Harry Mathews
Katalog nekega življenja
Če je pri vsakem pisatelju, ki si zasluži ta naziv, pogosto mogoče razbrati zanj posebne poteze, pa obstaja neka družina pisateljev, katerih posebnost je tako izrazita, da jih ne moremo povezati z nobenim drugim, živečim ali umrlim avtorjem. Prav v to družino, ki med najbolj znane člane iz tega stoletja šteje Franza Kafko in Raymonda Roussela, spada tudi Georges Perec. Italo Calvino ga je opisal kot "eno izmed najbolj nenavadnih literarnih osebnosti na svetu, tako nenavadnih, da ni prav nikomur podoben" - in ta opazka velja za vse njegovo pisateljsko delovanje. Avtorji, ki jih je Perec občudoval (med njimi Kafko in Roussela), so v njegovem delu pustili številne sledi v obliki referenc, včasih celo izposojenih fragmentov, a zelo težko bi v njem našli nespodbitno "kafkovske" ali "rousselovske" odlomke. Prav tako bi zaman iskali sestavine, na osnovi katerih bi v Perecu lahko prepoznali učenca Leirisa ali Nabokova, Melvilla, Lowrya ali celo Queneauja, ki pa vendarle pri njem vsi veljajo za spoštovane avtorje. Očitna Flaubertova prisotnost, ki odločilno vpliva na formo in slog njegovega prvega romana Les Choses (Stvari)', je izjema le na videz, saj tu ne gre toliko za vpliv kot za premišljeno posnemanje, ki ima resnično inovativno vlogo.
Obe Perecovi najuspešnejši knjigi, Les Choses in La Vie mode d 'emploi (Življenje navodila za uporabo)", sta mu prinesli sloves "slikarja sodobne družbe", a v resnici je njegovo delo kar se le da intimno. Zaradi La
' 1965, Julliard, zbirka "I,cs I.ettrcs nouvelles". " 1978, Hachette/POL.
9()	LITERAT U R A
Disparition (Izginitev)' in drugih tekstov, ki izhajajo iz njegove Oulipojevske" izkušnje, so v njem videli žonglerja, virtuoza, a to podobo postavljata na laž izjemni silovitost in odkritosrčnost, ki ju izžarevajo vsi njegovi še tako formalno zapleteni spisi. Takšni nesporazumi so verjetno neizogibna posledica nenavadnega načina, na katerega se je Perec loteval pisanja, saj bi njegov pristop po vsej pravici lahko označili kot ne samo izviren, ampak tudi kot izvoren: od začetka do konca svoje pisateljske kariere je Perec, namesto da bi si prisvajal razpoložljive tradicije in forme, na novo premišljal in izumljal samo dejanje pisanja. Kako radikalen je bil njegov pristop, lahko dojamemo na osnovi bistveno pomembne vloge, kakršno je - v La Disparition, a tudi v takšnih knjigah, kot sta W in La Vie mode d'emploi - igral temeljni element jezika, črka, ki jo je z nenavadnim načinom uporabe spremenil v sredstvo za izražanje (ne toliko simbol kot formalno orodje) praznine, odsotnosti, smrti, osrednjih problemov svojega literarnega prizadevanja.
Perec je bil otrok enega največjih razkolov v naši Zgodovini, poskusa genocida in strahovlade, ki se je končal s koncentracijskimi taborišči. Ta razkol je v njem pustil globoke rane, na osnovi katerih je - kot odziv nanje - zgradil svojo izvirnost: brez družine, brez skupnosti, v kateri bi našel svoj prostor, si je Perec literaturo postavil za svet, v katerem je lahko našel, na novo ustvaril dom ali celo domovino. O neki knjigi, ki jo je v mladosti vedno znova prebiral, je zapisal "da mu je pomenila skoraj zgodovino, izvir neizčrpnega spomina, stalnega premlevanja, gotovosti". In o svojih starših je kasneje dejal: "... pišem, ker so v meni pustili neizbrisno znamenje, katerega sled je pisanje; pisanje je spomin na njihovo smrt in potrditev mojega življenja."
' 1969, DanoCl, zbirka "l.es I.ettres nouvelles".
"OuLiPo" = Ouvroir de I.ittčraturc Potentielle: leta 1960 na pobudo Raymonda Queneauja in Fran?oisa Le I.ionnaisa ustanovljena "raziskovalna skupina za eksperimentalno literaturo", sestavljena iz pisateljev in matematikov. Raziskujejo možnosti novih metod literarnega ustvarjanja, pri čemer odklanjajo vsakršne subjektivne vrednote, inspiracijo in naključje ter literarna dela gradijo na osnovi izjemno strogih in omejujočih matematičnih zakonov ali pravil različnih iger (Sah, tarok, go...), /.notraj tega obstajata dve usmeritvi: analitična, ki išče pravila in omejitve v delih starejših avtorjev, jih obnavlja in izboljšuje; sintetična, ki izumlja popolnoma nove strukture, največkrat na osnovi matematičnih zakonov. Poleg iniciatorjev in Georga 1'ereca so bili člani še Italo Calvino, Jacques Roubautl, Paul Fournel in drugi, (op. prev.)
L I T E R A T U R A
91
Napačno bi ravnali, če bi hoteli ločiti Perecove bolj ali manj biografske spise in spise, ki jim je bila za izhodišče neka formalna opredelitev. Njegovo delo je kot iz enega kosa: je transkripcija izjemne občutljivosti in izjemne inteligence, ki sta se združili, da bi - na pretkan in obenem naiven način -na novo zgradili svet, v katerem ni absolutno ničesar zanesljivega; pri tem sta si pomagali zdaj s sestavljanjem zdaj z razdiranjem stvari iz tega sveta, med katere sodijo tudi črke in besede, pesmi in knjige.
"Nimam spominov iz otroštva ..." je zapisal Georges Perec. Rodil se je v Parizu 7. marca 1936; starši so bili poljski Židje, ki so emigrirali kakih deset let prej. Zelo zgodaj je postal sirota: očeta so ubili med spopadi junija 1940, mati pa je bila 1943 deportirana in ni znano, v katerem taborišču je umrla - morda v Auschwitzu. Od oktobra 1942 do konca vojne je Perec živel pri sorodnikih v Villard-de-Lans in v Lans-en-Vercros, kamor ga je pripeljala njegova teta po očetovi strani. Ta ga je skupaj z možem posvojila in leta 1945 se je vrnil v Pariz. Leta 1954 je končal Collčge d'Etampes in se vpisal na Sorbono, vendar je bil njegov študij zelo nereden. Po vojski (1958-1959) seje preživljal z opravljanjem psiho-socioloških anket, nato pa se je za več kot leto dni spet lotil študija v Tunisu. Po vrnitvi v Pariz leta 1962 je dobil mesto dokumentarista na CNRS' in ga obdržal do leta 1979, ko se je zaradi uspeha La Vie mode d'emploi odločil, da se bo popolnoma posvetil pisateljskemu delu.
Perec je že zelo zgodaj začel pisati. Od leta 1955 je pripravljal ocene za La Nouvelle Nouvelle revue frangaise in kritike za Les lettres nouvelles. Od leta I960 naprej je objavljal članke o literaturi, zlasti v Partisans. Kariera romanopisca se je zanj začela leta 1965 z Les Choses, delom, ki so ga ob izidu razglasili za umetnino in ga okronali z nagrado Renaudot.
Izid Les Choses je pomenil Perecov bleščeč vstop na literarno sceno, začetni uspeh te knjige pa se je še nadaljeval: z več ponovnimi izdajami in prevodi v številne jezike je ta roman postal celo stalen gost šolskih učbenikov. Njegovo čaščenje deloma izhaja iz nesporazuma. Jčrflme in Sylvie, mlad pariški par, po svojem študiju živita negotovo življenje v svetu, obsedenem z materialnim blagostanjem, ali - če smo natančnejši: sama se pustita zapeljati v obsedenost z izbranimi in luksuznimi predmeti, ki jima jih ta svet ponuja. Sanjata o tem, kako bi si jih pridobila, ne da bi jima bilo
' Centre National de Recherches Seientifiques - Narodni eenter za znanstvene raziskave (op. prev.).
92	LITERATURA
kdajkoli treba sprejeti suženjstvo počasnega napredovanja v službi. Končno se znajdeta v slepi ulici, iz katere se skušata rešiti z odhodom v Tunizijo, kjer se nadejata začeti novo življenje, a jima gre samo še slabše. Les Choses so pogosto imeli za sociološko študijo, skorajda za javni razglas, ki razkrinkava potrošniško družbo, kakršna je nastopila v začetku šestdesetih let: prav temu dolguje knjiga velik del svojega ugleda. A že ob izidu je napravila velik vtis tudi s strukturo in slogom. Izjemna je na primer raba časov. Prvo poglavje, opis "sanjskega" urbanega bivališča, je v celoti napisano v pogojniku; zadnje, sklepno poglavje, v katerem je zamišljen mogoč povratek Jdröma in Sylvie v Pariz, je v prihodnjiku; vmes, med tema "irealnima" časoma, se osnovna pripoved odvija v dovršnem ali nedovršnem preteklem času, kot zaporedje tako dokončno neizprosnih flaubertovskih stavkov, da je očitno izključena vsakršna možnost dvoma ali spremembe. Takšna slovnična struktura ustreza položaju, v katerem sta se znašla Jčrflme in Sylvie, ter s tem na videz nevtralno in pretehtano pripoved spreminja v osebno in presunljivo zgodbo. Perec je o svojih osebah izjavil: "Nič človeškega jima ni bilo tuje." JčrAme in Sylvie poosebljata povsem človeško dilemo (ki ji potrošniška družba rabi le kot kontekst) med željo in zavračanjem v svetu, ki jima je vnaprej določen.
V Les Choses že lahko razločimo stilistične poteze, ki so kasneje postale značilne za Pereča, zlasti njegovo skorajda obsedensko nagnjenje h kopičenju. A v naslednji knjigi Quel petit vilo d guidon chromi au fond de la cour? (Kakšen kolešček s kromirano balanso na dnu dvorišča?)', veseljaški popis prizadevanj bolj ali manj boemske tolpe Parižanov, ki skušajo preprečiti odhod mladega vojaka v Alžirijo, je Perec uvedel dve novi tehniki: sistematično izčrpno rabo vrste retoričnih figur v pogovornem jeziku (ki jo je spodbudilo neko Barthesovo predavanje in morda tudi poglavje iz dnevnika v Uliksu); ponavljanje besed ali stavkov, ki v knjigi gradijo lahkotno osnovno nit. Kljub prisrčnosti je Quel petit vilo ... manj pomembno delo. Vendar je v njem razvito tehniko ponavljanja Perec izvrstno uporabil v naslednji pomembni knjigi: L'Homme qui dort (Speči človek)". Njena tema je zgodba ali še bolje - odsotnost zgodbe nekega študenta, ki se ne odpove samo svojemu študiju,• ampak tudi samemu
1966,	DanoCI, zbirka I.es Lettres nouvelles.
1967,	DanoCI, zbirka I.es I.ettres nouvelles.
L I T E R A T URA	93
življenju. Zapusti družino in prijatelje ter ves svoj čas izkorišča za nepomembna dejanja, se brezciljno sprehaja po ulicah, hodi v kino, ne da bi se menil za to, katere filme gleda, prebira stare časopise ... Trdno odločen, da se bo izmaknil tiraniji časa in prostora, se navsezadnje odpove celo dejstvu, da je bil rojen za ta svet, in se začne obnašati, kot da oboje zanj ne bi imelo nobenega pomena. Perec daje bralcu ta junakov poskus okoli sebe ustvariti praznino čutiti s pomočjo podrobnih opisov vmesnih stanj med budnostjo in spanjem edine osebe v knjigi (stanj, v katerih se ta ne more braniti s svojo voljo) in tudi s kopičenjem detajlov iz njegovega dnevnega in nočnega življenja, ki s svojim ponavljanjem ustvarjajo počasno in omamljajočo glasbo. Na koncu se junak v strahu pred moro, v katero se je zaradi svoje odločitve pogreznil, vrne k življenju: nadaljevanje ni nikakršno zmagoslavje niti ponovno rojstvo, ampak zgolj sprejetje bivanja na zemlji med soljudmi. Vsakdanji, a hkrati presunljiv in iskren sklep.
V	letu, ko je izšel L 'Homme qui dort, je Perec začel pisati svojo najbolj presenetljivo knjigo, La Disparition, roman, ki je v celoti napisan brez črke e (najpogostejše črke v jeziku). Postopek, v katerem se pisatelj odpove eni ali več črkam iz abecede, se imenuje lipogram. Perecovo zanimanje za takšne nenavadne in težavne strukture ga je zbližalo z Oulipojem, v katerega so ga sprejeli leta 1967. Ta dogodek je bil zanj bistvenega pomena: mnogo let kasneje je izjavil: "V resnici se imam za proizvod Oulipoja." Oulipo se je ukvarjal s snovanjem in ponovnim odkrivanjem "literarnih omejitev" oziroma tako brezpogojnih oblik ter postopkov, da je bil pisatelj, ki jih je uporabljal, neizogibno prisiljen svoje najbolj priljubljene prijeme podrediti njihovim zahtevam. (Jasno je na primer, da v tekstu brez eja, mnogo stvari ne bo mogoče povedati tako, kot bi jih običajno želeli povedali.) Oulipo je za Pereča predstavljal okolje, ki je bilo izjemno ugodno za njegov razvoj: okolje prijaznega laboratorija, v katerem se povezujejo izumiteljski duh, strogost in tudi določeno nagnjenje k igri. Perec, ki je od nekdaj iskal vedno težje formalne postopke, je v Oulipoju našel prav posebej ugoden prostor, kjer je lahko po mili volji preskušal najrazličnejše omejitve. Kot rezultat tega raziskovanja je desetletje kasneje izšla knjiga La Vie mode d'emploi.
V	vmesnem času je Perec opustil romaneskno zvrst (razen Les Reve-
1969, DanoCI, zbirka Les Lettres nouvelles. 94	L I T E R A
T U R A
nentes (Povratnice)', ki dopolnjuje La Disparition, saj je edini samoglasnik v tej knjigi e) in se posvetil ustvarjanju vrste del avtobiografskega značaja: La Boutique obscure (Temačna delavnica)", zapis njegovih sanj v razdobju treh let; Espčces despaces (Vrste prostorov)'", esej o pojmu prostora, ki se začenja s prostorom knjižne strani, nato pa prek knjige preide na cel svet; Wou le souvenir d'enfance (Wali spomin iz otroštva)""-, in Je me souviens
(Spominjam se)....., očarljiva raziskava dejstev, ki pripadajo skupinskemu
spominu, a so bila pozabljena (iz tega obdobja so tudi prve Perecove pesmi
in njihova najpomembnejša zbirka, La Clöture (Zapora)......, je prav
tako avtobiografska). Izmed teh štirih knjig, ki bi si vse zaslužile poglobljeno študijo, je W nedvomno najvažnejša. Knjiga pravzaprav meša fikcijo in avtobiografsko pripoved, zato je, med drugim, W prelomno delo. Čudna, najprej skrivnostna, nato psevdosatirična, nato vizionarsko grozljiva zgodba se menjava z metodičnim in pogosto bolečim obnavljanjem avtorjevega otroštva in mladosti. Izmišljena zgodba, katere najbolj vidna tema je groteskna utopija, ki temelji na idealu olimpijskih iger, ter avtobiografska pripoved, ki se vrli okrog izginitve avtorjevih staršev, napredujeta proti skupnemu sečišču, ki ga nikoli zares ne dosežeta: proti nacističnemu koncentracijskemu taborišču, proizvodu ponorelega kapitalizma. Zveza med obema pripovedma ni nikoli izrečena, a vedno je - kot skrita bodica -implicitno prisotna.
Perecov najdaljši in najveličastnejši roman La Vie mode d'emploi so ob izidu prav tako razglasili za umetnino (in ga okronali z nagrado Mčdicis). Med zamislijo in dokončanjem La Vie mode d'emploi je preteklo osem let. Perec ta svoj projekt omenja v Espčces despaces: "Predstavljam si pariško zgradbo, ki bi ji odstranili pročelje ... tako da bi bile takoj in hkrati vidne vse sobe na sprednji strani hiše, od pritličja do podstrešnih stanovanj."
* 1972, Julliard, zbirka Idče fixe.
1973, DanoCI-Gonthier, zbirka Cause commune.
1974,	Galilče, zbirka l'Espace critique.
1975,	DanoCl, zbirka Les I.ettres nouvelles. ..... 1978, Hachette/POL.
...... 1978, Hachette/POL.
ITERATURA	95
Nekje drugje je zapisal, "da se je celotna knjiga izoblikovala kakor hiša, v kateri bi bile sobe razvrščene kakor delčki puzzla". Te sobe so sobe najemniške hiše na pariški Plaine Monceau, delčki pa življenja njenih sedanjih in nekdanjih prebivalcev. V knjigi je torej zbrana množica zdaj ganljivih, zdaj fantastičnih, smešnih ali tragičnih biografij; opisali so jo kot "novo človeško komedijo". Puzzle, ki je osnova za formo knjige, se v njej pojavlja tudi kot narativni element, saj je v središču poglavitne zgodbe. Perceval Bartlebooth, bogat ekscentrik, ki je prepotoval ves svet z enim samim namenom, da bi naslikal petsto akvarelov, naroči Gaspardu Wincklerju, izvedencu na tem področju, da slike spremeni v puzzle; Bartlebooth naj bi jih nato sestavil. Na začetku romana izvemo, da je Winckler, ki je uspešno opravil naročilo, umrl. Bartlebooth umre na koncu knjige, ne da bi mu uspelo sestaviti zadnji puzzle. Slikar Serge Valčne, ki je pazljivo spremljal početje obeh prej omenjenih, tudi sam izdela svoj puzzle, ki presenetljivo spominja na La Vie mode d'emploi: naslikati hoče svojo hišo brez pročelja in tako pokazati, kaj se dogaja v vsaki izmed njenih sob. Tudi on umre, ne da bi dokončal svojo nalogo.
S temi tremi osebami nam Perec ponuja portret umetnika (in tudi človeka v njegovi družbeni in ekonomski vlogi). Najprej je tu plemenit, oddaljen, redoljuben Bartlebooth, ki ukazuje, si izmišlja omejitve; nato Winckler, ki se podreja omejitvam, genialni služabnik, ki je zmožen petsto puzzlov združiti v eno samo veliko delo in ki je zaradi svojega položaja obseden z mislijo na maščevanje in na smrt; nazadnje še sočutja poln samotar Valčne, ki si tako kot Bartlebooth izmišlja omejitve, a jih po lastni volji prenaša le sam zase. Celotna knjiga se osredotoči okoli teh treh življenjskih usod in tako predstavlja mojstrsko uprizoritev spremenljivosti ustvarjalnega dejanja.
Po La Vie mode d'emploi je Perec objavil le malo proznih del. Un cabinet d'amateur (Ljubiteljev kabinet)', dolgo novelo, ki se ukvarja s študijem zbirke v dveh pogledih fiktivnih slik, in Rčcits d'Ellis Island (Pripovedi z Ellis Islanda)", komentar k filmu Roberta Boberja, v katerem se je Perec prvič razgovoril o svojem židovstvu. Zapustil je še nedokončan
' 1979, Balland.
1980, skupaj z Robertom Boberjem; Sorbier.
%	LITERATURA
roman "53 Jours" ("53 dni")'.
Kot celota nas Perecovo delo po eni strani preseneča z izobiljem in raznolikostjo, po drugi strani pa kot rezultat izredno strogih postopkov. (To nič manj ne velja za njegove prve knjige kot za knjige, ki jih je napisal po vstopu v Oulipo: "omejitve" je v prvih samo teže določiti.) Pomembno je, da dojamemo, da sta pri Perecu obilje in strogost nerazdružljiva. Pravzaprav prav strogost omogoča izobilje. Perec je bil sirota in Žid, vendar Žid, za katerega židovstvo ni pomenilo jezikovne in verske skupnosti, ampak "molk, odsotnost, preizpraševanje, negotovost, nemir ..." Biti Žid je pomenilo, da "se za življenje lahko zahvališ samo naključju in izgnanstvu". Soočen s takšno praznino, si je moral Perec izmisliti neko izhodišče; izbral je omejitev. S to izbiro se je rešil tesnobnega problema izraza (kako naj se izražam, če mi je zgodovina odvzela glas?). Besedo so dobile omejitve: te so svojo utemeljitev nosile same v sebi in polje tistega, kar so lahko povedale, je bilo neomejeno. V La Dispariiion (ki je zaradi izpostavljanja produktivne moči omejitve Perecovo temeljno delo) je pojasnil: "to je zame tako rekoč Zakon sodobnega romana: da bi zaslutili neomejeno moč domišljije ..., ki se samo-napaja iz velikanskega presežka, je potrebno, če ni bolje reči zadostuje, da niti ena sama beseda ni zgolj slučajna ..., ampak da, nasprotno, vsako besedo potrdi omejevalno sito, zahteva jo absolutno veljavni kanon!""
Izobilje v Perecovcm delu je samo po sebi ta "velikanski presežek"; izraz nas spomni tudi na njegovo kronično nagnjenje k zbiranju in ponavljanju. Mar ni to nagnjenje, ki ga ne žene v neutemeljeno kopičenje, ampak prej v vključevanje, predstavljalo želje, da bi razširil svet, ki ga je izumljal? Perecova vztrajnost v tem ga je pripeljala do naraščajočega števila zgodb v La Vie mode d'emploi, iz nje pa se je rodilo tudi več njegovih knjig z vizijami, ki mejijo na delirij: s tem mislimo na pantagruelske utvare v Les Choses, na invazijo pošasti v Un homme qui dort, na erotično valovanje v Les Revenentes, v podzemni svet v La Vie mode d'emploi.
Takšni deliriji v tkivo fikcije vrtajo zevajoče luknje in nas s tem opominjajo, kako krhka je ta fikcija. Perec se je - četudi se je z dušo in
' 1989, POL.
" Celotno navedeno besedilo je v francoskem originalu - v skladu /. omejitvijo, ki določa La Dispariiion - brez enega samega eja; v prevodu smo si prihranili težavno delo prenašanja te formalne omejitve in se osredotočili le na prevod smisla, (op. prev.)
L I T E R A T IJ R A	97
telesom predal ponovnemu izumljanju sveta s pisanjem - dobro zavedal, da ta svet ni nič manj obsojen na propad kakor svet, v katerem je bil rojen; bralcu je glede tega razbijal vse iluzije. Njegove knjige se končujejo s praznino, pogosto s smrtjo. Konec La Vie mode d emploi je morda še najbolj presenetljiv, saj se nam v njem razkrije, da je celotna knjiga vsebovana v trenutku Bartleboothove smrti. Knjiga zato razpade v nič (preteklost je zgolj fikcija, fikcija je zgolj tisto, kar je že minilo); Valčnovo platno, avtorjev dvojnik, bo ostalo prazno. Na enak način zadnji odstavek v Un cabinet d'amateur razdre celo knjigo: "Vestno opravljena preverjanja bodo prej ali slej razkrila, da je bila v resnici večina slik iz zbirke ponarejena, tako kot je ponarejena tudi večina podrobnosti v tej fiktivni pripovedi, ki je bila zasnovana zgolj zaradi užitka, zaradi drgeta, ki nam ga nudi pretvarjanje."
Georges Perec je 3. marca 1982 po več mesecih bolezni umrl za pljučnim rakom v bolnici Charles-Foix v Ivrvju.
Prevedla Suzana Koncut
98
A