FERDINAND OSSENDOWSKI ŽIVLJENJE IN PRIGODE MALE OPICE »Opica! kako je lepa! To je — šimpanz!« Črez hip se je zbrala pred oknom truma paglavcev. Prisluškovala sem, kaj so govorili o meni ljudje. Cudila sem se vedno. Ne razumem Ijudi! Ali so modri, ali — niso... Nekateri so se navduševali zame. Pravili so, da sem lepa in zelo podobna ljudem. Drugi so iz studa pačili usta in šepetali: »Kako gnuss na. grda opica!« Ne razumem Ijudi! Vem samo, da nisem Iepa, vem pa tudi, da nisern pnusna .. Zakaj tako inodra bitja. kot so ljudje, pravijo to, česar ni. •Na, lisica, poslastico!« je zamrmral. Lepa. rjava lisica je zamahnila s košatim repom in zgrabila ptička. Dalje nisem gledala. Stari človek je stopil k meni. »Kako se kaj imaš, gospodična?« jc vprašal, prekanjeno meži« kajoč. Bil je v tem hipu podoben Ori«Oriju. »A, ne spodobi se dobro vzgojeni gospodični, četudi je šimpanzs kega rodu, da pogleda v kozarec!« je pravil plešasti starček. »Žganje ne pripelje do ničesar dobrega! To je to! O, seveda!...« Odnesel je mojo kletko in jo postavil na okno. Videla sem pred seboj steklo. a za njim ulico. Švigali so avtomobili. Naglo so hodili Ijudje, hiteč v različne kraje. Nenadoma je neki deček obstal pred oknom in vzkliknil. J Čudno je vse to! 1 Dan izpremenjene usode. Sedela sem nekoliko dni v kletki. Po dnevi so jo izstavljali na oknu trgovine. Plešasti starček ni bil zame ne dober ne slab. Krmil me je in venomer klepetal. Kmalu sem ga nehala poslušati. Dolgočasil me je. Njegove besede niso imele smisla. 74 Hranila sem se z mrkvico. surovim krompirjem in salato. i o ni nikakršna poslastica. toda v potrebi se lahko je ... Hrepenela sem k Zo»Zo. Po noči sem se jokala. Zdelo se mi je. da slišim njeno klicanje: »Kaškica! Kaškica!« Planila sem pokonci in prisluškovala. Ničesar razcn žvrgolenja ptičev in mrmranja pleša* stega kramarja nisem slišala. Obup me ni zapuščal. O. ko bi vsaj mogla pisati! Nisem imela niti koščka skorje niti lističa papirja! Trudila sem se, da bi si vse dobro zapomnila. Morda se mi kdaj po= sreči napisati svoje prigode; s tem sem se tolažila. Nekega dne je stopila v trgovino visoka, skrbi polna gospa. Opa> zila sem, da ima objokanc oči. Vprašala je po ptičih. »Hočem imeti takega, ki bi mogel razveseliti mojo hčerkico.« je govorila z žalostnim glasom. »Revica je težko bolna.« »Imam papige. spoštovana gospa,« je govaril kramar, »to so zeln modre ptice! Znajo govoriti, žvižgati.« »Zvižgati? Jaz tudi znam to!« sem si mislila. Dala sem prste v gobček in sem zažvižgala. Gospa in plešasti starček sta se zdrznila in odskočila k vratom. Moja usoda se je takoi spremenila. Gospa se je odločila, da me vzame s seboj. Dolgo se je razgovarjala in se radi nečesa — kakor se je zde!> — prepirala s starčkom. Naposled mu je dala nekake barvanc y>. pirčke. Plešasti kramar me je s pokloni in z neprestanim klepetanjem odnesel k avtu. Krenili smo na neznano pot... Dnevi pri bolni deklici. Moja nova gospodinja je mala deklica. Malo večja je <>d mene. lma modri očesci in zlate laske. Revioa j boltia in žalostna. Ne more se premakniti z mesta. Leži v postelji \w staka dan in noč. Joče se bolna, žalostna deklica. Zelo jo obžalujem! »Prinesla sem ti malo opico,« je povedala visoka gospa — mamica deklice. »Je to mala šimpanzka, baje zelo modra. Hotela bi, da bi tc razveselila in zabavala, hčerkica moja!« 2e scm vedela, kaj mi je storiti. Mala, slabotna Zana se sedaj neprcstano smcje. Niti hip noče ostati sama. Vedno me kliče. Pridna sem. Ne dotikam se nobenega predmeta v hiši. Salim se in zabavam Zano. Delam to radi nje, kcr vem, da je bolna. Srce moje pa hrepeni in je bolno. Vedno mislim na Zo«Zo. Čujem njen glas. Včasih prihajajo k meni prisrčni glasovi njenih gosli. Zo«Zo! Zo:. ^ srečna. Svoje dolžnosti izpolnjujem pošteno. Tako je delal moj <>. — hrabri Rru. vodnik naš. Imam zopet hruške, banane. Spoznala sem novo sadje — jabolka. ureskve in grozdje. Dobro je! Vendar je banana — najboljša. Gotovo radi tega, ker raste v džungli. v moji džungto. Rada imam tudi pomaranče. Pojedla bi tudi prav rada papae... Tukaj jih ne vidim nikjer. Cemu? V džungli in na savani je mnogo papajevih dreves. Res je. da je to zelo daleč odtod, zelo... Naposled sem dospela do papirja in svinčnika. Zana je za zabavo nekaj risala. Vzela sem velik kos papirja in naposled napisala svoje irigodc. Vse, ki sem jih preživela od nesrečne ločitve od Zo=Zo. Samo c pomislim, da bo zadnji spomin ZosZo name prevrcijena ura! Ob rej misli mi fire kar na jok! Tu tudi visi ura. Velika, okrogla. samo brez nihala. Ropoče prav tako tiho: »Tik*tak! Tik«tak!« Zvoni pa čisto drugače. Hitro — hitro in tenko kot mali. najmanjši ptiček: »Dik! Dik! Dik!« Smešna je ura. Zdi se mi, da je vedno v zadregi in da se ji nepre« «tano mudi. Medtem pa ostaja vedno na istem mestu. Na steni, ob peči. Peč je dobra. Greje malo 2ano in ubogo žalostno Kaškošimpanz« ko. Rada imam peč! Dan, ko zopet grem po svetu. Mnogo dni sem prebila z Zano. Ni več stokala in tudi dolgočasila se ni več ... Zdravnik je povedal, da je ozdravila Zano mila, zabavna mala opica. To se pravi — jaz! Bila sem srečna in ponosna. Ali je to plemenito — ozdraviti bolno dcklico? Zabavati jo in jo tolažiti, ko je moje srce plakalo? Naposled je 2ana vstala iz postelje. Njena mamica je iraela solze radosti v očeh. Deklici se je hitro vračalo zdravje. Tekali sva z njo po vsem domu, šli sva se skrivalnice. Nisva se ločili niti za en hip. Vzljubila sem svojo malo gospodinjo in sem se zavzela zanjo. Če ie stopila k mrzlemu oknu, sem jo vzela za roko in jo odtegnila. Dvi= ^:u]a sem ji toplo pokrivalo, če ji je padlo z ramen. žana se je rada Lirala z menoj, toda ni me ljubkovala. Dajala mi je okusne karmelke, piškotc in sadje. Moje srčece je zahtevalo nekaj drugega. Večkrat sem sanjala, kako me Zana vzame na roko, me primne in poboža po glavi. Potrebujem ljubkovanja. Saj sem vendar še otrok. Mala sirotica, brez atka in mamice, brez mile, dobre Zo*Zo. Žana ni razumela tega. Včeraj, ko sem se čutila zelo samotuo in žalostno, sem objela svojo majceno prijateljico. Motela sem jo poljubiti v lioe. Zana je skočila s stolice in zakričala: »Proč, gnusna opica! Kako si upaš dotikati se mojega obraza?!« Prijela me je za uho in me začela biti po gobčku. Torej tako? Jaz sem dala žani radost in zdravje, ona pa me bije po ročicah in gobčku... O, Zana je zelo, zelo nedobra! Strah me je objel. Gledala sem v njene modre oči, ki so postale zlobne. Mislila sem si: »Kakšna bo Zana, ko doraste?« Ne hotela bi biti tedaj v njenih rokah. Stekla sem v svoj kotiček. Sedla sem in začela kimati z glavo. Morala sem resno premisliti to, kar se je zgodilo. Nisem več imela rada Zane. Nisem mogla dlje ostati pri njej ... Čakala sem trenutka, ko odpira služkinja pred nočjo vrata na dvorišče. V nedrije sem shranila svoj dnevnik in svinčnik pa sem. ne da bi me kdo opazil, stekla iz hiše. Sklenila sem, da se nikdar več ne vrnem k Žani. Ljub.ša sta mi rdečelasi Vrabec in plešasti kramar nego ona! Ne vem zakaj, toda ljubša sta mi... (Dalje prihodnjič.)