Listek. 759 Statistika nam pripoveduje dalje, koliko bogoslovcev je prišlo v bogoslovne študije (izvzemši katoliške vseučiliške bogoslovne fakultete) z izpri-čevalom zrelostnega izpita in koliko samo z navadnim gimnazijskim iz-pričevalom. Prineslo je izmed vseh bogoslovcev te cerkve rimsko-katoliških bogoslovcev izpričevalo zrelosti 1.744 = 8i.i°/0 zjed. in arm.-kat. „ „ „ 36 = 100% pravoslavnih „ „ „ 7 = 437 °/0 evangeliških „ „ „ 37 = 92-50/0 Najboljše razmerje je torej pri zjedinjenih in armenskih katolikih, najslabše pri pravoslavnih. Ni nezanimivo navajati dotičnega razmerja katoliških bogoslovnic v pojedinih deželah, ker so tu res ogromne razlike. Bilo je med katoliškimi bogoslovci isterskimi (frannškanjc v Rovinju) z izpitom zrelosli 100 °/0 z giinn. izpričcvalom o-o o o moravskimi.....„ „ „ 99-3 „ „ „ „ 07 „ češkimi......„ „ „ 99-1 „ „ „ „ 0-9 „ gališkimi......„ „ „ 90-8 „ „ „ „ 9-2 „ gorenje-avstrijskimi . . . „ „ „ 86-8 „ „ „ „ 132 „ koroškimi......„ „ „ 83-4 „ „ „ „ 16-4 „ kranjskimi .....„ „ „ 78-4 „ „ „ „ 21-6,, niže-avstrijskimi ....„„ „ 77%" » » » 23%;> štajerskimi.....„ „ „ 75-3 „ „ „ „ 247 „ solnograškimi ....„„ „ 69-3 „ „ „ „ 307 „ tirolskimi......„ „ „ 68-3 „„ „ „ 317 „ goriškimi......„ „ „ 52-6,, „ „ „ 47*4» dalmatinskimi ....„„ „ 17-5 „ „ „ „ 82-5 „ LISTEK. Odlikovanje. C. g. pater Ladislav Hrovat, od leta 1859. profesor slovenščine in klasičnih jezikov na c. kr. veliki gimnaziji v Rudolfovem, stopil je s koncem preteklega šolskega leta v stalni pokoj. Pred nekoliko tedni je Nj. Veličanstvo temu zaslužnemu veteranu slovenskih pisateljev, ki nam je v prejšnjih letih pojasnil toliko prepornih slovniških vprašanj, za njegovo odlično tridesetletno službovanje podelilo zlati zaslužni križec s krono, katerega so dne" 29. vinotoka t. 1. slovesno pripeli na prsi vrlemu možu. Želimo od vsega srca, da bi p. Ladislav še mnogo let užival svoj dobro zasluženi pokoj. Po novem letu hočemo priobčiti v našem listu životopis tega odličnega pisatelja, ki je s svojimi spisi s; po svojih učencih toliko vplival na razvoj književne slovenščine. 760 Listek. Razpis častnih daril. Da bi pospešila razvoj slovenske pripovedne književnosti, razpisuje »Matica Slovenska« po določilih Jurčič-Tomšičeve ustanove 300 goldinarjev častnega darila dvema povestima slovenskima, in to: a) 200 gld. povesti, obsezajoči najmenj 10 tiskovnih pol, in bj 100 gld. povesti, obsezajoči najmenj 5 tiskovnih pol. Snov obema povestima bodi zajeta iz zgodovine ali sploh iz življenja naroda slovenskega. Obe povesti morata biti pisani tako, da po obliki in vsebini svoji ustrezata umetniškim zakonom pripovedne književnosti ter poleg tega ugodita literarnim namenom »Matice Slovenske«. Pisatelj, kateremu se prisodi častno darilo iz novcev Jurčič-Tomšičeve ustanove, prejme vrhu tega za svojo povest še navadno pisateljsko nagrado, katere plačuje »Matica Slovenska« po § 15. svojega opravilnega reda po 25 —40 gld. za tiskovno polo. Rokopisi naj se brez pisateljevega imena pošiljajo odboru »Matice Slovenske« do 1 oktobra i8qi. 1. Pisateljevo ime naj se pridene rokopisu v zapečačenem listu, na katerem je zapisano dotično geslo. Večkrat se je poudarjalo, da »Matica Slovenska« podaja svojim članom premalo leposlovnega berila. S tem razpisom hoče Matičin odbor pokazati, da ga je resna briga, po vsi svoji moči pospeševati tudi razvoj leposlovne književnosti slovenske ter članom svojim podati v roko lepo zabavno knjigo. Zatorej se pa podpisani odbor tudi nadeje, da ga bodo pisatelji slovenski podpirali v njegovem trudu ter se častno odzvali njegovemu domoljubnemu pozivu, V Ljubljani 31. oktobra 1890. Odbor -»Matice Slovenske*. Poziv slovenskim pisateljem! Odbor »Matice Slovenske« se obrača do vseh rodoljubnih pisateljev slovenskih z iskreno prošnjo, da bi čim preje tem bolje poslali kaj primernih doneskov za prihodnji »Letopis«, Kakor letos se bodo sprejemali tudi v prihodnjem letu samo izvirni znanstveni in znanstveno-poučni spisi iz raznovrstnih strok človeškega znanja ; vender je želeti, da bi čestiti gospodje pisatelji svojim razpravam izbrali take predmete, ki ugajajo potrebam naroda slovenskega ter zaradi svoje splošne zanimljivosti prijajo večini Matičinih društ-veuikov. Rokopisi naj se pošiljajo najpozneje do konca marcija 1891. I. predsedništvu »Matice Slovenske« v Ljubljani. Po pravilih določena nagrada v »Letopis« vsprejetim spisom se bode izplačevala, kadar bode knjiga dotiskana. V Ljubljani 31. oktobra 1890. V imenu »Matice Slovenske« : Prvomestnik: Josip Marn. Odbornik: Anton Bartel. Doktor Štefan Kočevar, rodoljub in pisatelj slovenski. Spisal in založil Božidar Flegerič. Natisnola »Narodna Tiskarna« v Ljubljani 1890, m 8, 63 str. — Cena broširani knjižici 40 kr. — Najplemenitejšim domoljubom, kar jih je porodila zemlja slovenska, prištevamo ranjcega dr. Štefana Kočevarja (porojenega dne" 14.. vel. srpana 1808 1. v Središči, umršega v Celji dne" 22. svečana 1883. 1.), bivšega prijatelja Gaju, Stanku Vrazu, Prešernu, Cafu in Trstenjaku. Dasi ni bil produktiven pisatelj — šele nekoliko mesecev pred smrtjo svojo je narodu slovenskemu poklonil drobno knjigo »Slovenska mati«, ki je plod mnogoletnih njegovih izkušenj, — vender je s svojim moškim značajem, vedrim Listek. 761 duhom, plemenitim srcem neizmerno vplival dolgo dobo petdesetih let na štajersko-slo-venski narod, bil ljubljenec in voditelj njegov. Zelo nam je ustregel g. Flegerič, da je temu vrlemu možu postavil lep spomenik s tem, da je temeljito in zanimivo opisal Ko čevarjeva otročja in dijaška leta ter njegovo mnogostransko zdravniško in rodoljubno delovanje. Posebno nas je zanimalo zvedeti, da se je prapraded Kočevarjev imenoval Andraž Strgar, ki je, vojaški begunec, prišel v drugi polovici 17. stoletja iz Kočevja na Kranjskem v Središče, kjer se je oženil ter dobil ime" »Kočevar« — celo v matriki. Tudi o drugih znamenitih slovensko-štajerskih rodoljubih nam objavlja g. Flegerič mnog" zanimivih podatkov. Lični knjižici zatorej želimo mnogo bralcev in kupcev. Pisateljsko podporno društvo šteje koncem leta 1890. leta 1 častnega čleua, 8 ustanovnikov, 25 pravih in 72 podpornih društvenikov, skupaj torej 106 členov. — A. Častni člen: Josip Juraj Strossmavr, vladika bosniški in sremski — B. Ustanovni k i: dr. Ce-lestin Fr., kr. gimn. prof v Zagrebu; Gorup Jožef, veletržec na Reki; Hren Fr., vele-tržec v Ljubljani; Hribar Ivan, glavni zastopnik banke »Slavije« v Ljubljani; dr. Tavčar Ivan, odvetnik v Ljubljani; dr. Turner Pavel, zasebnik na Dunaji; dr. Vošnjak Jožef, deželni odbornik v Ljubljani; Vošnjak Mihael, inženir v Celji. — C. Pravi društve-niki ljubljanski: 1. Bartl Anton, c. kr. gimn. prof.; 2. Foerster Anton, stolni dirigent; 3. Funtek Anton, učitelj c. kr. strok, šol; 4. Grasselli Peter, župan ljubljanski; 5. dr. Gre-gorič Vinko, zdravnik; 6. Klun Karol. kanonik; 7. Lah Evgen, mag. koncept, pristav ; 8. Leveč Frančišek, c. kr. prof. na realki; 9. dr. Majaron Danilo, odvetn. koncipijent; I o. Orožen Frančišek, c. kr. prof. na učiteljišči; II. Pire Gustav, tajnik c. kr. kmet. družbi; 12. Ple teršnik Maks, c. kr, gimn. profesor; 13. dr. Poklukar Jožef, deželni glavar; 14. Rutar Simon, c. kr. gimn. prof; 15. Šuman Jožef, c. kr. dež. šolski nadzornik; 16. Tomšič Ivan, c kr. vadn. učitelj; 17. Zupan Tomo, c. kr. gimn. prof.; 18. Žitnik Ignacij, stolni vikar; 19. Zumer Andrej, mestni učitelj. — D. Pravi društveni k i zunanji: 20. Jesenko Janez, c. kr. gimn. prof. v Trstu; 21. Kersnik Janko, c kr. notar na Brdu; 22. Pintar Luka, c. kr. gimn. prof. v Novem Mestu; 23. Poznik Radivoj, c. kr. inženir v Dunajskem Novem Mestu; 24. Rahne Janko, c kr. notar v Senožečah; 25. Svetec Luka, c. kr. notar v Litiji. — E. Podporni društveniki ljubljanski: 1. dr. Ambrožič Frančišek, mestni zdravnik; 2. Arce Rajko, c. kr. poštni blagajnik; 3. Bayr Alojzij, c. kr. rač. svet.; 4 Bergant Frančišek, c. kr. poštni'oficijal; 5. dr. vitez Bleivveis Karol, primarij; 6. Bonač Ivan, knjigovez; 7. Bfezina Frančišek, železn. uradnik; 8. Detela Oton, dež. odbornik, 9. Dev Julij, oskrbnik m. klavnice; 10. Dolenec Oroslav, trgovec; 11. Drenik Frančišek. gl. zast. »Fonciere« ; 12. Duffe- Ivan, mestni inženir; 13. dr. Ferjančič Andrej, c. kr. drž. pravd, namestnik; 14. Grbič Frančišek, ravnatelj »Glasb. Mat.« ; 15. dr. Gross Frančišek, c. kr. sodn. pristav; 16. Hafner Jakob, ravnatelj priv. učilišča; i7. Hanuš Jaromir, mestni inženir; 18. Holz Vatroslav, uradnik banke »Slavije« ; 19. Hribar Dragotin, upravitelj »Nar. Tisk.«; 20. Hribar Frančišek, usnjar; 21. Jenko Ivan, c. kr. poštni uradnik; 22. dr. Jenko Ljudevit, zdravnik; 23. Juvančič Ivan, trgovec; 24. Kadilnik Frančišek , knjigovodja; 25. Kalister Ivan, zasebnik; 26. dr Kapler Jožef, c. kr. okr. zdravnik; 27. Knez Anton, trgovec; 28. Kokalj Matija, c. kr. poštni uradnik; 29. Košiček Ivan, c. kr. poštni uradnik; 30. dr. Krisper Valentin, odvetnik; 31. Križaj Jožef, mestni komisar; 32. Kušar Jožef, trgovec; ^^. Lederhas Ljudevit, c. kr. gimn prof.; 34. Lisec Ivan, železn. uradnik; 35. Lukmann Jakob, c. kr. rač. svet.; 36. ces. svet Murnik Ivan, dež. odbornik; 37. Ničman Marija; 38. dr. Papež Frančišek, odvetnik; 39. Petelin Martin, gimn. prof.; 40. Petričič Vašo, trgovec; 41. Pire Karol, prof. na realki; 42. Pleško Karol, c. kr. dež. sod. svetnik; 43. Poljanec Alojzij, oskrbnik prisilne del.; 44. Premk Anton, c. kr. poštni kontrolor; 45. Pfibil Ivan, knjigovodja banke »Slavije« ; 46. Prosenec 762 Listek. Jožef, gl. zast. »Unio catholica« ; 47. Ravnihar Frančišek, dež. knjigovodja; 48. Ravnikar Ljudevit, c. kr. dež. sod. svetnik; 49 Razinger Anton, mestni učitelj; 50. Rohrmann Viktor, tvorničar; 5 t. Souvan Frančišek, veletržec; 52. Strohmavr Rajko, železn. uradnik; 53, Svetek Anton, c. kr. rač. revident; 54. Svetek Ivan, železn. uradnik; 55. Sesek Ivan, mag tajnik; 56. Trstenjak Anton, kontrolor m. hran.; 57. Valentinčič Ignacij, gl. zast. »Austrie« in »Concordie« ; 58. Vesel Kajetan, c. kr. rač. revident; 59. Vohinec Fr , železn. uradnik; 60. Vrabec Matija, c. kr. fin. uradnik; 61. Zagorjan Anton, notarski uradnik; 62. dr Zupanec Jernej, c. kr. notar; 63. dr. Zupanec Frančišek, c. kr. zdravstveni koncipist; 64. Zupančič Filip, stavb mojster. — /\ Podporni društven i k i zunanji: 65, Brce Anton, župnik v Šent-Lambertu; 65. dr Ipavec Benjamin, zdravnik v Gradci; 67. Novak Jan., c. kr. rudn, nadsvetnik v Idriji; 68. Novak Mihael, c. kr. okr. sodnik v Kostanjevici; 69 Plantan Ivan, c. kr notar v Radovljici; 70. Podkrajšek Frančišek, načelnik postaji na Savi; 71. dr. Seruec Jožef, odvetnik v Celji; 72 dr. Žižek Anton, zdravnik v Vojniku. Aškerc v nemškem prevodu. Ob svojem času smo obljubili, da priobčimo dve Aškerčevi romanci, kateri je izborno na nemški jezik preložil g. Anion Funtek ter ji objavil v »Laibacher Zeitung« z dne 9. malega travna t. I. Evo ju! Des Sari Hier also die Statte, wo einsam er ruht, Wo Frieden gefunden sein wallendes Blut; Der Name, er steht auf dem Steine, Kein Zweifel, er ist's, den ich meine ! Wohl lange, wohl lange schon ruhet er hier Und doch isfs, als stuiide er wieder vor mir So, wie er gelebt und gewesen, So, wie ich in Schriften gelesen . . . Im Garten des Klosters, da stan d wohl ein Baum, Da traumte er sinnend so maucherlei Traum, Die Voglein, sie kamen von ferne, Die Bllimlein, sie lauschten so gerne ! »Maria, die Jungfrau, pries allzeit mein Mund, Will singen andere Lieder zur Stund' ; Hort, Voglein, euch will ich vertrauen, Euch, Bliimlein auf sonnigen Auen! »Ein wunderbar Sehnen das Herz mir durch- zieht, Ich darf es nicht singen, das herrlichste Lied, Und kann es doch nimmer verdrangen, Es wtirde die Brust mir zerspreugen ! »Doch wenn ich gestorben, dann, Voglein ihr ali', Lasst iiber dem Grabe erklingen den Schall; gers Grab. Spriesst, Blumen, empor aus dem Herzen, Lasst klingen verhaltene Schmerzen! »Und wenn ich geschlafen Jahrhunderte lang, Lasst tonen, lasst duften den hehren Gesang Hoch oben in Liiften, den blauen. Tief unten auf bliihenden Auen . . .« Doch da er gestorben in einsamer Zeli', Nicht konnte er ruhen im Garten, so hell. Musst' schlafen im Kirchlein alleine, Tief unter dem marmornen Steine. Und was er gesungen, der traumendeMann, Wie konnte es tonen am Grabe fortan? Nicht koimen die Vogel es singen, Nicht kann es aus Blumen erklingen . . . Und dies nun die Statte, wo einsam er ruht, Wo Frieden gefunden sein wallendes Blut ? Sein Name, er steht auf dem Steine, Kein Zweifel, er isfs, den ich meine! In iippigem Haine sein Grabmal nun steht, Von Baumen beschattet, mit Blumen besat, Und mitten im Walde darinnen, Da stehen des Klosters Ruinen. WohlbraustendieStiirme vernichtend einher, Auf dass sich erfiille des Sangers Begehr, Listek. 763 Auf dass er im Grabe noch hore Der Vogel beriickende Chore . . . Es jauchzen viel Stimmeu im sonnigen Licht, Die Voglein, sie singen des Monches Ge- dicht, Und wie so die Tone erklingen, Versteh' ich dies Sagen und Singen . . . Es klagt von vergeblicher Hoffnung derSang, Er seufzt von verlorener Freiheit so bang: Wie Hoffnung so jahlings eutschvvindet, Wie Freiheit sich nimmermehr findet . . . Der Hofnarr. »Letine nicht so einsam traumend, Edler Ali, weiser Ali; Sieh. es woget laute Freude Buntbewegt im lichten Saale. Siehe nicht so stille traumend; Sieh, es fiiegen hin die Paare, Fiirstensohne, Fiirstentochter Schvvingen sich in leichtem Tanze, Weiser Ali, welterfahren, Sage wohl, an welchem Hofe Sahst du solche Pracht erglanzen, Solcher Feste Glanz und Hoheit ? ¦ Feurig spielen Diamanten In Sultanens Diademe; Es verlangt mich zu erfahren, Wo ein schon'res Spiel zu sehen. Weiser Ali, gibt es Ketten, Goldne Ketten, schwerer wiegend, Als sie heute Jusuf Pascha Tragt, im Staatsgewande blitzend? Und die feenhaften Trachten! Ja, wo gibt es derlei Seide, Wie an meinen Odalisken? Wo Costiime also reizend?« . . . Auf fahrt Ali traumverloren, Steht dem Konig Red' und Antwort,-Lustig klingt die Schellenkappe, Spottisch grinst sein Satvrsantlitz. »Steine sah ich heller spielen, Perlenreihen reiner spriihen, Kleiderstoffe reicher strahlen, Kettenbande schwerer driicken! Nicht in fremder Herren Lander, Nah genug kannst du erfahren, Dass dein Narr, der weise Ali , Wahres nur dir offenbaret. Theurer als die Staatsgewander Sind die rauhen Bauernkleider, Da durch schwere Handearbeit Jedermann sie tragt zu eigen. Schwerer als die goldnen Ketten, Welche jene Gecken schmiicken, Herr, es sind die Sclavenbande, Die mein Volk zu Boden driicken! HelPre Perlen willst du sehen? Thranen sind's von Millionen, Herr, sie fallen deinetwillen, Der du schwelgst in iipp'ger Hoffahrt. Und die schonsten Diamanten — Ja, sie sind's, die Tropfen heilig, Ihm von heisser Stirne rinnend, Der da kampft ums Brot der Seinen!» Šolska poročila leta 1890. Bira po šolskih poročilih letošnjega leta ni posebno obilna. Ravnateljstva srednjih šol so — izvzemši rudolfovsko — izdala poročila, ki nam podajajo večinoma strogo znanstvene nemške razprave, vodstva ljudskih naših šol so pa objavila šolska naznanila, ki navadno ne obsezajo ničesar drugega nego imenik učiteljskega zbora in učencev in suhoparni šolski letopis. Pač pa je spomina vredno »Letno poro- 764 Listek. čilo narodnih šol v ljutomerskem okraji o šolskem letu 1889/90« Že lani smo rekli, da je skupno letno« poročilo, kakor jih izdaja učiteljstvo ljutomerskega okraja, vzorno, ker nam podaje resnično sliko o ondotnem šolstvu, in tudi letošnje poročilo moramo pohvaliti. Knjižico pričenja zgodovinska razpravica »Vrženski vojvode«, katero je spisal g. Lovro Janžekovič, župnik v Vržeji. Na to beremo poučni spis »Nekaj o pridelovanji sočivja«, spisal g. Tomaž Pušenjak, nadučitelj v Cvenu, in naposled »Odlomek iz ljutomerske šolske kronike«, katerega je sestavil gosp. nadučitelj Jožef Horvat. Imenik obseza. člene c. kr. okrajnega šolskega sve~ta v Ljutomeru, člene krajnih šolskih svčtov v Cezanjevcih, v Cvenu, pri Sv. Križi, v Ljutomeru, pri Mali Nedelji in v Vržeji, dotične učiteljske zbore in vse učence na navedenih šestih šolah. Pač bi bilo želeti, da bi tudi drugi šolski okraji po Slovenskem posnemali ljutomersko učiteljstvo ter izdavali takšna skupna letna poročila, ki pospešujejo občno zanimanje za šolstvo in vzbujajo ljubezen do šole in spoštovanje do učiteljstva. Samo s tem se z ozirom na obstoječa zakonita določila De moremo strinjati, da se po imenih navajajo tudi zaostali učenci; zadostovalo bi, ko bi se pri vsaki šoli navedlo število tistih učencev, ki morajo zaradi slabega učenja razred ponavljati. »Letno poročilo trirazredne ljudske šole v Mengši« nam prinaša prav dobro pisano razpravo »Nekdanji Mengša nje«, v kateri nam neimenovan pisatelj opisuje delovanje župnika Janeza Kuralta, graščaka Mihaela Stareta, usnjarja Andreja Dragica, in znamenitega trgovca in domoljuba Gregorija Blaža Spis nam tudi sicer o šoli, cerkvi in življenji nekdanjih Mengšanov priobčuje dokaj znamenitih podatkov. »Deveto letno poročilo meščanske šole s kmetijskim značajem v Krškem« nam podaje jako stvarno in korenito pisano razpravo »Kratek poduk o menicah«, katerega je priobčil meščanski učitelj g. dr. T, Romih. Spis je vzet, kakor pravi pisatelj v opazki iz obrtnega knjigovodstva za obrtne šole, katerega ima pisatelj za tisek pripravljenega. Želimo, da bi ga kmalu objavil, ker so naše obrtne šole doslej brez vsakega učnega pripomočka. V poročilu nahajamo tudi »Pregled meteoroloških opazovanj na meteorološki postaji meščanske šole v Krškem v letih 1889. in 1890.« Opazoval je ravnatelj g. J. Lapajne, pregled pa sestavil g. prof. Ferd. Seidl v Gorici. Iz tega pregleda posnemamo, da je bil v šolskem letu 1889/90 na Krškem najgorkejši dan 13. julij 1889 (32-5° C), najmrzlejši 13. marcij 1890 (—13° C); povprečna visočina padavine je znašala 1889 leta 1183-7 mm, največ je je bilo 24. julija ("jo mm); najvišje barometrovo stanje je bilo dne' 20. novembra 1889. (767' 1 mm), najnižje dne 9. febr. 1889. (727^4 mm), — Mimo grede" omenimo, da poročilo piše povsod »v Krškem«. To pisavo je g. ravnatelj Lapajne pred nekaj leti tudi v našem listu zagovarjal. Pozneje smo culi, da Gorenjci povsod govore »na Krškem«. Poročilo o javnih in privatnih ljudskih šolah deželuega stolnega mesta Ljubljane ob konci šolskega leta 1889/90 Na svetlo dal c. kr. mestni šolski svet ljubljanski. Uredil prof. Fr. Leveč, c. kr. okrajni šolski nadzornik. Tiskal R. Milic v Ljubljani 1890, 8, 123 str. — Urednik pravi v pripomenku: »Dveletno uradno poslovanje v Ljubljani je podpisanega c. kr. okrajnega šolskega nadzornika prepričalo, da so javni zastopi, razna oblastva in zlasti posamezniki, ki imajo kaj opraviti z ljudskim šolstvom ljubljanskim, večkrat o pravnem razmerji posameznih tukajšnjih ljudskih šol, o njih notranji uredbi, o številu razredov, učnih močij, šolskih otrok i. dr. t. stv. jako slabo poučeni. Temu se pa nikakor ni čuditi, ako pomislimo, da se še celo strokovnjak v tem tako mnogovrstnem in mnogoobraznem mestnem ljudskem šolstvu le težko zave" in spozna. — To me je napotilo, da sem dnč 12. aprila t. 1. v seji slavnega c. kr. mestnega šol Listek. 7&5 skega sve"ta nasvetoval, naj se izdL skupno letno poročilo o vseh javnih in privatnih ljudskih šolah deželnega stolnega mesta. Slavni c. kr. mestui šolski svet je predlog moj soglasno odobril ter mi zajedno naročil, naj uredim to poročilo. — Drage volje sem se lotil dela ter prvi mesec letošnjih velikih počitnic porabil v to, da sem sestavil pričujočo knjižico. Z njo sem hotel na podstavi uradnih m zatorej popolnoma zanesljivih podatkov raznim oblastvom, kakor tudi šoli prijaznemu zavednemu stanovništvu ljubljanskemu podati verno sliko o mestnih ljudskih šolah, sliko, iz katere odsevajo mnoge vrline, kakor tudi mnogi nedostatki ljudskega šolstva ljubljanskega. Naj to poročilo pripomore, da se pri našem šolstvu ohrani, kar je dobrega, in odpravi, kar je slabega, sploh pa ljudsko šolstvo ljubljansko izboljša in popolni tako, da bode v vsakem oziru dostojno deželnega stolnega mesta!« — Knjiga je razdeljena na tri poglavja. Prvo našteva člane c. kr. mestnega šolskega svdta, kateremu v Ljubljani pripadajo opravila krajnega in okrajnega šolskega sve"ta. — Drugo poglavje obseza nastopne razprave: »Erjavec in njegov pomen za narodno odgojo«, spisal Ivan Bele; »Vzgojni pomen deškega ročnega dela na ljudski šoli v mestih«; spisal Andrej Žumer; »Zgodovina in statistični pregled ljubljanskih ljudskih šol. t — Tretje poglavje pri občuje šolska poročila vseh javnih ljudskih šol ljubljanskih ter našteva tudi vse privatne ljudske šole. — Med razpravami se odlikuje posebno Beletova študija o Erjavci. Preveva jo blagodejno navdušenje do prirodopisa, natančno poznanje Erjavčevih spisov, kakor tudi vseh metodičnih vrlin in stilistiških posebnosti) njegovih; lepi jezik razodeva, da pisatelj ni brez prida proučil Erjavčevih knjig. — G. Zumer nam pojasnjuje zgodovino deškega ročnega dela, kakor tudi njegov veliki vzgojni pomen za zanemarjeno mestno mladino ter končno svetuje, naj bi se ustanovilo po vzgledu drugih večjih mest tudi v Ljubljani posebno društvo, ki bi odprlo svoje del ar ne, da bi se v njih mestni dečki vadili ročnega dela. Lepa misel, kateri želimo, da bi kmalu postala dejanje! — Jako poučeD je statistični pregled, katerega je zelo vestno in temeljito sestavil magistratni konceptni pristav g. Evgen Lah. Iz tega pregleda posnemamo, da ima Ljubljana 3264 šolodolžnih in 3517 v šolo hodečih otr6k t. j. da jih hodi 253 več v šolo, nego bi jih moralo hoditi. 7o,64°/0 otrok govori samo" slovenski, 6-77°/0 samo nemški, 32'47°/0 nemški in slovenski, 3'58 druge jezike. Vseh ljudskih šol je 17 in to H javnih, 9 privatnih; med temi je 1 jednorazrednica, 2 dvorazrednici, 2 tri-razrednici, 5 štirirazrednic, 2 petrazrednici, 1 sedemrazrednica, 4 osemrazrednic; 7 šol je slovenskih, 8 nemških, 2 sta nemško-slovenski. Vrhu tega je še 7 otroških vrtcev in to 3 slovenski, 1 nemški, 3 nemško-slovenski. Napredek mestnega šolstva se vidi najbolj h nastopnih podatkov: Leta 1864/65. je bilo v Ljubljani I mestna in 6 drugih ljudskih šdl s 54 učnimi močmi in 2153 otroki; letos je pa 6 mestnih in 11 drugih ljudskih šdl s 122 učnimi močmi in 3517 otroki. — Podrobno poročilo vsake javne šole priobčuje najprej imenik učiteljskega zbora, potem statistični pregled učencev, podatke o knjižnici in učilih, letopis ter nap6sled imenik učencev po abecednem redu. G. prof. M. Perušek je priobčil v letopisu c. kr. velike gimnazije v Rudolfovem razpravo »Zloženke v novej slovenščini,« v kateri temeljito uči, kako se zloženke zlagajo ter zlasti z mnogimi vzgledi, zajetimi iz književnega jezika, dokazuje, katere tvorbe v novi slovenščini ne ustrezajo jezikovnim pravilom, ampak so nastale pod vplivom tujih jezikov, zlasti nemščine. Razprava je toli znamenita, da hočemo svoje bralce v kratkem obširneje seznaniti ž njo. Narodne legende za slovensko mladino. Nabral, izdal in založil Anton Kosi, učitelj v Središči II. zvezek, v Ptuji natisnil W. Blanke 1890, m. 8 , 42 str. Cena 20 kr. — Ni dolgo, kar smo I zvezek teh narodnih legend toplo priporočili slovenskemu ob- 766 Listek. činstvu in že nas je g. Kosi oveselil z II. zvezkom. Tudi te legende se odlikujejo po svojem preprostem, a zanimivem pripovedovanji, zdravem humorji in modrih naukih. Zatorej želimo, da bi g. nabiratelj imel z drugim zvezkom toliko sreče, kakor je je imel s prvim. Knjižico naj si omislijo vse naše šolske knjižnice. Samo to bi prosili g. izdajatelja, da bi nekoliko bolje pazil na čistočo jezikovno, da bi v prihodnje ne brali stavkov, ka-keršen je n. pr. ta: ,,Ne dam ti ga piti ne, ker ko bi ti sv. Peter bil, bil bi pri nebeških vratih, a ne tukaj" (str. 41.) To je stilistiški monstrum! Pisati je: ,,Ne dam ti ga piti ne, zakaj ko bi bil ti sv. Peter, (ali: zakaj da si ti sv, Peter) bil bi pri nebeških vratih, a ne tukaj." Sploh smo opazili, da so glagoli, zlasti v zavisnih stavkih, preveč proti koncu, postavljeni, 11. pr. ,,da jo je na mah jednako mošnji zadrgniti mogel;" namesto: da jo je mogel na mah kakor mošnjo zadrgniti." J. Giontinijeva knjižnica za otroke. Ljubljanski knjigar J. Giontini je uživo-tvoril lčpo misel — izdal je knjižnico za otroke. Ta knjižnica je pa kaj posebnega! V lepi, mali, knjigi podobni mapi kupiš dvanajst drobnih povestec. Vsaka zase je spet drobna knjižica, natisnjena na trd papir, ilustrovana s šestimi podobami v barvanem tisku. Vse povesti so pisane tako, da so primerne 6 - 81etuim otrokom. Jezik povestim je lep in pravilen. Lepšega božičnega darila pridnim otrokom si ne moremo misliti. Don Kišot iz la Manche, vitez otožnega lica. Slovenski mladini prosto priredil Fr, Nedeljko. V Ljubljani, 1890. Založil Matija Gerber. Tiskala »Narodna Tiskarna«. Cena 20 kr. Španski kralj Filip III. je nekoč na izprehajališči videl dijaka, ki se je smijal na vse grlo in se prevračal po travi kakor brezumen. »Temu človeku se blede, ali pa bere dona Kišota,« pravi kralj spremljevalcu Dijak je res čital dona Kišota, to perečo satiro, naperjeno proti raznolikim slabostim in zmotam viteškega življenja srednjeveškega. Tudi dandanes se radi smejemo čudnim dogodbam prenapetega viteza; sloveči roman Cervantov je preložen do malega na vse izobražene jezike evropske in se i sedaj prišteva najboljšim satiriškim proizvodom vseh književnostij. Zato nam je po volji, da ga lahko beremo tudi v slovenskem prevodu, sicer ne prav takega, kakor ga je napisal slavni pisatelj španski, vender pa dober posnetek njegov. Ker je knjižica namenjena mladini, treba je bilo izpustiti dokaj prizorov, kateri ne sodijo mladim bralcem; takisto so se moral nadomestiti robati izrazi z milejšimi besedami. Prevod sam se bere dosti točno in gladko, vender se nam zde" nekateri stavki pretuji nemški, kar nam priča, da je pisatelj zajemal iz podobnega nemškega dela. Cesto smo že opozarjali, da je treba prevajati v duhu jezika našega, da ima naš jezik prav tak6 svoje posebnosti, kakor jih imajo drugi jeziki, in danes poudarjamo znova, da se nikakor ni smeti pretesno držati izvirnika. Don Kišot je v tem oziru dosti boljši od drugih prevodov, po nekod celo prav dober, grdih nemčizen nismo zasledili nikjer, vender se nam vidi, da ni v vseh delih svojih vlit iz istega tvorila, nego da so se pri tisku samem še izvršile mnoge poprave. Zato toliko ne-doslednostij. Sicer pa omenjamo drage volje, da se je prelagatelj dosti trudil z delom svojim ter mladini slovenski in tudi preprostemu narodu našemu podal knjižico, ki bode razveseljevala marsikoga. Podoba na prvi strani je lična, tisek lep in razločen. Nove muzikalije. Razven Foersterjeve klavirske šole daje letos »Gl. M.« svojim udom še: — 3 Ave Maria pro una voce cum organo composuit Antonius Nedved. Nr. 1. F-dur (Sopran vel Tenor). Nr. 2. A-dur (Mezzo Sopran vel Tenor). Nr. 3. B-dur (Mezzo Sopran vel Tenor), — Dasi »Gl. M.« redko kedaj daje cerkvenih pesmij na svitlo, ukrenila je pravi pot, da je izdala te prekrasne samospeve. Ne vemo, katerim Nedvedovim skladbam bi dali prednost, posvetnim ali cerkvenim. Gospod skladatelj ve Listek. 767 v cerkvenih napevih ubrati tisti nabožni značaj, ki tako blagodejno prija srcu, a tudi najhujšega Cecilijanca spokori. Harmonizacija in melodija — vse je dovršno lepo ! Pripomnimo naj, da so ti samospevi namenjeni pač le odličnim izurjenim pevkinjam in pevcem. Oblika in tisek sta vzgledna. Vsak posamičen samospev prodaje knjigotržec Ig. v. Kleinmavr in Fed. Bamberg po 50 kr. Narodne pesni z napevi. Nabral v tuhinjski dolini Srečko Malenšek, čvete-roglasno postavil Fran Gerbic. III. snopič. (Cena?) Natisnili J. Blasnikovi nasledniki. — Kako hvaležno delo ponuja se učiteljem na deželi: nabirati narodno blago. Koliko narodnih pesmij je že izmrlo in čim delj odlašamo z delom, temveč teh svetinj se bode pozabilo. V tem zmislu je res »čas zlato«. Gospodje učitelji, posnemajte Zirovnika in Malenška! Ni treba biti že skladatelj, a vsak ljudski učitelj je zmožen v toliki meri glasbe, da zapiše narodni nape v z besedami vred vsaj jednoglasno. Malenškova zbirka obseza 17 mičnih napevov, harmonizacija pa je iz peresa strokovnjaka g. Frana Gerbica. Škoda, da se glede" zunanje oblike te zbirke ne moremo tako povoljno izraziti, nego o drugih po »Gl. M.« izdanih muzikalijah. Posebno kazi to delce premajhen, droben tisek. Želimo torej, da »Gl. M.« vse muzikalije daje v prihodnje v prikupljivi obliki — pa menj in to lepo. —r. Pouke moralne i gradjanske. Osnovi prava i državnog gazdinstva po francozkom od Pjera Laloa prema srbskim zemaljskim zakonima za srbsku omladinu udesio Dj. Ko-zarac. Beograd x888. — To je naslov knjigi, ki nam je slučajno došla v roke, pa je vrlo zanimiva za vsakoga, ki se bavi z vzgojo mladine. Dasi nam donaša vsak dan že novostij pedagogiškega tujega pa tudi domačega slovstva, vender nam je knjiga te vsebine popolnoma nova, za vsako šolo potrebna. Slovencem vsekako še nedostaje knjige, pa da bi jo tudi imeli, nedostaje nam kdaj in kje da bi učili mladino načel, po katerih se ji bode ravnati v mnogovrstnih slučajih življenja. »Sta treba deca da uče?« — »Ono, što treba da rade, kad odrastu« — to neovržno pedagogiško gaslo stoji knjigi na čelu, pa mu vsa knjiga tudi res odgovarja Vsebino je razvrstil pisatelj na 415 »pravil«, pravila pa razredil na 13 večjih „razdelov" s temi-le naslovi: t. Porodica, škola i doba zanatska učeništva; 2. Dobre naravi; 3. društvo; 4. zanimanje; 5. radnici i gospodari radnje; 6. ratar; 7. trgovac; 8. državni činovnik 9. domačin; 10. gradjanska prava; 11. država; 12. administracija ili uprava zemaljska po strukama; 13. Prava i dužnost srpskog gradjana. Dasi ,,pravila" že sama po sebi nikakor niso suhoparna, vender ja oživlja zlasti še 27 „prič" (poučnih pripovedek}, ki pod črto spremljajo posamezne ,,razdele" ter jih s primernimi zanimivimi vzgledi pojasnjujejo, tako n. pr. ,,Porodica Nikoličeva", ,,Leuivac je sluga neznalica". Najlepše je uspela pisatelju priča ,,Učenici gospodina Milodraga La-ziča", katera slavi važnost dobre narodne šole in vzvišeni poklic ndrodnega učitelja ter se končuje z besedami: „Hajf)O.La je OHa IllKOJia, KOJa JI,aje ftP*KaBHH, a OTaYOUHH Hajf)0.iL6 BOJHIJKe." Domoljubja špartanskega spominja nas sicer priča poslednja „Borba pred Pirotom", ali vender bi bil pisatelj bolje pogodil, da je podal kakov drug vzgled iz bogate zgodovine srbskega junaštva; saj je v obče znano, da so bili Srbi onda žrtva tujega kovarstva, in da je bil tudi boj sam zdnje menj časten. Knjiga je sicer po francoskem izvirniku prikrojena za Srbe, pa je pisana popolnoma v domačem duhu in pravem narodnem jeziku; zlog je pravi srbski zlog, poln jedrnatih pregovorov. Kako tujko bi bil pisatelj pa še lehko z domačim izrazom zamenil; za nemški ,,Orden" rabi južnim Slovanom že zdavna ,,red", tudi ,,cvaTia'ka" za ,,Zwanziger" ne bi se smela citati v slovenski knjigi, zakaj bi je bilo treba v srbski! — Knjiga je po tem takem dobro 7t>8 Listek. došla srbski mladini in njim, ki se bavijo z nje odgojo, a vredna je, da se zanjo pobri-nejo tudi naši šolniki. Skrb nas pa bodi, da si priredimo kmalu jednako delo. JJP. JI. P. Dva kratka rokopisa iz 17. stoletja. G. prof. dr. Fr. Kos nam je poslal iz Gorice dva kratka rokopisa. Našel je oba med uradnimi spisi, ki so bili nekdaj v Škofji Loki, a so zdaj v Gorici. Prvi rokopis je bil pisan 1. 1694 , drugi pa 1. 1690. Prvi rokopis je prisega, s katero potrjuje Primož Papler, da se je Janez Balant v njegovem delu dve bukove šibi »dolle pofsekate postopu«; drugi rokopis je pismo, katero je dne" 6. sušca 1. 1690 pisal Jakob Šubic Ivanu Matiji Bogataju v Log. Ta kraj je najbrž tisti Log, ki leži med Škofjo Loko in Poljanami. I. Jest Primas Pappler persheshem te Suetti Troyze Bogu Ozketto, Sinouo, ienoi Suetimo Duhouo, de je ie Hannshe IVdllandt V tem J6g^. tette \ Vu moie?n Vudelle tega Lefsa Bresaushem IVorstho \ iemenuan, dne IVukoue Schibe uetz ali mene \ dolle pofsekate postopu, koker meni Bog etc, II. Jeft fpud podpifan lepu profem gofpud ftriza de bo \ dete pifali u leblaita gofpudu dohtorio Otonnaorio \ Jeno mo frauon po/lile niafa dofba Jeno Copia \ od pidohta Jeno niaj dohtor /prane on pefelih j de niam nia boie mogle apelazionia doli hudo \ ftert Jeno de bode ma nia me/ti apelazio \ nie ana metleh prauda u leblani zes to \ doli tekhla Jeno profem goffiud ftriza de bo \ deie moiemo hlapzu denarieu 1 gtUdnar dali \ Jeno o-a prezej pofleie nia prej \ ze gos. ideie famj u leblana ze zeie to \ fturtj de be hlapaz dolj nia feu. 6 Marti 6qo Jacob Schubiz Catarina Mreulin Vrscha Marzininn Na zadnji stržni tega pisma pa stoji: ta zeglezekh ima doupiti gofpud Johan Mathifu bogatelo u logo. K spisu: ,,Reformacija v Slovencih". Kar se v tem spisu večkrat omenja o deželnem zboru v Brucku 1. 1578., vršilo se je v istem zboru že leta 1572., zač. pros. do dn6 13. sušca. (Gl. Dr Fr. M. Maver: Der Brucker Landtag des Jahres 1572 — ,,Archiv fiir osterreichische Geschichte" 73. Bd). Ona stvar se je zvečine le ponavljala šest let pozneje. A. F. „Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta I gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15. Tiska »Narodna tiskarna« v Ljubljani.