čilnih etnografskih objektov postavljenih tudi izven stavbe in je še prej kakor Škofja Loka imel svoj mali muzej na prostem. Ogledali smo si tudi športni dom. novi mestni del blokov in stolpnic na Cečovju, z roba terase pa stari trg Guštanj in obsežne stavbe jeklarne Ravne. Na povratku se je v prijetnem gostišču v Crnovi tov. predsednik Pavle Blaznik zahvalil in poslovil od udele žencev, med katerimi sta bila še zvesta društvena člana, zdaj že pokojna tovariša Rudolf Horvat in Jelo Janežič. France Planina OBČNI ZBOR MUZEJSKEGA DRUŠTVA V ŠKOF JI LOKI V novi galerijski dvorani Loškega mu zeja se je dne 12. aprila 1966. po preteku poslovnega obdobja dveh koledarskih let. sestal redni občni zbor Muzejskega dru štva v Škofji Loki. Ob navzočnosti čez 120 društvenih članov je občni zbor ob 19.30. uri odprl društveni predsednik dr. Pavle Blaznik in uvodoma posebej pozdravil častne goste, med katerimi so bili predsednik občinske skupščine Škofja Loka Milan Osovnikar. rektor Akademije likovnih umetnosti v Ljubljani prof. Mirko Šubic ter zastopniki Gorenjskega muzeja iz Kranja, Mestnega muzeja iz Tržiča, podružnice Zgodovinskega društva Slovenije za Gorenjsko, medobčinskega Zavoda za spomeniško varstvo iz Ljub ljane, Planinskega društva iz Škofje Loke in Turističnega društva iz Poljan. Po soglasnem sprejetju predlaganega dnev nega reda so navzoči najprej poslušali poročila o delovanju Muzejskega društva in o problematiki Loškega muzeja v zad njem poslovnem obdobju. Poročilo predsednika (Poroča dr. Pavle Blaznik) Letos poteka trideseto leto, odkar je bilo na pobudo profesorjev domačinov ustanovljeno v Škofji Loki Muzejsko dru štvo. Le-to naj bi ustanovilo v Škofji Loki muzej, ki naj bi ga, upoštevajoč takratne skromne razmere, tudi samo upravljalo. Društvo je svojo nalogo v kratkem času odlično opravilo. Po nje govi zaslugi je zrasel v Škofji Loki muzej, ki se je v teku let tako razrasel, da uživa danes nedeljen ugled ne samo doma, ampak tudi izven ožjih meja. Vloga Muzejskega društva je v teku časa do- 149 življala določene spremembe. Ce je v prvi fazi vsa skrb za muzej bila prepuščena izključno odbornikom Muzejskega dru štva, je nenehni razvoj muzejske ustanove sčasoma zahteval pritegnitev strokovno usposobljenih stalnih nameščencev. Od slej sta skrbela za rast muzejske usta nove tako Muzejsko društvo kot uprava Loškega muzeja. Vzajemnost med obema faktorjema ni bila izpričana samo v času družbenega upravljanja muzejske usta nove, marveč se zrcali tudi v sedanjem položaju, ko se je razvilo, podobno kot pri drugih ustanovah, tudi v Loškem mu zeju samoupravljanje. Muzejska uprava vrednoti pravilno tudi v tej fazi delo Mu zejskega društva, v katerem vidi nesebič nega sodelavca: ob takem stališču je po vsem razumljivo, da naj bo v skladu s statutom pritegnjen v muzejski svet avto matično vsakokratni društveni pred sednik. Ob današnji razvojni fazi moremo de lovanje Muzejskega društva razčleniti na dva dela. V prvega sodijo naloge, ki slone izključno na društvu, v drugega se uvrščajo tiste, ki jih rešuje uprava mu zeja, a se pri tem delu naslanja na pomoč upravnega odbora Muzejskega društva. Izrazita društvena kompetenca je skrb za izdajo Loških razgledov. V razdobju zadnjih dveh let, ki sta pretekli od zad njega občnega zbora, je društvo izdalo dva letnika, enajstega in dvanajstega. Oba sta izšla točno v že tradicionalnem terminu — za občinski praznik v de cembru. Toda obseg zadnjega letnika, ki je skoraj dvakrat- manjši od običajnega, že na zunaj kaže, s kakšnimi težavami se mora društvo boriti pri izdajanju svoje publikacije, čeprav je pri obeh Letnikih priskočila na pomoč s subvencijo Občin ska skupščina Škofja Loka poleg škofje loških delovnih kolektivov, pri zadnjem letniku pa še Sklad SKS za pospeševanje založniške dejavnosti. Ko se vsem tem za izkazano pomoč iskreno zahvaljujem, ne morem iti mimo zaskrbujoče ugotovitve. da prehajamo glede Loških razgledov v kritično fazo prav zaradi stališča Občin ske skupščine, naj namreč prispeva za izdajanje Loških razgledov milijon di narjev muzejska ustanova, ki ji je bila obenem znižana dotacija za cela dva mi lijona dinarjev. Odveč je poudarjati na tem mestu pomen Loških razgledov, ki so brez pretiravanja daleč vodilni, ne samo v Sloveniji, marveč tudi v državnem me rilu. Če ne bo prišlo do ustrezne rešitve. grozi Loškim razgledom, da bodo utihnili in nesrečni trinajsti letnik bo ostal z ro kopisi v predalih. Težko, težko, da bi kasneje še sploh uspelo obuditi mrtveca! Loški razgledi pa nimajo samo odlič nega strokovnega pomena, marveč pred stavljajo tudi važno vez med članstvom, ki je po pravilih vezano na naročilo na šega glasila. Članstvo skušamo seveda tudi na druge načine čim bolj povezati med seboj. Temu namenu služijo med drugim tako imenovani muzejski večeri. Če je slika glede perspektiv Loških raz gledov kaj žalostna, moram v zvezi z muzejskimi večeri z zadovoljstvom ugoto viti, da je bilo v zadnji poslovni dobi končano delo pri urejevanju dvoran. S tem smo pridobili važen prostor, ki je kot nalašč primeren tudi za take namene. Ob otvoritvi dvorane je ob veliki ude ležbi predaval prof. France Planina o Poljanski dolini in Loškem pogorju. Pre davanje so opremljali številni barvni dia pozitivi. Prav danes bo po občnem zboru sledilo predavanje prof. Planine o Selški dolini. Agilni predavatelj je z isto temo nastopil tudi v Retečah in v Železnikih, zii kar se mu v imenu odbora Muzejskega društva na tem mestu iskreno zahva ljujem. Vzgoji in povezavi članstva služijo že kar tradicionalni muzejski izleti, za ka tere vlada med članstvom izredno zani manje. Vsako leto potujemo v kraje, ki premorejo muzeje. V lanskem letu smo obiskali Slovensko Primorje, kjer smo si ogledali muzeja v Piranu in Kopru. Usta vili smo se tudi v Hrastovljah. znamenitih po freskah iz konca 15. stoletja. Izlet je odlično organiziral odbornik Lovro Pla nina, za temeljito razlago je pa poskrbel odbornik prof. France Planina. Slika o skrbi za čim večjo povezavo članstva ne bi bila popolna, če ne bi omenil naše podružnice o Železnikih, ki je bila ustanovljena leta 1964. Z ustano vitvijo te podružnice smo hoteli razgibati ondotne ljubitelje muzejske misli, da re šijo vprašanje železarske zbirke v Želez nikih, ki je propadala in bi jo bilo treba usposobiti za ustrezno razstavo. Podruž nico v Železnikih povezuje z Muzejskim društvom v Škof ji Loki odbornik iz Že leznikov, ki se redno udeležuje naših me sečnih sej. Če je skušal odbor Muzejskega društva po najboljših močeh reševati izključno društvene naloge, je obenem nesebično sodeloval tudi pri delovanju Loškega muzeja, kar je bilo tem lažje, ker je bil društveni predsednik obenem tudi pred sednik muzejskega sveta. Ker boste slišali o delovanju Loškega muzeja kaj več v posebnem poročilu muzejskega ravnatelja, 150 se ne bi hotel posebej ustavljati pri tej analizi. Omenim naj le tudi v tej zvezi izredni pomen nove dvorane-galerije, ki jo je muzej pridobil pred meseci. Tod se ne bo razvijalo samo društveno življenje. Dvorana bo namreč med drugim odlično služila tudi za prirejanje razstav, ki se bodo odslej stalno vrstile v teh prostorih in privabljale množice obiskovalcev. S končano adaptacijo dvoran pa se po slavlja pred muzej nova naloga: adap tacija dvoran omogoča dokončno smiselno ureditev muzejskih zbirk. Prav v tej smeri čakajo muzejsko upravo in odbor Muzejskega društva še velike naloge, ki jih bo mogoče dokončno rešiti šele v teku •et. Kot doslej mora biti Muzejsko društvo tudi v bodoče pri skrbi za spomeniško varstvo povezano z medobčinskim spome- nlškovarstvenim zavodom v Ljubljani, enako pa mu mora biti pri srcu skrb za pravilno reševanje urbanističnih proble mov. Naloge niso majhne, vendar sem pre pričan, da jih bo mogoče z vzajemnim naporom in razumevanjem uspešno reše vati. Ko dajem ob koncu poročila pri znanje vsem nesebičnim sodelavcem, se obenem zahvaljujem tudi predstavnikom ljudske oblasti za njihovo pomoč. Iskreno želim, da bi bila ta vzajemnost v bodoče čim tesnejša. Saj bomo mogli dosegati nadaljnje uspehe le, če bomo s skupnimi silami služili naši muzejski misli, s tem pa pomagali dvigati kulturno raven sre dine, iz katere smo izšli. Skrbno pazimo vsi. da ne bomo lahkomišl jeno zaprav ljali tega. kar smo si v teku let pridobili z velikimi napori! Tajniško poročilo (Poroča tir. Branko Berčič) Na zadnjem občnem zboru Muzejskega društva v Škofji Loki. ki je bil dne IS. oktobra 1964, je bil za društvenega predsednika izvoljen dr. Pavle Blaznik. v društveni upravni odbor pa naslednji člani, ki so na prvi seji odbora prevzeli zadolžitve, kot sledi: podpredsednik Stevo šink. tajnik dr. Branko Rerčič. blagajnik Jože Krašovee. gospodar France Planina, odborniki Slavko Lojkar. Tone Mlakar, Andrej Pavlovec, Polde Polenec, Franci Štukl in Valentin Pintar. Izvoljeni Lojze Zupane izvolitve ni sprejel, na prazno mesto v odboru pa ni bil kooptiran nihče. V društveni nadzorni odbor je občni zbor izvolil člane Tineta Kalana, Lovra Pla nino in Iva Plestenjaka. Upravni odbor se je v obdobju med obema občnima zboroma, ki je trajalo 18 mesecev, sestal na 12 sejah, o katerih so bili redno vodeni zapisniki. Na 11 se stankih je upravni odbor zasedal kot posvetovalni organ sveta in unrave Lo škega muzeja, 1 seja pa je bila skupna s svetom Loškega muzeja. Seje so bile običajno na Loškem gradu, le ena je bila v Železnikih. Na tej seji so kot gostje sodelovali nekateri predstavniki društve nega pododbora in krajevnega odbora iz Železnikov. Društveni pododbor iz Želez nikov je na sejali upravnega odbora sicer stalno zastopal odbornik Valentin Pintar. Udeležba na sejah je bila dobra, izostan kov, zlasti neupravičenih, je bilo malo. Sej se je večkrat udeležil tudi predstav nik medobčinskega Zavoda za spome niško varstvo iz Ljubljane Milan Železnik. Redno pa so se sej upravnega odbora udeleževali člani društvenega nadzornega odbora. Na sejah je upravni odbor obravnaval zlasti naslednje zadeve: predloge delovnih programov in finančnih načrtov Loškega muzeja za leti 1965 in 1966. poročilo o delu in zaključna računa Loškega muzeja za 1964 in 1965. vse tekoče muzejske za deve kot npr. adaptacija grajske dvo rane, preurejanje drugih prostorov v mu zeju, oprema arhiva, personalne zadeve, dopolnjevanje muzejskih zbirk, preure janje razstavljenih muzejskih zbirk, na daljnje urejanje muzeja na prostem, arheološka izkopavanja oziroma razisko vanja na Loškem ozemlju, spomeniško- varstvene zadeve kot npr, preurejanje fasad na Mestnem in Spodnjem trgu, preurejanje Krennerjeve hiše na Spod njem trgu. restavriranje cerkve na Go- > stečem, preurejanje zunanje podobe in notranjščine nekaterih objektov v mestu in obeli dolinah idr., program dela dru štvenega pododbora v Železnikih, začasna ureditev železarske zbirke v Železnikih in muzeološka dela v zvezi s Plavčevo hišo. okolico Plavža in z nekaterimi dru gimi objekti v Železnikih, vstopnina in drugi lastni dohodki muzeja in Muzej skega društva, sprejem Loškega muzeja v Združenje ameriških muzejev po posre dovanju društvenega ustanovnega člana in ameriškega rojaka Fr. Kerna. proble matika okrog izdajanja Loških razgledov kot npr. načelno odločanje o vsebini, zbi ranje finančnih sredstev s pridobivanjem oglasov, prošnjami na republiški sklad za pospeševanje založništva in intervenci jami na občinskem komiteju ZKS in ob činski upravi, iskanje tiskarne in sprem ljanje tiskanja, organizacija kolportaže 151 idr., izdaja škofjeloškega turističnega spo minka, organiziranje društvenih preda vanj, izletov in še vrsta drugih zadev. V času med obema občnima zboroma je Muzejsko društvo ob finančni pod pori občinske skupščine, gospodarskih delovnih organizacij in republiškega skla da za pospeševanje založništva izdalo XI. in XII. letnik Loških razgledov, in sicer za leti 1964 in 1965. Od obeh letnikov je bil prvi natisnjen v običajnem obsegu, drugi pa v precej zmanjšanem obsegu. Temu so bile vzrok določene finančne te žave, v katere je prišlo izdajanje te pri znane krajevnozgodovinske publikacije. Cene tiskarskih storitev iz leta v letu občutno naraščajo, finančna sredstva, ki jih društvo lahko zbere z oglasi in z dotacijo občinske skupščine, pa so ostala vseskozi na isti ravni oziroma so se celo zniževala. Tako je bilo potrebno npr. občinsko dotacijo za leto 1965 porabiti za krilie računov za letnik 1964. letnik 19(>5 pa je bil plačan v glavnem iz sredstev omenjenega republiškega sklada. V resno krizo pa je zašel izid Loških razgledov za leto 1966. Na Loške razglede je naro čenih čez 450 stalnih naročnikov, okrog 150 izvodov pa vsako leto zamenjamo za druge domače in tuje strokovne publi kacije in s tem gradimo kvalitetno mu zejsko knjižnico. Zaloga starejših letnikov Loških razgledov je skorajda že pošla, tako da se prodajajo samo v izjemnih primerih in v kompletih vseh doslej izišlih letnikov. Pri opravljanju društvenega dela je korespondenca narasla za HO aktov. Več zadev je bilo odstopljenih v reševanje upravi muzeja, medtem ko so bile zadeve z ožjega škofjeloškega področja največ krat reševane z neposrednim kontaktom zainteresiranih. Največji del korespon dence se nanaša na poslovanje okrog Loških razgledov (redni naročniki in na ročila knjigarn, zamenjave, oglasi, računi, zahvale za darovane izvode, izjave o stro kovni vrednosti publikacije, prošnje za finančno podporo itd.). Za vsako sejo so bila razposlana pismena vabila. Zaintere siranim so bile sporočene ustrezne infor macije o literaturi o Loki. o delovanju društva in muzeja. Izmenjana so bila mnenja z nekaterimi člani in zainteresi ranimi muzejskimi sodelavci o posa meznih strokovnih in ureditvenih vpra šanjih. Ob raznih priložnostih so bile iz menjane čestitke. Vabljeni so bili stro kovnjaki k sodelovanju z društvom in muzejem. Službi družbenega knjigovod stva so bila poslana zahtevana poročila. Občinski skupščini so bili sporočeni dru štveni delovni programi in predračuni zanje za leti 1965 in 1966. od skupščine je društvo prejelo priznanje ob proslav ljanju občinskega praznika 1965. skup ščini pa je veljal tudi društveni protest ob črtanju direktnih občinskih prora čunskih sredstev za izdajanje Loških raz gledov v letu 1966. Poleg tega so iz dru štvene korespondence razvidne še neka tere druge zadeve o poslovanju z društve nimi člani in drugimi partnerji. Muzejsko društvo ima trenutno nekaj čez 400 članov, tned njimi 6 ustanovnih. Povezavi s članstvom so bili v prvi vrsti namenjeni Loški razgledi, člani so bili vabljeni na razstavne in druge prire ditve v muzeju, zanje je bil organiziran redni letni strokovni izlet, in sicer spo mladi 1965 v Slovensko primorje. prire jena so bila predavania. in sicer leta 1964 o Škofji Loki in okolici, leta 1965 o Po ljanski dolini in sedaj za občni /bor o ScKki dolini. Izlete je organiziral odbor nik Lovro Planina, predavala pa sia od bornika dr. Pavle Blaznik in France Pla nina. Društvo je bilo po svojem pred sedniku zastopano na občnem zboru ma tičnega Zgodovinskega društva za Slove nijo in na ustanovnem sestanku niegove podružnice za Gorenjsko, kjer so bila po dana krajša poročila o društvenem delo vanju. O delu društva je bilo objavljenih tudi nekaj poročil v domačem in tujem časopisju. Poleg posameznih društvenih funkcio narjev je veliko večino administrativnega in operativnega dela za Muzejsko društvo opravljalo osebje Loškega muzeja. Tu moramo predvsem omeniti muzejsko taj nico Metko Sterletovo, ravnatelja Andreia Pavlovca, kustosa Janeza Eržena, v zad njem času pa tudi honorarnega sode lavca Evgena Burdvcha. Njim in drugim, ki so zvesto pomagali pri društvenem aktivnem delu, gre vse priznanje, za hvala in priporočilo za prihodnost. BLAGAJNIŠKO POROČILO (Poroča Jože Krašovec) Od zadnjega občnega zbora Muzejskega društva dne 18. X. 1964 je imelo društv do današnjega občnega zbora naslednje prejemke in izdatke: 152 Prejemki: Saldo blagajne na dan 18. X. 1964 S din "->~A~~i Članarina S din 52.507 Prodaja Loških razgledov in druge literature, dotacije, oglasi in drugi prejemki din 3.527.016 Delež od okrepčevalnice, gostinske usluge v Škoparjevi hiši. likovne razstave din 1,072.752 Skupaj . . . S din 5.189.528 Izdatki Stroški z izdajanjem Loških razgledov (tisk. honorarji, razpošiljanje. poštnina), pogodbeni in ostali stroški S din 4,485.928 Bančni, potni in drugi stroški S din 542.174 Skupaj . . . S din 4.S28.102 Rekapitulacija Prejemki skupaj S din 5.189.528 Izdatki skupaj din 4.828.102 Saldo dne 12. IV. 1966 din 561.426 Poročilo nadzornega odbora (Poroča Ivo Plestenjak) Člana nadzornega odbora Tine Kalan in Ivo Plestenjak sva pregledala društ veno stanje. Ugotovila sva. da je blagaj nik pravilno vodil blagajniško knjigo, da je dokumentacija pravilna ter da se fi nančni rezultat ujema z zadnjim bančnim izpiskom in s prešteto gotovino. Pregle dala sva tudi sejne zapisnike, ki so v redu podpisani, društveno korespondenco, seznam članov Muzejskega društva ter kartoteko Loških razgledov. Nadzorni odbor je prisostvoval na vseh sejah upravnega odbora ter tako vesino spremljal vsa dogajanja v društvu. Ne malokrat je bil priča, kako se je odbor ubadal s težavami, ki so včasih bile že brezupne. Pa vendar mu je vedno uspelo najti kakršnokoli primerno rešitev, tako da je bilo poslovanje društva uspešno kljub mnogim nepredvidenim težavam. /ato predlagava dosedanjemu uprav nemu odboru razrešnico s pohvalo. Poročilo o problematiki Loškega muzeja {Poroča ravnatelj Andrej Pavlovec) Danes ne nameravam poročati o delu muzeja tako kot na prejšnjih občnih zbo rih. Poročilo o delu muzeja za leto 1964 je izšlo v Loških razgledih in verjetno bo za leto 1965 tudi prav tam objavljeno. Zato bi za dobo med obema občnima zboroma samo ponavljal že znana dej stva. Namesto poročila pa bi rad nekoliko drugače pregledal delo muzeja, njegov razvoj in probleme, kot sem to že storil na seji ob občinskem prazniku v de cembru 1965. Menim, da moram zaradi osvetlitve problema nekaj takratnih ugo tovitev ponoviti, da bi tako prišli do njegovega jedra. Problem pa je naslednji: Kakšen je. ali bolje, kakšen mora biti sodobni muzej? In na to vprašanje bom skušal odgovoriti ter s iem nakazati pro gram, ki ga zasledujem in skušam oživiti v svoji desetletni praksi. Pri pregledovanju uspehov, neuspehov in problemov Loškega muzeja ne bom našteval nam vsem znanih dejstev, saj so poleg domačinov tu prisotni tudi pr^- jatelji našega muzeja, ki prav dobro po znajo vso zgodovino razvoja te ustanove. Vendar pa moramo pri pogledu v pri hodnost le pojasniti, na katerem mestu razvoja danes stojimo. Za ta pogled pa ne bi rad uporabil že vsem znanih dej stev, pač pa se bom oprl na gradivo šestega kongresa Saveza muzejskih dru- štava Jugoslavije v Ohridu. V predlogu za reorganizacijo Saveza je Branko Bo- kan ugotovil, da so muzeji v Jugoslaviji prehodili tri stopnje razvoja. Prvi stopnji razvoja daje pečat sno vanja muzeja in odpiranje zbirk, ko se okoli posameznikov ali skupine vnetih pristašev muzejske misli zbirajo tudi šte vilni lokalni funkcionarji, predstavniki oblasti in političnih organizacij. Delo 153 prostovoljcev posebno pritegne omenjene funkcionarje, ko pripravljajo otvoritev razstave ali zbirke o ljudski revoluciji. Interes za muzejsko delo je po otvoritvi še nekaj časa živ. potem pa polagoma /umira, dokler ni skupina entuziastov zopet prepuščena sama sebi. — Druga stopnja je tista, ki je značilna za vrsto nudili muzejev: stagniranje in počivanje na doseženih uspehih, odmiranje zani manja za muzej, ki je in ostane brez vsaj zadovoljivih sredstev, kar ima zn posle dico, da še tisti redki strokovnjak, ki je zamenjal ustanovite!ja-prostovoljca. odi de drugam in muzej je v situaciji, ki je najnevarnejša — v stagnaciji, ki pomeni hkrati tudi nazadovanje. Ta stopnja ima še vrsto inačic, ki prav tako pripeljejo muzeje v stagnacijo. Muzej ima npr. lahko tudi dovolj sredstev, pa nima pro storov, tako za delo kot tudi za razstave. Ali pa imajo muzeji minimalna sredstva in še dokaj dobre prostore, toda nimajo potrebnega kadra, ki je prvi pogoj za prehod v naslednjo, tretjo stopnjo raz voja, seveda ob ustrezajočih prostorih in sredstvih. — Značilno za tretjo stopnjo razvoja je. da muzej dobiva poleg zna čaja kultiirno-prosvclnc ustanove tudi znanstveni karakter. Zato pa mora imeti potreben strokovni kader, sredstva za delo in urejene prostore ter ne samo mož nosti, občasno odpreti kako občasno raz stavo. V Jugoslaviji je registriranih ~i2(> mu zejev, v Sloveniji menda 90 in od tega na Gorenjskem 13. Toda vsi ti niso pravi muzeji, kako naj se ustanova imenuje muzej, če je v njej honorarno zaposlen upokojenec, ali če je zaposlen en sam strokov ni delavec, ali če je muzej brez strokovnega kadra in sta v njem zapo slena samo čuvaj in snažilka, pa še ta dva honorarno? Vse to drži. kakor vsaj deloma drže tudi ugotovitve tov. Bokana. po katerih pa Loškega muzeja niti ne moremo postaviti na pravo mesto. Loški muzej je prav gotovo prešel prvo in drugo stopnjo razvoja ter ni tu obstal, ni pa tudi še prešel v tretjo stopnjo, kajti ta tretja stopnja, stopnja znan stvene ustanove, je v večji meri omejena na stare muzeje s sedežem v večjih ali glavnih mestih. Loški muzej pa deluje v majhnem mestu iti vsebuje od vsake karakteristike le nekaj, je pa velik v svojem okolju. Loški muzej je v bistvu srečen muzej, če smem uporabiti ta izraz, kajti usta novitelji ga niso zapustili na prvi stopnji njegovega razvoja in razvoj muzeja ne samo spremljajo, temveč terjajo vedno nekaj novega. Skladno z razvojem se je muzej selil iz manjših prostorov v večje in nekako vsakih pet let pridobival nove. V publikaciji Muzejskega društva ima tako rekoč svoje glasilo, kjer bi moral strokovni kader objavljati dosežke svo jega dela. česar pa le-ta ne koristi tako. kot bi moral, ker pač ni dovolj strokoven in ker ga ni dovolj. Sredstva pa so se zadovoljivo gibala na zgornji minimalni meji. ko se da sicer delati, toda počasi in zaletavo. Nalogo, ki smo ji eno leto po svečali vso svojo skrb. vse sile, moramo v naslednjem letu prekiniti ter se posve titi drugi, povsem novi nalogi, ki vse buje več možnosti, da bo vzbudila večje zanimanje javnosti in predvsem pridobila potrebna finančna sredstva. Prav te ne enakomerno razdeljene akcije so tudi vzrok premajhnemu strokovnemu delu. ki bi moralo biti eno izmed glavnih nalog. Toda. če kljub temu pregledamo opravljeno delo, smo vseeno naredili tudi marsikaj, kar ima trajno vrednost, pa če smo se še tako zaletavali iz naloge T nalogo. \ se delo bi lahko razdelili v dve po glavji, odkar smo od leta 1959 na gradu. Enkrat smo posvečali več pozornosti zbirkam in notranjemu delu, drugič pa zunanjim delom in pri tem zanemarjali, ker smo pač morali, notranje delo ali delo v zbirkah, niihovo dopolnjevanje in spreminjanje. Zadnje velja tudi za le tošnje poročanje, ko smo vse sile posve tili gradnji dvoran in dokončanju te na loge. Z dvoranami pa delo še ni kon čano, kajti kažejo se že obrisi povsem novih nalog. Od starih nalog pa ne bi smeli pozabiti na tiste že zdavnaj začr tane, a ne opravljene. Te so: dohod na grad. za katerega so narejeni načrti že od leta 1962. ureditev dvorišča, dokon čanje skansna s postavitvijo zadnjega objekta (žage), ureditev prostorov v spod njem delu gradu ob starem vhodu za zbirke, ureditev pisarn, delavnice, šol skega razreda in še in še bi lahko do dajal. Morda bi bolje ustrezal tem na črtom izraz operativne naloge, ki pri pravljajo pot boljši ureditvi muzeja. Z galerijo smo prevzeli veliko obvez nost. Ni namreč dovolj samo prostor, le-ta mora tudi živeti. In galerija lahko živi in rasle z dobrimi razstavami in trdno razstavno politiko. Za leto 1966 smo pripravili program, ki zajema dva najst razstav. Ali ga bomo lahko izpol nili? Lahko ga strokovno izpolnimo ob sedanji zasedbi delovnih mest, toda vpra šanje je. kako l>o s Financiranjem raz stavne dejavnosti, kateri bi radi priklju- 154 čili še izdajanje katalogov, izvedbo po govornih večerov ali vodstev po razsta vah, a od umetnikov, ki bi tu razstav ljali, bi morali odkupovali vsaj po eno delo. Potem je predvideno še preurejanje muzeološkega aranžmaja zbirke NOB. ki naj bi bila odprta točno čez eno leto. Tu pa naletimo na problem, ki nas tare že vrsto let. To je kustos za zgodovino NOB, za katerega smo imeli vse priprav ljeno, od sredstev za delo in osebne do hodke do stanovanja, a so bili vsi napori brezuspešni. O manjših preurejanjih dru gih zbirk tu ne bom govoril, ker bi rad povedal, kaj želi in mora muzej doseči. To pa je precej drugačno od starega poj movanja o tem. kaj in kakšen je muzej. V novejšem času vedno bolj raste za vest, da je potrebno izboljšati muzeje in utrditi poklicni nivo muzejskega osebja. Kmalu nam je jasno, če tako gledamo na muzeje, in to ne samo pri nas. da so mali muzeji ali muzeji v manjših krajih (tu ne bi rad uporabil vzdevka provin- cialni muzeji) izredno dobro postavljeni in tudi opremljeni. Ob njih se poraja vrsta problemov, ki so v ozki zvezi s pro grami pogosto zapostavljenih malih ali lokalnih muzejev. Lokalnih muzejev ni kakor tie bi smeli podcenjevati, čeprav še ni rešen problem njihovega pravega vrednotenja, ko čestokrat čutijo pomanj kanje smernic za svoje delo ali pa se težko vključijo v program dela regio nalnih in republiških muzejev. Sploh so programi šibka točka vseh muzejev in šele v zadnjem času se je vsaj na Gorenj skem to nekoliko izboljšalo. Toda to iz boljšanje je minimalno in še ni doseglo stopnje, da bi muzeji izdelali skupni de lovni program, vsklajevali programe dela in akcij tudi sicer in ne samo pri iz menjavi razstav in pri posojanju delovne sile za določen čas in določeno akcijo. Res pa je tudi. da smo vsi -- prisotni muzeiski delavci poglejmo resnici v obraz — nekoliko preveč ljubosumni na druge muzeje in to težko prebolimo. Stiki, ki obstajajo med muzeji Gorenjske, so že dobri, toda nismo se še mogli dokopati do skupnega načrtovanja delovnih pro gramov, po katerih bi lahko veliko več naredili. Analizirati tako stanje in odgo voriti, zakaj je temu tako. pa je pre sneto težko. A eno prav gotovo drži: \si smo obteženi z reševanjem domačih pro blemov, smo vanje zakopani, pri tem pa morila prezremo rešitev teh problemov ob sodelovanju soseda, ker tudi nimamo časa pogledati k sosedu, kaj on dela. kajti zgodilo se je že. da je sosed delal istočasno isto. oziroma da je rešil pro blem že zdavnaj pred nami, a mi za to nismo vedeli. Sodoben muzej mora skrbeti za svoj ugled z vsakdanjim delom in z občasnimi akcijami. Stalno bi moral vzdrževati stike z drugimi enakimi ali sorodnimi ustano vami. Ta stavek imamo menda vsi muzeji v svojih statutih, a tega načela ne izpol njujemo. Prav zanimivo je. da ta zahteva ni samo naša. ampak se čedalje pogosteje pojavlja kot zahteva tudi v sodobni tuji muzeološki literaturi. Prav take, zahteve, ali podobne, ki pa so v bistvu skladne s celotnim razvojem muzeološke vede, je izoblikoval npr. tudi hrvaški sabor. Med ostalimi zahtevami je predvsem poudarjeno, da morajo muzeji preusmeriti prezentacijo svojih zbirk na efektnejši in ekonomičnejši način, da se morajo približati poučnejšemu načinu prikazovanja, da se morajo povezati z življenjem, sredi katerega so. predvsem s turistično dejavnostjo in s šolami, da morajo s prodajo reprodukcij in drugega gradiva povečati lastne dohodke in drugo. Ti sklepi kažejo potrebo, da se neke de javnosti muzeja, ki so bile doslej za postavljene, oživijo in da se jim da celo primarni akcent. Proti takim težnjam pa nastopajo tisti. ki zagovarjajo star način delovanja mu zejev, češ da bi taka dejavnost samo profanirala. skomercializirala muzejsko delo. Čeprav se je pri nas družbena struktura menjala, smo še vedno dediči sistema muzejskih ustanov starega tipa, ki je reprezentativen, izoliran od vseh zunanjih vplivov, ki komunicira samo med seboj in med sorodnimi ustanovami. Tak muzej ohranja svoj renome. dosežen z bogastvom in natrpanostio predmetov ali pa z znanstvenimi rezultati. Njegove zbirke so dostopne javnosti dan. dva v tednu, pa še to samo s posredovanjem razstavnih dvoran, vratarjev, čuvajev, dočim živijo strokovnjaki v svoji izoli rani sferi. Obstaja pa tudi drugačen koncept mu zeja, predvsem v deželah z mlado iiiuzeo- logijo (in mimogrede, vsaj za I.oški muzej lahko povem, da stremimo za tem ciljem) in tam. kjer muzeji niso nastali z admi nistrativnimi dekreti. Če pojmujemo mu zeje kot znanstvene in kulturnoprosvetne ustanove, potem sta enako važni nalogi tako povezavanje z občinstvom kot zbi ranje in znanstveno proučevanje gra diva. Zato mora postati muzej živ orga nizem, ki spremlja utrip splošnega živ ljenja in ekonomskega napredka, kar mu daje zavest, da bo le tako postal del 155 vsesplošne družbene celovitosti in da je le tako utemeljena njegova koristnost in obstoj. Za tak muzej pa je marsikaj po trebno, predvsem pa muzejski delavec, ki bi moral obvladati vsaj deset strokovnih disciplin, da bi bilo njegovo delo dovolj efektno. Posebno takšni muzeji, kakršen je naš. zahtevajo univerzalne delavce, ki poznajo prav tako dobro delo na terenu, gradivo, ohranjanje predmetov in drugo tako imenovano interno delo in ki znajo z živo besedo popularizirati svoje delo. Sodoben muzejski delavec mora biti po leg vsega dober vodnik po zbirkah, mora znali pisati vse od legend do katalogov in mora biti tudi družbeni delavec, ki se aktivno vključuje v središče življenja. Muzejski delavec, ki je uredil stalno zbirko, s tem še zdaleč ni končal svojega dela. še polovice ne. Taka zbirka bo stala nespremenjena vsaj deset let in domači obiskovalci jo bodo pogledali enkrat ali dvakrat, ostalim obiskovalcem bo postala čez nekaj let zastarela in neprivlačna. Zato menim, da je osnovno delo in cilj vsakega muzealca, da sicer postavi stalno zbirko, toda s tem se ne sme zadovoljiti, kajti prav zadovoljstvo nad stalno zbirko pomeni lahko mrtvilo za ustanovo. Zalo občasne razstave niso in ne smejo biti nekaj izjemnega, ampak osnovna dejav nost, enakovredna stalni zbirki. Sodobni način razstavljanja ne prenese natrpanih razstavnih dvoran, ampak pregledno in dostopno urejeno gradivo. Tako ostaja na pretek gradiva, ki pa ne sme biti obsojeno na večno vskladiščevanje. Le-to daje nešteto možnosti za razne občasne razstave, ki lahko odlično služijo za čisto prosvetno-pedagoški namen, kar pa jim ne zmanjšuje vrednosti. Poleg tega ob časne razstave niso drage, pri občinstvu pa vendarle vzbujajo zanimanje. Dokaz za to so naše letošnje razstave (poprečno po 1500 obiskovalcev, zadnja pa šteje v devetih dneh čez 1000 obiskovalcev). Za grešili smo samo eno napako. Nismo pro drli še v šole. podjetja, in sicer po načelu: če Mohamed ne gre h gori, naj gre gora k Mohamedu! Vendar je naše delo šele na začetku, mogel bi trditi, da so naši napori za modernizacijo dela šele prvi koraki. Po vsem tem. kar sem le bežno navrgel, je jasno, da je veliko bolj udoben stari tip muzeja in muzejskega delavca, ki ima nad vrati etiketo kabinetnega delavca, kakor pa tip vsestransko razgledanega, elastičnega, družbeno aktivnega delavca, ki zna znanstveno, kulturno in prosvetno dejavnost enakopravno združiti in kate remu ne bo treba sredine, v kateri deluje, šele prepričevati o pomembnosti muzeja. ampak bo s svojim delom ustanovo po stavil v središče dogajanja. To je velik cilj in težko dostopen. Lahko trdim, da smo imeli zadnja leta ta cilj pred seboj in ga postopoma dosegali. Toda z letoš njim letom vse kaže. da naš muzej ne bo postal družbeno kulturno žarišče, ampak zgolj zbirka, ki jo bodo obiskovalcem odpirali sezonsko nastavljeni čuvaji. Od padli bodo številni šolski obiski, kajti brez živega vodstva bo upadlo tudi zani manje za muzej. In potem je samo še korak do popolne stagnacije muzeja. * Poročilom je sledila živahna razprava. Sproženo je bilo vprašanje ureditve do hoda na Loški grad po Grabnu od občine do Železnih vrat in zavarovanja mestnega obzidja ob njem. Sprejet je bil predlog, naj se pristopi k organiziranju društvene podružnice za Poljansko dolino. Kritično je bil ocenjen odnos škofjeloških šol in šolnikov do Loškega muzeja in Muzej skega društva. Obravnavano je bilo po manjkanje strokovnih uslužbencev v mu zeju, med drugim npr. kustosa za zgo dovino NOB. Izražena je bila skrb. kako se bo ob pomanjkanju strokovnega kadra in ob prepičlih finančnih sredstvih na dalje razvijal Loški muzej, da ne bo stagniralo ali celo nazadovalo delo, ki je zraslo in doseglo zavidljive rezultate na prostovoljni ljubiteljski osnovi. Izraženo je bilo upanje, da se bo materialni polo žaj muzeja v prihodnjih letih, ko občina ne bo več imela tolikšnih obveznosti kot sedaj, postopoma izboljševal. Pojasnjeno ie bilo kritično stanje nadaljnjega iz hajanja Loških razgledov in sprejet sklep, da škofjeloška muzejska publika cija ne sme zamreti. Obravnavano je bilo tudi ime naselja Stara Loka in še neka tere druge zadeve. Sledile so volitve novega predsednika, upravnega in nadzornega odbora. Za predsednika je bil ponovno izvoljen dr. Pavle Blaznik. za člane unraonega odbora dr. Branko Berčič. Evgen Burdvch. inž. Tvan Gorenc. prof. Marija Jamar. Jože Krašovec. inž. Tone Mlakar. Jože Nastan. prof. France Planina. Andrej Paviovec kot ravnatelj Loškega muzeja, vsakokratni predsednik društvenega pod odbora v Železnikih ter predstavnika občinskega odbora Zveze borcev in škof jeloških šol, ki ju neposredno določijo zainteresirane organizacije, za člane nad zornega odbora pa Tine Kalan. Lovro Planina in Ivo Plestenjak. Zbor je z aklamacijo izvolil dolgoletnega društve- 156 nega aktivnega podpredsednika Steva sinka za prvega častnega člana Muzej skega društva v Škofji Loki. Zbor je tudi soglasno sprejel predlog, da se iz društ- oenili pravil črtajo določila o društvenem gospodarju, ker le-ta pravzaprav že dalj časa, odkar delajo v muzeju redni stro kovni uslužbenci, ni več potreben, ter določil novo letno članarino Muzejskega društva (400 S din). 157