Ksaver Meško
Naš Francelj
-^ih. za pokoro tni je. ta naš Francelj! /a pokoro proii svoji volji. Zakaj hudol>en ni, dobro vzgojen. pritlne starše iinu. Ttula nemiren. nciniren.1 Pravi migljec-. — Je pa migljec* majhen klopo-tee, brcz raacljekov, kladivee. itt brez deščiee, ob katero ua klo-[>otcu macljcki udarjajo. 1 orej piav majlicn, prav Jahek. pa ga vsaka s&picti sute, vsak vetre ihu peresa vrti. Tako je vedno ne-m i ren.
Takšcn je nas Francelj. Ro-jcn med Ncmci v I,aJ)(Klski dolini na Koroskem. Na ¦f-maiin« se mu končuje iinc. znaruenje itemške-ga porekla. Ko je prišel s starŠi st-m, ni znal slovenski. Zdaj ne-zna vec nemški, le kako zelo na-vadno besedo še.
Starši zclo skrbijo zunj, njih CLtinec je. iViso hogati, a že ko je začel v šolo hoditi, je bil ztnerom čcdno oble<:en. Zdaj so časi huj-ši, vendar se vidi. da ctoma zelo gledajo imuj, tla ne hodi zam--marjen   okoli.
Je silno priljutlcn. Ocl za-čtlka 111 i je veČkrat pripovcdo-val, kaj so doma delali, kaj go-vorili. Tako nekoč: Mati so rckli: .Kako Ie io, da te pospod tako ra<U imajo, ko si pa tako siten?\> — Siten res včasih si, Francclj.    juz na ld. A Kraneelj se saino ncdolžno sinehlja.
št* ko je sedel mecl najuiaiijšimi, nm j« mati zbolela. Odpeljali st» jo v boinišnico v Slovenjgradec. Očc. še mla<l, tesar, je moral delati tedaj pa<" tcm pridnejf.
Pa mi je FranccJj v Šoli zaupul:  ^Ob petih vstauein« — pozimi je bilo —    zakurim in nama z očetom kuham zajtrk.« — »Ti kuhas?« sem ga ne-vemo poglcdal. — >Jaz, jaz!« — In so mu žive črne oci gledale tako puguniDO iu odkritosrčno, da nisem nič vcč dvomil. —    lodaj si jia rcs junak! Le lepo pomafraj očetu, da mati ozdravijo in se vrnejo. Ali moliŠ kaj za njih?« — »Vsak vc(Vr.i — V oceh so mu zalesketale solze. \ časih mi prineso y Šolo jabolko ali hruško. ;Kar obdrži, Franeelj. Saj jih  sami  nimate.'-
sPasfiu Gabrovnikovc krave in naso zravcn ua Gabrovnikovfni trav-niku. Pa jih dobiin.f
Je že v klopi, cla mu ne bi mogel Tmiti.                                            -J
Ministrant   jc.   1'ride  sicer  sarno  ob  uedeljaK, daleč   ioia   v   ccrkev.   J«
pri ultarju isti migljec. Pa ga vČasih oštejem: iFrancclj. vsaj v cerkvi bodF
mirenU  —    Da, da!<  mi obljublja tcs v ognju. \n me glecla tako vdano iu
zaupno, da bi prisegel: . Nikoli vee se nt* bo po cerkvi oziral, nc po kolea^a
' lem in tja mezil, ue si tlolgih las s tako silo nazaj gladil. kadar mu Čisiw
doli na oči patlajo.'
A je piibodnjo Jirdeljo isti  neinirneŽ, ki je bil.                                   i
Vča-:ih uiora ob sobotah, ko imamu krščauski nuuk.. iii ven stali. Tudjj
s šibo jih clobi ktlaj po rokali. Tedaj pride drugi dan. v nedcljo. nckolilc^j
pc^bit v zakristijo, Že eno uro prt-d sv. mašo. Pa boječt-. v dvomih in uina-
hovaje. se mi li naj  pribiiža ali ne, stopa proti meni in mi   poljubi  roko.
Mati ga cloma tako uči. \jt--gov tovariš ?trežnik. ki je v šoli vcdno vzor^d
mireu.  tega nikoli  ne  stoii,  lu me gleda z  velikimi. sevajocimi  očrai tejju
vdano iiji zauinio. da si mislim:  ;Kaj se hoce s takiralt- 1'ranct'ljmim? OofeM
1   mu  mova človek bitili                                                                            "S
ko vidi, da nisem več bud, inu obraz v vcselju kar žari. Pa si s tajB
1 vjieino  ublači   rdečo  strežnisko   obleko.  kakor  bi  se  ba),   da   mu   niosH
1 vendarle še porečeni: >Ne boš vec stregel! Nisi dovolj priden!'             ]H
Rcs, kaj se hoče s takimle Franceljnom?