bili pod vpli vom Lassallovih pogledov, agrarnemu vprašanji niso posvečali posebne pozornosti.
Tudi pri opredeljevanju svojega odnosa sta imel Marx in Engles pred očmi predvsem koristi delav skega razreda. Tako sta naiconalno vprašanj' vrednotila kot sestavni del splošnega problem evropske revolucije; to ali ono nacionalno gibanji sta ocenjevala s stališča njegovega možnega zavez ništva s celotno evropsko demokracijo in revoluciji ali zavezaništva z ruskim carizmom oziroma sred nje evropskim fevdalnim absolutizmom. Zato nisti podpirala slehernega nacionalnega gibanja, marve le tisto, ki ni bilo v nasprotju z interesi razvoja revo lucije. V panslavizmu sta videla zavestne in podza vestne reakcionarne težnje, ki so bile objektivni usmerjene proti svobodoljubnim težnjam evrop skih narodov in, kar je bilo najpomembnejše, vladi teh narodov so ga izkoriščale za reakcionarne na mene. Edini slovanski narod, ki je bil v tem ob dobju resnično revolucionaren, so bili Poljaki, ki si nasprotovali panslavizmu. To sta Marx in Engle nenehoma poudarjala. Ponovno rojstvo svobodni Poljske je bil simbol za »Novi renski časopis«. Re volucionarna Nemčija pa naj bi bila kot neposredn sosed Rusije še posebno zainteresirana na osvobo ditvi Poljske. Vendar sta Mara in Engles z velikin zanimanjem sledila tudi vzponu nacionalno osvo debilnih gibanj Čehov, Madžarov in Italijanov. \ vseh revolucionarnih narodnoosvobodilnih giba njih sta namreč videla zaveznike v boju proti ob novljenemu fevdalnemu absolutizmu v Nemčiji ir proti drugim silam evropske reakcije.
Med najpomembnejše praktične dosežke pr osveščanju delavskega razreda sodi tudi Maraovi in Engelsovo stališče do ustanovitve delavski stranke.
V svoji praktični dejavnosti se nista mogla opreti na množično organizacijo delavcev, saj razmere za ustanovitev takšne organizacije še niso dozorele. Zvezi komunistov, ki je bila v začetku revolucije
tajno propagandno društvo, ni uspelo, da bi postala množična organizacija. Na predvečer revolucije so obstajale le lokalne organizacije Zveze komunistov. Mara in Engels sta upala, da bodo v revolucionarnem boju nastali pogoji, ki bodo omogočili vzpostavitev in okrepitev zveze. Maraov in Engelsov taktični načrt za revolucijo je zato predvideval združitev vseh demokratičnih sil delavskega razreda, kmetov in demokratičnih slojev buržoazije Porenja in, slednjič, vse Nemčije za skupne akcije v interesu revolucije. Mara in Engels sta sodila, da mora delavstvo pomagati buržoaziji odstraniti ostanke fevdalizma in si izboriti maksimum demokratičnih svoboščin. Prizadevala sta si, da bi usmerila aktivnost delavskih organizacij v splošen tok boja, Mara sam pa je v smislu te taktike takoj po prihodu v Koln pristopil h kolnskemu Demokratičnemu društvu.
Ko je analiziral tok revolucionarnega gibanja v letih 1848—1849, je Mara dokazal, da sta se v tem času buržoazija in proletariat prvič postavila na stališče jasnega razrednega boja. Kljub porazu označujejo ti dogodki za proletariat pomembno obdobje na poti njegove osvoboditve, saj se je uprl buržoaziji in zavrgel geslo bratstva. Odslej je pričel braniti svoje specifične razredne interese, kot je to dotlej počela buržoazija. Mara je opozoril na herojsko ravnanje delavcev in razkrinkal izdajo ma-loburžoaznih voditeljev.
»Moramo se samostojno organizirati«!
Engels je po porazu upornikov zapisal: »Junaštvo, s katerim so se delavci borili, je bilo občudovanja vredno. Trideset do štirideset tisoč delavcev, ki so polne tri dni zdržali proti več kot osemdeset tisoč vojakom in stotisočem narodnih gardistov, proti kartečam, granatam in vžigalnim raketam, proti vojnim izkušnjam generalov, ki se niso branili uporabljati alžirskih sredstev! Zatrli so jih in večino pobili. Njihovim mrtvim niso izkazali časti kot julijskim in februarskim mrtvim, toda zgodovina bo dodelila žrtvam prve odločilne bitke proletariata povsem drugo mesto.«
Prvi organizirani spopadi evropskega delavstva z ostanki fevdalizma in s svojo buržoazije so dejansko dokončno osvestili delovne množice evropskih narodov. Ko je bil proletariat zaradi poraza začasno odstranjen s političnega prizorišča, je to imelo za posledico še večje hlapčevstvo srednjih slojev, ki so vedno bolj spoznavali, da vzrok njihove revščine ni v premaganem proletariatu, ampak v oblasti vele-buržoazije. Veleburžoazija, oropana podpore proletariata in srednjih razredov, pa je bila zaradi svoje šibkosti prisiljena odstopiti oblast reakcionarnim silam. Poraz pariškega proletariata je imel še nadaljnje posledice. Narodi, ki so stopili vboj za svojo neodvisnost — Poljaki, Italijani, Madžari — so bili ob podporo francoskih revolucionarjev in prepuščeni na milost in nemilost reakcionarnim silam Prusije, Avstrije in Rusije. Postalo je jasno, da je nacionalna osvoboditev tesno povezana s socialno osvoboditvijo. Zmaga buržoazije nad delavskim uporom v Parizu je v vsej Evropi prižgala zeleno luč za kontrarevolucijo. Povsod je absolutistična in fevdalna reakcija izkoristila to zmago za ukinitev revolucionarnih pridobitev. Pričeli so napadati svobodo tiska, nastopali so proti pravici do združevanja in zborovanja, načrtno so izzivali upore, da bi lahko zatrli demokrate itd.
Izkušnje iz revolucije v letih 1848-1849 so Marau pokazale, da brez delavske stranke, ki bi bila na čelu delavskega gibanja, ni mogoče uspešno izvesti revolucije in rešiti nalog, ki so stale pred delavstvom. Mara in Engels sta si leta 1849. prizadevala pripraviti pogoje za ustanovitev množične organizacije delavskega razreda, ki bi si sama in samostojno opredelila svojo delavsko politiko. Mara si je zlasti prizadeval reorganizirati Zvezo komunistov.
Potrebo po organiziranju delavcev v stranko je Mara izrazil tudi v prvi adresi Centralnega komiteja Zvezi komunisto. Lenin je pozneje takole ocenil pomen adrese: »Ves smisel adrese obstaja v tem, da je Mara po uničenju vstaje svetoval delavskemu razredu, naj se organizira in pripravi. Maraova misel je bila: moramo se samostojno organizirati na vsak način brezpogojno in pod vsemi okoliščinami, samostojno, drugače bomo pri bodoči zmagi organizacijsko okrepljene in močne malomeščanske stranke ponovno capljali za njimi.«
Te in druge ugotovitve, ki smo jih povzeli po obsežni literaturi o Maraovih in Engelsovih sodbah in delu v letih 1848-1849, pričajo, da je Mara v revoluciji prišel do vrste novih, za revolucionarno teorijo in prakso izredno pomembnih spoznanj. Njegove teoretične ugotovitve o nujnosti permanentne revolucije, zavezništva industrijskega delavstva s podeželskim proletariatom, njegovo stališče do nacionalnega vprašanja in do ustanovitve delavske stranke so bili sestavni deli njegove taktike, ki ima svojo vrednost tudi v današnjih razmerah revolu-
cionarnega in protikolonialnega gibanja. Še prav posebno vrednost pa ima njegovo spoznanje, da revolucije ni možno uvažati od zunaj, da mora biti rezultat boja in dela delavskega razreda lastnega naroda za svojo socialno in nacionalno osvoboditev.
Eno izmed osnovnih spoznanj, do katerega sta se Mara in Engels dokopala pri proučevanju filozofskih in gospodarskih problemov ter življenjskih razmer delavskih množic, se glasi: osvoboditev delavskega razreda je naloga delavcev samih. Mara je že v njunem prvem skupnem delu, v knjigi Sveta družina utemeljil to zgodovinsko vlogo delavskega razreda in pokazal na vzroke, zaradi katerih se mora proletariat sam odtrgati z dna družbe. Ta zgodovinska vloga in naloga proletariata ne izvira iz tega, da naj bi šlo za posebej izbrane ljudi, marveč iz dejstva, da so življenjske razmere delavskega razreda v kapitalistični družbeni ureditvi oropane vsega človeškega, tako da delavec ne more živeti človeka vrednega življenja.
Ne le, da delavec to resnico sam spoznava in postaja zato razredno osveščen, marveč je neposredno prisiljen, da se dvigne in upre ter se bojuje za drugačno, socialistično in komunistično družbeno ureditev.
Teoretični in praktični odgovor na vprašanje, zakaj se upreti, kako se bojevati, kaj doseči pa daje prav Maraov in Engelsov Manifest komunistične partije.
Manifest je izšel v Londonu ob koncu februarja leta 1848, ko se je že začela revolucija v Franciji, in to najprej v nemškem, takoj zatem pa v poljskem, danskem in francoskem jeziku. Angleški prevod Manifesta se je pojavil leta 1850, ruski 1863, v naslednjih letih pa je izšel tudi v ZDA in v več drugih državah. Prvi srbski prevod Manifesta je izšel v listu »Pančevac« v aprilu leta 1871, junija istega leta pa še v posebni brošuri. Manifest so kasneje prevajali v vseh deželah, kjer je nastajal in se bojeval proletariat. Že leta 1890 je lahko Friderik Engels s ponosom ugotovil, »da je Manifest komunistične partije najbolj razširjeno delo socialistične literature, splošen program milijonov delavcev vseh dežel, od Sibirije do Kalifornije. V slovenskem prevodu je prvič izšel leta 1908 v Idriji kot 4. zvezek knjižnice časopisa »Naprej«!
Zgodovina človeške družbe je zgodovina razrednih bojev
Oglejmo si najprej osnovne postavke Manifesta! Manifest vsebuje eno glavnih tez marksizma, da je zgodovina sleherne dosedanje družbene ureditve (razen praskupnosti) zgodovina razrednih bojev, bojev med izkoriščanimi in izkoriščevalci, zatiralci in vladajočimi razredi na različnih stopnjah družbenega razvoja. Ta boj je pogojen z ekonomsko proizvodnjo in iz nje nujno nastalo razredno strukturo družbe sleherne zgodovinske epohe. Na podlagi te ugotovitve in sklepa sta Mara in Engels vsestransko predstavila razvoj kapitalistične družbe in njegove zakonitosti.
V	Manifestu sta napovedala »nujen razpad moderne buržoazne lastnine«, hkrati pa osvetlila vlogo buržoazije in proletariata (v različnih zgodovinskih obdobjih) pri razvijanju proizvajalnih sil družbe.
Manifest pomeni temeljno programsko delo znanstvenega socializma, zato vsebuje tudi cilje in naloge komunističnega proletarskega gibanja kakor tudi sredstva in načine za njegovo uresničevanje.
V	drugem poglavju pod naslovom »Proletarci in komunisti« so opredeljene glavne naloge proletariata v revoluciji in osnovne smernice za graditev bodoče komunistične družbe. Manifest poudarja, da je prvi korak proletariata v delavski revoluciji povzdig proletariata v vladajoči razred, izbojevanje demokracije. »Proletariat bo svojo politično oblast uporabil za to, da bo buržoaziji korak za korakom iztrgal ves kapital, centraliziral vse produkcijske instrumente v rokah države, to je proletariata, organiziranega kot vladajoči razred, in kar se da hitro povečal množico produkcijskih sil.« Iz teh stališč Manifesta je možno povzeti zelo pomemben sklep, še posebno aktualen danes, namreč sklep o tem, da mora proletariat čim hitreje razviti in dvigniti proizvodne sile, ki morajo preseči tudi najboljše primere kapitalističnega sveta, s čemer se ustvarjajo pogoji za preobrazbo družbe v brezrazredno.
Svoje naloge v revoluciji bo proletariat izpeljal s pomočjo ukrepov, ki bodo, kot poudarjata pisca Manifesta, nujno različni v različnih deželah. Med ukrepi pa bo glavni ukinitev buržoazne privatne lastnine.
Pri opredeljevanju teh in drugih nalog proletariata sta Mara in Engels z vso strastjo revolucionarnih borcev zavrnila vse klevete buržoazije in njenih zagovornikov o namenih komunistov. Hkrati z navajanjem resničnih ciljev in nalog komunističnega I gibanja sta izrazila tudi svoje poglede na vprašanja I lastnine, svobode osebnosti, vzgoje, družinskih od-
nosov, na vprašanja domovine in podobno. Po analizi nalog sta Mara in Engels na kratko skicirala tudi podobo bodoče družbe:
»Ko bodo v teku razvoja izginile razredne razlike in bo vsa produkcija koncentrirana v rokah asocii-ranih individuov, bo javna oblast izgubila politični značaj. Politična oblast v pravem pomenu besede je organizirana oblast enega razreda za zatiranje drugega. Ko se bo proletariat v boju proti buržoaziji nujno združil v razred, se z revolucijo postavil za vladajoči razred in kot vladajoči razred nasilno odpravil stara produkcijska razmerja, bo s temi produkcijskimi razmerji odpravil eksistenčne pogoje razrednega nasprotja, razredov sploh, in s tem svoje lastno gospostvo kot razreda.
Na mesto stare meščanske družbe z njenimi razredi in razrednimi nasprotji stopi asociacija, v kateri je svoboden razvoj slehernega pogoj za svobodni razvoj vseh.«
Kako do resnične domovine
S temi mislimi sta avtorja Manifesta izrazila glavne ideje o proletarski državi, ki jih bosta kasneje, v toku razvoja delavskega gibanja in skrbnega proučevanja revolucionarnih dogodkov, oblikovala v celovito teorijo o naravi proletarske države, o njenih osnovnih nalogah in o njeni dvojni vlogi: da je orodje socialističnega razvoja in ga ščiti ter da hkrati pripravlja teren in ustvarja pogoje za svoje odmiranje v vlogi posebnega organa družbe.
V teh mislih je izraženo eno izmed temeljnih spoznanj znanstvenega socializma: zgodovinska naloga delavskega razreda je, da uveljavi celovitost človekove osebnosti, ki so jo dotlej zasužnjevali nehumani družbeni odnosi. Kako zelo so ta spoznanja, zapisana v Manifestu, še vedno aktualna, dokazujejo že same spremembe v našem družbenem razvoju in dogodki v svetovnem socialističnem gibanju. Tako v naši družbi nenehno razvijamo demokratske odnose in razširjamo oblast delovnega človeka na vsa področja družbenega dela in življenja ter s tem odstranjujemo nevarnost, da bi kdo dejavnost in življenje delovnih ljudi podrejal »višjim«, splošnim interesom.
Mara in Engels sta v Manifestu spregovorila tudi o patriotizmu delavskega razreda in tako je še vedno aktualno vprašanje, kako razumeti njuno ugotovitev, da »delavci nimajo domovine«. Znano je, da so to trditev v zgodovini delavskega gibanja različno razlagali, najpogosteje na škodo interesov delavskega razreda, češ da je proletariat »anacio-nalen«. Vendar prav ta misel v Manifestu izraža globoko resnico o kapitalističnem svetu in je prav tako še vedno aktualna. Ta misel govori o tem, da proletarci v buržoazni družbi, v njenih političnih ustanovah in njeni državi, skratka v vsem tistem, kar predstavlja buržoazno državo in obrambo buržoaznih interesov, v buržoazni domovini res nimajo svoje resnične domovine. V buržoazni domovini so državni organi v službi interesov izkoriščevalske buržoazije, v njenih rokah je sodstvo, so zakoni, skratka, celotna zakonodajna in izvršna oblast. Celoto te misli pa je možno videti šele v povezavi z naslednjim stavkom v Manifestu: »Ko si mora proletariat najprej osvojiti politično oblast, se povzdigniti v nacionalni razred, se sam konstituirati kot nacija, je sam še nacionalen, četudi nikakor ne v smislu buržoazije.« Z drugimi besedami povedano: najprej opraviti v nacionalnih okvirih in mu zato nacionalno čustvovanje ni tuje. Nasprotno: proletariatu ni vseeno, v kakšni domovini se bojuje, ali na primer v demokratični republiki ali v fašistični diktaturi. Čeprav je proletariat po svojem odnosu do kapitalističnega razreda internacionalen razred, je hkrati vendarle prepojen z globokim, strastnim patriotizmom, saj se bojuje za to, da bi svojo resnično domovino preobrazil v socialistično in jo tako spremenil v del tiste in takšne domovine, h kateri teži in se nevzdržno približuje delavski razred vsega sveta. S tem ko uresničuje svojo revolucionarno nalogo v okviru svoje ožje domovine, opravlja proletariat hkrati tudi svojo osnovno internacionalno dolžnost do širše domovine — človeštva in z graditvijo socializma uresničuje univerzalno bratstvo med vsemi narodi na našem planetu.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Humoreska
Luka,
stric in sreča
Direktor, žal samo
• • •
Kuli
Luka Mali je postal novinar, še preden so mu to uradno priznali tudi na fakulteti. To se je zgodilo največ zato, ker mu je njegova Vijolica nekega mesečnega večera zaupala, da bo postal očka
Res se Vijolica, ki ji je do diplome — tako kot Luki — manjkalo še nekaj izpitov, ni zmotila glede njegovega očetovstva. Tembolj pa se je zmotil Luka, ki je začel nenadoma ugotavljati, da se je s poroko in Mihčevim rojstvom podrla njegova predstava o »visokih ciljih«.
Namreč, Mihec nikakor ni mogel bivati v njuni skromni študentski sobici, zato se je Vijolica že pred njegovim rojstvom odselila domov k staršem. To za Luko samo po sebi niti ne bi bilo tako hudo, če se kaj kmalu po Mihče-vem rojstvu ne bi začele dokaj nazorno zrcaliti Vijoličine »karakterne lastnosti«, ko je vztrajno zahtevala, da njen mož v najkrajšem času reši njun stanovanjski problem. Tudi Luki je ločeno življenje začelo počasi presedati in tako je res začel iskati stanovanje, kjer bi njegova družina zaživela normalno življenje. Tu pa se je zataknilo. V temeljni organizaciji, kjer je Luka nadvse uspešno združeval delo, je bilo kaj kmalu jasno, da bo moral čakati na stanovanje vsaj dve leti, če ne več. Ne tolikanj zavoljo denarja kot zaradi pomanjkanja stanovanj. Poskušal si je pomagati z oglasi v časniku, kar pa tudi ni rodilo sadov. Vijolica pa vsega tega ni mogla in tudi ni hotela razumeti, temveč je še naprej na vse mogoče načine drezala v moža.
Čisto obupan je že bil Luka, ko se je spomnil na svojega uglednega strica v Provinci. Ko ga je poklical, se je stric globoko zamislil nad stanovanjsko stisko svo-
jega nečaka, tembolj, ker so v Provinci tovrstna vprašanja reševali na dokaj svojstven način, ki je bil Metropoli, kjer je živel in delal Luka, neznan. S telefonom v roki je zamišljeno koračil po sobi in končno Luki predlagal, naj ga čez kak teden obišče, ko bo zvedel, kako in kaj.
Dogovorjeno — storjeno. Luka je bil čez teden dni pri svojem stricu, kjer ga je čakala dobra novica, da lahko že naslednji mesec začne delati pri Dolinskem vestniku. Seveda je bil presenečen, ko je zvedel, da s tem postaja tudi tako imenovani delavec »širšega družbenega interesa«, kar pa v Provinci pomeni, da mu po veljavnem samoupravnem sporazumu o dodeljevanju stanovanj takim delavcem avtomatsko pripada vsaj tro-sobno stanovanje.
Sreča, ki je s pomočjo strica doletela našega junaka in njegovo družino, je bila popolna. Luka je spet začel premišljevati o »visokih ciljih«. Vzlic temu pa ga je vendarle začelo nekaj kljuvati. Namreč, ko je postal delavec »širšega družbenega interesa« in se seveda vselil v stanovanje, primerno temu nazivu, je nenadoma presenečene-ugotovil, da pa se bo s tem v načinu njegovega dela in življenja precej spremenilo. Pretrgal je namreč stike z ljudmi iz tovarn, s katerimčse je najraje družil. To pa zato, ker se mu v običajen bife, v katerega je zahajal v Metropoli, poslej ni vedno spodobilo hoditi. Da pa bi bila »zagata« še večja, v Provinci bifeja za delavce »širšega družbenega interesa« zavoljo pomanjkanja sredstev tudi niso uspeli zgraditi...
Tomaž Iskra
»No, zbudi se!«
Najprej sem odprl levo oko, potem še desnega. Ni dvoma. To je Miša, moja žena.
»Saj sem že zbujen, Miša. Veš draga moja, nekaj se mi je prikazalo, pa sem samo za hipec zatisnil oči!«
»Vem, vem, spet se ti je prikazal TOZD Levjesrčni. Precej noči ti požre.«
»Kaj pa misliš: plani, dohodkovni odnosi, remonti... Te naše obratovodje moraš kar naprej priganjati, dandanes nihče več ne opravi po svoji glavi. Za vse sem sam!«
»O, ti moj božček. Ampak Francelj, nekaj si jecljal sredi noči. Neko Emico si kar naprej klical. Kaj če bi ona pomagala svetovati pri TOZD Levjesrčnem, da ne bi mene vedno gnjavil.«
»Kaj, kaj?! Kakšna Emica? Ženska, saj veš, da sem samo tvoj!«
»Ja, včasih si bil, včasih. Daj, popij kavo, da se ne bo shladila. Ura teče.«
Popil sem kavo, Miša mi je pomolila kravato, potem sem izginil skozi vrata.
Garažo sem prav na hitro odprl. Previdno sem začel voziti vzvratno, kajti nekaj vetra je bilo zunaj.
Buf, je zarotpotalo. Garažna vrata pa v moj mercedes. V mojo lepo belo mrcino.
»Naj gre vse k hudiču,« sem nejevoljen zaklel, »spet bo šel milijonček za lakiranje! Le kako bom zdaj nategnil delavski svet pa gospodarski odbor, ko so mi šele prejšnji mesec povečali plačo...!«
Potem sem šel ven, podložil vrata in si ogledal lepotca. Bilo je le nekaj prask. Oddahnil sem si.
»Lepo drse ti moji zlati konji, ampak kako, da sem ponoči čve-
kal?! Le kaj sem čvekal. Pa ja ne o Emi? Saj je že mesec dni nisem videl. Je pa punca! Pa še rada leži z menoj, o, še bomo...
Na nekaj drugega moram misliti, Ema že sama pride. Ampak na kaj? Na dohodkovne odnose, na plane, na investicije... Drek. Saj še ni sedem. Ob sedmih se pa začne moja služba. Prižgal bom radio.
»Gospod direktor, kako ste kaj, kaj pa vaš vikend in drag avto...«
»K vragu današnje popevke! Kdo pa to poje? Pa ja ne tisti dolgolasi kitarkravalar, tisti, kako mu že pravijo, ja Tomaž Decibel, tisti dolgolasec, tisti ljubljanski dratar, ki sploh ne ve, kaj je dober avto!«
Ja, saj imamo pri nas tudi enega. Črna brada, črna griva, pa ti hudič da vse v časopis. Da piše nekakšne pesmi, romane, pravi Ema.
Vrag jih vzemi, lahko se zmi-sliš nekaj, pa potem zagruliš, ampak meni bo danes poslovodni odbor zapel. Zapel števib ke! S številkami pa ni šale. Če ne, bomo imeli plave v hiši.
Hvala bogu, da je komercialni taka sila. On meni mrcino v garažo, jaz njemu sina v Levjesrčnega. Pa če mi zrihta še tisti cement, potem vzamem še njegovo hčerko za tajnico. O, ni slaba. Baje še nima vseh izpitov, a se bo dalo. Predsednika komisije za delovna razmerja moram takoj zdaj poklicati k sebi pa predsednika odbora za kadre, a bomo že!
Sploh ni slaba, sploh ne. Pa cement, cement, za tretjo plato...!
Nekaj je strašno grdo zaropotalo. Ves začuden planem pokonci in prisluhnem.
Budilka.
Ja, moja budilka je, na nočni
omari. Torej se ne peljem v mercedesu, nisem direktor! O, prekleto, saj bom zamudil! »Pohiti človek božji, pohiti,« si dopovedujem, »da se ne bosta srečala z gosp... se pravi s tovarišem di-
rektorjem pred vratarnico. Navil ti bo ušesa..! Kaj ne veš, da so bile to samo sanje!«
Res, bile so le sanje. Žal... Poleg mercedesa tudi zaradi Emice...
Snobovski pogovori na obali
Bori voj Repe
(Glej Slovar tujk: SNOB: S. nob (sine nobilitate) — brez plemstva)
Prvi: » Mi smo pa tu v Červar ju kupili stanovanje.«
Drugi: »Oh, mi pa kar hišico.«
Prvi (zase); »Lahko vam, ko pa doma natepavate ričet brez mesa, joto in krompir.«
Srečanje na rivi v Červarju.
Prva: »Čakam možička, razklada čoln, se gre kapitana.«
Druga: »Lahko vam, ko imate družbeno stanovanje, mi pa še vedno plačujemo pufe.«
Pred trgovino v Červarju.
Mož: »Poglej Bučkove, imajo nemškega ovčarja.«
Žena: »Ja, ja, kakršen pes, takšen gospodar.«
Mož: »Ta, ta, Nero, pridi, gremo domov.«
Na cesti v Červarju.
Prvi: »Forda imajo. Jara gospoda, še včeraj pa so vozili loj-trnik.«
Drugi: »Ja, seveda, a niste bili sosedje tudi doma na vasi?«
Prvi: »Ja, saj ne rečem,da ne, zato pa imamo mi opla.«
Sindikalist ena: »Le kako si je Jure lahko kupil takšno stanovanje tu v Červarju?«
Drugi sindikalist: »Seveda, ko doma živi kot podnajemnik!«
Prvi sindikalist: »Kako pa Tone?«
Drugi sindikalist: »Vse skupaj je priženil.«
Prvi: »Kaj pa ti?«
Drugi: »Moje podjetje je kupilo nekaj stanovanj za sindikat.«
Prvi: »Moje tudi.«
Drugi: »Veš kaj, naj to ostane med nama. Zakaj bi se dajala tem snobom v zobe.«
Tujec: »Joj, kako je tu vse nastlano z odpadki!«
Domačinka: »Tudi mi se sprašujemo, kako je to mogoče. Mi ne smetimo, naši otroci tudi ne, to morajo biti kakšni drugi, ki nam podtikajo smeti. Verjetno zaradi zavisti.«
Druga domačinka: »Najbrž smetijo tile sindikalisti!«
NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 21
Rešitve pošljite do 20. junija 1979 na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Dalmatinova 4, s pripisom na ovojnici:	NAGRADNA
KRIŽANKA ŠT. 21. Nagrade so 200, 150 in 100 dinarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 19
obrazilo, Palestrina, Franc Šaleški Finžgar, Tana, amarant, Kairo, Atala, Evita, golša, lirika, EA, pomoč, Ma, MS, Trst, Otto, elan, olesenelost, Ira, Ist, Late-ran, Moro, alpaka, ovoj, Valerija, miner, Gana, Trojanec, arara.
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 19
1.	nagrada 200 din: Slavko Kamenik, Ljubljanska c. 33, 63000 Celje;
2.	nagrada 150 din: Simon Stevo, Kajuhova 4, 68340 Črnomelj;
3.	nagrada 100 din: Štefan Klenovšek, Ribniki 53, 68290 Sevnica.
Nagrade bomo poslali po pošti.
	GLASBENICA, KI IGRA NA KITARO	ZNAMKA INSTANT ČOKOL. NAPITKA	VRSTA PROJEK- CIJE	TRINITRO- TOLUOL	NEKDANJI AVSTRIJ. KANCLER (JULIUS)	ANA KARIČ	VLADAR PRIMORSKE HRVATSKE V 9. STOL.	KROVNA PLOŠČA NA STEBRU	BIVSl KOROŠKI DEŽELNI GLAVAR	REKA V ZRN, LEVI PRITOK DONAVE	PISANA PREDLOGA ZA FILM	EDEN NAJV. IT ALIJ. PESNIKOV (TOROUATO)	SESTAVIL: N. R.	RAZVOJNA STOPNJA	STALJENA KOVINA	PRELAZ NA VELEBITU	ITAUJ. DENARNA ENOTA	OZIM	UPANJE
IGRALEC NA NAJV. GODALO													NEKDANJI SOVJETSKI DIKTATOR						
SLOVENSKA SLIKARKA						!							SAMO- KOLNICA						
VELIKA SLAŠČICA						EGIPT. KRALJ							PRIPADN. PREDINDO-EVR. PLEMEN NA KAVKAZU						
						GOROVJE V ZDA													
CIMOSOV AVTO				DENARNI ZAVOD						NOVI SAD			POGORJE V DALMACIJI						
				ITAL. VELEMESTO						DLAKA			JUŽNOAM. TR. STEPA						
VEČANJE. DVIG					PANČEVO			OTMAR ZORN	PORCELAN. GLINA							PEVKA HABERL	ORANJE	VEČJA VIOLINA	
					ŽAR, SOJ				VOJAK POD-KOPNIK										
IVAN LAH			VRSTA ŽUŽELKE				MESTECE NA CRESU					RUSKI SKLADATELJ							SOCIALNI POLOŽAJ
			ARABSKI KNEZ				Špansko ŽEN. IME					SLOVENSKI SLIKAR							
UNIČENJE ZMOŽNOSTI ZA RAZPLOD														PRITOK DONAVE V ROMUNIJI	PERUNIKA				
															VELIKA UJEDA (BRKATI...)				
VRSTA ZAČIMBE (MATERINA DUŠICA)								VINJE- NOST									GORA V Švici		
																	UREV HAROLD		
								SPLIT											
MESTO V NOTRANJI DALMACIJI					ZAČIMBNA RASTLINA, DIŠAVNICA						NAlMAlOil klhičue Spojine								
TOVARUA v CtLTU					NAJ Polotok						MESTO 06 IZLIVU vonje								
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Izdaja ČGP Delo, TOZD Delavska enotnost. List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta. Ust urejajo: Andrej Agnič, Ciril Brajer, Vojko Černelč (glavni urednik in direktor), Sonja Gašperšič, Milan Govekar, Marjan Horvat, Damjan Križnik, Ivo Kuljaj, Rafael Undič (tehnični urednik), Boris Rugelj, Bojan Samarin (odgovorni urednik), Janez
Sever, Igo Tratnik, Andrej Ulaga in Janez Voljč. Založniški svet Delavske enotnosti — predsednik: Miran Potrč; čjani: Tilka Blaha, Silva Bočaj, Urška Svetko, Janez Čebulj, Majda Emeršič, Slavko Grčar, Janez Korošec, Edo Lenarčič, Mira Maljuna, Jože Ogrizek, Boštjan Pirc, Janko Sedenja, Vlado Šlamberger, Jože Varl. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal
313-VI; naročninski oddelek tel.: 310-033, int. 278, 322-947. Uredništvo tel.. 316-672, 323-554 in 316-695; komerciala: Ljubljana, Tavčarjeva 5, tel.: 312-691. Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-603-41502. Posamezna številka stane 6,00 din, letna naročnina je 300,00 din. Rokopisov ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica« Ljubljana.
Po 34. športnem prvenstvu ljubljanskega armadnega območja
Več kot le športno prvenstvo
Krešimir Cvjetkovič
Med 30. majem in 3. junijem je vinorodna in gostoljubna Vipavska dolina živela v znamenju fizičnih in duhovnih manifestacij pripadnikov Ljubljanskega armijskega območja. Na novozgrajenem športno-rekreacij-skem centru v Vipavi se je 3. junija z bogatim kulturno-zabav-nim programom svečano končalo 34. športno prvenstvo in drugi pregled kulturnozabavnih dejavnosti vojaških klubov LAO. Svečanosti so se udeležili številni družbenopolitični delavci republike in primorskih občin, visoki vojaški starešine in več kot tisoč občanov Ajdovščine. Pokal najboljšemu moštvu ljubljanskega armadnega območja na 34. športnem prvenstvu je predal poveljnik ljubljanskega armadnega območja Franc Tavčar-Rok.
Po zanimivih, športnih in zelo izenačenih tekmovanjih v osmih športnih disciplinah (vojaški mnogoboj, patruljno-orientacij-sko gibanje, streljanje, odbojka, rokomet, košarka, plavanje, atletika) je zmagalo moštvo Ajdovščine — gostitelj prvenstva — in tako prekinilo petkratno zaporedno zmago Postojne, ki se je uvrstila na drugo mesto. Sledijo moštva Kranja, Ljubljane, Vrhnike in Maribora.
Letošnje prvenstvo je v marsičem preseglo okvire športnega tekmovanja in lahko mu pripišemo oblike pomembne družbenopolitične manifestacije. Tako je vsako športno moštvo imelo svojega pokrovitelja — gostitelja. Obisk tekmujočih moštev pri pokroviteljih (Ljubljančani so bili gostje SGP Primorja, Mariborčani Tekstine, Lipa je gostila Postojnčane, Splošno kovinsko podjetje Vrhnika Kranjčane in vMlinotest domačine) je bil tudi priložnost, da so se vojaki in starešine —športniki seznanili z delovnim procesom v teh organizacijah združenega dela ter da se vnovič potrdi neomajna povezanost med občani in njihovimi branitelji.
Hkrati s prvenstvom v Vipavi in Ajdovščini je potekel drugi pregled kulturno-zabavnih dejavnosti vojaških klubov Ljubljanskega armadnega območja. Pregled, ki ima nalogo razvijati amaterizem in kultumo-ustvar-
jalne sposobnosti pripadnikov JLA, pomeni tudi veliko prireditev, ki je prikazala delo vojaških klubov, knjižnic in domov kot tudi njihovo vlogo v kultumo-umetniškem vzgajanju mladih v naši armadi. V vrsti tekmovalnih panog (kulturno-zabavnih prireditev, foto časopisov, stenča-sov, razglasnih postaj...) je bila najboljša ekipa iz Maribora.
Med najrazličnejšimi spremljajočimi kulturno-zabavnimi dogajanji kaže posebej omeniti razstavo »Pripadniki JLA — likovni umetniki« v Pilonovi galeriji v Ajdovščini. Na tej razstavi
se je predstavilo 20 vojakov, od katerih jih je večina diplomirala na likovnih akademijah, ter člani likovne sekcije doma JLA iz Ljubljane in občani, ki delajo v JLA. Tudi ta prireditev priča o stalni odprtosti in skrbi naše armade za razvoj človekove osebnosti in njene ustvarjalnosti.
Letošnje športne in kulturne prireditve pripadnikov LAO so posvetili zgodovinskim jubilejem — 60-letnici KPJ in SKOJ ter organiziranju Jugoslovanskih revolucionarnih sindikatov.
Pokrovitelj mariborske ekipe je bila ajdovska Tekstina, ki je gostom razkazala tudi svojo proizvodnjo.
V kulturnem delu so bili s svojim recitalom med boljšimi vojaki in mladi vojaškega kluba iz Novega mesta.
Predstavniki večine slovenskih občin, predvsem oddelkov za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito, so se minuli teden udeležili otvoritve obrata za proizvodnjo paketa rezervne hrane »DANES IN JUTRI 84«, v TOZD Kolinske v Slovenjem Gradcu.
Paket, ki ga je s pomočjo in pod kontrolo koordinacijskega odbora v okviru akcije »NIČ NAS NE SME PRESENETITI«, pripravila Kolinska, vsebuje popolno 7-dnevno prehrano za štiričlansko družino. Pomembnost paketa za izredne razmere je poudaril tudi republiški sekretar za ljudsko obrambo Martin Košir. Dejstvo pa je, da je paket — do konca leta jih bodo pripravili 100 tisoč, zelo uporaben tudi v normalnih razmerah. Kupiti ga bo mogo če tudi na kredit, veljal pa bo 1.060 din.
Letošnji 7. sejem opreme in sredstev civilne zaščite v Kranju je bil posvečen sredstvom radiološke—biološko—kemijske zaščite v družbenopolitičnih skupnostih in delovnih organizacijah. Sodelovalo je 118 do ma-čih in tujih razstavljavcev. Na isto temo so pripravili tudi seminar, ki ga je spremljale praktična vaja.
Obisk sejma je bil mnogo boljši od prejšnjih let. Posebno veliko je bilo mladine, saj so se na razstavnem prostoru lahko spoznali tudi s posameznimi specializiranimi vojaškimi poklici.