Dolomiti CIRIL DEBELJAK Noč je legala v stisnjene dolomitske doline, ko smo prebavljali v razklo­ potanih vagonih privatne železnice naš zadnji potni obrok - Calalzo-Cortina d' Ampezw. Vsem so visele roke do kolen od brezštevilnih nakladanj in raz­ kladanj od Ljubljane do Calalza, od prestopanj in postopanj po italijanskih peronih in mestih, kjer smo, čeprav urni in še nekako motorizirani meščani komaj odnašali zadnjice pred nepreglednimi kolonami drvečih Vesp, Guzzijev in vseh mogočih drugih ropotal. Tone se je ustavil na vogalu ceste za Cortino trdno odločen, da počaka karambol, do katerega mora po njegovem mnenju priti v naslednjih desetih minutah. Dočakal je sicer nekaj sto ponorelih mo­ torjev in Volkswagnov, ki so se prehitevali na ozki cesti z brzinami blizu stotih kilometrov, karambola pa ni dočakal. Pri nas bi ob takem prometu v teh nekaj minutah že ležal na cesti lep kupček železa in kosti. Končno Cortina! Izgubljeni sin v osebi dr. Robiča se je ves sključen in obupan pokazal na peronu. Mi smo se vkrcali v Ljubljani ob dveh ponoči na vlak in izstopili v Cortino ob desetih zvečer, dr. Robič se je pa prislinil dvema Francozoma v osebni avto, odbrzel ob desetih dopoldne z J esenic in n as je sedaj že štiri ure prav nestrpno čakal na dolgočasni postaji. Najprej nas je potolažil z novico, da imamo prvi avto za Missurino šele naslednjega dne zjutraj in nas stane najcenejši penzion 400 lir. Tako smo dodobra potolaženi načeli še to noč našo partizanščino, pobrali ropotijo, ki bi je bilo dobro zložene za lep voz in vzeli pension »pod zvezdami« kar neprijavljeni v zakup. S spro­ ščeno in hreščečo nočno glasbo je šest ljudi zasanjalo brez skrbi in zastonj na travniku za kolodvorom. Zjutraj nas je naliv brezobzirno pognal na noge. Popihali smo jo v mesto in nagrmadili pred hladilnik ubogega Bussonija vso našo prtljago, da se je petdesetsedežni dolomitski avtobus za tem kupom kar za polovico zmanjšal. Ko smo korakali obloženi spredaj, zadaj in ob straneh z nahrbtniki, kovčki, culami in culicami, smo bili bolj podobni primorskim oslom kot poštenim hribovcem. Nas to ni motilo, še manj pa verjetno meščane, ki so podobnega navajeni vsaj tako, kot pri nas cekarja in pijancev. V Cortini sem se komaj znašel. Tisti domači trg, sicer moderno urejen in čist s hotelčki in penzioni okrog njega, se je kar čez noč spremenil v pravi velem.estni hrup. Vse v njem je postalo na mah »grand« s cenami vred. Ko sem ga sedaj, po štirih letih zopet videl, se mi je zdel tuj, morda zato, ker je razen mesta izginjalo vse ostalo v gosto, deževno meglo. Olimpijada je Cortini pritisnila pečat in napravila iz nje Grand Cortino z največjim zimskim stadionom, skakalnico in celim naseljem ogromnih hotelov in gostišč. Zdi se, kot bi postala Cortina arhitektonski laboratorij, preizkusno mesto najbolj drznih, zamotanih in obenem nemogočih gradbenih ustvaritev. Za novi hotel pred kolodvorom sem bil z ostalimi vred mnenja, da bi bilo vseeno, če bi stal 481 Smer Biendl - lnnerkofler v Monte Paterno A = Smer lnnerkofler v Mali Cini; 8 = Rumeni raz Male Clne; C= Smer sestopa s Plkollssime na strehi, temeljih ali katerem koli stranskem zidu. Nemogoč je bil namreč z vseh strani in sem ga končno za vsak primer pogledal še narobe, - med nogami - seveda z istim rezultatom. Če je tudi oprava in osebje v njem tako skrajno ekstremistično, sem rajši na travniku pred njim vsaj brez skrbi in strahu,