Ali naj otroci v šestem ali sediueoi letu grejo v šolo? To vprašanje prevdarjajo že nekaj časa ne le šolski, teuiuč tudi drugi možje, ki se pečajo s šolskimi postavami in sploh s šolskim življenjeiu ; toda še dan danes ni popolnoma določeno, s kteritn letoni naj otroci začenjajo šolo. Po večletni skušnji v učiteljskem stanu tudi jaz priterjujem tem, ki pravijo, da naj se sploh (izjeme naj bi bile povsod} sedino leto odločuje otrokom za šolo, in sicer zato, ker 1. naj večotrok pred sedmiin letom še na telesu ni toliko vterjenili, da bi brez škode mogli prenašativse, karšola od njih tirja. Česepa otroci silijo in v kaki reči presilijo, jih ta nenaravna sila pozneje v splošnem duševnem in telesnem razvijanju dalje zaderžuje kakor čas, ki ga pri začetku (le vidoma) zamude. Nekteri terdijo , da otrok perva leta v šoli nič kaj ne terpi, ker se le nekako igraje uči in še ne pozna resnosti šolskega življenja. Ta misel pa je popolnoma kriva; otroci niorajo v šoli delati, ne igrati, in akoravno si učitelj prizadeva, da učencem, kolikor more, šolske nauke prijetno razvija, se otroški mehki um vendar kolikor toliko trudi in napenja, kar otrok vselej sam ne čuti; scj tudi plesavec veselo raja in pleše, pa se vselej vtrudi, in večkrat celd popolnoma onemaga. Posebno naj bi se gledalo ludi na lo, kako težavna je otrokom pot v šolp. Poglejiuo po zimi, kako premerti, mokri v čevljih i. t. d. pridejo mali revčiki v šolo; ne more se jini vedno kazati, kako naj se napravljajo, kako naj se sploh varujejo slabih potov i. t. d., da bi toliko ne terpeli, ker v otroku se pretaka živo kri, ki ga goni sim in tje, in ima še preslabo in premalo skušeno voljo, da bi pametno ravnal. Poletni čas male revčike nadleguje prehuda vročina toliko, da v šoli pri naj živejšem poduku omagajo in večkrat prav sladko zaspe, kar jim previdni učitelj tudi ne šteje v preveliko pregreho , in jih za tega voljo tudi nikdar ne graja ali še celo kaznuje; našteje se slo in sto takih in enakih vzrokov, kteri v očeh vseh skušenih šolskih mož jasno kažejo, da naj se nježna mladost ne preobložuje in ne mori prezgodaj. Ako pa učeni šolski postavodajavci omahujejo o tem vprašanji, naj pa si zvolijo gotovšo, ne pa negotovšo pot, dokler se popolnoma ne pokaže, kaj je bolje. Varujmo mlado drevesce, iz kterega niora prirasti čversto, močno drevo! 2. Všestem letuje šenaj več otrok zaresni šolski nauk po duhu nezrelib. Vsak naj po sebi sodi, in videl in spoznal bo , da se mu je še le pozneje jelo jasniti v glavi, in da je še le v dvanajstem ali trinajstem letu še le dobil pravo veselje do učenja in da je takrat v enem letu inogel več storiti, kakor popred dve ali tri leta; tedaj tu ne velja izgovor, ki terdi, da naj se mlad človek zgodaj začenja učiti; uči naj se le , toda doiua — ne pa v resni šoli. Današnja šola veliko veliko tirja že od nialih učencev, in če se vse to sploh primerja / zniožnosljo pri otrocih s šestimi leti, se nikakor ne more sploh zapovedovati, da naj otroci že v šestem letu grejo v šolo, posebno ako se bode ravnalo po novi postavi, da bodo otroci dalje hodili v šolo. Otrok naj saj nekoliko dozori, potem naj se uči! Res, da eno leto ni veliko, toda skušena resnica je, da pri nježnih letih e n o leto več izda, kakor pozneje tri leta, in kar se na videz eno leto zamudi, se v resnici drugo leto trikrat prihiti. Rekel pa bode morda kdo: Videl sem otroke, ki so že v šestem ali že v petem Ietu znali na pamet velikanske reči, in so zgled že marsikteremu niladenču. Ljubi inoj, tudi jaz sem že videl in občil s takimi prezgodnjimi mladimi cveticanii, pa skusil setn, da taki prezgodneži so malo malokrat donesli kaj sadii, ter so bili v v poznejih letih živa podoba mladega zaostalega drevja. Otroci naj grejo tedaj sploh v sedmem letu v šolo , in učili in naučili se bodo ravno toliko, kolikor se nauče ti, ki začenjajo s šestim letom. a. p.