7*196©
September 1966
Po katoliškem svetu
E Filipini
Katoliška univerza sv. Tomaža ima že nad 30.000 slušateljev. Filipinski katoličani se morejo ponašati tudi z največjo župnijsko šolo na svetu: v župnijsko šolo kat. župnije v mestu Paco hodi 7800 otrok. — Julija meseca je bila 60 km severno od Manile dograjena katoliška radiooddajna postaja »Ve-ritas« (Resnica). Dva kratkovalovna oddajnika bosta oddajala programe v 17 jezikih Daljnega vzhoda; srednjevalovmi oddajnik pa je namenjen predvsem Filipinom. Za komunističnim »Radio Peking« ter ameriškim »Glas Amerike« je to tretja najmočnejša radiopostaja na Daljnem vzhodu. Celotni stroški za to važno postojanko v misijonskem svetu znašajo 17 milijonov dolarjev.
a Italija
Na podlagi ankete, ki je zajela 14 °/o vseh -italijanskih župnij, so ugotovili, da izpolnjuje nedeljsko dolžnost 30 °/o italijanskih katoličanov, 50 °/o pa jih opravi velikonočno dolžnost.
E Japonska
Ustanovitelj in predstojnik enega najmočnejših verskih gibanj na Japonskem je izjavil: »Kar napravi pri katoliški Cerkvi name najmočnejši vtis, je veliko število duhovnikov, ki ostanejo samski, zapustijo svojo domovino in postanejo eno z našim narodom. To delajo zaradi poslanstva, ki jim ga je zaupal Kristus. Zavidam katoliško Cerkev za njene duhovnike.« — In mi?
E Tanzanija
Pater Peter Proulx, misijonar iz Družbe belih očetov, ima kaj nenavaden »hobby«. Leta 1963 je začel graditi mostove (sicer je profesor v malem semenišču v mestu Kare-ma). Dosedaj je zgradil že 21 mostov, deloma tudi s finančno pomočjo države. Ko je bil o-dprt njegov osmi most, je bil navzoč tudi predsednik države Nyerere, ki je javno pohvalil misijonarja in ga postavil za zgled, kako je mogoče učinkovito pripomoči k razvoju dežele.
a Mehika
V mnogih deželah Južne in Srednje Amerike imajo navado, da po poroki mečejo
riž na novoporočenca, ko stopita iz cerkve. Mehiški jezuit pater Henrik Toroella je n. pr. preračunal, da ljudje zmečejo stran na ta način do 1 tono riža dnevno. Zato je pozval svoje rojake, naj raje darujejo riz za od lakote ogroženo Indijo.
S Amer. združene države
Življenjska sila ameriškega katolicizma se kaže tudi v tem, da je trenutno 9300 ameriških misijonarjev izven domovine.
B Združeni narodi
Pristojni urad Združenih narodov je objavil poročilo o pomoči deželam v razvoju za leto 1964. Iz tega poročila je razvidno, da so zahodne države dale v tem letu 8 milijard dolarjev dolgoročnih posojil, medtem ko je bilo istim deželam od vzhodnega bloka obljubljenih 1,2 milijarde dolarjev.
Slovenski duhovniki in uradi
ANGLIJA: Ignacij Kunstelj, Office Road 62, London S. W. 9. (Tel. RELiance 6655; izg. Rila-jens).
AVSTRIJA:	Janez	Hafner, Theodor-Körnerstr.
111, 8010 Graz. — P. Jože Podgornik, Canisiusgasse 16, 1090 Wien IX. — Anton Miklavčič, Kapellengasse 15, 9800 Spittal/Drau.
BELGIJA: Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, Liege. (Tel. 04/233910). - Kazimir Gaberc, 19 rue Louis Empain, Marcinelle (Hainaut), (Telefon 07/367754).
FRANCIJA: Nace Čretnik, 4 rue S. Fargeau, 75 Paris 20, (Telefon 636-80-68). - Ciril Lavrič in p. Vladimir Klemenčič, 7 rue Gutenberg, 75 Paris 15, (Tel. 250-89-93). - Stanislav Kavalar, 17 rite Claude Debussy, 62 Lievin (Pas-de-Calais). — Anton De-jak, 33 rue de la Victoire, 57 Aumetz. — Msgr. Stanko Grims, 1 rue du Dauphine, 57 Merlebach. — P. Jakob Vučina, 6, rue de France, 06 Nice.
ITALIJA: Slovenski dušnopastirski urad — Ib-Pavel Robič, via dei Colli 8, Roma.
NEMČIJA: Ciril Turk, 42 Oberhausen-Sterkrade, Mathildestrasse 18. (Tel. 62676). — Ivan Ifko, 43 Essen-Altenessen, Schonneleldstrasse 36. (Telefon 291305). — Dr. Franček Prijatelj, 68 Mannheim, Anglista Anlage 52. (Tel. 47-9-44). — Dr. Franc Felc, 7 Stuttgart-S, Kolbstr. 15/1. (Tel. 72278). -Dr. Janez Zdešar, Sclmbertstr. 2/L, 8 München 15. (Tel. 536453). - Franc šeškar, Zieblandstr. 32/H Rgb., 8 München 13. (Tel. 550296).
NIZOZEMSKA: Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, Lutk, Belgie.
ŠVEDSKA: Jože Flis, Erik Dahlbergsgatan 28, Malmö. (Tel. 040/119 656).
f&öqaki !
Trgovsko podjetje
Export - Import

7 STUTTGART-O., Sföckachstraßo 20
Nemčija
Tel. 436941
vam nudi priložnost, da na enostaven in ugoden način omogočite svojcem in prijateljem v domovini in širom po svetu nabavo vseh vrst tehničnih potrebščin in strojev svetovnoznanih in uglednih tvrdk po izredno ugodnih in konkurenčnih cenah, katere so znatno nižje od domačih :
kosilnica model E R 7 KS
DM 1780.-
enoosni traktor U 1200 Diesel 8 KS
DM 3075.-
traktor
Diesel A 12 10 KS
cena zavisl od priključkov
kmečki mlin 50 kg moke na uro
DM 1315.-
pralni stroji in hladilniki raznih znamk 0 radioaparati £ televizorji in magnetofoni © električni šivalni in pletilni stroji SINGER O foto- In kinokamere 0 lesnoobdelo-valni stroji 9 motorne žage Stihl-Contra £ betonski mešalci © ter razne druge gradbene In industrijske naprave © kmetijski stroji znamke IRUS © ročne motorne kosilnice © traktorji z vsemi potrebnimi priključki in motorne škropilnice itd.
SINGER
Zig-zag Tip 337	DM	380.-
Polavtomat Tip 338	DM 490.-
PolnoavtomatTip 611	DM 700.-
„ Tip 631 DM 735.-
unlverzalni enoosni ročni traktor U 300
z bencinskim motorjem 7 KS
IZVOZNA CENA s priključkom za košnjo in plug
DM 2600.-
Izkorisiite ugodno priložnost in zahtevajte naše ponudbe I Odgovarjamo takoj v slovenščini. — Pošiljke odpremljamo hitro in na zaželene naslove.

Sfereo-magnetofon
Philips RK 66	DM	600.-
z vsem priborom	DM	715.-
Magrüefofön
Philips RK 25	DM	280.-
z vsem priborom	DM	330.-
Pralni stroj
polnoavtomatski italijanski Candi
SUPERAUTOMATIC 5, franko jugosl. meja DM 680-.
Pralni stroj
Bosch V4 PT DM 1380.-
Philips televizor
Leonardo Vitrine DM 720.-
Philips televizor
Tizian AS	DM 550.-
Hladilnik
Bosch 130 litrov DM 290.-
Hladilnik
Bosch 180 litrov DM 440.-
Philips radloaparat
Phileta	DM 180.-
Philips radioaparat
Saturn Stereo	DM 395.-
Naš naslov:	Tel. 43 69 41
JOSEF VIPAVC
7 Stuttgart-O. Stöckachstraße 20 W.-Germany
Europa
namenje
Na polju znamenje stoji, podoba krasna v njem žari, ni slika blažene Device, svetnika ne in ne svetnice.
Čeprav obraz svetnika ni, čeprav svetnice slika ni, podoba ta je meni sveta, časti jo moja duša vneta.
Pred njo presvetlo luč gojim, lepo, zvesto za njo skrbim; naj sveti sonce, zvezde jasne, pred sliko moja luč ne ugasne.
In cvetke, ki lepö cvetö, s pobožno berem ji roko, pred njo prekrasne vence devam in zraven glasne pesmi pevam. -
Ni znamenje na polju to, to moje je srce gorko, in ta obraz, prepoln miline, je slika moje domovine.
Ta svetla luč — moj srčni žar, le njej plamti in bo vsekdar, in z duše cvetjem plemenitim, njo kitil bom, kot zdaj jo kitim.
Njo prvi spev je moj slavil, poslednji njej se bo glasil in zadnji glasi ti mi bojo:
Bog čuvaj domovino mojo!
Spesnil »goriški slavček« Simon Gregorčič (1844—-1906)
Vatikan in Jugoslavija
25. junija letošnjega leta je prišlo med zastopniki Svetega sedeža in jugoslovanske vlade do podpisa takozvanega »Beograjskega zapisnika«. V imenu Vatikana je to listino podpisal monsignor Agostino Casa-rolli, podtajnik papeškega oddelka za izredne cerkvene zadeve, v imenu jugoslovanske vlade pa predsednik zvezne komisije za verska vprašanja, Milutin Morača.
Iz besedila se vidi, da »Beograjski zapisnik« ni noben konkordat in tudi ne kak izrečni medsebojni dogovor, marveč samo zapisnik o dosedanjih razgovarjanjih.
Vsakdo, ki mu je položaj katoliške Cerkve v Jugoslaviji pri srcu, se mora ob tem dogodku razveseliti, ker lahko pomeni začetni korak v izboljšanju odnosov med Cerkvijo in državo doma.
S tem, da se je komunistični režim odločil, da z zastopnikom Vatikana podpiše skupno besedilo, je priznal vlogo in važnost
ter vpliv in pomen katoliške Cerkve v vsakdanjem življenju katoličanov v Jugoslaviji kakor tudi važnost in vpliv ikatoliške Cerkve na mednarodnem polju. Je to važno priznanje od strani tistih, ki so doslej vedno poudarjali, da mora edino partija oblikovati tako življenje posameznika kot tudi javno življenje narodov. Poleg dogovora, da bosta odslej imela Vatikan in Jugoslavija redne stike preko izrednih — v dosedanji praksi neobičajnih — zastopnikov, je pa tudi edino, kar je jugoslovanska vlada z »Beograjskim zapisnikom« konkretno dala.
Jugoslovanska vlada s podpisom tega zapisnika ne daje namreč nobene nove pravice: kar priznava katoličanom in katoliški Cerkvi, priznava samo v okviru ustave. Če bi se ustava v tej točki spoštovala in izvajala, bi bil ta zapisnik odveč in nepotreben. Trikrat se v besedilu namreč poudarja, da so vse navedene pravice dane v okviru ustave in v kolikor ne nasprotujejo notranji ureditvi Jugoslavije.
Katoličani in katoliška Cerkev torej konkretno z »Beograjskim zapisnikom« zaenkrat nismo ničesar pridobili niti v svojih bistvenih zadevah (vzgoja mladine in zlasti vzgoja duhovniškega in redovniškega naraščaja, kar predpostavlja ali vrnitev zaplenjenih ali gradnjo novih hiš, verski tisk, versko šolstvo, verske organizacije in zlasti gradnja novih cerkva). Ta zapisnik torej še ne pomeni dokončne ureditve odnosov med katoliško Cerkvijo in Jugoslavijo, pomeni pa prvi korak na tej poti.
Je pa jugoslovanska vlada dobila s podpisom tega zapisnika dragoceno priznanje od najvišje moralne avtoritete, od Vatikana, kar ji bo seveda dobro služilo tako na domačem kakor na mednarodnem političnem polju.
Še več. Medtem ko jugoslovanska vlada samo potrjuje pravice, ki so itak zagotovljene po ustavi, se Sveti sedež konkretno zavezuje za nekaj, kar je po cerkvenem pravu in cerkveni morali ter praksi sicer res sama po sebi razumljiva, pa v danih okoliščinah lahko daje videz, kot da tudi Vatikan načelno ne nasprotuje krivičnemu blatenju duhovnikov od strani komunistov in dosedanjemu komunističnemu ocenjevanju delovanja katoliških duhovnikov.
Mnogi tujezemski časopisi so — hote ali nehote —- zmotno v tem videli bistvo zapisnika, kakor so se drugi spraševali in se še sprašujejo, kaj je pravzaprav nagnilo jugo-
slovansko vlado do tega podpisa. Na zadnje vprašanje je verjetno dal najboljši odgovor že francoski kralj Henrik IV.. ko je dejal: »Paris vaut bien unc messe!« (Da se Pariz vda brez borbe, se splača pokazati enkrat pri maši).
I\aša dolžnost je, da »Beograjski zapisnik« presojamo objektivno. Priznati moramo, da je s tem led prebit in da je dana lesna možnost za nadaljnji ugoden razvoj odnosov med Jugoslavijo in Vatikanom, česar si želimo.
Bili bi pa zopet otročje naivni, če ne bi poudarili, da pravzaprav Cerkev razen načelnega priznanja s tem zapisnikom konkretno zaenkrat ni ničesar pridobila in da je s svoje strani sla do skrajnih meja popustljivosti.
»Beograjski zapisnik« na dveh mestih poudarja, da sta oba podpisnika, Vatikan in Jugoslavija, ostala pri svojih zahtevah. O teh zahtevah zapisnik podrobneje ne govori. Katere zahteve so bile postavljene s strani Vatikana, si lahko mislimo in smo zgoraj nekatere ze navedli; kakšne so bile zahteve jugoslovanske vlade, pa se da le deloma razbrati iz besedila zapisnika. Besedilo zapisnika tudi nie ne govori o tem, ali sta si podpisnika dala ob tej priliki še kaka neobjavljena zagotovila, kot je to navada pri podobnih razgovorih.
Bodočnost bo pokazala, v koliko je res resne dobre volje na strani jugoslovanske vlade, ker tega gotovo ne manjka na strani Vatikana, kar je že doslej vedno pokazal in dokazal.
\' svojem članku o tem »zapisniku« je vatikanski list »Osservatore Romano« 25. junija zapisal: »Sveti sedež je prepričan, da se je mogoče s pričakovanjem na pozitivne lezultate lotiti tudi najbolj resnih dejanskih težav, — ki izvirajo bodisi iz zgodovinskih okoliščin, bodisi iz nasprotnih si sistemov, — kadar je obojestranska težnja za dosego častnega sporazuma v različnem gledanju združena z resnim pretehtavanjem spornih vprašanj in z vztrajnim iskanjem tega, kar more nuditi podlago za sporazum; kadar se nadalje znamo omejiti na to, kar je trenutno mogoče in zaupamo v možnosti, ki jih bo prinesla bodočnost in katere so podvržene
(Besedila tega „zapisnika” zaradi pomanjkanja prostora ne moremo objaviti; je pa objavljen v go-riškem „Katoliškem glasu” št. 27., z dne 7. jul. 1966.)
odkritemu razpravljanju. S tem prepričanjem in s tem zaupanjem Sveti sedež začenja novo obdobje svojih odnosov do jugoslovanske države, z edinim namenom, da koristi Cerkvi in narodom Jugoslavije ter dela za mir in potrebno sodelovanje med narodi.«
Naše upanje, da se bodo v bodočnosti odnosi med Vatikanom in Jugoslavijo razvijali ugodno, temelji tudi na tem, da se bodo bodoči razgovori nadaljevali v novem ozračju, kjer Rankovič ali Rankoviči ne bodo imeli več svojega vpliva, človek se namreč ne more otresti vtisa, da je Rankovičeva struja, ki je do nedavnega izključno imela v rokah vso jugoslovansko zunanjo politiko, pod katero v veliki meri spada »Beograjski zapisnik«, odločilno vplivala, da so v ta zapisnik prišle nekatere točke (n. pr. § 2.).	-nč.
Reki in izreki
Hudobnež izmaliči lastno dobro delo!
!>
Pav je lep, dokler molči!
Vsiljivci niso pravi prijatelji!
*
Ponoči so skrbi trše kot najtrša postelja!
V globinah
»Eh, ponavljaš se, ponavljaš . . .« me je trdo prijel znanec, ki je nekako pozvedel, da pišem o živcih in težavah, o žalosti in veselju. Povedal sem mu staro zgodbo, kako so se župljanii naveličali svojega župnika in šli h škofu, da bi ga zamenjal, češ da v pridigi vedno isto govori. Modri škof jih je vprašal, kaj pravzaprav župnik govori. »Eh, kaj? Vedno isto ponavlja.« Niso se mogli zediniti s škofom, ker niso vedeli, kaj župnik vedno ponavlja. Tako jih je škof odslovil, češ kadar boste vedeli, kaj pridiga, pa pridite spet in se bomo pomenili.
Rad priznam, da se ponavlja vsa moja »pridiga«, češ, notranje se je treba prenoviti. Ako bi najbolj navadno posodo očistili samo zunaj in bi notranje še ostala umazana, ne bi bila primerna za uporabo. Če umijete steklovino, jo pogledate proti svetlobi, da se pokaže, ali je še kaj umazanije. Na obe strani mora biti čista, da jo moremo porabiti. Tako je tudi s človekom, zunanjo stran ni tako težko očistiti; notranja daje veliko več skrbi.
Danes veliko slišimo o materializmu, ki je v svojem bistvu nasproten duhovni strani. Človeku je le mar, kaj bo pojedel, popil, oblekel in kam bo šel na počitnice. Da se razumemo: vse to je nujno, vsega tega potre-
bujemo, me bi živeli brez jedi in v zimi bi zmrznili brez obleke, tudi počitka in spremembe nam je treba, a vse to mora biti podrejeno višjim ciljem.
Zlo na svetu je iz neurejenosti. In če bi trdili, da je le ekonomskega značaja, bi zapadli zmoti, ki je danes splošna, da ni potrebno nobene notranje prenovitve. Res je lažje poiskati iver v očesu svojega bližnjega kot pa trsko v lastnem. Danes človeštvo mnogi reformirajo, a so pri tem pozabili, da je potrebno najprej posamezniku pokazati pot. Vzgojitelji, ki trdijo, da ni zla im slabega, so kakor zdravniki, ki skušajo dokazati, da bolezni ni, ker obstaja le v domišljiji.
Seveda more biti vsak človek sam zase in sebičen, mora pa tudi sprejeti odgovornost. So ljudje, ki jih nikamor ne morete postaviti. Izogibljejo se družbe, ne zaradi denarnih težav ali pa zaradi varnosti, ampak hočejo, da bi se vsi po njih ravnali. Angleški pisatelj H. Beloc pripoveduje o vinogradniku, ki je peljal po vaseh prodajat vino, ponujal ga je za precej visoko ceno in nikakor ni hotel popustiti. Končno se je naveličal in je vso pijačo zastonj razdal.
»Vsak po svoje,« je dejal Konrad, ko je postal sprevodnik na avtobusu. Da bi praznoval tak dogodek, je prvega dne vsakemu dal listek zastonj. Seveda vodstvo ni bilo s tem zadovoljno in Konrad je bil ob službo.
V priliki o izgubljenem sinu v sv. pismu je sin najprej prelomil z očetom v svojem srcu, šele potem je vprašal za delež, ki mu
iz imetja pripada. Zahteva je pravzaprav bila le posledica notranjega preloma z očetom. Kako rado vodi v zmoto, ako je preveč zunanjih dobrin, da sreča zavisi le od teh, ne pa iz naše notranjosti. Ko je sestra v samostanu dopolnila petdeset let, odkar je vstopila vanj, je priznala, da ni bilo niti dneva v njenem samostanskem življenju, da bi se počutila nesrečno.
Potrebno je vsako stvar v življenju postaviti na svoje mesto. Izgubljeni sin se je tega zavedal, ko je trpel lakoto v tujini. Takrat je spoznal, da je le njegova sebičnost vir njegovega trpljenja, ko ga je gnala v svet.
Izgubljeni sin je potem stopil pred očeta in mu priznal svojo zmoto. Ne ravna pa vsak tako. Marsikdo ob takem spoznanju postane upornik. Zavest krivice, napačnega ravnanja ga požene drugam, ne v poboljšanje. Postane velik borec proti krščanski morali in veri. Večina današnjega brezboštva ima v tem svoj začetek in tudi svojo moč. T ak človek išče opravičenja, a ne v sebi, temveč v drugem. Zato druge obtožuje in ponižuje. Odtod tudi splošno nižanje nravnosti. Ljudje, ki napadajo dostojnost, store zato tako, da se bi odkrila njihova hudobija. Notranjost takega človeka bičajo škorpijoni, ne biči. Zato tudi stori stvari, ki jih ne bi storil, dokler ga ni začela vest peči. Morilec težko ostane pri prvem umoru.
Če bi šli še bolj v globino naše narave, bi videli, da največ sovraštva poznajo oni,
Tudi junija letos so slovenske narodne noše vzbujale v Lurdu mnogo pozornosti. Zastavo so prinesli romarji iz Ljubljane in piše na njej „Sveta Mati božja, Stepanja vas — Ljubljana”.
ki sebe sovražijo. Vest je strog sodnik in terja prenovo vsega človeka. Tako se vsaj za trenutek izognejo temu pritisku, ako za-divjajo proti temu, za kar vedo, da je resnično in dobro, a se tega niso oprijeli.
Ne vem, ali še danes povedo v šolah zgodbo o Kirki, ki je z lepim glasom lovila ljudi, a jih je spreminjala v svinje, da jih je tako poniževala. Take Kirke so tudi razni učeni sistemi danes, ki se trudijo, da bi dokazali, da je človek le žival. Tudi Kirka je našla Uliksa, ki se je znal ubraniti in je še rešil svoje tovariše.
Človek je prisluhnil lepi besedi, a je kmalu spoznal, da ga sili v nižino. In takrat je našel pravo življenjsko modrost, ki ga bo pripeljala v Očetovo hišo.	-nk.
Zgodovina uči
Zgodovina stikov med Vatikanom in Sovjetsko zvezo v teku 50 let, ki so pretekla od oktobrske revolucije do danes, je prehodila zapletene in večkrat mučne dobe zaradi verskih preganjanj, ki so jo označevala. Aprila 1919 je papež Benedikt XV. po svojem tajniku poslal naravnost Leninu telegram, naj bi se prenehalo z nasilstvom nad krščanskimi cerkvami. Odgovoril je takratni zunanji minister Čičerin in sicer suho, negativno in z žaljivimi izrazi. Maja 1922 je poskusil Pij XI. vplivati na vodilne, ko je poslal na mednarodno konferenco v Ženevo mons. Pizzar-da (danes kardinala) s spomenico za države, ki so imele diplomatske stike s Sv. sedežem. »V zgodovinski uri, ko se obravnava pripustitev Rusije v zbor civiliziranih narodov — tako je bilo priporočeno — Sv. sedež želi, da bi bili verski interesi, ki so osnova vsake prave civilizacije, zavarovani v Rusiji.« Predloženi so bili trije pogoji za sprejem Sovjetske zveze, katerih dva sta hotela »polno svobodo vesti za vse ruske in tuje državljane« in spoštovanje »zasebnega in javnega izvrševanja verskih vaj in bogočastja«, in tretja: vrnitev verskih nepremičnin Cerkvi. Vršili so se razgovori, izmenjali nasmehi, mons. Pizzardo je trčil -s Čičerinom, končno pa ni bilo nobenega uspeha. Tudi papeška misija, ki je šla v Rusijo, da bi prinesla pomoč sestradanim ljudem, se je morala vrniti zaradi sovražnosti, ki je nanje naletela.
Pij XI. je tedaj skušal vzpostaviti cerkveno hierarhijo in je to storil na drzen na-
čin: zaupal je p. Mihaelu d’Herbigny-u, ki ga je takratni nuncij v Nemčiji mons. Evgenij Pacelli posvetil v škofa, da posreduje škofovsko posvečenje šestim ruskim duhovnikom čisto privatno. Te je pozneje Sovjetska vlada odkrila ter jih izgnala ali depor-tirala.
Sledila je doba stalinske trdote, potem vojna, odklonitev Pija XII., da bi proglasil protiboljševiško križarsko vojno, dasi je bil ponovno k temu poklican, potem po Stalinovi smrti »odjuga«. V dobi kratkega pape-ževanja Janeza XXIII. je bilo nekaj stikov, le človečanskega, bolj zunanjega značaja. Sovjetski delegati so podprli podelitev Bal-zanove nagrade za mir staremu papežu in potem je bil pri papežu sprejem Adžubeja in Hruščove hčerke Rade. Papež Pavel VI. se ni pomišljal lanskega decembra obrniti se na sovjetskega predsednika s prošnjo, naj zastavi svoj vpliv za vrnitev miru v Vietnamu.
Pred nekaj meseci je »Osservatore Romano« opozoril v članku, da je dialog med katolicizmom in komunisti na ravni načel nemogoče. Možna pa je med vladami sklenitev diplomatskih dogovorov, kakršen je bil podpisan septembra 1946 v Budimpešti — ki se je v praksi izkazal neučinkovit — ali kakršen je bil podpisan letos junija med Apostolskim sedežem in beograjsko vlado.
Vse ima svoje meje
Navdušenje za zbližanje različnih ver in prijateljstvo med verniki različnih ver je lepa reč, pa vendar mora imeti to tudi svoje meje. Neki protestantovski »ekumenist« v Ameriki predlaga, naj bi kristjani vseh vrst opustili praznovanje nedelje in sprejeli za Gospodov dan — soboto. Tako bi se menda »zbližali« z Judi in njihovo vero. Mož pravi, da je tudi Jezus praznoval soboto. To mi dobro vemo, toda zakaj so kristjani že od začetka praznovali nedeljo, praznik Kristusovega vstajenja in zmage? No, pa dajmo in naredimo po mislih tega Amerikanca! Ko bomo kristjani in Judje tako »zbližani«, se bomo potegovali za zbližanje z mohamedan-ci. Zavrgli bomo soboto in postavili na njeno mesto — petek. Potem bomo iskali zbližanje z verami, ki praznujejo namesto nedelje četrtek, sredo in tako nazaj. Počasi bomo že prišli spet do — nedelje. En teden bomo sicer po tej poti izgubili, pa kaj se to pozna v tisoč letih? (Iz avstral. »Misli«)
Indeks prepovedanih knjig so odpravili
Na svetu je veliko knjig, med katerimi so ene dobre, druge pa slabe. Veren človek ne bo bral takih knjig, ki so zanj v pohujšanje in moralni padec. Kdor iz srca moli »Ne pelji nas v skušnjavo«, ne bo sam silil v skušnjavo in bral zanj duhovno škodljive knjige in slabe časopise.
Razne slabe knjige so v Rimu pri Svetem sedežu doslej dajali na »indeks«, to se pravi, da so jih vpisali poimenoma v seznam prepovedanih knjig. Kdor je tako knjigo bral in je vedel, da je na tem seznamu, je grešil in ga je tudi zadela posebna cerkvena kazen.
Ker izide toliko knjig, da jih ni mogoče vseh preceniti in zadosti hitro pregledati, so ta »indeks« sedaj odpravili. Cerkev poudarja, da je vsak kristjan sam zase zaradi tega bolj dolžan, da po vesti presoja, ali je knjiga dobra ali slaba, in slabih (škodljivih) knjig ne bere. Cerkveno vodstvo bo sedaj delovalo bolj v tej smeri, da bo skušalo pisatelja knjige prepričati, da svoje pisanje popravi, če je tako, da je proti veri in proti moralnemu redu.
Je skoraj res tako!
V »Ameriški domovini« piše rojajk:
»Modernost nam je vzela vse. Avto nam je vzel noge, tehnika nam je vzela roke, radio in televizija sta nam vzela oči in ušesa. Vse mišljenje je zaposleno z gledanjem in poslušanjem, ne znamo več misliti, ni več časa. Mešanica nam je vzela jezik. Vsi smo kar onemogli, ne moremo več hoditi, neokretni za delo z rokami, nismo zmožni več misliti sami zase kot včasih. Govorica je izginila, zdaj je samo »Halo« in »Gudbaj«, oddrdra-mo z avtom, v avtu pa brž na gumb pritisnemo, da začne radio vpiti. Prijatelja ni časa poslušati, tujca v radijski skrinji pa takoj poslušamo. Doma hitro odpremo televizijo, da gledamo, kako se streljajo in ubijajo. Stari Bog v nebesih se smeje človeku na zemlji. Vse, kar je On dal, človek ne potrebuje več: ne rok, ne nog, ne pameti. Človek si je vse sam »izboljšal«. S svojo »znanostjo« se je tako zamotal kot živinče na vrvi: čim bolj se skuša rešiti, bolj se zamotava.
Tako je sedaj z nami: na vseh koncih in krajih simo zamotani, vkljub temu da lahko zajtrkujemo v Rimu, večerjamo že v New Yorku in gremo spat v Kaliforniji.«
Otroci in televizija
Pretirano in vztrajno spremljanje televizijskega programa zapušča pri otrocih tudi psihične motnje. Po mnenju zdravnice dr. Ljudmile Leonove, specialistke za psihiatrijo, filmi, ki jih otroci gledajo na malem zaslonu, vplivajo na psihični razvoj otrok.
Otroci se zelo lahko in hitro vživijo v do-ganjanje, ki poteka pred njihovimi očmi, predstavljajo sami sebe v vseh mogočih in nemogočih vlogah, ki jih gledajo. Po končanem programu gredo spat in preživijo noč v nemirnem, neenakomernem spanju, kar ima spet posledice na njihovem dnevnem življenju. Takšni otroci zamišljajo sami sebe kot velike — odrasle osebe in se žele obnašati tako, »kot so to videli po televiziji«-Komedije, ki jih prikazujejo, vsaj po mnenju dr. Leonove nimajo tako rekoč nobenega vpliva na otroško psiho. Drugače je z dramami in tragedijami. Tisto, kar so otroci videli na zaslonu, uvajajo v igro. Organiziranje otroških »tolp« je skoro reden pojav v vseh državah sveta. Število mladoletnikov prestopnikov po vsem svetu narašča.
Francoski kriminalist Marcel Poirot meni, da je največ prestopkov mladoletnikov storjenih natanko po vzorcih iz televizijskih ali drugih filmov. Trdi, da ima velika večina mladoletnikov prestopnikov pridevke, ki pa niso izmišljeni, čeprav so tudi takšni, temveč so povzeti po kakšnem filmu. Avtorji scenarijev se trudijo, da bi dali svojim junakom čimbolj zveneča imena, kar otroci radi posnemajo. Drugače kot odrasli bodo otroci do najmanjših podrobnosti registrirali vsak trik žeparja, pretep z noži ali vlom v kakšno prodajalno. Naj bo otrok v bistvu še tako dober, če se mu bo le ponudila priložnost, bo skušal uporabiti tisto, kar je videl in si zapomnil ob televiziji.
Končno psihologi menijo, da otroci do svojega enajstega leta ne bi smeli gledati dram in tragedij po televiziji. Do teh let so zanje risanke, lutkovne igrice ali filmi, ki so posneti nalašč za otroke. Od enajstega do
14.	leta nastopa »kritična« doba, ko je otroke težko odgnati in odbrati tisto, kar jim najbolj ustreza in kar nanje ne bo škodljivo delovalo. Toda danes je za večino staršev zelo težko odločiti, ali neki program po televiziji ustreza otroški dobi ali ne in ali bo tisto, kar je otrok videl, delovalo nanj škodljivo ali koristno.
France Poboljšaj:
7
moji spomini
Nadaljujemo z resnično zgodbo izseljenca, vojnega invalida.
Spet v domačih krajih
Čez tri dni smo se pa spet odpeljali z vlakom za ranjence. Rekli so, da nas vozijo na Češko v Brno. Iz Trsta do Zidanega mosta smo se vozili tri dni. Za hrano smo dobili ješprenovo juho in malo črnega kruha. Ker sem bil zelo izstradan, se me je na vlaku lotil trebušni krč. Od zdravnika sem dobil po pet kapljic neke tekočine. Za pet minut je bilo dobro, potem pa me je zopet prijelo. Sklenil sem, da, ko pridemo do Zidanega mosta, uidem domov. Zvečer smo se res pripeljali tja. Zlezel sem iz vlaka na tihem in se izmuznil pod most. Ko je pa vlak odpeljal, sem poklical prijatelja Beca, da me je prepeljal čez reko Savo na Kranjsko. Pobral sem palico, ki je ležala ob cesti in jo mahnil ves sključen domov.
Šel sem zelo počasi in naredil komaj četrt ure za eno uro, ker se nisem mogel držati pokoncu, tako me je zvijal krč. Prišel sem do gostilne pri Trbežniku. Zagledali so me in se začeli jokati. Poznali so me dobro. Oče Trbežnik je imel namreč lepe hčerke in smo se tam poprej večkrat veselili. Izpraševali so me, kaj se mi je zgodilo in kako je na fronti, ker so imeli tudi oni sina na fronti. Mati mi je hitro skuhala mleko in spekla nekaj jajc in kmalu mi je odleglo. Zaspal sem na divanu in drugi dan šele prišel domov. Jokali so se vsi domači in me pomilovali, a očesa le ni bilo več. Kleli so vojsko in se izpraševali, kdaj bo vendar konec te grozote. Iz naše vasi je že padlo pet fantov na fronti, več pa je bilo ranjenih.
Doma sem se hitro za 'silo pozdravil, par dni pozneje pa odšel v Radeče k zdravniku Homanu. Bil je dobra duša. Na novo me je obvezal zastonj, mi napisal listek in me poslal v celjsko bolnišnico. Od tam so me poslali v Gradec v bolnico Overse Gasse No.
15.	Ker sem bil ranjen v glavo, se pri najboljši volji ne morem več spominjati imen svojih sobojevnikov, s katerimi sem bil skupaj na fronti. Je pač križ, če človeka zadene taka nesreča v življenju. Zato pošiljam s tem spisom vsem vojnim tovarišem iskrene pozdrave.
V Gradcu sem se dobro zdravil. Opazil sem, da mi je zdrobilo kost nad levim očesom. Bila je kar luknja in bi lahko vtaknil tri prste vanjo. V očesno duplino so mi dajali jodofonu in vato in tako se mi je lepo zdravilo. Neki dan sem se pa umival in občutil, da me nekaj zbada na licu pri kosti. Povedal sem to zdravniku. Pregledal me je in rekel: »Vi imate še kos železa v glavi.« Operiral me je in potegnil ven železni drobec. Bil je drobec granate, pet centimetrov dolg in se je bil že prirastel h kosti.
Ob prostem času sem se sprehajal po dvorišču in pazil na nekega srbskega narednika, ki je bil tam za strežaja pri operacijah v bolnici. Govorila sva v srbohrvaščini in pravil mi je. da bomo Slovenci. Srbi in Hrvati kmalu vsi skupaj združeni pod kraljevino Jugoslavijo. Zelo je bil vesel, da se je lahko zgovarjal v materinem jeziku z menoj. Bila sva velika prijatelja.
Šest tednov pozneje sem dobil v Gradcu prvo očesno protezo, umetno oko. Dali so mi mesec dni dopusta im odpeljal sem se domov. Ko sem pa prišel domov, so me vsi občudovali. Rekli so: »Kako je pa to mogoče? Rekel si, da si izgubil oko in sedaj ga zopet imaš. Ali ti je mogoče drugo zra-stlo?« Dopovedal sem jim, da je to oko umetno, katerega lahko vzamem ven, kadar hočem, in da nanj nič ne vidim. Tako so uvideli, da imajo pri hiši invalida, nesrečnega za vse življenje. Izgubil je pol sveta. Moral bo ostati za hlapca vse življenje in oženiti se nikjer ne bo mogel. Bolelo me je pri srcu, ko sem slišal tako govorjenje. Odkar sem izgubi 1 oko, pa do danes še nisem bil nikoli od srca vesel. Dokler se nisem privadil, sem se vedno kam zadel, ker na levo oko nisem videl, na desno pa tudi slabo.
Po enem mesecu sem šel v Ljubljano k vojaškemu komisijskemu pregdedu. Priznali so me za 70 °/o stalnega vojnega invalida. Za vedno sem bil vojaščine prost, vojne pa le še ni bilo konec. Odšel sem domov in se poprijel gospodarstva. Mislil sem si: »Za kmeta boš pa še dober.« A zmolil sem se. Žito na polju je bilo zrelo. Začeli smo žeti. Pooblačilo se je, grmelo in bliskalo. Usula se je toča, debela kot orehi. Padlo jo je tri prste na debelo in uničila je vse. Zjokali smo se vsi skupaj, posebno pa mati, ker ne bo imela kaj kuhati za družino. Vojaška oblast je še vedno hodila rekvirirat. Tako so nam pobrali troje živine. Premišljeval
sem, kaj bi napravil, ko se še za drag denar ni dalo kupiti živeža za družino. Imel sem še nekaj denarja, katerega sem dobil v Ljubljani kot invalidnino. Vzel sem nahrbtnik zopet na ramo in se odpeljal v Zagreb iskat srečo.
Nakupil sem nekaj moke in kruha in začel tihotapiti iz Zagreba v Zidani most. V Zagrebu je bilo vsega dosti, v Sloveniji pa nič. Slovenija je bila kot vojno ozemlje izčrpana do skrajnosti. Na hrvaško-slovenski meji je bila stroga kontrola. Bilo je prepovedano izvažati živila v Slovenijo. Večkrat so nam zaplenili vse, kar smo imeli. Pa smo začeli znova, se vozili na strehi vlaka in skakali iz vagona na vagon, ko nas je kontrola prišla lovit. A preživeli smo se.
Ravno sem se naučil malo tihotapstva od prijateljev, ko je nekega večera nastal hrup na kolodvoru v Zidanem mostu. Ljudje so vpili: »Vojne je konec. Avstrija je izgubila. Sedaj je nastala Jugoslavija. Prosti smo. Živela svoboda!« Slovenski vojaki so začeli peti: »Hej Slovani!« Poročnik Est iz Radeč je hitro zbral nekaj vojakov in napravil »Narodno stražo«. Pridružili so se še drugi. Tudi Slovenci iz okolice so pristopili k Narodni straži. Kmalu so imeli nekaj pušk in strojnic. Strojnice so postavili po sredi kolodvora. Ko je pripeljal vlak Ogrov, je Narodna straža zahtevala, da odložijo orožje. Ako ga ne odložijo, bodo pele strojnice, so rekli in jim dali pet minut za premislek. Podali so se in tako je šlo naprej. Kdor je bil Jugoslovan, je moral tudi odložiti orožje, samo Čehe so spustili skoz. Naenkrat je bilo vsega dosti naprodaj. Oddahnili smo se. Bilo je vojne konec. Imeli smo zaželjeni mir in našo Jugoslavijo.
Pozneje sem odšel v Ljubljano, kjer so zbirali vojake za Koroško. General Majster je organiziral odpor proti Avstriji, katera je hotela obdržati Maribor in Koroško. Navdušili smo se za obrambo zgodovinskih koroških krajev, saj so nekdaj na Gosposvetskem polju na Koroškem ustoličevali slovenskega kneza. V Ljubljani sem pomagal nakladati živila in drugo potrebno za boj na fronti. Videl sem, kako so se po Ljubljani veselili bivši oficirji, slovenski rodoljubi so se pa borili na Koroškem. Zopet jih je veliko padlo za blagor domovine. Ker ni bilo med starimi borci pravega narodnega čuta, ni bilo nikjer pravega reda. Prišel je plebiscit in izgubili smo Koroško, del Slovenije. Zopet smo bili razočarani. Vedno smo zgub-
ljali. Ubogi narod, koliko je pretrpel, a vse zastonj.
Na delu tu in tam
Vrnil sem se nato nazaj v Trbovlje, kjer sem dobil delo na Dobrni. Zapustilo me je dekle, katero sem zelo ljubil in se poročila z drugim. Rekla je, da ne mara slepca za moža. Zjokal sem se, ker so me povsod zaničevali. Ko sem bil v dvorani, kjer je igrala godba, sem vpraševal poznana dekleta, ako bi šle plesati z menoj. Vse po vrsti so mi odklanjale. Bilo jih je sram plesati z napol slepim vojnim invalidom. Srce se mi je krčilo v prsih in preklinjal sem vojno. Zato veselic in zabav nisem več obiskoval, če sem zaslišal godbo, me je silil jok. Zdelo se mi je, da sem tako rekoč izključen iz človeške družbe.
Ko sem v jašku nekaj zidal, mi je priletelo v desno oko živo apno. Skoraj bi bil popolnoma oslepel. Odšel sem k zdravniku, ki mi je zapisal, da smem biti tri dni prost dela. Ker pa nisem v treh dneh ozdravel in nisem šel na delo, so me odpustili. Iskal sem delo drugod, a ga nisem mogel nikjer dobiti. Kriza je postajala čedalje večja in draginja je rastla, ker ni bilo izvoza. Vrh vsega so me poklicali k vojaški komisiji in mi vzeli dvajset odstotkov invalidnine. Imel sem še petdeset odstotkov in po izmenjavi kron v dinarje sem sprejemal na mesec osemintrideset dinarjev. Hrana je pa tedaj stala po tristo dinarjev mesečno za samca. Kako naj se preživim? »O domovina, kje si?« sem si mislil in študiral, kaj naj bi naredil. Odločil sem se iti iskat sreče po Jugoslaviji. Prehodil sem tako skoraj vso Jugoslavijo. Dokler sem imel denar, sem se vozil, potem pa hodil peš čez hribe in doline, s trebuhom za kruhom in spraševal za delo. Tako sem spoznal narod in domovino. Delal sem na »pilani« v Banja Luki v Bosni. Zaslužil nisem dosti za hrano. Bil sem dva meseca lačen, da sem si prihranil za čevlje in obleko. Bila je zima, a iz čevljev so mi gledali prsti. Nisem imel krp. da bi jih ovil.
Odtam sem odšel v Maslovar in dobil delo v jami. Delal sem dva meseca v rudniku, a spet sem bil odpuščen, ko me je nekdo zatožil, da imam samo eno oko. Odšel sem iskat dela dalje in ga našel pri Sisku v gozdu, kjer smo delali progo čez most za prevažanje lesa. Ko je bilo delo končano, sem odšel v Sadlarico pri Pitomači. Tam sem se
Pogled z zraka na lepa rudarska naselja (kolonije) v pokrajini Moselle v Franciji (Citć St. Barbe).
zaposlil pri postavljanju velikih stolpov za iskanje petroleja. Delal sem nekaj časa in spet bil odpuščen.
Končno mi ni kazalo drugega kot oditi nazaj v Ljubljano v iinvalidni dom. Naveličal sem se prosjačiti po svetu za delo z lačnim trebuhom. Prosil sem za kako lahko službo, ki bi jo lahko opravljal. Čez nekaj časa so me poslali v Hrastnik za ipismonošo. Nova služba je bila zanimiva, imel sem pa malo plače. Poštarica pa je imela vedno kaj pripomniti. Nikoli ji nisem pazil dovolj na red. Bil sem sam, dela pa je bilo za tri. Nikoli nisem bil prost. Tudi stanovanja nisem mogel dobiti. Zatekel sem k neki vojni vdovi na hrano in stanovanje. Bila je zaničevana kot vsaka vdova brez moža. Gospodar stanovanja jo je vedno naganjal iz stanovanja, rekoč: »Kaj misliš, da boš vedno notri ostala.« To je delal, čeprav je redno plačevala najemnino. Smilila se mi je, potegnil sem se zanjo in za njene tri nepreskrbljene otroke, kajti izgubila je moža in sina v vojni. S tem sem se pa zameril določenim ljudem. Bila je nesrečna kot jaz. Ko sem bil tri mesece tam na hrani, sva sklenila, da se
poročiva. Bila je vzorna, poštena in skrbna mati. Imela je tri nepreskrbljene otroke in želela jim je boljšo srečo v življenju, kot jo je imela sama. Ker sva bila oba nesrečna in preizkušena v težavah, sva se lahko razumela. Mislila sva, da bova poročena laže izhajala.
Bil sem nadvse zadovoljen, saj sem našel vsaj enega človeka na svetu, ki mi bo pomagal prenašati trpljenje in težave in skrbel zame v primeru bolezni ali nesreče. Pozneje, se spominjam, sem prosil za povišanje plače, a nisem uspel. Vse se je dražilo in težko je bilo živeti. Kriza je bila čedalje hujša. Ljudje so stavkali in zahtevali večjo plačo, da bi lažje živeli, a je niso dobili.
Hrastnik, kjer sem prebival, leži ob reki Savi, med Zidanim mostom in Trbovljami. Po dolini teče mali potok, ob katerem se vije bela cesta proti vasi Bobenu, druga pa proti Dolu in Rimskim toplicam, kjer je veliko letovišče in kjer izvira vroča mineralna voda ter se tam v modernem kopališču kopajo ljudje. Mimo teče voda Savinja, čista kot biser, in se izliva v Savo pri Zidanem mostu, po kateri vozijo celjski splavarji les na Hr-
10
vaško in naprej po Savi do mesta Beograda. Rimske toplice so zelo prijeten kraj s sončno lego za izletnike. Poleti tam vedno igra godba, ljudje pa se sprehajajo po krasnih drevoredih. Tudi sadja imajo dovolj in druge lepote.
Povrnimo se nazaj v Hrastnik! Pri kolodvoru vidimo veliko steklarno, tedaj najmodernejšo v Jugoslaviji, kjer izdelujejo steklo raznih barv. Tu je razvito tudi umetno steklarstvo raznih steklenih izdelkov. Zanimivo je gledati tri peči, kjer se topi in izdeluje steklo. V njej je več sto delavcev in delavk, ki opletajo s slamo izdelke in jih odnašajo v velika skladišča, kjer leži izdelanega stekla kakih sto vagonov. Steklarna porabi veliko premoga, katerega dobiva iz rudnika v Hrastniku. Steklarna ima tudi lepo kolonijo, kjer stanujejo njeni delavci.
Gotovo vas bo, dragi bralci ali bralke, zanimalo iz česa izdelujejo steklo. Steklo izdelujejo iz zmletega kamnitega peska, sode. Vmes devajo tudi »mišco« in »rubin«; zato je pa steklo tako strupeno, če se kdo obreže z njim. Malo naprej na desni strani ceste vidimo veliko moderno kemično tovarno, kjer izdelujejo razne preparate kot n. pr. umetni gnoj in raznovrstne barve, črnilo, globin za čevlje, milo, prašek za perilo, olje za stroje, glicerin, plavilo za perilo, barvo za poštne žige, gumi itd. Malo dalje so stanovanja kemične tovarne za delavce, gostilne, trgovine in pekarija. V veliki šoli, katera je bila pred vojno samo za nemške otroke, uče zdaj le slovenski. Ob levi vidimo kamnolom, nekoč last g. Rükelna. Tam izdelujejo fino apno iz čistega pšeničnega kamenja, ki slovi daleč po Jugoslaviji. Nato naletimo na velik most, preko katerega vozi železnica proti rudniku. Malo naprej je nekdanji sokolski dom, lepa stavba, v kateri se je narod izobraževal. Prostor za sokolski dom je darovala zavedna Slovenka, gospa Šentjurc, katere mož je padel v Karpatih na ruski fronti. Tam poleg je občinska hiša, več šol in orožniška postaja, za kar je darovala prostor rudniška družba.
Tako pridemo v četrt ure do rudnika, kjer je velika kolonija rudniških stanovanj, lep delavski dom z gostilno, trgovino in dvorano. Služi za razvedrilo ob nedeljah rudarjem, da prirejajo razne igre, gojijo petje, glasbo in telovadbo.
(Drugič dalje)
don kamilo m pepon 7
Italijanski pisatelj Giovanni Guareschi v humoristični obliki popisuje svojevrstne ljudi Srednje Italije v dogodkih iz časov po drugi svetovni vojni. Nastopajo predvsem tri osebe: župnik don Kamilo, župan komunist Pepon in Kristus križani.
Zločin in kazen
Ko je nekega jutra don Kamilo šel v cerkev, je videl, da je ponoči nekdo napisal z rdečo barvo na belo steno župnišča »Don Kamalo« s pol metra velikimi črkami.
Don Kamilo se je z vedrom apna in čopičem lotil prekrivanja napisa, toda barva je bila anilinska, in če hočeš anilinsko barvo prekriti z apnom, je prav tako, kakor bi jo povabil na poročno gostijo, pride na dan, tudi če jo pokriješ tri prste na debelo. Zato je don Kamilo vzel strugačo, in da je spraskal vse stran, ga je veljalo pol dne dela.
Pojavil se je pred Kristusom na oltarju bel kakor mlinar, toda črne volje.
»Če zvem, kdo je bil,« je rekel, »mu jih bom toliko naložil, da bo od kola ostala samo trska.«
»Ne dramatizirajmo, don Kamilo!« mu je nasvetoval Kristus. »To so otročarije. Navsezadnje ti niso rekli nič hudega.«
»Ni lepo, če rečejo duhovniku pristaniški nosač,« je ugovarjal don Kamilo. »Poleg tega je to žaljiv vzdevek in, če ga ljudje odkrijejo, mi ga bodo za vse življenje prilepili na hrbet.«
»Imaš dve močni rami, don Kamilo,« ga je smeje se tolažil Kristus. »Jaz nisem ime: tvojih ram, pa sem moral nositi križ in nisem nikogar tepel.«
Don Kamilo je rekel, da ima Kristus prav. Vendar ni bil povsem prepričan; zato se je zvečer, namesto da bi šel v posteljo, potuhnil na dobro skritem kraju in potrpežljivo čakal. In okoli dveh ponoči se je pojavil na dvorišču neznanec, ki je postavil vedro na tla in začel previdno sukati čopič po zidu župnišča. Don Kamilo mu ni dal niti toliko časa, da bi dovršil »D«, ko mu je že poveznil vedro na glavo in ga napodil z bliskovito brco.
Anilinska barva je prekleta stvar in Gi-gotto (eden od Peponovih ljudi), ki je dobil tuš anilinske barve na glavo, je moral ostati tri dni zaprt doma in si drgniti obraz z vsemi mogočimi detergenti, potem pa je moral
iti na delo. In o dogodku se je hitro razvedelo in takoj so mu prilepili vzdevek »rde-čekožec«. Don Kamilo je pri vsem tem še pihal v ogenj, tako da je ubogi rdečekožec zelenel od jeze, dokler se nekega večera don Kamilo ni vrnil domov z obiski pri zdravniku in opazil, da mu je neznanec z govnom namazal kljuko na vratih, vendar je to opazil, ko je bilo že prepozno. Ni rekel ne bev ne mev. Poiskal je Gigotta v gostilni in mu z zaušnico, ki bi slonu zameglila pogled, prilepil na obraz svinjarijo s kljuke. Seveda pa taka zadeva takoj zdrsne v politiko; in ker je bil Gigotto v družbi petih ali šestih privržencev, je bil don Kamilo prisiljen, da je zavihtel klop.
Tako mu je še isto noč neznanec napravil »podoknico« in vrgel petardo pred vrata župnišča.
Tistih šest, ki jih je don Kamilo .skrtačil s klopjo, pa je pokalo od jeze. In v gostilni so rjuli kakor obsedeni in le malenkost bi torej zadostovala, da bi izbruhnil požar. Ljudje so bili zaskrbljeni.
Nekega lepega jutra pa je don Kamilo moral nujno oditi v mesto. Bil je poklican na škofijo. Z njim je namreč ždel govoriti škof.
Škof je bil star in že upognjen; in da je lahko pogledal don Kamilu v lice, je moral dvigniti glavo.
»Don Kamilo,« je rekel škof, »ti si bolan. Potrebno ti je nekaj mesecev miru v kakšnem lepem gorskem kraju. Kako naj ti pomagam? Saj res: župnik v Puntarossi je umrl in ti boš z eno potjo opravil dve nalogi: spravil boš v red župnijo in pozdravil se boš. Potem se boš vrnil zdrav in svež kakor roža. Nadomestoval te bo don Pietro, mlad človek, ki ti ne bo nič hudega napravil. Si zadovoljen, don Kamilo?«
»Ne, prevzvišeni. Vendar bom šel, kadar boste hoteli.«
»Lepo,« je odgovoril škof. »Tvoja pokorščina je še bolj časti vredna, ker sprejemaš nalogo, ne da bi razpravljal o stvari, ki ti ni prav.«
»Prevzvišeni, ali vam ne bo žal, če bodo potem v mojem kraju govorili, da sem pobegnil iz strahu?«
»Ne,« je smeje se odgovoril starček. »Nihče na svetu ne bi mogel kdaj pomisliti, da se don Kamilo boji. Pojdi z Bogom, don Kamilo, in pusti klopi pri miru: te niso nikoli krščanski dokaz ...«
Stvar se je v vasi hitro razvedela in Pe-
pon sam je prinesel novico na izredno sejo.
»Don Kamilo odhaja,« je naznanil Pepo-ne. »Kazensko je premeščen v hribovski, kakor hudičeva hiša pust kraj. Odpelje se jutri ob treh.«
»Sijajno!« se je zadrl odbor. »In naj pogine tam gori!«
»Navsezadnje je bolje, da se je tako končalo,« je zavpil Pepon. »Mislil je že, da je papež in kralj obenem; in če bi ostal, bi ga bilo treba po sili močno pokrtačiti. Tako pa nam je ves trud prihranjen.«
»Stran mora iti kakor pes!« se je drl Brus-co. »Povejte ljudem, da bo vlekel zelo hud veter za tistega, ki ga bomo videli jutri od dveh do pol štirih hoditi okoli.«
s
Prišla je tista ura in don Kamilo si je pripravil kovček, nato pa je šel pozdravit Kristusa na oltarju.
»Žal mi je, da te ne morem vzeti s seboj,« je vzdihnil don Kamilo.
»Vseeno te bom spremljal,« je odgovoril Kristus. »Pojdi v miru!«
»Ali sem zares napravil tako veliko neumnost, da me morajo pošiljati v konfinacijo?« je vprašal don Kamilo.
»Prav res,« je odgovoril Kristus. »Celo don Kamilo (tvoja vest) je proti tebi in ne odobrava tistega, kar si storil.«
»Tudi to je res,« je priznal don Kamilo. »Samega sebe se bom lotil z zaušnicami.«
»Drži roke pri miru, dom Kamilo! In srečno pot!«
Strah v mestu doseže 90 stopinj, na deželi pa 180. Tako so bile tudi ulice v fari popolnoma prazne. Don Kamilo je stopil v vlak, ne da bi koga videl, in ko je videl, da je njegov zvonik izginil za šopom dreves, je bil poln grenkobe.
»Tudi pes se me ni spomnil,« je vzdihnil don Kamilo. »Zares je videti, da nisem izpolnjeval svojih dolžnosti. Zares je videti, da sem hudoben.«
Vlak se je ustavljal na vseh postajah in se je torej ustavil tudi v Boschettu, majhnem naselju, ki je štelo le štiri hiše in je bilo šest kilometrov oddaljeno od don Kamilove vasi. In tedaj so nepričakovano navalili v njegov oddelek in ga potisnili k oknu. In zagledal je morje ljudi, ki so ploskali in metali cvetje.
»Peponovi ljudje so govorili, da bodo premlatili vsakogar, ki bi ga videli v vasi ob vašem odhodu,« je razložil oskrbnik iz Stra-
dalunge. »Da ne bi prišlo do neredov, smo vsi prišli semkaj, da vas pozdravimo.«
Don Kamilo ni ničesar več razumel. Slišal je le peklensko tuljenje in, ko se je vlak začel premikati, je bil oddelek poln cvetja, steklenic, zavitkov, cul in zavojčkov; na mrežah za prtljago pa so kokodakale kokoši z zvezanimi nogami.
Nekaj ga je pa še vedno bodlo pri srcu.
»Oni me torej res na smrt sovražijo, da so to naredili. Ali mu ni bilo dovolj, da me je dal nagnati proč?«
Vlak se je ustavil četrt ure pozneje v Bos-coplanchi, zadnji vasi občine. Don Kamilo je zaslišal, da ga kličejo. Stopil je k oknu in se znašel pred županom in vsem njegovim spremstvom. In župan Pepon je spregovoril:
»Preden zapustite ozemlje v pristojnosti naše občine, vam želimo izročiti pozdrave
prebivavstva in željo, da bi kmalu ozdraveli in se kar najhitreje vrnili k opravljanju svojega duhovnega poslanstva.«
Ko se je vlak že začel premikati, si je Pepon s široko kretnjo snel klobuk in tudi don Kamilo se je odkril in obstal s klobukom v zraku kot kip iz dobe Risorgimenta.
Cerkev v Puntarossi je bila na vrhu hribčka in bilo je, kakor bi pogledal razglednico. Ko je don Kamilo dospel tja, je s polnimi pljuči vdihnil zrak, ki je dišal po smrekah, in zadovoljno vzkliknil:
»Nekoliko počitka tukajle gori mi bo koristilo, da se bom lahko kar najhitreje vrnil k opravljanju svojega duhovnega poslanstva.«
In to je čisto resno rekel, kajti Peponov pozdrav se mu je zdel vreden več kakor vsi Ciceronovi govori skupaj.
(Bo še dalje)
V začetku junija je začel obratovati v Podgorici, 12 km od Ljubljane, prvi slovenski jedrski reaktor. Reaktor je pomagala spraviti v obratovanje ameriška družba General Atomic Division. Reaktor so imenovali po slovenskem fiziku Korošcu Jožefu Štefanu. To je tretji jedrski reaktor v Jugoslaviji in bo zaposloval 52 doktorjev znanosti in 160 diplomiranih inženirjev. Vodi ga dipl. inž. Bernot. Stal je 2 milijardi starih dinarjev in so ga gradili 3 leta. Deloval bo predvsem za razne znanstvene poizkuse in raziskave.
Mariborski »Večer« je pisal 4, junija, da prislužene devize naših delavcev v tujini nikakor ne morejo poplačati vzgojne škode pri otrocih, ki ostanejo sami, če odideta oba starša v tujino na delo. Po izjavah učiteljev se kar vidi, kako postane otrok malodušen in kako njegov uspeh v šoli pada. Pri takih otrocih se dogajajo večkrat tudi prestopki.
Vzdolž madžarske meje je bilo v mesecu maju letos v Prekmurju veliko divjih prašičev.
V	Sloveniji je sedaj dana možnost, da se zasebnik loti raznih manjših podjetij, ne bo pa dovoljenih zasebnih trgovin za osebno potrošnjo.
V	kranjski porodnišnici so se letos že drugič rodili trojčki. Marta Zadravec iz Bleda je porodila dva fanta in deklico hkrati.
Okoli Kočevja so preteklo leto ustrelili kar sedem medvedov.
Po novem voznem redu pridete lahko sedaj z elektromotornim vlakom iz Ljubljane do Trsta v treh urah in sicer za 15,60 novih dinarjev.
Po uradnih podatkih je sedaj v Sloveniji 2137 »črnih« gradenj, ki jih sili stanovanjska stiska, torej pri revnejših slojih, pri ljudeh, ki zaslužijo od 66.000 do 55.500 na mesec. 78% gradijo hišo sami, 21 % z zi-
darji. 59 % jih je prosilo za dovoljenje, a ga niso dobili, 41 °/o jih pa sploh ni prosilo za dovoljenje za gradnjo. Veliko nejevoljo je vzbudil primer v Škofji Loki, ko so nekemu delavcu zgrajeno hišo z dinamitom pognali v zrak, ker za gradnjo ni imel dovoljenja.
Povoda za razne stavke v Sloveniji v zadnjem času sta predvsem dva: prenizke plače in previsoki prejemki vodilnih uradnikov in strokovnjakov.
V zapadnoevropskih deželah odpade na osebno potrošnjo prebivavstva 65 do 70 % narodnega dohodka, v Sloveniji pa le 48%. Posebno mladi ljudje, ki ne poznajo razmer pred sedanjim režimom, kažejo bolj malo smisla za odpovedi, ki jih zahteva režim. Stik s svobodnim svetom in turisti iz drugih dežel jim težnjo po čim večjem življenjskem ugodju še povečuje.
Zunanjščino božjepotne cerkve na Brezjah na Gorenjskem je lepo prenovil arhitekt Vurnik. Pročelje cerkve so okrasili z raznobarvnimi mozaičnimi kamenčki. Zvonik so prekrili
Na praznik sv. Rešnjega Telesa, 9. junija letos, se je nekaj nad sto slovenskih rojakov iz Kölna in okoliških mest udeležilo procesije stolne fare v Kölnu. Skupina v narodnih nošah je prišla iz Ober-hausena, tako da je slovenska skupina vzbudila največ pozornosti med skupinami inozemskih delavcev, ki so se udeležile procesije. Na čelu naše skupine so nosili tudi našo novo izseljensko zastavo, ki so jo blagoslovili 1. maja letos v Oberhausenu.
z bakreno pločevino, ker je kamnite ploščice za prekrivanje vedno težje dobiti. Nad stranski vhod v cerkev so postavili umetno okno z doprsnim kipom Marije z Detetom. Ta kip je delo kiparja Borisa Kalina in je pred vojno bil v parku na postaji v Otočah.
Baziliko Matere usmiljenja v Mariboru počasi obnavljajo. Pleskarsko delo je bilo že lani končano. Potem je na obeh straneh glavnega oltarja naslikal arhitekt Kregar dva daritvena angela. Prazne in sive ploskve so pa zamenjale lepe, živobarvne freske.
Od 14. do 25. maja je bil v Ljubljani velesejem »Al-pe-Adria«, na katerem je razstavljalo blago 184 podjetij iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije in Italije.
V začetku junija je bil na Bledu sedmi jugoslovanski festival »jazz« glasbe.
Časopisi pišejo, da je za dve slovenski filmski pod-
jetji »Filmservis« in »Tri-glav-film« likvidacija edini izhod.
Lansko leto je imelo avtomobil toliko prebivavcev Slovenije, da lahko rečemo, da je prišel en osebni avtomobil na 30 prebivavcev.
Zaradi spremembe tečaja jugoslovanskega dinarja do tuje valute so nastale nekatere težave pri izplačevanju jugoslovanskih pokojnin v tujino.
Živega divjega petelina je pa ujel Franc Lipovec iz Poljšice pri Gorjah na Gorenjskem. Z oponašanjem ga je zvabil pred lovsko kočo. Vrela voda in pokrovka na štedilniku sta žival premotila, da se je dala ujeti.
Na Pokljuki je neki Italijan ustrelil divjega petelina in zanj plačal 800 dolarjev.
V	času po zadnji svetovni vojni je v Blejskem jezeru utonilo 21 ljudi.
V	Krškem so odkrili spomenik Janezu Vajkardu Val-
vasorju, znamenitemu zgodovinarju. Postavili so ga pred hišo, v kateri je stanoval.
Ljubljana ima sedaj 178 tisoč prebivavcev, 46 tisoč stanovanj ter 1246 hotelskih prenočišč. Razprostira se na površini 154 kv. hektarjev.
Pri Središču na Štajerskem (pri Ormožu) je iztiril tovorni vlak. Človeških žrtev ni bilo.
Poenostavili so formalnosti na meji med Avstrijo in Jugoslavijo. Namesto dosedanjih 70 minut čakanja bo do vlaki čakali na primer le 32 minut.
Do konca leta je treba zamenjati vse začasne jugoslovanske potne liste. Novi potni listi bodo veljavni za 10 let. Stalni potni listi ostanejo v veljavi še do konca leta 1970.
Na območju slovenske republike se bodo izdajali odslej potni listi le s slovenskim in francoskim besedilom. Tako je prav. Rojaki,
zahtevajte slovenski potni 'list tudi vi. Na podlagi ustave slovenske republike imate pravico do potnega lista v slovenščini.
V	Slovenski Bistrici so odprli novo valjarno aluminija-
Posebna zanimivost na Gorenjskem je most, ki so ga za cesto iz Kranja na Bled naredili čez Peračico pri Brezjah. Dolg je 376 m. Nekatere betonske stebre ima višje, kot je ljubljanski nebotičnik.
V	Dolgi vasi pri Lendavi so odprli mednarodni mejni prehod.
3000 radovednežev je prišlo letos gledati »ovčji bal« na Jezerskem.
Zaradi prevelikega prometa nameravajo narediti v Ljubljani novo avtobusno postajo in sicer na severu ljubljanske žel. postaje, blizu gospodarskega razsta-
• v v
visca.
21. junija je na otoku Kr-
ku zatisnil oči v visoki starosti naš rojak nadškof dr. Josip Srebrnič, doma iz Solkana. Na otoku Krku je bil škof 43 let.
Domovino je tudi letos obiskalo izredno veliko rojakov tako iz Zapadne Evrope kot z onstran morij. Žal so jih sprejemali uradno le preveč v znamenju hlastanja po devizah. Ali so mar izseljenci le zato, da prinašajo devize?
V Ključarovcih pri Ljutomeru -so proslavili 75-let-nico gasilnega društva s slavnostnim zborovanjem, povorko, podelitvijo odlikovanj in priznanj zaslužnim članom.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti ima trenutno 37 rednih in 24 dopisnih članov.
Skupino ameriških Slovencev so kljub dogovoru jugoslovanska letala pripeljala namesto na slovenski Brnik v Zagreb. Potem so od njih zahtevali še denar kot
dodatno plačilo, da so jih prepeljali v Ljubljano. »Tako nas izseljence letalska družba JAT surovo žali in izigrava!« piše »Ameriška domovina«.
V	dneh od 13. do 23. junija je poromala pod vodstvom kapucina p. Hilarija in dr. Rueha skupina 215 romarjev v francoski Lurd.
V	rudniku v Zagorju sta izgubila življenje dva rudarja, ker se je v odkopu nepričakovano udrl strop. — V ozkih in nizkih rovih rudnika rjavega premoga v Zabukovici je utihnil poslednji kramp. Kopanje so ustavili, ker je postalo predrago.
Ko so v juniju odstranili v Jugoslaviji Rankoviča, se je s plinom zastrupil in še ustrelil povrh tudi eden visokih funkcionarjev slovenske Udbe, Vladimir Kadunce. Ta je leta 1942 ustrelil slovenskega bana dr. Marka Natlačena. Božji mlini meljejo počasi, a gotovo.
Kaj sedaj? Kako naprej?
Pred meseci je ,Naša luč” objavila nekaj člankov o stanju gospodarstva v Jugoslaviji in je dobila pismo z vprašanjem: „Ali obstaja ,formula’, ki bi mogla to stanje popraviti?”
Morda je odgovor najbolje začeti z navedbo, s katero je nepodpisanec 9. marca letos zaključil „Odprto pismo vam, naši očetje”, katerega je objavila „Študentska tribuna” v Ljubljani: „Verjel sem v tisto, kar smo imenovali ,naša slavna preteklost’. Verjel sem v tisto, kar smo imenovali ,iskanje’ ali sedanjost, in v tisto, kar smo imenovali ,naša bodočnost’. Danes v to ne verjamem več. Ne verjamem v družbo, ki jo po vsej sili hočemo imenovati socialistično. Na svoja vprašanja ne zahtevam več vaših odgovorov, temveč zahtevam pravico, da si jih sam poiščem in da mi jih pustite. To je vse.”
Res, prvi korak k izboljšanju razmer je, da nehamo čakati, da si bo nekdo izmislil sistem, ki bo dal odgovor na vsa vprašanja. Nikogar ni, ki bi bil vseveden, in nobenega sistema ni, ki bi odgovarjal na vsa vprašanja. Odgovore si moramo poiskati sami.
Da pa si odgovore lahko poiščemo, moramo imeti
svobodo, da o vprašanjih razpravljamo, ne da bi to razpravljanje lahko kdo oviral s svojimi predsodki. Po dvajsetih letih izkušenj smo lahko prišli do spo-znanja, da svoboda govora ne ovira napredka, temveč da samo preprečuje, da bi kdo napredek zaviral s tem, da si domišlja, da ve vse odgovore prav on. Svobodno razpravljanje ustvarja okvir, v katerem življenje, tudi gospodarsko, lahko uspešno teče naprej.
Ko ta okvir imamo, pa mora biti tudi vsakomur dana svoboda, da se labko gospodarsko udejstvuje, ne da bi moral čakati na dovoljenje ali celo ukaz iz kakega ministrstva in ne da bi ga kdo tako obremenjeval z davki ali nizkimi odkupnimi cenami, da njegovo gospodarstvo ni vredno truda. Vsako gospodarstvo je namreč toliko vredno, kolikor so vredni posamezniki, ki v njem gospodarijo. Noben ukaz iz centra ne mor» nadomestiti pridnosti in iznajdljivosti posameznih gospodarjev.
Komunisti so že prišli do tega, da ni mogoče vse gospodarske dejavnosti uravnavati iz enega centra po enotnem načrtu. Za to je gospodarstvo vse preveč zapleteno in zahteva vse preveč majhnih odločitev. Ta komunistični korak je treba vsekakor pozdraviti kot važno spoznanje vladajočih, toda še vedno
sc niso odločili, da bi sprostili sile za napredek, ki so v našem narodu.
Cisto prav je, da se je vlada odločila, da bo omejila investicije in da naj bodo investicije odslej rentabilne. Res je, da bo to omejilo delo v nekaterih komunističnih velikanskih podjetjih, toda ta podjetja tako in tako ne proizvajajo ničesar, kar bi komu koristilo. Treba je njihova produktivna sredstva, posebno pa delovni napor, premestiti v nova in v že vpeljana podjetja, ki so rentabilna, to je: izdelujoča predmete, ki po njih ljudje povprašujejo in zanje radi dajo svoj trdo prisluženi denar. To ni lahka reč, toda v to jabolko je treba ugrizniti in stvar izvesti do kraja, ker bomo sicer še dalje trošili svoje sile za prazen nič.
Čisto prav je tudi, da je reforma ceno nekaterim proizvodom, posebno surovinam in kmetijskim proizvodom, dvignila, ker so bile te cene prenizke in zato surovin in pridelkov ni bilo dovolj, da bi delo v tovarnah nemoteno teklo dalje. Prav je, da je vlada odprla meje trgovini, ker le tako lahko prisili domače proizvajalec, da ne proizvajajo slabše in dražje kot drugod. Na splošno: ni dovolj, da imamo stroje, temveč morajo biti ti stroji taki, da se z njimi proizvede več kot brez njih, in za stroje mora biti dovolj materiala.
Toda še važnejši kot stroji in surovine so ljudje. Reforma je pravilno postavila kretnice, toda sedaj je treba najti gonilno silo, ki bo gospodarstvo pognalo naprej v to pravo smer. Treba je omogočiti ljudem, da brez nepotrebnih dovoljenj in omejitev začno izdelovati, kar oni sami in drugi potrebujejo.
Kmetom mora biti dana možnost, da nabavijo stroje, gnojila in vse drugo, s čimer lahko učinkovito pridelujejo. Imeti morajo pravico, da se organizirajo v zadruge po svoji lastni želji, ne pa na povelje in pod nadzorstvom vlade in partije.
Treba je omogočiti obrtnikom, da dobe surovine in proizvajajo, kar mislijo, da bodo ljudje kupovali, in trgovcem, da spravijo proizvode tja, kjer je po njih povpraševanje. Sedaj smejo zaposlovati obrtniki samo po pet pomočnikov in vajencev. Kakšna sveta številka je pet? Če imajo pravico zaposliti enega, zakaj jih ne bi mogli zaposliti dvajset ali sto? Kakšna bistvena razlika je tu? Glavno je, da proizvajajo, kar ljudje potrebujejo (ne pa „škart”, kot nekatera gigantska podjetja), in da dobijo ljudi, ki mislijo, da se splača delati za plačo, ki jim jo nudijo.
Že obstoječa podjetja bodo začasno pač morala delati naprej pod sedanjim vodstvom. Vendar bodo verjetno potrebne spremembe. Danes so direktorji v veliki meri izbrani po političnih kriterijih. Treba bi jih bilo zamenjati z ljudmi, ki so tehnično in gospodarsko sposobni. Morda bo sčasoma mogoče dati podjetja v zakup posameznikom ali skupinam,
ki bodo pripravljene skupnosti plačati najvišjo najetim ino.
Kaj bo v tem primeru z delavskimi sveti? Delavski sveti bodo morda končno našli vlogo, ki jim najbolje ustreza: nadzorovati upravo, posredovati med delavci hi upravo in braniti delavske pravice. Verjetno se bodo v tej vlogi počutili mnogo bolje, kot se danes, ko morajo reševati strokovna vprašanja, za katera ne po izkušnjah, ne po izobrazbi, ne po sestavi niso usposobljeni.
Taka resnična vloga za delavske svete bi tudi olajšala sodelovanje s tujimi podjetji, ki bo nujno potrebno, če bomo hoteli spraviti velika podjetja gospodarsko in tehnično na današnjo svetovno višino. Da to dosežejo, bodo morali vložiti veliko denarja pa tudi truda, za kar se bodo le težko odločili, če bodo vse to samo tvegali, medtem ko bodo vse odločitve v rokah delavskih svetov.
Skratka, če želimo, da bo gospodarstvo začelo delovati, ni dovolj, da samo spremenimo okvir, ampak moramo omogočiti ljudem, da začno kazati neodvisno iniciativo, izdelovati, kar mislijo, da je potrebno, in da prevzamejo za uspeh ali neuspeh svojega podjetja končno odgovornost, tj. da lahko s podjetjem pridobe ali izgubijo.	-Is
!2?a kratek čas * *
Zasliševanje. — Policaj: »Zakaj ste pa stol vrgli v ženo?« — Pijanec: »Ker mi je bila miza predaleč.«
*
Zakonski raj. — Mož: »Če večerja še ni gotova, pojdem v gostilno.« — Žena: »Počakaj deset minut, pa pojdem tudi jaz s teboj . . .«
*
Moder sinček. — Jožek je slišal učitelja v šoli razlagati, da človek do 22. leta raste, potem ne več. Ko pride domov, stopi pred očeta: »Oče, jaz morem nekaj, kar ti ne moreš!« — »Kaj pa takega?« vpraša oče. — Sinček: »Rasti!«
*
Franckova molitev. — Franček kleči ob postelji in moli večerno molitev:
»Ljubi Bog! Daj, napravi tako, da sosedov Janezek ne bo več metal kamenja vame. Če ti tega ne napraviš, poskrbim sam, da mi bo dal mir . . . Amen.«
Junak. — Nedeljski lovec (ki je streljal zajca): »Zadel ga sicer nisem — ampak boji se me pa le!«
Poletni meseci so še vsako leto bili v znamenju počitnic. Slovenci iz Anglije gredo radi na obiske k svojim, bodisi tu na otoku ali pa tudi drugam po svetu in seveda v Slovenijo. Vsi pa se radi vrnejo nazaj v domove, ki so si jih ustvarili v Veliki Britaniji. Od drugod pa tudi radi pridejo sorodniki k svojim; podobno dijaki, da se priuče težke angleščine, nekateri pa tudi za zaslužkom.
V	maju nas je obiskal g. I. Škoda, župnik na Bledu, da bi si utrdil znanje angleškega jezika, kar mu bo prišlo prav zlasti v poletni sezoni. Pokazal je tudi zbirko skiop-tičnih slik v Londonu, Worthingu, Bedfor-du in Coventryju. Za lepa predavanja smo mu zelo hvaležni.
V	juliju pa je prišel spopolniit znanje angleščine g. Fr. Bergant, ki študira v Rimu sv. pismo. Ustavil se je v »Našem domu« ter tudi pokazal skioptične slike s svojih potovanj po Evropi. V jeseni odhaja v Palestino zaradi študija. Želimo mu, da bi se dobro počutil v Sveti deželi.
Za dalj časa se je ustavil med nami misijonar j. Kokalj iz Družbe Jezusove. Ker so mu ponudili stanovanje v Bedfordu, imajo sedaj tamkajšnji Slovenci redno nedeljsko sv. mašo v ukrajinski cerkvi ob 9. uri zjutraj. V nedeljo, 21. avgusta, pa je vodil slovenske romarje v Walsingham, o čemer pa bomo kaj več povedali prihodnjič.
20. julija smo krstili v cerkvi Srca Jezusovega v Wimbledonu, London, Natašo Marijo Lipovšek. — Čestitamo!
SLOVENSKI DAN V BEDFORDU
Z letnimi Slovenskimi dnevi smo začeli pred tremi leti. V različnih časih, pod različnimi imeni smo imeli različne uspehe. Naj takoj v začetku omenim, da je tak dan v naših razmerah prirediti zelo težko. Če je že Slovenski dan, je treba res nekaj prirediti; prirediti pa je težko, če ni dovolj ljudi. Do sedaj smo te težave še vedno premagali, saj je vsakdo po svojih zmožnostih pripomogel do uspeha in se nihče ni ustrašil iti prvikrat na oder. Druga stvar, kateri pa ne moremo pripisovati popolnega uspeha, pa je: ob prireditvi dvorano napolniti. Res so tu težave, katerih v drugih krajih ni, da smo namreč raztreseni po vsem širnem otoku in da razen nekaj izjem več-16	jil* gruP skoraj ni. Lahko bi pričakovali večje ude-
ležbe, vendar pa smo v danih razmerah z uspehom kljub temu zadovoljni.
Prvo leto smo prireditvi dali ime Slovenski dan in smo z dramatsko prireditvijo, z otroškim nastopom in potem ob domačem prigrizku in kapljici dosegli svoj namen in uspeh. Lansko leto temu dnevu nismo dali niti imena, vendar pa je bil uspeh tako pri prireditvi kakor tudi udeležbi izreden. Pravzaprav sta bila to dva dneva skupaj ob obisku ljubljanskega nadškofa dr. Pogačnika, ki je tukajšnjim otrokom podelil tudi zakrament svete birme. O tem ste že lansko leto brali v „Naši luči” in videli tudi kopico slik. Poleg tega smo lansko leto imeli še dan spomina za padlimi ob dvajsetletnici in ta dan smo preživeli v resnosti.
Letošnji Slovenski dan smo imenovali „Naš dan”. Ker je težava ljudi spraviti skupaj in ker hočemo izkoristiti vsako priložnost za pogovor in tudi razvedrilo, kadar skupaj pridemo, smo letošnji slovenski dan razdelili v dva dela in je imel tudi dvojen namen. Prvi del — dopoldne — smo posvetili spominu padlim v zadnji vojni in smo se udeležili svete maše, ki je bila zanje darovana. Ker je bila ta proslava na binkoštno soboto, 28. maja, je bila sveta maša darovana v rdeči barvi. To je bilo morda še pomenljivejše, kakor je omenil pri pridigi naš župnik č. g. Kunstelj. Sveta maša je bila pa že dopoldne in je bila udeležba manjša, ker iz oddaljenih krajev niso mogli priti tako zgodaj.
Drugi del Našega dneva je bil popoldne v mestnem gledališču. Nekateri so bili sicer mnenja, da bi proslave za padlimi in potem večerne zabave ne smeli imeti na isti dan, vendar je v teh razmerah to dopustno in tudi potrebno. In prav zato smo vse razdelili v dva dela, kot nekako vez pa smo predvajali resno dramo „Župnik iz cvetočega vinograda”. Daljšega poročila o tej drami tu ne bom navajal, ker bodo angleški bralci o tem brali v Bedfordskem vestniku, vendar pa moram vsaj omeniti, da smo lepo uspeli. Te drame nismo predvajali z namenom, da pokažemo svoje igralske zmožnosti, pač pa, da dosežemo namen. In namen smo dosegli. Kdor je globino drame dojel — in večina jo je — je imel ob koncu solze v očeh. Naj pri tem omenim, da smo v dvorani imeli precej gostov Srbov in so ti prav tako kakor Slovenci dojeli vsebino. Omenim naj še, da so za predvajanje take drame potrebne žrtve. In vsak po svoje, vsak s svojimi žrtvami je k uspehu doprinesel: igralci in vsi oni, ki so pomagali nevidni v ozadju in tudi gledalci, ki so prišli iz oddaljenih krajev. Le škoda, da gledalcev ni bilo še več, čeprav jih je bilo lepo število.
Po igri smo imeli družabni večer, na katerem smo se razživeli in sprostili. K temu je pripomogla „Slovenska vinarska in klobasarska zadruga”, katero je neuradno ustanovil in jo čisto uradno vodi predsed-
nlk našega društva. Postavil jo je na pravo stališče: dobiček v blagajno, izgubo pa naj nosi sam. Vendar doslej je še vedno naredil dobiček v zadovoljstvo vseh. Seveda deluje ta zadruga samo ob slovesnih priložnostih.
Hvala vsem, ki ste pri tem sodelovali; hvala igralcem in vsem nevidnim pomagačem, hvala tudi vsem, ki ste z udeležbo pripomogli k uspehu! — R-r.
Gradec. — Tukaj nas je lepo število na delu. Prebivamo v nekih barakah, ki že več let niso bile pobeljene. Sobe so natlačene s posteljami. Omar nimamo in drugače je okoli nas polno nesnage. Tako ozračje človeku ni ravno v vzpodbudo.
Naj navedem nekaj težav naših sezonskih delavcev. Gotovo mi bodo drugi pritrdili, da je več ali manj povsod nekaj takih problemov. Mnogi rojaki, ki so šli za nekaj časa v tujino, niso vedeli, pod kakšnimi pogoji so se zaposlili in ne poznajo kolektivnih pogodb. Tujino si pač vsak predstavlja spočetka bolj rožnato, kot je. Nepoznanje jezika je vzrok mnogih problemov, ki bi se sicer dali kmalu rešiti. Pomanjkanje primernih bivališč, posebno umivalnic in kopalnic, je težek problem za mnoge. Nadalje je vprašanje hrane: mnogi si kar sami kuhajo in pripravljajo hrano. Pri tem se gleda, da stane čim manj in da je čimprej opravljeno. Človek si misli: Za nekaj časa bo že šlo. Vendar je ta tolažba nevarna in škodljiva. Poglavje plač je posebna težava. Marsikateri ne dobi pravočasno kartona za obračunavanje davka na zaslužek. Čim vec otrok kdo ima, tem manjši je ta davek. Delavci tudi ne dobimo pravočasno plačanih otroških doklad. Poleg tega dobe nekateri, čeprav žive v enakih razmerah, različne dodatke za ločeno življenje. Dogaja se. tudi, da nam delodajalec zadržuje potne liste brez potrebe, samo da bi nas čimdalj obdržal na delu. In še to naj dodam: večkrat morajo nekateri opravljati delo, ki^ ne odgovarja njegovi kvalifikaciji. Je pač šel v tujino, da bi si kaj več prislužil in je prijel za prvo zaposlitev, ki se mu je nudila.
Res je, da smo morali iti v tujino iskat svoj vsakdanji kruh. Toda zaradi tega ni treba prodajati svojega prepričanja irt svojega ponosa. Silno se pozna, kako smo hlapčevskega duha. Razmere zadnjih desetletij niso dobro vplivale na nas. Zato dobimo rojake, ki nimajo ponosa, da so Slovenci in bi tujcu kar brž prodali vse, kar si je naš narod s težavo in velikanskimi žrtvami priboril. Kar pripravljeni bi bili tujca pripeljati k nam
za gospodarja, misleč, da bodo oni kot njihovi hlapci ne vem kako srečni. Prismode! Bodimo: Bogu otroci, narodu sinovi, nikomur hlapci!
Graz. — Rojake, ki delajo v mestu Gradcu in okolici, obveščamo, da je slovenska služba božja vsako nedeljo ob 9. uri v Antonius-Kirche, blizu glavnega trga na Paulus-Tor, nasproti policijske direkcije. Vsi prisrčno vabljeni! Obvestite še druge, ki pridejo na novo v našo okolico in tega še ne vedo.
Linz. — V soboto, dne 7. maja, smo se zbrali v dvorani delavskega doma predmestne župnije Kleinmünchen, da na primeren način proslavimo dan naših mater in žena. Izvedli smo to pod skrbnim vodstvom g. Toneta Zoreta in s sodelovanjem članov našega pevskega zbora ter mladih deklamator-jev Majde Zoretove, Darinke Grandovčeve, Vika Lesjaka in Sonje Lesjakove. Po dvospevih in govoru je bila lepa domača zabava. Vse je uspelo v splošno zadovoljstvo vseh.
V soboto, 21. maja, nas je č. g. Mihelič povedel na Tirolsko v Sautens^ na srebrno-mašno slavje g. Zdenka Lovšeta. Po slavnostnem obedu je naš zbor zapel nekaj lepih slovenskih narodnih pesmi, ki so vse poslu-šavce razveselile in navdušile. Ob tej priliki je č. g. Mihelič čestital vsem našim kulturnim delavcem, tudi poročevavcu, za vse napore in trude, da bi slovenskemu imenu pridobili primerno čast. Take besede so v iz-podbudo. Bivanje na tujem je sicer naša usoda, naše ustvarjanje na kulturnem in umetnostnem področju pa naša življenjska naloga.
Rojake, ki delajo tod okoli, obveščamo, da je naša služba božja vsako prvo nedeljo ob enajstih, vsako tretjo nedeljo pa ob devetih.
LIege-Limburg
Zakonsko zvezo sta sklenila v cerkvi v Mc-chelen aan de Maas rojaka Alojz Korelc in Terezija Strgar. Želimo jima v življenju obilo sreče.
Že sedaj toplo vabilo na Slovenski dan, ki bo v Eisdenu na tretjo nedeljo v oktobru.
Ob štirih popoldne bo služba božja v župnijski cerkvi sv. Barbare. Nato bodo v rudniški dvorani nastopali: pevski zbor, slovenska folklorna skupina iz Holandije, igralska ska skupina z veseloigro »Radikalna kura«. Kulturnemu programu bo sledila prosta zabava. Pridite! Povabite prijatelje! Vabi odbor S. k. d. »Slomšek«.	17
Slika, ki je bila posneta na izletu učencev slovenske šole, zlasti slovesnoob-hajancev v Houdain-u v Pas-de-Calaisu v Franciji, dne 9. junija 19!>6.
Charleroi-Mons-Bruselj
Romanje v Banneux. — Letošnje slovensko romanje smo imeli v nedeljo, 3. julija, in sicer k Notre Dame de Banneux pri Liege. Bil je res Jep sončen dan. Zbralo se je veliko Slovencev in Slovenk iz Zapadne Belgije. Dva avtobusa sta šla iz Charleroi in Mon-sa. Skupno romarsko pobožnost smo imeli ob 14. uri v bližini kapelice prikazovanj. Sveta maša s homilijo, pete litanije M. b. z odpevi in blagoslov z Najsvetejšim — tak je bil program romanja. Po romanju smo obiskali izletno mesto Spa.
Krsti. — V družini Cirila Škrbe in Sophie Zieba v Farciennes se je rodila 22. aprila hčerkica Sonja, ki je bila krščena 30. maja. Pridružuje se že 3 otrokom. — V družini Vincenca Ifčiča in Marcelle Ghisgant v Fra-meries so krstili 5. junija hčerkico Natalijo, ki se je rodila 30. maja. — V družini Ivana Borić in Herme Martinčič iz Montignies-sur-Sambre, so dobili tretjo hčerkico, ki je bila krščena na ime Katarina, 8. junija; rojena je pa bila 5. maja. Naknadno sporočamo, da so v družini Petrovič iz Tournai dobili 4. oktobra 1965 hčerkico prvorojenko in je bila krščena 24. oktobra na ime Kristina. — Vsem tem družinam naše čestitke!
Poroka. Vitomir Vardjan iz Tournai se je 21. maja poročil v župni cerkvi St. Jacques z domačinko gdč. Francine Guidon. Želimo jima veliko sreče in božjega blagoslova v novem življenju.
Iz Alzaške. — 18. junija sta se poročila v Ensisheimu Madja Skušek in Robert Zu-chaidt. Čestitamo.
Pas-de-Calais
29. maj je bil za naše rojake v Sallaumines velik dan: dan slovesnih in prvih obhajil-Pol ure pred slovesnostjo so se že začeli rojaki zbirati pred kapelo v Cite Artois. Letos so bile med slovesnoobhajanci _ same deklice: Patricija Mlinar iz Henin-Lietard, Felicijen Rene iz Sallaumines, Danijela Koder iz Noyelles-s-Lens, Silvija Lozowski iz Sallaumines, Marija Potrpin iz Noyelles-s-Lens, Patricija Rabocs iz Noyelles-s-Lens in Eveline Urek iz Aviona. Prvoobhajancev pa je bilo 8. V belih oblekah, ki naj bi označevale lepoto milosti v dušah, in s prižganimi svečami so slovesnoobhajanke napravile in obnovile krstno obljubo in se s tem uvrstile v vrste katoličanov, ki vero drže. Naj Jim Gospod, ki jih je ta dan poživil, da milost vztrajnosti v dobrem in vse spremlja na njih potu. Staršem, ki so svoje otroke do tega trenutka lepo vzgajali, čestitamo.
Od 14. do 22. junija je skupina 23 romarjev poromalo v Lurd in se pridružila večji skupini izseljencev in rojakov, ki so kar s petimi avtobusi prišli iz Slovenije. Romanje je zelo lepo uspelo.
14. julija, na francoski narodni praznik, nas je okrog 60 po številu poromalo v Belgijo k Materi božji vedne pomoči v Bonsecours; Maše kot obhajila so se udeležili skoraj vsi romarji. Pozneje pa so se romarji nekaj pritoževali, da so cene tudi v Belgiji šle pre-
cej navzgor, baje še več kot v Franciji. Na povratku smo obiskali svetovnoznano katedralo v mestu Tournai. V veselem razpoloženju smo se vrnili domov.
Maše v septembru: Kjer je v Pas-de-Calais slovenska služba božja, sv. maša odpade. Z oktobrom se pa spet začenja redna nedeljska služba božja.
Krstna voda je prerodila 15. maja 1966 Co-rine Strzyzewski v Mericourt-Mines, 19. maja v Lievinu Samuela Zamljena in Romano Nikolič, 26. junija v Bruay-en-Artois Karolino Dhainaut, 17. julija pa Gerarda Friderika Zupančiča v Henin-Lietard.
Zakrament svetega zakona so si podelili v Noyelles-s-Lens 16. aprila 1966 Myriam Koder in Pavel Reformat, 30. julija pa Leopold Zorko in Monique Jaraszkiiewicz. Vsem čestitamo in želimo: Na mnoga leta!
Umrli so; 4. junija v Lensu Viktor Maren-čič. Podlegel je po daljšem bolehanju zahrbtni bolezni rudarjev, si lik o zi. — Teden dni nato je v visoki starosti preminil njegov oče g. Marenčič, ki je bil dalj časa v bolnišnici v Lensu. — V Loos-en-Gohel je v juniju preminil tudi Štefan Pance, ki je isto-tako podlegel zahrbtni rudarski bolezni. — 26. junija je v Noyelles-s-Lens po kratki bolezni in daljšem bolehanju umrla Fere-zija Rahne, roj. Zorman, v visoki starosti 79 let. Pokopana je bila na praznik sv. Petra in Pavla na pokopališču v Noyelles-s-Lens. Bila je zvesta članica Živega rožnega venca in je z vso vestnostjo tako rada prihajala k 'slovenski službi božji in na naše
Fotograf je po krstit Didier-a Perenič v Parizu ujel ta posnetek na ploščo.
Pred letom dni sta se poročila v Pas-dc-Calais v Franciji Karel Sltvšek in Lilijana Glason.
prireditve. — 1. avgusta pa je Gospod nenadoma poklical k sebi po zelo kratki bolezni Rozo Potrpin, roj. Železnik, v starosti 69 let. Pokojnica se je odlikovala po izredno dobrem srcu. Na pogreb dne 4. avgusta so prišli zelo številni znanci. — Vsem umrlim: večni pokoj! Preostalim žalujočim: naše sožalje.
Sveta maša za Slovence je vsako nedeljo ob petih popoldne v kapeli Montcheuil, 35 rue de Sevres, Paris 6°, metro Sevres-Babylone. Slovenska pisarna — 7, nie Gutenberg (pritličje, levo), Paris 15°, metro: Charles-Michels, telefon: 250-89-93 — je odprta vsak torek in vsak četrtek popoldne.
Po krstu sta postala člana svete Cerkve: Didier Perenič, sin Alojzija Perenič in Marte Žitko (botrovala sta Anton in Jožica Gombač) in Stanislav Tomšič, sin Ivana Tomšič in Barbare Hozjan (botra Franc in Ema Ulj an).
V zakramentu svetega zakona so povezali svoje življenjske poti: Filip Rigler z Žalostnega vrha pri Prezidu, pa je bil zelo vesel pri poroki, kakor tudi njegova nevesta Štefka Tomc, doma iz Tanče gore pri Dragatu-šu, Ivan Cergolj iz Slivja in Otilija Šprinzer iz Žipetincev pri Sv. Antonu v Slovenskih goricah, Vladimir Žnideršiš iz Prema ter Mariniča Žele iz Št. Petra na Krasu. Vsem novoporočencem želimo obilo sreče!
Pariz
V	nedeljo, 22. maja, nam je sestra Leonija Bokovec, doma iz Bohinjske Bele, ki je od leta 1934 redovnica pri frančiškanskih misijonarkah, ob skioptičnih slikah govorila o Vietnamu in o svojem 17-letnem misijonskem delu v tej deželi.
V	nedeljo, 12. junija, je bil zaključek slovenske šole in ob tej priliki so naši^otroci pod vodstvom svojih požrtvovalnih učiteljic pokazali, česa so se naučili v preteklem letu. Otrokom, učiteljicam in seveda tudi staršem, ki so otroke pripeljali v šolo, naše čestitke.
V	nedeljo, 25. septembra, ob pol štirih popoldne, bo v naši kapeli sestanek staršev in učiteljic, da se pomenimo o delu v prihodnjem šolskem letu. Vse starše prijazno vabimo na sestanek, da boste istočasno vpisali svoje otroke za tečaj slovenskega jezika in za veronauk in da boste obenem povedali svoje želje. Mislinjo, da ni potrebno poudarjati, da je odvisno v prvi vrsij staršev, ali se bodo njihovi otroci naučili materinega jezika in ali bodo redno hodili k vero-nauku (bodisi pri domačem, bodisi pri francoskem duhovniku).
Tudi iz Pariza smo se udeležili slovenskega romanja v Lurdu v mesecu juniju. Sestavljali so ga tudi naši romarji iz Pas-de-Calais in res lepo število romarjev iz Ljubljane. Francoski časopisi so o tem romanju precej pisali in zlasti pohvalili slovensko petje, ki je preko zvočnikov odmevalo par dni v Lurdu. — Druga skupina iz Pariza je poromala v Lurd v mesecu avgustu pod vodstvom c. g. Flisa.
Aulnay-sous-Bois (Seine-St. Denis) — Krščena je bila Nathalie Jakim, hčerka Ivana jaklina in Albine Hozjan; botrovala sta Štefan in Ana Gjerkeš.
Creteil (Val-de-Marne) — C. g. Jože Guštin, tajnik buenosaireškega kardinala, je v soboto, 16. julija, krstil svojo nečakinjo Jac-
queline Guštin, hčerko Cirila Guštin in Slavke Trbuha, botrovala sta Jean in Andree Vallet.
Melun (Seine-et-Marne) — Krščena je bila Želka Klepač, hčerka Franca Klepač in Sterke Troha, botrovala sta Anton in Antonija
Križ.
Morestel (Isere) — Pri Sestrah sv. Frančiška v Morestelu je bil dan 14. majnika veli praznik. Tri kandidatinje so bile preobleče ne: Mira Arih iz Maribora je postala sestra Myriam, Garcin M. Therese iz Morestela je postala sestra Michele, Vernay G. iz Lyo na pa sestra Genevieve. Praznika se je ude ležil tudi mariborski škof Maksimilijan D1 žečnik, ki je skupaj z g. Čretnikom, Stankom Ojnikom, škofijskim tajnikom iz Maribora, in profesorjem Rafkom Vodebom iz Rima daroval koncelebrirano mašo, obrede pie obleke same pa je opravil grenobelski sko Fomrerat.
Saint-Priest (Isere) — 14. maja sta se poročila v Morestelu Franc Lajh iz Zagorcev v Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah in J° landa Balajc iz Moravcev v Prekmurju.
St. Georges d’Esperance (Isere) — 28. maja sta se poročila Viktor Čerpnjak iz Ropoče ni Terezija Gerlec iz Beznovcev v Prekmurju. La Machine (Nievre) — V nedeljo, M.jnaja, je mariborski škof Maksimilijan Drzecm obiskal Slovence v La Machine, jim govori
o važnosti in pomembnosti vesoljnega cer kvenega zbora, katerega sad so rojaki videli, ko so prvič prisostvovali koncelebrirani maši, katero je daroval mariborski škof, so maševala pa sta g. Čretnik in profesor VodeD iz Rima. Rojaki so bili škofovega obis zelo veseli in so mu po masi izrekli svojo hvaležnost. — Isti dan je bil krščen Albert Vrečko, sin Alojzija Vrečko in Marije JNa-rat, stanujočih v Neversu, za botra sta bi a Nikola in Marija Sorič.
La Combelle (Puy-de-D6me) — Vse svojce, rojake in znance je globoko pretresla nenadna smrt gospe Jerman. Čez dan je bila še na delu, zvečer je bila še pri svoji materi kot vsak dan, zjutraj pa so jo našli mrtvo v postelji; srčna kap ji je prerezala nit življenja. Težko prizadeti materi, sinu, bratom in sestram pokojne izrekamo svoje globoko sožalje.
Vendomc (Loir-et-Cher) — 18. julija sta se poročila Jožef Praprotnik, doma iz Plešivca pri Velenju, in Monique Rebeyrotte.
Lisieux (Calvados) — Vogrinčičeva gospa se je morala zateči v bolnišnico in ji želimo čimprejšnje ozdravljenje. Ko smo 14. julija imeli sveto mašo za Slovence, smo jo pogrešali, kot so jo dolgo časa pogrešali Vo-grinčičevi doma.
Rouen (Seine-Maritime) — Krščen je bil Paskal Hernec, sin Adolfa Hernec in Marije Potočnik.
Loiret — Sveta maša za Slovence bo v nedeljo, 25. septembra, ob enajstih dopoldne v cerkvi v Tivernonu. Vsi prijazno vabljeni.
Ob Luksemburgu
Aumetz. — 12. junija je naše Delavsko podporno društvo organiziralo izlet v Reims. Za nekaj ur smo se preselili v deželo šampanjca. Ogledali smo si še posebej podzemeljske kleti, kjer se ta kapljica hrani, in bili vzhičeni nad toliko množino steklenic. Bilo je vroče tisti dan in žejni smo bili, toda žejo smo si gasili rajši kot s šampanjcem z vinč-kom, ki je bolj poceni in pa lažje se zapoje ob njem. Glavni cilj našega izleta pa je bil
Mariborski Škot je obiskal slovenske sestre v Lyon« v Franciji.
Na binkoštno nedeljo smo tudi Slovenci poromali v pariško katedralo Notre-Dame. Narodne noše in naša zastava so nas častno predstavljale.
seveda ogled slavne katedrale, v kateri so kronali francoske kralje. Mogočna cerkvena stavba je napravila na nas izreden in nepozaben vtis.
19. maja je umrla vdova madame Schopp, stara 68 let.
Poročil se je Cigaletov najmlajši in pa Tone Pišlar, ki je vzel Mugerlijevo Josette iz Audun-le-Tiche. Čestitamo!
Ob poročnem trenutku Babni-kovega Adija in Verice v Nici na Francoskem dne 7. maja letos.
Iz vzhodne Lotaringije
Iz nase pisarne:
Naša pisarna je vedno bolj polna obiskov: rojaki se vračajo s počitnic. Na stotine jih je šlo obiskat -sorodnike in znance v rodni kraj, dingi so se razpršili po Franciji, Italiji, Španiji in drugod. Zdaj pa se vračajo. Medtem pa so odšli od tu v večno domovino: 6. junija Gašpar Spendel, 78 let star, stanujoč v Freymingu, zvest član društva »Triglav«, ki se je udeležilo njegove zadnje poti z zastavo na dan sv. Rešnjega Telesa, 9. 6., v Freymingu. — 13. 6. je odšla Jožefa Rus, rojena 6. 3. 1902 v župniji Št. Rupert na Dolenjskem, vdova, umrla v bolnici Hochwald, kjer je bila 13. 6. pogrebna sveta maša. Pokopali so jo na merlebaškem novem pokopališču. ■—• 19. junija se je poslovil od tega sveta Ivan Božiček v Rosbrucku. Rojen 25. 12. 1899 v Gladbecku v Nemčiji, je bil priden rudar in si je v imenovanem kraju sezidal lepo hišo, a ga je rudarska bolezen (kamen na pljučih) ločila od dobre družine sorodnikov in znancev. Bil je cerkveno pokopan 22. 6. v Rosbrucku. — Komaj 18 let star je odhitel v večni dom tudi Michel Neu-sius, sin Erne Rugelj in Michela Neusius. Imel je srčno napako in tej se je pridružil še rak v krvi. Umrl je 1. 7. v bolnici Hochwald, bil je cerkveno pokopan 4. 7. na novem pokopališču v Merlebachu. Velika udeležba na pogrebu je dokaz, da je družina Rugelj-Neusius znana in spoštovana v vsej okolici. — 29. julija je zopet potrkala smrt na vrata naših rojakov. Umrla je 62 let stara Marija Brečko, vdova Volavšek, na novo poročena z Djurom Stojsavljevičem. Bila je skromna, malo poznana, mirna žena, pa je
imela lep cerkven pogreb z zastavo društva »Sava« in v spremstvu precejšnjega števila prijateljev Djura Stojsavljeviča. Pokopana je bila na novem pokopališču v Merlebachu dne 31. julija.
Tudi naš cerkveni pevec Rene Babit je inie^ težke ure, ko mu je umrla verna, pobožna stara mati Frančiška Babit v 78. letu starosti, dne 28. julija, in bila cerkveno pokopana 30. julija v Freymingu. — Vsem rajnim želimo večno srečo, družinam in sorodnikom izražamo globoko sožalje; nam vsem pa je to opomin, da se dobro pripravljajmo za to pot, ki je odločilna za našo celo večnost.
Novorojenčki: Ana-Marija, hčerka Pavline Spende in Jeana Reinhalter, je bila krščena v Habsterdicku na dan našega romanja k Mariji z Brezij, 30. maja, in istočasno v isti cerkvi Ana-Marija, hčerka Matilde Benetek in Ivana Lopatka; prva družina stanuje v kraju Forbach, druga v Mörsbach.
Četrtega otročiča, Dominika, sta z veseljem sprejela Šinkovec Anton in Ljudmila iz Cite des Chenes. Krščen je bil v Merlebachu ^26. junija. 3. julija je bila v Merlebachu krščena tudi Fabijana, hčerka Aleksandra yen' dramin in Mire Primožič iz Cite des Chenes. 10. julija sta bila zopet dva krsta v Merlebachu: sinček Filip je prinesel veselje očetu Metodu Mauri in materi Mariji Mrak iz Creutzwalda, ter mali Jakob-Anton, sin Antona Zovič in Katarine Jelenič, stanujoči v Farebersviller-Cite. Dobri Pastir, naš Odrešenik, je s tem sprejel v -svojo čredo nove ovčice. Naj jih vodi in čuva, staršem pa naj da modrosti pri težki vzgoji -otrok!
Sredi gozdov ob hladnem jezeru Hanau sta sklenila cerkveni zakon v kapeli »Jutranje Zvezde« Silva Mlakar iz župnije Dol pri Litiji in Rolf Spriok iz kraja Sarreguemines, dne 12. julija, polna sreče in veselja. V Mer-lebachu sta si pred Bogom obljubila zvestobo Liliane Müller, hčerka Magdalena Lešer in Andreja Müller, z inženirjem Gerardom Schneider dz kraja Hundling. Sledijo še drugi, o katerih pa bomo poročali v naslednji številki »Naše luči«. Omenjenim in tudi neprijavljenim iz srca želimo vso srečo in blagoslov božji! Ne pozabite svoje prisege pred Bogom, Bog pa vas ne bo pozabil!
Naj poročam še o letošnjem romanju k Mariji z Brezij v Habsterdick. Binkoštni ponedeljek je bil krasen dan, vendar se je poznalo, da so v binkoštnih praznikih mnoge župnije praznovale takozvano slovesno sveto obhajilo. Zbralo se je okrog 800 romarjev pri Mariji. Prvič smo prisostvovali v tej cerkvi sv. maši, ki «o jo skupno maševali (koncelebrirali) slovenski duhovniki.
Pred to mašo so imeli otroci, ki so napravili slovesno sveto obhajilo, še eno sv. mašo, pri kateri so bili starši, sorodniki, prijatelji. Pri tej so bili vmes tudi otroci naših rojakov. Naši romarji so spet pozdravljali direktorja naših Misij, g. Čretnika, ki je imel med mašo tehten nagovor v slovenskem in francoskem jeziku, gg. Lavriča in Klemenčiča iz Pariza, g. V. Žaklja iz Belgije (katerega so romarji popoldne pri šmarnicah pazljivo poslušali), g. Kavalarja (ki je pomagal, kjer je bilo treba), p. Jakoba Vučina (ki je spovedoval vse dopoldne), dr. Prijatelja in g. Dejaka. Kot vsem tem se lepo zahvaljujem »Slomšku« iz Merlebacha in vsem pevkam iz Greutzwalda, iz Habsterdicka in ostalim za skupno petje. Pozabiti ne smem onih, ki so skrbeli za okrasitev Marijine slike, vsem, ki so organizirali avtobuse ali na drug način pomagali pri naši slovesnosti! Marija naj vse varuje in vse drugo leto zopet pripelje v Habsterdick, ko bomo zopet praznovali 1. maj!
10. julija je preko 300 rojakov odhitelo v domovino s posebnim vlakom, najmanj toliko pa jih je odšlo z zasebnimi avtomobili. Izrekam zahvalo za vse lepe pozdrave od doma, posebno za krasne razglednice, ki jih občudujejo tukajšnji domačini.
Medtem ko so se cele kolonije in mesta kar spraznila zaradi odhoda na počitnice, pa leže po vseh bolnišnicah in na domovih razni naši bolniki, priklenjeni na bolniško posteljo. Razen redkih dni vreme po teh krajih ni bilo posebno prijazno, kar bridko čutijo mnogi bolniki.
Sedaj je spet na cestah ogromno avtomobilov, motornih in navadnih koles. Vožnja na
cesti ne dovoljuje veliko popuščanja. Vsak svoje pravice brezpogojno zahteva. Vendar bodimo kljub množici obzirni, kolikor je le mogoče! Zopet se bo začela šola: na tisoče otrok bo na cesti in bo hodilo čez cesto. Pripeljite jih v cerkev, da si izprosijo z vami skupaj varstva In zdravja! Radio in televizija dajeta neprestano navodila za vožnjo. Poslušajmo jih ter storimo nasvetovano! Vsem pa se za sodelovanje pri službi božji, skrbi za neumrljive duše in za socialno pomoč rojakom lepo zahvaljuje: Stanko iz Merlebacha.
Nica
Redko se oglašamo iz Nice, pa še takrat nam pismo v Celovcu malo odkrhnejo, ker pravijo, da je premalo prostora. »Naša luč« je res polna vseh mogočih doživljajev Slovencev v svetu. Zato radi razumemo, da je treba biti z malim zadovoljen. Črtamo jo pa
„Preljubo veselje, oj kje si doma?...
Glej, tamkaj z otroki prijazno igra, jim kratek čas dela, pri njih je doma.”
Slomškov naslednik dr. Držečnik	23
tako radi, da jo vsakikrat z nestrpnostjo pričakujemo.
Kaj je torej novega? Najprvo krsti: Dne 1. maja smo v farni kapelici dali ime mali hčerkici Škrljevega Lojzeta in njegove žene Marte. Brigita jo bodo klicali. Naslednji mesec, 12. junija, je prejela otroštvo božje istotam Flegova Lilijana. 26. junija sta prišla s svojo nečakinjo Claudine Draščekov Franci in gospa Jožica. Bila sta botra. To je bil srečen dan za očeta Draščkovega Ivana in njegovo ženo Vilmo. Vsem ostalim želimo, naj bi jih čuval in varoval angel varuh skozi življenje, staršem pa, da bi mali rastli v njih naj več j e veselje.
V teku zadnjega časa smo imeli le eno slovensko poroko. Večinoma smo pač že vse »zvezali«, kar je imelo svojega oziroma svojo. Nekaj jih še čaka, a nimajo pravega poguma. Ko bodo ti vendarle videli, da je treba rešiti ta življenjski »problem«, bomo že sporočili. — 7. maja je z svojo zaročenko stopil k oltarju nam vsem znani Babnikov Adi iz Škofje Loke na Gorenjskem. Kot klen gorenjski fant, ki ga spoštujemo, se je domenil dokončno z Verico Milojković, ki je sicer Beograjčanka, a je prevzela slovenske navade ter se počuti med nami kot prava Slovenka. Lansko leto je skozi pol leta hodila h krščanskemu nauku in se je lepo pripravila, da je kot katoliška nevesta postala Adijeva žena. Obema čestitamo k njuni idealni zvezi. Naj bi jima bil tek življenja v Bogu srečen!
Sicer pa — kako živimo v Nici? Letos nimamo nobenih prireditev, lanskoletne so nas preveč stale, če hoče kdo iti v Lurd, ima lepo priliko. Pater Jakob bo spremljal skupino romarjev, ki pride iz Ljubljane za Lurd v dnevih od petka 16. 9. do torka 20. septembra. Kdor bi se hotel pridružiti temu_ romanju Slovencev iz domovine, naj se javi takoj, takoj pri g. patru župniku na 6 rue de France.
Parkrat so se vendar zbrali Slovenci tudi letos v manjših skupinah deloma pri Matiji na Pont Lamanda in še več v gostoljubni hiši Ferjančičevega Vinka in njegove žene ge. Marije. To so bili zares lepi večeri. Izlet smo priredili letos v St. Martin de Vesubie 10. julija. Tam smo se počutili, kakor da smo nekje na Gorenjskem: okrog in okrog lepe smreke, jezero, piknikovanje, dogodivščine in šale vseh vrst. Škoda, da se takšnih skupnih prireditev ne udeleži več rojakov. Skupnost je nekaj lepega!
Naš župnik, pater Jakob, ima neizrecno dela z »novimi«. Zjutraj pride na »misijon«, pa zagleda pred seboj nove, nove . . . Sedaj pa skrbi, da bodo ti dobili kaj malega za želodec, da »ne bodo omagali na potu«!
Sestrici Jožica in Marija Repina iz Ingolstadta v Nemčiji sta bili letos v aprilu pri prvem sv. obhajilu.
Mnogi naši tega nič ne razumejo. Delo slovenskega izseljenskega duhovnika je res takšno, da bi mogel reči o njegovi nalogu kot se je nekdo izrazil: za to delo more biti ali svetnik ali norec. Pater Jakob si večkrat pravi: »Ne vem, kaj sem.« Tisti, ki ga ne razumejo, bodo morda nekoč pozneje reka-li: žal mi je, žal, zelo mi je žal — toda bo po vsej priliki prepozno.

ftja
Bavarska
München. — 21. julija sta se v cerkvi^ sv. Neže poročila g. Henrik Krain iz Apač Jn gdč. Angela Lavrač iz Kolovrata, 28. julija pa v cerkvi sv. Bonifacija g. Jure Peso iz Ugljan in gdč. Frančiška Pangerc iz Vodic. Obema paroma želimo mnogo sreče na novo
2. junija je umrl za rakom v mtinchensk; bolnišnici (Krankenhaus am Biederstein) g-
Šteian Maier. Bil je dober človek, zvest kristjan in zaveden Slovenec. Redno se je udeleževal slovenske službe božje. Umrl je dobro pripravljen in vdan v božjo voljo. Bog mu bodi dober plačnik! Težko prizadeti družini naše globoko sožalje!
Slikarsko razstavo je priredil v salonu Časa, Ludwigstr. 10, slovenski umetnik Polde Oblak. Strokovnjaki so delom priznali izvirnost in kvaliteto. Z umetnikom se tudi mi veselimo uspeha, pa tudi predstavljanja slovenske umetnosti drugim narodom.
Vnaprej bodo v slovenski dušnopastirski pisarni v Münchnu, Schubertstr. 2/1, uradne ure ob sobotah od 9.—12. in od 15.—18. ure in ob ponedeljkih od 18.—20. ure.
Penzburg. —	3.
junija je tu umrl g. Franc Fritz, doma v Podbrežju pri Ptuju. V Nemčijo je prišel leta 1919 in je delal kot rudar v Moer-su. Vselej je bil zelo vesel obiska slov. dušnega pastirja. Pred dobrimi tremi leti je prav ob takem obisku praznoval zlato poroko. Naj v miru počiva! Njegovim naše sožalje!
Ingolstadt. — Dvojčici Jožica in Marija Re-pina	sta	17.	aprila	prejeli prvo sv. obhajilo
v cerkvi	sv.	Jožefa.	Naj	bo ta dan za obe
začetek pogoste poti k obhajilni mizi!
Nova misijonarja za Slovence v Nemčiji. —
Konzistorialna kongregacija v Rimu je imenovala dva nova misijonarja za Slovence v Nemčiji: dr. Branka Rozmana in g. Lojzeta Škrabo. — Dr. Branko Rozman je doma iz Bohinjske Bistrice. Študiral je na slovenski bogoslovni fakulteti v Argentini. Posvečen je bil 1952, leta. Potem je služboval kot kaplan na dveh farah, zadnjih devet let je pa bil v slovenskem bogoslovju in v Rožmano-vem zavodu v Adrogueju profesor, prefekt in ekonom. — Lojze Škraba je doma iz Ma-tene. Vstopil je v salezijansko družbo in je bil posvečen leta 1962 v Argentini. Kot katehet je bil nastavljen zaporedoma v treh različnih salezijanskih zavodih, a se je tudi zunaj šole veliko bavil z mladino. — Obema novima misijonarjema želimo, da bi se po dolgoletnem bivanju v Argentini vživela v novo okolje in da bi mogla tu čim več storiti za naše rojake.
Württemberg
Krsti. — V nedeljo, 19. junija, je bil v župni cerkvi St. Maria v Stuttgartu krščen Er-
vin, sin Rudolfa Cecelja in Dorice, roj. Loborec, stanujočih v Stuttgartu; 2. julija v župni cerkvi Stuttgart-Wangen Flajdi-Ma-rija, hči Alberta in Katice Podjavoršek, stanujočih v Esslingenu; 24. julija zopet v cerkvi St. Maria Robert, sin Maksa in Ane Trdin, stanujočih v Nußdorfu pri Vaihingen-Fnz. Vsem trem družinam čestitamo in voščimo.
Poroke. — 14. maja sta se poročila v Münsterkirche v Schwäbisch-Gmündu Anton Flamler iz Črešnjevcev pri Gornji Radgoni in Angela Bezjak iz Ptuja; 21. maja v župni cerkvi v Knittlingenu Bogomir Godec iz Dobrave pri Slovenskih Konjicah in Štefanija Koren z Zbelovske gore pri Poljčanah; popoldan istega dne v župni cerkvi Tübingen-Lustnau Jožef Pezdirc iz Žeblja pri Metliki in Pavla Vesel iz Retij pri Loškem potoku; za pričo sta jima bila Stane in Ivanka Mrhar, katerima sta pred par meseci pa onadva pričevala na poroki v Sprendlinge-nu, kakor beremo v majski številki »Naše luči«; 24. maja v župni cerkvi v Urachu pri Reutlingemu Denjagič Mohamed iz Koraja pri Tulzi in Nežka Kavčevič iz Apač pri Ptuju; ženin je, kakor priča njegovo ime, mohamedanske vere, pripravlja pa se za vstop v katoliško Cerkev; 2. julija v župni cerkvi Stuttgart-Wangen Anton Vuk iz Dragonje vasi pri Cirkovcah in Veronika Rajtar iz Črensovcev, ki je bivala do letošnje zime v Parizu (spoznala sta se na našem skupnem romanju v Lurd 1. 1963; zakon, ki je imel svoj početek ob nogah Naše lurške Gospe, bo gotovo prinesel lepe duhovne sadove). Poročila sta se nadalje 9. julija v Urachu Alojz Krajnc iz Korenjaka pri Mariboru in Dragica Mihičinac iz Vrhovca pri Zagrebu;
16.	julija v župni cerkvi St. Maria v Stuttgartu Viktor Kacijan iz Dogoš pri Mariboru in Alojzija Sadovnik iz Dobrove; končno pa še v novi cerkvi Maria-Königin v Kirch-heim/Teck 29. julija dva para hkrati: Stanko Miler iz Leskovca pri Krškem in Marija Moguš iz Hrestače, ter Anton Bevc iz Bo-štanja in Flelena Ogrinc iz Sodražice. —
Dr. Branko Rozman	Lojze Škraba
Kadar gredo naši otroci v nemškem Porurju prvi dan v šolo, dobijo od staršev velik škrnicelj sladkarij (taka je tam navada), kot ga vidimo v rokah Pate-jeve Irence iz Oberhausena. Če bi šli odrasli še enkrat v šolo, bi kaj takega seveda ne dobili!
Vsem novim parom želimo sreče in blagoslova.
Službe božje: Na 4. nedeljo v septembru (25. 9.) ob štirih popoldne bo sv. maša v Konstanzu, na 4. nedeljo v oktobru (23. 10.) ob petih v Unterkochenu, za 5. nedeljo in za praznik Vseh svetih pa bo objavljeno v prihodnji številki.
Našim mladim: Vedno pogosteje doživljamo, da se mladi pari poročijo civilno in potem kar ustanovijo skupno življenje kot nekaj samo ob sebi umevnega (ali pa so ga imeli že poprej!), s cerkveno poroko pa odlašajo iz ničevih razlogov, in to kar po mesece in mesece. Včasih pravi kdo, da zaradi tega, ker je odšla oseba, ki naj bi bila za pričo, na zdravljenje; v drugem primeru pravita. da sti morata še napraviti nekaj denarja za ohcet, ker je to le enkrat v življenju; tretji odgovarja, da se bo cerkveno poročil doma, ko pojde na dopust, ker tako menda želijo starši, oz. da želijo ti priti v Nemčijo na poroko, pa še nimajo potnih 26 listov. Vsi ti izgovori nič ne veljajo in le pri-
čajo o popolnoma nekrščanskem gledanju na zakonsko življenje. Dva krščena postaneta poročena pred Bogom šele takrat, ko si p° cerkveno drug drugemu obljubita zvestobo do smrti. Takrat smeta skupaj živeti in šele od tedaj smeta na primer biti za botra p!'5 krstu katerega otroka in prejemati sv. zakramente. Civilna poroka je le uraden zapis o zakonu, državni predpis, ki je nastal večinoma iz brezbožnega mišljenja in oholosti nekaterih državnikov. Da se ljudje vzljubijo in poročajo, je božja ustanova in zato so dolžni svoj zakon tudi začeti po cerkvenih predpisih. Za poroko v cerkvi ni treba kakšne posebej izbrane priče, tudi ni treba staršev zraven, še manj pa sijajne ohceti in kupa denarja. Človek je oseba in po krstu je kristjan. Zato ne sme delati tako, koj delajo živali, ki kar gredo skupaj. Tudi ljubezensko življenje mora urediti in ga voditi po božji volji. To omenjamo zato, ker bi radi pomagali našim mladim do resnične notranje sreče, mirne vesti in nekoč do večne sreče v večnosti.
Baden
V zadnjem mesecu smo imeli v Mannheimu kar tri krste. V cerkvi sv. Bonifacija, apostola Nemčije, je bila 17. junija krščena Janja Horvat, hči Stanislava ter Rozalije) roj. Kodba. Botrica je bila gdč. Milica Kod-ba. Družino Allegro je 14. junija razveselil prvorojenec Bogomila in Ivanke, roj-Ciglar. Pri krstu dne 16. julija je dobil ime Bogomil Oliver. Botrovala je ga. Marija Sikošek iz Stuttgarta. V nedeljo, 7. avgusta, pa je bila krščena Renata Sakaš,_hci Matije in Slavice, roj. Beranič. Vse tri je krstil naš izseljenski duhovnik Franček Prijatelj. — V bližnjem mestu Heidelbergu pa je bil 16. junija krščen Joagin Slavko Schwadtke. prvorojenec v družini Karla m Jožice, roj. Biček.
Poročila sta se v župnijski cerkvi v Weihei-ju pri Bruchsalu gdč. Frančiška Rajh iz Žvab pri Ormožu ter g. Stanko Petrinec iz Srebotja pri Št. liju. Poročne obrede je opravil g. Franček Prijatelj, priči pri poroki pa sta bila ženinov brat Ivan ter g- Alojz Herzog. Naj božji blagoslov spremlja mladi par!
Porurje
Čestitamo k naraščaju: V Essenu Stanislavu in Dragici Planjšek h hčerkici Manuell ter Janezu in Jožefi Sušeč h hčerkici Renati: v Hildenu Humbertu in Alojziji Lozej h hčerkici Mariji; v Düsseldorf!! Stanislavu in Rozaliji Guček k sinku Stanku ter Antonu in Olgi Tomažin h hčerkici Klavdiji; v Wuppertalu Valentinu in Mariji Končan h hčerkici Klavdiji; v Eschweilerju Marja-
nu in Hildi Rajh k sinku Mariju; v Hoch-waldu Francu in Angeli Kodrič h hčerkici Vidi; v Krefeldu Ivanu im Anici Rožman h hčerkici Gabrijeli.
Čestitamo k poroki; V Diisseldorfu Slavku Ban iz Curnovca, župnija Sromlje, in Jožefi Meglič iz Lukovka pri Trebnjem; v Essenu Antonu Spec iz Velikih Grahoš pri Laškem in Kristi Čerkuč, rojeni v Orlovem na Češkem; ter Anteju Zječa iz Poljice na Hrvaškem in Mariji Stražišar, rojeni v Ljubljani; v Hildenu Antonu Kosič iz Nove Dren-čine in Mariji Muršič, rojeni v Novi Gradiški; v Diisseldorfu Hansu Stritz in Hedviki Fornazarič iz Vogerskega; v Eschweiler-ju Milanu Rajh iz Mrzlega Polja pri Jur-kloštru in Karolini Benčina iz župnije Planina pri Sevnici; v Bottropu Janezu Močnik iz vasi Pšata pri Domžalah in Magdaleni Nograšek iz Most .pri Kamniku; v Hildenu Emilu Slodnjak iz Podvine in Elizabeti Kokol iz Bratislave, župnija Polenšak; in še: Günter Koračinu iz Eschweilerja ter Anici Ladiha iz Vrhopeči, župnija Mirna peč. Poleg omenjenih parov so tudi trije civilno poročeni pari sedaj uredili svoj zakon v Cerkvi, tako da je bilo v poletnih mesecih 12 cerkvenih porok.
Smrtni primeri rojakov:	Poletni meseci
so trikrat prinesli smrt med nas. V rudniku Repelen se je smrtno ponesrečil pri delu Martin Kač (44 let), oče dveh otrok. Pokojni je bil rojen v Košnjici pri Celju, a je po vojni živel v Avstriji. — Na Karlsplatzu v Essenu je prometna nesreča zahtevala žrtev slovenske žene Terezije Lang iz Serdice v Prekmurju. Nekaj dni prej je prispela iz
Slovenije v Essen, da bi se tu zaposlila. Ko je šla iskat dela, jo je na cesti iznenadila smrt. — V Essenu je umrla tudi 8-letna slovenska deklica Marija Pejovnik, ki je dalj časa bolehala in je zdravniki niso mogli več rešiti. — Pretresla nas je tudi nenadna smrt Ferdinanda AncMn, ki je živel v Oberhau-senu in se pred tremi leti preselil v Neckar-sulm, od koder je prišla vest, da ga je 4. julija zadela srčna kap. — Naše toplo sožalje vsem, ki so jih našteti smrtni primeri hudo zadeli.
Firnr?
ska
Krsti. — 14. maja je prejela v Malmö krstno milost Jolanda Avguštin. Oče Štefan je doma iz Hotinje vasi, mati Ivana, roj. Kajzer pa iz Sp. Brega pri Ptuju. Botra je bila gospa Katarina Prevolnik iz Landskrone. — 21. maja je bil krščen Tadej Roland Budin. Conradi iz Landskrone. — 5. julija je bil Oče Marijan in mati Margareta, roj. Tekavc, sta doma iz Celja. Botra sta bila g. in ga. .krščen David Butolen. Oče Anton je doma iz Gradišča, mati Karolina, roj. Sevšek pa iz Brezna. Botroval je g. Oto Koražija iz Billesholma. — Novokrščencem želimo mnogo božje milosti in sreče v življenju, staršem in botrom pa iskreno čestitamo!
Poroke. — 14. maja sta si pred oltarjem v Malmö obljubila trajno zvestobo v sv. zakonu g. Jože Benčina, doma iz Cola, in gdč. Albinca Sapeta, doma iz Loškega potoka. Za priči sta bila gg. Leon Turnšek in Bojan
V Solingenu v Nemčiji se Slovenci zberejo vsako tretjo ne-ileljo v mesecu k domači službi božji. Na sliki jih vidimo pred St. Michaelskirche, Solingen, Schlagbaumerstras.se, dne 19. junija letos. Kjer se zbere toliko mladih ljudi k sv. maši, je res lepo in domače!
Jože Benčina in Albinca Sapeta s Švedskega z veseljem in zaupanjem gledata na poročni fotografiji v prihodnost.
Benčan iz Olofstroma. — Novoporočencema iskreno čestitamo!
Smrtna kosa. — V Angelholmu je 20. maja nenadoma preminila ga. Ana Dinulović v starosti 32 let. Zapušča moža in tri male otroke od 2 do 6 let. — V bolnici v Malmö je 23. junija umrl Franc Kac v starosti 23 let. Zapušča mater in brata. — V Narinu pri Pivki je 10. maja umrl g. Ivan Penko, oče g. Pavla Penko, ki živi z družino tukaj v Malmö. — Žalujočim izrekamo iskreno sožalje! Rajni pa naj počivajo v miru!
SMizozemska
9. junija je v mestu Breda gdč. Cilka Kuk proslavila 25-letnico, odkar je v družbi ka-tehistinj. Lepega slavja so se udeležile tudi zastopnice iz našega Limburga z našo narodno nošo. Gdč. Cilki čestitamo in želimo še veliko let plemenitega in požrtvovalnega dela za božje kraljestvo.
Že sedaj opozarjamo na našo Vseslovensko prireditev, ki jo bodo tudi letos priredila slovenska katoliška društva na Nizozemskem. Bo na tretjo nedeljo v novembru in sicer v Heerlenu na Sittardeweg. Lani so bili vsi zadovoljni s tem slovenskim večerom. Letos bo še lepše. Pridite! Vabi odbor Zveze.

SUUlflKMll
Rim. — Na dan sv. Cirila in Metoda je pripravljalni odbor za gradnjo Slovenskega zavoda v Rimu podpisal kupno pogodbo za zemljišče, na katerem bi stanovali tisti duhovniki, ki pridejo iz domovine v Rim nadaljevat svoje bogoslovne študije. Nakup zemlje je bilo mogoče izvesti, ker je že več rojakov in tudi drugih prispevalo lepe vsote za Slovenski zavod. Odbor se vsem sedanjim darovavcem prisrčno zahvaljuje, vse druge pa vabi, da se jim pridružijo. Le s skupnimi močmi bomo mogli zgraditi ta praktičen spomenik na drugi vatikanski koncil.
Švica
V kraju Schanis v Švici je nenadoma umrla ga. Ivanka Česnik, vdova po pokojnem advokatu in slovenskem pisatelju dr. Ivu Cesniku. Ta je umrl pred leti v Švici, njegova hčerka Slavica na Vzhodnem Tirolskem, sin Ivo pa v Severni Ameriki. Tako sedaj žaluje za umrlo mamo le še hčerka Cirila, poročena z dr. Viktorjem Novakom v Severni Ameriki. Izražamo j.i sožalje, mami pa naj bo Bog bogat plačnik za vse, kar je dobrega storila na zemlji.
Upamo, da bomo lahko prihodnjič javili naslov slovenskega izseljenskega duhovnika za rojake v Švici.
ZA BISTRE GLAVE
Ali x K -- t^A
x +	+
H Q + A tml c#' ^ A A U
©ti#© —AQO" 308
Namesto znaka daj pravo številko (od 0—9), potem števila pomnoži in seštej, kot je treba. Poskušaj s številkami, dokler ne dobiš za zaključek računa 308.
REŠITEV UGANK Ö. ŠTEVILKE:
Pravokotnik: 1 noj. 2 ata, 3 pes, 4 Rus, 5 ena, 6 jug, 7 zid, 8 ali, 9 sir, 10 tla, U Ana, 12 vol, 13 aba, 14 sin, 15 lev, 16 ara, 17 Vič, 18 Eva. — Naprej zastava Slave.
Dopolnjevalnica: Prestranek, svetinja, tokaj, srednica, Celovec, Slavina, Volinija. — Presveto Srce slavo.
Številčnica: Ljubljana, Maribor, Ig, Dekani. — Ljubo doma, kdor ga ima.

V	Mendozi, v notranjosti Argentine, so Slovenci s svojim zborom uspešno nastopili na veliki ukrajinski proslavi v počastitev ukrajinskega kardinala Josipa Slipyja.
Avstralske »Misli« se čudijo zadržanju naših ljudi v tujini. Radi pripovedujejo, kako »lepo je bilo v domači fari, kjer je bilo lepo petje« in kako so »po dve uri daleč hodili na pevske vaje« ter podobno. Ko jih povabiš na pevsko vajo, pa nimajo časa. Ali je v tujini res ves pogum upadel?
V	Tully, Queensland v Avstraliji, je umrla Danica Skočaj, roj. Simčič iz Medane v Brdih, ter pustila moža in pet otrok.
»Narod — velika družina«. Pod tem geslom agitira mesečnik Slovencev v Venezueli »Življenje« za delo za Slovenski dom v Caracasu. »Narod je kot velika družina. Povezuje ga isti jezik, ista preteklost, ista kri. Združuje ga isto ozemlje, navade, značaj. Zato ni čudno, da se člani te velike družine med seboj povezujejo, lažje družijo, bolje razumejo kot s tujci, pa čeprav prijatelji. V tujini se še bolj čuti ta značaj velike družine, ki je narod. Zato si narodne družine ustanavljajo svoja središča, svoje domove. Delajo tako kot narod, zrel in samostojen, ne le pot »folklorna skupina . . .«
»Mladinska vez«, ki povezuje slovenska dekleta in fante v Argentini, poroča, da so imeli letos v marcu (tam je tedaj jesen) duhovne vaje, ki se jih je udeležilo lepo število deklet in fantov: izpod 18. leta je bilo 84 udeleženk, nad 18. letom pa 36. fantov pa je bilo izpod 18 let 63, nad 18 let starih pa 34.
V	skupinah Katoliške akcije med rojaki v Argentini obravnavajo letos razne vidike komunistične miselnosti in organizacije (poglavitne nauke marksistične-leninistične revolucije, dailje pojave antikomunizma in strahu pred komunizmom. Kot duhovno misel imajo na programu razgovore o delovanju Svetega Duha med verniki, o pomenu binkoštnega praznika in o ljubezni med 1 judmi.
Na televiziji je nastopila mladina naše župnije Marije Pomagaj v Torontu v Kanadi. Eno uro in pol je bilo programa, v teku katerega se je predstavila slovenska folklor-
na skupina v narodnih nošah in sicer z dvema plesoma; mladinski pevski zbor, 44 glasov, je zapel več slovenskih narodnih pesmi. Med oddajo je postaja pokazala več slovenskih krajev v slikah. Ob zaključku programa se je oglasila tudi slovenska govorjena beseda: pozdrav in voščilo za praznike ter prisrčen otroški »Zbogom«.
Ko so rojaki v Windsorju v Kanadi videli, da sta izšli dve lepi šolski knjigi za učenje slovenščine, so se opogumili in tudi oni začeli s šolskim tečajem za svoje otroke. Sestavili so šolski odbor, poučevanje pa sta prevzeli dve rojakinji in dva rojaka.
Jože Osolnik je že nekaj let delal v Essemi v Nemčiji. Vse drugo mu je bilo všeč, le s tem ni bil zadovoljen, da tam ni mogel najti neveste po svojem srcu. Ker pa je bil fant iznajdljiv, ni obupano gledal v nebo, ampak skočil domov v sosednjo vas malo pogledat. In glej, v Črni pri Kamniku je našel Suš-nikovo Hildo, ki je bila kot nalašč zanj. Poročit sta se šla v Škofjo Loko in sedaj sta oba skupaj v Esse-nu, odkoder znance in prijatelje lepo pozdravljata.
Rojaki pišejo
Še nisem znal hoditi, ko sta me že oče in mati nosila s seboj vsako nedeljo zjutraj v cerkev. Kot vsak otrok, sem tudi jaz mnogokrat v cerkvi jokal; pa me je mama zamotila s tem, da mi je začela na uho šepetati:
»Glej, kako lepe slike so tam na zidu.« Pripovedovala mi je imena svetnikov. Od takrat, ko me je mati še na rokah nosila, pa do danes je poteklo sedemindvajset let, pa še nisem zapustil katoliške Cerkve. Kar sta me oče in mati naučila, tega ne bom pozabil, pa čeravno se vse skupaj nekako vedno bolj in bolj modernizira. Bral sem, da so sklenili v Rimu na vatikanskem koncilu najvišji verski predstavniki na čelu s papežem, da se mora tudi vera prilagoditi modernemu svetu. Raz-
mišljam pa, kakšna bo čez dvajset let izgledala ta modema vera, ki bo imela mlade ljudi, ki ne bodo imeli nikogar, ki bi jih pravega verskega duha učil. Samo duhovniki jih ne bodo mogli vzgojiti v verskem duhu. Res je: tudi takrat bodo imeli otroci starše, toda kaj jih bodo učili ti starši, danes mladi ljudje, ki imajo deset let? Skoraj 50% je danes mladine od 10 pa do 15 let, ki sploh ne gredo v cerkev in tudi ne znajo najenostavnejših molitev. Kaj bo pa takrat, ko bodo ti imeli otroke?
V Avstriji v Salzburgu sedaj mnogokrat v cerkvah prirejajo razne koncerte moderne muzike, da bi mladino privabili v cerkev, ker starši ne morejo več mnogo vplivati na današnje mlade ljudi, ki jih svet po svoji modi vzgaja. Mnogo je seveda krivde na starših. Če
bi starši že v mladih Rtih učili otroke moliti in jih _s seboj v cerkev vodili, bi bi" li duhovniki olajšani _ pr' učenju verouka. Ta štiri leta, ko sem v tujini, sem videl že marsikaj. Bil sem pi' neki družini na obisku v Nemčiji. Mati je hotela svojo hči v nedeljo zjutraj zbuditi, da bi šla v cerkev. Pu je oče dejal: »Pusti jo, naj spi, ker gre zvečer na ples.«
Drugi primer je bil pa v Beljaku na Koroškem v Avstriji. Bil sem gost prl neki slovenski družini, toda ne bi verjel, če ne bi sani videl. Otroci so hoteli iti v kino, pa jih je oče vprašal, kdo zna tiste molitve moliti, ki jim jih je dal v šoli katehet. Kdor jih zna, tisti sme iti v kino. Mati se je nato še oglasila: »Preden gre kateri v kino, bomo še vsi skupaj molili večerno molitev.« Oče je vzel v roke rožni venec in pokleknil pod križ, ki je bil obešen v kotu sobe. Rekel je: »če boste dobro molili, bomo samo dva dela rožnega venca zmolili,
Po 28 letih umetniškega dela na odru Metropolitanske opere v New Yorku se je poslovila od newyorskega občinstva naša slavna sopranistka Zinka Kunc. V teku 28 let je nastopila 453-krat. Štirikrat je v tem času dobila častno nalogo, da je odprla newyor-ško operno sezono. V Timesu je pisalo o njej: »Zinka Kunc je največji dramski sopran po Rozi Ponselli.« Njena pevska kariera se je začela v Ljubljani, ko je igrala Leonoro v Verdijevem Trubadurju. Leta 1937 je v Salzburgu pela pod vodstvom slavnega dirigenta Arturja Toscaninija v Verdijevem »Requie-mu«. Tedaj jo je slišal direktor Metropolitanske opere in ji ponudil stalno pogodbo s svojim podjetjem. Sedaj Metropolitanska Opera zapira svojo hišo in tako se tudi Zinka Kunc poslavlja od New Yorka.
Rojaki v Torontu v Kanadi so zapeli no-vomašno pesem: »Novomašnik, bod’ pozdravljen« svojemu novomašniku Francetu Turku.
Argentinski Slovenci so imeli za zaključek letošnjega maja veliko prireditev v pro-
slavo sklepov 2. vatikanskega cerkvenega zbora. Zbrali so se v lepem številu pri osrednji Slovenski hiši v Buenos Airesu in pokazali lepo sodelovanje med duhovščino m laiki, med mladimi in starimi.
Kako lepa je slovenska pesem, je vsem navzočim spet pokazal v Kanadi (v Torontu) koncert slovenskih narodnih in umetnih pesmi dne 28. maja letos.
V noči od 30. junija na L julij so imeli letos v Avstraliji popis prebivavstva. Slovenci so dali razglas rojakom, da naj pri vprašanju, kje je kdo rojen, zapišejo (če so bili rojeni v Sloveniji): SLOVENJA (Jugoslavia). Če bi namreč zapisali le Jugoslavija, zlepa ne bodo Avstralci zvedeli, da je kje pod soncem tudi Slovenija. Naša dolžnost v tujini je namreč, da, kjer moremo, širimo poznanje Slovenije in slovenskega naroda.
Razmere v Argentini so precej nestalne. Kot drugi, tudi naši rojaki živijo v vednem strahu, da bo denar izgubil vrednost. Naj-
tako boste prišli še pravi čas v kino.« To je bil eden res lepih prizorov, ki ji pa na žalost le malo kje vidimo.
Pa še malo o tistih ljudeh, ki delajo danes načrte za nove cerkve. Meni se le zdi, da je danes malo lepih zgledov. če pogledamo cerkve, ki so jih v sedanjem času zgradili. Saj vendar večkrat ni podobe, da je zgradba božja hiša. Do danes je bilo lahko najti cerkev v tujini. Malo si odprl oči, pa si zagledal zvonik cerkve; toda take cerkve, ki jih sedaj gradijo, boš pa lahko ves dan iskal, pa še mnogokrat bi lahko zraven nje stal, pa ne boš vedel, da je cerkev, ker sploh nima podobe cerkve. Ne morem si zamisliti, da arhitekti izdelujejo take načrte za cerkve. Zakaj dovoljujejo tisti, ki dajejo denar za gradnjo, cerkve takih slogov? Kaj naj oče, če vodi otroka v cerkev, ki je sedaj zgrajena, sploh v njej pokaže! Saj še tistih slik križevega pota ni v cerkvi več, pa tudi ne ene
freske ni nikjer na zidu, tako da, če ne bi videl duhovnika pred oltarjem, sploh nc bi mogel verjeti, da je to cerkev. Za primer si samo naj nekdo ogleda novo katoliško cerkev v Bittig-heimu/Württemberg ali pa v Oberstenfeldu. V teh dveh krajih je mnogokrat slovenska maša.
Mnogo sem že prehodil sveta, toda nikjer nisem videl, da bi ljudje tako množično prihajali v cerkev kot v Sloveniji, na primer na Spodnjem Štajerskem. Če ponese človeka pot v Rogaško Slatino, bo videl lep primer. Cerkev so dali na novo prepleskati od zunaj in tudi od znotraj. Kdor pride v Rogaško Slatino, naj si pogleda cerkev od zunaj in znotraj, pa bo ugotovil, da je daleč naokrog ni tako lepe. Za popravilo so farani sami prispevali več milijonov dinarjev. Župniku g. Avgustu Štancerju vsa čast! Med vojno so bili tudi vsi zvonovi pobrani, pa^ je župnik tudi te kupil. Sedaj jih zopet pet visi v zvoniku.
S ponosom gledamo na božjo hišo vsi farani cerkve Sv. Križa. Tudi cerkve v sosednjih župnijah kot n. pr. Šmarje in Kostrivnica so prenovljene. Slovenci, ostanimo veren narod. — Vinko Jagodič, Nemčija.
s;-
»Ker še nisem prejela »Naše luči«, vas prosim, da mi jo v bodoče redno pošiljate. Pošljite mi tudi številko od prejšnjih mesecev. Priložite tudi položnico. — Na Bavarsko smo srečno prispeli in otroci se tukaj dobro počutijo na svežem zraku. Meni pa primanjkuje slovenske družbe in slovenske svete maše. Mož pa je že mesec dni v bolniški. . . Prejmite lepe pozdrave.« — Ladislava Laznik, prej v Oberhausenu.
Pripomba: Ko se kam preselite. tudi vi pošljite svoj novi naslov bližnjemu slovenskemu duhovniku. Tudi vaših pozdravov bo zelo vesel.
Uredništvo
bolje uspe še tisti, ki ga brž porabi za nakup sveta za gradbišče oziroma stavbe ali da najame posojilo.
Od časa do časa izide v Buenos Airesu v Argentini listič »Slovenska vas«, nekako župnijsko glasilo za rojake, ki so si postavili svoje domove na zemlji, ki jo je kupil rajni izseljenski duhovnik Janez Hladnik. Tam je sedaj Slovenska vas in spada pod občino Lanus pri Buenos Airesu. Pri lepi cerkvi, ki so si jo požrtvovalni rojaki sami zgradili, imajo tudi Baragovo misijonišče. »Šestnajst fantičev, od katerih so nekateri že kar celi fantje, ima letos to misijonišče, beremo v omenjenem lističu.
Slovenska misijonska zveza v zamejstvu je zbrala lani 10.596 dolarjev za 55 slovenskih misijonarjev in misijonark. Hvalevredno!
Združeni torontski in hamiltonski slovenski pevci so priredili 28. maja v mestu Torontu v Kanadi koncert slovenskih narodnih in umetnih pesmi.
Nemci se bojijo potujčevanja svoje dežele
Trenutno je v Nemčiji 1,2 milijona tujih delavcev. Nekateri vidijo v tem nevarnost za potujčenje te dežele, vendar je tako mišljenje napačno. To sledi iz naslednje primerjave: v zahodni Evropi dela pet milijonov ljudi izven matične države. Čeprav več kot ena petina od teh išče dela v Nemčiji, namreč 1,2 milijona, sorazmerno na število lastnih državljanov Nemčija nima največ tujih delavcev. Švica ima sorazmerno mnogo več tujih delavcev. V drugih evropskih deželah je naslednje število tujih delavcev: v Franciji 1,000.000, v Angliji 1,150.000, v Belgiji 163.000, na Švedskem 145.000, v Holandiji 52.000, v Avstriji 34.000, na Danskem 24.000.
Če bomo med njimi, bomo veseli
Po časopisnih vesteh bo dala nemška država poseljen sklad za gradnjo stanovanj za tuje delavce, ki bi radi dobili za seboj v Nemčijo svoje družine. S tem korakom naj bi odpadle težave, ki jih imajo tuji delavci pri iskanju stanovanj. Cenijo, da bi okrog 15.000 tujih poročenih delavcev rado dobilo svojo družino v Nemčijo, če se bo tudi za naše delavce ta fond kaj izkazal, bomo veseli.
Voltaire o zdravnikih. — »Dajejo zdravila, ki jih ne poznajo, v telesa, ki jih tudi zelo slabo poznajo!«
Treznost. — Ob pozni uri nekdo nagovori policaja:
»Oprostite, ali to ni hiša številka 5?« — »Ne, marveč 55.« — »Hvala, potem sem še trezen.«
Pametne sanje. — »Gospodična Mija, ponoči se mi je sanjalo, da sem vas prosil za roko. Kaj naj to pomeni?« — »Da ste ponoči pametnejši kot podnevi.«
Dva osla. — Kupil sem turistično razglednico, na kateri sta bila dva osla. Takoj sem napisal svojemu prijatelju nekoliko besed: »Ali jih vidiš, Francelj, kako so lepi, in takoj priznaj, da so tebi podobni!« — Po petih dneh sem prejel pismo od Franceljna: »Pepe, tebe sem takoj spoznal! Samo piši mi, kdo je tisti drugi!«
Slaba pevka. — »Kako ste zadovoljni z novo kuharico?« — »O, hvala, bo. Samo eno napako ima.« — »Kakšno pa?« — »Nikdar ne vemo, ali poje, ker je srečna in zadovoljna, ali pa cvili, ker se je opekla pri štedilniku.«
Potovalni zastopniki morajo znati tudi to-di tolažiti. Tak je bil potnik Izak Rozen-kranc, ki je prišel na svojem potovanju v malo mesto in poiskal neko svojo staro stranko, od katere je redno dobival naročila. V trgovini je pa to pot našel samo trgov-
čevo ženo. Na vprašanje po trgovčevem zdravju se je žena zasolzila in zaplakala: »Danes od mojega moža ne boste dobili nobenega naročila, ker smo ga včeraj pokopali.«
Izak pa hitro potreplja žalostno vdovo po rami: »Zato vam pač ni treba plakati, draga gospa, jaz vzamem tudi od vas naročila.«
Zastonj pač ne poučuje »dobrega« poklica. •— Pred sodnikom v sodni dvorani je stal »uzmovič«, ki je nekomu ukradel denarnico, medtem ko je okradeni ves c as držal roko na žepu.
Sodnik ga vpraša: »Kako vendar ste mogli ukrasti denarnico iz žepa, na katerem je okradeni ves čas držal svojo roko?«
Tat: »Tega pa že ne povem. Če se hočete te spretnosti naučiti, mi morate plačati ure za instrukcijo.«
Da ne bi zamudil vlaka. — Lačenpergar nima zob. Pride nekoč v kolodvorsko restavracijo in si naroči pečenko. Ker pa je porcija neznatna, se začne grenko pritoževati-
»Ljubi gospod,« mu odgovori natakar, ki je videl, da možak nima zob, »zahvalite Boga, da dajemo pri nas tako majhne porcije. Če bi vam prinesel velik kos pečenke, bi gotovo zamudil vlak.«
Čestitke. — Ko je pevka končala peti, so obkolili poslušalci njo in njenega deda ter obema navdušeno čestitali. »Zakaj pa tudi dedu?« —• »Ker je gluh.«
Zdravnikova sreča. — »No, ali si imel srečo s prvim bolnikom?« — »Sem, vdova je takoj poravnala dolg.«
Mali oglasi
Cenik oglasov: Vsaka beseda 1 avstr, šiling (2 bfr, 0,20 NF, 0.15 DM ali protivrednost). Uredništvo z objavo oglasa ne prevzema nobene odgovornosti glede vsebine oglasa kakor tudi ne glede oglaševalcev, ker jih ne pozna.
Naslov oglaševalca posreduje uredništvo le tistemu, ki v pismu priloži kaj za odgovor (ali mednarodni kupon za odgovor ali denar ali znamko). Pisem za osebe, ki oglašajo, uredništvo ne sprejema. Uredništvo posreduje le naslov oglaševalca.
Prevajalska služba v Nemčiji! Hitro in točno prevaja vse vrste dokumentov in listin iz slovenščine in srbohrvaščine v nemščino in obratno dipl. filolog Joseph Arech, 8000 München, Lau-ingerstraße 42. Pišite mu!
O
Slovenec, star 21 let, z nemškim državljanstvom, želi spoznati resno in pošteno dekle, staro do 22 let. Slika zaželena. Naslov, kamor mi pišite, posreduje uredništvo »Naše luči« pod številko 51. •
»Nevidna fronta« je naslov napeto pisani knjigi in
vsebuje spomine vojnega atašeja generala Vauhnika iz Maribora na njegovo špi-jonsko delovanje proti Hitlerju. Dobite jo, če pišete Družbi sv. Mohorja v Celovcu za 100.— šil. bros., 130.— šil. vezano.
0
28-letni slovenski fant iz Avstralije se želi spoznati z vernim dekletom primerne starosti zaradi ženitve. Inia stalno službo z dobro plačo in hišo v Sydneyu. Ker je slovenskih deklet v Avstraliji malo, se obrača na bralke »Naše luči«. Naslov fanta posreduje uredništvo »Naše luči« pod številko 52.
V šoli. — Učitelj ves jezen: »Takega razreda še nisem imel! To je pravi brlog lenuhov, mailomarnežev, pretepačev, razgrajačev . . . (Ta hip na hodniku pozvoni šolski zvonec.) — Nadaljeval bom prihodnjo uro!«
Pevsko društvo. — »Francelj, ti si pa zadnje čase čisto drugačen, odkar si pri pevskem društvu. Kaj pa tam delate?« — »Različno: včasih pijemo, plešemo, poslušamo gramofonske plošče, se zabavamo . . .« — »Kdaj pa potem pojete?« — »Ja, ko gremo domov!«
Pri zdravniku. — Zdravnik: »Vaša pljuča so grozna. Koliko cigaret pa pokadite?« — Bolnik:	»Približno dvajset na dan.« —
Zdravnik: »Preveč! Znižajte vsaj za polovico.« •— Čez mesec dni pride mož spet k zdravniku. Ta ga vpraša: »No, kako je z vašim kajenjem?« — Bolnik: »Držim se vašega nasveta. Dnevno pokadim samo devetnajst cigaret in pol.«
Domača nevihta. — Mož prinese iz mesta domov klobuk, ki si ga je kupil. Brž stopi k ogledalu, povezne klobuk na glavo in ugotovi, da je kupil prevelikega. — »Veš kaj,« se razjezi žena, »kadar boš šel spet kupovat klobuk v mesto, vzemi glavo s seboj!«
Ko sani zmore. — Odgovor zdravnika na vprašanje, kdaj lahko pričnejo mladi ljudje kaditi, se glasi:
»Takrat, ko si cigarete lahko sami plačajo.«
Slaba postrežba. — Neki gost je prišel v ljubljansko gostilno in naročil kosilo. Čakati pa je moral več kakor eno uro, predno so mu postregli. Poklical je k sebi gostilničarja: »Ej, vi, ali ste vi gospodar te gostilne?« Gostilničar: »Da, kaj pa želite?« Gost: »Prosim, dajte mi hitro peresnik, črnilo in papir ter pokličite dve priči. Pred eno uro sem naročil kosilo in sedaj mislim, da bi bilo umestno, da napravim oporoko, predno umr-jem od lakote.«
Rimski misal
Spet lahko postrežemo s popolno mašno knjigo (maše za vsak dan) »Rimski misal«, v rdeče usnje vezan, z rdečo obrezo, 3. izdaja (ljubljanska). Primerna je zlasti rojakom, ki so daleč od domače službe božje, nevestam in ženinom, pa tudi drugim. Stane 210.— šil. (420 bfr., 33 DM, 40 fr. fr.).
Družba sv. Mohorja v Celovcu.
Rojakom v pomoč
Končno vendarle . . .
Družba sv. Mohorja v Celovcu naznanja, da more končno vendarle postreči s precejšnjim številom slovenskih gramofonskih plošč tudi našim rojakom po svetu. Nudi vam naslednje plošče, posnete v Jugoslaviji: Plošče z 10 pesmimi oz. melodijami: Kvintet Avsenik, razne poskočne Kvintet Avsenik, Tam kjer murke cveto Kvintet Avsenik, Srečno pot Kvintet Avsenik, Stari mlin Boris Frank, Če te srce boli Zadovoljni Kranjci, Pozdrav s planin Slak, Kadar mim' hiše grem Narodne pesmi Slovenije Zlati časi...
Veseli planšarji (8 polk in valčkov) Najhitreje dobite ploščo, če pošljete za vsako 15 fr. fr. ali pa: 80 šil., 160 bfr., 13 DM, 2000 lir, 3.50 dol.
Ima tudi nekaj izvodov velikih božičnih plošč s 16 božičnimi pesmimi raznih zborov, iz Amerike, 215.— šil. s poštnino vred. (9,— dol.).
Najnovejša plošča je plošča Finkovega kvarteta iz Argentine, velika plošča z 12 pesmimi, 155.—- šil. (6.— dol.)
Ker je bilo precej muje, da so spravili skupaj primerno število izvodov gornjih plošč, da se splača oglaševati, svetujemo vsem, ki ljubijo domače melodije, da se te ponudbe iposlužijo. Ko bo zaloga razprodana, bo treba spet dolgo časa čakati na postrežbo.
Uprava „Naše luči"
nudi rojakom v pomoč naslednje reči:
© knjigo »Hitro znati francosko« (5 fr. fr., 50 bfr., 25 šil.)
© brošuro za učenje slovenščine »Cour de la langue slovene« (15 lefons) (10 šil., 2 fr. fr., 29 bfr.).
© lep zemljevid slovenskih krajev (2 fr. fr., 20 bfr., 10 šil, 2 DM, 2 šv. kr, 400 lir).
© krasno gramofonsko ploščo »Mati — Zlati časi« (ekskluzivna prodaja!) (50 šil,
8 DM, 9 fr. fr, 100 bfr, 2 dol.).
NAŠA LUČ
mesečnik za Slovence na tujem
Izide desetkrat v letu (vsak mesec razen julija in avgusta).
e
7. številka — letnik 15 September 1966
o
Dopise za številko, ki izide konec meseca, mora uredni-
štvo prejeti vsaj do 7. v mesecu. člankov ne vrača.
•
Za uredništvo odgovarja dr. Janko Hornböck. Založba: Družba sv. Mohorja. Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja. Vsi v Celovcu.
•
Naročnina za list je za vse leto 40 šilingov ali protivrednost: 80 bfr, 8 F, 6,8 švic. fr., 5,50 h. gld, 6,2 DM, 1000 lir, 12 angl. šil., 10 norv. kron, 8 švedskih kron, 10 danskih kron, 2 amer. dolar-
ja, 2 avstralska dolarja. - List lahko naročiš pri bližnjem poverjeniku ali pa naravnost pri upravi v Celovcu.
o
Uredništvo in uprava imata naslednji naslov: ,,Naša luč', Vikitninger Ring 26, Celovec, 9020 Klagenfurt, Austria.
•
Erscheinungsort: Klagen turi V e r 1 agsp o s t am t:
A-9020 Klagenfurt Printed in Austria P» b- b.