Pisma iz onstran groba. Piše pokojni Afron Voljniš, priobčuje Plorijan S von. vm. Eo sem se odpočil pod starodavnimi lipami, sem se izprehajal ob kristalnočistem jezeru, zamišljen v čarobni tukajšnji sret. Dragi Švon, kaj rad bi ti opisal tostrano prirodo, ali manjka mi izrazor. Ear reprezentira snovni svet, to Tse odseva v to mojo novo domovino, z razločkom, da je padla snovna zareza z vsakega bitja in z vsakega predmeta, ter da tukaj gledam najburnejše, vrveče žitje snovi prostega življenja. Earkoli življenja se je od pamtireka sem po snovnih pojavih upodobilo, to vse gledam pred seboj tako jasno tako čisto kot je zate beli solnčni dan. Tu zrem rse življenske sile v vsem njihovem vrvenju in stvarjenju, v njih raznovrstnih oblikab, ki so jih potom enovi zadobile t snovnem pojavu Tsemirskih svetov. Zdaj mi je umljivo, da se priroda ne izpopolnuje nazunaj, ampak naznotraj, to je iz sebe vase. Po druzenju elektronov nastajajo atomi in po zdru- ženju ionov nastajajo molekuli. Ti se družijo, da ustvarjajo nazunaj kalup, ia r tem kalupu zadobi psiha obliko v svrho izpopolnjevanja prirode same. Eer so vsi snovni pojavi le kalup bistva, zato imajo ti kalupi svoj pričetek in svoj konec, zakaj oni so le sredstvo, da je dosegla po njihpr iroda izpopolnitev svoje vedno se izpopolnujoče psihe. Eo sem tako zatopljen v prirodno stvarstvo korakal ob jezeru, zagledam na trati ležečega Amanata, ki je opazoval rosno kapljo, ki se je lesketala na vijoličnem listu. Da bi ga ne motil t njegorem proučevanju, sem hotel oditi, od koder sem prišel ali oni me opazi in reče: BAfron, ne ogiblji se me!" BOprosti, Amanat, nisem te botel motiti, zato sem se obrnil od tebe," mu odgovorim jaz. nAko te zanima proučevanje najnižjega pojava v vsemiru, lezi k meni y traro in opazuj z menoj postanek monade," pravi Amanat. Eo sem se vlegel, je Amant nadaljeval: BGlej, v tem prašku proučujem postanek vsemirskih pojavov. Gotovo je, da je nekdaj bil vesolni vsemir v pravem ponaenu besede kaos. V njem se je pričelo vrvenje in stvarjen.je potom brezmejno majhnih delcev. Tako, kakor lahko opazuješ tu na tem listu ta majbni prašek, katerega pričetek sem zapazil baš oni čas, ko si se mi bližal, se je pričelo prvo stvarstvo. Vedi, Afron, da stvarjenje še ni končano, in tudi ne bo končano, dokler bo čas brezkončen in brezkrajen. Vesolni prostor je poln takih monad, ki so nastale sofasno z nastajanjem prasnovi. Monada pravzaprav še ni telo, ker je ne moremo fizičao deliti. To veš, da je vsako telo fizično deljivo. Nastale pa so raonade potom združenja brezmejno majhnih delcev, takozvanih ionov. — Vsi ti deli, združeni v monado, tvorijo celotno enoto. Monade se vpodabljajo na določenib krajih in prostorih. Clorek bi mislil, da so te male monade vse enake, ali to ni tako. Nekatere so finejše, druge preprostejše narave. Iz tega se labko sklepa, da so tudi ioni, iz katerib so monade nastale, nekateri finejši drugi bolj preprosti. Dobro opazuj in videl boš pryi življenski pojar tu v nastajanju raonade. Vidiš li, kako se družijo pravsemirski ioni v monado? Monada je prvi nevtralni fpojav, brezmejno majhen, vendar že na prostor navezan, ki ni čisto pozitiren, ne žisto negativen, ampak v nji sta psiha in snov že združeni po vsemirskih praionskih delcib. Pri nastajanju monade se družijo zunaj preprosti in znotraj finejši ioni, torej so zavzeli y pričetku preprosti ioni obseg in finejši središče monade. Zdaj pa, če opazuješ monado, lahko razvidiš, da sočasno prohajajo preprosti ioni na znotraj in tem se umikajo finejši ioni na pereferijo monade. Tako obstoji ta nastala monada iz finejšega in prostejšega zrna in iz fiaejše in preprostejše sfere ali, kakor učenjaki rečejo, iz dveh ravDi, plasti ali ovojev. Vse raonade so nastale potom mehanično delujoče prasile na prasnov. Iz te majhne monade lahko sklepamo na vsemirsko enoto. Ker vemo, da soioni pozitivne in negativne narave, to sta dre nasprotni in vendar privlačni naravi, ravno tako vladata tudi v vesolnem vsemiru pozitivna in negativna sila. Iz tega sklepamo: Vsemir obstoji iz pozitivne prapsihe in iz negatifne prasnovi. Ejer se družita, ustrarjata življenske pojave. Gim fiaejša je snoT, tem lažje jo obvladuje psiha, in kolikor bolj jo prevladuje psiha, toliko višji in popolnejši je dotični psihični pojav. To veljale o ionih, ki so deli molekula. Nasprotno pa imajo elektroni, deli atoma, lastnost, da imajo vsi enako množino negativne sile. Vsi so negativni, in čeravno so elektroni vsi negatirni vendar jib. združuje neka sila, ki jo labko imenujemo psiho — v enoten atom. Ta psiha pa mora biti nasprotne narave kot so elektroni torej pozitivna, da ji vzdržuje v celotni enoti, in sedež te psihe je gotovo v središču atoma. Ako sedaj še natanko pogledamo ? strarstvo, vidimo, da je oni zakon prirode, ki velja za posamezen, najmanjši njen del, istotako veljaven tudi za celo družino. Ear velja za atom, to velja tudi za vsako telo, za vsak planet, in kar velja za en planet, velja za vesolni nebesni sestav, velja za vesolni vsemir. V vsemiru vlada sila, ki ;Tse vzdriuje in vpodablja, ki razbija in ruši, ali ne uaičuje, ampak ustvarja iz sebe, zase." Tako mi je razlagal sivolasi učenjak, stari Amanat, strarstvo na podlagi najmanjšega delca. Hvaležno sem se mu zahraljeral za njegov trud, Zvezde ugaševajo, zato končava in Te pozdravlja TVoj Afron. (D»Ije.)