Vera je prva. Tudi na Slovenskem Štajarskem se čujejo sem ter tja že glasovi, ki pravijo, da naj vero nekako na strani pustimo, čeS, da vera pri nas ni v nevarnosti, torej je tudi braniti ni treba. Tega mišljenja bodo zlasti oni, kojim se ponuja neko brezverno rodoljubje. Mi se pa s tem ne strinjamo, kajti iz takih naukov in nazorov bi se utegnila izcimiti verska mlačnost, ki je že sama na sebi nevarna in dostikrat celo začelek nevere. Spominjamo se pri tem Krislusovib besed: >Kdor ni znenoj. je zoper mene!« Komur je vera' poslranska reč, začel se bo ogrevati za kak drugi uzor, ki postane njegov malik, božjo službo pa bo začel zanemariati; konec tacega mišljenja je, da tisti človek v verskem čutu čisto otrpne, v smrtne grehe pade ter postane- souražnfk Boga in njegovil. dlužabnikov, ker mu do tistih mrzi. Kdor je že kaj skusil in videl, je to prelevenje lahko že dostikrat opazoval. Prav je, da Ijubimo svoj narod in svoj jezik, ki ga nam je Bog dal; toda Bog je le en sam in sovraži vsako malikovanje: le Boga moraino čez vae Ijubiti, ker je On nas prei ljubil ter celo svojega edinorojenega Sina za nas v smrt dal, in ker vse, kar imamo, le od Njega imamo. Vse posvetno je minljivo, tudi narodnost in materni jezik so le posvetne, minljive stvari, kajti v nebesih bomo vsi en sam rod nebeščanov, vsi enakopravni otroci nebeškega Očela in bralje Kristusovi, govorili bomo vsi isti nebeški jezik; tam pieneha razloček med narodi. Kakor je torej poštenega človeka vredno, spoštovati in braniti narodnost in jezik kot božje darove, tako je nespametno in pregrešno, staviti te darove nad darilca, vsegamogočnega Boga in nad vero. Kdor zavrže vero, upre se Bogu, kajti »vera« pomeni našo »zvezo z Bogom«; ta zveza pa obstoji v tem, da mi njegovim besedam verujemo in njegove zapovedi spolnjujemo; ako to storimo, bo tudi Bog svoje po Kristusu in prerokih dane obljube spolnil in nas sprejel v nebeško kraljestvo, katerega nikdar konec ne bo. Vera je torej za nas prva potreba, kajti »kdor ne veruje, je že sojen«, pravi sv. pismo. Pa ne samo za večnost, tudi za posvetno srečo nam je vera potrebna. Kdor kmetu vero vzame, ga tudi gospodarsko uniči, kakor pričajo stoteri izgledi ob nemški meji na Koroškem in Šlajarskem. Kmet mora pri trdem delu toliko trpeti, toliko skrbij in pomanjkanja prestati, da bi moral obupati, svoj dom zapustiti in po svetu bežati, ako ga ne bi tolažila in krepčala sv. vera, ki mu obeta večno veselje za pozemsko trpljenje ter mu veli, hrabro in možato ustrajati v trdem boju ter skrbeti za ženo in otroke, poslednje krščansko izrediti, delu privaditi in jim domačijo kot dedščino ohraniti. Vera daje krščanskemu kmetu moralno moč, da ostane pri trdem delu, da samega sebe zatajuje in si komaj najpotrebnejše privošči, samo da domačijo svojega očela spet za svoje otroke ohrani. Kaj bi se naredilo iz naše ljube slovenske domovine, ko bi vsi naši kmetje brezvcrski liberalci postali, svoje hiše in njive prodali in pa grlu po^lali? Tuji ljudje, ki imajo več denarja, ko mi, bi vse pokupili, naš rod pa bi sčasoma zginil. To je navadni fconec naših »liberalnih« kmetov: ko so ga enkrat mestni brezverci v »liberalea« predelali, hoče tudi sam p"6 mestno in gosposko živeti; obleče se po gosposko, zahaja ali se vozi v mesto k svojim »prijatlom«, dobro je in pije, igra na kvarte itd.; on denar zapravlja, doma pa se delo zanemarja, on zagazi v dolgove, iz katerih ni več rešitve: Konec veselega »ybe_ralnega« kraetpvanja tac^ga posestnika je, da se mu vse proda, on ježeno in otroke ob vse pripravil, sam pa v kaki žganjarni konec vzame, žalosten konec po sodbi sveta, še bolj žalosten v pogledu na večnost! Kdo bi se po takih zgledih še drznil, slovenskim kmetom svetovati, naj postanejo versko mlačni in naj se poganjajo edino le za svojo narodnost?! Tak ni prijatelj, ampak največji sovražnik našega naroda. Kmet je najmočnejši steber naše narodnosti, in kdo daje kmetu dušno moč, da je in ostane korenjak in poštenjak, če ne sv. vera? Pustite torej posvetne malike abotni in pustolovni gospodi, saj tudi nje ne bodo osrečili; našim kmetom pa ne ponujajte tacega blaga! S tem bi jih le zbegali, spridili in pomehkužili, da bi nazadnje ne bili ne tič, ne miš, ne gospod, ne kmet, brezznačajne, veternate veše, da bi svoje prepričanje kakor obleko vsako leto dvakrat menjali.