—   268   —
Dobrovoljne pušice.
3. Čerka in duh.
Da čerka le mori, In duh duha živi:
To kliče celi svet; Slovenec za duha Pa boljšega kaj zna,
Za čerko le je vnet!
4. De gvstibus non est disputandum.
Terst in Gorica derži se bolj startga. Pravi še: našiga glasa, ne kvari ga!
Kakor ga slišim, tak pisal ga bom. Štajer in pa Goratan če le novega, Hoče za vse vse slovenske sinove ga;
Meni, pri njem da slovenski je dom. Rod je ubog! še Ljubljana razčesa ga, Grabi za levi'ga, prime za desnega,
V sredi, ne ve se ediniti s kom.       Znojemski *)
*) Pisatelj teh pušic, preslovenjen Nemec, noče nikogar žaliti; za-se ne vleče na nobeno stran; piše marsikaj po slovenski, pa s tistim pravopisom, s kterim mu kdo veleva, meni namreč: „čerka mori, duh le živi", in da „v potrebnih rečeh naj vlada med nami edinost, v dvomljivih prostost, v vseh ljubezen".